—•*< 145 >¦•—
Uči se rad, dokler si mlad.
>ladko je bil sin imovitega trgovca v nekem manjšem mestu naše domovine. Oče ga pošlje v mesto,  da bi  se  tam kaj vee naučil za svoje pri-
hodnje življenje; in. da bi bil pri poštenej družini, poprosil je jednega ondotiiih go.spodov učiteljev, da bi ga vzel k sebi v stanovanje. Ueitelj je tej želji imovitega trgovca rad ustregel, in to tem raje, ker je bilo pri njem v oskrbo-vanji še vee drugih otrok, da bi je poučeval v vsera, kar je človeku treba znati. Učitelj je imel v svojej biši tudi delarnico, v katerej so se dečki lahko igraje naučili različnih ročnih del, kar jira je bilo v prijetno zabavo. Manjši so pleli košariee ali pa izdelovali od lepenk različne škatljice, zmaje, okvirje, šolske mape, koeke, vezali so knjige, slikali vže na pol izgotovljene slike itd. Večji dečki pa so skoblali, pilili in iz lesa izrezavali različne koristne stvari.
Vladka je ta otroška delarnica iz začetka jako zanimala, pa ker je bil ne-strpljiv in v vseh svojih stvareh prepovršen deček, naveličal se je hitro tega — kakor si je on mislil — nepotrebnega ročnega dela. Nekega dne je dejal svojim tovarišem, da ga njegov oče ni dal zaradi tega v mesto, da bi se učil mizarstva, ampak zaradi tega, da postane kdaj velik gospod, ker je njegov oče dosti bogat, pa on vsega tega ne potrebuje. Ko je njegov ueitelj to slišal, poklical ga je k sebi ia ga podučil tako-le: ,,Ljubi moj! Varaš se, če misliš, da je nespametao, ako se nekaj več naučiš, nego li misliš, da ti bode kdaj treba. Pri učenji je treba vedno pred očmi imeti, da ne ostane vse v pameti, česar se človek uči. kakor se tudi vsako zrno ne pr-ime, katero vsejemo v zemljo. Zatorej si moramo vže v mladosti kaj največ znanja in spretnostij pridobivafi, da nam od tega kaj največ ostane; razven tega tudi nihče uo ve, česa mu bode v bodočnosti treba. Nobeden moder in pameten človek ne bode rekel, da se je preveč izučil, nego ravno na-sprotno, dejal bode. da mu je žal, da se ni v mladosti še kaj več naučil. Prosjaku
-^« 146 >~—
ni treba mnogo za njegovo življenje, ali pridnemu gospodarju je treba mnogo da zna in umeje. In tako tudi ti, ljubi moj, misliš, da ti to ali ono, česar se zdaj učiš, ne bode koristilo nikoli. Ali ne veš, da se vladarji, eesarji in kralji, bogatini in imetniki ravno tako prinče kakega roenega dela, ki jim je pozneje pri njihovih navadnih opravilih v zabavo in krepilo? Dobro je, da človek vse zna. Kdo ve, čemu je to ali ono dobro in koristno? — Mar te ne veseli, če narediš iz kosca neotesanega Iesa kako lepo ia koristno stvar? Glej, kako bi razveselilo tvojega očeta, tvojo mater ali sestro, da vsacemu izmej njih narediš po kako malenkost in jo poneseš doraov, daš jim jo in rečeš: To sem jaz sam napravil! —
Tako je tudi bilo. Vladko se je zopet poprijel z veliko pridnostjo otroških ročuih del in napravil očetu lepo obešalo za obleko, materi lično škatlo za ro-kovice in sestri prav lep okvir za ogledalo ali kako sliko. In ker je bilo v tem šolsko leto pri Jrraji, šel je VJadko z velikim vese\jem, dobrim spričevalom in z mnogobrojnimi svojimi ročnimi izdelki domov ter napravil ž njimi veliko veselje starišem in sestri. V njegovem poznejšem življenji so mu bile vse te ročne spret-nosti po sto in stokrat v korist in prijetno zabavo.
Učite se torej. otroci ljubi, vsega. kar vam pride pod roko, ker nihče od vas ne ve, eimu mu bode to ali ono danes ali jutri.                          Po nSmilju.u