0Jbau&cv v vj&ahjto Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1’50 't' 'tj' Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Celoletna naročnina Din 35-— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790 l \j J Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K.Čeč) Ljubljana, 11. novembra 1937 Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K.Čeč) Leto IV — Številka 6 Iz katolicizma živimo za slovenstvo okviru , \ svobodne in možne krščanske Jugoslavije! Slovenska kri kliče ... V mnogočem je žalostna zgodovina našega naroda. Hlapčevanje tujcem, sužnost, kri, uničevanje, da — celo umiranje. Od obširnega ozemlja, ki je bilo nekdaj naše, nam je ostal samo majhen kotiček tu pod Triglavom. Pa še tu, pravijo, so nam ure že štete. Na severu pritiska Nemec, na zapadu Italijan, na severovzhodu Madžar. Pa tudi sami. doma imamo že pogrebce, ki komaj čakajo, kako bodo svoj narod »postopoma s počasno likvidacijo« nesli v — grob. Pa morda bi vse to še ne bilo tako hudo, in bi se dalo še kako premagati, ko bi v naši dobi ne bila nastopila dva dogodka, ki sta pa privedla našo tragiko prav do vrhunca: 1. naša nesreča po svetovni vojni, ko so nam odtrgali tretjino narodnega telesa in narodne zemlje in jo dali tujcu in 2. ko bi nam tujina ne bila vzela še dobro petino naroda, najkrepkejših narodnih sil, samih mladih fantov in deklet, naših izseljencev. Pa kdo je kriv tega žalostnega stanja? Tujec? Samo »tuji meč«? Ni dvoma, da je »tuji meč« veliko kriv. Toda, nobena zmota bi ne bila za nas tako usodna, kakor ta, če bi dolžili samo »tuji meč«. Dijaku, kateremu je samo profesor kriv njegovih neuspehov, ni pomoči. Namesto da bi se začel učiti, bo samo zabavljal čez profesorje. Vsak narod ima tako zgodovino, kakršno si zasluži in kakršno si sam naredi. Zato smo si Slovenci svoje tragike krivi v mnogih ozirih sami. Tujec je samo videl naše narodne slabosti, jih premeteno izrabljal, nas uklepal v suženjske verige in ubijal. Da je temu res tako, čutimo danes bridko pri reševanju naše »desete banovine«, naše Slovenije na tujem, našega slovenskega izseljenskega problema. Nad tretjino svojega naroda imamo izven svoje domovine. Deset let težkega dela ima za seboj Družba sv. Rafaela, ki si je postavila za svojo nalogo reševanje slovenske krvi na tujem. Z mirno vestjo lahko rečem: teh deset let smo veliko delali, težko delali in veliko žrtvovali. Pa kaj je bilo naše glavno delo teh deset let? Zakaj smo porabili največ časa, energije in tudi denarja? Za reševanje izseljenskega problema? O, da bi ga! Koliki bi bili že njeni uspehi pri toliki naši dobri volji in tolikem delu. Toda ne! Kakor da bi valili sizifovo skalo na goro smo se mučili :in trudili pred vsem za to, da bi bili narod, voditelje in maso prebudili k zavesti, kolike življenjske važnosti je, da rešimo svojo kri na tujem, da je skrb za naše na tujem skrb za nas same, da smo zato dolžni, dolžni in zopet dolžni skrbeti za nje kot za punčico svojega očesa. Agitacija po listih, z brošurami, s predavanji, po radiu, po društvih, po cerkvah, z izseljensko nedeljo itd. — vse samo za to, kar se pri drugih narodih že samo po sebi razume. Torej deset let dela za nekaj, kar bi bilo moralo biti že v narodu samem! Ali jih ni škoda? Skoraj 40 let nam je drlo naše ljudstvo v tujino, pa je le malo komu prišlo na misel, da so to »mi«, da je to naša lastna narodna kri, da ta kri slabi lastni narodni organizem, da je treba zanje skrbeti. »Kaj pa gredo, doma naj ostanejo!« s takimi nevrednimi izgovori smo se,hoteli opravičiti pred lastno vestjo. Pa tudi pozneje ni bilo nič bolje, ko so nam začeli iz tujine že teči mogočni viri — v milijonih na leto — krvavih žuljev naših izseljencev v naše podeželske hiše, občine, v naše denarne zavode, v našo trgovino iri so nam reševali naše kmetije pred bobnom, nam zidali naše domove, nam po vojni kupovali nove zvonove itd. Šele zadnja leta se zdi, da se je poživilo zanimanje za našo kri v tujini. Toda ni še to nova doba. Naj pri Rafaelovi družbi nekoliko mož popusti za kratek čas, pa smo tam, kjer smo bili, vse bo zopet zaspalo. Zakaj? Ni še to gibanje, ki bi zajelo zadnjega uda narodnega občestva. Preveč je še samo v ožjem krogu Družbe sv. Rafaela. Pri naših sosednjih narodih pa je ta zavest v vsakem posamezniku: v literatu, pesniku, umetniku, politiku, profesorju, duhovniku, obrtniku, kmetu, da, tudi pri otrocih. Zato tam delajo samo za reševanje problema, ker so o njegovem obstoju že vsi prepričani. Organizacija je samo organizacija že prebujenih, za delo navdušenih siL Pri nas pa? Saj me je sram povedati — niti petsto članov nima Rafaelova družba. In poleg te družbe nima narod nobene druge izseljenske organizacije. Pa ima nad milijon svojih ljudi izven ožje domovine! In tako dalje! Slovenska mladina! Ali ne čutiš v teh razmerah velike naše narodne boli? Mladina, žalostna je dediščina, ki jo na tem polju sprejemaš od svojih očetov. Boš ti ostala tudi taka? Zadnji poskus, kako prebuditi ves narod za skupno delo pri reševanju našega slovenstva izven naše ožje domovine, obenem pa ne tratiti časa pri reševanju tega problema, je — izseljenska zbornica. — Zamišljena je kot skupščina vseh naših organizacij iz domovine, ki bi hotele z nami zavihati rokave in se vpreči v zaostali voz in v to delo, pa tudi vseh organizacij naših slovenskih izseljencev v diaspori in širom sveta! Vsaj enkrat na leto naj se zbere ta skupščina k skupnemu zasedanju in pretresa vsaj najvažnejša vprašanja izseljenstva ter jih skuša rešiti s pomočjo oblastev in narodne volje. Stalno naj pa zbornica vodi vse delo po odsekih s strokovnjaki pri reševanju tega važnega narodnega vprašanja. V teh odsekih bo mesto ža vsakogar, ki se hoče žrtvovati, pomagati, sodelovati. Tu bo mesta zlasti za našo mladino, da pomaga, da da svoje mlade sile in zmožnosti na razpolago narodu. Ves narod naj posveti vsaj del svoje skrbi, svojega dela, svojih žrtev in svoje ljubezni naši krvi na tujem. Mladina! Ne prezri v svojem mladeniškem stremljenju tega problema! Ne pozabi slovenske krvi na tujem! Reši, reši jo, saj s tem rešuješ samo sebe. P. Kazimir Zakrajšek. »Straža« />oče v sz dramiti vse s loven-ske KatolišKe sile. Zato /o podprite! Odnos Cerkve do države. Levičarski' tisk neprestano obtožuje Vatikan, da se je v raznih mednarodnih sporih opredelil za blok držav z avtoritativnim režimom. Nasprotao pa očita nacionalni socialistični tisk Nemčije Cerkvi, da podpira pokret ljudske fronte ter komunistične skupine. Zgodovina izpričuje, da so se konkretne oblike državne organizacije le bolj ali manj bližale katoliškemu idealu države v državno-organizacijskem in socialnem pogledu. Nastopali so režimi vseh vrst in Cerkev j« vedno povedala jasno svoje stališče, ali z ideološkimi temelji ali dejanskim izživljanjem določenega režima ne more soglašati. KatoliSka akcija 3. Brezbožništvo postaja napadalno. Vsem je znano, da je boljševiški komunizem atfeističen, brezbožen, in da je njegova glavna namera prevrniti ves družbeni ped ifr porušiti temelje krščanske kulture, kot pravi papež v okrožnici Divini Redempto-ris. Brezbožna gibanja našega časa se ne za-dovolje le s trditvijo, da Boga ni, ampak so osvojevalna, borbena (atheismus militans). Proti temu trojnemu zlu je hierarhični apostolat v ožjem pomenu besede (»škofovski apostolat« ga je imenoval papež v nagovoru z dne 19. aprila 1931) nezadosten. Tudi delovanje duhovščine je preslabotno; to ne samo zaradi tega, ker je po nekaterih deželah duhovščine premalo, marveč še bolj zaradi tega, ker se je način življenja spremenil tako, da duhovščina nima in ne more imeti stalnega stika z ljudstvom (prim. papeževo pismo litvanskim škofom z dne 27. decembra 1930 in nadškofu v Toledu z dne 6. novembra 1929). V tovarne in neštete druge delovne obrate duhovnik kratkomalo nima dostopa. V pismu švicarskemu episkopatu z dne 8. septembra 1929 toži papež zlasti o tem, kako nasedajo ljudje, ki so se odtujili vsakemu občevanju z duhovniki lažem in zmotam, ki jih širijo zapeljivci. Ker je torej delovanje škofov in klera nezadostno, zato morajo priti na pomoč laiški apostoli. »E'Dio stesso che domanda questo aiuto«, »Bog sam zahteva to pomoč«, je ugo-lovil papež v nagovoru z (jne 19. i ^rila 1931 in potem nadaljeval: »ta pomoč ni samo pravica ampak potreba in to najbolj vzvišena, ki si jo je mogoče misliti, zakonita in n u j n a«. Novi časi zahtevajo nove oblike ap o -s tol a ta. »Katoliška akcija je med raznimi oblikami apostolata, ki so vse za Cerkev zaslužne tista, ki najbolj ustreza novim potrebam sedanjega časa« (Pij XI. v pismu lisbonske-mu patriarhu z dne 10. novembra 1933). »Katoliška akcija, ki je bila sicer vedno potrebna preko vse mere in takšna, da se ne da izpolniti ali nadomestiti v nobenem svojem delu s kakšno drugo ustanovo« (L’Azione Cat-tolica, che e sempre stata doverosa, sembra oggi necessaria oltre ogni misura e tale da Ko se je pojavil marksistični pokret, je Cerkev izdala proti komunizmu okrožnici »iRerutn novarum« in »Quadragesimo anno«. Katoliška Cerkev obsoja zablode totalitarnega pojmovanja države. O nacionalno-socialističnem režimu v Nemčiji je -izrazila jasno svoje mnenje v okrožnici »Mit brennender Sorge«. To je dokaz, da je Cerkev proti vsakemu režimu strogo kritična in načelna. Išče pa sodelovanja z vsako državno oblastjo in skuša urediti razmerje do nje V konkordatih. Dejstvo pa je, da države, ki je v njih zavladala komunistična ideologija, ne iščejo sožitja s Cerkvijo, ampak odklanjajo zvezo z njo. . Avtoritativni režimi so sklenili s kal. Cerkvijo konkordate. Nekatere so si prilastile dejansko pravico, da razlagajo konkordat, kakor to odgovarja njihovim kulturno-politič-nim zamislim, dočim so n. pr. Avstrija, Poljska, Portugalska v izpolnjevanju sprejetih obveznosti bstale iskrene. Mussolini je ob pravem času spoznal važnost dobrih odnosov med državo in Cerkvijo, Hitler in njegov režim pa vse globlje gazi v kulturni boj, ki ni samo cerkvenopolitičnega značaja, tetnveč že prehaja v spor z nauki, ki jih je Cerkev dogmatično izoblikovala. Uspehi doslednega in lojalnega sodelovanja Cerkve in države so vidni v Nizozemski, Švici, Irski, Kanadi. Tudi ljud-skofrontaški režim v Franciji je bil po zaslugi radikalne stranke toliko dosleden, da se je odločil za cerkveno politični »staius quo«. Cerkev stremi za tem, da bi se kar riaj-povoljneje uredili odnosi med posameznimi državami in njo. Zeli, da ne bi prišlo do krvavih preganjanj onih, ki so ji ostali zvesti. non potersi compiere e sostituire in nessuna delle sue parti da altre opere«, papež Pij XI. v pismu nemškemu episkopatu z dne 29. junija 1933). »Potrebno je v novih časih in novih nadlogah ozreti se po novih sredstvih in novih pomočeh« je pisal papež Pij XI. 25. julija 1932 predsedniku nemškega katoliškega shoda v Essenu in nato omenil, da ga veseli, da so se Nemci odločili za Katoliško akcijo. V pismu argentinskemu episkopatu z dne 4. februarja 1931 pravi papež, da si mora preskrbeti kler pri svojem apostolskem delu pomoč laikata. »To pomoč bo laikat nudil po organizacijah Katoliške akcije«. A apostolat, ki ga tako izvršujejo laiki, je tista oblika, ki najbolje ustreza potrebam našega časa; to smo praktično izkusili.« »Mnenja smo, da je Katoliška akcija velika milost za vernike, ki jih Bog kliče k ožjemu sodelovanju s hierarhijo. Je pa tudi velika milost za hierarhijo samo, za škofe in duhovnike, ki bodo našli v vrstah Katoliške akcije plemenitih duš, pripravljenih jim uspešnar pomagati, da bodo mogli vedno bolje in vedno bolj na široko vršiti svoj apostolat« (Pij XI. v pismu braziljskemu episkopatu z dne 28. oktobra 1935). »Vedno učimo in povdarjamo, da je Katoliška akcija potrebna, zakonita in n e na do m e s 11 j i v a« (pismo Pija XI. kardinalu Schusterju z dne 26. aprila 1931). Naj bo dovolj navajanja papeških izjav o tej stvari! Iz njih si more vsakdo sam ustvariti sodbo o tem, kako sodi papež o potrebi Katoliške akcije. Potrebna pa je prav takšna oblika apostolata, kot ga predstavlja Katoliška akcija, ker gre tu za organizirano apostolsko delovanje in za metodo specializacije. Naš čas namreč zahteva, da se mora apostolsko delo tako izvajati. O tem bomo še pozneje govorili. Papeževe izjave o potrebi Katoliške akcije so torej jasne. Ob preučevanju potreb Katoliške Cerkve v našem času pa postane jasno, da ne gre le za osebno mnenje Pija XI., marveč da je Katoliška akcija nujna potreba Cerkve, ki ni odvisna od tega, ali sedi na papeškem prestolu Pij XI. ali kakšen drug papež, pač pa od tistega trojnega zla, ki ga je sedanji papež tako globokoumno analiziral. »V Rimu jim torej ne more biti žal, da so začeli s Katoliško akcijo«, dokler bodo pravilno presojali svetovni položaj in se po pravilni diagnozi tudi ravnali, o čemer pa ne more imeti, noben trezen človek, ki r£s preučuje prizadevanje sedanjega papeža in katoliškega epi-skopata vobče za Katoliško akcijo, nobenega pametnega dvoma. »Vsak po svoje« — je ono bistveno revolucionarno geslo, ki ga je vrgel v človeško družbo liberalizem slabega spomina. To geslo je razgnalo organstko zgradbo človeške skupnosti v babilonsko anarhijo. To individualistično načelo je raztrgalo vezi moralnih zakonov. Ta klic je s svojim razbesnelim odmevom razdejal naravno hierarhijo vrednot. Ta novi življenjski zakon je odrekel sankcijo avtoriteti. Ta kratek stavek z eno mislijo pa s tisoč negacijami je rodil verske ločine in herezije. Ta zapeljiva krilatica je speljala s tira svoje-časna takozvana »mladinska gibanja«; iz te misli je vzklil nesmiselni in zmedeni »krščanski socializem«. To geslo je sprožilo zmoto o avtonomiji Umetnosti. »Vsak po svoje« naj živi po veri; »vsak po svoje« naj tolmači in aplicira katoliška načela na življenje; »vsak po svoje« naj si razlaga časovno tendenco in smer Cerkve; »vsak po svoje« naj sprejme okrožnice; »vsak po svoje« naj sodi, kaj je v skladu s katoliškim naukom in moralo, s smernicami in željami Cerkve ... »Vsak po svoje« — ta strup, ki razkraja; Človek je družno bitje Ko smo spoznali, dd je možno zgraditi družbeni red samo, če upoštevamo človekovo osebnost in njegovo družno naravo, in ko smo že podrobneje določili, kaj vsebuje človekova osebnost, si oglejmo še njegovo drugo bistveno potezo, njegovo družno naravo. Čeprav je človek oseba z njemu lastnim namenom, vendar ne more sam zase obstojati in uspevati. Družbo potrebuje za svoj telesni in duhovni obstoj ter razvoj. Človekova družnost je utemeljena v spolnem nagonu in v njegovih socialnih lastnostih. Bog je človeka ustvaril kot družno bitje. »In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi; po podobi božji ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.« Vse človekove lastnosti, ki imajo bolj ali manj socialni značaj (n. pr. pravičnost), pa dosegajo svoje dopolnjenje v ljubezni, ki vse v sebi vključuje. Ljubezen že po svojem bistvu ne sprejema samo, otla predvsem daje in s tem sebe osrečuje. 2e življenje samo sili človeka, da živi v družbi. Nebogljen se rodi in brez družbe bi si ne mogel ohraniti niti telesnega življenja. Prav tako je tudi v duhovnem oziru navezan na družbo. Kakšna bi bila naša kultura, če bi moral vsak vse sam iznajti in doumeti? Tako pa družba vsakemu posamezniku posreduje vsa spoznanja in izkušnje prejšnjih rodov. Vse to je tako jasno, da ni treba o- tem še izgubljati besed. Najvidnejše zunanje znamenje človekove družne narave je govor, s katerim izraža človek soljudem svoje misli, čustva in občutke. Skupen jezik predstavlja bistveni element naravne družbe naroda, čeprav ni edini in ne vedno odločujoč. Le pod tem vidikom moremo razumeti n. pr. prizadevanje Ircev, da obnove svoj jezik, ki ga nihče več ni govoril. Zmotne so torej vse .zamisli, ki hočejo ustvariti videz, kakor da človek sam sebi zadošča in ga hočejo osamosvojiti vseh naravnih vezi do družbe ter namesto njih postaviti umetne, od volje vseh in tudi vsakega posameznika odvisne vezi. To je storil Hobbes (1588—1679), ki trdi, da je človek po svoji naravi popolnoma pokvarjen. Da boj vseh proti vsem človeštva ne bi uničil, so ljudje odnehali, odstopili oblast nad sabo enemu ali nekaterim in se tako združili v družbo. J. J. Rousseau (1712—1778) pa je nasprotno trdil, da je človek po svoji naravi dober in da sam sebi popolnoma zadošča. Toda tisti, ki si je prvi prilastil lastnino in trdil, da je njegova, pa so mu ljudje verjeli, je pravi povzročitelj vseh ta vir skepticizma in kriticizma; ta lažni opra-vičevalec individualizma, ta je za skupnost, za optimistični polet, za disciplino in organizirano aktivnost to, kar dinamit za trdnjavo. — Ta nekatoliški duh liberalizma, ki preži za to frazo, mora ven iz nas. Strgajmo ta stari kvas liberalizma, ki se hoče vtihotapiti v naše novo testo, da ga izpridi. * Kristjani, smo mi res katoličani? Ne, dokler je v nas še kaka klica liberalizma, nismo katoličani! Katoličan biti se pravi, postaviti katolicizem za mero in sodbo vsemu, kar je v nas in okoli nas, vse temu univerzalnemu principu podrediti in imetii katolicizem za osnovo in nagib vsemu našemu ustvarjanju in dejavnosti. Ali bi sploh bilo mogoče drugače gledati na Španijo kot na to borbo od njenega po-četka gleda Cerkev, ako bi bil katolicizem in ne politične simpatije ali nesimpatije vidik našega gledanja; ako bi gledali res katoliško in ne — vsak po svoje. prepirov, vojn in zločinov. Da se ne bi človeštvo poklalo, so se ljudje po pogodbi združili v družbo. Na tej podlagi so nato zrasle zmotne teorije o organizaciji družbe, kjer naj bi edino odločala volja suverenega naroda brez ozira na Boga ali kakršnekoli nravne norme. Čeprav je človek tako bistveno družno bitje, da bi brez družbe niti obstojati ne mogel, pa vendar ta njegova navezanost na družbo ni tolika, da bi smela družba njegovo osebnost ovirati ali celo zatirati. Po načelih naravne pameti in utrjeni po naukih razodetja iščemo možnost medsebojnega odnosa in uveljavljenja vsakega od obeh, ki v ičasu nekoliko niha sedaj v prid osebnosti, sedaj družni plati, z gotovostjo pa lahko ugotovimo meje, preko katerih uveljavljanje enega ali drugega ne sme. Našim prijateljem! Napadi na Stražo v viharju se dan za dnem množe z leve in desne. Ni nam, da bi vsakemu posebej odgovarjali. Samo »Delavskemu listu« sporočamo, da njegov odgovor na naše vprašanje ne moremo sprejeti za odgovor, ker ni povedal tega, kar smo želeli, da nam pojasni. Vsem drugim pa naj velja v odgovor, kar je napisal »Slovenski delavec v 4 štev. z dne 6. XI. 1937. • »Straža v viharju« mora ‘dobro stražitil Mapadi na list naših akademikov »Stražo v viharju« se v zadnjih časih čimdalje bolj množe. Od desnice do levice je vse proti njej. Kar po vrsti bi lahko našteli vse časopise, kar jih ni v strogo katoliškem taboru, kako so se zaleteli v naše stražarje. Za dnevniki so prišli tedniki. V zadnjih dneh sta se v napadih posebno odlikovala »Delavski list« in oči 'zavijajoča kranjska »Sobota«, za tema je pricapljal na koncu še brezvsebinski jeseniški »Kovinar«. »Straža v viharju« torej dobro vrši svojo nalogo. Vsi taki napadi nas še bolj utrjujejo v zavesti, da je naša pot pravilna. Zgled katoliške žene Odlični borec za pravice nemških katoličanov v javnem življenju Windthorst je zapisal o verski šoli: »Boj za šolo pomeni kar boj za krščanstvo. To je boj za križ in v tem boju ne bomo pustili, da nas zavaja kak pruski minister... V .tem boju bo podlegla sedanja šolska politika, kakršno vodijo pri nas in sploh v svetu. Naj nam Bog da moči, da bomo vedno v tem boju sodelovali.« Če T»i Nemci bolj poslušali te besede in ne bi v časih miru opustili odločne Zahteve po verski šoli, bi bilo ljudstvo bolj pripravljeno in bi nacionalni socializem naletel na neizprosen odpor pri njegovi ureditvi šolstva. Tako pa so take junaške izjave, kakor jo navajam^ spodaj, bolj redke. V Niemčiji je neka junaška žena javno izrazila svoje odklonilno stališče do državnih šol in se izrekla za versko šolo iz naslednjih razlogov: »Proti skupnim šolam glasujem: 1. Ker sem rimsko katoliške vere in zato ne morem želeti* da se vzgajajo moji otroci v duhu novega po-ganstva. Od tega svetovnega nazora do koo* kretnega kulturnega boljševizma je namreč samo še majhen korak. 2. Zaradi svojega povsem nemškega narodnostnega stališča. Ne morem in tudi nočem pripomoči k temu, da bi se iZ' polnila več desetletij trajajoča zahteva kom«' nistov.« Uprava sporoča: Nekateri naši naročnik1 nam vkljub večkratnim opominom niso pora*' nali naročnine za lanski letnik. Vsem tem s®° žal morali list ustaviti. Vsak po svoje . . . 11. novembra 1937 23 »STRAŽA V VIHARJU« Poglavja iz zgodovine nafte Haška konferenca, ki bi morala urediti vprašanje o onih vrelcih, ki so jih sovjeti zaplenili Deterdingu in drugim, ni uspela. Vse je Pričakovalo, kako bodo petrolejski magnati branili svojo lastnino. Bojkot sovjetske nafte. Septembra 1922 sta se sešla v Parizu De-ferding in skrivnostni Armenec Guelbekian. l°da parižani so zvedeli za vsebino njunega dogovora šele sredi septembra, ko je Deterding sprejemal v hotelu Majestic v Parizu posamezne zastopnike petrolejskih firm. Konferenca je trajala samo nekaj ur. Deterding je zahteval, da se Sovjetska zveza v interesu vse-Sa sveta uniči, kar more povzročiti le bojkot ruske nafte, ki jo je treba oceniti kot ukradeno blago. Vse države naj prepovedo uvoz sovjetske nafte. Po podpisu dogovora so ogla-S1'i bojkot SSSR, ki so ga izrekle vse petro-fejske družbe. Organiziral bi ga naj Deterding. Toda komaj so minili štirje meseci, je prvi Prelomil bojkot Derterding. Spoznal je, da je bojkot brez pomena, ker ga države niso podprle. Borbe z rdečim kolosom. Toda Deterding se po lastnem zatrjevanju boril samo za nafto, on je bil tudi načelni Nasprotnik boljševizma. .Čeprav je bila njegova borba težka, saj se je moral boriti proti državnemu kolosu, ki si je lahko privoščil baj-ae izgube, o