Računalniško Informacijsko Komunikacijsko Obveščanje Slepih in Slabovidnih
letnik 7, štev. 3 / 2008, ISSN 1854-4096
Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
Odgovorni in tehnični urednik, Marino Kačič
Naročnikov v digitalni in zvočni obliki: 1142
=================================================
Opozorilo: Avtorji prispevkov so odgovorni za svoja stališča!
Domov Uredništvo Naročite brezplačen Rikoss
KAZALO
1. UVODNIK: Kako povedati o težavah z vidom, da si ne onemogočim odnosa
2. AVTOPORTRET: Sonja Pungertnik
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Slepi lahko doživljamo atrakcije zabaviščnih parkov
4. INTEGRACIJA: Slepim in slabovidnim prilagojen voden ogled razstave
Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Zakon o duševnem zdravju
6. DOBRO JE VEDETI: Web 3.0 – evolucija svetovnega spleta se nadaljuje
7. TESTIRALI SMO: WebVisum – vašnovi spletni pomočnik
8. NAMIGI IN NASVETI: Iskanje izgubljenega kazalca, kako najti star program
9. OGLASNA DESKA: Novodobni človek v iskanju sreče
10. NOVIČKE: Nokia N79 in N85, Tretjina Visto zamenja z XP, Kamera, ki
posnema oko, Nova različica storitve za pošiljanje SMS iz računalnika
1. Kako povedati o težavah z vidom, da si ne onemogočim odnosa?
Urednik in avtor: Marino Kačič
********************************************************
Ljudje smo različni: eni bol odprti in komunikativni, drugi bolj zadržani, tretji bolj
zaupljivi. Delno je to odvisno od značajskih potez, delno od izkušenj v življenju, delno
pa tudi od socialnih ter družbenih okoliščin. Ne glede na različnosti je skupno vsem,
da nekatere dele sebe pokažemo, druge dele pa skrivamo, dokler ne pride do
zaupanja. So pa tudi deli v nas (zgodbe, izkušnje, misli, želje), ki pa jih za nobeno
ceno ne bi pokazali nikomur. To bi namrečbilo podobno kot če bi se slekli pred
drugim. Način kako se ljudje odzivamo glede bližine in kako se v skladu s tem
obnašamo, je odvisen tudi od tega, koliko ljudem zaupamo, koliko nam je kdo blizu in
kakšen pomen ima za posameznika določena vsebina. Nekaterim ljudem lahko
povemo večkot drugim in nekatera svoja doživetja lažje povemo kot druga. Zakaj je
tako?
Intimnost
Intimnost in zasebnost si lahko predstavljamo kot tri koncentrične kroge: najmanjši
znotraj, srednji zaobjema prvega in največji zaobjema ostala dva. Najmanjši, notranji
krog predstavlja našo najglobljo intimo. Tisto, kar ne pokažemo nobenemu. Če pa že,
le delno in res izjemoma. Tam hranimo naše največje skrivnosti o nas kot so:
izkušnje iz lepih intimnih trenutkov, naše želje in fantazije, naše največje strahove in
dvome, ipd. Ker smo tam najbolj ranljivi, je to shranjeno najbolj globoko v nas. Drugi,
srednji krog predstavlja našo intimo do katere "dovolimo" svojim najbližjim ljudem, ki
jim zaupamo in ob katerih se počutimo varni. To so običajno partner, dobri prijatelji,
nekateri svojci ipd. Z njimi lahko podelimo nekatere svoje izkušnje, dvome, strahove
ali dileme s katerimi se spopadamo. Da pridejo ljudje v ta naškrog, morajo skozi
preizkušnje in vzbujati morajo resnično zaupanje. Če nas prevečkrat razočarajo, ne
dobijo tega statusa ali pa ga celo zgubijo, če so ga že imeli. Zunanji, največji krog
intimnosti ponazarja prostor intime v kateremu imamo svoje filtrirane, previdno
predelane informacije. Tu se pokažemo le kolikor je nujno potrebno in še to previdno.
Sem običajno sodijo: širše sorodstvo, netesni prijatelji, znanci , strokovnjaki za
pomoč, ipd. Prostor izven tega največjega tretjega kroga pa je rezerviran za vse
ostale ljudi, tudi ljudi, ki jih na novo spoznamo. Zato smo s temi ljudmi, relativno
hladni in na distanci (Milivojevič1999).
Postopno zbliževanje
Podobno kot krogi, ki ponazarjajo našo osebno intimo, gre postopoma tudi naše
zbliževanje. Ko se z nekom srečamo, se najprej spoznavamo. Takrat smo vljudni,
prijazni in na distanci. Le malo povemo o sebi, kar pa že, je bolj površinsko. Če
sčasoma dobimo občutek varnosti, postopoma večpovemo, večzaupamo in se tako
spoznavamo. Na ta način se odnos poglablja. Le tistim redkim ljudem s katerimi se
najbolj ujamemo, najbolj čutimo podobnost in željo po približevanju, dovolimo, da
pridejo še globlje v našintimni prostor. Z njimi delimo bolj osebne in globoke teme,
njim bolj zaupamo, njihovim besedam bolj verjamemo. Tako se še veča želja po
približevanju. Zelo, zelo redkim in le občasno kdaj pa kdaj dovolimo, da se nam
povsem približajo. Vendar je tudi to ob zelo globokih prijetnih ali neprijetnih čustvih.
Na primer, ko smo zaljubljeni, ko smo zelo veseli, ko nas je zelo strah, ko smo
globoko prizadeti ali jezni. Kako poteka ta proces zbliževanja pa je v veliki meri
odvisno od značaja posameznika in njegove osebnosti. Drugače gre pri zaupljivih,
kot nezaupljivih ali tistih, ki so navajeni veliko stikov in od tistih, ki imajo malo stikov.
Zelo vplivajo na ta proces tudi izkušnje: slabe izkušnje na primer z zbližanjem,
odvračajo ljudi od ponovnega zbliževanja..
Povedati ali skrivati
Prej opisane lastnosti in procesi so enaki za vse ljudi. Poleg teh ima vsak človek še
določeno svojo specifičnost. Za ljudi, ki imajo okvaro vida in ne vidijo ali zelo slabo
vidijo, velja na primer za eno od temeljnih dilem: "Povedati ali skrivati, da ne vidim?"
Če pa že ja, kdaj in koliko?" Pri tej dilemi pa gre pravzaprav za boj s strahovi. Po eni
strani so ti strahovi vezani na občutke manjvrednosti, sramu in strahu pred
RAZVREDNOTENJEM. Po drugi strani so strahovi, ki so vezani na odzive okolice.
Na primer: "Kako da ne vidiš, saj hodišsam. Samo delašse, da slabo vidiš. Postal si
vzvišen, grešmimo mene in me ne pozdraviš. Kupi si očala ali leče, pa bo bolje."
Prav poseben strah pa je vezan na dodelitev statusa drugorazredne družbene vloge
invalida. Ko nas okolica uvrsti v tak predalček, se začne obnašati drugače kot do
ostalih. Bodisi s pozicije usmiljenja, bodisi s pozicije strahu in izmikanja, bodisi s
pozicije pokrovitelja …. Vse to pa ustvarja pritisk na okrevajočega, v katerem vzbudi
odpor. Prav ta odpor pa si okolica razlaga kakor da ta oseba še ni sprejela
invalidnosti, medtem, ko za okrevajočega to pomeni jemanje njegove osebne
svobode. V vsakem primeru obstaja zelo velika verjetnost, da postopoma
ponotranjimo pričakovanja okolice, tudi zaradi hvaležnosti, pomoči, ki nam jo okolica
nudi. To pa pomeni, da se prilagodimo vlogi invalida.
Prej opisani in še mnogi drugi razlogi običajno to dilemo prevesijo v prid skrivanju. S
skrivanjem se v veliki meri izognemo prej omenjenim strahovom in slabim izkušnjam.
Na dolgi rok pa skrivanje lahko oblikuje specifično vedenje izmikanja, ki nas omejuje
na funkcioniranje v fizično-socialnem znanem prostoru, ki ga obvladujemo. Hkrati pa
se mnogi zavedajo, da so ujeti v dvojno zanko v kateri sta slabi obe rešitvi: če poveš,
je velika verjetnost, da te bodo vzeli kot manjvrednega ali pa te celo zavrnili ter se te
izogibali. Če ne povešpa razvijašskrivaški stil, ki te omejuje na ozek teritorij. Večina
pa si vendarle želi stikov. Ali obstaja kakšna rešitev, kjer se ni treba toliko bati
zavrnitve in se zato ni treba skrivati?
Faze razvoja odnosa
Vsak odnos gre skozi različne faze v katerih se razvija in poglablja. Scott Peck je
(1994) veliko delal z ljudmi in skupinami ter ugotovil, da ima tudi skupina razvojne
faze. Njegov model psevdo skupnosti osvetljuje štiri faze skozi katere poteka proces
razvoja skupine: (1) Faza psevdo skupnosti [zadržanost, previdnost, vzpostavljanje
bližine], (2) Faza kaosa [preizkušanje meja, razkrivanje individualnosti, krize,
napredovanje ali nazadovanje], (3Faza izpraznitve [medsebojno odkrivanje, podpora,
razumevanje, želja podeliti z drugimi], (4) Faza prave skupnosti [sodelovanje in
medsebojno podpiranje, sprejemanje drug drugega, občutek varnosti in
medsebojnega zaupanja].
Iz osebnih in delovnih izkušenj vem, da podobno poteka tudi proces razvoja odnosa
med dvema ali večposamezniki. Najprej smo previdni in vljudni (formalnost). Potem
se odnos postopoma poglablja (seznanjanje drug z drugim). Nato prihaja do potrebe
po nadaljnji poglobitvi odnosa (prijateljstvo ali zavrnitev). Če se tu odnos ne konča ali
prekine, se poglabljanje odnosa nadaljuje, kar privede do sožitja v odnosu
(enakopravno partnerstvo). Ta proces je skladen z poglabljanjem intimnosti (glej
zgoraj o treh krogih intimnosti). Bolj odnos napreduje, bolj se drug drugemu odpiramo
v intimnosti. Ta proces se lahko zaustavi v katerikoli fazi, saj obstaja kopica
nevarnosti in razlogov za to. Včasih pa se postopoma in prek kriz nadaljuje vse do
zadnje stopnje sožitja oziroma prijateljstva, ko dovolimo osebi na drugi strani zelo
globoko v našo zasebnost oziroma intimnost.
Model postopnega seznanjanja
Pri ljudeh z okvaro vida visi v zraku prav specifična nevarnost pri razvoju novega
odnosa. Namreč, če povem, da ne vidim oziroma zelo slabo vidim, je zelo velika
verjetnost, da se ne bo odnos razvijal naprej ali da pride do prekinitve ravno
začetega odnosa. Kako bi se lahko temu izognil?
Ključno pri tem je koliko in kdaj povedati! V fazi formalnosti, ko smo že tako in tako
previdni in vljudni, ni dobro povedati, da imamo težavo z vidom. Razen, če to
neizbežno zahteva okoliščina. Sicer se v tej fazi ljudje prestrašijo, zbojijo in
najpogosteje umaknejo.
V fazi seznanjanja drug z drugim, ko prihaja do poglabljanja odnosa je čas za to, da
povemo. Vendar tudi v tem primeru predlagam previdnost. Kot si ljudje v vsakdanjem
odnosu ne povemo vseh svojih skrivnosti in problemov na enkrat, ampak postopoma,
povejmo tudi postopoma in previdno, da imamo težave z vidom. Bolj nas ljudje
spoznajo, laže sprejmejo tudi naše posebnosti. Pri tem bi odsvetoval uporabo
besede slep, saj ob začetku seznanjanja. Beseda slep pačgovori o celem človeku in
ne o težavi z očmi. Predvsem pa sproži kulturni program predstav o slepih, ki pa je
kulturno stereotipen. Tako nas ljudje ne morejo vsaj nekaj časa spoznavati, ampak
nas ocenjujejo s pomočjo tega kulturnega programa. To pa vodi najpogosteje do
zapletov, neredko pa tudi do prekinitve odnosa. Prav to pa je tisti strah, ki nas
največkrat odvrne od tega, da bi povedali. Lahko se zgodi, da nas bodo nekateri tudi
v tej fazi zavrnili, vendar je verjetnost glede na prejšnjo fazo neprimerno manjša.
Predvsem zato, ker se že toliko poznamo, drug drugemu nekaj pomenimo in smo si
relativno bolj blizu.
Če ne pride do zavrnitve ali prekinitve odnosa, se potem, ko smo povedali začne
naslednja faza - prijateljstva. S tem se začne še večje zanimanje za drugega,
podpiranje in razumevanje. S tem pa tudi postopno razumevanje naše težav glede
vida. Tudi v tej fazi je potrebno postopno razgrinjanje sebe (tudi glede vida), kar
postopoma vodi v vse večjo sproščenost.
Nazadnje v nekaterih odnosih (če poteka razvoj odnosa v obe smeri in ne samo s
strani videčih) pride do naslednje faze (partnerstva), ko nas ljudje ne jemljejo večkot
invalide. Ta faza se začne, ko ljudje pozabijo, da zelo slabo ali nične vidimo. To se v
praksi kaže na primer s tem, da nam rečejo: "poglej tisto!" Ali nam pozabijo pomagati!
Pokažejo nezadovoljstvo oz. niso večprevidni pri tem, kar rečejo ipd. Skratka,
začnejo se obnašati kot se obnašajo vsi ljudje med seboj. V dobrem in slabem
smislu. Če se počutimo prizadeti, vzbujamo občutke krivde. To pomeni, da "vlečemo
nazaj" v tretjo fazo, kjer nas ljudje sprejemajo, ampak so do nas previdni in se
obnašajo kot do posebneža oz. t.i. invalida. Mnogi slepi in slabovidni doživljajo to kot
nerazumevanje okolice, dejansko pa je to dokaz, da jih sprejemajo kot ljudi in ne kot
posebneže oziroma invalide. Boleče je pravzaprav za tiste ljudi z okvarami, ki
osebno še niso presegli meje, ki ločuje invalide in one, ki gredo onkraj invalidnosti.
Vidimo, da je pravzaprav proces obojestranski: tako v osebni rasti kot pri razvoju
odnosa.
Primer: mnogi hendikepirani mladi, ki prihajajo k meni na svetovanje ali terapijo si
želijo vzpostaviti stik s potencialnim partnerjem. Ena od možnosti, ki omogoča veliko
število stikov je internet. Večinoma pa se glede tovrstnih stikov pritožujejo, da
nastane problem potem, ko je potrebno fizično srečanje, čeprav so prej že dobro
razvili odnos na daljavo. Njihove izkušnje so take, da če takoj seznanijo prijatelja na
daljavo o stanju vida, večina prekine odnos. Po drugi strani, če povedo kmalu, sploh
ne pride do razvoja odnosa.
Nasveti in način kako usmerjam svetovalno delo, gredo v smer postopnega
seznanjanja (kot kaže moj model postopnega seznanjanja). Potrebno je povedati, a
ob pravem času, na pravi način in znati je potrebno dozirati. Izkušnje teh, ki so
poskusili po tem nasvetu (modelu), so v veliki večini pozitivni. Odnos se je v večini
primerov (prek 90%) uspešno razvijal. Če se je ustavil ali prekinil, pa večinoma niso
bili razlogi v slabem vidu , ampak pretežno taki kot pri drugih ljudeh. Torej v
značajskih, karakternih, osebnostnih ali drugih težavah. V teh primerih pa je potrebno
delati tudi na spremembi in osebnostni rasti kot bi morali vsi ostali. Tu se ne bi smeli
skrivati za težavo vida. Če se skrivamo za tem, je to v prvi vrsti izigravanje samega
sebe. Projecirati razloge na druge, je le obrambni mehanizem, kot je pri ljudeh, ki ne
zmorejo pogledati svojih osebnih težav. Z veseljem lahko rečem, da sem mnogim v
takih primerih v procesu svetovalnega dela pomagal. Najprej pa sem seveda moral
sam skozi ta proces. No, pravzaprav še vedno hodim po tej poti osebne rasti, saj
menim, da je to vseživljenjski proces, kot del vseživljenjskega učenja.
Viri
Peck, M. S. (1994). Svet, ki čaka, da se bo rodil. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Milivojevič, Z. (1999). Emocije - psihoterapija i razumevanje emocija. Novi Sad:
Prometej.
Na vrh
2. AVTOPORTRET: Sonja Pungertnik
********************************************************
Da mi je ime Sonja in ne Vesna kot je želela moja mama, imajo zaslugo moje tri
starejše sestre. Četrta, ki je pet let mlajša od mene, kajpada na to še ni mogla
vplivati, kakor tudi ne moja starša na dejstvo, da sem se rodila z očesno okvaro,
katera me je zaznamovala s slepoto. Moj prvi jok in smeh se je razlegal po gričkih in
dolinah majhne štajerske vasice Razdelj pri Novi Cerkvi, kjer je mirno teklo moje
življenje vse do trenutka, ko nas je obiskal tiflopedagog Zavoda za slepo in
slabovidno mladino iz Ljubljane in me našel v narobe obutih oranžnih škorenčkih.
Lahko si mislite, da ga nisem bila ravno vesela. Še zlasti potem ne, ko sem izvedela,
da je tistega dne padla odločitev, da bom morala od doma.
Pa vendar je odhod v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljano zame
pomenil prvi korak do samostojnega življenja in izobrazbe, ki sem jo kasneje
nadgradila do fakultetne, ko sem končala študij defektologije na Pedagoški fakulteti v
Ljubljani. Moja poklicna želja je bila delo s slepimi in slabovidnimi. Moji svetli vzorniki
pa slepi učitelji, za katere sem prepričana, da so mi prav s svojim zgledom dali
največkoristnega za življenje. Nekaj priložnosti za to, da jih posnemam se mi je v
življenju že ponudilo, ko sem bila zaposlena kot vodja predšolskega oddelka oz. kot
učiteljica v oddelku s prilagojenim programom v Zavodu za slepo in slabovidno
mladino. Takrat sem vodila tudi krožek, v katerem smo se z mladimi pogovarjali o
tistih stiskah in radostih odraščanja, ki so ljudem brez okvare vida prihranjene.
Podobno je bilo tudi, ko sem bila koordinatorica posebnih socialnih programov pri
Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije. Pred časom pa me je poklicna pot
popeljala v kolektiv Zavoda sv. Ignacija za izobraževanje in raziskovanje, kjer delam
na področju svetovalnega dela in izobraževanja odraslih.
Kljub temu pa del mene ostaja povezan s slepimi in slabovidnimi ter invalidi nasploh.
Kot članica Sveta vlade Republike Slovenije za invalide in članica skupine za
nadziranje izvajanja Akcijskega programa za invalide se trudim, da bi Slovenija
postala čimbolj prijazna do invalidov. Svoje znanje in izkušnje z veseljem prenašam
naprej na različnih seminarjih in izobraževanjih v okviru naše invalidske organizacije
ter ob drugih priložnostih. Slepoto jemljem kot izziv, s čimer pa ne želim reči, da je
življenje z njo lahko. V preizkušnjah, ki jih prinaša okvara vida, vidim možnost za
osebnostno rast. Menim, da si za to mora človek prizadevati vse življenje. Sem
človek akcije in nisem navdušena nad pasivnim čakanjem ali tarnanjem nad tem,
kako družba ter okolje za nas nične naredi. Tudi zaradi tega veliko svojega časa ter
energije, vlagam v ozaveščanje okolice o tem: kdo smo slepi in slabovidni, kaj
zmoremo in kje potrebujemo pomoč. Izvajam različne delavnice za vrtce, šole in tudi
za odrasle. Vedno znova spoznavam, da moramo invalidi za marsikatero težavo
iskati odgovor pri sebi in ne le pri drugih, kot to tako radi počnemo. V tem duhu
enajsto leto pripravljam in vodim tudi mesečno oddajo Lučv temi s tovrstno tematiko
na radiu Ognjišče. Delo pred mikrofonom me veseli prav tako kot povezovanje
različnih prireditev ali moderiranje posvetov in okroglih miz.
Poleg omenjenih del pa opravljam v življenju še dva pomembna poklica. Poklic žene
in matere. Družina je zame največja vrednota, zato mi ni vseeno koliko časa ji
posvečam. Še zlasti pa mi je pomembno, kako kvaliteten je ta čas. Z možem sva
ponosna, da nama je v sedmih letih skupnega življenja uspelo ustvariti lasten prijeten
dom, pa čeprav je bilo marsikdaj potrebno stisniti zobe ter se učiti tudi odrekanja.
Majhen vrt, ki ga obdelujemo, mi prinaša veliko zadovoljstva In neposreden stik z
naravo. Sejanje, okopavanje, pobiranje sadov…, vse to mi je v veliko sprostitev.
Nekoliko me vznemirjajo le tisti majhni prebivalci vrta, ki jih ni ničkaj prijetno čutiti
pod prsti. A kaj hočemo, tudi ti morajo biti.
Največjo izpolnitev pa je v moje življenje prinesel sin Marko, ki je ravno letos postal
čisto pravi šolar. On je tisti, ki me vedno znova uči, kako so lahko tudi velike stvari
preproste ali kako na videz še tako nepomembna stvar lahko postane predmet
čudenja in občudovanja. On je tisti, ki se upa iz srca nasmejati, ko se mami spotakne
ali kam zaleti in je ponosen, kadar lahko kaj pomaga. Z njegovo pomočjo moj svet
postaja raznobarven in celo slike oživljajo.
Če mi ob vsem tem ostane še kakšen trenutek prostega časa, ga izkoristim za
branje. Vesela sem, da moje delo v službi zahteva nenehno strokovno
izpopolnjevanje. Tako ni nevarnosti, da bi se prepustila občutku, da se mi ni potrebno
večizobraževati. Pri tem mi je v veliko pomočračunalnik s prilagojeno dodatno
opremo, brez katerega si ne morem večpredstavljati svojega dela in tudi življenja
nasploh. Ne glede na to, da je računalnik moj vsakdanji spremljevalec pa vem, da še
zdalečne znam izkoristiti vseh njegovih možnosti. Zato si želim svoje znanje na tem
področju še izpopolniti.
Moj vsakdan je tako izpolnjen do zadnjega kotička. Prepričana sem, da bi tako bilo
tudi, če bi imel dan še kakšno urico več. Neuresničenih idej in želja je namrečše
veliko. Tudi številni hobiji, kot je glasba, planinarjenje, drsanje, ples… bodo morali
počakati na primernejše čase. Še dobro da je tako. Mar ne?
Na vrh
3. POPOTNIŠKI UTRINKI: Slepi lahko doživljamo vse atrakcije zabaviščnih
parkov
Avtor: AlešKuhar
Urednica rubrike: Metka Pavšič
********************************************************
Med 23. majem in 15. junijem letos je v Ljubljani ponovno gostoval velikanski
lunapark, ki je prispel neposredno iz Amsterdama na Nizozemskem. V otroštvu me te
atrakcije niso zanimale, me pa zdaj, pri tridesetih letih toliko bolj. Zato sem se kar
hitro odločil, da se odpravim tja. Park je bil postavljen na parkirišču edinega večjega
nakupovalnega središča v Ljubljani. Prvičsem ga raje obiskal s spremljevalcem.
Poskusil mi je kar najbolje opisati vse zabaviščne atrakcije, naprave. Sseveda sem
vsako tudi preizkusil. Vseh mogočih zanimivosti je bilo približno 35. Naj omenim
Mega booster. Vsedel si se na napravo, se z varnostnimi ograjicami priklenil k
sedežu, nato pa te je stvar najprej vrtela kot navaden vrtiljak, vrhunec pa je bil
dosežen s spremembo smeri. Še pred tem pa te je dvignilo kakih 50 metrov v zrak
ter te hitro vrtelo naprej in nazaj kot bi delal prevale. Vmes pa seveda nori zvočni
efekti, tako s strani ozvočenja te naprave, kot s človeških ust. Nekateri so vzklikali
zaradi strahu, jaz pa iz strašne želje po »še«.
Prišel je zadnji dan gostovanja, 15. Junij, ko sem v večernih urah sam, brez pomoči
spremljevalca ponovno obiskal omenjeni lunapark. Takrat sem bil prepuščen sam
sebi in zaposlenim v lunaparku. Vse je potekalo brez težav. Že ob prvi želji po vožnji
z neko napravo sem naletel na prijaznega gospoda, ki mi je ponudil pomoč. Tako mi
je uspelo obiskati tudi ostale atraktivne naprave, ki sem si jih želel preizkusiti.
Po nekaj deset vožnjah in vrtenjih sem, seveda na mojo željo, obiskal tudi poslovne
prostore kolektiva, da bi morda vspostavil stik še s kom od zaposlenih. In tako sem
spoznal gospoda Erwina Jorno, starega 31 let, doma iz Amsterdama. Pred odhodom
domov sva si izmenjala elektronske naslove, od tega dne dalje, pa se je vse skupaj
začelo odvijati z veliko hitrostjo.
V nekajkratnem prijateljskem pisanju sva se pogovarjala o načinu življenja slepih,
možnostih gibanja, problemih ipd.. Nato pa je sledilo nekaj nepričakovanega, veliko
presenečenje. V enem od naslednjih sporočil me je vprašal, če kaj sam potujem tudi
v tujino in če sem pripravljen obiskati samo mesto Amsterdam.
Spraševal sem se, če morda ne gre za kako zvijačo. Potreben je bil premislek.
Pomislil sem, če naj pustim vse skupaj pri miru, a po enotedenskem premisleku sem
se le opogumil in sklenil, da se spustim v to pustolovščino. Sporočil sem gospodu, da
z moje strani ni težav. Skrbeli so me le stroški povezani s potjo.
Dne 8. Julija prispe novo elektronsko sporočilo. V njem gospod pove, da čaka le še
potrditev direktorja parka. Sledi še nekaj splošnih vprašanj o mojem gibanju, načinu
življenja ipd..
11. julija dobim priporočeno pošiljko. Kakšna reklama ali opomin si mislim. Pa mi
poštna uslužbenka pojasni, da je prispelo zame vrednostno pismo iz tujine.
V kuverti so se res nahajali različni dokumenti, pošta pa je prispela iz Amsterdama.
Za pomočpri branju sem poprosil enega od sosedov v bloku. Šlo je za različne
vstopnice, pozdravno pismo gospoda Erwina Jorne, najpomembnejši dokument pa je
bila povratna letalska vozovnica za Amsterdam. Prvi hip me je obšel dvom, da se
morda kdo norčuje iz mene, potem pa me je zajelo nepopisno veselje. Kot bi zadel
glavni dobitek na loteriji. Vedel sem, da mi obisk Nizozemske ne uide. Samo da ne bi
kaj zbolel, kar je moja poletna navada. Vozovnica je bila rezervirana za 20. Julij.
Groza, tako hitro. Jaz pa moram do takrat še vedno hoditi v službo in uspešno
opravljati delovne obveznosti.
Tisti petek, po končani službi, ki je bila bolj sanjaško opravljena, kajti misli so mi že
pošteno utekale v Amsterdam, sem zvečer spakiral še kovček. Po glavi so se mi
podili še zadnji resni pomisleki ali se sploh podati na to pot. Ne, si rečem, preveč
vznemirljivi trenutki bodo zamujeni, med drugim obisk Nizozemske, Amsterdama,
mesta neskončne zabave…
Odhod letala je bil v nedeljo, ob 5. uri zjutraj. Za mano pa malce neprespanih noči.
Doma spijem še zadnjo kavico, še nekaj taktov narodno-zabavne glasbe, ki mi
odmeva s televizijske postaje, katere program redno spremljam, pred mano pa
največja pustolovščina življenja.
Ura je pol treh ponoči. Nekaj mladeničev, ki so verjetno odhajali iz znanega
ljubljjanskega nočnega lokala glasno prepeva popevko Ne reci nikdar… Jaz pa že
pod roko držim kolegico, starejšo gospo, ki me bo odpeljala na letališče Jožeta
Pučnika Brnik, kjer se moja samostojna pot šele začne. , obstoja še vedno druga
možnost, oditi nazaj v stanovanje, na moj drugi dom, poklicati prijateljico in se raje
kot v Angleščini pogovarjati v Slovenščini? Ne, tako dalečje šlo dobro, pa bo šlo tudi
do konca, si prigovarjam.
Na letališču vse poteka, kot po maslu. Pregled prtljage, gospa pri okencu pristojnim
sporoči, da gre za slepo osebo. Ne komplicirajo, pravijo, da bodo poskrbeli zame.
Potoval sem namrečpreko Frankfurta, kjer sem se moral vkrcati na naslednje letalo
skandinavske družbe.
Spijem še gorenjsko kavo na letališču, stisk rok, vsaj en teden slovo od domovine.
Potovanja se ne da večpreklicati. Sem že na letalu za Frankfurt!
Brez težav v Frankfurtu prestopim na letalo za Amsterdam, seveda s pomočjo mlade
stevardese. Zelo prav mi pride, da sem pravi mali angleški slovar in tako nimam
težav s komunikacijo. Na nizozemskih tleh pristanemo malce bolj na trdo. Sledi stisk
roke gospoda Erwina Jorne. Torej, je vse skupaj le resnica.
Opazim, da je vreme precej bolj hladno. Kasneje mi je Erwin povedal, da je zunaj 17
stopinj C. Julija se baje temperature dvignejo največdo 21, maksimalno do 23 stopinj
Celzija. Z avtomobilom se odpeljeva do mesta kjer bom prebival. Tako hitro sva na
cilju? Jaz pa sem si predstavljal Amsterdam po velikosti približno takega kot je
London, ki sem ga že obiskal. Pa sva prispela na cilj v desetih minutah vožnje z
vsemi semaforji vred.
Mesto, kjer sem bil nastanjen se nahaja na zahodnem delu Amsterdama, v bljižini
živalskega vrta, kjer je stalno nameščen zabaviščni lunapark, ki sem ga obiskal v
Ljubljani.
Gre za mobilno, torej montažno hišo, v stilu resničnostnega šova na eni naših najbolj
gledanih televizij, le da je tu vse povsem podobno običajnemu stanovanju. Tu
namrečživi tudi del zaposlenih zabaviščnega parka, vsega skupaj jih je okrog 200,
nekaj pa jih prebiva v najetih stanovanjih v blokih. Ddirektor pa živi v hiši, ta ponavadi
nikamor ne potuje, podjetje ima namrečsedežv Amsterdamu s predstavništvi
oziroma odgovornimi osebami po drugih državah.
Sledi nekakšen zajtrk. Sprašujem se, bo pašteta, morda jajce na oko, bom jedel
Jeternico (tako se reče zasavski klobasi)? O hrani z gospodom še nisva veliko
govorila. Bom že preživel, si mislim.
Na nizozemskem za zajtrk večinoma jedo sir, vendar povsem drugačnega okusa kot
je našbohinjski ali katerikoli drug našsir.
Sira pa že nasploh ne obožujem, pa bo za silo že šlo, si mislim. Po zajtrku seveda
sledi kava, zraven moja razvada. Priboljšek v obliki prižgane paličice.
Nato sem malce spremljal osebje, ki je opravljalo svoje jutranje obveznosti. Vsak dan
se park ob določeni uri namrečodpre za obiskovalce.
Po enodnevni sprostitvi smo si šli ogledati nekatere znamenitosti, ki so bile meni
dostopne.
Obiskali smo muzej voščenih lutk, podoben tistemu v Londonu. Tu mi stvari niso bile
dostopne, zato mi je gospod Erwin na najboljši možen način poskusil stvari opisati.
Bolj zanimivo pa je bilo v znameniti holandski coklarni v vasici Zaanse Schans. Tu se
seveda še vse izdeluje ročno. Od oblikovanja surovega lesa, samega kopita ipd.. Le
brušenje lesa poteka strojno. Vrednost teh cokelj je zaradi ročnega dela kar velika.
Muzejev v tej vasici nisem obiskal, ker nismo vedeli kateri bi bil lahko zanimiv za
slepe. Omenjena vasica je znana tudi po kar 700 mlinih na veter in posebnih
lesenih hiškah.
Naslednja zanimivost pa je bila Cvetlični trg Alsmer v središču Amsterdama.
Če želiškupiti kakšen šopek za svojo drago, se morešudeležiti licitacije. Tu se z
rožami trguje. Stojnice ponujajo različno cvetje. Prevladujejo vrtnice. Na žalost je
namesto kake deklice dobil svoj šopek le g. Erwin, v zahvalo z moje strani za prijazno
vodenje in spremljanje.
Sprehodila sva se še preko damskega trga, mimo kraljeve palače. Sledil je postanek
v Rdeči četrti.
Vse skupaj izgleda kot nakupovalno središče sredi Ljubljane. Tu imašna razpolago
trgovino s samimi kondomi, kinodvorane, v katerih vrtijo izključno filme z erotično
vsebino. Glavna atrakcija pa so na stežaj odprta vrata javnih hiš, kjer si lahko, če te
stvar zanima brez težav privoščišsprostitev v obliki namišljene ljubezni. V lokal lahko
vstopišle z osebno izkaznico. Uslužbenec preveri polnoletnost in ti ponudi možen
izbor deklet, ki so na razpolago za tisto urico. Midva se skozi četrt le sprehodiva.
Te znamenitosti sem si ogledal v večih dnevih, ker je gospod Erwin imel kup delovnih
obveznosti. Ostala je še cela kopica znamenitosti. Od brusilnice diamantov, kraljeve
palače ipd.. Nekatere so kar precej oddaljene iz Amsterdama.
26. Julij je tu. Sledi še zadnja sprostitev v zabaviščnem parku. Temu sledi večerja z
večino delavcev tega parka. Poslušamo tradicionalno nizozemsko glasbo. počasi bo
treba jemati slovo. G. Erwin me bo v nočnih urah odpeljal do letališča, od koder se bo
začela moja vrnitev domov. Vse je šlo brez težav. Prestop na drugo letalo in že
stisnem roko gospe, ki me bo odpeljala proti domu.
To dogodivščino si bom zapomnil za vse večne čase. Z g. Erwinom sva še vedno v
stikih prek elektronske pošte in občasno tudi preko mobilnega telefona. Morda pa
zadevo še kdaj ponovim. Kdo bi vedel.
Na vrh
4. INTEGRACIJA: Slepim in slabovidnim prilagojen voden ogled razstave Slovenski
impresionisti in njihov čas 1890-1920
Avtorica: Rajka Bračun Sova, umetnostna zgodovinarka in muzeologinja
********************************************************
"Tam, glej, se razprostira domovina, lepa kakor paradiž. ... Tam, glej, se razprostira
ravan, okopana v soncu; iz zemlje same raste stotisočera luč, na drevju tam ob cesti
so obviseli žarki, zlati cvetovi ... – pogledala je domovina sama sebi v obraz in je
zardela od radosti ..." Ivan Cankar o Groharjevi Pomladi (Impresionisti 2008: 15)
Najsi radi obiskujemo muzeje in galerije ali ne, nedvomno je med nami malo tistih, ki
za odmevno razstavo Slovenski impresionisti in njihovi sodobniki 1890-1920 v
Narodni galeriji še niso slišali. Obsežna razstava se namrečne ponaša samo s
cenjenimi in priljubljenimi deli štirih mojstrov slovenskega impresionizma – Riharda
Jakopiča, Matija Jame, Ivana Groharja in Mateja Sternena – ampak predvsem s
poskusom celostne umetnostne in kulturnozgodovinske predstavitve obdobja med leti
1890 in 1920. Gre za obdobje slovenskega zgodnjega modernizma, ki ga je minister
za kulturo Vasko Simoniti označil kot čas, »v katerem je slovenska ustvarjalnost
dosegla enega svojih zgodovinskih vrhov, izoblikoval pa se je tudi domala ves
kulturni aparat, kakršnega naj ima razvit narod«. (Simoniti 2008: 11)
Razstavne prostore Narodnega doma, stavbe iz konca 19. stoletja, v kateri je
Narodna galerija sredi 20. let prejšnjega stoletja dobila matično domovanje,
napolnjuje domala 400 eksponatov. Med temi osrednjo pozornost zavzemajo
slikarska platna četverice impresionistov, ki jih kljub njihovi slogovni neenotnosti in
pogostim likovnim odstopanjem od umetnostnega gibanja impresionizem
označujemo kot slikarji impresionisti. Križanke v Ljubljani, Šentjakobska cerkev,
Koprivnik, Škofja Loka, Kamnitnik, Pomlad, Breze, Ob Gradaščici, Laksenburg,
Amsterdam, Durnstein, Krems, Devin, Sejalec, Macesen – to je le nekaj
naturalističnih ali simbolnih krajinskih motivov, ki jih obiskovalec razstave lahko
doživlja skozi oči slovenskih impresionistov. Urbane in pejsažne impresionistične
motive dopolnjujejo izbrani portreti ter žanrski motivi.
Kot pove že naslov razstave, lahko na razstavi ob delih slovenskih impresionistov
vidimo tudi dela številnih znanih slikarskih sodobnikov kot so Anton Ažbe, Ferdo
Vesel, Ivan Vavpotič, Maksim Gaspari in drugi. Posebna vrednost razstave je tudi v
predstavitvi sopotnic - žensk umetnic (Ivane Kobilce, Roze Klein Sternen, Louise
Hermine van Raders Jama, Henrike Šantel in Helene Kottler Vurnik), ki so vse, razen
priznane Kobilce, ustvarjale bolj kot ne v senci moških. Obsežen slikarski del
razstave dopolnjuje predstavitev dosežkov urbanizma in arhitekture, fotografije
(posebej velja izpostaviti fotografa piktoralista Avgusta Bertholda), kiparstva, in
drugih izrazov vizualne kulture tistega časa (film, risba, grafika, knjižna ilustracija,
karikatura), s čimer so avtorji razstave delo slovenskih impresionistov umestili v širši
kulturni, družbeni in politični kontekst.
Še pred uradno otvoritvijo razstave spomladi se je Narodna galerija odločila, da
razstavo približa tudi slepim in slabovidnim. V sodelovanju s pedagoškim oddelkom
galerije sem tako zasnovala voden ogled razstave, komunikacijsko prilagojen
potrebam ljudi z okvarami vida. Dejstvo, da je zaradi velikosti razstave v enem
vodenem ogledu praktično nemogoče zaobjeti zgoraj opisane vsebinske sklope, me
je spodbudilo k selektivnemu prikazu tematike in osredotočila sem se predvsem na
slikarstvo, otipali pa smo tudi nekaj kipov. Kako slepim in slabovidnim predstaviti
slikarske umetnine, je bil poseben izziv. Impresionistične slike je namrečkljub
haptičnemu učinku barvnega nanosa brezpredmetno raziskovati z rokami. Slika je
neotipljiv dvodimenzionalen likovni prostor, v katerega slikar z uporabo perspektiv in
drugih globinskih vodil vnese iluzijo tretje dimenzije. Poglavitno vprašanje, s katerim
sem se v vlogi muzejske pedagoginje soočila na razstavi slovenskih impresionistov,
je bilo, kako likovno-vizualno informacijo posredovati ljudem, ki imajo okrnjeno vidno
zaznavo stvarnosti.
Znano je, da je mogoče marsikatere slike ob pomoči različnih reliefnih tehnik pretopiti
v tipni prikaz. To velja zlasti za tisto likovno umetnost, ki je vezana na podobnost z
videzom resničnega sveta, z drugimi besedami, ki svet okoli nas na nek način
posnema. Najpomembnejše informacije, ki jih slika sporoča, lahko predstavimo v
obliki tipne ilustracije in sicer s črtami različnih debelin in z različnimi vzorci površin.
Impresionistično likovno govorico pa je zaradi razpršenosti detajlov in nejasnih
obrisov nemogoče pretvoriti v celostno tipno podobo. Zato sem slepim in slabovidnim
dela slovenskih impresionistov skušala predstaviti z metodo opisovanja, obiskovalci
pa so tudi lahko otipali primera Jakopičevega in Groharjevega pastoznega barvnega
nanosa na posebnih reprodukcijah, ki so jih v ta namen pripravili v restavratorskem
oddelku Narodne galerije.
Bistvo metode ustnega razlaganja oziroma opisovanja je, da pri slepih vzpodbudimo,
pri slabovidnih pa dopolnimo vidno predstavo. Joel Snyder, ameriški strokovnjak na
področju verbalne deskripcije, pravi: »Z metodo ustnega opisovanja vizualne
informacije spremenimo v avditivne; tisto, kar je vizualno, postane verbalno. Da bi
bila metoda opisovanja čim bolj učinkovita, morajo tisti, ki jo izvajajo, razviti
sposobnost gledanja v največji možni meri, z besednim in glasovnim izražanjem pa
morajo preseči raven vsakodnevne komunikacije. Ponovno se morajo naučiti videti, z
večjo ostrino zaznavati vidni svet in zbrane informacije znati deliti s porabniki.«
(Snyder 2003: 224)
Slovenski impresionizem se ponuja kot hvaležna tema obema: muzejskemu
pedagogu, ki opisuje, in slepemu obiskovalcu, ki posluša. Impresije so slike užitka.
Pa ne samo zaradi svetle in intenzivne barvne palete, s katero so slikarji impresionisti
sledili svetlobnim in atmosferskim spremembam v naravi, ampak predvsem zaradi
razpoloženjske note, ki slike preveva. Spomnimo se besed Riharda Jakopiča, ko je
ustvarjal intimistično občutene podobe: »Veste, jaz ljubim slike, ki so kakor sanje. To
je sploh moj najljubši način. Pri meni se najprej porodi ideja in potem se dvigne nekje
v duši podoba, kakor vizija. Slika meni ne sme nuditi otipljivega predmeta. Kakor je
bila rojena, v tako obliko se mora preliti na platno. To so sanje, tam nekje v dnu duše
ali človeka vroče zasanjane, iz neznanosti priklicane v življenje. Vseokrog se preliva
za zibel določeni svet in nekje na sliki strmi iz njega predmet, ki ni otipljiv, pačpa
izražen in živ. Vizija je zgrabljena v širino in globino, sanje za žive.« (Impresionisti
2008: 55)
Lirični značaj impresionističnih slik sem slepim in slabovidnim obiskovalcem
poskušala približati z objektivno in slikovito razlago. Umetnine sem opisovala na
načelu prostorske organizacije, kar pomeni, da sem razlagala po delih v določenem
zaporedju, s prizadevanjem, da predstavim čim bolj celovito podobo. Upoštevala sem
tudi načelo od splošnega k podrobnostim. Z opisovanjem barv, linij, tonov, oblik in
drugih likovnih prvin sem poskušala pri obiskovalcih obuditi morebitne vizualne
podobe znamenitih impresij. Slabovidne sem spodbujala, da pri gledanju slik
uporabljajo ostanke vida. Udeležence sem spodbujala k pogovoru, odgovarjala na
njihova vprašanja in razmišljanja ter ob pomoči povratnih informacij izboljševala svojo
razlago.
Kljub neposrednemu odzivu obiskovalcev se muzejski pedagog ob vprašanju, v
kakšni meri je sporočilnost slik dosegla ciljno publiko, vedno znajde v zadregi. Eni in
drugi dobro vemo, da tip, še manj pa opis, ne moreta nadomestiti vidnega stika z
umetnino. Iz izkušenj pa lahko zatrdim, da taktilen in avditiven pristop pripomoreta k
učinkovitejši govorici likovne umetnosti, ki je v primeru slovenskih impresionistov in
njihovih sodobnikov naravnost očarljiva.
Opomba urednika:
Naslednji voden ogled razstave Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 za
slepe in slabovidne bo 15. oktobra, ob 16. uri. Za voden ogled je potrebna predhodna
telefonska najava na številko (01) 24 15 415.
Literatura
Impresionisti 2008: Slovenski impresionisti in njihov čas: vodnik po razstavi (ur. K.
Preininger, A. Smrekar), Ljubljana: Narodna galerija.
Simoniti 2008: V. Simoniti, Srečanje z modernisti, Slovenski impresionisti in njihov
čas 1890-1920 (ur. B. Jaki, A. Smrekar, M. Breščak), Ljubljana: Narodna galerija.
Snyder 2003: J. Snyder, Verbal Description: The Visual Made Verbal, E. S. Axel, N.
S. Levant (ur.), Art Beyond Sight: A Resource Guide to Art, Creativity and Visual
Impairment, New York: AEB in AFB Press.
Na vrh
5. NOVOSTI IZ INVALIDSKEGA VARSTVA: Zakon o duševnem zdravju
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Zelo dolgo, vsaj 15 let, so trajala prizadevanja za zakonsko ureditev področja
duševnega zdravja, predvsem glede dolgoletne neurejenosti (prisilne) hospitalizacije
in obravnave oseb s težavami v duševnem zdravju. Julija letos je Državni zbor RS
sprejel zakon o duševnem zdravju. objavljen je bil v Uradnem listu RS št. 77/2008 z
dne 28. 7. 2008, veljati in uporabljati pa se je pričel od 12. 8. 2008 dalje.
Zakon o duševnem zdravju določa sistem zdravstvene in socialno varstvene skrbi na
področju duševnega zdravja, nosilce te dejavnosti ter pravice osebe med
zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v
varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi.
Zakon tudi določa, da se v primeru kršitev pravic osebe kot uporabnika zdravstvenih
storitev pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, uporabijo določbe zakona, ki ureja
pacientove pravice.
Kakršna koli oblika zapostavljanja na podlagi duševne motnje je prepovedana. Osebi
se pri obravnavi zagotovi varstvo njenega osebnega dostojanstva ter drugih
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, individualna obravnava in enaka dostopnost
do obravnave.
Mrežo izvajalcev, ki izvajajo programe in storitve za duševno zdravje v okviru javne
službe, sestavljajo: izvajalci psihiatričnega zdravljenja, izvajalci socialno varstvenih
programov in storitev, izvajalci nadzorovane obravnave in izvajalci obravnave v
skupnosti.
Nevladne organizacije s področja duševnega zdravja opravljajo v okviru obravnave v
skupnosti predvsem naslednje programe: svetovanje, samopomočin izobraževanje,
vodenje dnevnih centrov, vodenje pisarn za svetovanje, stanovanjske in bivalne
skupine, pomočter podpora pri učenju in študiju, delo z družinami, vodenje treningov
socialnih in življenjskih spretnosti, organizacija prostočasnih dejavnosti, zaposlitveni
centri s podporno zaposlitvijo, usposabljanje za delo.
Zakon določa, da Republika Slovenija posebno skrb namenja duševnemu zdravju z
vzpodbujanjem razvoja programov za osveščanje javnosti glede preprečevanja,
razpoznavanja in zdravljenja duševnih motenj. Razvojni cilji in potrebe na področju
preventive, psihiatričnega zdravljenja, celovite socialno varstvene obravnave,
nadzorovane obravnave in obravnave v skupnosti se opredelijo z nacionalnim
programom varovanja duševnega zdravja za obdobje najmanj petih let.
V nadaljevanju zakon podrobneje opredeljuje oz. določa pravice osebe v oddelku
pod posebnim nadzorom, v varovanem oddelku in v nadzorovani obravnavi, posebne
varovalne ukrepe, postopke pred sodiščem za zadeve po tem zakonu, postopke
sprejema osebe na zdravljenje oziroma obravnavo, evidence in poročanje, nadzor,
ima pa tudi kazenske določbe za primere kršitev določb tega zakona.
Na vrh
6. DOBRO JE VEDETI: Web 3.0 – evolucija svetovnega spleta se nadaljuje
Avtor: Davor Krajec
********************************************************
Bliža se dvajseta obletnica rojstva svetovnega spleta. Leto 1989 pomeni začetek
novega poglavja v zgodovini, poglavja, ki je korenito zaznamovalo človekov
vsakdanjik na vseh področjih njegovega delovanja. Krivec za rojstvo te briljantne
pridobitve je Tim Berners Lee, človek z izjemno vizijo.
Prva faza svetovnega spleta, mnogokrat poimenovana Web 1.0, splet označuje kot
svetovno knjižnico podatkov in informacij z neomejenega spektra področij. Uporabnik
lahko s pomočjo iskalnikov bolj ali manj uspešno pride do željenih zadetkov, žal pa
nima možnosti dodajanja ali spreminjanja le-teh. Razširitev funkcionalnosti je privedlo
do svetovnega spleta druge generacije, to je Web 2.0. Mnogi imajo poimenovanje
Web 2.0 za marketinško potezo, katere namen je popularizacija spleta. Bolj podroben
pogled v ogrodje Web 2.0 nam razkrije, da ta opušča statično vsebino ter jo
nadomešča z dinamično. Priča smo:
 sofisticiranim spletnim mestom, ki uporabnika uvrščajo na prvo mesto ter mu
ponujajo možnost dodajanja in spreminjanja vsebine. Spletne trgovine npr.
omogočajo dodajanje mnenj uporabnikov o nekem izdelku ali storitvi, kar
bodočim obiskovalcem ponuja bistveno prijaznejšo uporabniško izkušnjo;
 spletnim mestom, ki povezujejo ljudi, kot so globalno uveljavljeni Facebook,
MySpace, NetLog in mnogi drugi. V angleščini omenjena spletna mesta
poimenujemo Social Networks;
 spletnim portalom, prek katerih uporabniki delijo vsebino z drugimi uporabniki.
Vsem dobro poznana sta Youtube, platforma za objavo videovsebin, ter Flickr,
eno izmed spletnih mest za objavo fotografij;
 novi načini pridobivanja informacij prek RSS novic, ki uporabniku omogočajo,
da se preprosto naroči na informacije s svojega interesnega področja. Te
prejme v svoj poštni predal, ki ga lahko pregleda tudi na svojem iPhonu ob
jutranji kavici;
 dostopu do svetovnega spleta prek različnih mobilnih odjemalcev, kot so
mobilni telefoni, predvajalniki multimedijskih vsebin in hišni multimedijski
centri. Kot zanimivost lahko dodam, da Gorenje konec leta na trg pošilja
hladilnik z iPodom. Kaj bo mogoče početi s to posrečeno kombinacijo,
prepuščam vaši domišljiji.
Trenutno se sicer res nahajamo še v objemu dobrot Web 2.0, vendar Web 3.0 že
vztrajno trka na naša vrata. Spletni strokovnjaki predvidevajo, da bo Web 3.0
obdobje, ko bo svetovni splet postal našosebni asistent. Natančno bo poznal naš
osebni profil z vidika zgodovine naših spletnih iskanj. Še več, znal bo odgovoriti na
zastavljena vprašanja in nam pomagal reševati raznovrstne probleme. Medtem ko
Web 2.0 povezuje ljudi, Web 3.0 povezuje informacije v relevantne sklope. Za lažjo
predstavo uporabniške izkušnje v spletu nove generacije bom podal povsem
praktičen primer. Družina s štirimi člani se je odločila za preživetje zimskega dopusta
v enem izmed francoskih smučarskih središč. Za celotne počitnice namerava porabiti
2.000 evrov. Namestitev predvideva v apartmaju s tremi zvezdicami. Mlajšega od
otrok namerava vpisati v šolo smučanja. Z danes razpoložljivo spletno tehnologijo bi
ta družina morala opraviti precej iskanj, da bi se dokopala do ponudbe, skladne z
navedenimi željami. Spletno iskanje na osnovi vnesenih ključnih besed prikaže
spletne strani, na katerih so te ključne besede prisotne. Relevantnost iskalnih
zadetkov zato mnogokrat ne bo taka, kot bi si jo želeli. Web 2.0 še ne razume spletne
vsebine. Tak način iskanja bi nam vzel precej časa, ki bi ga v nasprotnem primeru
lahko preživeli z družino. Web 3.0 bo omogočal vpis željenih parametrov v iskalno
polje. Iskalnik nam bo na osnovi teh parametrov postregel z relevantnim izpisom
zadetkov, ki bodo omogočali poenostavljeno končno odločanje. To bo mogoče, ker
bo Web 3.0 razumel spletno vsebino. Zadetki spletnih iskanj v Web 3.0 bodo veliko
bolj relevantni. To bo svetovni splet prineslo tudi do tistih, ki si še upajo dvomiti o
zmogljivosti »globalnih možganov«.
Oče svetovnega spleta T. Berners Lee nasprotuje številčenju posameznih razvojnih
faz svetovnega spleta. Novo dobo spleta poimenuje semantični splet. Srce
semantičnega spleta je tehnologija, ki uporabnikom omogoča iskanje željenih
informacij ter korelacij med njimi ne glede na to, kje na spletu se iskani podatek
nahaja. Gre za pomensko in ne sintaktično označevanje in povezovanje podatkov, s
čimer lahko ti postanejo uporabni za strojno obdelavo. Semantični splet poseduje tri
gradnike. Prve poimenujemo ontologije, ki so nekakšni slovarji znanja z definicijami,
opisi lastnosti ter odnosi med njimi. Primera ontologije sta npr. avto z lastnostmi:
znamka, letnik, število prevoženih kilometrov, cena v evrih, ter trgovec z lastnostmi:
lokacija, telefonska številka. Drugi gradnik so metapodatki, ki opremijo druge podatke
s podatki, so reference do pojmov, ki so definirani v ontologijah. Na ta način
ustvarjajo globalni pomen podatkov. Primer metapodatkov je moj avto z lastnostmi:
znamka BMW, letnik 2005, 64.000 prevoženih kilometrov, cena 35.200 evrov ali
trgovec: lokacija Ljubljana, telefonska številka 01 2333321. Tretji gradnik so
inteligentni programi (agenti), ki so sposobni analizirati metapodatke ter uporabiti
ontologije, ki so prisotne na svetovnem spletu, da bi te metapodatke razumeli. Primer
inteligentnega iskalnika: iskalni niz uporabnika – Najdi mi trgovce z rabljenimi
avtomobili iz Ljubljane, ki prodajajo vozilo BMW letnik 2005 v cenovnem razponu od
30.000 evrov do 40.000 evrov.
Slovensko znanje in Web 3.0
ZDA in Evropa tekmujeta v razvoju nove generacije interneta, ki bo močno spremenil
naša življenja. Slovenija bi lahko imela v tej tekmi nenavadno pomembno vlogo, ker
ima veliko raziskovalcev na področju umetne inteligence, ki spretno črpajo evropski
razvojni denar. Glavna razlika med tehnološkimi strategijami v Evropi in v ZDA je, da
v ZDA razvoj usmerjajo garažna podjetja, v Evropi pa razvoj poteka od zgoraj
navzdol z grandioznimi strateškimi smernicami in finančnimi paketi evropskih
skladov. Zato ni nenavadno, da določen zanimivejši evropski izum, ki je zahteval več
let dragega razvoja, s pridom komercializirajo v ZDA. Tako se je denimo zgodilo z
glasbenim formatom MP3, ki so ga razvili že pred 20 leti v nemškem inštitutu
Fraunhofer, tržila pa so ga ameriška podjetja. Podobno je bilo z izumom svetovnega
spleta.
Mitja Jermol, Dunja Mladenić in Marko Grobelnik so raziskovalci z Odseka za
tehnologije znanja Inštituta Jožefa Štefana, ki so med najuspešnejšimi pri
pridobivanju sredstev EU za razvoj informacijske družbe. Intenzivno delajo na
projektih Web 3.0 – pametnega interneta, ki ga je že zdaj mogoče uporabiti v
različnih gospodarskih dejavnostih.
Web 3.0 bo nova generacija pametnega interneta, ki bo razumel uporabnika.
Računalniki še nekaj let ne bodo povsem razumeli ljudi, se pa temu postopoma
približujemo. Računalnik loči osebek, povedek in predmet. Glavno vprašanje je še
vedno, kako dalečso računalniki, ki bodo razumeli vsebino besedil. Za zdaj je
raziskovalcem na IJS že uspelo računalnike naučiti, da prepoznajo osebek, povedek
in predmet ter iz tega naredijo semantični graf. Precej uspešni so tudi pri
nadomeščanju zaimka »he«, kar v 86 odstotkih naredijo pravilno. Veliko težje je
računalnikom pravilno nadomestiti »they« ali »I«.
Tisti, ki so napovedovali, da bodo računalniki povsem razumeli ljudi v naslednjih
desetih letih, so se ušteli. Računalniki se učijo postopoma, podobno kot otroci. Še
vedno imajo veliko težav pri prepoznavanju, katera besedila so enaka, če denimo
deset novinarjev poroča o istem dogodku. »Še najdlje pri razumevanju besedila so
prišli pri ameriškem podjetju Cyc, ki ima sedežv Austinu, v Sloveniji pa imamo
podružnico za Evropo, ki je v bistvu spin-off našega oddelka,« pravi Jermol. Vodja
razvoja družbe Cyc je sam poiskal skupino raziskovalcev na IJS in jih povabil k
sodelovanju pri skupnih projektih.
Najdlje so pri Cycu
Pri Cycu so računalnike že naučili, da razumejo približno 300.000 konceptov in nekaj
milijonov relacij med njimi (v SSKJ je 200.000 besed, koncept pa je širši pojem od
besede). Temu pravijo Cyc onthology. Cyc že omogoča, da računalnik, ki obdela
bazo novinarskih člankov, odgovarja na vsebinska vprašanja iz članka. Ob razvoju
Cyca se pojavlja zelo veliko raziskovalnih problemov, ki sprožajo vedno nove
projekte. Eden izmed njih je, da veliko pisav še vedno ni digitaliziranih. Na IJS se
med drugim ukvarjajo tudi z izdelavo razpoznavalnikov za te pisave.
Eden pomembnih projektov strojnega učenja je, kako zakodirati učbenike v takšno
obliko, da bi lahko računalniku postavljali vsebinska vprašanja, na katera bi znal
odgovarjati. Paul Allen, ki je skupaj z Billom Gatesom ustanovil Microsoft, nato pa je
ustanovil korporacijo Vulcan (ta se med drugim ukvarja z Web 3.0), je pred leti
razpisal nagrado. Dobil bi jo tisti, ki bi računalnik v treh mesecih naučil 150 strani
kemijskega učbenika in odgovarjati na vprašanja, ki se pojavijo na maturi. To jim je
sicer uspelo tudi v Cycu, vendar so bili stroški kodiranja znanja astronomski, približno
10.000 dolarjev na eno stran.
Učinkovitejši od Američanov
Na IJS zdaj delajo na podobnem projektu z delovnim naslovom Question Answering.
Na tem projektu so približno pol leta delali trije ljudje, načrtujejo pa, da jim ga bo
uspelo prodati. Za začetek bodo program namestili čez Wikipedio. Glavni cilj je, da
bomo lahko Wikipedii postavljali vsebinska vprašanja. S podobnimi projekti se
ukvarja tudi ameriška družba Powerset, ki razvija podobne programe, vendar so za
primerljivi projekt porabili 40 milijonov dolarjev. »Powerset je eden najbolj razvpitih
startupov v Silicijevi dolini. Tam so tehnično veliko bolj napredni, tu pa imamo več
ljudi s pravim znanjem za razvoj takšnih projektov,« meni Marko Grobelnik.
Da lahko računalnik razume svet, mora imeti model, s katerim ga lahko mapira.
Programska oprema mora vsebovati model sveta, sicer ne razume ničesar. »To je
enako, kot če bi vzeli v roke lokalni časopis v Španiji – ne bo nam veliko jasno, ker ne
poznamo akterjev in njihovih medsebojnih odnosov. Potrebujemo kontekst in
sposobnost sklepanja,« dodaja Marko Grobelnik.
Web 3.0 bo spremenil svet
Glede Web 3.0 je še vedno veliko različnih interpretacij. Na IJS ga razumejo kot
splet, ki razume vsebino in lahko to znanje ponovno uporabi. Če so Web 1.0
predvsem baze besedil in Web 2.0 temelji na socialni interakciji med uporabniki
interneta, se pri Web 3.0 premikamo proti temu, da se bodo računalniki znali
dogovarjati in pogovarjati med seboj ter da bodo znali prepoznati potrebe
uporabnikov. Če je značilni izdelek Web 2.0 Wikipedia, bo produkt Web 3.0 KB
Pedia.
Razvoj Web 3.0 bo spremenil vse panoge, od izobraževanja in zdravstva do drugih
storitev. Med računalniki bo bistveno višja interoperabilnost, kot je zdaj med ljudmi –
in ko bodo na računalnik priključeni tudi senzorji zaznavanja okolice, računalniki pa
bodo imeli sposobnost sklepanja, bo računalnik sam vedel, kaj naj nam ponudi.
Viri:
= Berners-Lee, Tim, Hendler, James and Lassila, Ora. "The Semantic Web."
Scientific American. Maj, 2001.
http://www.sciam.com/article.cfm?articleID=
00048144-10D2-1C70-84A9809EC588EF21
= Baker, Stephen. "Web 3.0." BusinessWeek. Oktober 24, 2006.
http://www.businessweek.com/the_thread/
blogspotting/archives/2006/10/web_30.html
= Koražija, Nataša. “Slovenci na Web 3.0”, Julij 02, 2008.
http://www.finance.si/manager/?216974
= http://www.w3.org/2001/sw/
Na vrh
7. TESTIRALI SMO: WebVisum – vašnovi spletni pomočnik
Avtor in sodelavec: Davor Krajec
********************************************************
Končno smo dočakali orodje za učinkovito prilagoditev spletne vsebine našim
specifičnim potrebam. Izjemna pridobitev bo marsikaterega slepega / slabovidnega
uporabnika povsem osamosvojila na področju uporabe spletnih vsebin. Uporabniki
spleta z okvaro enega ali večzaznavnih organov počasi, a vztrajno postajamo
enakopravni drugim spletnim uporabnikom. Izjemna zasluga gre konzorciju WAI –
Web Accessibility Initiative, ki s svojim strokovnim pristopom že leta uspešno tlakuje
pot univerzalni spletni dostopnosti s svojim referenčnim dokumentom WCAG – Web
Content Accessibility Guidelines, ki v zadnji izvedenki nosi oznako WCAG 2.0. V
agilno sinergijo univerzalne dostopnosti se v zadnjem času vključujejo tudi
strokovnjaki za optimizacijo spletnih strani, ki v angleščini nosi okrajšavo SEO –
Search engine optimization. Srce spletne optimizacije predstavljajo procesi in
tehnike, ki neko spletno mesto preoblikujejo do te mere, da dosega čim višje
rangiranje v glavnih spletnih iskalnikih, kot so Google, Yahoo, MSN in Ask.
Kljub vse večji osveščenosti o nuji po univerzalno dostopni spletni vsebini v realnosti
še vedno kar mrgoli skrajno nedostopnih spletnih mest. Glavni kamen spotike z
vidika univerzalne dostopnosti bodo še lep čas vsebine, ki jih spletni uporabniki
ustvarjajo sami, pa tudi svetovne korporacije, ki so se zaljubile v možnosti
oblikovalskih stvaritev s pomočjo Flasha. Seveda ne gre pričakovati, da bo vsak
posameznik poznal pristope univerzalne spletne dostopnosti. V »boj« z nedostopno
spletno vsebino od tega trenutka dalje vstopamo kar uporabniki sami. Precej dobrot
sem vam predstavil v članku o novem spletnem brskalniku Firefox 3. Tokrat vam v
uporabo podajam skoraj revolucionarno razširitev za Firefox 3, ki sliši na ime
WebVisum. Razširitev WebVisum je namenjena širši skupnosti uporabnikov z
namenom prevzeti nadzor nad nedostopno spletno vsebino. WebVisum omogoča
modifikacijo oz. prilagoditev gradnikov spletnih mest, kar kot končni cilj zagotovi
prijaznejšo uporabniško izkušnjo. Spletna mesta postanejo lažje berljiva, navigacija
postane bolj logična in razumljiva, ker imena povezav jasno kažejo na vsebino ciljne
spletne strani.
WebVisum uporabniku omogoča:
 označbo grafičnih elementov, vnosnih polj, spletnih povezav in drugih
gradnikov s tagi. Z njihovo pomočjo navigiranje po spletnih mestih postane
kontrolirano, uporabnik ni večprepuščen ugibanju, kje se nahaja in v kakšen
vsebinski koncept spadajo posamezni elementi spletnega mesta. Še več,
elementi, označeni s tagi, so dostopni celotni skupnosti uporabnikov razširitve
WebVisum. Pika na i je zelo dobrodošla platformna neodvisnost. Konkretno to
pomeni, da lahko uporabnik Linuxa koristi s tagi opremljeno spletno stran, ki jo
je označil njegov kolega, ki uporablja Windows XP ali Windows Vista;
 OCR – optical character recognition – je izjemna funkcionalnost, ki iz slike
brez dodatnega opisa, ki bi slepemu uporabniku jasno predstavil pomen slike,
izlušči morebiten tekst. OCR v trenutni fazi razvoja ponuja luščenje teksta
zgolj iz grafičnih menijev, ki slepemu uporabniku ne omogočajo razbiranje
teksta posameznih postavk menija;
 prilagajanje visokokontrastnega načina prikaza spletnega mesta;
 zaustavitev avtomatskega osveževanja ter izklop Flash animacij;
 Identificiranje varnostne (validacijske) kode CAPTCHA v slabih 30 sekundah.
CAPTCHA je varnostni mehanizem, ki preprečuje zlonamernim računalnikom
(spammbotom), da bi se registrirali na forumih, blogih in drugih z registracijo
opremljenih spletnih mestih.
Nekatera spletna mesta sicer ponujajo avdio razrešitev varnostne kode CAPTCHA,
vendar za slepo-gluho osebo s tem problem ni rešen. Še vedno neupravičeno
ostanejo brez vsem dostopne spletne vsebine. WebVisum to težavo odpravlja precej
učinkovito, mogoče se sliši 30 sekund za razrešitev CAPTCHE veliko. Toda lahko
vam povem povsem iz praktične izkušnje, da nekatera spletna mesta posedujejo tako
kompleksen zapis CAPTCHE, ki ni berljiv niti za človeka z ostankom vida. Zasledil
sem tudi spletne strani, ki varnostno kodo CAPTCHA zapisejo v večmed seboj
ločenih polj. To pa predstavlja nerešljiv problem tudi za zmogljivo orodje WebVisum.
WebVisum lahko prenesemo iz spletnega mesta z naslovom:
http://www.webvisum.com/. Naj vas opozorim, da WebVisum razširitve ni mogoče
prenesti brez registracije, ki mora biti potrjena s strani njenih skrbnikov. V
registracijskem obrazcu boste moreali opisati tudi zakaj želite uporabljati WebVisum.
Povprečno boste na potrditveni email čakali slab dan ali dva. Se mogoče sprašujete,
zakaj registracija. Predvsem zato, da se zagotovi uporabo razširitve zgolj in samo
uporabnikom. Na ta način se preprečuje zlonamerne poskuse smetenja po forumih in
blogih, ki bi jih razrešitev CAPTCHE omogočala.
V želji po čim bolj učinkoviti uporabi WebVisuma prilagam seznam nekaterih
najpogosteje uporabljenih bližnjic, prek katerih boste še hitreje postali sam svoj
gospodar nad spletno vsebino:
 CTRL + F2 sproži glavni izbirnik, prek katerega upravljate WebVisum;
 CTRL + ALT + 1 označi predizbran gradnik spletnega mesta (npr. vnosno
polje spletnega obrazca);
 CTRL + ALT + 3 označi trenutni naslov spletne strani;
 CTRL + ALT + 5 izvede OCR izbrane slike z namenom luščenja morebitnega
teksta;
 CTRL + ALT + 6 razreši varovalko CAPTCHA;
 CTRL + ALT + 7 označi spletno povezavo.
Ob koncu bi se zahvalil Alenki Beri, ki me je seznanila z obstojem razširitve
WebVisum za spletni brskalnik Firefox 3. Vse bralce naprošam, da uredništvo
RIKOSS-a obvestijo, če zasledijo kako orodje, ki izboljša in poenostavi uporabniško
izkušnjo na svetovnem spletu. Z veseljem bomo orodje preizkusili in ga predstavili v
eni od prihodnjih številk.
Na vrh
8. NAMIGI IN NASVETI: Iskanje izgubljenega kazalca, kako najti star program
Avtor in sodelavec: Brane But
********************************************************
Iskanje izgubljenega kazalca
Slepim z ostankom vida ali močno slabovidnim se dostikrat zgodi, da ne najdemo
kazalca (kurzorja) na zaslonu. Takrat mahamo z miško sem in tja, da zaznamo
gibanje kazalca in s tem njegov položaj (prej in lažje zaznamo nekaj, kar je v gibanju,
težje pa, če je v mirovanju). Takšne težave imamo lahko takrat, ko ima kazalec obliko
široke puščice (ko s kazalcem kažemo na predmete in ukaze ter jih izbiramo), še
posebno pa takrat, ko je kazalec v besedilu in ima obliko pokončne črte v obliki velike
črke I. Takrat se nam dostikrat povsem izgubi na zaslonu in tudi mahanje z miško ne
pomaga.
Obstaja pa zelo preprosta in učinkovita rešitev, ki nam pomaga poiskati izgubljeni
kazalec. Napraviti moramo naslednje:
 odprimo nadzorno ploščo in mapo Miška;
 v podoknu Miška izberemo zavihek Možnosti kazalca;
 v zadnji vrstici spodaj označimo oz. odkljukamo polje pred Pokaži mesto kazalca,
ko pritisnem tipko Ctrl;
 to izbiro še potrdi s pritiskom na gumb V redu.
Sedaj lahko izgubljeni kazalec poiščešpreprosto tako, da pritisnešna tipko Ctrl in
okrog kazalca se bo na zaslonu zarisal krog, ki se skrči v položaj kazalca. Takšna
preprosta pomočbo marsikomu zelo uporabna in koristna.
Kako najti zelo star program
Včasih kdo od računalniških zanesenjakov išče kakšen starejši program, a ne želi
piratskih oz. »skrekanih« izdelkov. Zelo dobra stran z preko 35.000 brezplačnimi
programi se nahaja na spletnem naslovu www.archive.org. Ta spletna stran se
posveča predvsem ohranjanju in urejanju starih in redkih, a popolnoma brezplačnih
programov ter informacij o njih. V zbirki na tej spletni strani se nahajajo splošno
dostopni programi, video novice o teh programih, predogledi, posnetki nekaterih
kvalitetnih igralcev raznih iger, prispevki iz sveta obdelave in izdelave iger in še
mnogo drugih zanimivih prispevkov. Da pa bi zbirka še naprej veselo rastla, pa lahko
tudi sami prispevamo kakšen vnos. To bomo najlažje storili tako, da kontaktiramo
osebje, ki skrbi za to zanimivo spletno stran, na naslovu info@archive.org. Programe
iščemo na povezavi http://www.archive.org/details/software.
Na vrh
9. OGLASNA DESKA: Novodobni človek v iskanju sreče
Avtorica: Metka Pavšič
********************************************************
Meseca aprila smo članice Medgeneracijskega društva Korak organizirale v Mestni
knjižnici Idrija javno predavanje dr. Sanje Rozman. Predavanju, ki je bilo zelo dobro
obiskano je sledil intervju na radiu Odmev. V tem večeru je bilo podanih mnogo
dobrih misli, ki so vredne razmisleka. »Zakaj jih ne bi podelili z bralci Rikossa«, me je
prešinilo. Saj najbržni človeka, ki se v življenju ne bi spogledoval z vprašanjem sreče
in zadovoljstva…. Zdi se mi, da je jesenski čas, ko se večeri daljšajo in postajajo vse
hladnejši kot nalaščza oziranja v svoj notranji svet.
Dr. Rozmanova je takrat takole razmišljala o sreči: »Mislim, da v današnjem času
ljudje izgubljamo pravo perspektivo, oz. pravo razmerje med tem koliko sreče oz.
koliko nesreče je normalno v človeškem življenju. S tem, da se človeku obljublja, da
bo srečen, je možno marsikaj prodati in zato nas bombardirajo z vseh koncev in
krajev z obljubami kako bomo strašno srečni, če bomo kupili ta mehčalec, to pralno
sredstvo, to sredstvo za čiščenje, ali pa če bomo imeli veliko denarja, ta pravi avto,
pravega partnerja. Skratka, mediji danes ustvarjajo predstavo, da morašnujno
nekatere stvari kupiti, jih imeti, si jih polastiti, sicer nisi srečen in tisto nekaj oni
prodajajo.
Če pogledašna ljudi z malo večje razdalje in z malo zgodovinske perspektive, vidiš,
da niso ljudje vedno sreče dajali na prvo mesto. Gledala sem razstavo o faraonih; kaj
vse so oni gradili zato, da bi ostalo za njimi, se pravi, da so vso svojo energijo in
finance vlagali v to, da bi nekaj ostalo za njimi. To mi je dalo misliti: kaj bo pa ostalo
za nami?
Menim, da si človek, ki si postavi za orientacijo kratkoročno srečo naredi levjo uslugo.
V življenju se zgodijo tudi neprijetne stvari. Življenje je kot morje, ki niha - včasih malo
gor,včasih malo dol. Ko se znajdešv tej dolini med valoma, trenutno nesrečen, in če
meniš, da zato s teboj nekaj ni v redu, da si nekaj narobe naredil, je to lahko usodno.
Posledica tega je nenormalno hrepenenje po nekih čisto posebnih specifičnih
stvareh, kar vodi v zasvojenosti.
Zasvojenost in hrepenenje po sreči, iskanje sreče sta povezani.
Kultura in tisto, kar nam sugerira da je nekaj s tabo v temelju narobe in da bi bilo
bistveno bolje, če bi imel to ali ono. Tisti »če«, pa je tisto, za čemer tekamo celo
življenje. Včasih se mi zdi, da so se ljudje znali bolj ustaviti, osredotočiti in se odločati
na podlagi drugih, globljih vrednot.
Verjetno je napačno tudi izhodišče, da je mogoče biti nenehno srečen, da je to neko
trajno stanje, če se le primerno potrudiš, če pridobišv svoje življenje prave stvari, če
primerno preoblikuješmoža, če primerno natrenirašotroke itd.
Ampak sreča najbržni tako stabilno stanje, pačpa so vrhunci, ki jih je v življenju
lahko le nekaj.
Mislim, da smo v življenju tako narejeni, da srečo kot trajno stanje hitro zamenjamo
za naveličanost in to v tistem hipu, ko dobimo stvar za katero smo bili prepričan, da
nas bo osrečila, če jo bomo le dobili. Tega morda ne ve samo tisti, ki stvari ne
doseže.
Če bi bilo za srečo potrebno imeti tisto, kar je slovenska, kolektivna predstava o pravi
sreči -prava družina, prava hiša, služba, … bi bili tisti, ki to že imajo, neskončno
srečni. Nisem cinična, ampak k meni prihaja veliko ljudi, ki se trudijo in zelo formirajo
svoja življenja, da bi to dosegli.
Kaj naj bi dajalo našemu življenju smisel?
Mislim, da se je v življenju potrebno zaustaviti pri hrepenenju za to nedosegljivo
utvaro in se ponovno vprašati, kaj so naše resnične vrednote.
Za orientacijo se včasih vprašam in to je vprašanje, ki ga tudi narekuje moja situacija:
sem mama treh otrok, od katerih je starejša stara 28 let, mlajša deset in vmes še ena
- skratka, so otroci generacije, ki je tako rada kritična do svojih staršev, postavlja vse
na glavo in včasih imamo občutek, da smo mi, naša generacija staršev otrokom vse
dali. A nam znajo tako zabrusiti nazaj: «Ja, vse razen tistega, kar sem potreboval za
resnično srečo.« In ugotoviš, da ta naša predstava kaj sreča je - četudi damo vse, kar
mislimo, da je potrebno za srečo – ne vzdrži, jih ne osreči. Osreči jih vse kaj drugega.
Vsaka generacija pravzaprav išče srečo čisto sama. Velja to, kar so rekli že stari
ljudje, da morašprevzeti odgovornost zase in za svojo srečo in potem bo vsaj eden
manj nesrečen na tem svetu in vsi ostali se morajo naučit skrbeti zase.
Je pa verjetno prav hlepenje za srečo tudi povod za to, da jo seveda iščemo na
napačnih koncih, v zasvojenostih, navadah, ki zasvojijo. Kako najti močza preskok v
razmišljanju, obnašanju …?
Zasvojenosti se da zdraviti, ni pa enostavno, ni lahko. To ni nekaj plehkega in
banalnega, kar bi lahko nadomestili z tableto. Gre za to, da moraškompletno
spremeniti svoj način razmišljanja, da prenehašubirati lažje poti in začnešhoditi po
pravi poti. Pravi v moralnem, odgovornem smislu, z uvidom kaj to je. Hkrati z
vedenjem, da tega nikoli zanesljivo ne vešin zato se morašsproti, vedno znova učiti.
To je življenjska pot odgovornega človeka, ki se neprestano sprašuje o svoji poziciji v
svetu. To je rešitev. So tudi ljudje, ki te odločitve ne morejo sprejeti. Ne moremo reči,
da je njihovo življenje manjvredno ali večvredno. Vendar si ljudje, ki živijo v okolici
človeka s katerokoli zasvojenostjo močno želijo, da bi se spremenil. Ampak tisto
odločitev, ko se naenkrat v življenju odločišin rečeš: Tako, na tak način nikoli več! -
ta odločitev je nekaj kar ne more nihče drug sprejeti na mesto tebe.
Rekla bi, da ljudje, ki veliko časa in energije porabijo zato, da bi druge spremenili to
mogoče počnejo zato, ker jim je to lažje, kot da bi morali narediti to pri sebi.«
Na vrh
10. NOVIČKE: Nokia N79 in N85, Tretjina Visto zamenja z XP, Kamera, ki
posnema oko, Nova različica storitve za pošiljanje SMS iz računalnika
Avtor: Robert Hrovat Merič
********************************************************
Nokia N79 in N85
Za zglajeno zunanjostjo Nokie N79 se skriva vgrajena navigacija, FM sprejemnik,
hitra povezljivost, napredni internetni brskalnik, deset prednaloženih iger in kamera
5MP z optiko Carl Zeiss. V Nokii napovedujejo, da bodo N79 ponudili na trgu oktobra
2008. Ocenjena maloprodajna cena pred davki naj bi znašala okoli 350 evrov.
Nokia N85 se ponaša z 2,6-palčnim OLED zaslonom, deset igrami N-Gage, 8GB
microSD kartico, glasbo in vgrajenim FM oddajnikom, 3.5 mm avdio vtičnico, kamero
zmogljivosti 5MP z optiko Carl Zeiss, trimesečno licenco za uporabo glasovne
navigacije in povezljivostjo 3.5 G HSD ter Wi-Fi za hiter prenos podatkov.
Vir: Računalniške novice
Tretjina Visto zamenja za XP
Raziskovalci so v eni svojih zadnjih raziskav razkrili, da je kar 35% uporabnikov
računalnikov s prednameščeno Visto le-to zamenjalo z Windows XP. V raziskavi, ki
je obsegala večkot 3.000 računalnikov, so ugotovili, da je večkot eden od treh
računalnikov doživel menjavo Viste z XP; bodisi s strani proizvajalca, kot je na primer
Dell, bodisi s strani samih kupcev, ki so računalnik kupili. Kljub slabim rezultatom, ki
jih prinaša Vista, pa se je Microsoft intenzivno posvetil razvoju naslednje različice, ki
naj bi popravila vtis. Priznali so, da so z Visto naredili kar nekaj napak, ki jim tudi
močna marketinška strategija ni večkos. Čas je torej, da Microsoft razkrije kako bodo
zasnovali naslednjo različico Windows 7.
Vir: Računalniške novice
Kamera, ki posnema oko
Raziskovalci dveh ameriških univerz so razvili digitalno kamero z ukrivljeno površino
tipal, ki se zgleduje po človeškem očesu. Projekt, ki je nastal kot plod sodelovanja
laboratorijev univerze v Illinoisu in Northwestern University, zbira svetlobo na
ukrivljenem zaslonu, ki spominja na očesno retino. Za razliko od tega, današnji
fotoaparati in kamere uporabljajo sistem optičnih leč, ki projicirajo sliko na ravno
površino z vgrajenimi tipali. Ukrivljena površina odpravlja potrebo po uporabi
projekcijskih leč. Predvsem pa odpravlja popačenje, ki nastaja pri pretvorbi slike na
ravno površino. S pomočjo nove izvedbe bodo lahko čez čas naredili kompaktne
fotoaparate brez velikih objektivov, ki znajo pravilno zajeti zelo širokokotne slike.
Vir: Revija Monitor
Nova različica storitve za pošiljanje SMS iz računalnika
Družba Mobitel je storitev M:Namiznik, ki omogoča pošiljanje SMS sporočil iz
osebnega računalnika, le slaba dva meseca po uvedbi še nadgradila. Tako lahko
omenjeno storitev sedaj uporabljajo tudi vsi Mobitelovi uporabniki, ki imajo na voljo
internetni dostop in uporabljajo operacijski sistem Windows XP. Na začetku pa je bila
storitev na voljo le uporabnikom operacijskega sistema Windows Vista.
Storitev M:Namiznik Mobitelovim uporabnikom omogoča pošiljanje večjega števila
sporočil SMS, ki so lahko tudi daljša od 160 znakov, kar prek svojega računalnika. Pri
tem lahko izkoristijo vse prednosti, ki jih ponujata računalniška tipkovnica in
pregleden zaslon. Tako poslana SMS sporočila pa se prejemniku prikažejo, kot bi
bila poslana iz GSM telefona. Pošiljatelju se poslana sporočila obračunajo skladno z
Mobitelovim cenikom za pošiljanje sporočil SMS v domačem omrežju, tudi če se
nahajajo v tujini. Poleg tega M:Namiznik prek storitve Monitor uporabnikom omogoča
še celostno spremljanje porabe za svojo mobilno številko v tekočem mesecu.
Mobitelovi naročniki in Mobi uporabniki najdejo program M:Namiznik na Mobitelovih
spletnih straneh (www.mobitel.si), v zavihku Moj Mobitel, in si ga nato prenesejo na
svoj računalnik. Za uporabo M:Namiznika sta potrebna internetna povezava in
operacijski sistem Windows Vista ali Windows XP. Sam program M:Namiznik je
brezplačen.
Vir: Računalniške novice
Na vrh
========================================================
Oblika, ime in vsebina e-revije RIKOSS so avtorsko zaščiteni. Protizakonito je
kopiranje, posredovanje ali kakršna koli drugačna uporaba brez pisnega dovoljenja
uredništva.
Revijo ste v skladu s 45a. členom Zakona o varstvu potrošnikov prejeli na osnovi
vaše prijave na spletnih straneh revije Rikoss ali na osnovi vaše ali prijateljeve
elektronske prijave. V primeru, da ste pomotoma dobili e-revijo ali je ne bi želeli več
dobivati, vas prosimo, da nam sporočite in IZBRISALI vas bomo iz seznama
naročnikov.
Predloge/pripombe, naročila/odjavo, pišite na uredništvo.
© 2002-2008, Uredništvo Rikoss, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije