1080 Lucijan Vuga Pesmi LIKI SE RAZSTAVIJO V SOP ČRTJA kadar vzameš nehoteno se razbarvajo prelivi liki se razstavijo v šop črtja da na kamnu obsediš in nič ne čakaš tok šumi ti po spominu reke vrbje skriva breg osrčja in se odmikajo prometne ceste za ležaj se umakne trava pesku a ni ukaza po razrvanem živčevju dovolj so diapozitivi čistopisja IZ PIKE mrak je oglat in počasen KONTRASTA sede ti na hrbet in se tišči za čop SE V BELINI zvoni po telefonu nepretrgano OPIJAVA in iz prav take daljave molči in molči greva ujeta v korak čim bolj naravnost vse je umiril mraz 1081 Pesmi in je prav lepo saj kadar želiva se skrijeva a pod belimi drevesi je bolj svetel dan daleč spodaj na cesti je črna lisa prav tako hitro gre kakor midva taka neznatna ostaja v obzorju iz pike kontrasta se v belini opijava STULJEN ko razseka veter prostor OBČUTIM se v zavesah razleti in osuje DA SE RUŠI sedim ob steni v nizkem blazinjaku ZIMA in gledam svoje noge daleč v polmraku prihuljen hlad pri tleh se plazi in neopazno liže me navzgor po bedrih kar naenkrat mi stisne koš in vreze v pleča stuljen občutim da se ruši zima plamenčki ljubijo se v peči z lesovino bahavo lezejo v nedra okroglicam da res vse vzplameni in skošati ko se objamem z njihovo toploto BRODEČ z roko sežem v prostor VZVALOVIM potipam ŠUMENJE zajamem brodeč vzvalovim šumenje tarejo prekopicavajo nevidna se v peščevju jedrca stvari primaknem prgišče saj kadar zgori NEM SOGOVORNIK GOVOREČI NOČI stal bi na vrtu v govoreči noči drobil bi temo v drobno drobnejše najdrobnejše 1082 Lucijan Vuga še neskončno drobno da zažarel bi delec luknjičav ki skozenj bi vtrl lahko le um v drobničav nov svet iz jedrc in grozdov jat in oblakov oceanov zvrtinčenih v črnih luknjah stal bi na vrtu nem sogovornik govoreči noči POVRŠINA štirismerna kocka JE RUBIKOVA četrta gre v notranjost IN NA KONCU četrta gre v zunanjost LEPO UREJENA površina je rubikova in na koncu lepo urejena osemsmerna kocka peta gre še globje šesta še dalj preostali sta prihranjeni za levodesno in desnolevo poluto ko sem na levem boku ti gledam v obraz in se mi smeješ ko si na desnem boku mi gledaš v obraz in se ti smejem ko se obrnem na desni bok prestopiš čezme in ležeš na levi bok včasih se malo manj smejiva in veliko več molčiva tudi s hrbti se rahlo božava in med usti je živ kisik IN SI S KOZARCEM VODE SPLAKNEM vroč zrak sredi sobe se v kroglo skepi na površini stegljivo in prozorno debelovolnata in težka pletenina osami toploto zjedri žareči zdrob GRLO in raznosmernost se pospeškov še poveča ko luč se sredi tega iz pike zlije in veča se v nove geometrije odtrepetava energija v sto lupinah mogoče so v zvezdah take eksplozije 1083 Pesmi si slečem majico odvržem kar me noč in dan tlači stopim skozi in si s kozarcem vode splaknem grlo