21 >••—
Prirodopisno-natoroznansko polje
J e 1 e n.
[(jobena- naSih gozdnih živalij nima tako lepega in postavnega trupla, nobena \m stopa tako oholo in  možato,  nobenn ne nosi z rogovilastim rogovjem
olepSane glave tako pristojno in pouosno, kakor jelen; zato mu po vsoj pravici pristoji ime: gosposki jelen (Gerros elaphus, der Edclhirsch). Tnip ima poln in okrogel, lepo vzrastel in zalit, obokan križ in kratek rep. Na dolgem ifl tenkem vratn nosi podolgasto glavo z velikimi razmaknenimi očmi in koničastimi. gibič-nirai ušesi. Pod oiesora ima podolgasto jamico, z neko. posebno mazjo napol-njeno, ki se solzna jamiea imeniije. Jelen nosi mnogorogljato, nazaj položeno rogovje, ki mu stoji na čelnih rožnieah; kadar se jame sušiti na k6renn, tedaj se odlupi in odpade, kar se zgodi navadno raeseca svečana, a takoj mu jame ras^i doto,  ki ima skoraj zmirom po jeden par6žek več od lanskega.   Po številu
teh parožkov ilovek lehko spozna jelenovo starost, kar pa ni, da bi se strogo clržati tega pravila, to le veSS lovec zna razsoditi.
Jelen ima čudovito bistro oko, dober nos in teuek sluli. Vse vidi, vse čuje, ako pade list z drevesa. vže gloda na vse strani in voha. Zelo ga veseli godba; ako čuje trobiti na rog ali piskati na kako pi&c<al, takoj postoji, vleče na ušesa in če mu se ni bati ničesar, pride tudi bliže. Ako pa čuti sovražnika, poda se v beg in hitre uoge ga neso preko širokih ruvov. preko grmorja in trnja. da se ?se praši za njim; če je treba, preplava tudi široke vode in se apretno spenja po strmem skalorjt.
Košuta je manjSa in slabejsa, tudi niraa rogovja, ter je sploh pohlevnejša in krotkejSa od njega, prav tako. kakor se ženski spodobi.
Jelenova dlaka je po zimi svetlejša in sivejša, po leti pa rjavkasta. Mladiči so belo lisasti.
Po letu košuta ostavi družbo in si poišče skrovue goščave ter ondu skoti mladiča, ki je prve dni slaboteo, da ne more nikamor iti za materjo. Ko^uta se no gane od njega, neizrecno ga Ijubi. pazi nanj in skrbi bolje zanj, nngo-li za-sc. Ob najmanjšej opasnosti (nerarnosti) dii znamenje, da se je treba skriti. M!adiL to razume, takoj se skrije in potuhne, a ona ne zbeži naravnost, teravcč ska6e sem ter tja, da izvabi sovražnika k sebi. ki se spusti za-njo. Z vsakovrstnimi zvi-jačami ga takii zbega, da sovraznik izgubi sled, a ona se hitro zopet vrne in poišče mladiča.
Nekdaj je bilo jelenov po vsej Evropi razveu 'v mrzlih. severnih deželah. Nii, zdaj so jih v\ nekaterih krajih vže popolnem iztrebili, kakor na Švicarskem, tu in tam tndi po Ncmškem. Pri nas se še dobč po velikili gozdih, ali redki so. Pred kakirai 40 lrti biln jili jc toliku. da so jih v Kotfevji o zimskem 6asu otroci po cesti podili. Leta 1848. so jili mnogo pobili iu od takrat se pri nas na Kranjskem niso več opomogli. Posamieni se še dob(5 v Kočevskih gozdih, na Javorniku iu morda tudi okolo Krima. Muogo vec jih je po Štajarskeni in Korožkem, posebno pa v (ialiciji, na Poljskem. Moravskem, Oeskein in Ogerskem.
Olovek je najbuji jelenov sovražnik. Lovi in strelja je zaradi dobrcga mosa, kože. dlake in rogovja. — Tudi volkovi, risi in Pasih še celo taedvedi je davijo in koljo.
Mlade jetene je leliko ukrotiti; kmalu se udomačijo in naufie mai*sikatere umeteljaosti, kakor konj. Lfthko je nanfiš voziti. Poljski kralj Avgust II. se je vozaril z osminii jeleni in tudi o glasovitem Marmontn, ki je bil pod franeoskim cesaijem Napoieonom I. pogtavai* v Ljnbljani. prijioveduje se, da je pred svojo koiijo zapregal jelene.
Ker jo lov na jelene volikej gospodi ugodna zabava, zato je na mnogih krajih drže v velikih ograjenih gozdih. A taka zabavaje zelo draga. ker je kvara zmirom večja nego korist.                                                               (Po Krjavcu nap. Ivan T)
i