IB revija 1-2/2006 UMAR 51 Članki UDK: 330.341.1 Jože P. Damijan*, Andreja Jaklič**, Matija Rojec*** Vpliv zunanjih prelivanj znanja na inovativnost in produktivnost slovenskih podjetij ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ ........................................................................................................................................................................................................................................................................................ Povzetek V prispevku ugotavljamo, v kolikšni meri inovacijsko dejavnost podjetja spodbuja lastna R&R dejavnost in koliko nanjo vplivajo zunanji dejavniki ter kateri so najpomem- bnejši kanali prelivanja znanja od zunaj. V okviru integriranega dinamičnega modela inovacijske dejavnosti podjetij analiziramo vpliv in določamo relativni pomen neposrednega in posrednega prenosa znanja skozi vhodne NTI in zunanjo trgovino glede na vpliv R&R subvencij in lastno R&R dejavnost na inovacijsko dejavnost podjetij. V drugem koraku ocenju- jemo vpliv inovacijske aktivnosti na rast produktivnosti podjetij. Z uporabo individualnih podjetniških podatkov o inovacijski dejavnosti (ki temeljijo na inovacijskih pregledih) in v kombinaciji s podatki iz zaključnih računov velikega vzorca slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002 izhajajo tri glavne ugotovitve. Prvič, lastni R&R izdatki podjetij in zunanja prelivanja znanja, kakor so domače in mednarodne javne R&R subvencije, tuje lastništvo in intrapanožna prelivanja inovacij, krepijo inovacijsko sposobnost podjetij. Drugič, inovacije kot rezultat R&R dejavnosti podjetij bistveno prispevajo k rasti skupne faktorske produktivnosti podjetij. In tretjič, tuje lastništvo ima dvojni vpliv na rast skupne faktorske produktivnosti v podjetju - krepi inovacijsko sposobnost podjetja, nato pa z boljšimi organizacijskimi tehnikami dodatno prispeva še k rasti skupne faktorske produktiv- nosti v podjetju. * Ekonomska fakulteta, Ljubljana ** Fakulteta za družbene vede, Ljubljana *** Urad za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana Summary The paper analyses whether, and to what extent, a firm's ability to innovate is determined by the firm's own R&D activity, and to what extent by factors external to firm. We first estimate the impact of firms' internal R&D capital and external R&D spillovers on firms' innovation activity within an integrated dynamic model. In the second step, we then estimate the impact of firms' innovations on firms' productivity growth. Using the firm- level data on innovation activity combined with firms' financial data for a large sample of Slovenian firms in the period 1996-2002, the paper makes three main findings. First, a firm's own R&D expenditures as well as external knowledge spillovers, such as national and international public R&D subsidies, foreign ownership and intra-sector innovation spillovers do enhance the firm's ability to innovate. Second, innovations as a result of a firm's R&D do contribute substantially to the firm's total factor productivity growth. And third, foreign ownership has a double impact on a firm's total factor productivity growth - it first enhances firm's ability to innovate and then it additionally contributes to the firm's total factor productivity growth via superior organization techniques and other channels of knowledge diffusion. 1. Uvod Po endogeni teoriji rasti je tehnološki napredek endogene vrste, spodbuja pa ga namerna investicijska dejavnost podjetij (Smolny 2000). Vendar so inovacijske dejavnosti v podjetjih večinoma močno odvisne od zunanjih virov. Empirične dokaze v prid rastočega pomena zunanjih dejavnikov inovacijske dejavnosti podjetij podajajo Eaton in Kor tum (1999) ter Keller (2002a), ki trdijo, da so tuji viri tehnologije odločilnega pomena za večino držav, saj nanje odpade 90 % ali več vse tehnologije. Mednarodni tokovi znanja (skozi neposredne tuje naložbe - NTI, trgovino, licence in mednarodno tehnološko Članki52 UMAR IB revija 1-2/2006 sodelovanje) so torej pomembna determinanta razvoja in razširjanje inovacij. S tem v zvezi se kot osrednji pojavlja pojem prelivanja tehnologije in znanja od zunaj (angleško external knowledge spillovers). Ta pojem temelji na teorijah endogenega tehničnega spreminjanja iz zgodnjih devetdesetih let (Aghion in Howitt 1992, Grossman in Helpman 1991, Romer 1990, Segerstrőm, Anant in Dinopoulus 1990), ki pravijo, da je donos od tehnoloških investicij delno zaseben in delno javen (Keller 2004). Zaradi nerivalskosti tehnologije, lahko inovacijo nekega podjetja brez zelo velikih dodatnih stroškov uporabijo tudi druga podjetja (Smolny 2000). To so prelivanja tehnologije oziroma znanja. Osrednji cilj prispevka je ugotoviti, v kolikšni meri inovacijsko sposobnost/dejavnost podjetja spodbuja lastna raziskovalno-razvojna (R&R) dejavnost in v kolikšni meri zunanji dejavniki ter prepoznati najpomembnejše kanale prelivanja znanja od zunaj. Znanje se lahko preliva od zunaj v obliki neposrednega prenosa tehnologije (skozi NTI, licenčne sporazume, uvoz kapitalnih dobrin in vmesnih proizvodov itd.), z učinki učenja (prelivanje inovacij in učenje z izvažanjem), kakor tudi v obliki javnega subvencioniranja R&R dela. Obstoječa literatura te kanale v glavnem proučuje ločeno. Pri našem pristopu uporabljamo integrirani okvir. V okviru integriranega dinamičnega modela inovacijske dejavnosti podjetij analiziramo vpliv in določamo relativni pomen neposrednega in posrednega prenosa znanja skozi vhodne NTI in zunanjo trgovino glede na vpliv R&R subvencij in lastne R&R dejavnosti podjetij na inovacije. Poleg tega posebno pozornost namenjamo absorbcijski sposobnosti podjetij ter drugim determinantam zunanjega prelivanja znanja in inovacijske dejavnosti podjetij, kakor jih opredeljuje literatura. Pri gradnji konceptualnega pristopa za ugotavljanje relevantnosti zunanjega prelivanja znanja zavzemajo osrednje mesto kanali zunanjega prelivanja znanja. Ker ugotavljamo relevantnost zunanjega prelivanja znanja v integriranem okviru, nas zanimajo tudi endogeni dejavniki inovacijske dejavnosti podjetij, pri čemer so na prvem mestu lastne R&R podjetij. Ti endogeni dejavniki tudi sodoločajo sposobnost podjetij za absorbcijo zunanjega prelivanja znanja. Večina obstoječih empiričnih študij ocenjuje bodisi stopnjo donosa lastnih R&R izdatkov podjetij bodisi vpliv zunanjega prelivanja znanja na rast produktivnosti podjetij. Namesto tega mi ocenjujemo vpliv notranjega R&R kapitala podjetij in zunanjih R&R prelivanj na rast produktivnosti podjetij s postopkom, ki vsebuje dva koraka. V prvem koraku določamo vpliv lastnega R&R kapitala podjetja in zunanjega prelivanja znanja na inovacijsko dejavnost podjetij. V drugem koraku ocenjujemo učinkovitost inovacijske dejavnost podjetij oziroma vpliv inovacijske dejavnosti na rast produktivnosti podjetij. Z uporabo individualnih podjetniških podatkov o inovacijski dejavnosti (ki temeljijo na inovacijskih pregledih) in v kombinaciji s podatki iz zaključnih računov velikega vzorca slovenskih podjetij v obdobju 1996-2002 smo prišli do več zanimivih ugotovitev. Prvič, lastni R&R izdatki podjetij in zunanja prelivanja znanja, kakor so domače in mednarodne javne R&R subvencije, tuje lastništvo in intrapanožna prelivanja inovacij, krepijo inovacijsko sposobnost podjetij. Drugič, inovacije kot rezultat R&R dejavnosti podjetij bistveno prispevajo k rasti skupne faktorske produktivnosti podjetij. In tretjič, tuje lastništvo ima dvojni vpliv na rast skupne faktorske produktivnosti v podjetju – krepi inovacijsko sposobnost podjetja, nato pa z boljšimi organizacijskimi tehnikami dodatno prispeva še k rasti skupne faktorske produktivnosti v podjetju. Vloga inovacijske dejavnosti podjetij za rast produktivnosti, ki jo obravnavamo v drugem delu prispevka, utemeljuje naš konceptualni pristop in izbrani postopek v dveh korakih. V tretjem delu podajamo pregled literature o R&R kot determinanti inovacijske dejavnosti podjetja in determinanti, ki določa sposobnost absorbiranja zunanjega prelivanja znanja, v četrtem delu pa podrobneje analiziramo kanale zunanjega prelivanja znanja. Peti del vsebuje empirične dokaze; po kratki deskriptivni analizi opredeljujemo determinante inovacijske dejavnosti, temu pa sledi ocena učinkov inovacijske dejavnosti na rast produktivnosti podjetij. Šesti del prinaša zaključke. 2. Inovacijska dejavnost podjetij in rast produktivnosti V našem modelu uporabljamo dve regresiji. Najprej regresiramo inovacijsko dejavnost na zunanje prelivanje znanja in na dejavnike, ki so za podjetje endogeni. V drugem koraku regresiramo rast produktivnosti (skupne faktorske produktivnosti - SFP) na inovacijsko dejavnost podjetij. To je različno od običajno uporabljenega pristopa, ki regresira rast produktivnosti na zunanje prelivanje znanja. Poglejmo prednosti našega pristopa. Glavni cilj naše raziskave je analizirati, ali, in če, zunanje prelivanje znanja vpliva na inovacijsko dejavnost podjetij. Temelječ na splošno sprejeti tezi, da ima tehnologija ključno vlogo v določanju produktivnosti (glej tretji del tega prispevka) in IB revija 1-2/2006 UMAR 53 Članki ker raziskovalci praviloma nimajo neposrednih podatkov o inovacijski dejavnosti podjetij, empirične študije o vplivu zunanjega prelivanja znanja na inovacijsko dejavnost podjetij praviloma regresirajo rast produktivnosti na zunanje prelivanje znanja, običajno na prelivanje z NTI. Rezultat nato razlagajo kot vpliv zunanjega prelivanja znanja na inovacijsko dejavnost podjetij. To je seveda le posredno merilo vpliva zunanjega prelivanja znanja na inovacijsko dejavnost podjetij, le druga najboljša rešitev, ki prinaša nekatere probleme. Problem merjenja tehnoloških eksternalij s prelivanji produktivnosti (angleško productivity spillovers), ki ga prepoznava več avtorjev (glej na primer Alvarez in Robertson 2004, Chen 1997), izhaja iz dejstva, da poleg tehnoloških eksternalij obstajajo še drugi dejavniki, ki vplivajo na prelivanje produktivnosti in za katere modeli ne kontrolirajo. Z drugimi besedami, tehnološke eksternalije so morda najvažnejši dejavnik prelivanja produktivnosti, niso pa edini. V tistem obsegu, v katerem je prelivanje produktivnosti tudi rezultat drugih dejavnikov poleg tehnoloških eksternalij, prelivanje pruduktivnosti dejansko ni dober kazalec tehnoloških eksternalij. Tu so tudi dejavniki, ki lahko preprečijo transformacijo tehnoloških eksternalij v prelivanje produktivnosti, kakor so propad domačih podjetij zaradi močne tuje konkurence, nezadostna sposobnost domačih podjetij za absorbiranje tehnoloških eksternalij, sistemske/institucionalne pomanjkljivosti itd. Da bi se izognili tem problemom, predlagamo neposredno merjenje vpliva zunanjega prelivanja znanja na inovacijsko dejavnost podjetij. V skladu s tem regresiramo inovacijsko dejavnost podjetij na zunanje prelivanje znanja in javne R&R subvencije, na lastne R&R v podjetjih, na absorbcijsko sposobnost podjetij in na niz kontrolnih spremenljivk, ki sodoločajo inovacijsko dejavnost podjetij in zunanje prelivanje znanja. 3. Lastne R&R kot determinanta inovacijske dejavnosti podjetij in sposobnosti podjetij za absorbiranje zunanjega prelivanja znanja Lastne R&R so ključna determinanta inovacijske dejavnosti/sposobnosti podjetij in njihove sposobnosti, da absorbirajo zunanje znanje. Zaradi tega imajo lastne R&R dva komplementarna učinka na inovacijsko dejavnost in rast produktivnosti podjetij (Cohen in Levinthal 1989). Po eni strani R&R z inovacijami neposredno širijo tehnološko raven podjetja. To lahko imenujemo inovacijski učinek. Po drugi strani pa lastne R&R povečujejo absorbcijsko spsosobnost podjetij - to je sposobnost identificirati, asimilirati in izkoriščati zunanje znanje. To se običajno imenuje učinek učenja ali absorbcije. Oba ta pomembna učinka vključujemo v naš model. Teoretične temelje inovacijskega učinka daje literatura o endogenih inovacijah in rasti (glej na primer Aghion in Howitt 1992, 1997, Grossman in Helpman 1991, Romer 1990). Cameron, Proudman in Redding (2003) navajajo cel sklop empirične literature v prid pozitivnega vpliva lastnih R&R na rast produktivnosti. Pomembne reference vključujejo Griliches (1980), Griliches in Lichtenberg (1984), Mansfield (1980), Hall in Mairesse (1995), Griffith, Redding in Simpson (2004). Model R&R kapitala je prevladujoča raziskovalna paradigma za proučevanje odnosa med inovacijsko dejavnostjo in rastjo pro- duktivnosti podjetij. Ta pristop siceršnjim vnosom, ki vstopajo v produkcijsko funkcijo, dodaja nekaj kapitala znanja. Po Ornaghiju (2004) je temeljna razlikovalna značilnost te vrste kapitala ta, da ni odvisen le od lastnih raziskovalnih naporov podjetja, temveč tudi od količine splošnega znanja, do katerega ima podjetje dostop; kar pomeni, da se podjetje lahko uči tudi iz inovacij drugih podjetij. Na ta način v model vstopajo tehnološke eksternalije oziroma zunanje prelivanje znanja. Sposobnost podjetij, da vsrkajo zunanje prelivanje znanja, z NTI in drugimi oblikami prenosa tehnologije, je v literaturi pritegnila precejšnjo pozornost. Na splošno empirija (Kokko 1994, Borensztein, De Gregorio in Lee 1998, Kinoshita 2000) kaže, da NTI lahko prispevajo k splošni rasti produktivnosti v državi prejemnici le, kadar tehnološka vrzel med domačimi in tujimi podjetji ni prevelika in kadar imajo domača podjetja zadostno absorbcijsko sposobnost. Lastna R&R dejavnost podjetij ni edina determinanta sposobnosti podjetja za vpijanje zunanjega prelivanja znanja. Za Hoppeja (2005) so vsi kanali prenosa tehnologije močno odvisni od tehnološke sposobnosti države ali podjetja, to pa je dejavnik, na katerega močno vpliva obseg človeškega kapitala, ki obstaja in se uporablja v gospodarstvu (Hoppe 2005). Z drugimi besedami, človeški kapital in še posebej terciarna izobrazba sta najpomembnejša pri prenosu tehnologije. Druge determinante absorbcijske sposobnosti, ki so identificiranbe v literaturi, vključujejo velikost podjetja, zunanjo trgovino, investicijske in poslovne razmere v državi prejemnici itd. 4. Kanali zunanjega prelivanja znanja Mednarodni tokovi znanja potekajo skozi NTI, trgovino, licenciranje, navzkrižno patentiranje in skozi mednarodno znanstveno in tehnično Članki54 UMAR IB revija 1-2/2006 sodelovanje. Literatura opredeljuje tri glavne kanale mednarodnega prelivanja R&R. Prvi kanal je neposredni prenos tehnologije z mednarodnimi licenčnimi sporazumi (Eaton in Kortum 1996); ti v zadnjem času predstavljajo manj pomemben vir, saj najnovejša in najbolj dragocena tehnologija ni na razpolago z licencami (UNCTAD 2000). Drugi kanal so NTI, ki predstavljajo verjetno najpomembnejši in najcenejši kanal za neposredni prenos tehnologije, kakor tudi za posredno prelivanje znanja v manj razvite države. Tretji kanal prenosa tehnologije je mednarodna trgovina, še posebej uvoz kapitalne opreme in vmesnih proizvodov, pa tudi učenje z izvažanjem (angleško learning-by-exporting) v industrijske države. Medtem ko obstaja precej literature o individualnih kanalih mednarodnega prenosa tehnologije, še posebej skozi NTI, so analize, ki neposredno primerjajo različne kanale, tako da podajajo relativen pomen vsakega od njih, redke (glej na primer Alvarez in Robertson 2004, Keller in Yeapl 2003, Damijan, Knell, Majcen in Rojec 2003a, Keller 2004). 4.1. Neposredni učinki NTI (tuje proti domačemu lastništvu) Ko govorimo o NTI kot viru tehnologije in rasti produktivnosti, je treba razlikovati med neposrednimi učinki NTI in prelivanji z NTI (angleško: FDI spillovers). Neposredni učinki NTI se nanašajo na neposredni učinek tujega lastništva na prenos tehnologije in produktivnost tujih podružnic; nanašajo se na vprašanje, zakaj so tuje podružnice (ali MNP na splošno) učinkovitejše od domačih podjetij (ali ne-MNP na splošno). Skratka, pri merjenju prispevka NTI k tehnološkemu razvoju države prejemnice je treba predvsem upoštevati tehnološko zmogljivost podružnic tujih podjetij. Pričakujemo lahko, da je ta zmogljivost višja od tehnološke zmogljivosti domačih proizvajalcev. NTI predstavljajo verjetno najpomembnejši in najcenejši kanal neposrednega prenosa tehnologije. Številne študije navajajo empirične dokaze o pomenu tokov NTI za gospodarsko rast manj razvitih držav (glej Aitken in Harrison 1999, Borensztein, De Gregori in Lee 1998, Blomström in Sjöholm 1999). Obstaja precej empiričnih analiz, ki uporabljajo podatke na ravni podjetij, ki so v prid pozitivnega neposrednega prenosa tehnologije od MNP k njihovim tujim podružnicam, ki se odraža v višjih ravneh in hitrejši rasti produktivnosti (na primer Haddad in Harrison 1993, Blomström in Wolff 1994, Blomström in Sjöholm 1999, Aitken in Harrison 1999, Girma, Greenaway in Wakelin 2001, Barry, Görg in Strobl 2002, Alverez, Damijan in Knell 2002, Blalock 2001, Damijan, Knell, Majcen, Rojec 2003b). NTI kot vir tuje tehnologije in rasti produktivnosti je (bil) še posebej pomemben za podjetja iz tranzicijskih gospodarstev zaradi njihove nujne potrebe po hitrem prestrukturiranju (Blanchard 1997). Z NTI se načeloma hitreje prenaša nova tehnologija kakor pa z licenčnimi sporazumi ali z mednarodno trgovino (Mansfield in Romero 1980). 4.2. Prelivanja z NTI Vprašanje prelivanj z NTI (angleško: FDI spillovers) je daleč najekstenzivneje obdelan kanal zunanjega prelivanja znanja v literaturi. Do prelivanja znanja (angleško: knowledge spillovers) prihaja kot posledica uvajanja novih tehnologij in organizacijskih strokovnih znanj v tujih podružnicah, ki so značilno boljša kakor v domačih podjetjih (Damijan, Knell, Majcen in Rojec 2003a). Do prelivanja znanja z NTI pride, ko vstop ali navzočnost MNP poveča znanje domačih podjetij v državi prejemnici, MNP pa ne morejo polno internalizirati vrednost koristi od superiornega znanja (Smarzynska 2003). Navzočnost tuje podružnice lahko torej posredno, s prelivanjem znanja domačim podjetjem, poveča stopnjo tehnološkega spreminjanja in tehnološkega učenja v gospodarstvu države prejemnice. Kokko (1992) in Blomstrőm in Kokko (1998) opredeljujejo vsaj štiri načine, kako se lahko širi tehnologija od tujih podružnic k drugim podjetjem v gospodarstvu. To so: (i) učinek predstavitve- posnemanja, ko se domača podjetja skozi nelastniške povezave z MNP od njih naučijo boljših proizvodnih tehnologij; (ii) učinek konkurence, ko vstop MNP prisili domače tekmece v posodabljanje proizvodnih tehnologij in tehnik, da bi postali bolj produktivni; (iii) učinek tujih povezav, ko tuje podružnice pritegnejo domače dobavitelje (glej na primer Markusen in Venables 1999, Gőrg in Strobl 2004, Griffith, Redding in Simpson 2004 itd.), ko MNP tudi domačim podjetjem omogočijo dostop do novih specializiranih vmesnih proizvodov (Rodriguez-Clare 1996), ali ko domača podjetja uporabljajo vmesne proizvode tistih domačih dobaviteljev, katerih produktivnost se je povečala z znanjem in izkušnjami MNP (Keller in Yeaple 2003); (iv) učinek učenja, do katerega pride s selitvijo visoko strokovnega kadra iz tujih podružnic v domača podjetja; ti ljudje lahko v domačih podjetjih koristno uporabijo znanje, ki so ga pridobili v tujih podružnicah (glej na primer Gőrg in Strobl 2004, Griffith, Redding in Simpson 2004, Keller in Yeapl 2003, Lim 2001 itd.). Seveda pa niso vsa prelivanja pozitivna, saj lahko NTI združujejo tudi negativne eksternalije. To se zgodi, če tuja podjetja, ki imajo boljšo tehnologijo, s prevzemom večjega ali manjšega dela trga prisilijo domača podjetja k izstopu. Te negativne eksternalije učinka konkurence se pogosto imenujejo tudi učinek izrinjanja, ali IB revija 1-2/2006 UMAR 55 Članki učinek kraje posla (glej na primer Aitken in Harrison 1999, Haddad in Harrison 1993, Djankov in Hoekman 2000 itd.). Literatura o prelivanju z NTI razlikuje med tehnološkimi prelivanji z NTI, do katerih prihaja med podjetji, ki so vertikalno povezana z MNP (vertikalna, medindustrijska prelivanja domačih podjetij v nižje in višje ležečih panogah), ali pa so v neposredni konkurenci z njimi (horizontalna, medindustrijska prelivanja). Ker imajo MNP močno spodbudo, da preprečijo odtekanje informacij, ki bi krepile uspešnost njihovih lokalnih konkurentov, hkrati pa morda želijo prenesti znanje svojim lokalnim dobaviteljem, je bolj verjetno, da bodo prelivanja z NTI prej vertikalna kakor horizontalna (Smarzynska 2003). Kljub temu pa empirična literatura zajema predvsem prelivanja, ki se dogajajo med podjetji znotraj posamezne panoge. Razlog je v tem, da je konkurenčne učinke znotraj neke panoge dosti laže meriti kakor pa navzkrižne učinke povezovanja med panogami. Avtorji, ki so izrecno vnesli pojma vertikalnih in horizontalnih prelivanj v literaturo, so Blalock (2001), Schoors in van der Tol (2001), Smarzynska (2001), Smarzynska (2003) Smarzynska in Spatareanu, (2002), ter Damijan, Knell, Majcen in Rojec (2003a, 2003b). Rezultati njihovih študij kažejo pozitivna prelivanja z NTI z vključitvijo domačih dobaviteljev, to je z vzvratnimi vertikalnimi prelivanji po verigi dodane vrednosti). Obsežna literatura o prelivanjih z NTI, ki se je razvila v zadnjih skoraj 30 letih, kaže mešane empirične rezultate. Empirične analize su pokazale pozitivne, nevtralne in negativne učinke prelivanja z NTI. Analize kažejo, da lahko prihaja do prelivanj z NTI, vendar ne vedno v enakem obsegu (Keller 2004), prav tako ni enotnega mnenja o učinku prelivanj, povezanih z NTI (Blomstrőm, Globerman and Kokko 2000), niti o smeri vzročno- posledične povezanosti (Lim 2001). Pri tem je pomembno, da v nasprotju s prejšnjo literaturo (glej na primer Haddad in Harrison 1993, Aitken in Harrison 1999, Harrison 1996, Djankov in Hoekman 2000, Konings 2001) rezultati nedavnih študij, ki temeljijo na individualnih podjetniških podatkih, težijo k ocenam o pozitvnih, v nekaterih primerih tudi ekonomsko pomembnih prelivanjih, povezanih z NTI (glej na primer Keller in Yeapl 2003, Smarzynska 2003, Damijan, Knell, Majcen in Rojec 2003b). 4.3. Uvoz in učenje z izvozom Mednarodna trgovina deluje kot kanal za prenos tehnologije, bodisi z uvozom vmesnih proizvodov in kapitalne opreme (Feenstra, Markusen in Zeile 1992), bodisi z učenjem z izvozom v industrijske države (Clerides, Lach in Tybout 1998). Več avtorjev je v zadnjem času proučevalo vprašanje s trgovino povezanih tehnoloških eksternalij. Prva skupina študij se ukvarja z mednarodnimi prelivanji R&R, do katerih prihaja z uvozom. Te študije večinoma podpirajo tezo, da je uvažanje povezano s prelivanji tehnologije, vendar pa ne vemo, kako močna so prelivanja s tehnologijo, ki je opredmetena v vmesnih proizvodih, glede na druga z uvozom povezana prelivanja (glej na primer Keller 2004, Keller in Yeapl 2003, Eaton in Kortum 2001, Coe in Helpman 1995). Novejše raziskave poskušajo podati močnejši empirični okvir, s tem da uporabljajo bolj dezagregirane podatke in da v modele poleg uvoza vključujejo tudi alternativne kanale prelivanj. Te študije so zaenkrat prišle do mešanih rezultatov (glej na primer Keller 2002b, Kraay, Isoalaga in Tybout 2001). V primerjavi z uvozom obstaja še precej manj dokazov v prid prelivanjem znanja z učenjem z izvozom. Konvencionalna modrost je, da učinki učenja z izvozom ne obstajajo. Taka ugotovitev je v skladu z ugotovitvami novejših empiričnih analiz. Kakor pravi Keller (2004) v svojem pregledu relevantne literature, so učinke učenja z izvozom našli v literaturi, ki temelji na študijah primerov, medtem ko so avtorji ekonometričnih študi precej bolj skeptični (glej na primer Clerides, Lach in Tybout 1998, Bernard in Jensen 1999, Hallward- Driemeier, Iarossi in Sokoloff 2002). 4.4. Javne R&R subvencije V zvezi z raziskovalnimi vprašanji, ki jih obravnavamo v tem prispevku, je ključno vprašanje, povezano z javnimi R&R subvencijami, ali obstajajo pozitivna prelivanja od javnih k zasebnim R&R izdatkom; to je, ali R&R subvencije spodbujajo ali nadomeščajo podjetniško financiranje R&R v podjetjih samih, ali so tovrstni javni izdatki dopolnilni in tako dodatek zasebnim R&R izdatkom, ali pa jih le nadomeščajo in dejansko “izrivajo” zasebne R&R izdatke (David, Hall in Toole 1999). Uveljavljena utemeljitev v prid vladne podpore R&R temelji na prepričanju, da obstaja neke vrste nepopolnost trga, ki vodi zasebni sektor v podravnotežno investiranje v R&R (Arrow 1962, Nelson 1959). V dobršni meri do podinvestiranja v R&R prihaja, ker si zasebna podjetja, ki nosijo stroške odkritij, težko prisvojijo družbene koristi od novih tehnologij (problem “nepopolne zasebne prisvojljivosti”) (Griliches 1998, Romer 1990). Rezultati R&R dejavnosti so torej javna dobrina, kar pomeni, da ekonomske spodbude na splošno ne vodijo podjetja v ustrezno raven R&R investicij. Zato mora javno podprti R&R povečati ali dopolniti zasebne R&R napore. Vendar empirične Članki56 UMAR IB revija 1-2/2006 študije kažejo, da prihaja do nadomestila med zasebnimi in javno financiranimi R&R oziroma da podjetja pogosto zmanjšajo svoje lastne izdatke za R&R, ko dobijo R&R subvencije (glej na primer Wallsten 2000, Busom 2000, Klette in Moen 1997, Lach 2000). Glavni razlogi za substitucijski učinek R&R subvencij na zasebne R&R izdatke so: (i) subvencioniranje projektov, ki bi jih podjetja uresničila tudi, če ne bi dobila subvencij; (ii) podjetja prilagodijo svoj portfelj R&R projektov tako, da po prejemu subvencije ustavijo ali upočasnijo uresničitev projektov, za katere ne dobijo subvencij; (iii) povečanje cen R&R vnosov zaradi povečanega povpraševanja, ki je posledica R&R subvencij (Lach 2000, David, Hall in Toole 1999). David, Hall in Toole (1999) so pregledali obstoječo empirično literaturo o učinkih javnih R&R subvencij našli nasprotujoče ugotovitve. Tako pregled ne daje dokončnega empiričnega odgovora glede predznaka in obsega povezave med javnimi in zasebnimi R&R izdatki. Ena tretjina študij, ki so jih analizirali, poroča, da so R&R subvencije nadomestilo za zasebne R&R investicije. Učinek nadomestila je pogostejši med študijami, ki so bile izvedene na podjetniški ali poslovni ravni, kakor med študijami na panožni ali višji ravni združenja. Od 19 analiz na ravni podjetja ali niže jih 9 poroča o nadomestilu, vendar gre v glavnem za analize ameriškega gospodarstva: od 12 podjetniških študij, ki temeljijo na podatkih za ZDA, jih kar 7 poroča o nadomestilu, medtem ko od 7 študij za druge države le 2 poročata o nadomestilu. Dopolnjevanje je tako precej močnejše pri študijah za druge države in obratno pri študijah ameriškega gospodarstva. Ti rezultati kažejo na metodološke probleme, ki vplivajo na rezultate ekonometričnih študij. 5. Opredelitve inovativnosti podjetij in vpliv inovativnosti na rast produktivnosti slovenskih podjetij 5.1. Inovacijska dejavnost slovenskih podjetij V tem delu na podlagi uradnih inovacijskih pregledov Slovenije, ki temeljijo na metodologiji OECD, opredeljujemo inovacijske dejavnosti slovenskih podjetij. Inovacijske preglede v Sloveniji vsako drugo leto pripravlja Statistični urad Republike Slovenije. Prvi obsežni inovacijski pregled smo dobili leta 1996, nato pa še v letih 1998, 2000 in 2002. Inovacijski pregledi zajemajo širok vzorec industrijskih in neindustrijskih podjetij; vključitev v vzorec ni vezan na dejansko R&R dejavnost podjetij. Inovacijski pregledi izčrpno prikazujejo inovacijske dejavnosti podjetij in njenega vpliva na uspešnost/produktivnost slovenskih podjetij. 5.1.1. Opisna statistika inovacijske dejavnosti slovenskih podjetij V tem delu prikazujemo opisno statistiko inovacijske dejavnosti slovenskih podjetij. Inovacijsko dejavnost slovenskih podjetij analiziramo glede na lastništvo, velikost podjetij in tehnološke intenzivnosti sektorjev. Tabela 1 kaže, da je inovacijska dejavnost v Sloveniji, ki zajema inovacije proizvodov in storitev ter inovacije procesov1, precej nizka. Le okrog 20 % slovenskih podjetij je inovativnih, kar pomeni, da so v zadnjem dveletnem razdobju izvedle vsaj eno produktno ali procesno inovacijo. Kar je še posebej opazno, je negativni trend v inovacijski dejavnosti slovenskih podjetij, ki kaže, da se je delež inovativnih podjetij v obdobju 1998-2002 zmanjšal2. Ta trend je predvsem posledica nizke inovacijske dejavnosti domačih podjetij; le 17 % podjetij v domači lasti je inovativnih. Med podjetji v tuji lasti (podjetja z 10 % ali višjim tujim deležem v lastniškem kapitalu) je delež inovativnih podjetij dvakrat višji kakor med domačimi podjetji. To kaže na bolj konkurenčno in inovacijam prijazno okolje v podjetjih v tuji lasti. Primerjava med podjetji glede na njihovo velikost (mala: manj kakor 50 zaposlenih, srednja: 50-250 zaposlenih in velika: več kakor 250 zaposlenih) kaže, da je med srednjimi podjetji tri- do štirikrat več, med velikimi podjetji pa pet- do šestkrat več inovativnih podjetij kakor med malimi podjetji. Tabela 2 kaže pomembne razlike med domačimi in tujimi podjetji. Podjetja v tuji lasti, še posebej če so srednja ali velika, so pogosteje inovativna kakor podjetja v domači lasti, ali natančneje povedano: v povprečju je 30 % -35 % srednjevelikih podjetij v tuji lasti inovativnih, medtem ko je ustrezni delež za podjetja v domači lasti le okrog 25 %. Pri velikih podjetjih je razlika manjša, saj je inovativnih 60 % podjetij v tuji lasti in 55 % podetij v domači lasti. Poglejmo razlike v inovacijski dejavnosti med podjetji iz različnih tehnološko intenzivnih skupin industrij3. Tabela 3 kaže, da so v Sloveniji najbolj 1 V nadaljni analizi ne razlikujemo med produktnimi in procesnimi inovacijami. Analiza determinant obeh tipov inovacijske aktivnosti (glej točko 5.1.2.) ne kaže pomembnejših razlik med njima, zato ju obravnavamo skupaj v eni sami spremenljivki. 2 Delež inovativnih podjetij se zmanjšuje, čeprav celotni izdatki za inovacije rastejo. 3 Posamezne panoge predelovalne dejavnosti so po metodologiji OECD glede na tehnološko intenzivnost razvrščene v štiri skupine: nizko tehnološke, srednje nizko tehnološke, srednje visoko tehnološke in visoko tehnološke inbdustrije. IB revija 1-2/2006 UMAR 57 Članki Tabela 1: R&R izdatki in inovacijska dejavnost slovenskih podjetij glede na vrsto lastništvo, 1996- 2002 (v %) N R&R/Prodaja (Inovativna podjetja) R&R/Prodaja (Neinovativna podjetja) Delež inovativnih podjetij Vsa podjetja 1996 1.454 1,5 0,026 21,7 1998 1.777 1,6 0,003 23,0 2000 2.518 6,0 0,021 21,2 2002 2.564 6,5 0,015 20,6 Domača 1996 1.148 1,4 0,027 18,6 1998 1.371 1,5 0,003 19,5 2000 1.923 7,1 0,023 17,5 2002 1.935 6,4 0,004 17,3 Tuja 1996 306 1,8 0,023 33,3 1998 406 1,9 0,003 34,7 2000 595 4,1 0,012 32,9 2002 629 6,6 0,055 30,5 Vir: Statistični urad Republike Slovenija; lastni izračuni. Tabela 2: R&R izdatki in inovacijska dejavnost slovenskih podjetij po velikosti podjetja in vrsti lastništva, 1996-2002 (v %) N R&R/Prodaja (Inovativna podjetja) R&R/Prodaja (Neinovativna podjetja) Delež inovativnih podjetij Domača Tuja Domača Tuja Domača Tuja Domača Tuja Mala 1996 578 67 1,6 2,2 0,011 0,000 8,8 13,4 1998 790 121 1,0 2,2 0,000 0,000 10,5 11,6 2000 1.358 265 9,4 5,4 0,021 0,000 11,4 14,7 2002 1.424 281 9,0 16,1 0,000 0,016 12,4 11,7 Srednja 1996 438 146 1,4 1,9 0,017 0,011 22,6 27,4 1998 447 183 2,1 1,8 0,008 0,000 25,5 35,5 2000 445 215 5,5 4,5 0,030 0,005 26,3 40,9 2002 406 222 4,1 4,9 0,019 0,144 24,9 36,9 Velika 1996 132 93 1,2 1,8 0,198 0,087 48,5 57,0 1998 126 102 1,0 1,9 0,003 0,022 56,3 60,8 2000 120 115 4,7 2,9 0,025 0,092 54,2 60,0 2002 105 126 2,6 4,3 0,010 0,000 54,3 61,1 Vir: Statistični urad Republike Slovenija; lastni izračuni. inovativna podjetja v srednje visokih tehnoloških panogah, kakor so elektro, avtomobilska, strojna in kemična industrija. Tudi tu podjetja v tuji lasti izkazujejo do 20 odstotnih točk višje številke glede inovacijske dejavnosti. Tudi podjetja v visoko tehnoloških panogah kažejo nadpovprečno Članki58 UMAR IB revija 1-2/2006 Tabela 3: R&R izdatki in inovacijska dejavnost slovenskih podjetij po tehnološko opredeljenih skupinah panog in po tipu lastništva, 1996-2002 (v %) N R&R/Prodaja (Inovativna podjetja) R&R/Prodaja (Neinovativna podjetja) Delež inovativnih podjetij Domača Tuja Domača Tuja Domača Tuja Domača Tuja Nizko teh. 1996 314 98 0,7 0,6 0,026 0,003 17,8 31,6 1998 333 110 0,8 0,9 0,004 0,000 20,1 39,1 2000 423 138 4,2 3,1 0,004 0,002 15,6 39,1 2002 413 147 3,5 4,8 0,004 0,015 14,8 40,1 Srednje nizko teh. 1996 451 96 0,7 0,5 0,005 0,015 12,0 18,8 1998 548 149 0,8 1,0 0,001 0,000 11,1 23,5 2000 867 256 5,4 3,7 0,007 0,020 11,0 20,7 2002 923 266 5,6 4,5 0,005 0,000 10,7 18,8 Srednje visoko teh. 1996 154 61 2,3 2,6 0,011 0,062 31,2 50,8 1998 203 71 2,0 2,3 0,000 0,025 35,0 49,3 2000 245 103 5,4 4,1 0,000 0,012 30,6 47,6 2002 243 101 4,1 3,4 0,000 0,101 34,2 39,6 Visoko teh. 1996 229 51 2,0 3,6 0,087 0,047 24,5 43,1 1998 287 76 2,2 4,0 0,007 0,000 24,0 36,8 2000 339 90 9,6 5,9 0,117 0,000 25,4 42,2 2002 329 107 11,3 7,2 0,002 0,240 26,1 35,5 Vir: Statistični urad Republike Slovenija; lastni izračuni. inovacijsko dejavnost, ki pa je bistveno nižja kakor pri podjetjih v srednje visokih tehnoloških panogah (25 % proti 35 %). Pri podjetjih v tuji lasti so razlike v inovacijski dejavnosti med tehnološko opredeljenimi skupinami panog manj izrazite, saj so z izjemo srednje nizkih tehnoloških panog podjetja v tuji lasti precej podobno usmerjena v inovacijsko dejavnost; delež inovativnih podjetij je med 40 % -50 %. Kar je v tabelah od 1 do 3 še posebej zanimivo, je, da višja inovacijska dejavnost podjetij v tuji lasti ni nujno podprta tudi z višjimi R&R izdatki (relativno glede na prodajo). Dejstvo je, da v zadnjih dveh inovacijskih pregledih (2000, 2002) podjetja v tuji lasti izkazujejo relativno manjše R&R izdatke v primerjavi s podjetji v domači lasti. Njihova višja sposobnost inoviranja torej očitno izhaja iz drugih dejavnikov, kakor so stalen prenos tehnologije in druga prelivanja znanja od njihovih tujih matičnih podjetij. V naslednjem delu natančneje obravnavamo to vprašanje. 5.1.2. Opredelitve inovativnosti slovenskih podjetij V tem delu raziskujemo vprašanje, kaj povzroča inovativno dejavnost slovenskih podjetij. Integrirani pristop k analizi vpliva zunanjih prelivanj znanja na inovacijsko dejavnost podjetij, kakor ga prikazuje slika 1, nakazuje najpomembnejše opredelitve inovacijske dejavnosti podjetij.4 Seznam tistih, ki so na razpolago za empirično raziskavo, je naslednji: - V skladu z endogeno teorijo inovacij in rasti so lastne R&R ključne tako za inovacijsko dejavnost podjetij kakor tudi za njihovo sposobnost vsrkati zunanja prelivanja znanja. Čim višji so lastni izdatki za R&R, višja je 4 Seveda na inovativnost podjetij pomembno vpliva tudi vrsta dejavnikov širšega inovacijskega okolja, kot je razvojno raziskovalna in inovacijska politika države, dober oziroma slab dostop do rizičnega kapitala itd. (glej na primer Bučar in Stare 2002, 2003). V modelu dejavnikov širšega inovacijskega okolja ne upoštevamo, saj predpostavljamo, da so bolj ali manj enaki za vsa podjetja. IB revija 1-2/2006 UMAR 59 Članki inovacijska dejavnost podjetja in večje je vpijanje (absorpcija) zunanjega znanja. - Zunanja prelivanja znanja postajajo vse pomembnejša za inovacijsko dejavnost podjetij. Vendar pa je pomen različnih kanalov zunanjega prelivanja znanja precej različen. Neposreden učinek NTI, ki je opredmeten v tuji tehnologiji in organizacijskem znanju, ki jih tuja matična podjetja prenašajo svojim tujim podružnicam, je morda daleč najpomembnejši kanal zunanjega prelivanja znanja. Glede prelivanja znanja z zunanjo trgovino učinek učenja z izvozom ni gotov oziroma očiten.5 - Tudi učinek prelivanja, ki izhaja iz javnih R&R subvencij, ki povečujejo zasebne R&R izdatke prejemnikov subvencij, ni gotov oziroma prepričljiv. Pričakujemo lahko rezultate nekje med šibko komplementarnostjo in šibko substitutivnostjo. - Absorpcijska sposobnost podjetij (in držav) je zelo pomembna za obseg zunanjega prelivanja znanja. Obseg zunanjega prelivanja znanja se povečuje z obsegom lastnih R&R izdatkov, s tujim lastništvom podjetij, s tehnološko intenzivnostjo panoge (razlikovanje med visoko, srednje visoko, srednje nizko in nizko tehnološkimi panogami), z obsegom človeškega kapitala, z izvozno usmerjenostjo in z velikostjo podjetja. Obseg vertikalnih prelivanj je morda pozitivno povezan s stopnjo usmerjenosti podjetij na domači trg. - Zunanja prelivanja znanja imajo zaradi različnih kanalov prelivanja lahko različen učinek na proizvodne in produktne inovacije. Ornaghi (2004) pravi, da je lažje absorbirati produktne inovacije. Tabela 4 prikazuje pomen zgoraj opisanih opredelitev inovacijske dejavnosti slovenskih podjetij. Tabela kaže stanovitnost inovacijske dejavnosti podjetij glede na dejavnik časa; verjetnost, da so podjetja danes inovativna, je večja pri tistih podjetiji, ki so bila taka tudi pred dvema letoma. Tabela tudi kaže, da bodo inovativna podjetja verjetno večja (merjeno z zaposlenostjo), da bodo precej več investirala v R&R in da bodo pritegnila tudi večji delež subvencij, tako domačih kakor tujih6. Hkrati so inovativna podjetja tudi bolj usmerjena v izvoz in je večja verjetnost, da bodo v tuji lasti. Presenetjivo pa je, da inovativna podjetja niso bolj produktivna, merjeno z dodano vrednostjo na zaposlenega in glede na povprečje panoge. Da bi ugotovili pomen posameznih dejavnikov za inovacijsko dejavnost podjetij, smo ocenili verjetnost INOV it [0, 1], da bo podjetje i v obdobju t izvedlo inovacije: (1) Pr(INOV it =1|M it ) = G(ω M it ), kjer je M it matrika operativnih značilnosti podjetij. Predpostavljamo, da so napake IID porazdeljene in da imajo ekstremne vrednosti neodvisno porazdelitev. Odvisna spremenljivka INOV it je enaka 1, če je podjetje v razdobju t izvedlo kakršno koli inovacijo proizvoda (storitve) ali proizvodnega procesa, in 0, če tega ni naredilo. Kontrolne spremenljivke, ki so vsebovane v M it , so tiste, ki so naštete v tabeli 4, to je dummy za preteklo inovacijsko dejavnost (odložen za eno obdobje, to je za dve leti), velikost podjetja (število zaposlenih), relativna produktivnost podjetja (dodana vrednost podjetja na zaposlenega relativno glede na povprečno produktivnost konkretne panoge), delež izdatkov za R&R v celotni prodaji, izvozna usmerjenost, dummy za tuje lastništvo in tri spremenljivke za pomen R&R subvencij (celotne R&R subvencije, javne R&R subvencije in tuje R&R subvencije, oboje prikazane v razmerju do celotnih R&R izdatkov podjetja). V model so vključena tudi horizontalna in vertikalna prelivanja od inovacijske dejavnosti drugih podjetij. Horizontalna prelivanja merimo s številom inovacij v isti panogi. Vertikalna prelivanja računamo kot število inovacij, do katerih je prišlo v povezanih panogah, pomnoženo z ustreznimi input-output koeficienti, ki odražajo jakost input–output povezanosti med panogami. Skratka, čim bolj sta dve panogi medsebojno povezani z dvostranskimi vezmi ponudbe in povpraševanja in čim višja je inovacijska dejavnost v obeh panogah, več je prostora za pozitivna vertikalna prelivanja znanja med obema panogama. Model upošteva tudi tehnološko intenzivnost panog, v katerih podjetja delujejo. Menimo, da je verjetnost za inovativnost podjetij, da bi ostala konkurenčna, ali da bi krepila svojo tehnološko konkurenčno prednost pred konkurenti, višja v tehnološko bolj zahtevnih panogah. Zaradi kratkega in neuravnoteženega panela v model niso vključeni časovni dummyi. Ocenjujemo model probit z uporabo dveletnih podatkov za vzorec slovenskih podjetij v predelovalni in nepredelovalni dejavnosti v obdobju 1996-2002. Rezultati za dve ločeni oceni modelov probit so v tabeli 5. Obe oceni kažeta, da 5 Učinki prelivanja znanja, ki izhajajo iz uvoza kapitalne opreme in vmesnih proizvodov so po vsej verjetnosti pozitivni – na žalost ne razpolagamo z ustreznimi podatki, da bi ta učinek lahko vključili v model – medtem ko je to precej manj gotovo, če sploh, za učinke učenja z izvozom. 6 Vendar pa subvencije v povprečju ne predstavljajo pomembnejšega deleža izdatkov za R&R. Inovacijski pregledi kažejo, da se izdatki za inovacije v glavnem pokrijejo z lastnimi sredstvi. Članki60 UMAR IB revija 1-2/2006 Slika 1: Medsebojne povezave virov in opredelitev inovacijske dejavnosti podjetij, ki jih uporabljamo v modelu, kakor izhajajo iz ugotovitev empirične literature; upoštevani so le viri in opredelitve, za katere imamo podatke. NOTRANJI VIRI INOVIRANJA Lastne R&R (Delujejo tudi kot determinanta absorbcijske sposobnosti zunanjih prelivanj znanja) ZUNANJI VIRI INOVIRANJA • Tuje lastništvo • Učenje z izvažanjem • Javne R&R subvencije • Vertikalna prelivanja znanja od drugih podjetij • Horizontalna prelivanja znanja od drugih ZUNANJI VIRI INOVIRANJA • Tuje lastništvo • Učenje z izvažanjem • Javne R&R subvencije • Vertikalna prelivanja znanja od drugih podjetij • Horizontalna prelivanja znanja od drugih INOVACIJSKA AKTIVNOST - Produktne inovacije - Procesne inovacije RAST SKUPNE FAKTORSKE PRODUKTIVNOSTI Tabela 4: Opredelitve inovativnosti podjetij v Sloveniji, 1996-2002 (v %) N INOV_t-2 rDV/ Zaposl. Zaposl. R&R/ Prodaja R&R/DV Skupaj subv./ R&R Javne subv./ R&R Tuje subv./ R&R Izvoz/ Prodaja Vhodne NTI Inovativna podjetja 1996 316 - 1,26 346,7 1,55 5,39 5,39 3,12 0,27 43,9 0,388 1998 409 0,643 0,84 312,9 1,62 5,96 4,07 2,42 0,85 43,1 0,397 2000 533 0,554 1,11 278,5 6,02 19,22 4,33 3,42 0,59 38,1 0,368 2002 527 0,694 1,09 283,6 6,47 18,42 4,98 3,14 1,08 43,7 0,364 Neinovativna podjetja 1996 1138 - 1,19 122,8 0,026 0,101 0,180 0,066 0,054 25,7 0,254 1998 1368 0,095 1,11 96,5 0,003 0,006 0,004 0,004 0,000 27,3 0,237 2000 1985 0,122 1,01 68,5 0,021 0,047 0,013 0,013 0,000 21,6 0,201 2002 2037 0,113 0,99 67,5 0,015 0,038 0,016 0,000 0,001 22,8 0,215 Vir: Statistični urad Republike Slovenije, lastni izračuni. IB revija 1-2/2006 UMAR 61 Članki je sedanja inovacijska dejavnost podjetij močno odvisna od njihove pretekle inovacijske dejavnosti. Obstaja 82 % verjetnost, da bo podjetje izvedlo inovacijo proizvoda (storitev) ali procesa, če je bilo v prejšnjem razdobju inovativno. Velikost podjetja pozitivno vpliva na njegovo inovacijsko sposobnost, najverjetneje zaradi učinka obsega; večji obseg prodaje namreč omogoča podejetju, da zbere dovolj sredstev za večje R&R izdatke. To potrjuje tudi zelo pomemben in pozitiven vpliv lastnih R&R izdatkov na inovacijsko dejavnost podjetij. Medtem ko literatura ne daje povsem jasnega odgovora glede pomena R&R subvencij, naši rezultati kažejo, da so tako javne R&R subvencije kakor subvencije, ki so jih podjetja prejela iz tujine (obe merjene z deležem v celotnih R&R subvencijah, ki jih je prejelo podjetje), bistveno pomagale slovenskim podjetjem pri povečanju njihove inovacijske sposobnosti. Tuje lastništvo spodbuja podjetja k inovativnosti, medtem ko izvoz ne kaže bistvenega vpliva na inovacijsko dejavnost podjetij. Za horizontalna prelivanja znanja model kaže, da spodbujajo inovacijsko dejavnost podjetij, medtem ko vertikalna prelivanja niso pomembna. To si lahko razložimo s tem, da visoko konkurenčno okolje z veliko inovacijsko dejavnostjo konkurentov spsodbuja posamezna podjetja, da sodelujejo v R&R in pri inovacijski dejavnosti. Po drugi strani pa se zdi, da so tehnološke zveze z drugimi panogami precej šibke. Zanimivi in zelo presenetljivi sta dejstvi, da individualna produktivnost podjetja in tehnološka intenzivnost panoge, v kateri podjetje deluje, ne določata njegove inovacijske dejavnosti. Sklepali bi namreč, da podjetja gradijo svojo rast produktivnosti na stalni inovacijski dejavnosti. Podobno je nekoliko nenavadno tudi to, da podjetja, ki delujejo v srednje visoko in visoko tehnološko intenzivnih panogah niso nič bolj inovativna kakor podjetja v tehnološko manj zahtevnih panogah. Še posebej glede na to, da je delež inovacijskih izdatkov v prodaji v visoko tehnoloških panogah precej višji.7 Tabela 5: Ocene verjetnosti, da je podjetje inovativno*, 1996-2002 (Rezultati modela probit) Model 1 Model 2 Koef. z-stat Koef. z-stat INOVt-2 0,821 ***11,5 0,822 ***11,5 Velikost 0,495 ***10,0 0,497 ***10,0 rDV/Zaposl 0,003 0,4 0,003 0,4 R&R/Prodaja 117,259 ***25,2 118,173 ***25,2 Skupaj subv./R&R 7,217 ***5,1 Javne subv./R&R 8,497 ***4,3 Tuje subv./R&R 17,678 *1,7 Vhodne NTI 0,119 *1,7 0,117 *1,7 IZV/Prodaja 0,112 1,1 0,103 1,0 HP_INOV 0,008 ***3,3 0,009 ***3,4 VP_INOV -0,003 -0,4 -0,002 -0,4 SN teh -0,043 -0,4 -0,056 -0,5 SV teh -0,035 -0,3 -0,045 -0,4 V teh -0,133 -1,0 -0,162 -1,2 Const. -2,602 ***-18,7 -2,603 ***-18,7 Število opazovanj 4167 4167 LR chi2(12) 2888,5 2897,6 Prob > chi2 0,00 0,00 Pseudo R2 0,616 0,618 Dep.var.: INOV t * Produktne in procesne inovacije so obravnavane enako. 7 8,5 % v visoko tehnoloških panogah v primerjavi z 2,5 % v srednje visoko, 2,7 % v srednje nizko in 1,4 % v nizko tehnološko intenzivnih panogah. Članki62 UMAR IB revija 1-2/2006 Poleg gornjih ocen, v katerih smo produktne in procesne inovacije obravnavali enako, smo tudi ločeno ocenjevali obe vrsti inovacijske dejavnosti. Vendar so dobljeni rezultati za obe vrsti inovacijske dejavnosti skoraj enaki, kar upravičuje našo odločitev, da obe vrsti inovacij obravnavamo v eni skupni spremenljivki. V obeh ločenih ocenah so le nekatere minimalne razlike, da procesne inovacije zahtevajo nekoliko večja podjetja, medtem ko je v podjetjih v tuji lasti večji poudarek na produktnih inovacijah, in da prinašajo nekoliko višji donos za javne subvencije. 5.2 Učinek inovativnosti na rast produktivnosti slovenskih podjetij Medtem ko so rezultati ocen v prejšnjem delu pokazali precejšnjo učinkovitost lastnih R&R izdatkov in R&R subvencij za inovacijsko dejavnost podjetij, je namen tega dela oceniti pomen inovativnosti za rast skupne faktorske produktivnosti (SFP) podjetij. V empiričnem delu sledimo obširni literaturi o prispevku R&R k rasti SFP podjetij. Praviloma se v takšni analizi uporablja pristop računovodstva rasti v obliki standardne Cobb–Douglasove produkcijske funkcije (glej Griliches 1998 za obsežen pregled empiričnih študij o prispevku R&R k rasti). Izhajamo iz naslednje produkcijske funkcije: (2) iteRLKAeY ititit t it εγβαλ= , kjer je Y it dodana vrednost v podjetju i v času t, K, L, in R pa predstavljajo kapital, zaposlenost in raziskovalni kapital, ki se uporabljajo v proizvodnji. A je konstanta, λ pa predstavlja stopnjo neopredmetene tehnične spremembe; e označuje napake in zajema vse podjetniško specif ične motnje, napake pri merjenju itd. Produkcijska funkcija je homogena stopnja r v K, L in M, tako da je g = α+β+γ≠ 1, kar pomeni, da ima Y lahko nekonstantne donose na obseg. α , β in γ so elastičnosti proizvodnje glede na kapital, delo in R&R kapital. Naša glavna pozornost je usmerjena v oceno elastičnosti γ , ki odraža marginalno produktivnost, ali stopnjo donosa donosa glede na R&R kapital. Z logaritemsko transformacijo in lineariziranjem lahko (2) enostavno napišemo v obliki prvih razlik: (3) ∆ y it = λ + α ∆ k it + β ∆ l it + γ ∆ r it +∆ ε it . . Po kontroli standardnih vnosov (delo in kapital), nam ocena γ odraža prispevek R&R kapitala k rasti skupne faktorske produktivnosti (SFP). Predpostavljamo, da R&R kapital vsebuje sklop dejavnikov, ki spodbujajo inovacijsko dejavnost in so z vidika podjetja bodisi notranji ali zunanji. Torej lahko napišemo R kot funkcijo notranjega R&R kapitala F it in različnih učinkov prelivanja Z it : (4) R it =f i (F it , Z it ), kjer F it vsebuje lastne R&R izdatke podjetja, merjene relativno z deležem R&R izdatkov v celotni prodaji podjetja. Z it zajema vse učinke prelivanj, ki krepijo inovacijsko sposobnost podjetja, kakor so tuje lastništvo, učenje z izvažanjem (delež izvoza v prodaji), javne R&R subvencije, ki jih podjetje dobi iz domačih ali mednarodnih virov, kakor tudi inovacijska prelivanja, ki jih podjetje prejme od drugih podjetij znotraj iste panoge ali iz drugih panog. Na panelnih podatkih je enačba (2) praviloma predmet podjetniško specifičnih časovno neodvisnih motenj, ki jih je možno kontrolirati z uporabo ene od standardnih ekonometričnih tehnik za panelne podatke (znotraj ali med cenilkami). Druga možnost za odpravo podjetniško specifičnih učinkov je, da ocenimo enačbo (3), kjer z izračunom prvih razlik enostavno izbrišemo časovno neodvisne podjetniško specifične učinke. Še en problem pri časovnih vrstah in presečnih podatkih, kakor je (2), je potencialna endogenost med vnosi in donosi, ki lahko vodi v pristransko oceno koeficientov za vnose. Vendar pa pri tako kratkih in neuravnoteženih panelnih zbirkah podatkov s skoraj dvema do tremi opazovanji na podjetje, kakor je naša, tega ni mogoče uspešno odpraviti. Popravek te endogenosti z uporabo metode Olley-Pakes ali z metodo momentov (GMM) zahteva daljše časovne serije podatkov, da bi jih lahko učinkovito uporabili kot odložene instrumente sedanje uspešnosti podjetja. V prvi specifikaciji sledimo drugim empiričnim študijam in ocenjujemo (3) tako, da vključimo le R&R izdatke (relativno glede na prodajo) kot mero R&R kapitala. Ta ocena nam da zgornjo mejo možnega povečanja donosa glede na R&R kapital. Kakor kaže tabela 6 (glej model 1) je ocenjena elastičnost R&R kapitala glede na rast donosa slovenskih podjetij v obdobju od 1996-2002 približno 0,24. Ta ocena je znotraj meja donosov - med 0,04 in 0,56 - ki so jih ugotovile druge empirične študije s podobno specifikacijo modela (glej tabelo 7). V naši drugi specifikaciji (glej model 2 v tabeli 6) smo naredili korak naprej, s tem da ocenjujemo vpliv inovacij, ki so efektivni rezultat R&R, na rast SFP podjetja. To je naša preferenčna ocena, ki ocenjuje stopnjo donosa inovacij k SFP na 0,069. IB revija 1-2/2006 UMAR 63 Članki Tabela 6: Vpliv R&R in inovativnosti na rast SFP slovenskih podjetij, 1996-2002 Model 1 Model 2 Model 3 Koef. t-stat Koef. t-stat Koef. t-stat Kapital 0,029 ***4,5 0,025 *3,4 0,021 ***3,0 Delo 0,446 ***13,4 0,446 ***13,2 0,451 ***13,4 R&R/prodaja 0,238 *1,9 INOV 0,069 *1,8 p[INOV] 0,083 **2,2 VNTI 0,062 *1,8 0,051 *1,8 INOV * VNTI -0,051 -0,8 IZV/Prodaja 0,052 1,3 HP_INOV 0,001 1,5 VP_INOV 0,002 1,4 SN teh -0,055 -1,2 SV teh 0,036 0,7 V teh 0,054 0,5 Const. -0,205 ***-3,0 -0,302 ***-3,6 -0,185 ***-2,6 Časovni dummyji Ne Da Da Število opazovanj 3144 3073 3073 F-test 72,81 21,63 45,65 Adj R-sq. 0,064 0,069 0,068 Dep.var.: DV *, ** in *** označuje pomembnih koeficientov na 10 %, 5 % in 1 %. ∆ ∆ ∆ ∆ Tabela 7: Ocenjena stopnja donosa na R&R kapital v nekaterih prejšnjih študijah Vzorec podjetij Stopnja donosa na R&R Mansfield (1980) Ameriška kemična in naftna podjetja (1960-76) 0,27 Griliches in Mairesse (1983) Ameriška in francoska podjetja (1973-78) 0,28 Clark in Griliches (1984) Ameriške poslovne enote (1971-80) 0,20 Sassenou (1988) Japonska podjetja (1973-81) 0,22 Lichtenberg in Siegel (1989) Ameriška podjetja (1972-85) 0,13 Fecher (1989) Belgijska podjetja (1981-83) 0,04 Griliches in Mairesse (1990) Ameriška podjetja (1973-80) 0,41 Japonska podjetja (1973-80) 0,56 Vir: Griliches 1998. Kaže, da v povprečnem slovenskem podjetju inovativnost prispeva 6,9 % k rasti SFP. Poleg tega tuje lastništvo prispeva še nadaljnjih 6,2 % k rasti SFP podjetij. Vendar naši rezultati prav tako kažejo, da imajo inovacije enak vpliv na rast SFP tako v podjetjih v tuji kakor v domači lasti (glej interakcijski izraz INOV*VNTI). Torej ima tuje lastništvo dvojni vpliv na rast podjetniške SFP. Najprej krepi inovacijsko sposobnost podjetja, kar smo pokazali že v prejšnjem delu, nato pa še dodatno prispeva k rasti SFP podjetja z boljšimi organizacijskimi tehnikami itd. Druge spremenljivke zunanjega prelivanja znanja, ki so vključene v našo specifikacijo modela 2, kakor so izvozna usmerjenost in vertikalna prelivanja inovacij, ne kažejo nekega dodatnega vpliva na rast SFP v podjetjih. Kakor smo prikazali v prejšnjem delu, je zelo verjetno, da ta zunanja prelivanja znanja spodbujajo inovacijsko sposobnost podjetij, ne vplivajo pa na rast SFP v podjetjih per se. To smo preverili s tem, da smo vključili (z modelom) ocenjeno vrednost inovacij, ki smo jo ocenili v modelu probit “proizvodnje inovacij” (uporabili smo napovedane vrednosti modela 1 v tabeli 5). Rezultati Članki64 UMAR IB revija 1-2/2006 vključitve te ocenjene inovacijske spremenljivke (glej model 3 v tabeli 6) privedejo do nekoliko višje ocene prispevka inovacij k rasti SFP (ocena γ se poveča na 0,83). Ponovno je opaziti, da tuje lastništvo prispeva dodatnih 5,1 % k rasti SFP v podjetjih. V skladu z gornjimi ugotovitvami izhajajo trije pomembni zaključki za slovenska podjetja. Prvič, lastni R&R izdatki podjetij in zunanja prelivanja znanja, kakor so domače in mednarodne javne R&R subvencije, tuje lastništvo in medpanožna prelivanja inovacij, krepijo inovacijsko sposobnost podjetij. Drugič, inovacije kot rezultat R&R dejavnosti podjetij bistveno prispevajo k rasti skupne faktorske produktivnosti podjetij. In tretjič, tuje lastništvo ima dvojni vpliv na rast SFP v podjetju – krepi inovacijsko sposobnost podjetja, nato pa z boljšimi organizacijskimi tehnikami itd. Še dodatno prispeva k rasti SFP v podjetju. 6. Zaključki Kljub vse več študijam o inovacijah ostajajo številna vprašanja, povezana s procesom inovativnosti, odprta. Empirične študije v glavnem raziskujejo številne opredelitve in učinke inovacijske dejavnosti. Skupaj z rastočim številom in zapletenostjo identificiranih pomembnih opredelitev inovacijske dejavnosti in kanalov razširjanja znanja, ostaja proučevanje njihovega relativnega pomena in simultanosti učinkov pomemben raziskovalni izziv. Analiza za Slovenijo temelji na hkratni oceni pomena notranjih in zunanjih virov inovativnosti ter njihovega vpliva na rast produktivnosti. Lastni R&R izdatki in prejšnja inovacijska dejavnost, ki ju uporabljamo kot spremenljivki notranjih virov inovativnosti, se dosledno potrjujeta kot značilnosti inovacijske dejavnosti. Vendar pa sta precej bolj učinkoviti, ko ju spremlja širjenje znanja iz zunanjih virov. Zunanja prelivanja znanja, tako domača kakor tuja, se torej kažejo kot pomembna in spodbudna za inovativnost. Domače in mednarodne R&R subvencije ter medpanožna prelivanja inovacij dopolnjujejo notranje vire in pomembno povečujejo inovacijsko sposobnost slovenskih podjetij. Vhodne NTI prav tako bistveno povečujejo inovacijsko sposobnost podjetij. V primerjavi z domačimi podjetji podjetja v tuji lasti kažejo celo nižji povprečno raven R&R izdatkov, kar nakazuje, da pri njih inovacijsko dejavnost večinoma povzročajo drugi dejavniki, kakor so prelivanja znanja in tehnologije. Po drugi strani pa kaže, da izvoz ni pomemben kanal širjenja znanja ali spodbujevalec inovativnosti. Tudi produktivnost in tehnološka intenzivnost panoge nmata velikega vpliva na inovacijsko dejavnost. Pomen zunanjih dejavnikov nakazuje, da so podjetja, čeprav so produktivna, tehnološko intenzivna in so bila tudi do sedaj inovativna ter navkljub njihovi lastni R&R dejavnosti, vse manj samozadostna pri njihovi tekoči in prihodnji inovacijski dejavnosti. Ker je R&R dejavnost pogosto rezultat nekooperacijske strategije, tehnologija in inovacije pa nerivalske, so prelivanja še posebej pomembna. Zunanje spodbude inovativnosti, ki izhajajo iz (domačih in tujih) R&R subvencij, NTI, in konkurenčno okolje (horizontalna prelivanja inovacij) moramo tako upoštevati kot pomembne dopolnilne vire. Izkoriščanje zunanjih prelivanj prav tako dopolnjuje glavni učinek R&R virov, ki se odraža v bistvenem povečanju skupne faktorske produktivnosti. Za Slovenijo stopnja donosa R&R kapitala, ocenjena z growth accounting approach, znaša 0,24, in se uvršča znotraj meja ocen iz drugih študij s podobnimi modelskimi ocenjevanji. Tuje lastništvo ima tako, podobno kakor R&R, dvojni učinek na rast SFP v podjetju – krepi sposobnost podjetij, da vpijajo znanje in so inovativna, še dodatno pa k rasti SFP v podjetju prispevajo boljše organizacijske tehnike in drugih kanali širjenja znanja. Pri naslednjen raziskovanju inovacijske dejavnosti bi lahko razširili število možnih zunanjih opredelitev in natančneje proučevali domača in mednarodna prelivanja oziroma eksternalije v znanju iz domačih in tujih virov (vertikalna in horizontalna prelivanja z NTI, prelivanja z uvozom in asimetrijo prelivanj). S tem bi dodatno opredelili njihovo relativno težo. Prav tako je treba morebitne spremembe pomena opredelitev in učinkov inovacijske dejavnosti proučevati v dinamičnem kontekstu. Literatura Aghion, P. and P. Howitt. 1992. “A Model of Growth through Creative Destruction”. Econometrica, 60: 323-351. Aghion, P. and P. Howitt. 1997. Endogenous Growth Theory. Cambridge, MA: MIT Press. Aitken, B.J. and A.E. Harrison. 1999. “Do Domestic Firms Benefit from Direct Foreign Investments? Evidence from Venezuela.” American Economic Review, 89: 605-618. Alvarez, R. and R. Robertson. 2004. “Exposure to foreign markets and plant level innovation: evidence from Chile and Mexico”. Journal of International Trade and Economic Development, 13(1): 57-87. Alverez, I., J.P. Damijan, and M. Knell. 2002. “Do Spanish Firms Get Technology through FDI and Trade? ” Mimeo. Madrid: University of Madrid. Arrow, K. 1962. “Economic welfare and the allocation of resources to invention”. In R. Nelson (ed.), The IB revija 1-2/2006 UMAR 65 Članki Rate and Direction of Inventive Activity. Princeton University Press. Pp.: 609-625. Barry, F., H. Görg, and E. Strobl. 2002. “Productivity spillovers and labour-market crowding out: interactions between foreign and domestic firms in Irish manufacturing”. Mimeo. Dublin: University College Dublin. Bernard, A. and B. Jensen. 1999. “Exceptional exporter performance: cause, effect, or both?” Journal of International economics, 47: 1-25. Blalock, G. 2001. “Technology from Foreign Direct Investment: Strategic Transfer through Supply Chains.” Mimeo. Berkeley, University of California. Blanchard, O. 1997. The Economics of Post- Communist Transition. Oxford: Oxford University Press. Blomström, M., S. Globerman and A. Kokko. 2000. “The Determinants of Host Country Spillovers from Foreign Direct Investment. CEPR Discussion Paper 2350. London: Centre for Economic Policy Research. Blomström, M. and A. Kokko. 1998. “Multinational corporations and spillovers”. Journal of Economic Surveys, 12: 247-277. Blomström, M. F. and F. Sjöholm. 1999. “Technology Transfer and Spillovers: Does Local Participation with Multinationals Matter?” European Economic Review, 43: 915-923. Blomström, M. and E. Wolff. 1994. “Multinational Corporations and Productivity Convergence in Mexico,” In: W. Baumol, R. Nelson, and E. Wolff (eds.), Convergence of Productivity: Cross-National Studies and Historical Evidence. Oxford: Oxford University Press. Borensztein, E., J. De Gregorio, and J.W. Lee. 1998. “How Does Foreign Direct Investment Affect Economic Growth?” Journal of International Economics, 45: 115-135. Bučar, M. and M. Stare. 2002. “Slovenian innovation policy: underexploited potential for growth”. Journal of International Relations and Development, 5 (4): 427-448. Bučar, M. in M. Stare. 2003. “Inovacijska politika male tranzicijske države”, (Knjižna zbirka Pravo in gospodarstvo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Busom, I. 2000. “An Empirical Evaluation of the Effects of R&D Subsidies”. Economics of Innovation and New Technology. Cameron, G., J. Proudman and S. Redding. 2003. “Technological convergence, R&D, trade and productivity growth”. European Economic Review. Chen, E.K. 1997. “The total factor productivity debate: determinants of economic growth in East Asia”. Asian-Pacific Economic Literature, 11(1): 18-38. Clerides, S., S. Lach, and J. Tybout. 1998. “Is Learning-by-Exporting Important? Micro-Dynamic Evidence from Colombia, Mexico and Morocco.” Quarterly Journal of Economics, 113: 903-947. Coe, D. and E. Helpman. 1995. “International R&D Spillovers.” European Economic Review, 39: 859-887. Cohen, W. and D. Levinthal. 1989. “Innovation and learning: The two faces of R&D”. Economic Journal, 99: 569:596. Damijan, J.P., M. Knell, B. Majcen and M. Rojec, Matija. 2003a. “The role of FDI, R&D accumulation and trade in transferring technology to transition countries: evidence from firm panel data for eight transition countries”. Economic Systems, 27: 189-204. Damijan, J.P., M. Knell, B. Majcen and M. Rojec, Matija. 2003b. “Technology Transfer through FDI in Top-10 Transition Countries: How Important are Direct effects, Horizontal and Vertical Spillovers”. William Davidson Working Paper Number 549. Ann Arbor: The William Davidson Institute at the University of Michigan Business School. David, P.A., B.H. Hall and A.A. Toole. 1999. “Is Public R&D a Complement or a Substitute from private R&D? A Review of the Econometric Evidence”. NBER Working Paper Series, Working Paper 7373. Cambridge: National Bureau of Economic Research. Djankov, S. and B. Hoekman. 2000. “Foreign Investment and Productivity Growth in Czech Enterprises.” World Bank Economic Review, 14(1): 49-64. Eaton, J. and S. Kortum. 2001. “Trade in capital goods “. European Economic Review, 45: 1195-1235. Eaton, J. and S. Kortum. 1999. “International Patenting and Technology Diffusion: Theory and Measurement”. International Economic Review, 40: 537-570. Eaton, J. and S. Kortum. 1996. “Trade in Ideas: Patenting and Productivity in the OECD.” Journal of International Economics, 40: 251-271. Feenstra, R., J. Markusen, and W. Zeile. 1992. “Accounting for Growth with New Inputs: Theory and Evidence.” American Economic Review, 82: 415-421. Girma, S., D. Greenaway, and K. Wakelin. 2001. “Who Benefits from Foreign Direct Investment in the UK?” Scottish Journal of Political Economy, 48: 119-133. Gőrg, Holger and Strobl, Eric. 2001. “Multinational Companies and Productivity Spillovers: A Meta Analysis”. The Economic Journal, 111: 723-739. Gőrg, Holger and Strobl, Eric. 2004. “Foreign Direct Investment and Local Economic Development: Beyond Productivity Spillovers”. GEP Research Papers 04/11. Griffith, R., S. Redding and H. Simpson. 2004. “Foreign Ownership and Productivity: New Evidence from the Service Sector and the R&D Lab”. CEP Discussion Paper No 649. London: Centre for Economic Članki66 UMAR IB revija 1-2/2006 Performance, London School of Economics and Political Science. Griliches, Z. 1998. R&D and Productivity. Chicago: University of Chicago Press. Griliches, Z. 1980. “Returns to R&D expenditures in the private sector”. In K. Kendrick and B. Vaccara (eds.), New Developments in Productivity Measurement. Chicago, IL.: Chicago University Press. Griliches, Z. and F. Lichtenberg. 1984. R&D and productivity growth at the industry level: Is there still a relationship. In Z. Griliches (ed.), R&D, Patents and Productivity. Chicago, IL.: NBER and Chicago University Press. Grossman, G. and E. Helpman. 1991. Innovation and Growth in the World Economy. Cambridge, MA.: MIT Press. Haddad, M. and A. Harrison. 1993. “Are There Positive Spillovers from Direct Foreign Investments? Evidence from Panel Data for Morocco.” Journal of Development Economics, 42: 51-74. Hall, B. and J. Mairesse. 1995. “Exploring the relationship between R&D and productivity in French manufacturing firms”. Journal of Econometrics, 65: 263-294. Hallward-Driemeier, M., G. Iarossi and K. Sokoloff. 2002. “Exports and manufacturing Productivity in east Asia: A Comparative Analysis with Firm-level Data”. Working paper (December). University of california at Los Angeles. Harrison, A. 1996. “Determinants and Effects of Direct Foreign Investment in Cote d’Ivoire, Morocco, and Venezuela”. In M.J. Roberts and J.R. Tybout (eds.), Industrial Evolution in Developing Countries. Oxford: Oxford University Press. Hoppe, M. 2005. “Technology Transfer through Trade”. Nota di Lavoro 19.2005. Milano: Fondazione Eni Enrico Mattei. Keller, W. 2002a. “Geographical localization of international technology diffusion”. American Economic Review, 92: 120-142. Keller, W. 2002b. “Trade and the transmission of technology”. Journal of Economic Growth, 7: 5-24. Keller, W. 2004. “International Technology Diffusion”. Mimeo. University of Texas, National Bureau of Economic Research, Centre for Economic policy Research. Keller, W. and S.R. Yeaple. 2003. “Multinational Enterprises, International Trade, and Productivity Growth: Firm Level Evidence from The United States”. Working Paper 9504 (February). Cambridge: National Bureau of Economic Research. Kinoshita, Y. 2000. “R&D and Technology Spillovers via FDI: Innovation and Absorptive Capacity.” Mimeo, Prague: CERGE-EI. Klette, T.J. and J. Moen. 1997. “R&D Investment Respsonses to R&D Subsidies: A Theoretical Analysis and Microeconomic Study”. Mimeo. Kokko, A. 1992. “Foreign Direct Investment, Host Country Characteristics, and Spillovers.” Mimeo. Stockholm: The Economic Research Institute. Kokko, A. 1994. “Technology, Market Characteristics and Spillovers.” Journal of Development Economics, 43: 279-293. Konings, J. 2001. “The Effects of Foreign Direct Investment on Domestic Firms: Evidence from Firm Level Panel Data in Emerging Economies.” CEPR Discussion Paper 2586. Kraay, A., I. Soloaga and J. Tybout. 2001. “Product, quality, productive effciency, and international technology diffusion: Evidence from plant-level panel data”. Paper presented at the NBER Summer Institute. Lach, S. 2000. “Do R&D Subsidies Stimulate or Displace Private R&D? Evidence from Israel”. NBER Working Paper Series, Working Paper 7043. Cambridge: National Bureau of Economic Research. Lim, E.G. 2001. “Determinants of, and the Relation Between Foreign Direct Investment and Growth: A Summary of the Recent Literature”. IMF Working Paper WP/01/175. Washington, D.C.: International Monetary Fund. Lumenga-Neso, O., M. Olarreaga and M. Schiff. 2001. “On ‘Indirect’ Trade-related R&D Spillovers”. Mimeo. Washington, D.C.: The World Bank. Mansfield, E. 1980. “Basic research and productivity increase in manufacturing”. American Economic Review, 70: 863-873. Mansfield, E. and M. Romero. 1980. “Technology Transfer to Overseas Subsidiaries by U.S. Based Firms.” Quarterly Journal of Economics, 95: 737- 750. Markusen, J. and A. Venables. 1999. “Foreign Direct Investment as a Catalyst for Industrial Development”. European Economic Review, 43: 335-356. Nelson, R.R. 1959. “The simple economics of basic scientific research”. The Journal of Political Economy, 67: 297-306. Ornaghi, C. 2004. “From Innovation to Productivity”. Ph. D. Dissertation. Madrid: Universidad Carlos III de Madrid, Departamento de Economia. Rodriguez-Clare, A. 1996. “Multinationals, Linkages, and Economic Development”. American Economic Review, 86: 852-873. Romer, P. 1990. “Endogenous Technological Change”. Journal of Political Economy, 98: S71-S102. Schoors, K. and B. van der Tol. 2001. “The Productivity Effect of Foreign Ownership on Domestic Firms in Hungary.” Mimeo, University of Gent. IB revija 1-2/2006 UMAR 67 Članki Segerstrőm, P., T.C.A. Anant and E. Dinopulus. 1990. “A Schumpeterian model of the product life cycle”. American Economic Review, 80: 1077-1092. Smarzynska, B. 2001. “Spillovers from Foreign Direct Investment through Backward Linkages: Does Technology Gap Matter?” Mimeo. Washington, D.C.: The World Bank. Smarzynska, B.K. 2003. “Does Foreign Direct Investment Increase the Productivity of Domestic Firms? In Search of Spillovers through Backward Linkages”. William Davidson Working Paper Number 548 (March). Ann Arbor, The William Davidson Institute at the University of Michigan Business School. Smarzynska, B. and M. Spatareanu. 2002. “FDI Spillovers Through Backward Linkages in Romania: Some Determinants.” Mimeo. Washington, D.C.: The World Bank. Smolny, W. 2000. Endogenous Innovations and Knowledge Spillovers. Heidelberg: Physica-Verlag. UNCTAD. 2000. World Investment Report 2000. New York and Geneva: United Nations. Wallsten, S.J. 2000. “The Effects of Government- Industry R&D Programs on Private R&D: The Case of the DSmall Business Innovation Research Program”. Rand Journal of Economics, Spring. Ključne besede: inovacije, zunanje, prelivanje znanja, NTI, inovativnost, Slovenija Keywords: innovation, external knowledge spillovers, FDI, Slovenia 68 UMAR IB revija 1-2/2006 Special topic In this volume of IB-revija we would like to continue with a “Special Topic” practice. We therefore proudly present you with several articles on the topic of flat tax rate that were presented and discussed at The International Academic Forum on Flat Tax Rate, The Forum took place on February 3 and February 4, 2006 in Bled, Slovenia. It was organized by the Center of Excellence in Finance (CEF)*, a training institute for public finance in Slovenia as a result of a joint initiative of the International Monetary Fund (IMF) and the CEF. Flat Tax is an issue at the center of public debate in many countries around the world right now. Given the importance of its social and macroeconomic implications, it confronts the policy makers, practitioners, and academia with challenging questions. Sharing the experience, discussing the results of analytical work and exploring new ideas could, therefore, prove very helpful in tracing the avenues for the future. Authors and experts that deal with taxation issues or have already published articles on this topic, and representatives from numerous countries participated with their contributions. Current theoretical thinking and practical experience in the area of taxation were presented and discussed. They led to an exchange of information among countries that are now deciding for reforms by learning from the experience of those that have already implemented these reforms. Authors and experts touched on all aspects of this topic and discussed many dilemmas that had been emerging from this, together with various possible solutions. Morning of the first day was dedicated to theoretical thinking with practical experience being covered in the afternoon. The second day of the Forum was dedicated to the proposed tax reforms in Slovenia. Several authors prepared their contributions to be published in the IB-revija as background papers to the Forum. We wish you a pleasant and interesting reading. Alenka Kajzer, the editor and Mira Dobovišek, director of Cente of Excellence in Finance * The Center of Excellence in Finance (CEF) was established in January 2001 by the Slovene Government on the initiative of Slovenian Ministry of Finance and in close cooperation with Ministries of Finance of other countries in South East Europe to address the issue of capacity development in public finance management. Please visit www.cef-see.org to find out more about the Center of Excellence in Finance.