Ah, jaz hočem, da kjer bom jaz, boš ti od sedaj naprej z menoj in da naše kosti počivajo druge ob drugih v isti grobnici.
(Molčanje.) Tudi to ne? Ampak jaz pravim ja, in jaz sem tisti, ki je močnejši.
Jaz  te  poznam  bolj  kakor  ti  sama  sebe,   in  to zadnje dejanje te je končno odkrilo. Ljubezen je močnejša vez kakor kri. In kdo bi te bolj poznal, ljuba Sygne,
Kakor ta tvoj mož, kateremu se je odkrila skriv-uost tvojega  deviškega telesa?
(Molčanje.) Tvoja žrtev vsaj ni bila zastonj: Kralj se povrača v Francijo.
(Molčanje.) Kralj je nanovo tukaj in jaz sem njegov ministrski predsednik.
(Molčanje.) Cotifontaine  je  nanovo  rojen v našem  ljubem otroku. Ali ga nočeš videti in poljubiti?
(Znak, da ne.) Kaj? Ti  nočeš videti našega otroka.
(Molčanje.) To je huda stvar.
(Molčanje.) Sygne,   nima  zmisla,   da  bi  ti  skrival.   Jaz   se bojim,  da je tudi zate smrtna ura blizu. Župnik Badilon ni daleč. Ali naj ga pokličem?
(Molčanje.) Sygne,   ali   sem   prav   razumel?   Kaj  je   to,   ti nič ne rečeš?
(Molčanje.) Dobro se držiš, Sygne. Ampak ti mi ne moreš skriti solze, ki ti tečejo iz oči.
(Molčanje. Ona joka.) Ali misliš, da te ne razumem?
(Molčanje.) Ti mi nočeš  odpustiti. Ti nočeš,  da ti ta duhovnik podeli odpuščanje.
Ti mi daš rada svoje življenje, smrt je bila predobra stvar, da bi mi jo pustila. Ampak ne odpustiti mi.  In vendar je to nujen pogoj za tvoje zveličan je!
(Molčanje.) (Turelure   počasi,   kakor   da   bi   bral  z  njenih ustnic.)
»Jaz ne morem več«, praviš? *                                                                               (Molčanje.)
Turelure   (vkljub   temu):   Vse  je   izčrpano   — do dna. — Vse je iztisnjeno — do zadnje kaplje.« Ne, to ni to. Dolžnost ostane.
Naj te zarotim pri tvojem zveličan ju. V   resnici, ti si pohujšanje za mene, ki nič bolj ne verjamem  v te stvari kakor tvoj brat.
(Molčanje. Znak, da ne.) Tako   veliko  je   sovraštvo,   ki   ga   imaš   zoper mene!
Kaj je bil torej naš zakon?
Zakon je zakrament. Duhovnik ne naredi zakona. ampak privoljenje.
In kakor kruh Evharistije, je ja snov tega neprestanega obhajila.
Kako zelo mora biti popoln ta ja, ki napravi iz
dveh duš
Eno samo v enem samem mesu?
Velik zakrament, pravi apostol.
(Molčanje.)
Sygne,  kaj  si   naj  mislim  o  tem  ja,  ki  si mi ga  dala?
(Molčanje.)
Ali so bili tvoji nameni resnični? Polom. Šlo je za to, da bo papež rešen? Ne. Nobena dobra stvar ne opravičuje slabega dejanja. Nobena.
(Molčanje.)
Sygne, ali  me slišiš? ja,  jaz vidim,  da me  še slišiš. Ah, ponosna ženska, ti se ne upogneš!
(Molčanje.)
Ti  nisi  zmogla  svoje  žrtve  do  konca in  ti  se umikaš v zadnjem trenutku.
Pogubljenje,   Sygne!   cela  večnost brez  Boga,  ki te je napravil,
In ki je tudi mene napravil, po svoji podobi; ja, čeprav odklanjaš, da bi mi odpustila! Po tem Bogu, ki te kliče v tem zadnjem trenutku in te poziva, tebe, ki si zadnja svojega rodu. Coufontaine!  Coufontaine!   Ali me slišiš? In kaj!  ti  odklanjaš,  ti si nezvesta! Vstani,   tudi   če  bi  bila   mrtva!   Tvoj   gospod  te kliče! Torej ti se ne oglasiš?
Vstani,  Sygne, vstani,  vojak božji!  in  daj Bogu svojo rokavico.
Kakor Roland  na  bojišču, ko je  dal  svojo pest Nadangelu Mihaelu, Vstani in zavpij:   ADSUM!   Sygne!   Sygne!
(Ogromen   in   izzivajoč  nad  njo.)
COUFONTAINE, ADSUM! COUFONTAINE, ADSUM!
(Ona   se obupno napne,  kakor da hoče vstati, in omahne )
TURELURE (bolj tiho in kakor da je prestrašen)  COUFONTAINE,  ADSUM.
(Molčanje.)
(Vzame   baklo   in   gre   z   lučjo   mimo   oči,   ki ostanejo mirne in uprte.)
Zastor   pade
Prevedel Božo Vodušek
Miha Maleš, Monotipija
304