to opaziti pri drugih tujerodnih vrstah, ki jih ljudje v vse večji meri prinašamo v naše kraje. NAJPREJ SAMO OKRAS IN KULINARIČNA SPECIALITETA Domovina fazana je Azija, od koder je poznanih prek 100 vrst in podvrst. Iz zgodovinskih zapisov je razbrati, da so ga iz Azije v Evropo prinesli že stari Grki. Prvi ga v svojih spisih omenja pisec antičnih komedij Aristofan leta 450 pr. n. št., ko pripoveduje o gojitelju fazanov v Atenah. V knjigi o živalih ga omenja tudi veliki Aristotel (384–322 pr. n. št.). Na ozemlje današnje Italije je fazane prinesel cesar Klavdij med letoma 41 do 54. Od tod naj bi se vrsta postopno razširila po Evropi, a kot kaže, ne na lastnih perutih in nogah, pač pa v naročju človeka. Kdaj so pri nas naselili prve fazane, ni znano, zelo verjetno pa so ga pri nas gojili že stari Rimljani. Prvi zapis o njihovi gojitvi je iz okolice Celja iz časa cesarja Maksimiljana (1493– 1514). Resneje so se z gojenjem fazanov verjetno začeli ukvarjati šele konec 19. stoletja, ko so odprli tudi lov nanj. Do druge svetovne vojne je število fazanov naglo naraščalo. O tem priča podatek Lovske zveze Slo- venije, ko so leta 1938 odstrelili kar 9.925 fazanov. PORTRET PTICE Fazan je tujerodna vrsta, ki je na našem ozemlju znana verjetno že več kot 2000 let. Na območje Evrope jo je namerno zanesel človek kot okrasno ptico in kasneje za potrebe športnega lova. S stališča naše narave pa je to vrsta, ki je ne bi pogrešili, če bi izginila na območju Slovenije in Evrope. In zakaj? Samo s pomočjo človeka lahko prostoživeča gnezdeča populacija fazana namreč preživi. Človek mu omogoča idealen življenjski prostor, zmanjšuje število njegovih plenilcev, dodaja nove osebke ipd. K ot mnoge druge invazivne tujerodne vrste, denimo siva podgana (Rattus norvegicus) ali koloradski hrošč (Leptinotarsa decemlineata), fazan na naših tleh ni sposoben vzpostavitve popu- lacije, ki bi se obnavljala sama. Podobno kot tega nista sposobna kokoš (Gallus gallus) in pav (Pavo cristatus), ki sta v Evropo prišla približno istoča- sno kot fazan. Pa vendar, fazanje pojavljanje zunaj domačih dvorišč kljub vsemu ni nezanemarljivo in ga spremljajo spremembe v naravi, podobno kot je FAZAN (Phasianus colchicus) // Petra Vrh Vrezec, Al Vrezec FAZAN (Phasianus colchicus) je vsejed, saj se hrani tako z živalsko kot rastlinsko hrano. ilustracija: iStock Za fazana je značilna spolna dvoličnost (spolni dimorfizem) – samec se izrazito razlikuje od SAMICE (na sliki). Je večji, ima daljši rep in je bolj pisan od samice. foto: Miran Krapež Svet ptic 01, april 201720 Med vojno za fazana ni skrbel nihče, zato je njegovo število naglo upadlo, v nekaterih območjih je celo popolnoma izginil. Zanimanje zanj je naraslo takoj po vojni, ko se je odprlo več fazanerij. Skupna zmo- gljivost vseh fazanerij v Sloveniji je bila leta 1980 prek 100.000 vzgojenih fazanjih begavcev, od tega so v naravo spustili od 30.000 do 50.000 fazanov. Sprva so fazane gojili le za okras in kot kulinarično specialiteto predvsem na dvorih. Pravico do lova nanj so imeli le vladarji. Fazanerije so lahko uprav- ljali le plemiči po kraljevi odobritvi. Z razširitvijo fazanerij pa je postal fazan splošna lovna divjad. STALNICA ODPRTE KRAJINE Fazan je izredno spreten tekač, ki izbira odprt in predvsem ravninski svet. Kar 95 % populacije pri nas živi na nadmorski višini pod 400 m. Živi pred- vsem na obdelanih kmetijskih površinah, travni- kih z mejicami, pa tudi na zaraščajočih se pašnikih, sadovnjakih in na gozdnih obronkih. V Sloveniji po zadnjih ocenah gnezdi 9.000 do 13.000 parov, v Evropi pa je populacija ocenjena na 4 – 5 milijonov parov. Leti razmeroma hitro, a le na kratke razda- lje v primeru pobega, večinoma pa živi na tleh. Je stalnica, ki se redko premakne kam dlje, zato je naravno širjenje vrste izjemno omejeno. FAZAN JE V SLOVENIJI RAZŠIRJEN LOKALNO Največ fazanov pri nas živi v severovzhodni Sloveni- ji, kjer se jih za potrebe lova tudi največ vlaga. Sodeč po letnih načrtih lovsko-upravljavskih območij od leta 2011 dalje vsako leto izpustijo v Sloveniji v naravo okoli 28.000 fazanov, navadno v razmerju 1:4 v korist samic. Večina teh ptic pa najverjetneje ne preživi enega leta. Lovske družine poleg rednega dodajanja ptic v populacijo skrbijo tudi za zimsko krmljenje, vzpostavitev primernega življenjske- ga prostora in zmanjšujejo številčnost plenilcev, zlasti lisic (Vulpes vulpes). V naravi se fazan sicer razmnožuje, a je njegov obstoj brez pomoči človeka vprašljiv. V zahodni Sloveniji so manjša območja razširjenosti fazana med Koprom in Portorožem in v okolici Gorice, kjer se letno vloži le okrog 1.000 osebkov. Po Gorenjski se razdrobljeno pojavljajo le še posamezni pari, ali pa je popolnoma izginil. V  osrednji Sloveniji ga najdemo v Žužemberku na Dolenjskem in na Ljubljanskem barju. Danes ga več ne beležimo na Kočevskem in v okolici Novega mesta. Izginjanje je verjetno odsev manjšega vla- ganja vrste v naravo. Fazan je sicer izjemno pestra vrsta s kopico prepoznanih podvrst in v Sloveniji so vlagali vsaj tri. Sprva so v začetku 20. stoletja vlagali bakrenega fazana (Ph. c. colchicus), pri katerem je samec brez belega ovratnika in z rdečim hrbtom, a ga danes pri nas ne najdemo več. Kasneje so začeli vlagati kitajskega fazana (Ph. c. torquatus), katere- ga samec ima bel ovratnik in siv hrbet in ga danes srečamo le še poredkoma. Danes pa vlagajo večino- ma mongolskega fazana (Ph. c. mongolicus). Samec te podvrste ima širok bel ovratnik in rdeč hrbet. Podvrste se med seboj križajo. Nekatere lovske družine vlagajo tudi melanistične fazane (poznane kot oblika tenebrosus). Ta samec je skoraj popolnoma črn. Razlike pri samicah pa so manj očitne. PRIKRITO TEKMOVANJE Z JEREBICAMI Vnašanje tujerodnih vrst ali njihovo širjenje je že v mnogih primerih pokazalo negativne vplive na okolje in predvsem na domorodne vrste zaradi plenjenja, tekmovalnosti, vnosa bolezni itd. To se je pokazalo tudi pri fazanu, ki je vsaj eden izmed vzrokov za drastični upad populacije jerebice (Perdix perdix). Ugotovili so namreč, da gre med vrstama za prenos bolezni, zlasti zajedavca gliste vrste Heterakis gallinarum. Fazan je starodavni go- stitelj gliste, zato je ob infekciji skoraj neprizadet, medtem ko je okužba z glisto pri jerebici usodna. Čeprav so skušali jerebico reševati z dodatnimi vlaganji ptic, pa so bili ti napori vselej neuspešni. Poleg tega fazan prek tekmovanja in učinka plenje- nja na jerebico vpliva še dodatno, kar pa še ni docela raziskano in verjetno tudi ne bo, saj je populacija jerebice pri nas že skoraj v popolnosti zdesetkana. Samec MONGOLSKEGA FAZANA (Ph. c. mongolicus), podvrste, ki se danes pri nas največ vlaga foto: Matej Vranič KITAJSKEGA FAZANA (Ph. c. torquatus), ki ga izdajata tanek ovratnik in siv hrbet, je danes v Sloveniji mogoče videti le še poredkoma, večinoma pa gre za križance z mongolskim fazanom. foto: Alen Ploj Svet ptic 01, april 2017 21