ftSMNčKi KUUUKNB AK|h (narodnih pesmi. A kot prvi bis so na našo prejšnjo prošnjo zapeli Prešernovo Zdravljico, ta mogočna pesem, ki se doma Počasi uveljavlja kolt neuradna •slovenska narodna himna in jo Poslušajo stoje, je v vseh zalednih Slovencih v dvorani vzbudila veliko navdušenje, in so J* dolgo časa stoje ploskali. Tudi druge slovenske petsmi so vzbudile navdušenje: Triglav moj dom, Slovenec sem itd. Resnič-bo, Slovenija nas je obiskala. (...) kakor je bila politična stran obiska žalostna, pa se lahko zahvalimo članom okteta za njih *rud in dovršeno petje, ki nas Je povezalo v skupni narodni zavesti. '■>. T.D. ml. -^jjStebodna Slovenija, 27. X. 88. Na pragu 35 - letnice SKA ob slovesu Ladislava Lenčka ■ ■ stvarjalno delo pri Slovenski kulturni akciji bi primerjal gradnji - pola-ganju temeljev po načrtu, obdelavi materiala, utrjevanja zidov, merjenju in zidanju. - če so na Slovenskem gradili v prejšnjih časih gradove, ki so poleg vsega drugega naši veliki kulturni spomeniki, smo v tem ravninskem južnoatlant-skem svetu začeli pred desetletji z gradnjo, ki naj bi bila kulturno žarišče slovenstva v zunanjem svetu. Delovni namen ustanoviteljev Kulturne akcije je bil, v zdomstvu ohranjati stare vrednote slovenstva in jih oplajati z novimi. Tu bi bila možna tudi primera z graditelji srednjeveških katedral: vse življenje so posvetili uresničenju velikih stvari. Delali so z ljubeznijo, prevejani z vero v poslanstvo duha in kulture. Poznamo jih iz zadnjih časov Akcije, ko nam je Paul Claudel (po naših gledališčnikih) prikazal Violano in stavbenika Petra Craonskega v misteriju tega poslanstva. Zgradba Slovenske kulturne akcije je nastala po spodbudi in delu podobnih graditeljev in ustvarjalcev. Simbolično bi rekel: sobe, opremljene z izvirnimi freskami in štukaturnim okrasjem; hodniki, stopnišča; oltarji, posvečeni slovenskim mojstrom besede - Pregelj, Velikonja, Majcen. Eden od stebrov te kulturne zgradbe je gledališka dejavnost - ne ljubiteljska, v mnogih primerih visoko poklicna. Levstikov duh realnega vrednotenja igre in besede. Nepozabni spomini nas vežejo s to stranjo kulturnega dela; preko odra sta šla Hamlet in Ofelija, v sovraštvu in ljubezni, Antigona - srce; umor svetnika pred oltarjem; Claudel, Linhart, Cankar . . . V drugem delu stavbe je dvorana, kjer razstavljajo svoja dela likovni umetniki: olja, grafike, akvareli - pester svet plastične umetniške ustvarjalnosti. Vsaka slika, podoba, vsaka knjiga in beseda je kamen za zgradbo naše „katedrale“. Vrtovi so posvečeni slovenski zdomski poeziji; vrt z rdečimi rožami je Balantičev - za spomin na ogenj in kri. (Prav danes je obletnica, 45 let, od tistega absurdnega, nekoristnega dejanja slovenske komunistične revolucije.) V vsem tem delu je bil z našimi graditelji duh prednikov in kulture domovine. Slovenska kulturna akcija gradeč slovensko misel in besedo za tako imenovani tretji, zunanji slovenski svet. In uspeh ni izostal - stavba je visoka, vidna daleč v svet. Mojstri so poznali svojo obrt. Bili so ubrani na duhovno občutje širine im kvalitete, predvsem pa je bila v njih živa in rodovitna narodna, zavest. Eden od teh graditeljev - dejal bi: prvi mojster -, se danes poslavlja od nas. Desetletja je vodil gradnjo, skrbel za material, usmerjal umetnike kamenja in lesia, mojstre besede in misli. Bil je pobudnik izvirnih stvaritev, dolgoročnih investicij, če je bilo treba, je založil za material - samo da je šlo delo naprej. Dajal'je napotke, skrbel za koordinacijo, vzpodbujal in - če je bilo potrebno - tudi grajal. Mi se ga bomo spominjali iz mnogih večerov in pogovorov v prijateljskem in delovnem omizju. Slovenska kulturna akcija pa ostaja z vedno globljimi spomini in neko prikrito bolečino za vse, ki so odšli ali se oddaljili. France Papež SREČO, MIR IN BLAGOSLOV ZA BOŽIČ IN NOVO LETO SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Spomini na začetek Kako som prišel k delu za SKA? Morem navesti nekaj kot daljni vzrok, drugo kot bližnji vzrok in končtno tretje kot povod. Daljni vzrok: Moj študij na klasični gimnaziji v Ljubljani z nekatriemi odličnimi profesorji, katerih vzgoja je navajala k zavzetosti za kulturo. A iz te zakladnice sem, žali, črpal le osnovtno nagnjenje, znanja pa ne. Kajti domala ves čas srednješolskega študija sem prebil v gledališkem podvigovanju. Žal sem tudi kot bogos'ovec in mladi duhovnik veliko študijskega, časa zapravil v organiziranju misijonskih prireditev ob pokojnem dr. Lambert Ehrlichu. Tako sem v osebnostni pripravi na življenje postal ,,torzo". Eno pa sem pri vsem tem nehote in mimogrede pridobil: smisel za organiziranje iti, neki čut za prijeme. K temu bi morda dodal še moj značaj, ki je bil in je vseskozi optimističen in si zato veliko upa, preveč upa, takorekoč slepo upa. Bližnji vzrok: Moje in naše izseljenstvo. Če se danes oči domačih oporečnikov začenjajo ozirati na zlasti argentinsko povojno izseljenstvo, katerega morda še preveč občudujejo, je to pač, ker nas je izobražencev in preprostejših kulturnih delavcev veliko prišlo prav v Argentino, kjer smo se večinoma naselili skupaj v Velikem Buenos Airesu, v Men-dozi in v Barilochah, tako da smo skoraj drug drugemu stopali na prste... in ker so bile, zlasti ob naši naselitvi, razmere za izseljensko kulturno življenje, posebej za proti-komimistično skupnost, razmeroma zelo ugodlne. Kar skoraj pohujševali smo se, ker med ekonomskimi izseljenci nismo našli tolike zavzetosti za slovenstvo v tuji deželi, kakor smo jo čutili mi. Med novimi naseljenci je začelo brbotati in cveteti kulturno življenje. To nam je bilo kot košček v tujino presajene domovine. Poved za moje delo pri SKA je bilo pač vprašalnje vzdrževanja oziroma izhajanja „Vrednot“, katerih idejno jojsitvo je bilo že v času rimskega begunstva, tu v Argentini pa je krog izobražencev takoj začel z izdajanjem tega slovenskega kulturnega zbornika. A kmalu je nastal nekak preplah: kako z gmotnim vprašanjem nadaljnega izdajanja. Sicer je bilo okrog „Vrednot“ nekaj kulturnikov, ki so omogočili izid prvega zvezka, morda še drugega, in bi gotovo sodelovali tudi pri nadaljnem izhajanju, a že je bilo očividno, da peščica izobražencev, ki se je ubadala z lastno eksistenco, sama . ne bo zmogla razmeroma nemajhnih stroškov. Bili so sicer poskusi, da bi „Vrednote“ pridobile sposobne upravnike, ki bi organizirali prodajo, a se je izkazalo, da se ti poskusi niso obnesli. Gradivo za novo izdajo pa je čakalo .. . Ustanovitev SKA Tedaj se je nekdo spomnil mene, ki sicer nisem spadal v skupino DOSKIjai (Delovno občestvo za slovenski katoliški inštitut), kot se je imenovala še iz Rima ta skupina za slovensko višjo kulturnost v izseljenstvu, ker nisem bil kulturno ustvarjalen, sem pa postal znan med njimi kot organizator Društva Slovencev in kot misijonski delavec in uspešen podvigovalec. Povabilo, da bi „Vrednotam“ organiziral možnost gmotnega obstoja, mi je bilo všeč in sem dejal, da bom premislil, kako in kaj k rešitvi. lin sem začel premišljevati. Bolj in bolj sem spoznaval, da same „Vrednote“ ne bodo imele od strani skupnosti dovolj gmotne podlage. Tedaj sem zamislil organizem, ki bi bil na eni strani opora vsemu, tudi najvišjemu (vrhunskemu) ustvarjanju, na drugi strani bi pa nudil višje kulturne vrednote (ne le prosveto, za katero je bilo z nastajajočimi Domovi in v njih vsestranskem življenju poskrbljeno) tudi širšemu krogu slovenske izseljenske skupnosti v Argentini, pa tudi drugod. Zamislil sem si namreč organizem, ki ne bi združeval predvsem kulturnike v Argentini, ampak vse slovenske intelektualce po svetu in jih vabil h kulturnemu ustvarjanju v okviru slovenske narodne skupnosti. O zamisli sem se razgovarjal z različnimi slovenskimi razumniki v Argentini, tako s prof. Geržiničem, z B. Finkom, z Jeločnikom, Jurčecem, Maroltom itd., najodličnejšo oporo sta mi pa dala Rudolf Smersu in moj brat dr. Ignacij Lenček. Takoj v začetku, se mi zdi, je zlasti Marijan Ma rolt, menda na Jeločnikovo pobudo, predlagal razdelitev dela po raznih odsekih, po zgledu Akademije znanosti in umetnosti. Že od začetka smo si zamislili organizacijo, ki bi imela izključno kulturne cilje, nič političnih, razen v kolikor se more o politiki razpravljati pod narodnim vidikom. Vsako strankarstvo ali sektaštvo naj bi bilo daleč od življenja in delovainja SKA, češ da nam je čas predragocen in možnosti preskromne. Ko sem videl, da je večina najvidnejših slovenskih kulturnih delavcev za stvar v teh okvirih zavzeta, sem sklical ustanovni sestanek SKA v prostorih, ki sem jih malo preje, družno z dr. Petrom Rantom, najel na Floresu, v ulici Granaderos 61. To je bila enonadstropna stavba; zgoraj naj bi s prostori razpolagal dr. Rant za svojo družino, dočim bi bili vsi spodnji prostori namenjeni potrebam slovenske organizirane skupnosti (tedaj še ni bilo Slovenske hiše, le prostor na Victor Martinez 50). Ti spodnji prostori so predstavljali velik osrednji prostor, nekako dvoranico, (kjer je prirejala Družabna pravda svoje gospodarske večere), pri stopnjišču v prvo nadstropje, dokaj veliko sobo, kjer sem imel Misijonsko pisarno (z uradnikom Marjanom Lobodo, kasneje Lučko Kraljevo, vdovo Jerman), na cesto pa je z dvema velikima oknoma bila velika svetla soba. In v tej sobi je potekal ustanovni sestanek SKA. Zbralo se je kakih 12 slovenskih kulturnih delavcev (vsi povabljeni niso prišli), sestanek je vodil Ruda Jurdec, zapisnikar je bil Marijan Marolt, seveda sem bil tudi jaz. zraven. Na tem sestanku smo navzočim obrazložili idejo o novi kulturni organizaciji in tudi že določili začetno vodstvo: Predsednik Rudai Jurčec, tajnik in vodja pisarne (ki se je nastanila v sobi ustanovnega sestanka) Marijan Marolt, blagajnik Ladislav Lenček; mislim, da je bil že tedaj v odboru prof. Alojzij Geržimč (dr. Odar je umrl malo prej), dr. Tilne Debeljak, ki je bil že določen za podpredsed-nikai, se je pridružil odboru šele, ko se je iz Olavarrie, kjer je bil uslužben, dokončno preselil na centralo podjetja „Loma Negra“ v srcu mesta. Kolikor se spominjam,, smo imeli seje v začetku v pisarni oziroma v bližnjem baru, kasneje pa v opoldanskih odmorih med službo, tako na primer v nekem baru ob bivšem Hospital Clinicas (ki ga ni več tam), zlasti pa v American Bar na Roque Saenz Pena v središču mesta, ker so imeli tja blizu nekateri odborniki. Spominjam se epizode, ko nas je natakar tako-rekoč vrgel iz bara, češ da zavzemamo prostor, naročimo pa skoraj ničesar... Odkar stoji Slovenska hiša in ima SKA v njej svojo pisarno, seje običajno potekajo tamkaj; le v času Jeloč-nikovega tajništva smo imeli nekaj sej kar v prostorih pisarne tiskarne Barage. Uvodna prireditev s pestrim programom in umetniško razstavo je bila umetniški večer 11. aprila 1954 z glavnim govorom Rude Jurčeca. Začetek dela Že koj v začetku je bilo sklenjeno, da SKA poleg „Vred-not“ izdaja štirinajstdnevnik Glas SKA, revijo Meddobje in knjige. Uredništvo Meddobja je v začetku mislil imeti Jurčec sam, a dobro se spominjam, kako sem kmalu po ustanovitvi SKA na nekem večeru (menda Slovenskega planinskega društva) v plesni dvorani „Dekleva“, ki nam je v začetku zelo služila, za množične prireditve, povabil na razgovor pisatelja Zorka Simčiča z vabilom, da prevzame souredništvo Meddobja, kar je mož končno tudi sprejel. SKA ni povsod naletela na razumevanje in dobrohoten sprejem. Nič čudnega, kajti v skrbi, da se čim bolj zavaruje enotnost argentinske izseljenske skupnosti, vodilni ljudje v njej niso bili navdušeni nad nenadnim njenim pojavom, češ, „kaj pa je tebe treba bilo“. Mi smo pov-darjali, da ne gre samo za argentinsko skupnost, ampak da je SKA zaživela iz potrebe kulturnega delovanja Slovencev po vsem svetu izven državnih meja, po izseljenstvu in zamejstvu. Prav v zamejstvu, med slovenskimi kulturniki v Rimu, na Goriškem in Tržaškem je pojav SKA naletel na zelo pozitiven odmev, in morda ne rečem preveč, če mislim, da je razgibano višje kulturno življenje v Argentini vplivalo zlasiti na rojake v Trstu, da so si organizirali razne liste in kulturne ustanove, ki jih pred pojavom SKA še ni bilo ali so bile šele v začetkih. Tako ni čudno, da smo se v začetnih podvigih v SKA v nemajhni meri opirali tudi na to zamejstvo, opora, ki je je bilo vedno manj, kolikor je bilo vedno več življenja v Trstu. Ob naselitvi dr. Debeljakove družine v Velikem Buenos Aresu, ko ji je SKA v dvorani v Kamos Mejiji priredila prav lep ..Debeljakov večer“ (najbolj me je prevzela neka deklamacija, pesmi dr. Debeljaka iz zbirke Poljub, ki jo je na tem večeru res odlično podala Lučka Kraljeva), je SKA dobila, stalno sodelovanje ne le v tem zaslužnem kulturniku, ampak ji je zelo prav prišlo, da je ga. Debeljakova prevzela mesto uradnice pri SKA ob tajniku Maroltu (pred njo je nekaj časa delala tam. tudi ga. Kutnar-Jeločnikova). S tem je bilo zagotovljeno redno in dobro funkcioniranje uprave SKA, delo, ki se je brž vsestransko razpredlo, saj smo prirejali kar Id-dnevno kulturne večere, začeli izdajati poleg Glasa Meddobje in knjige. Včasih smo v enem letu izdali kar štiri, poleg Meddctoja in Glasa. Ga. Debeljakova je vodila tudi knjigovodstvo, tako da sem bil v tem pogledu jaz kot blagajnik lepo razbremenjen. Ker ni namen tega mojega pripovedovanja zgodovina SKA, ne mislim tu spominjati na vse, kar se je v teh 35 letih v okviru SKA dogajalo, ampak naj v naslednjem le še podam iz začetkov SKA nekaj podrobnosti, ki so nam morda vsem že ušle iz spomina oziroma jih mlajši niste doživeli. Če se je zgodilo, da bo SKA v novejšem času doživela v zadnjih dveh letih poleg rednega tiska kar osem izdanj, je treba pripomniti, da je bilo množično izdajanje slovenske knjige v nekem oziru v začetni dobi vse lažje, kajti marsikaj je bilo prineseno iz domovine v tujino, kot npr. Balantičeve pesmi, Majcnova dela, Pregljevi mali zapisi, Debeljakovi prevodi iz slovanskih književnosti, nekaj gradiva je bilo tudi lahko dobiti iz našega Primorja. Lažje je bilo objavljanje tudi zaradi dejstva, da so se oklenili dela v okvira novonastale SKA številni begunski, zdaj izseljenski kulturniki, ki so z veseljem, dasi ne brez žrtev pristopili k objavljanju svojih stvaritev že od preje ali najnovejših. Naj omenim le nekatere: dr. Kacin, Vodeb, Truhlar, Javornik, Kociper, dr. Lenček, dr. Bramen, Marolt, Jurčec, Geržinič, Glavač, Dolinar, Beličič, Jevnikar, dr. Ahčin, Bara Remec, France Ahčin, Ivančeva in Savinškova, Volovšek, Jeločnik, Vombergar, Jože Rus, Stanko Jerebič, Wiliempart itd. Lepa vrsta likovnih umetnikov je pod Maroltovim vodstvom že kmalu po ustanovitvi SKA ustvarila umetniško šolo v večji baraki na vrtu „Ilirije“ na ulici Alvarado: Bara Remec, France Ahčin, Volovšek in Marijan Marolt so tam skozi nekaj let nudili učencem, kot so bili Jure Vombergar, France Papež, Ivan Bukovec, Tone Kržišnik, Makek, Metka Žirovnik in drugi, teoretično in praktično formacijo'. Kot nekaj negativnegai in morda tudi usodnega za nadaljevanje te šole. ki jo je Marolt prekrstil v umetniško akademijo, se spominjam, da sem se kot blagajnik obotavljal z nakupom skeleta, ki je bil menda potreben za šolski pouk v slikanju pri zakonih anatoniije. Zelo živahno so se v prvih letih razgibali gledališčniki pod vodstvom Nikolaja Jeločnika, s sodelovanjem režiserjev in igralcev ter igralk, katerih navajanje bi preseglo možnost tega referata. Toda še ni bilo Slovenske hiše in ne dvorane v njej, zato so organizatorji morali moledovati po zavodih, kot na primer na ulici Montevideo, pri soiskih bratih na Rio Bamba, v zavodu San Jose, v dvorani CSO na Santa Fe in Junin, v Colegio Santa Rosa. Udeležba na teh predstavah je bila tedaj številnejša kot danes. Kulturni večeri so se v začetku vrstili vsakih 14 dni in so se odvijali v farni dvorani v Ramos Mejii, v dvoranici pri Bullrichu na ulici Sarandi, pa v Slovenski hiši. V prvih letih je SKA za vsako svojo prireditev, tudi za kulturne večere, natisnila in razposlala posebna vabila, ki jih je okrasila Bara Remec. Zlasti v času večerov v Ramos Mejii >n tudi še pri Bullrichu je udeležencem SKA postregla tudi s pecivom in toplo kavo. Poleg tega je SKA prva leta prirejala kulturne izlete: v gradič pri Lujanu in v Jauregui, na Hiawatho, v Pilar, v La Plato in še kam, kjer smo ogledovanje krajevnih zanimivosti povezovali s kulturnimi srečanji, z uživanjem narave in s plemenito dražabnostjo. V pogledu knjižnih izdanj smo se že ob pivih Meddobjih in knjigah odločili, da bomo ne le nove knjige, ampak tudi vsak šivan zvezek Medobja uvrstili v zaporedno številko, kar je kasneje zavedlo mnoge poročevalce v svetu in celo doma v napačen pojem, kakor da bi v času 35 let izdali 135 knjig, ko je šlo le za 135 knjižnih, se pravi šivanih izdanj, od katerih je bilo knjig morda kakih 80, ostalo pa posamezni šivani zvezki revije Meddobje. Ladislav Lenček. Risba Andreje Dolinar Hrovatove. SKA je vse svoje tiskala le v eni tiskarni, ki je bila najprej tiskarna organizacije „Circuk> Catolico de Obreros Federico Grote“ na ulici Montes de Oca 320, blizu trga Constitucion; tam je tedaj delal kot ročni in strojni stavec Vilko Čeč, ki je od Slovencev prevzemal slovenska dela v izvršitev, pa potem obračunal z lastništvom tiskarne. A po nekaj časa smo začeli misliti na ustanovitev lastnega tiskamiške-ga podjetja, pri čemer je bistveno sodeloval Zorko Simčič, dr. Franc Bajlec, Rudolf Drnovšek, Ignacij Glinšek, jaz in še kdo drug. Ta slovenska tiskovna družba je od lastništva CCO odkupila emo tretjino vrednosti, sodelovala pa je tudi pri vodstvu; jaz sem bil soravnatelj. Na žalost je prišlo do nesporazuma z Vilkom čečom, ki se je počasi umaknil iz tiskarne Federico Grote in ustanovil novo, lastno tiskarno, ki jo še sedaj vodita njegova žena in njegov sin Janez. Tiskarna Vilko je zelo zaslužna za mnogo dragega slovenskega tiska. Slovenska tiskovna družba, ki je v Grote tiskala poleg izdaj SKA tudi vse, kar je izdajalo Baragovo misijonišoe, se je nekako po 15 letih ločila od CCO in si osnovala lastno tiskamo na ulici Pedernera v Novi Pompe-yi in je tam naprej tiskala vsa izdanja SKA in ostalo, dokler se ni tiskarna (že z- zmanjšanim številom slovenskih delničarjev) preselila v Slovensko vas pred skoraj osmimi leti v lastne prostore, katerih večinski lastnik je sedaj Baragovo misijonišče. Pred ločitvijo nekaterih pomembnih odbornikov je bil nekaj časai blagajnik SKA Rudolf Drnovšek, menda kako poldrugo leto. Jaz sem se bil umaknil pod družbenim vidikom, a kmalu spet zavzel mesto blagajnika, ko je Drnovšek svoje sodelovamje v nadalje odrekel. Organizacija je imela ves čas dvojno članstvo: tkzv. redne ali ustvarjalne člane, ki jih izberejo posamezni odseki in predlože odboru v imenovanje, ko povabljeni pristane na vstop SKA kot redni član, mu odbor pošlje imenovanje. Sklep. Ker se danes na temle kulturnem večera pravzaprav poslavljam od SKA, od katere bom v letih, ki mi še ostanejo, krajevno«, vsaj v pogledu Argentine, oddaljen, zato mi dovolite, da se iz nadaljnjega življenja SKA dotaknem vsaj nekaj malega, kar je skoraj moja slaba vest in pa bolečina. Kmalu po prvih letih SKA, komaj po 6 letih njenega življenja, jo je moral prezgodaj zapustiti Marjan Marolt, ki je morda z njo najbolj tesno povezan živel. V času njegove zadnje bolezni sem ga enkrat samkrat obiskal nal njegovem domu, ne spomnim se pa, če sem šel za pogrebom. Spominjam se, kako je bilo z boleznijo predsednika Jurčeca, Takrat sem vodil že tiskamo na Pedemeri pri Pompeji. Spomnim se dobro, kako je Jurčec nekajkrat prišel k meni v tiskamiško pisarno in si med razgovorom segal nervozno v lase, med katerimi je bilo videti od nervoze ranjeno kožo. Kmalu potem mi je nekdo povedal, da je šel iskat zdravja v psihiatrično bolnico na ulici Vieytes. Mesece je bil tam, pa ga niti epkrat nisem obiskal; kasneje, ko sem kot superior Doma sv. Vincencija obiskal na Vieytes zaradi sprejema v Dom gimnazijskega sošolca in, prijatelja Marjana Kocmurja, sem videl, kako je bilo v tisti bolnici med umobolnimi. Da Jurčeca tedaj, ko je bil prijateljskega obiska, menda najbolj potreben, nisem obiskal, si še danes štejem v greh, pa čeprav imam veliko izgovorov, med katerimi je bila v prvi vrsti tedaj moja prezaposlenost... Ko sem kasneje v središču mesta nenadoma naletel na že precej ozdravljenega Jurčeca, ki je sicer še vedno živel v bolnici, sem gai povabil v bar na razgovor; skušal sem popraviti greh vsaj s tem, da sem mu v razgovora pokazal ineko možnost za rešitev iz umobolnice: delo, količkaj honorirano, in stanovanje. Tedaj je začel Jurčec novo življenje. Pisanje svojih Skozi luči in sence in pa naselitev v Slovenski vaisi nazadnje v hišic: pol kvadre od cerkve, v katero je šel sleherni dan k maši. V teh letih sva bila potem pač veliko skupaj, ne le na sejah, ki se jih je spet začel udeleževati, ampak tudi sicer. . . Ko mi je prinašal v branje debele osnutke svojih spominov, ki jih je potem še predelal fn sem jih oddajal v tiskarno, in so izhajali drug za drugim v svet zvezki tega dela, sem bil ob vsem kesanju sredi moje prejšnje trdote, ko je bil zapuščen, vesel, da sem mu pomagal k nekaki rehabilitaciji. . . Žal, je po nekaj letih prišlo do znane, kar tragične ločitve Jurčeca in nekaterih njegovih prijateljev od SKA, in tudi pri tem nisem brez očitkov vesti. Saj bi se ob mojem ravnanju v smeri kompromisa med obema načrtoma izpolnitve pravil v SKA morda izognil izstopu iz SKA tako odličnih njenih sil in bi se enotnost v SKA ohranila, hi se ne poja«vil „Sij“, bi SKA delovala nemoteno naprej ob sodelovanju vseh. Naj se na tem večeru oh slovesu pred vsemi obtožim prav tega greha ob bolnem prvem predsedniku v tistih časih in ob moji nepremišljenosti ob nevarnosti ločitve. Pa še enega greha naj se obtožim; greha, ki me je pripeljal do« predsedništvo te organizacije. Res je, da so se po dolgotrajnem predsedovanju dr. Tineta Debeljaka, ki je prevzel za Jurčecem predsedstvo, kazali neki znaki njegove utrujenosti in da je med nekaterimi odborniki nastala želja po novem vodstvu, vendar naj zdaj izpovem, da ne bi nikdar pristai na moje predsedovanje, ako« ne bi prijatelj Niko Jeločnik toliko vztrajal pri tem. Tudi ta operacija ni bila posrečena. Ne glede na to, da zamenjava ni bila še tako nujna, je bilo napačno od moje strani to, da sem se drznil stopiti na mesto prvih dveh, kulturno tako bogatih in« reprezentativnih predsednikov, jaz, ki jima v kulturni razgledanosti nisem segal niti do peta. To je bil pa greh predrznosti in tudi napuha. Seveda, ko sem se že dal zapeljati od teh skušnjav, sem ves čas potem skušal posledice te zablode popravljati na ta način, da sem vsaj v organizatornem pogledu skušal nekaj doprinesti. In morda je bilo največ vredno to, da sem kot predsednik pravočasno izpregel in vplival na imenovanje četrtega predsednika SKA, človeka že iz novega rodu, ki se v kulturnosti in zavzetosti za slovenstvo ne oddaljuje dosti od prvih dveh predsednikov, Jurčeca in Debeljaka. To je bilo« nekaj podatkov in misli ob začetkih SKA in še kaj. Ladislav Lenček Op. ured.: Delim skrajšan referat na 13. kulturnem večera. '0 se n jo štiritfesetiH feti/u izjemnih cjriza/evan), _ oselšneja žrtvovanja, rentno je ja (nerazumevanja, rja ene man) zavi/fjivilu atsjenov v ifaHtni/u sa/ovifu vsakršno hiifturne (pojavnosti med' sfovenskjmi zlomev cjosfavfjeo odo sfovensf^ skupnosti cv jširjOntinv (gospodo hddld)dJSlfR) hljb{0£C7\^ fazarisV večkrat' kkagajnik, tajnik, zadnja fetao tudv epredsedniko ‘Kgidru Srečanje slovenskih javnih delavcev Dokaz, da Slovenci v Argentini še mismo v osipu, je bilo letošnje Srečanje javnih delavcev v Castelarju, ki je postalo že tradicionalno. Čeprav ta tradicija še ni tako dolga, je pa letošnje Srečanje preseglo po izredni udeležbi vsa dinga. Morda je k temu pripomogla tudi okolnost, da je našo skupnost obiskal dr. Peter Urbanc z gospo. Srečanje je bilo dokaz naše demokratičnosti, saj se ga vsakoletno udeležujejo predsedniki in. odborniki vseh slovenskih Domov, vzgojitelji, predstavniki in člani vseh organizacij, publicisti in drugi nepoznani delavci, ki delajo v naši skupnosti. Srečanje je mesto, kjer se v neprisiljeni razpravi primerjajo izkustva, obravnavajo smernice za bodoče delo, vprašanja, ki nastajajo vsakodnevno v naši skupnosti. Resno, odgovorno in odkrito! Po sv. maši je predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj v pozdravnem govoru podal kratko zgodovino teh srečanj in nekaj smernic, ki naj bi vodile letošnje Srečanje in našo prihodnost, če hočemo ostati še kot organizirana skupnost, kajti samo v njej je moč. Tema letošnjega Srečanja naj bi bili stilu in povezovanje z- domovino. Arh. Jure Vombergar je o stikih govoril v luči Drugega katoliškega shoda Slovencev v Argentini. K priporočilom shoda.' je dodajal komentarje, s katerimi jih je razlagal. Izvajanja je zaključil z besedami obiskovalca iz domovine: Dosti je že, da ste! To je, da obstajamo! Res je že to veliko, moramo pa obdržati zveze z zamejstvom, ki mora čutiti, da smo z njim, prav tako pa tudi s Slovenijo, da vzdržimo. O povezavi in stikih v preteklosti je bil referat Tineta Debeljaka ml. Emigracija se je odprla in se odpira po meri demokracije, ki vlada tam. Od prvih obiskov, ki so vedeli povedati samo slabo o njej, do Jančarja, Snoja in Jenšterleta, ki poročajo nepristransko aili pa celo navdušeno, so morala preteči desetletja. Domovina je šele sedaj odkrila, da ima tisoče rojakov, ki so ji bili prikazani najprej kot izdajalci, nato omalovaževalno, sedaj pa so priznani kot drugače misleči, vendar verni katoličani in zavedni Slovenci. Pravi slovenski čudež v Argentini! Še je del Slovencev v domovini — partija — ki je vzrok, da se zadržanje do emigracije ni spremenilo, čemur je dokaz prvi zvezek Slovenske enciklopedije, ukazi Ribniškemu oktetu, da naj ne poje v Domovih novih emigrantov, kar meji že na kulturno sramoto, prav tako klavrno in hlapčevsko zadržanje kluba Triglav, ki te ukaze izpolnjuje, predpostavljajoč jugoslovanstvo pred slovenstvom. O vzrokih odklonilnih stališč emigracije do režima je govoril arh. Marjan Eiletz. Do sodelovanja matice in zdomstva bi že zdavnaj prišlo, če ne bi imela pri tem odločilne besede KP Slovenije in njena policija UDBA. Z Rebulo se je spraševal, zakaj hiramo Slovenci. Da hirajo v matici, je dokaz št. 57 Nove revije, odgovornost za hiranje slovenstva v zamejstvu in zdomstvu pa istotako nosi matica zaradi političnega monopola. Najboljša pot, da to hiranje ustavimo, je, da si povemo iz obraza v obraz resnico odkritosrčno. Srčno in odkrito! Že v dopoldanskih urah je bil dobršen del diskusije posvečen slovenskemu novumu v Argentini — Radijskemu krožku in radijski uri, istočasno pa tudi zbliževanju staronaseljencev z movo emigracijo, novim prijemom povezave, ki so se pojavili v spremenjenih razmerah v domovini. Posebno pa je bila razveseljiva udeležba in poseg v debato mladih. Nedogovorjeni zaključek Srečanja bi bil: Ne podrejanje oseb, skupin, organizacij, ampak njihovo vključevanje v slovensko skupnost, kajti samo organizirani bomo lahko obstali in samo organizirani bomo izpolnili naloge, ki smo jih svobodno sprejeli. T. B. SRAMOTILNI STEBER Večkrat je v emigracijskem tisku omenjen „znameniti“ spomenik ali sramotilni steber tik pred ljubljansko škofijo. Omenjen je v smislu zgodovinske potvorbe in proticerkvene gonje v prvih povojnih letih. Letos je nadškof Alojzij Šuštar dal pobudo bolj internega značaja v obliki dopisa' Socialistični zvezi ,naj bi se ta spomenik končno odstranil. Prilika naj bi bila sedaj, ko je spomenik zakrit in že nekaj mesecev za ograjo gradbenega podjetja, ki prenavlja fasado stolnice. Kot argument proti spomeniku pa nadškofija navaja znana pričevanja škofa Leniča. Kakšen bo odgovor oblasti oz. neposrednega naslovnika, Mestne konference SZDL Ljubljana, ta hip še ni znamo, najverjetneje pa je vnovični — ne. Doslej so nadškofovo vlogo obravnavali Komisija za revolucionarne tradicije in Medvojni aktiv OF pri MK SZDL, pa tudi ljubljanska borčevska organizacija. Vsi ti so odločno proti odstranitvi. Pri tem pa zahajajo v takšnole protislovje: spomenik v načelu mora ostati, ker je tudi umetniški spomenik določenega obdobja in bi bilo skrajno nekulturno, da, se ga kot takšnega odstrani. A o tem še kasneje. Istočasno pa tudi pravijo, da je treba preiskati dokaze, ki bi govorili v prid temu, kar je na spomeniku zapisano. To torej pomeni, da spomenik mora ostati takšen kot je, ob tem pa je treba kakorkoli najti ali znova (po)narediti „,dokaze“, da je bilo res tako, kot so pred skoraj štiridesetimi leti zapisali na spomenik. Ti, ki naj bi znova „preiskali“, kako je tedaj med vojno pravzaprav bilo, pa so nekateri zgodovinarji enobeja, zlasti Irena Mrvic, ki je zaposlena na CK-ju in je žena ravnatelja Muzeja ljudske revolucije. Na seji medvojnega aktiva OF so se nekateri ,,spomnili", da je med leti 1952-1960 obstojal na sekretariatu za notranje zadeve dokument, ki je pričal, da je škof terjal intervencijo Italijanov proti ženskam, ki so se zbrale pred škofijo. Po letu 1960 pa ta dokument ni bil več dostopen ali pa se je izgubil. Sedaj naj bi se ga ponovno poiskalo in obelodanilo. Jasno pa je, da kdor išče, najde in kdor želi nekaj predstaviti na tak ali drugačen način —- in ima tudi moč odločanja, bo to tudi storil-Tako nam utegnejo vnovič servirati nek falsifikat kot ,dokument". Na teh borčevskih organih se oglašajo tudi s predlogi, naj se zbira in objavlja spominska pričevanja udeleženk teh demonstracij, „tako, da nikakor ne bi izpadlo, kot da je pričevanje škofa Leniča edino, in da ne obstajajo tudi drugačni, naisprotni spomini udeleženk takratnih demons-trancij" (Cit. z borčevskega sestanka). Preneumno! Kot da bi takrat škof Rožman odprl okno škofije in nagovoril zbrane ženske približno takole: „Spoštovane gospe in gospodične, pravkar sem javil na kvesturo maj vas na silo, če ne bo šlo drugače, odstranijo izpred škofije!" Pa še prav poseben absurd ob vsem tem: politični nadaljevalci tistih, ki so imeli v vsej naši zgodovini najbolj negativen odnos do kulturne dediščine, so v specifično tem primeru veliki zagovorniki neokrnjenosti spomeniško am-bieintalne ureditve. Ob tem je nepotrebno povedati še, da nadškofija oz. tisti, ki predlagajo odstranitev spomenika ne predlagajo nič drugega kot le predstavitev slednjega! v atrij kakšnega muzeja in nikakor ne zahtevajo tega, kar je druga stran storila z neštetimi znamenji, kapelicami m tudi cerkvami po vojni. šns |s o TARIFA REDUCIDA y SUC 6 RR. CENT CONCESION 232 io o ZB R. P. 1. 201682 GLAS je glasilo Slovenske kulturne akcije. Urejuje ga tajništvo (Tone Brulc). Tisk Editorial Baraga del Centra Misional Baraga, Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Pcia. Buenos Aires, Argentina. Vsa nakazila na ime in naslov: Alojzij Rezelj, Ramon t. Falcon 41 58, Buenos Aires 1407, Argentina. - Editor responsable Slovenska kulturna akcija (Andres J. Rot), Ramon L. Falcon 41 58, Bs. Aires 1407, Argentina-