Štev. 9.	V Ljubljani 1. septembra 1875.	Leto V.
iba po jezeri plava,
V zraki se ptica glasi. „Riba, kaj iščeš v globini, Zgoraj kaj ptičica ti?"
„„Svobode zlate svetloba Kliče me gori v nebó; Svoboda v čistih valovih Nosi me vodi na dno."1'
lAiji%a Pesjakova.
Materin glas.
Mlakarjev Lovro je bil verlo priden učenec ; rad je hodil v šolo ter je pazil na vse, kar so gospod učitelj v šoli učili. Kedar koli je bil kdo zaradi pridnosti ali lepega obnašanja pohvaljen ah obdarovan, gotovo je bil pervi med temi Mlakarjev Lovro. Da je to njegovega očeta zelò veselilo, tega mi nij treba opomenovati, a veselilo bi bilo tudi mater, ako je ne bi -bila že pred tremi leti nemila smert pokosila. Lovro je imel jako dobrega in skerbnega očeta, nu ipak je čutil, da nema matere. Otroci! ne morem vam povedati, kolika nesreča je za otroke, kateri nemajo dobre svoje matere. Dete brez matere, to vam je največja sirota na svetu. Večkrat je Lovro na tihem zdi-
hoval in se spominjal ónih presrečnih trenotkov, ki jih je preživel v materinem naročji Pogostoma je zahajal na pokopališče, objemal je tam materin grob in ga močil sè solzami. Domóv se vernivši, čutil se je vselej nekako potolaženega. Tolažba sicer žalostna, ali je ipak tolažba!
Nekega jutra najde oče svojega sina zelò zamišljenega. ■ Ko ga povpraša, kaj da mu je, da je tako zamišljen, začne Lovro pripovedovati, kaj se mu je sanjalo. Vso noč se mu je sanjalo o njegovej pokojnej materi, vso noč se je ž njo razgovarjal. Neizmerno se je radoval ubogi Lovro v teh presrečnih sanjah ; kajti bilo mu je kakor takrat, ko je še mogel živo mater objeti si in poljubiti. Ali tudi te sanje so mu bile kmalu grozne. Sanjalo se mu je namreč, da ga je mati prijela za roko in ga peljala na pokopališče. Tja dospevši reče mu mati: „sinek moj, ti se ze zelò raduješ, da imaš mater pri sebi, toda ti ne veš, da so to samo sanje in-da sva v resnici daleč, zelò daleč narazen. Zdaj mi je treba zopet v moje prebivališče ; mi prej nego se zopet vležem v. svojo hladno posteljco, sprejmi moj poslednji nauk in obečaj (obljubi) mi, da ga tudi izpolniš. Dokler sem še živela, mnogo sem prevdarjala, kaj da postaneš in kakšen stan da si izbereš. Mislila sem to in óno, ali nikdar se nijsem mogla odločiti, kaj naj ti sovetujem. Nu poslušaj zdaj moj sovet in glédi, da ga % izpolniš. Moja želja je, da si vedno ubogljiv in priden v šoli, da ubogaš svoje učitelje in predpostavljene, a kedar doveršiš ljudske šole, da se posvetiš mizarskemu rokodelstvu ter postaneš pošten mizar!" — Na te materine besede, ki jih je Lovro dobro slišal v sanjah in si jih tudi dobro zapomnil, zdelo se mu je, kakor da bi se bil grob odperl in bi mu bila mati podala bledo in merzlo roko ter mu rekla „z Bogom," a černa zemlja jo je potem zopet zakrila. V tem trenotji se Lovro prebudi. Bilo je ravno dve po polnoči. Lovro nij mogel več zatisniti očesa.
To je tedaj Lovro pripovedoval dobremu očetu kot uzrok svoje zamišlje-
nosti.
Oče' mu ganen reče: „dasiravno ne smemo sanjam verjeti in jim pripisovati Bog vé kake važnosti, ipak ti sovetujem, da se spominjaš nauka, ki si ga v spanji slišal od svoje dobre pokojne matere. Njen nauk je tudi moj nauk. Bodi dober, ubogljiv in pošten, pa bodeš gotovo srečen ves čas svojega življenja, bodi si že v katerem koli stanu. A kar se tiče mizarskega rokodelstva, kateremu bi se moral posvetiti po materinej želji, to naj določijo šole, v katere hodiš io se učiš. Ako bodeš napredoval, kakor doslej, ne bode se ti treba učiti mizarstva; tebe čaka boljši in važnejši stan."
Lovrov oče je bil imovit mož. Imel je dve lepi hiši, dosti zemlje, šest krav in tri konje, ter mi nij treba naštevati še drugih manjših pertlarij. Nij mu tedaj bilo težko skerbeti za sina, da se na kaj višjega popné nego li ravno do mizarstva. Pa tudi Lovro je imel dobro in bistro glavico kakor malo kateri njegovih tovarišev. Nič nij bilo tedaj na potu, da bi Lovro ne mogel
postati jedenkrat kak imeniten, odličen gospod.
*
* *
Koncem šolskega leta je bila v bližnjen tergu, kamor je Lovro v šolo hodil, za šolsko mladino velika svečanost. Delila so se šolska darila in v zlato knjigo so bili zapisani vsi óni učenci, ki so se med letom pridno učili
in lepo vedli. Šolska izba je bila polna domače in ptuje gospode. Tudi Lov-rov oče je bil prišel, da vidi, bode li odlikovan njegov sin. Po kratkem govoru, ki ga je govoril ravnatelj dotične ljudske šole zbranim učencem in ostalim gostom, nastahe grobna tišina. Zdaj odpré šolski nadzornik zlato knjigo ter začne čitati: „Iz četertega razreda pervi zasluži darilo Lo vro Mlakar .. . Le pomislite otroci, s kolikim veseljem stopi zdaj Lovro pred šolskega nadzornika ter prejme krasno, z zlatim obrezkoin vezano knjigo, ki je bila pervo in najlepše darilo.
Njegovemu očetu, ki je stal daleč doli v kotu pri šolskih vratih, malo da se nij serce raztopilo od velicega veselja. Debela solza mu kane po licu, spomnivši se, koliko radost bi zdaj uživala pokojna mati, da je nij tako zgodaj smert pokosila.
Po dokončanej šolskej svečanosti je bil Lovro z očetom povabljen na kosilo k mestnemu gospodu župniku. Bilo je tukaj zbrano mnogo gospode. Vsi so čestitali pridnemu Lovni na lepem darilu, ki je je prejel v spomin svoje pridnosti, poslušnosti in lepega vedenja. Pri kosilu so gospodje izrekli željo, naj bi oče dal pridnega Lovra v Ljubljano v latinske šole. Oče v to tudi privoli. Lovro nij rekel ničesar, samo nasmehnil se je, ko so mu gospodje začeli pripovedovati, da postane še jedenkrat velik in imeniten gospod.
In res je moral Lovro s početkom novega šolskega leta v Ljubljano v pervo latinsko šolo. Čudno se mu je zdelo, ko se je moral učiti ptujega latinskega jezika, a za nekaj dnij se je tudi tega privadil in vsi predmeti so mu bili igrača. Koncem šolskega leta zopet razveseli očeta s pervim darilom. Tako je bilo tudi v drugem in tretjem razredu.
Xdaj pride Lovro v četerti razred latinskih šol. Bil je lep in dober mladenič, da mu ga nij bilo enacega. Vse ga je ljubilo in rado imelo; vse se je čudilo njegovej pridnosti.
*
* *
Nekega dne dobi oče pismo iz Ljubljane, katero ga malo ne v smertni strah pripravi. Pismo je bilo od ravnatelja latinskih šol in se je glasilo ovako :
„Spoštovani gospod!
Na veliko žalost mi je došlo ravno danes poročilo od gospodarja, pri katerem je bival Vaš sin, da je Vaš Lovro pretečeno nedeljo zginil iz stanovanja ter nihče ne vé, kam? Gospodar misli, da je sin otišel k Vam, ter Vas prosi, da bi mu takoj naznanili je li sin prišel domóv, in zakaj je to storil.
Z odličnim spoštovanjem
I. I.
ravnatelj.
Nij mi treba pripovedovati, kako je bilo očetu prebravšemu ta grozni list. Lovro, njegov dobri in pridni Lovro, daje pobegnil! Kod? kam? zakaj? Mogoče tudi, da ne živi več Lovro, njegov jedini sin, ljubljenec svojega dobrega očeta, ta krasna njegova nada.
Še isti dan se napravi oče v Ljubljano, da osobno pozvé, koliko je resnice na tem. Na njegovo žalost je bilo vse tako, kakor je stalo v pismu zapisano. Nihče nij vedel drugega povedati o Lovni nego to, da je bil vedno priden in ubogljiv , in da ga je na jedenkrat nestalo. Oče se je jokal kakor
malo dete. Jokali so se vsi, ki so Lovra poznali; še celò ravnatelja oblijejo solzé. Oče je dal razglasiti po vseb časopisih izgubo svojega sina ter je obečal (obljubil) veliko darilo tistemu, ki bi mu mogel kaj zanesljivega povedati o njegovem sinu. Nu vse zaman. O Lovru nij bilo slišati niti najmanjega glasü.
Siromašni oče je neprestano žaloval po svojem sinu. Zanj nij bilo več pravega veselja na tem svetu.
*
# *
Čez tri leta po tej žalostnej dogodbi dobi oče zopet pismo iz Češke, od koder še nikoli nij prejel kakega pisma. Na vsem životu se strese dobivši list v roke, ker pisanje se mu je nekako znano zdelo. Odpre — in o veselje ! piše mu njegov izgubljeni Lovro.
V listu je stalo zapisano:
„Preljubi oče!
Znam, da ste prestali mnogo strabtì in žalosti, ko Vam je došla preža-lostna novica, da sem brez Vašega privoljenja otišel v Češko, kjer še zdaj popolnoma zadovoljen živim. Oprostite mi, storil sem to samo zato, ker sem se bal, da bi mi Vi ne bili privolili, da izvèdem svojo namero, da si tudi mi nijste nikdar ničesar odrekli, kar Vas sem prosil. Jaz hočem in moram izpolniti materin glas. Še se morda spominjate kako se mi je nekdaj sanjalo, da me je mati prosila, naj se posvetim mizarskemu rokodelstvu, pa tudi, ko je še živela moja dobra mati, rekla mi je o nekej priložnosti, da bi me ona najrajše videla poštenega mizarja. Zakaj, tega ne vem; a toliko Vam moram povedati, da sem zdaj popolnoma miren, odkar sem izpolnil materino željo in sem se izučil mizarstva ; a prej me je zmirom terpinčil nekakšen nemir, ki si ga nijsem mogel raztolmačiti. Zdaj sem saj toliko miren in poto-lažen, da sem slušal materin glas, a treba mi je še, da tudi Vašo željo izpolnim. Vi ste mi sovetovali, da naj šolske nauke nadaljujem. Dovolite mi tedaj, da se domóv vernem. Jaz še zmirom čutim ono veselje do učenja, kakor takrat, ko sem še v šolo hodil. To, kar sem v treh letih kot mizarski roko-"delčič zamudil, nadomestim s pridnostjo in ljubeznijo do učenja gotovo v dveh letih. A kaj ste dve leti v človeškem življenji, posebno za mene, ki zdaj zopet uživam mir in pokoj serca? Vernem se v šolo iznčen mizar, ter potrójim svojo pridnost, samo da tudi Vam, preljubi oče, naredim veselje. Še jeden-krat Vas prosim : oprostite mi, vse zopet popravim. Priserčno Vas pozdravlja n v duhu poljubuje, čakajoč privoljenja, da se v Vaše naročje poverne .	Vaš sin
Lovro
mizarski rokodelčič. "
Lehko si mislite, ljubi otroci, kaj je oče storil, ko je ta list prebral. Njegovo očetovsko serce nij moglo preboleti, da bi pustil dobrega sina v ptu-jej deželi. Ne samo to, da mu privoli domóv se verniti, nego sam je otišel v Češko, da si domóv pripelje sina jedinca, brez katerega mu je ves svet bil pust in prazen.
Za nekoliko dnij je bila v Mlakarjevej hiši velika gostija. Komu na čast, to vsak lehko ugane. Naš dobri Lovro je živel zopet doma pri svojem dobrem očetu.
*
* *
„A je li Lovro šolske nauke nadaljeval?" tako bode vprašal marsikateri izmed vas, ki jedva čaka, da bi znal vse, kako je bilo.
Dakako nego je. — Lovro, da si tri leta starejši in izučen mizarski rokodelčič, vpisal se je zopet v latinske šole. Sprejeli so ga v 4. razred in do konca šolskega leta položi izpit za 4. in 5. razred na obče začudenje.
Učil se je dan in noč. Za leto dnij je hotel zopet položiti izpit za dve šoli; a vse to dragemu očetu na ljubav.
Nu kmalu so zapazili učitelji, daLovrovo zdravje hira, ker tiči vedno v šolskih knjigah; treba mu je bilo počitka. Po nasvetu izvedenega zdravnika ga je oče komaj pripravil nato, da za nekaj časa izostane iz šole.
Za nekoliko mesecev se Lovro oglasi že za drugi izpit, a zaradi bolezni nij mogel v Ljubljano.
Bolezen je postajala vedno hujša in Lovro je bil v velikej nevarnosti za svoje življenje; zdravniki so mu sovetovali naj se za vselej odpové knjigam. Na očetovo prošnjo je to tudi storil. Nekaj mesecev mu je bila jedina zabava na grobu preljube matere, katere glas je verno izpolnil.
Lovro je bil zadosti izobražen, a ipak nij zanemarjal knjige; kedar mu je bil dolg čas, čital in ponavljal je to, česar se je bil v šoli naučil.
Zdravniki so bili dobro uganili Lovrovo bolezen. Prenapeta marljivost bi ga bila gotovo spravila pod zemljo, ako mu ne bi bili za časa dobro sovetovali.
Zdaj je pričel Lovro svoje rokodelstvo doma pri očetu. Ysi sosedje so ga ljubili in ga nijso nikoli drugače imenovali nego „učenega mizarja." Kedar koli je kdo potreboval dobrega poduka ali soveta bodi si v katerej koli zadevi, šel je k Mlakarjevemu Lovru. Vse ga je poznalo, vse ga je rado imelo. Z njegovim prizadevanjem in s pripomočjo gospoda župnika se je osnovala ljudska čitalnica v vasi, v katerej so imeli domoljubni vasčani vsakega večera dosti verlo ugodne in poučne zabave.
Povsod se je govorilo, da ima za narodni napredek v onej okolici največje zasluge le Mlakarjev Lovro.
Tudi po domačih časopisih se je njegovo ime večkrat čitalo.
Glejte, tako je, kedar se človek ne samo za svoj stan, nego tudi za življenje primerno izobrazi! Kako vse drugače bi bilo pri nas, ako bi bil vsak rokodelec izveršil vsaj nekoliko razredov bodi si latinskih ali rečnih šol, ako tudi ne s takim sjajnim vspehom, kakor Mlakarjev Lovro. Domovina bi se nam vse drugače razcvetela, kajti izobražen človek laže napreduje v svojem stanu, nego li tak, ki nij hodil v šolo. Naše blagostanje bi bilo boljše, kajti iz knjig bi se lehko mnogo naučili, česa do zdaj še ne znamo, pa bi razširjevali nove iznajdbe izobraženih in napredovalnih narodov tudi po našej domovini. Učite se zatoraj pridno, otroci, da bodete koristili sebi in domovini.
Mlakarjevi travniki, polja in njive so bile vzor umnega gospodarstva, a v njegovej delarnici je vsaki dan delalo po šest čverstih rokodelčičev.
Po vsej domovini je slovelo Mlakarjevo ime kot umnega gospodarja in izobraženega mizarja. Pri volitvah so si ga njegovi okoličani izbrali za svojega zastopnika v deželni zbor. To vam je, otroci, velika čast za domačega rokodelca.
*
* *
Mnogo let je živel Mlakarjev Lovro srečen in zadovoljen sè svojim očetom, ki je bil zelò ponosen, da ima tako verlega in poštenega sina. Oče je doživel sivo starost, manjkalo mu je samo pet let do sto, ko se je preselil v večnost.
Malo pred očetovo smertjo doleti našega Lovra zopet nenadna sreča.
V daljnej Ameriki je živel brat Lovrove matere, ki je imel mnogo mizarskih tovarnic in je bil neizmerno bogat. Ker nij imel nobenih naslednikov, ostavil je vès svoj imetek dedičem svoje dobre sestre, a jedini sestrin dedič je bil Lovro, kateremu je vsa ujčeva imovina pripala.
Lovro je bil še malozmožen otrok, ko je slišal o svojem ujcu, da živi nekje v daljnem svetu, — a kje? tega tudi njegova pokojna mati nij dobro znala.
< Yse to se je zdaj zvedelo iz časopisov, katere je Lovro pridno Čital in marsikaj lepega svojim sosedom iz njih pripovedoval. Silno bogastvo, katero je Lovro prejel iz daljne tuje zemlje, obernil je največ domovini v korist. Nij ga bilo rodoljubnega društva niti narodnega zavoda, da mu ne bi bila darežljiva roka blagega rodoljuba, mizarja Mlakarja, v pomoč pritekla.
Lovro je dosegel malo ne očetovo starost'. Imel je tri sinove in dve
hčeri. Vsi so bili dobri in pošteni, kakor jim je bil dober in pošten oče in ded.
* * '* "
- Mogoče, da je mati slutila srečo, katera čaka njenega sina, ako se posveti mizarskemu rokodelstvu. Morda jej je bil ravno to povód, da ga je v mladosti nagovarjala, naj bode mizar.
A one čudue sanje, ki so Lovra napotile, da se je izučil mizarstva, rodile so, kakor vidite, lep sad za njegove potomce in domovino. Bog zna, da nij poslušal materinega glasii, ako bi bil kedaj tudi kot imeniten gospod toliko koristil svojej rodbini in celemu narodu, kolikor je koristil kot pošten, umen in izobražen mizar.
Otroci! materin glas, materina želja, bodi vam vedno sveta.
____	Lj. T.
Drago kamenje.
Imovit Človek ua Jutrovem je nosil obleko, v katero je bilo všito mnogo dražega kamenja.
Sreča ga ubožno oblečen človek, postoji, ogleda si to čuduo prikazen od glave do nog, potem se m\i priklone do tal, ter se mu zahvali za drago kamenje.
„Prijatelj", reče mu prevzetnež, „čimu se mi zah valuješ, saj ti dražega kamenja nijsem dal?"	.
„Res je", odverne mu ubožec, „da mi dragih kamenov nijste dali, ali dali ste mi priložnost, da sem je gledal, in drugega užitka tudi vi nemate od njih. Kar se tiče vaših dragih kamenov, nij nobenega drugega razločka mej nama nego ta, da je vi morate nositi, a jaz sem tega bremena prost."
B.
Grom, blisek in strela.
Blizu nekega gozda se je pasla čreda ovac. Vroč, soparen dan je bil in solnce je pripekalo na vse strani. Zdaj se privlečejo v soparni zrak temne megle in se zdnižijo v sivočern oblak, ki preti s hudo nesrečo. Bliski švigajo, grom bobni, oblak versi in vrè. Že padajo debele težke kaplje in kmalu je vse nebo prepreženo s černosivimi oblaki. Pastir požene ovce v gozd, da bi se zavaroval preteče nevihte. Ovce se stisnejo v gost germ, a pastir stopi pod velik hrast ter mirno čaka, da prestane huda ura. Nevihta je zmirom hujša, dež je začel nalivati, kakor da bi se bili oblaki utergali, strele se križajo po temnem oblaku in bliska se, kakor da bi bilo vse v ognji in plamenu. Zdaj se strašno zabliska, grom zabobni in glej nesreče! v tem hipu trešči v drevo ter ošini siromašnega pastirja tako hudo, da se pri tej priči na zemljo zverne.
Že se je mračilo, a pastirja še nij domóv z ovcami. „Kaj, ko bi se mu bila kaka nesreča zgodila?" rekó stari oče in kmalu hité vsi proti gozdu iskat pastirja in ovac. V gozd pri-šedši, najdejo na svojo veliko žalost in začudenje ubogega pastirja mertvega pod drevesom ležati; okolu njega je stala čreda ovac in verni mu to-smerti otel.
da mu samo glava moli iz zemlje. Že večkrat se je zgodilo, da je od strele zadet človek, katerega so sè zemljo zakrili, za nekaj časa zopet začel sopsti.
Ko so nesrečnega pastirja prinesli domóv, začele so stare babe razne stvari čenčati o njegovej smerti. Nekatere so rekle, da je njegove smerti kriv hudobni duh, ki se je ob hudej uri skril pod oni hrast, druge zopet, da ga je sv. Elija sovražil in strelil vanj. Pripovedovalo se je mnogo in uganjevalo o tej nesreči, a nihče nij.znal povedati pravega vzroka, še manj, kako postane strela, dokler né pride slučajno gospod učitelj med nje, in jim začne razkladati to stvar ovako:
„Poslušajte me, dragi moji, povedati vam hočem, kaj je strela, in prepričali se bodete, da niti hudobni duhovi niti sv. Elija nemajo pri hudej uri nobenega .opravila. "
variš — ovčarski pes.
Ako bi mu bil kdo o pravem času v pomoč priskočil, slekel ga in ga dj al na dež, ali ga z merz-lo vodo po obrazu, per-sih in trebuhu škropil , morda bi ga bil še
Še bolje je, ako se od strele zadeti človek zakoplje v zemljo tako,
Ako vzamete kos pečatnega voska ali stekleno palico in te reči dergnete ob sukno, ali kako drugo, bodisi volneno ali svileno tkanino, ter je potlej der-žite nad drobne papirnate odrezke, bezgov steržen, lasé i. t. d., čudili se bo-dete, kako urno smukajo te drobne in lehke stvarce na pečatni vosek, ter potem zopet odletävajo. Ako bi pa vzeli velik kos pečatnega voska ali kako večjo stekleno palico, in bi jo prav dobro dergnili s kako sukneno ali volneno kerpo, zapazili bi v temi na njih neko svetlobo. In če bi se potlej teh reči dotaknili s perstom, švignila bi iz njih mala iskrica, ki bi vas nekoliko zbodla ali vščipnila. Z dergnjenjem se je v pečatnem vosku in steklenej palici zbudila neka moč, ki drobne kosce papirja in druge lehke stvari na sé vleče in zopet odganja. Ta čudna moč se zove elektrika.
Elektriko so ljudje poznali že pred Kristusovim rojstvom. A najpred so to moč zasledili na jantam. Jantar je taka smola, nahajajoča se največkrat v obližji rujavega premoga. Ta smola se je naredila iz dreves propalih gozdov, ki je je v starodavnih časih zemlja pokrila, in od katerih nam nij druzega ostalo nego ta lepo rumena in terda smola, ki se izdeluje v raznoverstne le-poče in umetnine.
Še le v sedemnajstem stoletji je prišlo na dan, da tudi drage stvari z dergnjenjem postajajo električne.
Elektrika ima to posebnost, da se dà iz električnih stvari izväbiti in v drage prenesti. Vse take stvari, ki elektriko hitro sprejemajo in jo tudi prav hitro zopet razširjajo in oddajejo, imenujemo dobre električne prevodnike. K njim se štejejo : človeška in živalska trupla, voda in kovine. Zopet druge stvari sprejemajo elektriko bolj počasi in je ne oddajejo dalje. Take stvari imenujemo slabe električne prevodnike. Tu sem štejemo: pečatni vosek, jantar, steklo, suha drevesa, vse smole, svilo in žveplo.
Marsikateri izmed vas si bode mislil, da se ta prečudna moč nahaja samo v nafcaterih stvaréh. A temu nij tako, marveč elektrika se nahaja v vsakej stvari, ker se vsaka stvar dadé spraviti v električno stanje. ' Največ elektrike se nahaja v zraku, a ne vidimo je, dokler se je mnogo ne nabere in se ne zgosti v iskro. Saj tudi vode ne vidimo, kedar se izpreminja v soparje in se vzdiguje k višku.
Ker vam je zdaj znano, da je mnogo elektrike v zraku, lehko si sami tolmačite, odkod pride elektrika v oblake? Kedar se namreč voda izpreminja v soparje, takrat se tudi elektrika sè soparji vred vzdiguje v zrak ter se ondi združuje v velike oblake, ki je imenujemo viharne ali hudourne oblake. Ako se dva električna oblaka sestaneta, preskoči električna iskra iz jednega oblaka v dragi ter pusti za soboj svetleči trag, in mi pravimo, da se je za-b li skalo. Blisek nij tedaj nič druzega nego preskakovanje velikanskih mnogokrat po več milj dolgih električnih isker iz oblaka na oblak.
Ako se električni oblak bliža našej zemlji, švigne iskra iz oblaka na zemljo, in mi pravimo, da je treščilo ali da je strela udarila. Najrajše treska v visoke stolpe, hiše, drevesa in sploh take stvari, ki so viharnemu oblaku najbliže. Kedar koli preskoči električna iskra iz jednega oblaka v drugi skozi zrak, čujemo nekakov prask ali pok, ki se med oblaki, gorami in šumami odbija in vsled tega odjekuje (odmeva). To odjekovanje imenujemo germ en j e.
Tudi to ste že videli, da se najpred zabliska in še le potem zagermi.
To pride odtod, ker nam svetloba mnogo hitreje pride do očes, nego zvök (glas) do ušes. Da je temn v resnici tako, tega se lehko tudi sami prepričate, Der-varja, ki derva cepi, vidite od daleč najpred sè sekiro mahniti, in še,lejfaekaj časa pozneje slišite mahljaj. Kedar iz puške streljate, slišite v istem trenotji pok, ko ste puško sprožili; ako pa stoji kdo daleč od vas, vidi najprej ogenj na prašnici, in še le potem zasliši pok.
Kdor ne verjame, da se v viharnem oblaku nahaja elektrika, naj spusti v zrak papirnatega pózoja (zmaja) s kovinsko šibko na glavi. Na spodnjem koncu vervce, skozi katero je kovinska žica (drat) napeljana, obesi se železna krogljica. Pózoj se mora deržati za drugo svileno vervco. Ako se tak pózoj vzdigne do primerne višine v zrak, videli boste električne iskre švigati s króg-ljice. Te iskre so ob hudem vremenu tako velike, da bi celò človeka lehko ubile.
Povedal vam sem, da se nahajajo stvari, ki prevajajo elektriko, in to so vse kovine. Da se zavarujemo pred strelo, treba nam je na hišno streho postaviti železen drog, ki ima na koncu iz kotlovine narejeno in pozlačeno sulico. Strela šine v ta nastavljeni drog, in se odpelje po železnej ali kotlovinskej šini v zemljo, in se ne dotakne poslopja. Znam, da ste že vsi videli na visokih hišah take železne droge, ki je strelovode imenujemo.
Na velikih poslopjih nij dosti samo jeden strelovod, kajti učeni ljudje so našli, da strelovod samo take predmete obvaruje pred strelo, katerih daljava od strelovoda ne iznaša preko dvakratne njegove višave. Vsled tega morajo velika poslopja po več strelovodov imeti, no vsi ti strelovodi morajo med soboj spojeni biti.
Kedar električni oblak preko takega poslopja prehaja, na katerem je strelovod, takrat ta oblačno elektriko privlači na sé in hudourni oblak mirno preide. Ako je pa v viharnem oblaku mnogo elektrike, in električna iskra preskoči iz oblaka, takrat trešči v strelovod in strela se odpelje po napeljanej šini doli v zemljo.
Ker si ne more vsak nabdviti (preskerbeti) strelovoda, zato vam hočem povedati, kaj vam je treba storiti ob hudem vremenu, bodi si doma ali na polji, da vas ne zadene tolika nesreča, kakor našega ubogega pastirja. Kedar ste ob hudej uri v gozdu ali na polji, ne hodite nikoli pod visoka drevesa, ker v visoke stvari rado trešči. Voda je tudi dober električen prevodnik, zato je nevarno stati ob reki ali kakej drugej vodi, kedar germi. Ne tecite nikdar ob hudem vremenu, ker tekóé se človek znoji, in kedar ste znojni, vzdiguje se para iz vas, a para je dober električen prevodnik. Ne gonite prenaglo žiVine s paše, ne jezdite prehitro konja, niti se ne vozite prehitro ob hudem vremenu, ker vas bi znala strela ubiti. Ako vas je mnogo v hiši, ne odpirajte oken, ker bi po izhajajočej pari lehko strela udarila v sobo. V sobi stojte daleč od stene in peči, ker strela udari najrajše v visoke predmete, a dimnik je najvišji predmet na hiši, lehko bi treščilo vanj, strela bi prišla skozi dimnik do peči in odtod bi se razišla po zidovji. Tudi ne delajte ognja na ognjišči, kedar germi, dim vleče strelo na sé. Da si je huda ura večkrat strašna in tudi napravi mnogo škode, ipak je od druge strani zopet zelò koristna. Blisk in germenje nam zrak čisti kužnih soparjev, zemljo pretresa in napaja z blagodejnim dežjem, pomnožuje rast in rodovitnost. Huda ura je tedaj velika dobrota božja, ako-ravno nas navdaja sè strahom in trepetom.	— c.
Cvetica med ternjem.
Živela sta pred mnogo mnogo leti kralj in kraljica. Bila sta brez otrok in sta vedno Boga prosila, da bi jim dal kacega otroka, ab njiju želja se nij izpolnila. Prigodi se pa, ko je necega dne kraljica pri potoku sedela, da žaba prileze iz vode in jej reče : „tvoja želja se ti bode izpolnila in ti bodeš hčerko dobila." Kar je žaba prorokovala, to se je tudi v resnici zgodilo. Kraljica je dobila hčerko, ki je bila tako lepa, da kralj od samega veselja nij vedel, kaj bi počel. Napravil je toraj veliko pojédino. A povabil nij samo sorodnike, znance in prijatelje, nego tudi vile, katerih je bilo v njegovem kraljestvu trinajst. A ker je imel samo dvanajst zlatih pladnikov, iz katerih bi mogle vile jesti, zaradi tega jedne vile nij mogel povabiti na pojédino.
Povabljeni gosti pridejo. A ko je pojédina minula, vstopijo se vile k otroku, da mu vsaka po nekaj daruje. Perva mu daruje pohlevnost, druga lepoto, tretja bogastvo, in tako zapored vsaka nekaj posebnega, da je bilo dete obdarovano z vsem, kar je lepega na svetu. Ko je že jedenajst vil svoje darove détetu podelilo, stopi trinajsta vila v dvorano, to je óna, ki nij bila povabljena na pojédino. Nikogar ne pogledavši, stopi v sredo dvorane ter z grozečim se glasom zavpije: „kedar kraljeva hčerka petnajsto leto doverši, z vretenom naj se ubode in umerje." Te besede izgovorivši, zapusti dvorano. Ysi se zelò prestrašijo, ko so čuli te besede. Zdaj pristopi dvanajsta vila, ki deteta še nij obdarovala. Ker hudobnega izreka svoje verstnica ne more preklicati, zatorej ga '.samo olajša in reče: „kraljeva hči ne bode umerla, nego stoletno spanje bode spala." — Kralj, ki je vse to slišal, hotel je svoje ljubo dete obvarovati napovedanega zlega, ter zapové, da se vsa vretena v vsem njegovem kraljestvu odpravijo. To se je tudi zgodilo. Kraljeva hčerka je rasla, in je bila lepa, ljubezniva, modra in bogata, da ob kratkem povem, vsi od vil jej podarjeni darovi so se natanko izpolnili.
Prigodilo se je pa, ko je bila kraljeva hči petnajst let stara in je ravno svoj rojstni dan praznovala, da nij bilo ne kralja ne kraljice doma. Hčerka je bila sama v kraljevskej palači. Šetala je iz jedne sobe v drugo ; naposled pride v star stolp. Tu je zagledala stara vrata, v vratih je bil ključ. Zdajci oberne ključ, vrata se odpró in ona stopi v malo čumnato. V malej čumnati je sedela stara žena, ki je pridno prela. „Oj žena kaj delate tu?" nagovori jo kraljeva hči. „Predem" odgovori stara žena. „A kaj U to tako hitro okoli skače?" vpraša dalje kraljeva hči ter prime za vreteno, da si ogleda čudno stvar. A jedva se je dotaknila vretena, izpolnilo se je, kar jej je dvanajsta vila prorokovala Zbodla se je in na istem mestu je zaspala. A to spanje se je razprosterlo po vsej palači. Kralj in kraljica sta domóv se povernivša takój zaspala in ž njima tudi vse spremstvo. Zaspali so tudi konji v hlevu, psi na dvorišči, golobje na strehi, muhe na steni, še celò ogenj je ugasnil na ognjišči, pečenka se nij več pekla, vihar je potihnil, in na drevesih pred palačo se nij niti jeden listek ^več gibal. — Okoli kraljeve palače je začela živa meja rasti, ki je tako hitro rasla, da je kmalu prekrila vso palačo. Po vsej deželi se je govorilo o lepej spavajočej deklici, ki so jo zdaj sploh „Ternjčvčico" imenovali, a to zategadelj, ker je spala pod živo, ternjevo mejo.
Ljudje so pripovedovali, da čez mnogo let pride zal mladenič in ta reši spečo cvetico izpod ternja.
Tako je tudi bilo. Prihajali so muogi mladeniči, ter so poskuševali, ne bi li proderli skozi bodeče ternje, a bilo je vse zamän. Čez dolgo dolgo časa — pravijo čez sto let — prišel je zal kraljevič v deželo. Temu je nek der-var pripovedoval o živej meji, in da v sredi nje stoji lepa palača, v katerej spi zala kraljeva hčerka pod bodečim ternjem. Pripovedoval mu je tudi, da je že mnogo mladeničev poskušalo prodreti preko ternjeve meje, da bi rešili Ter-njévéico, pa ostali so v ternji in so morali žalostno umreti.
Kraljevič je vse to poslušal in se ni dal ustrašiti.
Pogumno se je bližal k živej meji, in glej! — namesto ternja so bile same cvetice. Brez posebne težave se je splazil preko ternja in srečno pro-derl do kraljeve palače. Šel je skozi dvorišče, tu so spali psi; šel je skozi dvorano, tu sta spala kralj in kraljica, spale so muhe na steni in golobje na strehi. Zdaj pride do starega stolpa; odpre vrata in stopi vanj. Tu zagleda Ternjevčico na tleh ležati. Bila je tako lepa, da je nij bilo lepše cvetice na vsem svetu. Ko jo prime za roko, takój se je zbudila. Zdaj sta šla skupaj doli po stopnicah in zbudila sta se kralj in kraljica, zbudilo se je vse spremstvo, zbudili so se konji v hlevu, p$i na dvorišči, muhe na steni in golobje na strehi, zbudilo se je vse, kar je celih sto let v sladkem spanji počivalo. Veselja nij bilo konca ne kraja.
Kraljevič je vzel Ternjevčico v zakon. Gostili so se in dobre volje bili,, in srečno sta živela ves čas sVojega življenja.
Poslovenil Sa vinski.
Gügalica.
Še bolj, še bolj, Matijček,
Zagügaj me na zrak! Visoko me poženi,
Saj deček si krepdk. Do veje tja zelene
Zagügaj me močn6, Da bele vidim hiše S prijazno cerkevco.
Poglédite otroci!
Zdaj k višku poletim, Po zraku kakor ptiček Nizdolu spet ferčim. In v lasce mi rumene Tih veterček pihljà, Poženi me, Matijček, Do sinjega nebä!
Jezus in Nemec.
(Češka pripovedka o Kristu.)
Prigodilo se je, da j^ božji sin potujöö naletel na Nemca, kateri mu veli: „Gospod naj hodim s toboj!" „Hodi!" reče Jezus, ter Nemec ide z njim.
Za nekoliko dnij prideta na široko cesto. Na desno in levo so stale vasi. V tej vàsi je zvonilo k poroki a v drugej k pogrebu.
„V katero vas hočeš iti, Nemec?" vpraša izveličar. Nemec mu odgovori: „tja, kjer zvoni k poroki, tam bode slajše veselje." — „Dobro, idi tja, a jaz pojdem v óno vas, kjer nesó k pogrebu." Potem se ločita.
Jezus gre, obudi mertvega, katerega so k pogrebu nesli, in dobode za to mnogo novcev.
A Nemec hiti v to vas, kjer je bila svatba, ter povabili so ga na ženi-tovanje. Pri mizi napravi zdražbo, in bil je zato krepko tepen ter skozi vrata sunen. Plakajoč se verne k Jezusu. — Za nekoliko dnij prideta novič mej .'dve vasi: v tej je zopet zvonilo k poroki, a v drugej k pogrebu.
„V* katero vas hočeš iti sedaj ?" vpraša Jezus Nemca.
Kjer k pogrebu zvoni, reče Nemec; „a kako mi je storiti, da mertvega oživim?"
Jezus mu reče: „samo to govori: hočem, vstani in —"
Nemec ne dà Gospodu ni izgovoriti, nego teče na ravnost v vas, ukaže merliča prèd-se postaviti in zakriči: „hočem, vstani!" A mertvec se ne gane. Ljudje so si mislili, da se jim Nemec roga, zato ga popadó, v slast namahajo ter naposled iz vasi zapodé.
A Jezus je šel na ženitbo, kjer je vodo v vino izpremenivši dobil zopet mnogo novcev. Ko se je z Jezusom sešel, prisegel je, da nikdar ne pojde v tako vas, kjer bode zvonilo ali k poroki ali k pogrebu, kajti ob takih prilikah se vselej po plečih dobode.
A Jezus mu podari novce, prejete za obe čudesi ter Nemec otide sam po širocem svétu, kodar še sedaj hodi, ako nij še umeri.
S. Meglic.
Maček in koder.
(Basen.)
Nekega hudobnega mačka — marogca po imenu — je zelò veselilo, ako je mogel pridnemu kodru kaj škodovati. Kedar je bila miza polna jedij, skočil je hitro na-njo, do sitega se je najedel ter nekoliko kosov pometal tudi kodru na tla. Potem jo je hitro pobrisal pri odpertem oknu. Posli, prišedši v sobo in videč jedi ležati poleg kodra na tleh, mislili so si, da je on vse to ukradel. In nedolžni koder je bil tepén.
Zopet drugikrat, ko je bil marogec sam s kodrom v sobi, prevernil je piskerc z mlekom, razbil kupico, ali je kako drugo škodo napravil, in jo potlej urno potegnil iz hiše. Zopet je bil ubogi koder kriv in po nedolžnem kaznovan.
Vse to je mirno terpel ubogi koder, misleč si, da to vendar ne more zmirom tako ostati.
Nekega dné se je koder grèl tam na solncu pri kurnjàku. Blizu njega je bila nastavljena past. Hodila je namreč pogostoma gerda tatica kuna obi-
skovat kokoši in jih je tudi že mnogo podavila. Na pasti je ležal lep košček pečenke.
Marogec, ki je hotel zopet napraviti kako škodo, pride na dvorišče in ngleda lep košček pečenke na pasti. Urno jo misli pograbiti zase, in ubogi koder naj bi bil zopet kriv in kaznovan po nedolžnem.
Tiho se torej splazi do pasti. A jedva položi krempeljce na mastno pečenko, sproži se past in mu preterga vrat. Na njegovo mijavkanje pritekó posli, a prepozno je že bilo.
Zdaj nij bilo nobene dvombe več, da je vse škode pri hiši bil kriv le marogec, in da je ubogi koder bil po nedolžnem kaznovan.
Ker se pozneje nij nikoli več kaj tacega pri hiši zgodilo, priljubil se je koder vsem domačim in prav dobro se mu je godilo.
_________V.—ž—.
0 starodavnih zdravnikih.
Nij je dražje reči na svetu nego je zdravje. Brez zdravja ne more človek niti sebi niti domovini koristiti. Kakor poljedelstvo zdravemu telesu daje hrane, tako je zdravništvo izumilo bolnemu telesu zdravil. V najstarejših časih nijso ljudje znali zdraviti. Še le poganski bog Eskulapij je učil ljudi v tej umetnosti; po njem sta se tudi v tej stroki odlikovala njegova sinova Po-dalirij in Mahaont, katera sta bila bajè tudi z Gerki pred Trojo. Lečila sta pa samo rane, kakor nam pripoveduje gerški pesnik Homer. Tudi so takratni zdravniki rabili samo zdravilna zelišča, ter polagajoč je na rane olajševali bolečine. Drugih telesnih bolezen, ki so često mnogo nevarnejše nego li najhujše rane, nijso znali lččiti. Rekali so Gerki, da se óne bolezni ne dadé zdraviti, ker so neposredno od bogov. Zato beremo v pervem spevu Ilijade, da je vedež Kalha molil k Apolonu, naj bi odvernil strašno kugo, razsajajočo po gerškem taboru. Bog je uslišal njegove prošnje. Pozneje so tudi modrijani radi gojili zdravništvo, osobito Pitagora, Empedokel in Demokrit. Hipokrat pa je bil pervi, ki je v tej umetnosti toliko dosegel, da ga imenujejo po pravici: očeta zdravništva. Živel je ob času peloponeške vojske, ko je v Atenah gospodovala strašna kuga. Malo ljudij je še ostalo živih. Zgodovina nam pripoveduje, da se je vse to gorje godilo 430. leta pred- Kristom.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Štorklja.
Preljubi otroci ! Težko, da je kdo med vami, ki bi ne bil še nič slišal o ónej čudnej ptici, ki vam je znana pod imenom šterk ali štorklja. Ali nij ste še nikoli nič slišali o ptici, o katerej se pripoveduje, da svoje mlade na herbtu nosi, da je uči letati in da je otéma nevarnosti ako nesreča preti poslopju, na katerem stanuje? Dà dà, to ptico na njenih visokih, štorkljastih nogah gotovo poznate. Ysi, ki prebivate na kmetih, vi-
đeli ste jo morda živo, nekateri ste čitali o njej, a ti, slovenska mladina, ki prebivaš v Ljubljani, vidiš jo lehko v ljubljanskem muzeji. Tudi denašnji „Vertec" vam jo kaže v majhnej sliki, ter mislim, da bodete zadovoljni, ako vam nekoliko več pové o tej ptici, ki se je ljudem tako prikupila kakor domača lastavica.
Štorklja, katero po raznih krajih tudi različno zovó, šteje se med večje močvirne ptice. Visoka je blizo do jednega metra, razkriljena pa meri do 2 metra. Vsa je belega perja razven černih perot in tudi okoli očes ima gol čern kolobar. Visoki nogi sti rudeči, ravno tako tudi dolgi koničasti kljun a rep je podoben prisekanemu škrijcu.
Štorklja se nahaja razven merzlih severnih krajev skoraj povsod po Evropi. A gnezda si nareja samo po nekaterih in sicer po takih krajih, koder so velika močvirja ali pa mokre loke in travniki, po katerih lovi živež sebi in svojim mladičem. Naši slovenski kraji jej nijso po volji, na Hervatskem okoli Zagreba je tudi ne vidiš, ali že malo nižje okoli Siska in dalje v Posavji je navaden gost po vaséh.
Včasih se štorklja jako moški derži in šeta, pa ima tudi res nekaj moškega in veljavnega na sebi; ali ogleduj jo, kakor hočeš, — štorklja je . . . štorklja, to je, nekaj štorkljastega zmirom na njej ostaja. Živi se posebno ob žabah in žabjih ikrah (jajcih), pa tudi ob kačah. Za berbanje in iskanje tacega živeža po lužah in po germovji jej je posebno dolgi kljun zelò priprä-ven. Ako ne najde žab, ali kač, lovi si tudi miši, večje žuželke, osobito bu-čele, dalje drobne tičice, celò mlade jerebice, ki so nam tako v slast. Da jej ljudje za to nijso toliko hvaležni, kakor za to, da kače zatira, tega mi menda nij treba pripovedovati.
Da se je ljudem prikupila, pripomoglo je menda to, da gnezdi jkakor lastavica jako rada na hišah in pristavah, ter se tako rada drdži z ljudmi. Za veliko dobrotnico imajo priprosti ljudje štorkljo posebno zató, ker mislijo po starej véri, da je štorkljino kakor lastavičino gnezdo hiši na srečo. Ljudje so pa že taki, da imajo radi tega, kdor zahaja rad v njihovo druščino, kdor rad burke uganja, verhi tega jim pa včasih še kaj dobrega stori, naj si je tudi malo — štorkljast.
Štorklja klepeče smešno sè svojim dolgim kljunom kakor s kakim kle-petcem, posebno kedar vali. Ali kakor je štorkljasta, letati pa zna tako spretno in urno, da se jej ne moreš načuditi. Letaje derži vrat iztegnen na ravnost pred sé, "bedra pa nazaj. — Večkrat stoji ob jednej samej visokej nogi, kar se nam čudno zdi zaradi tega, ker nijsmo takih umétnic navajeni.
Štorklje žive navadno po dve in dve (on in ona) ob vodah, po močvirjih in mokrih travnikih, a to samo od pomladi do jeseni. Pod jésen odhajajo iz naših iu drugih krajev v daljno Afriko, in prihajajo k nam zopet na pómlad.
Štorkljino gnezdo je naneseno iz vej in suhe bersti, a kotanja je obložena z bičjem, šašem, travo, cunjami, papirjem in drugo mehko šaro. V osmih dneh je delo končano. Ako štorklji nij mogoče gnezda delati na kakej strehi, postavi ga tudi na verh kakega visokega drevesa.
Ona iznese navadno po štiri velika belkasta jajca in vali sama, on jo pa brani in skerbi za njeno varnost. Koncem četertega tedna se mladiči iz-
valé in zdaj se začno za stariše težavni dnevi. Treba jim je donašati obilo brane, s perva mehkejše in drobnejše, pozneje pa vse vprek, kar je po travnikih in močvirjih dobiti, miši, žabe, ribe, slepirje in kače. Perve dni je morata pitati, pozneje jim raztergano hrano pokladata, tudi jim potrebno vodo donašata v kljunu.
Štorklja je zelò pametna ptica. Kaj dobro pozna človeka in presodi njegovo dejanje. Ondu, kjer ve, da so jej ljudje prijazni, takój se udomäöi in naseli na hišah. Kjer pa vidi, da jo zalezujejo ali da kaj hudega snujejo proti njej, ondu je jako nezaupna in oprezna, ter jej nij mogoče blizu.
Ker je pri prostih ljudeh, kakor sem že omenil, štorkljino gnezdo hiši na čast in varščino, zató jim gnezd ne razdirajo, nego jim nastavlajo sem ter tja celò stara kolesa ali zbite deščice na verhunec hiše ali tudi na dimnik. Kes da ne škoduje štorkljino gnezdo hiši kar nič, ipak se je pripetila že nesreča, da je zanesla štorklja v gnezdo tlčč ogórek s polja, kjer so poprej kurili pastirji, in tako je zgorela pristava, na katerej je ptica svoje gnezdo imela, z drugim poslopjem vred.
Štorklje nij težko privaditi, da ostaja na dvoru ali na vertu; potem se privadi tudi domače hrane. Nekatere letajo po dnevi tudi od hiše same na polje, koder si iščejo zernja za plugom, z večera pa se vračajo zopet domóv. Take štorklje ostajajo tudi po zimi pri hiši in ne odhajajo v Afriko.
Vaje v spisovanji listov.
1. Jurijček povabi Ivanka k obiranju hrušek na vertu.
V LOKI 30. vel. serpana 1875.
Dragi Ivanek!
Danes popóludne bodemo obirali hruške na našem vertu. Tudi jaz bodem pomagal. Ako ti čas dopušča, pridi tudi ti, verlo dobro se bodeva zabavljala. Prinesi tudi canjico sè soboj, da odneseš nekoliko hrušek svojej sestrici Manjci. Povabil bi tudi njo, ali znam, da ne more še iz postelje, ker je bolna.
Tvoj prijatelj
Jurijček.
Eazne
Drobtine.
(Peči.) Kdaj so ljudje pervič začeli stäviti peči v sobe, in kdo je bil pervi, ki je izumil peči, tega ne vemo še dandenes gotovo ; nu, toliko se ipak zna, da niti Greki niti Rimljani nijso še poznali peči. Prej nego li so začeli ljudje staviti peči v sobe, greli so se s toplino, ki je bila napeljana po ceveh iz daljnih hišnih prostorov v gornje sobe. Peči, kakoršne imamo danes,
st^rari.
izdelovali so najpred severni Nemci, a to se vé, da so denašnje naše peči mnogo lepše in tudi primernejše narejene, nego li so bile one severnih Nemcev.
(Koliko jezikov se govori na c e 1 e m s v e t u ?) Po najnovejših statističnih poročilih se na celem svetu v vsem skupaj govori 3642 različnih jazikov, ne računajoč posameznih narečij (dialektov). Talijanski jezik n. pr, ima 2 i narééij.
Kratkočasnice.
*	Gospodinja je pripovedovala družini, da imajo v farovži letos solato že v glavi. Nje petletna hčerka to slišavši teče k očetu na vert ter pravi: „oče! mati so rekli, da imajo v farovži solato v glavi, povejte, kako so jo vendar v glavo dejali?"
*	V velikej gneči na semnji se nekdo po svojem tovariši ozré iu v tem hipu nekomu stopi na nogo ter plah reče: „pardon!" A 6u ga drugače umejeinberzo odgovori: „da-si je poldan, vendar meni po nogi ne stopaj !"
*	Ura je odbila. Bolnik seže po zdravila, ter jih povžije, kolikor mu je bilo pisano na vsako uro. „Ali vam pomagajo zdravila?" povpraša ga poleg stoječi zdravnik. „O kaj še!" toži bolnik „še le mnogo hujše bolečine čutim!" „I zakaj je pa vendar uživate?" vpraša dalje zdravnik. „No, kaj pa hočem zdaj, ko so uže plačane !u odgovori bolnik.
*	Dva tergovca sta skupaj po-potovala in se drug drugemu bahala ter debelo lagala, kako bogatijo in velikansko kupčijo imata. Naposled reče pervi : „mislite si, pri mojem zelò razširjenem podvzetji potrebujem samo za
"pisanje pisem čez leto in dan petsto tisoč goldinarjev samo za tinto." „E, kaj je to? to nij nič!" reče drugi; „pri meni pa imamo toliko kupčijskih pisarij, da si petsto tisoč goldinarjev prihranimo, ako pri pismih in drugih pisarijah samo piko na i izpuščamo, — dà, dà, toliko si prihranimo samo na tinti.
Uganka.
Rokodelčič popotovaje pride mimo visoke jablane. Videč, da še nij prazna, zavihti palico in jo zažene med veje. Na tla nij palo nič jabolk, a na. drevesu tudi nij več jabolk. Kako je to mogoče?
(Rešitev in imena reštlcev v prihodnjem listu.)
Slovstvene novice.
* Mali prirodopis s podobami, za narodne ali ljudske šole in za pervi poduk na višjih dekliških š o lah. — To knjigo je poslovenil po dr. Ne-toliczki aaš ohčeznani in trudoljubivi Ivan L apanj e. Knjiga je tiskana na lepem papirji in obseza 119 stranij. Namenjena je sicer v pervej versti ljudskim šolam, ter tudi nij dvombe, da se ne bi vpeljala, a mi jo živo priporočamo tudi našej slov. mladini, da si jo vversti v svojo knjižno zbirko, osobito pa vsem šolskim knjižnicam. Dobiva se pri Bušaku in Irrgangu v Bernu in tudi pri naših slov. knjigarjih ter stoji 60 kr. —
Obrazec za risanje.
LISTNICA.. Gg. A. S v Z. : Besédne zastavice, ki ste nam je poslali, bile so po našem mnenji že davno v dragih slov. časopisih natigliene; zatorej jih ne moremo priobčiti. — S. P. v Št. V. p. Z. : Vašim pesnicam bi še mnogo poprave treba ; a vendar ne odložite peresa, nego pilite in vadite se, časoma se yam posrčči.— A. M. v Lj.: Nekoliko vaših stvarij se porabi, a povest „dervar" ne ugaja našemu listu. — J. V. v Č.: Pismeno. — J. L. W. v C.: Napeve prinesemo prihodnjič. Računska naloga pa nij za natis, ker smo nekaj enacega uže prinesli. Serčen pozdravi — M. T. v T.: Tudi danes uij bilo Nemogoče; pride pa gotovo na versto. Ser-čen pozdrav od vseh na vse! — Fr. K. v. L.: Vse „Vertce" äe lehko dobite razen III. letnika, ki je pošel. Vsak letnik stoji terdo vezan lgld. 30 kr. „Vertca" z letošnjega leta vam stoji Se celih 400 iz tiskov na razpolaganje.
Jidatelj, založnik. urednik Ivan Tomšič. Tiskala Klein ia Kovač (Egrova tisk.) v Ljubljani,