RUSTI/ENIK
<TH
DOflOUUBOVA PRILOCft
posvečena izobrazbi : in našim društvom :
Štev. 8.
Dolg čas.
Mnogokrat som že pravil in pisal, da se društva vse premalo drže prar vila, da mora biti v društvu vsako nedeljo in praznik kaka prireditev, ne le vsake kvatre enkrat kaj, da društva spe itd. Danes ne bom pisal o tem. Tudi v pridnejših društvih, kjer se mnogo dela, vlada dostikrat dolgčas in pri-siljenost.
Primerilo se mi je, da sem bil v društvu pri predavanju. Že pred govorom jo hodil govornik okrog poslušalcev in tožil, kako silno malo časa ima, da se ni utegnil pripraviti za predavanje, kako Iti se človek rad v nedeljo popoldne malo odpočil, pa je ravno takrat tisoč in tisoč opravil in tako naprej. Obraz jo imel, kot bi bil obsojen, da mora pojesti skledo s ščurki zabe-Ijeno juhe. Društveniki so bili pred prihodom govornikovim šo dovolj dobre volje, seveda so ob tem pripovedovanju prišli takoj v enako mu eno razpoloženje in le čakal som, kdaj mu bo kdo rekel, naj se vendar no žrtvuje tako, naj rajši predavanje odpade, saj društveniki lahko gredo v gostilno. Prepričan sem, da jc vsakemu izmed navzočih ta predlog na jeziku, da se jim pa vendar nekam sitno zdi, priti na dan z njim.
Med govorom, ki ga jo govornik počasi govoril, 110 da bi spremenil glas ali obraz, ne da bi se ganil, brez vsakega življenja, no vem, ali je govornik težjo čakal konca ali poslušalci. V sprednjih vrstah se jc poslušalcem zdehalo, zadaj so se na tihem pogovarjali, nekateri bolj korajžni so med govorom od-&li. Po predavanju jo govornik, obenem društveni predsednik, rekel: »Sedaj lahko greste!« in brez debate so odšli, eni domov, drugi v gostilno.
Tudi jaz sem bil po tej pokori podroben okrepčila in zabave in som jo mahnil za fanti v gostilno.
V Ljubljani, dne 15. avgusta 1912.
Leto IV.
Kako vse drugače jc bilo tu! Že obraz krčmarjev, da bi ga človek kar naslikal. Vsaka poteza na njem je glasno pridigala veselje, prijaznost in ljubeznivost. In kako sc človek odpočije, ko po kislem dolgočasju vidi tako prijaznega in veselega človeka. Vsakega gosta jc pozdravil s prijazno besedo, mu hitro postregel, som in tja povedal kak dovtip, tudi žena njegova sc je zelo rada malo pošalila in kmalu se je šalilo in zabavalo vse vprek. Ker se človek vendar ne more samo smejati in šaliti, je krčmar kot dober poznavalec ljudi napel tudi resne strune, pripovedoval jc, kaj se bere danes v časopisih, povedal o vsaki stvari svoje mnenje, vprašal tudi gosto, za vsakega je vedel, kaj razume, za kaj sc zanima, zato je vodil pogovor tako, da so se vsi gostje udeleževali in prerešetavalo se je vse od dnevnih novic, domače in svetovne politiko do dopoldanske pridige v župni cerkvi.
Izpraševal sem fante, kako jc kaj z društvom. Niso mi vedeli kaj posebnega povedati. Nazadnje sem zvedel, da se pripravljajo že dolgo za kratko igro s samo moškimi vlogami, da se pa šc čisto nič ne vo, kdaj bodo igrali, naj-bržo šele pozimi enkrat. Čudil som se kako da sc za majhno igro tako dolgo pripravljajo in počasi sem zvedel vse. Skušnje vodi predsednik in ta ima malo kdaj čas. Napove skušnjo, takrat ima pa kak važen pogovor in fantje odidejo zastonj, potem se seveda tudi fantje ravnajo po predsedniku, enkrat eden ne pride, drugič drugi, kak majhen vzrok se vodno dobi. Pol lota najmanj trajajo priprave, v tako dolgem času sc marsikaj spremeni, dostikrat jc treba iskati drugega igralca in stvar se zopet zavleče. Jc pač križ z društvom m z igrami!
popoti proti domu sem premišljeval razliko med tem društvom in gostilno, med krčmarjem in društvenim predsednikom. Kako veliko dobro delo bi bilo, čc bi mogel kdo zadnja dva za-
menjati. Časih smo rekli, naj skuša društvo nadomestiti in izpodriniti gostilno. Kako naj pogrebščina nadomesti in izpodrine svatbo.
Nikjer ni zapisano, da bi društvo moralo biti pogrebščina. Pogrebščina je tam, kjer ni ljubezni, kjer vodi društvo človek, ki mu je društveno delo pokora, ki ga pri tem delu nc vodi ljubezen do ljudstva, ampak različni drugi vzroki. Škodljivo in nevarno se mi zdi, da po naših organizacijah delajo med drugimi tudi taki ljudje, brez srca in ljubezni, mrzli in dolgočasni, ki so za naše društveno življenje kot slana za polje. Kdor sc za naše delo le žrtvuje, naj za Boga pusti žrtve in naj dela rajši tam, kjer ga veseli, društveno delo naj pa lepo pri miru pusti in gleda naj, da drugim ne bo delal ovir in težav, ki jim jc to .delo veselo in hvaležno opravilo. In kdor ima srce, bo vselej tudi znal najti prava pota in sredstva in bo vedno tudi pri društvenih članih zbudil enako ljubezen do društva in do — sebe. In ta ljubezen mu bo plačilo, kot sc ga težko dobi pri kakem drugem delu. Ni je pa reči, ki bi bila bolj zoprna, kot je žrtev, ki se komu bere na obrazu, ker smo pač ljudje tako ustvarjeni, da vsako stvar lažje prenašamo, kot to, da bi se kdo za nas žrtvoval.
Plavajte oblaki črni, valoviti, deklo pri studcncu, kam oko strmi ti.
Ali, tc mlade sanje kakor kaplje čiste, saj se še ogreti v upu mogle niste!
Qi
Plavajte oblaki, plavajte v daljine, v rovu zemlje tuje fantič bledi gine . . «
In če vas popraša po gredici južni, nič mu ne povejto o gomili tužni!
In če tiho praša vas po zvesti Lenki, nič mu ne povejte o tej poti grenki!
Dalje šli oblaki, — prašal fantič bledi1 nič jih ni o Lenki ne o mladi gredi . . .
Fr. Cvet:
imenitni ljudje.
(Konec.) VIL
Pri Mrvovih je bilo vse veselo. Pripeljali so balo. Vsa slovesnost sicer ni mogla do hiše, kajti z vozom niso mogli po poti, ki je bila malo širja kot steza. Francka se je vedno zavedala prednosti, ki jih je imela domača hiša, mislila je celo, da je zelo modro ravnal, oni, ki je postavil hišico na najlepši kraj, na griček, od koder se vse vidi, a da ni peljala do nje tudi lepa uglajena cesta, kakršne je videla v Ljubljani, tako ob straneh pa lepa zelena drevesa, da bi se šlo kakor v kak gradič, in bi se brez škode peljala tod lepa svetla koeT-i.iii — to ji je danes prvič prišlo na misel.
Sicer je ljubemu ženinu Matevžu že vso natančno zapovedala, kdaj mora priti z balo, da ne bo kakih neprijetnih starinskih neumnosti, ki so navadne pri takih prilikah, kajti to bi bilo prvič preveč kmečko, drugič pa tudi več ali manj stane.
Zato pa je sklenila, da bi morda kdo kaj ne očital, da povabi svoje to-varišice, seveda samo izbrano družbo, in se poslovi od njih, kakor se spodobi.
Balo so pripeljali pri belem dnevu, nihče jim ni zastavil poti, zato tudi ni bilo treba dati »tolarja«.
Matevž in France sta pripeljala do ceste. Francka jc veselo prihitela po stezi navzdol, ni se menila za dež, ki je rosil, hitro je ukazovala in odredo-vala.
Najbolj živahen jc bil France. Vse je prav prijel, vse mu je šlo izpod rok, da ga je še Jerica občudovala. Nagovarjala ga je z vsemi mogočimi sladkostmi in tako izkušala brez posebne sprave zopet pridobiti njegovo prijaznost.
France ji je sicer parkrat prav za-beljeno odgovoril, pa danes je vse prenesla; prepričana je bila, da do svatbe ne sme priti do kakega razpora. Še bolj bridko kakor Francki pa je bilo 10»
njej, ko je gledala s kako težavo m previdnostjo peljeta France in Matevž na dvokolesnem vozičku tako lepo omaro po poti navzgor; sklenila jc takoj, da kadar se bo vnovič vozila tod bala — in za njeno poroko, pa naj jo pripelje ženin k hiši, ali naj se pelje njena dota od hiše, karkoli naj bo, peljalo sc bo na dvovprežnem vozu. Do takrat mora
biti tu cesta!
Pa kdaj? Srce se ji je skrčilo, ko se je vnovič spomnila, da niti družica ne bo. Takrat se ji je oko skalilo ob pogledu na Franceta, ki je potiskal voz, vendar se ji je udalo srce ob edini misli, da saj ne bo par z njim.
Obšlo jo je občutje, kakor nekoč prav ob takem vremenu. Šla je bila po opravku doli po cesti in mislila vesele misli o človeku, ki je čutila zanj, ki ga jc pričakovala in za katerega se jc pripravljalo že doma v kuhinji, da ga lepo sprejmo. Samo enkrat ga je šele videla in zdaj si je obnavljala sliko v
svojem srcu.
Naenkrat je stal pred njo. Niti pet korakov ni bil oddaljen. Vsa je vzkipela in ga pozdravila:
»Kaj me ne varajo oči?«
Oni je obstal in jo čudno pogledal, bil je iznenaden — komaj je razumel -• niti slovenski ni znal — samo polomljeno ji je rekel:
»Motite se, gospodična.«
Njo pa je obšla osamelost, zapuščena je bila sredi ceste — gori na gričku pa se jc smehljala domača hišica.
Vendar je izkušala prepoditi neljub«' misli.
Danes so cel dan imeli samo take in podobne opravke, cel dan so samo prinašali k hiši. Komaj so namreč spravili balo pod streho in posedli okoli mize, da jim jc nevesta dala pokusit vino, ki ga bodo pili na ženitnini, je začel nekdo butati na vrata.
»Sakrabolsko, odprite pravim! Odprite no!«
»Kaj pa je to — koga je prineslo?«, je vstala Mrvovka in šla previdno odpirat vrata. »O Peter, le noter, le noter!« je izpremenila takoj glas.
»Turščico sem vama prinesel, tu jo imata!« Peter je postavil pol mernika zlate turščicc sredi sobe, Matevž in Francka sta sc vsa začudena spogledovala, Jerico pa jc začel lomiti smeh.
»Oh, ti ljubi moj Peter, oh ti dobri Peter! Ali nisi že pozabil na to tako staro navado?« Mrvovka je bila vsa v ognju, ko se je spomnila na nekdanje lepe ženitovanjske običaje.
»To je bilo še v prastarih časih«, je začela navdušeno pridigovati. »Da bote vedeli! Ko sem se možila, so mi prinesli vsi premožnejši žlahtniki, ki sem jih vabila, vsak pol mernika turščico, to je bil stari ženitovanjski dar. Le zapomnita si vidva, da sta gotovo zadnja, ki sta videla tako darilo. Stare navade ginejo, današnji svet nima več pravega veselja nad nekdanjim poštenim domačim življenjem. Bodita vesela tega daru, Bog ti povrni, Peter!«
»Bog plačaj, stric«, mu ie stisnil roko ženin.
»Bog povrni turščico«, se je zahva-lila tudi nevesta.
Zvečer so prišle povabljene tovari-šice, da se poslove od Francke. Dasi jih je sedelo lepo število okoli mize, vendar ni moglo priti pričakovano veselo razpoloženje. Saj je pravzaprav tudi čudno, da pričakujemo pri takih prilikah veselja, kakor jc nenaravno, da ljudje hočejo napraviti najžalostnc š< trenotke vesele. Žalosti žalost, veselju radost, — čemu pogrebu pojedino? (":<. ti je usojen težak trenotek, preživi ga njemu primerno, Človeško, pretrpi ga!
Pa se tako izogibljemo samole! Dobro vemo, zakaj, ker prava žalosl j« edino doma v samoti, v družbi človek lažje pozabi na težo življenja. To je dokazala tudi Francka, saj na njej ni hi-lo znati sledu otožnosti, nasprotno, ona edina je izkušala vso družbo oživiti; govorila je na vse strani, z mnogimi obenem, njen smeh je bil najbolj glasen, bodisi iz navade, bodisi da jc hotela nekaj prikriti — kajti povabljena družba se ni sešla polnoštevilno in mnogo izmed navzočih so morali zve-čer povabiti vnovič. Sploh so vsi čutili neko ponarejenost.
»Dekleta, ampak lepo pa ni, da se pusto držite in da vas mora nevesta sama zabavati! Poglejte, danes jo imate zadnjič med seboj«, jih je navduševala Jerica, ki je bila tudi sama zelo red« kobesedna.
»Veš Francka, prav pa le ne bo, da ne hote imeli godca. Jaz ga bom zase hotela, čeprav so začeli to opuščali«, j« rekla prva.
»Kaj res ne bo godca?«, se je zavzela druga.
»Ne bo ga ne«, se je odrezala Jerica.
»Pa vendar, poroka brez godca, pomislite! . . .«
»Saj vendar nismo na
kmei
Kdaj gredo v Ljubljani z godcem v cerkev? Vsi svat je se vozijo v kočijah«, se je razvnela Jerica.
»Saj sc bote vi tudi peljali«, jc opomnila spot prva in opozorila s komolcem tovarišico.
»Kaj mi! Saj se ne bomo vozili i? imenitnosti — kdaj so še šli na Plan'; co peš k poroki? Ampak dekleta, raj*' kaj drugega, vse me spominja na ločitev — oh . . .«, je vzdihnila. nevesta.
»B( ži, beži, še jokaj nam«, so jo tolažile in si mežikale.
»Težko ji je«, jo je izgovarjala s"; sira. »Ampak, pojdi, pojdi, ali nas kaj drugega čaka? Saj ji vedno pravim, naj Boga zahvali, ker je že prestala take .jezike! Ta žlahta!«	.. 1
»Saj ne jemlje žlahte —«, .ie rcKlJ prva, ki je bila tudi nekaj v sorodu.
»Ah, da bi ve vedele, kaj sem prestala!« Neka vesela odločnost jc lzpr«' menila nevesti obraz, kakor bi sc nenadoma nečesa spomnila. »Pa sem vendar vse prestala«, je nadaljevala. slili so, da se jim bom pustila in da u do pometali z menoj! Hvala l?ogu, ' mi jo Bog dal dober jezik, nobene Ji nisem ostala dolžna!«
»Zdaj si govorila resnico«, sc je spozabila Jerica in se glasno zasmeja (a. Tudi drugi so so smejali.
»Najlepše bo, da so spravilo«, jc pogovarjala ena izmed tovarišic.
Saj nikomur nič nočemo«, se j oglasila mali, ki jim jo prinesla na mi zo piškotov.
>Pa vendar, prizadetega se jo ču til vsak!«
»Kaj šo mi smo trpeli«, so jc namrdnila Jerica.
»Čeprav smo trpeli. Bog nam bo stotero povrnil. Le potrpite, da bo po roka pri kraju. Saj ne smemo biti drug na drugega jezni. Sveti Pavel pravi, df se moramo vedno spraviti še pred solnčnim zahodom «, jih je poučevala mati.
»Pa ve ndar, da bi se za on dan koga kdo branil—«, je začela druga, pa ie morala utihniti, ker jo jo soseda skoro glasno opomnila, naj molči.
Jerico jo močno speklo, pa se jo vendar premagala.
»Koliko vas bo?«, je nadaljevala ona, ki so je ravnokar izpozabila.
»Ravno prav«, jo rekla mati, »tako upni.no, da bo zolo prijetno in domače.«
»Pa res niste mislili vabiti Petra in Luke? Saj zdaj pojdeta, ne? Poglejte, kaj si ljudje vse izmislijo!«
No, bilo je nekako tako, izpočetka samo. Pa smo videli, da bo zelo dobro in lopo, čo povabimo tiste, ki so nam najbližji, smo jih pač povabili«, se jo izgovarjala počasi Francka.
Pod mizo so jo zadela neokretna in nagajiva noga ob stol, od nekod jo ušel zadržan smeli, ki ni mogel ravno-ou.-no prenesti smešnosti prizora.
> Kogar smo hoteli, tega smo pa povabili«, se je raztogotila Jerica, ko je videla, ka j sc godi. »Mi smo vabili svoje, Matevž svoje, seveda lo one, ki so nam bili všeč!«
»Ne delaj zopornosti, kjer jc ni!« so je pobožno razvnela mati. »Petru smo naredili veselje, povrhu pa še njegovim otročičkom. Luki je pa Matevž že tiiko dolžan. Lo nikar zoprnosti! Ali ni lopo, da smo ponižni in prijatelji? Za veliko družbo nimamo prostora, saj ■vidite!«
»To je ravno«, je pritrdila Francka, »zaradi prostora jo nerodno.«
Pozneje je prišlo nekaj fantov. Prav nič jih niso bili veseli, ker so se hoteli že raziti. Vendar sc je družba precej poživila. Šalo so zadevale zdaj loga, zdaj onega, vendar ni nihče zamoril.
Končno pa se je vendar nekdo preveč izpozabil. Približal se je Jerici in ji navidezno pošepetal, v resnici pa so slišali vsi: »Jerček, ali bi ti mene maral?«
»Seveda bi te, kar narediva!«
»Pa si menda zadnjič rekla, jaz te sicer nisem slišal, pa pravijo, da si se iz nas domačih fantov norčevala in so (ti potem celo mati pritrdili, da te je škoda za Podgorje, ker si preveč mestna.«
»Kajpada«, jc pripomnil drugi. »Rekla si, in nc vem katero si še ime-
novala, da imata v Ljubljani izbrane fante.
»Seveda, seveda«, se jc smejala Jerica, pa vendar se je vsa tresla togo-te. >. Iv o j pojutra njem se odpeljem ponj!!«
»Torej drug ti je pa ušel?«, sc je oglasil nekdo pri poči.
»Kdo?« jo nemarno povprašala in vidno rdela.
»Kdo? Loj jo, oni s frakom, ali ne?«
»Fantje, o tem pa koj prenehajte«, so jo resnobno oglasila Mrvovka, ki jo spoznala, da hočejo obdržati dobro voljo na račun nje hčere. »Toga ne pustim in že tako nas po nepotrebnem opravljajo ljudje.«
»Jaz sem pa slišal, prav za prav sestra mi je pravila, da ste vi sami nekje malo preveč rekli in ga raznesli povsod.«
»Kdo? —«, so jo zavzela Mrvovka. »O sveta nebesa, če sem jaz kaj govorila! Lahko bi govorila, pa nočem in tudi no bom. Saj bi vam povedala, poslušajte! Pravijo . . .«
»Samo opravljanje! Seveda, tvoja sestra in Rožičeva Anica sta vedno skupaj in meno ne moreta videti«, je hitela prekinili Jerica mater, ki je sredi roteiija hotela nekaj razkriti.
»Sama prevzetnost je kriva, da je tako prišlo. Kaj se je vtikal v naše stvari? Ko jc pa videl, da mu ni šlo gladko, bi se bil rad s celini svetom skregal. Seveda, trpeli smo samo mi! Zdaj pa naj bo toga konec!«, je končala Francka
»S Francetom se tudi dobro razumeta, mi vsi smo prijatelji, kako, da ste so vi razšli?«, je trdovratno nekdo nadaljeval.
»Vidite, še vi ste taki! Nič boljši niste!« Mrvovka se jc rosno razsrdila.
Vsi so se malo razvneli in dekleta so uvidele nevarnost, da bi moglo priti do resnega razpora.
»Pojdimo, jaz grom!« Vstajale so druga za drugo.
»Nič, kar sedite nazaj«, je rekla odločno Francka, saj nismo šo nič peli — brez petja nocoj nc bo šlo!«
»Tako zapojmo, da bo zate, Francka!« Prva jo začela:
»Stoji na gori lovec mlad« —
pa morala je takoj utihniti.
»O ne, te pa že nc. Kdo bo jokal?«, se je zasmejala Francka. »Kaj bolj veselega!«	.
»Za slovo!« In Mrvovka je začela z
visokim glasom:
»Stan sem spremenila, sem sc omožila . . .«
Francka pa je poprijela tako močno in veselo, da so morali vsi drugi peti. Veseli so bili pozno v noč.
XXX
»Vriskajo!« »Kdo vriska?« »Stric Peter in France!«
Pristopili so k oknu in gledali, ko so se peljali ovenčani svatje v svetlih kočijah.
»Poglej«, je opozorila Anica Cene-ta. »Ali ni France čeden fant?«
»Najprikupljivejši je izmed vseli.«
In spodaj na cesti so pripovedovali ljudje isto.
»Pa šo po kmečko so napravili. Za nevesto so barantali«, je pripomnil nekdo.
»Seveda! Včasih so to napravili povsod. Pa takrat je bila še irliovna in avba za »veliki zvon«, dandanes smo vse to pustili, ker smo postali preveč mestni. Pa pustimo, saj smo včasih tudi videli neveste jokati, pa se jim jc lepo podalo, dandanes se pa vsaka smeje, ker smo možički postali redki. — Pa pustimo lo!«
Vsi so se zasmejali šaljivemu udovcu, ki s petdesetimi loti še ni pustil misli na zopotno ženitev.
»Kaj ti jo, Cene?«, je pogledala Anica nrata, ko se je zadnja kočija skrila v daljavi.
»Obšlo me je tako čudno čustvo —«
»Pojdi, greva pod oreh, sama bova in so kaj pogovoriva!«
Anica je vzela svoje delo, stoliček in košarico, v kateri jo imela pletenje, in šla sta.
Pod oreh sta zahajala zadnje dni večkrat, odkar sc je Cene bolj oklenil doma. Po cole ure je presedel pri nji v živem pogovoru, a bolj kot se je razgo-varjal, jo opazoval sestro, ki je sedela na nizkem stoličku, pred njo okrogla blazinica z napetim vzorcem. Roke je premikala hitro kakor bi se igrala in pripenjala najrazličnejše zavite in ravne kitice, ki so nastajale pod mrežo pregibajočih se nitk — na blazinici pa je rasla vedno bolj lepa pletena roža.
Tako je sedela sestra cel dan, prekinila jc delo samo takrat, kadar je hitela po opravkih. Cene jo je gledal, kako dola pravzaprav otročje delo, a s toliko vestnostjo, kakor bi služila z vsako pentljo vinar, kakor bi štela in se bala, da se ne zmoti v lastno škodo -- in vendar jc moralo biti stotine pen-telj in vozlov, prodno je mogla reči: vinar jc zaslužen. Včasih je kar vbodla oči, pripognila so z životom, da bi pravilneje spela rožo k roži. Pri tem je včasih postala in pogledala Ceneta, kakšen vtis napravijo njene besede, kajti bilo so resne, a vendar tako srčne, da ga jo večkrat bridko zadelo.
Osemnajst let je bilo Anici in vendar je govorila resno za štiriindvajset, znak prezgodnjo razvitih, v revščini se prebujenih otrok, ko dahne že na njih mladost neka ostarelost. Duh se prezgodaj razvije, otroci govore za starši samo o revščini, o toži življenja, govore slepo ali Jasno — in pri tem postanejo modrijani. Cene je nekaj podobnega opazil na sebi, ker jc gledal vedno dvojno življenje, domačo bedo in mestni sijaj, zato ga je zgodaj začelo poči in grizti. Prišli so trenotki, ko si je želel moči, da bi stri klešče, ki so počasi trgale in ščipale mišičasto meso delavskih rok a videl je, da je zastonj
tl»
beseda, zastonj srd, ker ni upa, da bi kdaj dobilo pošteno delo svojo vrednost, in vsaka zahteva bi uničila še zadnjo priložnost dela. Ob takih mislih ga je bilo večkrat sram lahkomiselnosti, kajti le prevečkrat je pozabil na vse in živel tako brez stika s svojimi ljudmi, pozabil je, da zahteva življenje od takih ljudi popolno resnost mladosti.
Zate je tako ljubil sestrino resnost, da celc bal se je je in jo spoštoval, kajti videl je v njej tudi pridnost, ki vendar izkuša nekaj doseči, pridnost ki ne omaga tudi takrat, ko vse okrog in okrog čaka smrti. Bridko se mu je zazdelo. Tako lepo se razcvitajoče mlado življenje, ki obeta srečo, ki hoče in zahteva zase enakih pravic, to življenje je obsojeno, da vedno samo utrpe-va — tako malo bo prejela sladkega, da jc prebridka misel na to. Mesto brezskrbnosti resnost, mesto zahtevajoče ljubezni utrpevanje.
To je pot revščine, a ne samovoljno zakrivljene — ampak podedovane in prisiljene, kajti delo še ni dobilo svoje pravice, ker jc zaspala moč, ki bi stresla krvavo raztrgane dlani in dvignila glasove: »Nazaj, kar ste nam vzeli, služili bomo samo po pravičnosti!«, in ker so ljudje izgubili vest.
»Še nekaj te moram vprašati? Pa ne za veži!«
»Kar povej!«
»Mrvovi pravijo, da si postal tako pokvarjen, da se še iz molitve norčuješ.«
»Lepo! Pa ti si seveda verjela?«
»Kako bom verjela, ker te poznam — bolelo mc jc pa vendar. Mislim, da še nc bo konca; najbolje je, da greš za par dni od doma.«
»Ne maram, da bi kdo- rekel, da mi je hudo.«
»A jaz vem, da tudi sam drugače misliš. Povej popravici.«
Pogledala ga je tako z izkušenim pogledom, kakor bi mu izbrala iz naj-globie notranjosti misel in jo mu pokazala.
»Pojdi, razvedriš se, moj Bog, bojim se zate — Cene, tako si čuden — popolnoma si pozabil na nas.«
Zdaj ga ni več pogledala, ker se ji je zdelo, da mu očita. »Ah, ti si tako lahkoživ . . .« Beseda je zastala, roke so izpustile pletenje — pa le trenotno, še hitreje je zač°la delati — glavo je sklonila, a Cene je videl, kako je trepetala — tiho jc ihtela.
Hipoma je postal mehak.
»Kaj pa ti je? Čemu jokaš?«
Dvignil ji jc glavo, dasi se je branila. S silo je zatrla solze.
»Povej mi vendar, čemu jokaš? Kaj ti je?«
»Nič!«
»Povej vendar!«
»Nič. Saj mi ni nič.« Pogledala ga je, kakor bi hotela nekaj odločilnega nadaljevati. Cene je opazil.
»Povej, kaj si hotela reči. Saj bom ubogal, samo povej mi! Kdo vas razume vse skupaj? Vsi samo napol govo-12i
rite, vsi nekaj hočete, a ne poveste, kaj bi radi.«
»Povej mi, ali misliš kedaj tudi na nas . . .?« Ni izpregovorila, kajti glas sc ji je potrcsel.
Oba sta se razumela.
* * *
»Panes grem zadnjič delat,« je rekel nekega dne po kosilu oče, ko se je odpravljal zopet na delo.
»Kaj pa potem?« ga je plašno pogledala žena.
»Bog ve? . . .«
Vsi so molčali. Čemu izgubljati besede nad neizprosnostjo.
»Ni ga človeka, da bi se nas usmilil/ je govoril Božič kakor sam zase in odhajal počasnih korakov.
Cene je stopil k oknu. Odprl je okno. Iz podstrešne izbe se je videlo čez sosednje strehe daleč tja do gričev, videlo se je kakor čista dobrota jasno nebo. Iiolmi pa so vsi žareli, utrujeni od poletnega življenja. A solnce je bilo le zunaj, v sobo ni prišlo. Narava jc blišča la in žarela, a v resnici jc bila tako hladna, jesenska.
Zaprl je okno.
»Čemu zapiraš?«
»Saj notri ni solnca. Čuj! Spomnil sem se ljudi, ki tako veselo žare in se smejejo, a če človek išče njih gorkote, so lako hladni, mrzli.«
Tam jc sedela mati in šivala, poleg Anica in plctla. Ccncta'je objela gorko-ta, ki je še ni občutil dozdaj.
Kako jc čudno življenje. Tudi v tej temni vsakdanjosti pridejo globine in vzpetosti, tudi med neprestano bolestjo sc menjava podrobno trpljenje in oddihi — morda bi jih imenovali sreča trpljenja — tiho zadovoljnost po boju. Pride nenadno novo trpljenje in spet se bolesl bliža koncu. Menjavajo sc ljudje, menjavajo prijateljstva, in tako izpreminja tudi življenje. Včeraj prisega prijaznosti, jutri sovraštvo — in spet novi ljudje! V izgubah pa človek vzljubi ljudi, ki bi jih moral vedno ljubiti, a jih v času sreče prezre, čeprav so mu najbližji.
In to sladkost je občutil Cene — vso gorkoto materinske in sestrske ljubezni, ljubezen ljudi, ki so tudi zanj trpeli, ne glasno, temveč tiho trpeli.
Zagledal je med materinimi lasmi mnog siv las in na sestrinem čelu globoko zarezano gubo — dozdaj je bil slej) za to.
Da, solze padajo tiho, skrb rujc in gloje tako globoko v notranjosti, da jc površni ljudje niti ne opazijo, čeprav pogosto zareže tudi svoje znake obrazu.
Drugi pa kriče, bučen smeli, glasna tožba, očitna solza, a srce tako redko ve za vse to!
Kako si lepa, mati s srebrnim lasom, pa kako bridek je pogled nate, saj je bilo to srebro kovano v trpljenju — to trpljenje pa je bilo nepremišljenost tvojih otrok. Pa vendar! Življenje zahteva, da mati osivi v moči svojih otrok, da opeša do zadnje oslabelosti; a vendar, i:'živi se v svetu, pa se vrni slabši kakor Izgubljeni sin, in naj bo tvoja
žeja po ljubezni hujša kakor žar belega železa, materina dobrota te upu-, koji . . .
Od spodaj so prihajali klici, vriši1, 9razbijanje kamenja in opeke — težka godba dela — in Cene se je spomnil očeta.
Delo še ni dobilo svoje pravice in ni upa v bodočnost.
»N: ga človeka, da bi se nas usmilil . . .« se je spomnil očetovih besed, besed ne samo enega, besed vseh trpinov.
Pogledal je mater in Anico - - spet mu jc postalo gorko pri srcu in žal mu je bilo časov, ki jih je izgubil, ker vstajalo mu jc spoznanje, da je en sam žulj več prcmišljanja vreden, kakor stotero neprilik v neizkušenih prijateljstvih in da jc zavest brezplodnih ur edina kazen lahkomiselnosti.
Pogovor.
(France in Janez iz gostilne domov grede.)
France: Janez, spet si se ga navlekel, da se ti noge zapletajo. Brez mene še domov ne prideš. Čisto po pravici te danes lahko Katra z metlo, pa pošteno.
Janez: Nikar ne zbadaj, navadno si ti bolj pijan, ko greva domov, kot jaz, da si danes bolj trezen, je samo zato, ker ti je baba denar pobrala in prav je imela, saj lako zapiješ vse, kar zaslužiš ti in Micka, otroci pa pozimi bosi in strgani hodijo v šolo. Tako bi lahko živeli dandanes rokodelci kot baroni, ko toliko zaslužite, jc pa taka beračija, ker vse zapiješ.
France: Le kar liho hodi, jaz zapi-jem, kar zaslužim, ti boš pa še domačijo pognal in že davno hi jo bil, ko bi žena tako ne garala noč in dan in stradala zraven. Kar smili sc mi rčvica in neumna se mi zdi. Jaz bi te bil že davno spodil, če bi bil na njenem mestu ali pa bi bil sam šel strani.
Janez: Jej, jej, kako vidimo, kar ni prav, če je pri sosedu, kako da svoje ne vidiš. Tudi tvoja bo lahko svetnica, za pokoro in za kes ji dobro skrbiš. Jaz pravim, obe sta revici, moja in tvoja, zlatega denarja sta vredni, sta pa slabo može dobili. Jaz časih tako-le premišljujem, da bi se človek kar med abstinente zapisal. Kako bi lepo živeli potem, vsega bi imeli dovolj in mirno vest bi človek imel.
France: Se boš zapisal med abstinente, seveda, rajši utoneš v žganju. Jaz bi lažje zmagal kot ti, jaz sem bil vojak, imam vse drugačno voljo, pa kaj bi ti pravil, ti še ne umeš ne, ki nisi nikjer bil in nič skusil. Jaz ja, kaj boš ti šleva.
Janez: Če sem jaz taka šleva in ti tak mož in junak pa dobro, skusiva sc, bomo saj videli, kdo se bo dalje časa držal, prej boš ti pijan kot jaz. Sc brez kruha upam živeti in brez votle,
bi pa brez žganja nc shajal. Do smrti upam živeti, če ga nikoli ne pokusim.
France: Jaz tudi upam, kar skloniva. To se bodo čudili gostilničarji in vsi ljudje. Ko bodo zvedeli, naju bodo kar silili v krčmo, zastonj ga nama bodo ponujali, vse zvijače bodo poskušali, da bi naju pripravili, da bi ga spet začela in, da bi se nama potlej krohotali.
Janez: Pa ne boš kaše pihal, kaj nc France. Pokazala bova, da se tudi midva drživa, če se liočeva, da so drugi še večje šleve, kot midva. V pest se jim 1)0va smejala.
France:. En čas se bodo čudili in smejali. Bodo rekli, saj ne bo teden, bosta oba pijana, po tleh se bosta valjala. Nazadnje jih bo smeh minul, rekli bodo, lej jih, saj sta vseeno moža, kdo bi bil kaj takega mislil. Poglej jih no.
Janez: To bosta pač ženi veseli, ko zvesta, kar ne vem, ali bo moja bolj ali tvoja. Kar radoveden sem, kake obraze bosta naredili.
France: V malih nebesih bosta obe.
(Nekaj časa gresta molče dalje.)
Janez: Ti, France, veš, malo prehitro sva se pa vseeno zgovorila in zarekla. Jaz pravim, to tudi ni moško, da se tako malo zaneseva sama nase. Tisti ni pri meni noben mož, ki ne upa piti, ker se boji, da sc nc bi upijanil, ampak tisti, ki zna mero držati, ki ga pije za potrebo, pa se zraven zna varovati, da ni nikoli pijan.
France: Prav praviš, Janez. Meni ga prineso za malico, ali naj ga pustim in suhi kruh otepljem, kaj drugega mi pa nihče ne bo dal. Kaj bom drugim varčeval. Prav moško mi ga bodo kazali in rekli, no pa saj ti ga no upaš, ker si obljubo naredil, da ne boš pijan. Jaz pravim, ali jc to mar korajža.
Janez: Jaz tudi pravim, da to ni nobena korajža.
France: Malo prehitro sva govorila, ampak zdaj naj ostane pri tem, da nc bo kdo rekel, da sva šlevi.
Janez: Kaj bo kdo rekel? Kdo naju je pa slišal in sploh, kdo ima kaj govoriti tukaj, to je najina reč. Sploh sem se jaz ves čas le norčeval. A ti si pa vse verjel, nedolžen si pa, kot si že star. Kdo bi mislil!
France: Vprašanje je, kdo je drugega vlekel, jaz sem tebe bolj kot ti mene. Zdaj vendar še ne grem domov, saj je še zgodaj. Poglej, kako lepo pri Frakeljnu luč sveti. Par kozarcev ga še usekava danes .na ves ta »špas«.
Janez: Dajva ga, babi pa nabijeva, če bosta kaj sitnarili, prav gotovo jih, oa pošteno. Baba je hudič. Veseli naj josta, da nas imata.
(Odkorakata v objemu h Frakeljnu.)
Pismo.
Silno mnogo se piše dandanes. God, inovo leto in praznike voščimo pismeno sorodnikom, prijateljem in znancem; če
gremo na božjo pot ali na semenj, pošiljamo pismene pozdrave na vse strani; če kdo umrje, ali, če se zgodi kaka druga nesreča, pismeno izražamo soža-ljc. Fantje in dekleta pišejo pisma, kjer se bere o bledi luni, o svetlih zvezdicah, o nageljčku, roženkravtu, rožmarinu in o vseh mogočih rožah in o različnih drugih nepotrebnih stvareh in se nazadnje pošilja pozdrave »čez hribe in doline, čez grapo in meline,« dasi navadno stanuje tisti, ki mu je pismo namenjeno v isti ali pa precej v sosednji vasi.
Nc bom pravil, kako naj se pišejo pisma, o tem smo se učili v šoli, kdor bi rad še boljše in lepše znal, lahko dobi knjigo o tem v Katoliški Bukvami z vsemi različnimi vzorci, tudi ne bom razlagal, katera pisma so nepotrebna in nedovoljena, saj ima vsak vest in pamet, če v kakem slučaju ne ve, ali bi pismo odposlal ali ne, naj ga da pre-čifati dobri mamici ali skrbnemu očetu in naj jih vpraša za svet. Samo o tem bi rad čitatclje prepričal, kako važno je pisanje pisem za izobrazbo.
V govoru se spozna izobraženega človeka po tem, da zna o vsaki stvari povedati vse, kar je važno in res s stvarjo v zvezi in to v lepi, lahko um-Ijivi obliki, iz neizobraženega človeka moraš vsako stvar vleči kot s kleščami. Čim bolj je človek učen, tem več ve povedati o stvari, isto je pri pisanju. Kdor ni vajen pisanja, bo napisal kratko pismo, če bo daljše, bo popisal v njem malenkosti dvakrat ali trikrat, važne stvari bo izpustil, tako da ko človek prebere tako pismo, ne ve dosti več kot nič, samo radovednost se mu zbudi. Nauči se pa človek pisati s pisanjem, čimvečkrat kdo piše, tem lepše in boljše navadno piše.
Tudi po šolah je eden najvažnejših predmetov pisanje. V šolskih in domačih halogah sc uče učenci najprej napisati kako priprosto povest za učiteljem, ki jo počasi pripoveduje; potem ko se na ta način navadijo, začno tako, da jo učitelj najprej pove, potem kdo ponovi in potem jo vsak napiše; nazadnje začno s samostojnimi popisi, najprej lažjih stvari, n. pr. mize, table, šolske sobe, potem vedno težjih, tako n. pr. bi društveni član moral znati popisati društvene i<n gospodarske razmere domačega kraja, značaj ljudstva v domači vasi itd. Vse izobraževanje po šolah obstoji v tem, da se učenci z branjem in učenjem nauče vseh potrebnih stvari, da se nauče opazovati svet in ljudi in, da znajo tudi v lepi obliki povedati in popisati, kar so se naučili in videli. Za vajo v popisovanju imajo domače in šolske naloge, da se nauče v lepi obliki povedati daljše stvari, zato imajo govorniške vaje. S takimi govorniškimi vajami ali predavanji se je semintja že poskušalo tudi po društvih; toda vse premalo in zadnje čase je stvar nekam zaspala. Za vajo v pisanju pa preostanejo človeku, ki ne gre v šole, skoraj samo pisma.
Svojo ljudi imamo raztresene po mestih, po Nemčiji, po Ameriki. Koliko
bi jim imeli povedati, če bi bili doma, da bi jim pisali, smo preleni. S pismi bi jim sladili grenki kruh tujine, s pismi bi jih vzdržali v tesni zvezi z domovino, da ne bi pozabili nanjo, da ne bi nam postali tuji v narodnostnem in verskem oziru. Koliko prijetne in poštene zabave bi imeli s tem. Dobivali bi odgovore na pisma, v njih lahko lepe popise, kaka je tujina, kako se živi v njej, vse različne znamenitosti daljnih krajev.
In kdor gre sam od doma, naj gleda, da ostane vedno v pismeni zvezi z domačimi, s tovariši in prijatelji, mesto da bi iskal zabave in razvedrila po zakajenih mestnih beznicah, naj se rajši vsede doma h mizi in naj piše domov skrbni materi ali dobremu prijatelju. Če bo vedel, da bo moral pisati o tem, kaj je videl, bo tudi natančneje ogledal tuje kraje, eno ali drugo stvar, ki njega samega ne zanima, bo ogledal zato, ker bo vedel, da zanima prijatelja, ki mu mora pisati, povsod bo skušal kar največ videti in slišati, da bo vedel več pisati, tudi to mu ne bo v škodo. Naši ljudje dostikrat vidijo mnogo tujih dežel in narodov, pa kakor da so hodili z zavezanimi očmi, skoraj nič ne vedo povedali, ko jih človek izprašuje, kaj so vse videli in slišali.
Tudi z dijaki, ki jih jc sedaj že skoro v vsaki vasi kaj, bi si lahko tovariši, ki so hodili z njimi skupaj v ljudsko šolo, dopisovali, da se ne bi tako odtujili, kot se sedaj žalibog dostikrat zgodi.
Največ se greši dandanes z razglednicami. Neštevilno jih roma križem sveta. Navadno tako prazne in neuku-sne, da sc Bogu smili, dostikrat celo umazane in nespodobne, da je kar človeka sram, ko jo dobi v roko. Vendar sc dobe tudi krasne razglednice, pomanjšane slike slavnih slikarjev, podobo lepih pokrajin, različnih znamenitosti, krajev in mest po svetu, ki se jih' izplača imeti. Razglednico se navadno pošlje za spomin, ne da bi se kaj nujnega zapisalo nanjo in, če že človek enkrat šteje denar, da bi koga razveselil, je boljše dati par krajcarjev več in poslati kaj res lepega ali zanimivega kot jkako packarijo. Tudi po razglednici sodim človeka, ki mi jo pošlje, kak okus ima in kako izobrazbo. Naravnost ujezi me, če mi kdo pošlje iz kraja, ki ga še nisem videl in ki me zanima, razglednico s kako packarijo ali celo kako nedostojno sliko. Res je to nazadnje malenkost, toda saj pravzaprav celo naše življenje obstoji iz malenkosti in tudi iz malenkosti se spozna človeka. »Kdor je bil v malem zvest, ga bom postavil čez veliko.«
Še pri vsaki besedi jc treba paziti na to, da človek varuje svojo čast in ugled, koliko bolj pri vsakem pismu. Latinski pregovor pravi: »Zapisana črka ostane.« Še čez dolgo in dolgo let lahko kdo pokaže nedostojno in ne-ukusno razglednico, ki si jo pisal in pove: »To mi je poslal ta in ta.«
Glejmo in pazimo na to, da bodo pisma in razglednice, ki jih pošiljamo,
v pouk in pošteno zabavo nam in drugim in, da se tudi v tem vedno pokažemo vredne člane izobraževalnih društev!
CLIMAX motori na petrolej
Najcenejši obrat.
Komanditna družba
Bacbrich & Co.
tovarna za motorje DUNAJ XIX S,
tleiligenstadterslras. 8i je. Najstarejša Specialna tovarr.a monarhije za dvotaktne motorje na surovo tljc.
Zavod n. Marti
v Trstu, iiiica S.Francosco Um 15,1. nadsfr.
sprejema brezposelna dekleta pod streho
in posreduje službe. Rafaelov odsek Marijine družbe sprejema dekleta na kolodvoru in jih vodi v zavod. — Zavod vzdržuje in nadzoruje zveza „Marijin dom".
===="=■•»----. . -. ,ijQ
f&m
Potniki v Ameriko
kateri želijo dobro, poceni in zanesljivo potovati, naj se obrnejo na 22
Simona Kmetetz-a
v Ljubljani, Kolodvorska ulica 26.
Vsa pojasnila se dobe brezplačno.
Tovarni štedilnikov H, Kcloseus, Wels, Zg, Avstrijsko,
l'o dobroti in kakovosti nepre-kosljiv železni, cmajlirani, por-celnnusti štedilniki Itnkor ludi iz majolikezn gospodinjstvo, hotele, restavracije' Id Načrti za ku-hinje na paro, pllnove Skdilnikc, irske peci zn trajno iinijavo. Dolnjo se v vsukl železni trgovini, kjer ne, se pošiljajo naravnost
Zahtevajte ..Izvirne Ko-loseus - šte-dilnike"inz • vrnile slabejše izdelke. 3973 Ceniki zastonj
lalikc, prožne lioje. Nobene utrujenosti veC. — Trpežnejše od usnja. Pristni
kavčng "podpefiiiki
Dobiva se v vseh zadevnih trgovinah. 2082 5
1	k (j sivcfja skubljencga K 2—, boljši ga K 2-40, no! belega prima K 2*86, belegaK i , linegu mehkega puha K (J prvo rstnega K 7 —, k — in 0 60. Sivega puha K o —, i-—, belega finega K to-—, prsnega puha K 12*-, odpet kg naprejfrauko.	'	2'I2<J
DourSeme napalnjene postelje
iz gostega, trpežnega, rudečega modrega ali belega inlet (nanlcing) blaga 1 pernica 180 cm dolgo, 120 cm Široka, z
2	zglavnieama, vsaka ca 80 cm dolga, 00 cm Široka, zadostno napolnjena z novim sivim, puhastim in terpežnim posteljnim perjem K 10-—, s polpuhoin K 20-—, s puh per-jem K 21* . Posamezne pernice K 10*—, 12-—, H -, 10--. Posamezne vzglavnice K .'!•—, 3 50, -i -. Pernice 200X140 cm velike K 13 —, l.r» -	20 —. Vzglavnice 00 <7o cm velike K 4 00, 6 — ,5 60 Spod. pernice iz najbolSega gradla za postelje 180X110 cm velike K 13*— ln 15'—, lazpoSI-ja proti povzetju ali naprej vplačilu
Maks Berger Dešenica št. 235 a Češki les.
Nikak riziko, ker se zamenjava dovoli ali denar vrne Bogati ilustr. ceniki vsega postelnega blaga zastonj.
10.000 m ostankov.
Po zadnji katastrofi pri kateri jc prišla moja tovarnjjSka zalon« pod vodo. sem bil prisiljen cele kose razkosnh na ostanke in prodajali po 50°/,, pod ceno. To je razno blago kakor: Kanafas, oksford bela tk nina zefir. flanelc, razni modrotiskl za obleke in predpasnike, parhcntl Itd.
Po vodi povzročeni komaj vidni m;;de2i s: dajo lah o odstraniti.	2'I25
Razpošiljam: I zavitek 5 kg z 18 K p povzetju.
Pri naročilu 2 zavitkov poštnine prosto.
Ant. Marslk, mehanična tkalnica za pisano blag) c iessliubel I Neustadt a M. Češko,
nikak šartelj, nikako pecivo brez pridatka dr. Oetker-jevega pecilnega praška, ki da lepo obliko in lahko prebavnost ter napravi jedi večje in rahle. Ako se napravi moč-riate jodi z dr. Oetkerjevim pecilnim praškom prav posebno za otroke, potem imajo isto na vsak način prednost pred mesnimi ali sestavljeni jedili, ker one vsebujejo mleko, moko, mast, jajca, sladkor in za človeški organizem potrebna redilna sredstva v najokusnejši in kar je važno za otroke, v lahko prebavljivi obliki. Napravite toraj za Vaše otroke mnogo močnatih jedil z
sr-ievim pec.
ki se dobi povsod z milijoni potrjenimi" recepti.
4 tedna »
na ogled
pošiljam ceno moja preizkušena kolesa oziroma «Kohe-mis» pneumatiko in po sa-mezne dele koles. Zmerni plačilni potioji. I nstrovani cenik zastonj! F. Dušek, tov.irria, O počno, St. B. Nr. 2109, Češko.
Leposlovni mesečnik
»Dom [n M"
stane za celo leto K 10'— Naroža se v Ljubljani.
g Gospodinje!
f
Pozor!
Ne kupujto presnega masla ali nadomestila zanje, dokler niste poizkusile slovite, splošno znane, svetovno znamke
BLHimSCHEinH
i i
,,UNIKUM
mHRGHRinE
.uniKum* ni rastlinska margarina.
.UniKUm' "iJna®
stejše goveje obistne tolšče z visoko pasterizirano smetano, ima torej največjo redilno vrednost in jc :esnič-no zdrav.
■»■■■■■Mf. ni umeten,
.UniKUm* nego najči-
stejši naravni izdelek.
»UniKUm* za 50°/n
cenejši od navadnega pres-
nega masla in zajamčeno mnogo izdatnejši nego to.
SamcBlaimschei-nou .uniKiim je
resnično edino in pravo
nadomestilo za presno maslo, ki daleč prekaša vse doslej hvalisano.
izdelovanje Blaimscheina
.uniKurrr je varovano s stalno državno kontrolo in je to razvidno na vsakem zavitku.
O	Cenjena gospodinja!	B
Ne dajte se torej begati od drugih oglasov in rabite za Q g nadomestilo presnega masla za	^
g pecenle praienjc „„„„„,e maj|en krM D
m	samo	S
g Blaimschefna »llnikum' margarino g
gj	Dobiva se povsod. — Poizkušnje gratis in franko.	|g|
D Združene Ivornice za margarino in presno maslo, Dunaj XIV. m D	D
DDDBODHRPDDDDaBDBinDDDBDD
Naročajte „Domoljuba"!
in
aloina, cena ln varna
Cunard Line
Bližnji odhod iz domače luke Trsta: Saxonia 20./8. Panonia 27./8. Ivernia 10./9. 1912.
Iz Liverpola: Lusitanija, (najhitrejši največji in najlepši parnik sveta), 17./8. 7./9. 28./9. 26./I0. 1912, Mauretania 31.(8. 21./9. 12./10. 1912. Pojasnila in vožne karte pri Hndrej Odlasek, Ljubljana, Slomšk. ul. 25, blizu cerkve Srca Jezusov. Cena vožnji Trst-Nevv-Jork III. razred K 220'— za odraslo osebo vštevši davek in K 120.—za otroka pod deset let vštevši davek.____
Lovske puške I
vseh sestav, priznano delo prve vrste, z ^najboljšim I strelnim učin->kom, pripo-: roča :
»MtM-3
Ceniki brezplačno in poštnine prosto.
550
Izjauljam,
da je potrebno v vsakem gospodinjstvu zanesljivo razkuževalno sredstvo. Za čiščenje ran, turov, za odvrnitev infekcijoznih bolezni, v svrho desinfeciranja ob bolniških posteljah ter preprečenja slabega duha ter potenja nog je steklenica
Lysoforma
kot desinfekcijsko sredstvo priznano najboljše. Dobiva se z vporabnim navodilom v vsaki lekarni in drožeriji po 80 v izvirnih steklenicah. I.ysoform toaletno milo 1 K komad. 206 52—1
Res lepa je cerkev, veža, kuhinja le tedaj, če ima ličen in
trpežen tlak
kakoršnega izdelujeta v mnogih vzorcih	1712
ZAJEC & HORN v LJUBLJANI
Izdelovanje stopnic, cevij. - Asbestni škrilj „ZENIT".
Razpasiltam orožievsahe vrste
za poskušnjo za lodnevni ogled. l>u§kaenocevkal.ankastcrK2Q ! dvoeevka Lankaster K 30-, Hanimeiless-puška K 70'-. Flo-bert K 8-; samokres K 5-, pištola od 2 K naprej. IJnstro-van cenik zastonj. F. DUŠEK, tovarna orožja, Opočno št. 2137, ob drž. želez., Ce ko.
Adolf Hauptmann-a nasled.
a. zankl sinovi
tvornica barv, lakov in llrnežev
priporoča:	214
oljnate, suhe, emajlne in fasadne barve, firnež kranjski, laki, mavec (Gyps) olje za pode in stroje, karbolinej, čopiči itd.
Naslov zadostuje: A. Zanki sinovi, Ljubljana.	Cenik zastonj.
ČUJTE!
kakor tudi mlatilnicc in sploh vse potrebščine za poljedelstvo v veliki izberi po nizki ceni le pri
trgovini z železnino in zalogi strojev
Slovenski ceniki brezplačno. ftfi	Nad 200 strojev v zalofli!
Karol
Kavšeka naslednika
Ljubljana, Duna>ka cesta št. 16


MU HJ i Hit j U . i J I HM I'U'1 nun U'l H J'l HH i'U'l J'l J
Daje po
43/«°/o
JL
JC
a

registrovana zadruga z omejenim poroštvom
sprejema hranilne vloge vsak delavnik od	/I 3 / 01 brež odbitka, tako, da dobi vlagatelj od
8. do 12. ure dopoludne in jih obrestuje - "" * /4 /0 vsakih vloženih 100 K čistih 4 K 75 v na leto. Rentni davek plačuje društvo samo. Daje tudi svojim članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7 in pol letih (90 mesecih ali 390 lednih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolž-nice in menjice.
Dr. Fr. Dolšak I. r.,
zdravnik v Ljubljani, podpredsednik.
Prelat A. Kalan I, r.,
predsednik.
Kanonik I. Sušnik
podpredsednik.
r.,
EEBEBBBg 3S3S 3S ammfi
2E2SSBSZS
2E2EB
(M
2E
3T
Ush hj ste shrbnf možie in očetje!
Ali hočete vsaj 10 vinarjev na teden žrtvovati za svojo, oziroma za prihodnjost svojih otrok? Potem pišite „Slovenski Straži1' v Ljubljani po knjižico gosp. župnika Haaseja o ljudskem zavarovanju, ki se vsakomur dopošlje popolnoma zastonj.	2150
Razširjajte Domoljuba.
Motorji.
Obratni stroški 1 konjsko siio.
Motorji na surovo olje In ?. močnim pritiskom i od 10 do 20 H P. l',j vinarja na uro za
Ležeči ali stoječi motorji na : bencin, petrolin ali bencol :
od 1—50 UP, kakor tudi lokomobll od
2—20 i I P. Obratni stroški 5 6 vinarjev na uro za konjsko silo.
I. IVARCHALOVVSKI
Dunaj, lil., Paulusgasse 3. — BudapeSla, VI., Vdci-korut 37. Ugodni plačilni pogoji. Ceniki In obiski _odjemalcev zastonj._
E3E
Ušgr tfžŠT Najboljža in najsi$urnejša prilika za štedenje!
Denarni promet do 31, decembra 1911 čez 82 milijonov kron.
Lastna glavnica K 704.939*27
Stanje vlog dne 31, decembra 1911 čez 22 milijonov kron.
I LJUDSKA POSOJILNICA
registrovana zadruga z neomejeno zavezo	6
Ljubljana, Miklošičeva cesta st. 6. pritličje, v lastni hiši nasproti hotela ..Unlon" za frančiškansko cerkvijo

"V"
EPSB0
sprejema hranilne
vloge vsak delavnik od 8. ure zjutraj do 1. ure popoldan ter jih
obrestuje po — *%%
brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsak i h vloženih 100 kron čistih 4*50 kron na leto.
flHto^^IknSklS?^!^	in deželni poslanec predsednik. Josip Šiška, stolni kanonik, podpredsednik. Odborniki:
si. Vidu nad Ljubljano. Dr. Insln nUr„,octi, __1	1 ... —<„;i, i
Ljubljani. Matija Kolar
jiosojilnice., Ivan PUi.aH. mi., iuva Gregor Slibar, župnik na Rudniku.

Zr nalaganje po pošti so poštno - hranilne položnice na raz|5olaganje. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z in brez amortizacije, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vredn. papirjev. Menjice se najkulant. eskomptirajo.
Anton Belec, poseslnik, podjetnik In'ircrnvp^v '^'f^!',' .I^il6^- l50s'^!,cc>	jusip oisna, sioim kanonik, podpredsecunK. wuuum.n..
Breg p. B. K^ol Kausch Jgg v enofcstnik v LiuUiani	,0f? D®"nastla- Rnt™ Kobi, deželni' poslanec, posestnik in trgovec,
F«n Leskovic, hišni posest,iTinblagahiik »ljudikeZliK'	' ^ V Ljubiiani- lvan Kre9a'. hišni Posestnik v Ljub ban..
uigdjuiK »Ljuaske posojilnice., Ivan Pollak ml., tovarnar. Karol Pollak, tovarnar in posestnik v Ljubljani.
flar. 71lnlllk na Pnrltiibi,	'	4
Obrestuje lira Jt 1/ Q t nilne vloge po	/4 /O
brez vsacega odbilk.i. Ob:esti se pripisujejo glavnici poluletno. Vloge v tekočem, giro-računu in na bi gajni-skeliste po najugodnejših prgjjih
Daje fco.mjnalna posojila občinam, okrajnim in 5ol-l.ini odborom ter zdravstvenim iti/-©/« komn-zaMopom v •# /2 /0 nalnih zadolžnicah.	1140
Hipotekama posojila v zastavnih listih po
4 Va %
Eskomptuje menice denarnih zavodov tu daje lombardna posojila. Prodaja lastne pupllarno-varne komunalne zadolžnlce ln zastavne liste.
Banka je piipilarna varen i«>»«, ter jamči zanjo dežela hran/situ.
Uradne ure za stranke vsak delavnik od pol 9. ure dopoldne do J, ure popoldne.
zavali,