29.
in lezbičnega filma
stop aids slovenija
SVETUJE:
UPORABI KONDOM!
Ce bi rad izvedel za svoj HIV status, se lahko anonimno in brezplačno testiraš vsak ponedeljek, med 12. in 14. uro, na Infekcijski kliniki v Ljubljani.
Testiranje v skupnosti ali na terenu: www.testiran.si
spremljevalne prireditve
sobota, 23. 11., 23.00 Klub K4: OTVORITVENI ŽUR IN NAsTOp CYBERCIssY & BAYBJANE!
sobota, 30. 11., 23.00 Škuc-Kulturni center Q (Tiffany) in Škuc-LL (Monokel):
zaključni ŽUR
petek, 20. 12., 20.00 Galerija Škuc: TRADICIONALNI VEČER zbirke lambda
POMAGAJ FESTIVALU
Svoj prispevek lahko nakažeš na Skuc, Stari trg 21, Ljubljana,
račun: SI56 0208 3001 7013 681, sklic: 00-703, namen: prispevek FGLF
2. FEsTIvAL
lezbična četrt
»Druga« izdaja festivala v organizaciji Skuc-LL bo potekala od 2. do 9. decembra v Galeriji SKUC na Starem trgu 21 in v Klubu Monokel, Metelkova mesto.
Pričakujejo vas s predavanji in pogovori o lezbični gverili, z glasbenim programom, s koncerti, z uveljavljenimi lezbični literatkami, razstavo z lezbične scene in z gledališko igro. Vabljene in vabljeni ponovno na pošteno dozo kulture, umetnosti in nepozabne festivalske juhice! - Spremljajte spletno stran: http://www.judmila.org/lesbo/.
prvi
rožnati
zmaji
Po vzoru mnogih filmskih festivalov bomo tudi na najstarejšem festivalu lezbičnega in gejevskega filma v Evropi -letos prvič - nagradili najboljša filma. Enega rožnatega zmaja bo podelila publika, drugega pa selektorska ekipa. Celovečerne filme, tako igrane kot dokumentarne, ki bodo na sporedu od 23. novembra do vključno 30. novembra, boste ocenjevali le gledalci in gledalke uradnega programa v Ljubljani. Ob nakupu vstopnice boste prejeli listič z nalepkami, na katerih bodo natisnjene ocene od 1 do 5. Ustrezno oceno boste nalepili na vstopnico, ki jo boste ob izhodu iz kinodvorane pustili v glasovalnih škatlah. Nagrado bo prejel film z najvišjo povprečno oceno.
Nagradi bosta podeljeni po predvajanju zadnjega filma v Slovenski kinoteki, na zaključni prireditvi, 30. novembra.
organizatorfestivala	Selekcija in organizacija	Medijska podpora
in založnikfilmskega	Aleš Zobec, Brane Mozetič,	Narobe (www.narobe.si),
kataloga	Jasmina Šepetavc, Luka	Radio Študent
Društvo ŠKUC, Metelkova	Pieri, Rosana Sancin,	
6, Ljubljana	Suzana Tratnik	Podatki in vsebinefilmov
tel./fax 01 430 3530		Suzana Tratnik
www.skuc.org	Posebna zahvala	
v	Aleš Pečnik, Andrej Zavrl,	Oblikovanje plakata in
BfiSKUC	Ana Grm, Janez Kobal,	filmskega kataloga
	Jan Vasilijevič, Jasmina	Hand Bag
	Kožar, Jernej Škof, Lothar	
Soorganizatorji	Orel, Matjaž Končina,	Tisk
Slovenska kinoteka,	Miha Topolovec, Miran	Littera picta
Gimnazija Ptuj, CID, Kino	Šolinc, Nataša Sukič,	
Metropol, DIH, MKC,	Roman Kuhar, Tadeja Pirih,	
DPZN, Kino Udarnik	Tatjana Greif, Urša Posavec,	
	Zala Hriberšek in mnogi	
	drugi.	
Festival je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival gejevskega in lezbičnega filma v Evropi.
informacije
Društvo Škuc, Metelkova 6, Ljubljana, tel. 01 4303 530
Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana, tel. 01 4342 520; blagajna 01 4342 524
www.ljudmila.org/siqrd/fglf
https://www.facebook.com/slo.fglf
3
LJUBLJANA, Kinoteka
SOBOTA, 23. 11.
20.00
Otvoritveni performans: Cybercissy & BayBjane
Cold Star
igrani glasbeni, Nemčija, 2011, 7', dvd
Zrcalo v zrcalu (Ayenehaye Rooberoo/Facing Mirrors)
drama, Iran/Nemčija, 2011, 102', bluray, ang. in slov. pod.
NEDELJA, 24. 11.
18.00
Dotik (Erintes/Touch)
dokumentarni, Madžarska, 2013, 11', dvd, ang. pod.
Človeška toplina (Chaleur Humaine/Human Warmth)
drama, Belgija, 2012, 11', dvd, ang. pod.
Kink
dokumentarni, ZDA, 2013, 80', bluray, slov. pod.
20.00
Teža (The Weight)
drama, Južna Koreja, 2012, 108', bluray, ang. in slov. pod.
Potem pa nič (Come non detto/ Forget What I Just Said)
komedija, Italija, 2012, 80', digibeta, ang. in slov. pod.
22.00
Sosede (Vecinas/Neighbours)
komedija, Španija, 2012, 15', dvd, ang. pod.
Soongava - Ples orhidej (Dance of the Orchids)
drama, Nepal/Francija, 2012, 85', dvd, ang. in slov. pod.
TOREK, 26. 11.
18.00
Spremembe skozi čas (Change Over Time)
eksperimentalni dokumentarni, ZDA, 2013, 7', dvd
Animals
drama, Španija, 2012, 91', 35mm, ang. in slov. pod.
20.00
Moje drevo (Mon arbre/My Tree)
drama/komedija, Francija, 2011, 48', bluray, ang. in slov. pod.
Bambi
dokumentarni, Francija, 2013, 57', dvd, ang. in slov. pod.
četrtek, 28. 11.
18.00
Paket (Opacote/The Package)
mladinska drama, Brazilija, 2012, 18', dvd, ang. pod.
Razkriti v Vzhodnem Berlinu (Out in Ost-Berlin/Out in East Berlin -Lesbians & Gays in the GDR)
dokumentarni, Nemčija, 2013, 94', bluray, ang. pod.
20.00
Štoparka (A Caroneira/The Bitchhiker)
komedija, Brazilija, 2012, 20', dvd, ang. pod.
20 laži, 4 starši in jajčece (20
leugens, 4 ouders en een scharrelei/20 Lies, 4 Parents and A Little Egg)
komedija, Nizozemska, 2013, 80', dvd, ang. in slov. pod.
22.00
Yoshiko in Yuriko (Yuriko, dasuvidanya)
drama, Japonska, 2011, 103', digibeta, ang. in slov. pod.
Po projekciji pogovor z režiserko Sachi Hamano in s scenaristom Yamazakijem Kuninorijem!
PETEK, 29. 11.
4
22.00
Ena nič ena (One Zero One)
dokumentarni, Nemčija, 2013, 90', digibeta, ang. in slov. pod.
Po projekciji pogovor z umetnikoma Cybercissy & BayBjane in režiserjem Timom Lienhardom!
ponedeljek, 25. 11.
18.00
Party Time
videoklip, Francija, 2008, 4', dvd
Mrtvo ščene (Dead Doggy)
eksperimentalni, Rusija, 10', dvd, ang. pod.
Born This Way
dokumentarni, ZDA, 2013, 82', bluray, ang. pod.
20.00
V londonskih sobah (In Their Room: London)
dokumentarni, ZDA, 2013, 34', bluray, ang.
22.00
Kmalu (Any Day Now)
drama, ZDA, 2012, 97', bluray, slov. pod.
sreda, 27. 11.
18.00 Bwakaw
komična drama, Filipini, 2012, 106', bluray, ang. in slov. pod.
20.00
Krasen konec (A Perfect Ending)
drama, ZDA, 2012, 110', bluray, slov. pod.
22.00
Volja (Will)
eksperimentalni, Nemčija, 2012, 5', dvd
Brezpogojno (Unconditional)
drama/triler, VB, 2012, 92', digibeta, slov. pod.
18.00
Prevzet (It's Consuming Me)
drama/glasbeni, Nemčija, 2012, 3', dvd
Gay Goth Scene
drama/glasbeni, Nemčija, 2013, 5', dvd
Valentine Road
dokumentarni, ZDA, 2013, 88', bluray, slov. pod.
20.00 Tsuyako
drama, Japonska, 2011, 20', dvd, ang. pod.
Dve mami (Zwei Mutter/Two Mothers)
igrani dokumentarni, Nemčija, 2013, 79', bluray, ang. in slov. pod.
22.00 Rosie
drama, Švica, 2012, 106', digibeta, ang. in slov. pod.
Po projekciji pogovor z režiserjem Marcelom Gislerjem in glavno igralko Sybille Brunner!
SOBOTA, 30. 11.
PTUJ, Mestni kino, ob 14.40 MARIBOR, Udarnik, ob 20.00
18.00
Ko sem bila jaz smrkavec, sem bila smrklja (Ja kada sam bila klinac, bila sam klinka/When I Was a Boy, I Was a Girl)
dokumentarni, Srbija, 30', ang. pod.
V sedmih nebesih (7eme ciel)
igrani, Francija, 2013, 39', ang. pod. SPOMIN NA VOJKA DULETIČA:
Tovariši
igrani, Jugoslavija, 1964, 30', dvd 20.00
Med dekleti - ni bojazni (Entre filles, je ne risque rien)
Francija, 6', 2013, dvd
Hung!
Francija, 6', dvd
Stenice (Feuerkäfer/Firebugs)
drama, Nemčija, 2013, 8', dvd, ang. pod.
Maternijezik (Lengua materna/ Mother Tongue)
komedija, Argentina, 2010, 80', beta, ang. in slov. pod.
22.00
Vrata ostajajo odprta (Vrata ostaju otvorena/The Doors Remain Open)
drama, Jugoslavija, 1959, 100', 35mm, srh.
Gosta: legenda jugoslovanskega filma Milena Dravic in filmski kritik Nebojša Jovanovic. Razglasitev festivalskih nagrad!
OFF - ŠKUC Kulturni center Q (Tiffany), Metelkova, Ljubljana
ČETRTEK, 21. 11.
SREDA, 27. 11.
20 laži, 4 starši injajčece
(20 leugens, 4 ouders en een scharrelei)
Nizozemska, 2013, 80', dvd, ang. in slov. pod.
četrtek, 28. 11.
Valentine Road
ZDA, 2013, 88', bluray, slov. pod.
CELJE, Mestni kino Metropol ob 20.00
sreda, 27. 11.
Dve mami (ZweiMütter)
Nemčija, 2013, 79', bluray, ang. in slov. pod.
četrtek, 28. 11.
Moje drevo (Mon arbre)
Francija, 2011, 48', bluray, ang. in slov. pod.
Bambi
Francija, 2013, 57', dvd, ang. in slov. pod.
sobota, 30. 11.
Valentine Road
ZDA, 2013, 88', bluray, slov. pod.
KOPER, MKSMC, ob 20.30
ČETRTEK, 28. 11.
Zrcalo v zrcalu (Facing Mirrors)
Iran/Nemčija, 2011, 102', bluray, ang. in slov. pod.
sreda, 27. 11.
Kmalu (Any Day Now)
ZDA, 2012, 97', bluray, slov. pod.
četrtek, 28. 11.
Brezpogojno (Unconditional)
VB, 2012, 92', dvd, slov. pod.
PETEK, 29. 11.
Krasen konec (A Perfect Ending)
ZDA, 2012, 110', bluray, slov. pod.
20.00
Moja pošast in jaz (Jeanette Winterson - My Monster and Me)
dokumentarni, VB, 2012, 75', dvd Predstavjjen bo prevod pisateljicine avtobiografije Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?
nedelja, 1. 12.
20.00
And You Belong
dokumentarni, Nemčija, 2013, 85', dvd 22.00
Jaz sem Divine (I am Divine)
dokumentarni, ZDA, 2013, 90', dvd
PETEK, 29. 11.
Yoshiko in Yuriko
Japonska, 2011, 103', dvd, ang. in slov. pod., z gosti
sobota, 30. 11.
Rosie
Švica, 2012, 106', dvd, ang. in slov. pod., z gosti
NEDELJA, 1. 12.
Animals
Španija, 2012, 91', 35mm, ang. in slov. pod.
5
sobota
20.00
, 23. 11.
Otvoritveni performans: Cybercissy & BayBjane
Cold Star
Dobitnik številnih
6
drama, Iran/Nemčija, 2011,102', bluray, ang. in slov. pod.
Scenarij: Negar Azarbayjani, Fereshteh Taerpour Režija: Negar Azarbayjani Glavne vloge: Shayesteh Irani, Ghazal Shakeri, Homayoon Ershadi, Nima Shahrokh Shahi, Maryam Boobani Fotografija: Tooraj Mansoori Montaža: Sepideh Abdolvahab, Negar Azarbayjani Zvok: Mehran Malakkoti Glasba: Fardin Khalatbari Produkcija: Fereshteh Taerpour, Negar Azarbayjani, Ghazal Shakeri, Naji Honar production
Rana je tradicionalna žena in mati, a je zaradi moževih dolgov, ki so ga pripeljali v zapor, primorana sama vzdrževati družino in hkrati odplačevati moževe dolgove kot voznica taksija. Po naključju ustavi uporni, transspolni Edi iz premožne družine, ki beži pred očetom in bratom, ki jo hočeta prisilno poročiti. Rana je sprva zadržana do nenavadne Edi, ki pomeni težave, a potem ji želi pomagati pri begu v Nemčijo. Prvi iranski film s transspolnim likom v glavni vlogi je zgodba o neverjetnem in smelem prijateljstvu, ki se razvije kljub omejujočim družbenim normam in verskemu prepričanju.
Set in contempoary Iran, Facing Mirrors is a story of an unlikely and daring friendship that develops despite social norms and religious beliefs. Although Rana is a traditional wife and mother, she is forced to drive a cab to pay off the debt that keeps her husband in prison. By chance she picks up the wealthy and rebellious Edi, who is desperately awaiting a passport to leave the country. At first Rana attempts to help, but when she realizes that Edi is transgender, a dangerous series of conflicts
o svetu!
MUK
dokumentarni, ZDA, 2013, 80', bluray, slov. pod.
Režija: Christina Voros
Nastopajo: Peter Acworth,
Maitresse Madeline, Tomcat,
Princess Donna, Orlando, John Paul
Fotografija: Christina Voros, Dave Malloure,
Kim Parker
Montaža: Ian Olds
Zvok: Joe Stillwater, Kevin Walker,
Greg Mailloux
Produkcija: James Franco, Miles Levy, Vince Jolivette
Režiserka Christina Voros in producent James Franco odgrneta zaveso znanega feti-šističnega imperija kink.com, največjega spletnega ponudnika vsebin s tematiko BDSM (Bondage&Discipline, Dominance &Submission and Sadomasochism). Čeprav gre za pornografsko dejavnost, ki je pogosto znana po izkoriščevalskih praksah, pri kink. com poskušajo ustvariti okolje, ki je varno, trezno in sporazumno za vse sodelujoče. Pogled v zakulisje fascinantne in pogosto nerazumljene subkulture lahko pripomore k demistifikaciji življenjskega sloga in skupnosti BDSM. Film vsebuje eksplicitne seksualne prizore.
Director Christina Voros and producer James Franco pull back the curtain on the fetish empire ofKink.com, the Internet's largest producer of BDSM content. In an enterprise often known for exploitative practices, Kink. com upholds an ironclad set of values to foster an environment that is safe, sane, and consensual. They aim to demystify the BDSM lifestyle, and to serve as an example and an educational resource for the BDSM community.
nedelj
18.00
a, 24. 11.
dmMtirintés/Touch)
dokumentarni, Madžarska, 2013,11', dvd, ang. pod.
Scenarij, režija, fotografija, montaža, zvok in produkcija: Panx Tabao Solajes
Glavne vloge: Tamas, Zoli
Le kako je lahko videti srečanje med nekom, ki je prvič stranka, in nekom, ki ni prvič prostitut?
A short documentary film about a firsttime client meeting a male escort.
V
Človeška toplina
(Chaleur Humaine/Human Warmth)
drama, Belgija, 2012,11', dvd, ang. pod.
Scenarij in režija: Predari Christophe Glavne vloge: Thomas Coumans, Adrien Desbons Fotografija: Léonidas Arvanitis, Thomas Purcaro Montaža: Yasmine Oriam Ton: Jules Wysocki Produkcija: Insas
Antoine ljubi Brunovo bližino in potrebuje njegovo toplino. A pride dan razhoda ...
Antoine loves being close to Bruno. He loves his warmth. He needs it. But at the times of detachment body stops responding...
^■P	m
7
nedelj
20.00
a, 24. 11.
Teža
(The Weight)
t
Queer
Cannes
2012!
drama, Južna Koreja, 2012,108', bluray, ang. in slov. pod.
Scenarij in režija: Jeon Kyu-hwan
Glavne vloge: Cho Jae-hyun, Zia, Dong-bae,
Fotografija: Kim Nam-kyun
Montaža: Kim Mi-young, Park Hae-oh
Zvok: Lee Won-cheol
Glasba: Choo Dae-kwan
Produkcija: Treefilm & Next Entertainment
World
»To ni svet, v katerem živi on.« Režiser Jeon Kyu-hwan je želel prikazati težo življenja v drugem svetu, ki jo morajo nositi posebneži z zaznamovanimi usodami, in njihove nenavadne zgodbe v obliki groteskne fantazije. Grbavec Jung je zaposlen v mrtvašnici, kjer predano skrbi za trupla, seznanjen pa je seveda tudi z njihovimi nemalokrat žalostnimi zgodbami. A tudi njegovo siceršnje življenje med najbližjimi živimi ni nič bolj vedro, zato pa je polno skrivnosti, zatajevanj in družinske sramote, ki slednjič pripeljejo do tragičnega razpleta.
A beautiful woman lies dead in a morgue. A hunchback named Jung wipes down her blood and sews up her wound carefully. Moment later, a man wearing a motorcycle helmet waddles into the morgue with a bouquet of flowers. He wails like a beast beside his elderly mother's open coffin with sadness. All the dead bodies brought into the morgue come with dif-rent stories, and those left behind send them off either in sadness or anger.
a, 24. 11.
22.00
fm

nie ena
One)
dokumentarni, Nemčija, 2013, 90', digibeta, ang. in slov. pod.
Scenarij, režija, fotografija, montaža in produkcija: Tim Lienhard Nastopajo: Antoine Timmermans, , Mourad Zerhouni, Gregory Rack, Hans Timmermans, David Pereira Fotografija: Henry Grasse, Till Müller, Stephan Schöbel
Zvok: Martin Woost, Tobias Akly Manuel Glasba: Gustav Mahler, Hans Timmermans, Amé Toki, Sabine Lässig idr.
umetnikoma
Timom
Lienhardom!
Hibriden dokumentarec o hendikepiranem performerskem tandemu Cybercissy & BayBjane, ki ga sestavljata posebna umetnika. Mourad, Nemec maroškega rodu, je znan kot »najmanjša dregica na svetu« z mnogimi telesnimi hendikepi, med drugim ima tudi stekleno oko, ki ga za nastop zamenja s svetlobnim. Mouradove performerske sposobnosti je odkril akademski umetnik in plesalec Antoine z Nizozemske, ki živi s shizofrenijo. Potem ko sta umetnika osvojila evropske in newyorške nočne klube, prihajata tudi v Slovenijo!
A 90-minutes documentale, a hybrid of documentary and fiction, follows the life of 33-year-old Moroccan-German Mourad, who is 'the smallest drag queen of the world' and multi-disabled, and 48-year-old Dutch Antoine, who is a nightclub performer as well and a schizophrenic painter. This movie is part documentary and the other part is fairy tale, arty, Camp-Style fiction, very visual, very fancy as well as experimental, but always entertaining and burlesque.
poned
18.00
eljek, 25. 11.
videoklip, Francija, 2008, 4', dvd Režija: Emilie Jouvet
Videoklip Party Time znanega benda Scream Club.
The last video clip of the famous band Scream Club for their new exciting track Party Time!
(Dead
Doggy)
eksperimentalni, Rusija, 2013,10', dvd, ang. pod.
Scenarij: Evelina Shaver, Aleksandrina Meretckaja
Režija, fotografija, montaža in produkcija: Evelina Shaver
Glavne vloge: Aleksandrina Meretckaja, Evelina Shaver, Aleksandra Kinskaja, Inga Orlova, Najmek Asludinov, Shamil Asludinov
Nenavaden ruski eksperiment, ki - čeprav brez očitnega narativnega loka - pritegne zanimanje. Morda zaradi starkinih zlatih zob?
Directors' statement: Every man is born with a lot of questions in life. He addresses these issues to God, to his soul. Unfortunately, our society is not an assistant but intruder-
dokumentarni, ZDA, 2013, 82', bluray, ang. pod.
Režija in produkcija: Shaun Kadlec, Deb Tullmann
Fotografija in zvok: Deb Tullmann and Shaun Kadlec Montaža: Josh Peterson
Pretresljive osebne izpovedi mladih gejev in lezbijk, ki poskušajo biti ponosni, predvsem pa ostati živi v Kamerunu, kjer je od vseh držav na svetu največ aretiranih zaradi homoseksualnosti. Ustvarjalci filma so raziskovali, kaj pomeni biti gej, lezbijka, Afričan, Afričanka, človek - v državi, kjer nobena od naštetih stvari ni enostavna. Kako se je sploh lahko organizirala skrivna lgbt-skupina, ki prireja srečanja in celo modne revije? Kljub nevarnosti so bili mnogi iz glbt-skupnosti pripravljeni spregovoriti o svojih zgodbah.
There are more arrests for homosexuality in Cameroon than any other country in the world. With intimate access to the lives of four young gay Cameroonians, Born This Way steps outside the genre of activist filmmaking and offers a vivid and poetic portrait of day-to-day life in modern Africa. Lyrical imagery, devastating homophobia, the influence of western culture and a hidden-camera courtroom drama mysteriously coalesce into a story of what is possible in the global fight for equality.
9
poned
18.00
eljek, 25. 11.
i
V londonskih sobah
Their Room: London)
dokumentarni, ZDA, 2013, 34', bluray, ang.
Scenarij, režija, fotografija in montaža: Travis Mathews
Nastopajo: Pietro, Ben, Shane, Alex, Max,
Jeannie Dee, Tommy, Ryan
Glasba: Santiago Latorre
Produkcija: Ghost Crab Films, Jay Knowlton,
Keith Wilson
Dokumentarna serija o gejevskem življenju v velikih mestih, ki jo snemajo od leta 2009 naprej, nas tokrat popelje v londonske sobe, kjer vidimo in slišimo, kako živijo in kaj vse počnejo v svojih sobah geji različnih starosti in življenjskih slogov. Vodilna nit mestnih serij je prikazati načine, kako se geji v različnih kulturah spoprijemajo z navezovanjem stikov, intimo, erotiko in osamljenostjo v sodobnem svetu. Film vsebuje eksplicitne seksualne prizore.
In Their Room (2009-present) is an ongoing multi-city documentary series about gay men, bedrooms and intimacy. The series veers into the bedrooms of men where you see them doing everything from the most banal to the sometimes more erotic. The throughline of the series highlights the ways in which gay men in disparate cultures deal with connection, intimacy and loneliness in the modern world.
č (Come non detto/Forget What I Just Said)
komedija, Italija, 2012, 80', digibeta, ang. in slov. pod.
Scenarij: Roberto Proia Režija: Ivan Silvestrini
Glavne vloge: Josafat Vagni, Jose Dammert,
Monica Guerritore, Francesco Montanari
Fotografija: Rocco Marra
Montaža: Alessia Scarso
Glasba: Leonardo Rosi
Produkcja: Mondo Home Entertainment
Mattia se bo iz Rima kmalu preselil k svojemu bodočemu možu Eduardu v Madrid, zato se mu ne zdi potrebno, da bi se zdaj razkrival družini. A na obisk prihaja Eduard, da bi presenetil Mattio in spoznal njegovo družino, saj ne ve, da njegov bodoči mož ni razkrit in da ima za svoje starše »uradno« dekle. Mattia poskuša rešiti oboje - da bi se še naprej prikrival kot gej in da bi Eduardu prikril, da je v klozetu. Tako pa se dokončno ujame v labirint lastnih laži in prikrivanj, a tudi nadvse komičnih peripetij.
Mattia is about to move to Madrid with his boyfriend Eduard, so he does not want to come out to his family and friends. Eduard, however, is convinced that their marriage has the blessing of all family members. When the day before leaving for Spain, Eduard announces his arrival in Rome to know the »laws«, Mattia must choose whether to finally come clear with his companion, or confess to him and everybody else that he is a liar.
10
poned
22.00
eljek, 25. 11.
MHI (Vecinas/ Neighbours)
komedija, Španija, 2012,15', dvd, ang. pod.
Scenarij, režija: Eli Navaro
Glavne vloge: Silvia Acosta, Mara Barros,
Esther Lara, Marta Zubiría
Fotografija: Eva Flórez, Isabel Núñez
Montaža: Elvis Hernández
Zvok: Jaime Aydillo
Produkcja: Eli Navarro
Sosedi se odločita, da bosta popestrili svoje seksualno življenje z novima sosedama. Lez bični sving, ni kaj!
Good Neighbors - they lend you sugar, let your dog out, and sometimes make for sexy bedfellows.
torek,
20.00
26. 26.
Spremembe skozi čas
(Change Over Time)
eksperimentalni dokumentarni, ZDA, 2013, 7', dvd
Scenarij, režija in montaža: Ewan Duarte Digitalna animacija: Rebecca Denton
Animirani, eksperimentalni ter impresionističen in poetičen film o režiserjevem prvem letu terapije s testosteronom.
Change Over Time is an animated, experimental, personal documentary about the filmmaker's first year on testosterone from an impressionistic and poetic perspective.
r ' fX'*-
M fa TtpfiS't-TK*^. ¡Je.

t, 'Jii^n-un, •jórb* . ^ f tW ti* ¿~H
drama, Spamja, 2012, 91', 35mm, ang. in slov. pod.
Scenarij: Marçal Forés , Enric Pardo, Aintza Serra Režija: Marçal Forés Glavne vloge: Oriol Pla, Roser Tápies, Martin Freeman, Augustus Prew Fotografija: Eduard Grau Montaža: Bernat Vilaplana Zvok: Jordi Ribas
Glasba: Nathalie Ann Holt, Jim Clements, Oliver Hunt idr. Produkcija: Escándalo Films
Navidezno običajni najstnik Pol, ki živi s svojim bratom, ima skrivnost - njegov najboljši prijatelj je plišasti medvedek Deerhoof, ki lahko hodi in se pogovarja v angleščini. Toda Pola iztiri šele prihod privlačnega, a zagonetnega Ikarija. Pol je očaran z novim sošolcem in sčasoma ugotovi, da ga vleče v temno ozračje, ki obdaja Ikarija. Animals je zgodba o najstniški ljubezni, žrtvovanju in tragediji ob trčenju dveh svetov. Moč domišljije pa briše meje realnosti. Kultni katalonski film nove generacije.
Just like on any other day, Pol (17) walks home with his friend Deerhoof. Deerhoof is his ally and soul-mate and, next to him, Pol feels he has found his place in the world. He is Pol's most closely guarded secret: his imaginary friend (or at least that's what he thinks) whose appearance is that of a small teddy bear. Everything goes along normally until Ikari, a mysterious new student, arrives at the school harbouring what seems to be a dark secret.
12
torek,
20.00
26. 11.
^¡njejdfSvOUM^c^n arbre/ My Tree)
drama/komedija, Francija, 2011, 48', bluray, ang. in slov. pod.
Scenarij in režija: Bérénice André Glavne vloge: Leopoldine Vigouroux, Fiona Cross, Francis Leplay, Thomas Suire Fotografija: Florent Verdet Animacija: Patrick Mode, Cecile Rousset Montaža: David Jungman Zvok: David Amsalem Produkcija: entre2prises production
Desetletna Marie deklici na vlaku prizadevno riše svoje družinsko drevo, ki jo sestavljata dva geja in dve lezbijki, vsi ločeni in v novih zvezah, s katerimi se množijo socialni starši ter bratje in sestre. Kako praznovati božič v tako razširjeni sodobni družini?
Marie is ten years old and has a thoroughly modern family: conceived by two men and two women, all homosexual and separatedfrom each other, she has two fathers, two mothers, a stepfather, a stepmother, and a whole bunch of brothers and sisters.

a
torek,
22.00
26. 11.
Kmalu
(Any Day Now)
drama, ZDA, 2012, 97', bluray, slov. pod.
Scenarij: Travis Fine, George Arthur Bloom
Režija in produkcija: Travis Fine
Glavne vloge: Alan Cumming,
Garret Dillahunt, Isaac Leyva,
Frances Fisher, Gregg Henry
Fotografija: Rachel Morisson
Montaža: Tom Cross
Zvok: Scott Martin Gershin
Glasba: Joey Newman idr.
Produkcija: Music Box Films
Ganljiv film na podlagi resnične zgodbe iz 70-ih o nenavadnem gejevskem paru Rudyju, ki nastopa kot dregica, in odvetniku Paulu. Rudy živi v cenenem hotelu za obrobneže, in ko ugotovi, da je njegova narkomanska soseda pristala v zaporu in ponovno zapustila sina Marca z Downovim sindromom, se s partnerjem odločita, da bosta skrbela zanj. Nova družina zaživi v Paulovem stanovanju, a idilo pretrga ena od vzgojiteljic v vrtcu, ki jo zmotita gejevska očeta. Nestrpni časi pa nikakor niso na strani nove družine.
Any Day Now is a powerful tale of love, acceptance and family. When a teenager with Down syndrome is abandoned by his mother, a gay couple takes him in and becomes the loving family he's never had. But when their unconventional living arrangement is discovered by authorities, the men are forced to fight a biased legal system to save the life of the child they have come to love as their own. Inspired by a true story from the late 1970s, Any Day Now touches on legal and social issues that are as relevant today as thev were 35 years ago.

komična drama, Filipini, 2012,106', bluray, ang. in slov. pod.
Scenarj in režija: Jun Robles Lana Glavne vloge: Eddie Garcia, Rez Cortez, Gardo Versoza, Alan Paule, Luz Valdez Fotografija: Carlo Mendoza Montaža: Lawerence Ang Zvok: Albert Michael Idioma Glasba: Jema Pamintuan, Jeff Hernandez Produkcija: Octobertrain Films
Rene se je razkril kot gej šele pri svojih 70-ih. Poznan je kot siten starec, ki živi sam, v hiši ima že pripravljeno krsto, ki jo je kupil na razprodaji, na bližnjo okolico in poskuse približevanja, tudi lokalnih gejevskih frizerjev in dregic, pa se odziva cinično in odbijajoče. Prepričan je namreč, da je v njegovih letih prepozno za romantično ljubezen. Junaku te grenke komedije največ pomeni njegov zvesti prijatelj, pes Bwakaw, pristnejše stike z ljudmi pa vzpostavi šele takrat, ko pes zboli. Obvezno za ljubitelje psov!
Rene is a cantankerous grumpy aging gay man who has only come out recently while in his 70s - living alone with only the companionship of an affectionate stray dog Bwakaw to keep him company. As he goes about his life constantly rewriting his will to reallocate his possessions to his »friends«, and dodging the coffin that he bought on sale years earlier that sits in the middle of his rural home, he is compelled to confront his humanity and seek the help of others when his dog becomes ill.
sreda,
20 A
57. 11
k ic y
IL
Krasen konec
27. 11.
Ending)
drama, ZDA, 2012,110', bluray, slov. pod.
Scenarij, režija in montaža: Nicole Conn
Glavne vloge: Barbara Niven, Jessica Clark,
John Heard, Morgan Fairchild,
Rebecca Staab
Fotografija: Tal Lazar
Zvok: Dean Andre
Glasba: Bob Fowler, Stephen Ridley
Produkcija: Soul Kiss Films
Rebecca v zrelih letih ugotavlja, da je njeno družinsko življenje v razkošni hiši prazno. Po nasvetu prijateljic si najame dekle na poziv Paris, ki postane njena največja zaupnica. Pred svojim možem in odraslimi otroki prikriva vzroke svoje nenadne vznesenosti in raztresenosti. A prav v družbi s privlačno Paris odkriva tudi odgovore na vprašanja, ki jih je iskala vse življenje. Neposredna, evoka-tivna in tudi humorna zgodba prikazuje Re-beccino prizadevanje, da bi našla odgovor na vprašanje: Kakšen smisel ima življenje brez strasti? Prava uspešnica!
Rebecca, a repressed and uptight socialite, lives a perfect pointless life. A new world unfolds when she finds herself somewhere she'd never expect - in the arms of a high-priced escort. She could never have known that in that space, she would discover answers she's been searching for her entire life. A Perfect Ending explores one woman's struggle to find what moves her and asks: Without passion, what's the point?
eksperimentalni, Nemčija, 2012, 5', dvd
Scenarij, režija in produkcija: Mio J. Lindner Glavna vloga: Lisa-Theres Wenzel Fotografija: Sven Kümmel Montaža: Simon Tholen Zvok: Corinne Douarre, Benni Kalisch
Pogled v ogledalo je lahko tudi nenavadno biografsko transpotovanje.
Cecille sets off for a journey into herself, where she is confronted with her past.
Brezpogojno
(Unconditional)
drama/triler, VB, 2012, 92', digibeta, slov. pod.
Scenarj: Joe Fisher
Režija: Bryn Higgins
Glavne vloge: Christian Cooke, Harry
McEntire, Madeleine Clark, Melanie Hill
Fotografija: Paul Otter Montaža: Ben Yeates Zvok: Neil Thain Glasba: John Lunn
Produkcija: A Stone City Films Production
Šestnajstletna dvojčka Owen in Kristen skrbita za hendikepirano mamo Maureen. Njun enolični vsakdan nepričakovano razbije obisk simpatičnega kreditnega uradnika Lia-ma. Čeprav je sprva videti, da sta si s Kristen zelo naklonjena, Liam slednjič povabi na pijačo njenega brata Owna, zatem pa ga odpelje k sebi domov in ga nagovori, naj se »samo za zabavo« preobleče v žensko. Liam nikakor ni pošasten, predstavlja se celo za romantika, ki Ownu ponuja brezpogojno ljubezen, a z enim pogojem: Owen mora prevzeti ime in identiteto svoje sestre Kristen. Srhljivo in vabljivo!
Unconditional is a darkly humorous psycho-romance about 16-year old twins Owen and Kristen. They spend their days caring for their disabled mum Maureen. And along comes Liam - 20s, tough, charming, full velocity, genuinely cool. Liam takes Owen out drinking. They go back to Liam's flat where he,"just for a laugh«, gets Owen to wear them. Liam isn't a monster, he's a romantic, offering unconditional love, on one condition: Owen takes his sister Kristen's name and identity.
15

ix
Razkriti v Vzhodnem Berlinu
(Out in OstBerlin/Out in East Berlin - Lesbians & Gays in the
GDR)
dokumentarni, Nemčija, 2013, 94', bluray, ang. pod.
Scenarij in režija: Jochen Hick, Andreas Strohfeldt
Nastopajo: Peter Bausdorf, Bettina Dziggel, Michael Eggert, Andreas Fux, Marinka Körzendörfer, Marina Krug Fotografija: Jochen Hick, Thomas Zahn Montaža: Thomas Keller Zvok: Jörg Theil
Glasba: Stefan Kuschner, Matthias Köninger Produkcija: Galeria Alaska Productions
V dokumentarcu srečamo včasih neverjetne osebne zgodbe lezbijk in gejev v Vzhodni Nemčiji, ki so do padca berlinskega zidu živeli pod budnim očesom državne varnostne službe Stasi, ki je spremljala celo posteljne aktivnosti. Že leta 1968 so v Vzhodni Nemčiji sicer odpravili paragraf 175, po katerem je homoseksualnost veljala za kaznivo. Seveda pa geji in lezbijke niso bili družbeno sprejemljivi in nikakor niso mogli ubežati politični situaciji v Vzhodni Nemčiji, kjer se je budno opazovalo državljane, se vohunilo, zelo omejeno pa je bilo zanje tudi potovanje v tujino.
Unlike in the Federal Republic, by 1968 homosexuality was already de-criminalised in the German Democratic Republic's penal code. But the 'workers' andfarmers' state' did not exactly welcome its gay and lesbian citizens with open arms; their sexuality was taboo and they were often marginalised from public life. The generation of gay men and women who had seen the war and were now trying to live lives of inconspicuous normality felt threatened by younger homosexuals who came out and demanded spaces in which to express themselves.
, 28. 11.
KMpanmMA Caroneira/ The Bitchhiker)
komedija, Brazilija, 2012, 20', dvd, ang. pod.
Scenarij' in režija: Otavio Chamorro, Tiago Vaz
Glavne vloge: Gleide Firmino, Lisbth Rios,
Jonathan Andrade
Fotografija: Erico Cazzarre
Montaža: Otavio Chamorro
Zvok: Victor Pennington
Produkcija: Caza Filmes
Nekje na umišljeni meji med Brazilijo in Ekvadorjem se vročekrvna Eleolaine odloči, da se bo maščevala. Kakopak brez latino drame ne bo šlo!
In a fabulous place, the fictional border between Brazil and Ecuador, a mysterious woman is seeking revenge. To face her archrival, Eleolaine will go down on crime and passion for justice.
20 laži, 4 starši in jajčece
(20 leugens, 4 ouders en een scharrelei/20 Lies, 4 Parents and A Little
Egg)
komedija, Nizozemska, 2013, 80', dvd, ang. in slov. pod.
Scenarij': Rob Bloemkolk, Sophie van Winden
Režija: Hanro Smitsman
Glavne vloge: Nils Verkooijen,
Marcel Musters, Mark Ram, Anneke Blok
Fotografija: Joost Rietdijk
Montaža: Stanley Kolk
Zvok: Eddy de Cloes
Produkcija: Waterland Film
Življenje gejevskega para Sjorsa in Berta se obrne na glavo, ko se na vratih iznenada prikaže 15-letni Sjorsov sin Dylan, ki sta ga mama in njena partnerka zaradi vedenjskih težav in špricanja šole poslali k očetu na prevzgojo. Če se je Sjors komajda spomnil, da naj bi pred leti daroval spermo, pa njegov mož Bert zagotovo nikoli ni nič vedel o tem, da ima Sjors sina. Sin Dylan pa ne ve dobro, kako je sploh prišel na ta svet. Družinska komedija na račun skrivnosti, polresnic in odrinjene preteklosti.
Sjors and Bert, a gay male couple, are unexpectedly introduced to the 15year-old adolescent Dylan. Dylan was the product of a sperm donation that Sjors had forgotten he had ever made. But after his eviction by his mother and girlfriend, the boy has turned up on Sjors and Bert's doorstep, and the lives of everybody will be changed forever. A film about spirited teenagers and immature parents and their shortcomings.
m
, 28. 11.
Yoshiko in Yuriko
Prevzet
(Yuriko, dasuvidanya)
drama, Japonska, 2011,103', digibeta, ang. in slov. pod.
Scenarij: Yamazaki Kuninori Režija: Sachi Hamano
Glavne vloge: Nahana, Hitomitoi, Ren Osugi
Fotografija: Oyamada Katuharu
Montaža: Kaneko Naoki
Zvok: Fukuda Jin
Glasba: Yoshioka Shigemi
Produkcija: Tantansha Co.
V 20-ih letih 20. stoletja sta se spoznali urednica Yoshiko, ki je bila razkrita lezbij-ka, in mlada, nadarjena pisateljica Yuriko Miyamoto, ki je bila poročena s starejšim moškim, ki ga je spoznala v New Yorku. Če je bila Yoshiko znana kot »samuraj v krilu«, se Yuriko ni mogla tako zlahka odločiti za lezbično pot. Njuno razmerje je bilo silovito, polno razglabljanj o tem, ali sta prijateljici ali ljubimki, hkrati pa intelektualno plodno, saj sta se poleg literature med drugim navduševali tudi nad komunizmom. Resnična zgodba temelji tudi na poglobljenem intervjuju z Yoshiko Yuasa, ki ga je objavila Hitomi Sawa-be v knjigi Yuriko, Dasuvida-niya.
In 1924 Yoshiko worked as an editor for a magazine, and Yuriko was a popular grassroots writer. Yoshiko and Yuriko were instantly drawn to each other. But Yoshiko was a woman who openly said »I love women like men do«. They soon established passionate relationship and intensely explored their connection to determine if it was love or friendship, thus deepening their mutual love and affection. This movie is portraying an emotional drama of love and hate, both heterosexual and lesbian.
¿M';	* .
t
režiserko Sachi
imano in
s scenaristom

jwm
m
Me)
drama/glasbeni, Nemčija, 2012, 3', dvd
Režija in produkcija: Kai Stanicke Glavne vloge: Volkmar Welzel, Alberto Venceslau, Patrick Sonberger
Zvok in glasba: Florian Tippe
Ne morem naprej, čeprav si želim. Misel nate me prevzema. Izgubljam stik z realnostjo.
I can't move on. I wish I could. But I'm caught in the thought of what could have been, losing my grip on reality.
Gay Goth Scene
drama/glasbeni, Nemčija, 2013,5', dvd
Režija, produkcija: Kai Stanicke
Glavni vlogi: Justus Kammerer, Felix Wagner
Glasba: The Hidden Cameras
Za mladega gotičarja je vsak dan v šoli, med homofobičnimi sošolci in sošolkami ter učiteljicami, ki si zatiskajo oči, muka. Nekega dne ima nadlegovanja preprosto dovolj.
For a young gothic boy school is a living hell. He decides to put an end to it. Gay Goth Scene is a mixture of short film & music video, that deals with a worldwide social disease: bullying.

Valentine Road
dokumentarni, ZDA, 2013, 88', bluray, slov. pod.
drama, Japonska, 2011,20', dvd, ang. pod.
Scenarij: Mitsuyo Miyazaki, Christina Hammonds-Reed Režija: Mitsuyo Miyazaki Glavne vloge: Sachiko Katsumata, Miho Fujima, Shinji Ozeki, Sonoe Mizoguchi, Sora Urata Fotografija: Salvador Lleo De La Fe Zvok: Kevin Senzaki
Produkcija: Misuyo Miyazaki, Jacob Halajian, Tomoya Suzuki
Tsuyako, delavka v tovarni, se mora nekega dne odločiti: ali bo ostala z možem in otrokom, ujeta v tesno vaško okolje, ali pa svobodneje zaživela v mestu.
In postwar Japan, Tsuyako, a factory worker and mother, must decide between duty and love, her family and her freedom.
Režija: Marta Cunningham
Fotografija: Arlene Nelson
Montaža: Tchavadar Georgiev, Yana Gorskaya
Glasba: Michael Orendy
Produkcija: BMP Films, Eddie Schmidt
Productions
Februarja 2008 je 14-letni Brandon McIner-ney med vajami v šolskem računalniškem laboratoriju ustrelil 15-letnega Lawrenca »Larryja« Kinga, razkritega geja. Larry je naslednjega dne, na valentinovo, podlegel ranam. Dokumentarec razkriva, kaj vse je botrovalo krutemu umoru iz sovraštva v kalifornijskem delavskem mestu Oxnard, in kakšne so bile posledice tako za šolo kakor za širše družbeno okolje.
In February 2008, a classroom shooting shattered the coastal, working-class town of Oxnard, California. As the community reeled and the national media descended, a 15-year old lay dead and his 14-year-old attacker awaited trial for murder. Was this a hate crime, retaliation for unwanted playground flirting or something more complex?
t
dokumentarni
yf	_
19
petek,
22.00
29. 11.
u(Zwei Mütter/ Two Mothers)
igrani dokumentarni, Nemčija, 2013, 79', bluray, ang. in slov. pod.
Scenarij' in režija: Anne Zohra Berrached Glavne vloge: Karina Plachetka, Sabine Wolf Fotografija: Friede Clausz Montaža: Denys Darahan Zvok: Oscar Stiebitz, Tobias Scherer, Frederik Pfeiffer Glasba: Jasmin Reuter Produkcija: Filmakademie BadenWürttemberg
Poročeni lezbični par Katja (43) in Isabella (37) si zaželi otroka brez osebnega sodelovanja tretje osebe, kar pa v Nemčiji, kjer praktično ne nudijo legalne pomoči lezbič-nim parom, nikakor ni preprosto. Neuspešni poskusi legalne oploditve ju stanejo veliko živcev in denarja. Vztrajno iščeta alternativne poti do materinstva, tudi preko oglasov, a potencialni donatorji so pogosto le navidezni »dobrotniki«, saj velikokrat postavljajo nesprejemljive pogoje za lezbični materi. Film prikaže, kako bi se lahko njuna želja po materinstvu sprevrgla v dolgotrajno kalvarijo.
Katja and Isabella decide to have a child. However, like many lesbian couples they soon discover that this is much more difficult than they first imagined. Citing legal reasons, most of the sperm banks andfertility clinics refuse to treat them. Fortunately, they are able to find one doctor willing to help - for a large sum ... This fictional story is a part experiment and a part salutary tale.
Rosie
20
sobota
405.00
, 30. 11.
Ko sem bila jaz smrkavec, sem bila smrklja
(Ja kada sam bila klinac, bila sam klinka/ When I Was a Boy, I Was a
Girl)
dokumentarni, Srbija, 30', ang. pod.
Režija in fotografija: Ivana Todorovic
Besedilo: Olga Dimitrijevic, Goca
Montaža: Jelena Maksimovic
Zvok: Danijel Milosevic
Glasba: Draško Adžic
Produkcija: Akademski Filmski Centar,
Dom Kulture Študentski Grad
Transspolna Goca živi v Beogradu, mestu, ki ni strpno do glbt-populacije. Preživlja se s prostitucijo, ljubi težavnega fanta in skrbi za mladoletno nečakinjo. O svojem življenju pa pogumno spregovori v kabarejski predstavi.
Goca is a transvestite in Belgrade, the capital city of a country where organizing or participating in a gay pride parade is forbidden or at least very dangerous. She is raising a daughter who is actually her niece.
?
dokumentarni
(7ème ciel)
igrani, Francija, 2013, 39', ang. pod.
Scenarij' in režija: Guillaume Foirest Glavne vloge: Rédouane Behache, Ralph Amoussou, Djena Tsimba, Baya Belal, Husky Kihal
Fotografija: David Chizallet
Zvok: Stéphane Isidore in Samuel Lévy-
Micolini
Glasba: Zeina Mokaiesh, Alexandre Wallon Montaža: Yannick Grassi Produkcija: R!Stone Productions
Erotično nabit film o mladem prestopniku Sofianu, ki skuša biti tak kot drugi v mači-stični klapi, obenem pa se skrivoma predaja moški ljubezni.
Sofiane lives in a high-rise block at the edges of Paris. A violent young man, he tries to be like his gang of friends. However, Sofiane is attracted to guys. Through his contradictions, he embodies the confusion of today's idle young people who have lost their bearings and live withdrawn into themselves.
SPOMIN NA VOJKA DULETICA:
Tovariši
igrani, Jugoslavija, 1964, 30', dvd
Scenarij', režija in montaža: Vojko Duletič Fotografija: Viki Pogačar Zvok: Herman Kokove Montaža zvoka: Marička Pirkmajer Glasba: Antonin Dvorak Produkcija: Filmservis - Ljubljana
Kratka mojstrovina Vojka Duletiča obravnava problem vključevanja mladih ljudi v delovne kolektive na primeru gojencev industrijske rudarske šole v Velenju. Režiser je v nekem intervjuju povedal, kako ga je film spočetka zanimal kot sredstvo kritičnega opredeljevanja do sodobne družbe. Seveda pa ne gre spregledati njegovega homoerotičnega pogleda.
Tovariši (Comrades) is an early short film by of one of the giants of Slovenia's film history, Vojko Duletič. It combines socialist and ho-moerotic aesthetics through images of young coalminers.

sobota
20.00
, 30. 11.
. y| J \
K ,hrt ,
Med dekleti - ni bojazni
(Entre filles, je ne risque rien)
Francija, 6', 2013, dvd Režija: Emilie Jouvet
Poučen spot o varnejši spolnosti med dekleti.
\Maternijezik
Hung!
Francija, 6', dvd Režija: Emilie Jouvet
Duhovita parodija na Madonnin videoklip Hung Up.
Let's do Hung! without Madonna! Let's do the parody now!
Stenice
(Feuerkäfer/ Firebugs)
drama, Nemčija, 2013, 8', dvd, ang. pod.
Scenarij', režija, montaža in produkcja: Juliane A. Ahrens, Béatrice Huber, Simon Weber
Glavne vloge: Magdalena Pulz, Luise Aschenbrenner Fotografija: Bernd Effenberger Zvok: Gerhard Auer
materna/Mother Tongue)
komedija, Argentina, 2010, 80', beta, ang. in slov. pod.
Scenarij in režija: Liliana Paolinelli
Glavne vloge: Claudia Lapacó,
Virginia Innocenti, Claudia Cantero,
Mara Santucho
Fotografija: Guido Filippi
Montaža: Lorena Moriconi
Zvok: Leandro de Loredo
Glasba: Juan Bouscayrol
Produkcja: Instituto Nacional de Cine y
Artes Audiovisuales (INCAA), Mandragora
Producciones y Magnética
Estela končno izve, da je njena 40-letna hči Ruth lezbijka, njena »prijateljica« pa je v resnici že 14 let njena partnerka. Po začetnem pretresu si Estela želi razumeti, kakšen je pravzaprav lezbični svet, zato pa mora vanj vstopiti. Ruth, ki ima težavno obdobje v svojem razmerju, mamina radovednost ne le zmoti, ampak jo doživlja kot vdor. Toda Estela je že odločena, da bo skupaj s prijateljico raziskala lezbično sceno in nočno življenje, kar pripelje do številnih komičnih zapletov.
Estela learns that her daughter Ruth, of around 40 years old, is a lesbian, and that the »friend«that has been living with her during the last 14 years is in fact her girlfriend. After overcoming the shock, Estela tries to understand the rules of an unknown world, getting into it. Meanwhile Ruth, who is going through a difficult moment in her relationship, feels her mother's curiosity as an intrusion.
im
Vanessa, 16-letna srednješolka, si mora pred poukom telovadbe deliti oblačilnico s ho-mofobičnimi sošolkami. Bo tokrat le katera stopila na njeno stran?
Vanessa (16) will have to go to the changing room with other, lesbophobic girls. Knowing she's not welcome there, she takes a deep breath and enters...
sobota
22.00
, 30. 11.
, 21. 11.
Vrata ostajajo odprta
(Vrata ostaju otvorena/The Doors Remain Open)
drama, Jugoslavija, 1959,100', 35mm, srh.
Scenarij: Vladimir Paskaljevic
Režija: František Čap
Glavne vloge: Rade Vergovic, Teodora
Arsenovic, Milena Dravic, Dušan Janičijevic
Fotografija: Janez Kališnik
Montaža: Manja Fuks
Glasba: Borut Lesjak
Produkcja: Bosna film
Vojna sirota Rade, ki je otrok padlih borcev in begunec iz zapora, se privaja na družino, ki je preko časopisa iskala izgubljenega vnuka Petra. Rade, ki se je predstavil za njihovega lažnega vnuka, po dobroti nove družine odstopi od namere, da bi jih okradel, in vse prizna. Film je kljub ovacijam občinstva na puljskem festivalu leta 1959 dobesedno razburil kritike, z njim pa je František Čap lansiral takrat 17-letno Mileno Dravic, ki je kasneje postala legenda jugoslovanskega filma.
In his most personal film, František Čap focuses his eye and admiration on the protagonist, Rade, whose puzzling personality is only matched by his elusive sexual identity. In 1959 the film's lasciviousness and nudity outraged critics but thrilled audiences.
|Gosto: Iegenda
lma Milena
fDmvic ¡n flmtii |
Jovonovic.
lfest¡voIsk¡h I
Moja posast in jaz
(Jeanette Winterson - My Monster and Me)
dokumentarni, VB, 2012, 75', dvd, ang.
Režija: Roger Parsons
Fotografija: Neil Harvey Montaža: Colin Minchin Zvok: Tim Watts Produkcja: BBC 1
Trideset let po izidu uspešnega knjižnega prvenca, romana Pomaranče niso edini sad, pisateljica Jeanette Winterson spregovori o svoji posvojitvi, versko obsedeni materi, lezbični ljubezni in o svojem boju za povrnitev duševne stabilnosti. Potem ko je postala uspešna pisateljica, se je spopadla z demoni svoje družinske preteklosti - z »gospo Winterson«, ki jo je posvojila, in z iskanjem biološke družine, o kateri dolgo ni vedela ničesar. Slednjič ugotavlja, da je njena mama Winterson, ki jo imenuje pošast - vendarle njena pošast.
Nearly 30 years after her triumphant debut novel, Oranges are Not the Only Fruit, Jeanette Winterson returns with Alan Yentob to the scenes of her extraordinary childhood in Lancashire. She was adopted and brought up to be a missionary by the larger-than-life Mrs Winterson. But Jeanette followed a different path: she found literature, fell in love with a girl, and escaped to university.
bila srečna,
če si lahko
% normalno?
23
dokumentarni, Nemčija, 2013, 85', dvd, ang.
Režija, fotografija in montaža: Julia Ostertag Nastopajo: Cindy Wonderful in Sarah Adorable, BadKat, Mz Sunday Luv, Nicky Click, Joey Casio, Nuclera Family, Ena Lind, Heidi Mortenson Zvok: Spok
Produkcija: Julia Ostertag, Jürgen Brüning Filmproduktion
Julia Ostertag je s kamero štiri leta spremljala dogajanje na queerovski glasbeni sceni, ki jo je sprožil zlasti Scream Club, electro hiphop prodornih glasbenic Cindy Wonderful in Sarah Adorable. Intimen, zabaven, vizualno bogat in vznemirljiv portret queerovskih glasbenic, ki tlakujejo radikalno pot za svoje naslednice in naslednike.
Scream Club's spark has been the bang that gets bigger since they started their two girl electro hiphop act in 2002. In And You Belong acclaimed director of Gender X, Saila and Noise & Resistance Julia Ostertag, delivers a visual and musical rocket ride through the queer music underground that tells you the tale and makes you shake your booty.
nedelja
22.00
i, 1. 12
Jaz sem Divine
Divine)

dokumentarni, ZDA, 2013, 90', dvd, ang.
Režija: Jeffrey Schwarz Nastopajo: John Waters, Ricki Lake, Tab Hunter, Mink Stole, Divine (arhivski posnetki)
Fotografija: John Chater, John Davis, Dan DeJesus idr. Montaža: Phillip J. Bartell Glasba: Divine, Michael Cudahy aka The Millionaire
Produkcija: Automat Pictures, Making It Big
Filmski portret Harrisa Glenna Milsteada oziroma slavne preminule pevke Divine, ki ga predstavlja tako, kot si je sam vedno želel: kot resnega umetnika in igralca ter nepozabno zvezdo. Kako je odraščal debelušni in posebni mladenič Harris Glen in postal filmska muza režiserja Johna Watersa in mednarodna dreg ikona z nepozabnimi diskoidnimi_
komadi, kot sta »You Think You're A Man« ali »Shoot Your Shot«.
I am Divine is a definitive biographical portrait of Harris Glenn Milstead, a.k.a. Divine, and honors him in just the way he always craved — as a serious artist and immortal star. Divine's entire story is told, from his early days as a misfit youth in Baltimore through his rise to infamy as a cult superstar. Like the characters he portrayed in numerous films, Divine was the ultimate outsider.
•ll


^Wlkia



24
Odlomek iz knjige:
(Jeanette Winters Mv Monster and
Dokumentarni film je posnet po motivih pisateljičine avtobiografije Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna? (Škuc-Lambda, 2013, prevod Suzana Tratnik).
IAZ
Imela je lepe prsi. Vsa je bila lepa, z razkošnim, gostim
trikotnikom črnih dlak v mednožju in temnimi dlakami na
rokah in s črto od trebuha do sramnih dlak.
Ko sva se zgodaj zjutraj zbudili, je rekla: »Ljubim te. Že zelo
dolgo sem te ljubila.«
»Bilo me je preveč strah,« sem rekla.
»Naj te ne bo,« je rekla. »Ne več.«
In njena jasnost je bila kakor voda, hladna in globoka, in dalo se je videti skoznjo vse do dna. Nobene krivde. Nobene bojazni.
Svoji mami je povedala o naju in mama jo je opozorila, naj ne pove očetu in naj pazi, da ne bo izvedel. Vzeli sva kolesi. Vozili sva se dvajset milj in se ljubili pod živo mejo. Janeyjina roka je bila vsa krvava. Spet sem dobila menstruacijo.
Drugega dne sva kolesarili do Blackpoola. Šla sem k svoji mami in jo vprašala, zakaj je to naredila. Zakaj me je zaklenila ven? Zakaj mi ni zaupala? Nisem je vprašala, zakaj me ni več marala. Ljubezen ni bila več beseda, ki bi jo midve še lahko uporabljali. To ni bilo enostavno da / ne. Ljubezen ni bila čustvo; bila je minsko polje med nama. Pogledala je Janey. Pogledala je mene. Rekla je: »Ti nisi moja hči.«
To skoraj ni več štelo. Tedaj je bilo prepozno za tovrstne izjave. Imela sem svoj lastni jezik in ta ni bil njen. Z Janey sva bili srečni. Šli sva na kolidž. Videvali sva se vsak dan. Začela sem se učiti šofirati v zdelanem miniju na kosu nikogaršnje zemlje. Živela sem v svojem lastnem svetu knjig in ljubezni. Svet je bil živahen in nedotaknjen. Počutila sem se ponovno svobodno - mislim, da zato, ker sem bila ljubljena. Gospe Winterson sem nesla rože. Ko sem se tistega večera vrnila, so bile rože v vazi na mizi. Pogledala sem jih ... Peclji so bili v vazi. Cvetove je odrezala in jih vrgla v neprižgani kamin. Kurivo je bilo pripravljeno in na črnem sloju premoga so bili beli cvetovi malih nageljnov.
Mama je v tišini sedela na stolu. Ničesar nisem rekla. Pogledala sem sobo, majhno in čedno, medeninaste leteče race na polici nad kaminom, medeninaste klešče za trenje
orehov v obliki krokodila, zraven budilke na isti polici, stojalo za obleke, ki smo ga lahko dvigali in spuščali nad ognjem, kredenco z našimi fotografijami. Tukaj sem živela. Rekla je: »To ni dobro. Vem, kaj si.« »Mislim, da ne veš.«
»Dotikaš se je. Jo poljubljaš. Goli. Skupaj v postelji. Misliš, da ne vem, kaj počneš?«
Prav ... to je to ... nič prikrivanja tokrat. Nobenega drugega jaza. Nobenih skrivnosti. »Mama ... Jaz ljubim Janey.«
»Torej si vsa na njej ... razgreti telesi, povsod roke ...« »Ljubim jo.«
»Dala sem ti možnost. Vrnila si se k hudiču. Zato ti zdaj povem, ali odideš iz te hiše in se ne vrneš ali pa se nehaš videvati s tem dekletom. Povedala bom njeni mami.« »Ve.« »Kaj ve?«
»Njena mama ve. Ni taka kot ti.«
Gospa Winterson je dolgo molčala in potem je zajokala. »To je greh. Šla boš v pekel. Šibka telesa vse do pekla.« Šla sem gor in začela pakirati svoje stvari. Nisem vedela, kaj bom naredila.
Ko sem prišla dol, je mama nepremično sedela in strmela v prazno.
»Potem pa grem ...,« sem rekla.
Ni odgovorila. Zapustila sem sobo. Šla sem naprej po ozki veži, kjer so bili plašči na obešalnikih. Ni kaj reči. Bila sem pri glavnih vratih. Slišala sem jo za seboj. Obrnila sem se. »Jeanette, mi boš povedala, zakaj?« »Kaj zakaj?« »Veš, kaj zakaj ...«
Toda ne vem, kaj zakaj ... kaj sem ... zakaj ji ne morem ugoditi. Kaj hoče. Zakaj nisem to, kar ona hoče. Kaj hočem ali zakaj. Nekaj pa vem: »Ko sem z njo, sem srečna. Enostavno srečna.«
Pokimala je. Zdelo se mi je, da razume, in res sem pomislila, tisti hip, da si bo premislila, da se bova pogovorili, da bova na isti strani steklenega zidu. Čakala sem. Rekla je: »Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?«
25
queerovski motivi v filmu
Vrata ostaju otvorena/Vrata ostajajo odprta
Františ
26
Retrospektiva jugoslovanskega filma 1955-1990 na zagrebškem Subversive Film Festivalu leta 2010 se je zaključila s filmom Františka Čapa Vrata ostaju otvorena/Vrata ostajajo odprta (1959). S komentarjem, da gre za re-mek delo, je selektor festivala Sergio Grmek Germani radikalno prevrednotil film, ki so ga jugoslovanski kritiki svojčas raztrgali, češ da je Čap s pretirano idealiziranim in osladnim prikazom ponudil lažno sliko družbe. Fantastična recepcija filma na šestem festivalu v puljski Areni - publika, ki na meji delirija trikrat na oder prikliče režiserja in igralce, medtem ko ji Čap vrača naklonjenost s poljubi - je dodatno razplamtela kritike. V beograjski Politiki je Milutin Čolic z odmevnim prispevkom »Arena aplavdira Čapu!« opozoril, da je bila prav puljska evforija ključni dokaz, da so Vrata »sentimentalen pustolovski romančič«, Čap pa vešč manipulator nezahtevne in vodljive publike. »Češkemu bratcu« so v preteklosti očitali, da snema »olepšane melodramatične pravljice«, kot je recimo Dušan Maka-vejev o(d)pisal njegovi mladinski komediji Vesna (1954) in Ne čakaj na maj (1957); a obtožba je bila tokrat mnogo
ostrejša, saj so Vrata prikazovala žgoče težave družbe, ki se, kot je opozarjala kritika, ne bi smele prikazovati na pravljičen način.
Vrata so film o Radetu, vojni siroti, ki je odrasla v odljudnega mladoletnega delinkventa. Sarajevska filmska hiša Bosna film se je ob odločitvi, da bo snemala po scenariju Momci silaze s neba/Fantje sestopajo z neba Vladi-mirja Paskaljevica, obrnila na Čapa zaradi izjemnega uspeha, ki so ga imele njegove komedije prav pri mladi publiki. Kot že v prej omenjenih filmih, se Čap tudi v novem vrne na stara pota - ne ponudi stvarne slike mladine, temveč mit o mladosti - in film ponovno napolni z mladimi ljudmi, od katerih ne pričakuje predhodnih izkušenj z igro, ampak potencial, da postanejo zvezde. Radeta je upodobil sedemnajstletnik iz mesta Titovo Užice Radomir Vergovic, ki se po tej vlogi nikoli več ni vrnil k filmu in se je nadalje posvetil študiju slikarstva; istočasno pa je skozi Vrata v svet filma vstopila največja jugoslovanska ženska zvezda: Milena Dravic, Čapovo najlepše darilo jugoslovanski kinematografiji (sliki 1 in 2).
Bistvena razlika v primerjavi z zgodnejšimi Čapovimi uspešnicami se v Vratih kaže tako, da je fokus izrazito usmerjen na glavni moški lik. Takšna spolna privilegiranost je bila konvencija tako imenovanih moških žanrov - o čemur pričata tudi Čapova vojna drama Trenutki odločitve (1955) in triler X25 javlja (1960), ni pa bila tipična za komedije in melodrame, v katerih glavni protagonist ni bil posamezen lik (ženski ali moški), temveč romantičen par, čigar ljubezen ogrožajo razne prepreke in izzivi. Logično, ljubezen bi na koncu triumfirala kot pokazatelj splošne družbene harmonije, pa so se zato melodrame končevale z objemi in poljubi na ozadju novozgrajenih železarn, kot v Zenici (1957, r. Miloš Stefanovic, Jovan Živanovic), in hidrocentral, kot v Samo ljudi/Samo ljudje (r. Branko Bauer). V splošnem so bile, pred »novim jugoslovanskim filmom« šestdesetih, mračne in tragične ljubezenske filmske zgodbe lahko umeščene edino v drugo svetovno vojno ali kako zgodnejšo zgodovinsko epoho. V petdesetih so celuloidne romance v socializmu poznale samo happy end.
Prav zaradi osredotočenosti na moškega protagonista Vrata ne samo da niso imela ljubezenskega happy enda, temveč niso imela niti ljubezenske zgodbe. Rade ima kot zvit socialni kameleon mnogo vlog, a nikoli ni ljubimec. Četudi je ves čas obkrožen z dekleti, ki so vse po vrsti začarane od njega (slika 3), nima nobene partnerke; flirta, a le zaradi kriminalnih nakan; ko dobi priložnost za romanco z lokalno lepotico, se umakne; Marija (Dravic), ki bi po konvencijah žanra morala biti njegovo dekle, je prepričana, da je on njen brat, in vidi njun odnos v senci incesta; na koncu filma je Rade bolj osamljen, kot je bil na začetku. Ko, navsezadnje, v filmu prepolnem prelepih deklet in čednih mla-deničev (slika 4) ne pade niti en poljub, je to podobno slikovito, kot ko v zgodbi »Silver Blaze« Sherlock Holmes opazi, da pes, ki bi glede na okoliščine moral zalajati - ni zalajal. Poljub, ki se v Vratih ni zgodil, nosi pomenljivost, s katero se je vredno poukvarjati.
Danes smo, z vedenjem, da je bil Čap homoseksualec - koliko njegove publike je pravzaprav vedelo za ta podatek? - zaključili: Čap je Radeta oblikoval po svoji podobi, in to, da fant ne poljubi niti ene lepotice, zagotovo pomeni, da je homoseksualec (vsaj za Čapa). No, rekel bi, da je to prenagljena in neprepričljiva interpretacija.
Čapove homoseksualne fantazije lahko razsvetlijo en vidik filma: ne-skrito fascinacijo nad adolescentsko moškostjo glavnega lika, igralca Ver-govica. Jugoslovanski film je imel že prej svoje maskuline heroje, a pozornost, ki jo je Čap z direktorjem fotografije Janezom Kališnikom posvetil Vergovicevi možatosti, je bila brez primere. Kališnikova kamera Vergo-vica ni snemala, temveč oboževala: z njegovega obraza je sevala lepota mladega moža, njegovo mišičasto telo pa je bilo brezskrbno razgaljeno (sliki 5 in 6). Že v prvem kadru se protagonist tušira s še enim mišičastim, privlačnim gojencem; četudi sta njuna naga torza prikazana le do pasu, silhuete moških, ki se tuširajo za njima, ne dopuščajo nikakršnega dvoma v to, da sta mladeniča popolnoma gola (slika
7). Tovrstna erupcija moške telesnosti se je zdela nekaterim kritikom obscena: »V poudarjanju junakove zdrave mladostne lepote nas pripelje režiser do naravnost mučnih prizorov« (Slovenski poročevalec, 6. II. 1959); »Poleg tega kaže Čap vse preveč ,mesa' - tokrat v glavnem moškega - preveč vsiljivo in povsem po nepotrebnem, saj nam je glavni junak lahko simpatičen tudi tako, brez preočitnega poudarjanja njegove zgolj fizične privlačnosti« (TTribuna, 17. II. 1959). Brez dvoma je moralo to imeti subverziven efekt: s tem ko je razgalil svojega junaka izven ljubezenske zgodbe, je Čap ločil erotiko od romance. V primerjavi z izzivajoče robustnim Vergovicem je videti še Frane Trefalt iz Vesne in Ne čakaj na maj aseksualno, Vrata pa so, in to celo brez ljubezenske zgodbe, zagotovo
V7
2
*
*
.i
p
¡2
-I
S?
> o S ®
ss
s? §
t/ s
o
a v
-'o a
0
is
1?
1
0 s
1
2
Capov najbolj erotičen jugoslovanski film. Ni dvoma, Cap je želel iz Vergo-viča narediti najbolj seksi jugoslovanskega pin upa.
V tej luči Vrata našo pozornost usmerjajo k Capovim filmskim začetkom. Njegov debi Ohnive leto/Žgoče poletje (1939) vsebuje mnoštvo motivov, ki se v tej ali oni različici vračajo v Vratih, zaradi česar bi lahko rekli, da je Paskaljevičev scenarij Capu ponudil priložnost, da evocira svoje najzgodnejše filmske motive in fascinacije. Med njimi so prehod iz otroštva v mladost, najstnik, ki se vrača v dom družine, ki ga je davno zapustil, prizori narave, v katerih dominirajo reka
in njena slikovita obala in razgaljeni mladeniči, tu in tam v prizorih razposajene pristnosti. Za primer lahko navedem prizor, v katerem protagonista Žgočega poletja Julio in Petar stojita v reki, razgaljena do pasu; ta prizor
napoveduje prizor tuširanja v Vratih. V obeh filmih je prisoten tudi kader, v katerem drug ob drugem stojita starejša ženska in mladenič golega torza: to je esencialen čapovski kader, saj spaja dva glavna objekta režiserjeve ljubezni in želje, dobrohotno materinsko figuro in privlačnega mladega moškega (slika 8). Kot nostalgičen pogled v lastno mladost in takratne obsesije so Vrata nesporno Čapov najbolj oseben jugoslovanski film.
Kljub temu nič od prej omenjenega ne pomeni, da so seksualni profili Čapovih mladeničev identični njegovemu lastnemu ali da Čap pridaja homoseksualnosti izključno pozitivno konotacijo. X25 javlja to ilustrira na nepričakovan način. Izstopajoči negativci so v tem filmu kodirani kot stereotipi homoseksualcev: glavni nacistični vohun je »tetkast« možak srednjih let, njegova najbližja sodelavka, vizualno kodirana kot nizka, možata ženska, pa je pravzaprav tipska »dyke«, ki se pogosto postavi za lezbi-štvo kot tako. Kako torej tolmačiti to, da se je Čap, tudi sam homoseksualec, odločil oblikovati negativce prav s karikaturami, ki bi jih lahko označili za
homofobične? Ali to pomeni, da je Čap
-	da posežemo po še enem stereotipu
-	ponotranjil homofobijo, ki je vladala okoli njega, in je iz tega razloga začel sovražiti lastno seksualnost?
Ta in podobna vprašanja pomenijo, da je homoseksualnost stabilna in zaokrožena kategorija: ali jo sprejemate ali zavračate »v celoti« (potemtakem ste homofob). No, seksualnost je v splošnem razmeroma kaotična, izmikajoča se stvar, ki nikoli »ni vsa«. Karikature v X 25javlja ne pomenijo Čapovega prezira do homoseksualnosti kot take (vključujoč tudi lastno homoseksualnost), temveč ogorčenost nad določeno manifestacijo homoseksualnosti: nad pretirano vidno, vpadljivo identiteto, ki okosteni v stereotip. Ni slučaj, da agenta »tet-ko« in »lezbijko« razkrije nekdo, ki je utelešenje nedoločene, neulovljive identitete: fant Mirko, ki so ga nacisti zaposlili kot svojega vohuna, ne vedoč, da je on pravzaprav partizanski obveščevalec (igra ga Dušan Janicijevic, ki v Vratih upodobi vodjo Radetove bande). Mirko je torej v tem pogledu podoben Radetu: oba žonglirata z nekaj identitetami, ki jima omogočajo, da ostaneta izmuzljiva, nevezana na eno nespremenljivo identiteto. Moje tolmačenje Vrat, a tudi Čapove quee-rovske politike na splošno, bi šlo prav v tej smeri: tisto, kar Čapa zanima, ni dihotomija homoseksualno versus heteroseksualno, temveč fiksirano/ vidno versus nestabilno/nevidno.
V svojih analizah queerovskega stereotipa je Richard Dyer pisal o stereotipu »žalostnega gejevskega mlade-
niča«, ki je »posebej močno zaznamovan v smislu tranzicije, ne samo zaradi starosti, temveč tudi zaradi koncepta gibanj a me d običajnimi in que erovski-mi svetovi, venomer ujet v trenutku raziskovanja in odkrivanja« (Dyer 2002: 131). Medtem ko je, na primer, seksualnost starejše »tetke« pretirano vidna, je otožen fant gej »hkrati razpoznaven in nerazpoznaven zaradi izgleda« (Dyer 202: 131), kar je pravzaprav odlika Mirka in Radeta. No, po Dyerju je ključna odlika »žalostnega gejevskega mladeniča« to, da on bralce prepričuje, da situacija, v kateri so vse op cij e o dprte, v kateri spolna identite -ta ni nespremenljiva, ne bo dolgo trajala: »Ni potrebno, da spremenljivost seksualne želje in identitete, njene neposlušne vznemirjenosti, teži družbeni red, saj je le v službi mladosti, ko so stvari, jasno, še negotove in dosegljive.« (Dyer 2002: 132)
V mojem branju Čapov svet temelji na nasprotni fantaziji, v kateri seksualna nedoločenost - queerness - vztraja v utopiji večne, mitske mladosti. Tako tudi zaključek Vrat odpira vrata branju, v katerem Rade ohranja svojo seksualnost v njeni »neposlušni vzne-
mirjenosti«. Večpomenskost naslova filma je v tem smislu vredna delfske prerokbe. Ko dobrodušna babica ob koncu filma Radetu reče, da »vrata zanj ostajajo odprta«, se na prvi mah zdi, da ga nagovarja k poboljšanju in doprinosu družbeni skladnosti. No, »vrata, ki ostajajo odprta«, prav tako konotirajo beg od družbene norme, odpiranje ali izhod iz predpisanih okvirjev, ki, logično, vključujejo tako heteronormativno matrico, družino in dom kot pregovorno »osnovno celico družbe«, z jasno razdeljenimi spolnimi in seksualnimi vlogami. Žalostni Rade pušča vse to za sabo, ohranjajoč svojo identiteto onkraj družbeno predpisane vidnosti, stabilnosti in gotovosti. Seksualnost, če povzamem, ostaja odprta.
Nebojša Jovanovic Prevedla Maja Sučur
\29
Kako ste dobili zamisel za svoj film Rosie? Je bil morda navdih iz resničnega življenja?
Film je navdihnila moja mama, ki je umrla pred desetimi leti. Bila je točno taka kot Rosie. Tudi drugi liki, zgodba in celo prizorišče so bolj ali manj avtobiografski. Dovolil pa sem si nekaj pripovedne svobode.
Če bi morali film opisati z enim stavkom, kaj bi rekli?
Ne moreš ubežati družinskim vezem, četudi misliš, da si se jih že zdavnaj znebil.
Rosie niti ni tipičen gejevski film, čeprav je glavni junak gejevski pisatelj. Veliko bolj se ukvarja z njegovimi odnosi z mamo, s preminulim očetom in sestro. Kaj sta osrednja tema ali odnos v filmu?
Film govori o tem, kako te tvoje družinsko ozadje zaznamuje. In o tem, kako so osebne družinske legende, ki si jih vsak konstruira zase, pogosto zasnovane na napačnih predpostavkah.
Rosie se dogaja na švicarskem podeželju. Je to prostor za gejevsko ali lezbično življenje?
Lahko bi bil. Odvisno je od tega, kako samozavestna sta gej ali lezbijka, ki zahtevata svoj prostor sredi rural-
ne družbe, ne da bi zdrsnila v vlogo obstranca ali žrtve. Večina lezbijk in gejev ni pripravljenih za tovrstni boj in raje zbežijo v velika mesta, kjer je življenje lažje.
Kaj je bil največji izziv za vas, ko ste snemali film?
Da sem ga moral posneti v 25-ih dneh. V Švici so filmi kronično šibko financirani, čeprav je to ena najbogatejših držav na svetu.
Kako ste izbrali igralke in igralce -in to zelo dobre - za film?
Izziv je bil najti švicarske igralke in igralce, ki govorijo švicarsko nemščino. Nemški igralci namreč niso sposobni govoriti tega dialekta. Populacija, ki govori švicarsko nemščino, šteje okoli pet milijonov. Večinoma so bančniki, ne igralci. Toda našel sem jih po gledališčih v Nemčiji in Avstriji. Nekateri najboljši švicarski igralci in igralke delajo v tujini. Sibylle Brunner, ki igra mamo Rosie, še nikoli ni imela glavne vloge v filmu. Režiserji in TV-uredniki radi izbirajo vedno iste obraze, da bi se izognili tveganju z novimi. Tudi Sebastian Ledesma, ki igra Maria, ni poklicni igralec in nikoli ni igral v filmu. Spoznal sem ga na večerji pri prijatelju.
Kako je bil film sprejet v Švici in drugje? Nam lahko poveste, kaj posebnega ali zabavnega se je zgodilo na projekcijah?
V Švici je film uspešnica. V kino-dvoranah je bil predvajan štirinajst tednov. Tudi na festivalih je bil zelo dobro sprejet. Celo v Moskvi. Samo pravoslavni ljudje imajo težave z gejevskimi prizori. Presenetljivo pa je, da sta bila starejšim ljudem všeč tako film kot igralka Sibylle Brunner. Rekli so, da je Rosie takšna kot ruska babuška.
In še zadnje, običajno vprašanje -vaš naslednji projekt?
Trenutno montiram dokumentarec, ki sem ga posnel letos. To je družinska zgodba in glavni lik je bil pred leti poznan v Švici kot glasbenik, pisec in vrhunski maneken. Zdaj trpi zaradi anksiozne motnje. Film ima naslov »Electroboy«. Naslednje leto bom posnel nov film. To bo zgodba o dveh profesionalnih igralcih nogometa, ki se zaljubita.
Suzana Tratnik
Antoine (Cybercissy): »V trenutku, ko meje obšla norost in sem povsem zapadel v psihozo, so se mi prikazovali zgolj simboli in številke, in potem se je izrisalo 101, ENA NIČ ffi ENA, luknja in dve nogi,
(laughing out loud), krožnik z vilicami in nožem, digitalni■ r
•P.
m%m

•i t i - V: ; Jf ,'J
- /<■ *-.v*
»' s
5«

z vilicami in nožem, digitalni-sistem je iz teh dveh številk. ENA NIČ ENA. Nekaj govori o našem času, v katerem smo zdaj obtičali, kaj je dovoljeno in kaj ni, kaj je vroče in kaj ni, govori nekaj o tu in zdaj. Igra z življenjem, igra s smrtjo, groteskno, lepo, o rojst smrti, in o vsem med njima
ENA NIČ ENA.«

Hm&M.





Režiser Tim Lienhard:

»Vedno sem imel rad ekscentrične ljudi, ker imajo pogum, da so drugačni, ker nekaj tvegajo in ker znova izumljajo sami sebe.
Prav to delata Antoine in Murad. Zato ju imam rad, vse od prvega trenutka, ko sem ju pred dvanajstimi leti prvič videl v nočnem klubu.
Marca lani smo se odločili posneti ta film. Pol leta sem oba spremljal po mednarodnih nastopih ... začel sem ju klicati 'moji cyber zvezdi'. A težko bi rekel, da smo snemanje jemali kot delo, tako zelo nam je bilo všeč in tako smo se pri tem zabavali.
Vsi trije smo tvorili dober tim: še vedno ga. Seveda so film omogočili tudi vsi zelo motivirani prijatelji in sodelavci v ekipi.
Onadva sta na isti dolžini. Kar pride od navdušenja nad preobrazbo in samodoločitvijo. Nekakšna bleščeča oblika samospoštovanja in skrbi zase. Vsi vemo, da premoremo dosti več možnosti, kot da le igramo določeno vlogo, ki nam jo narekuje družba.
Hoteli bi se razviti in zrasti v mitična bitja, hkrati pa bi znova in znova ustvarjali sami sebe, da ne bi bili nikoli predvidljivi, pač pa bi vedno presenečali.
In naši junaki počnejo ravno to. Antoine in Murad sta moja junaka. Zakaj se da pa razbrati iz filma ...«
\31
Več
kot prijateljstvo:


K
IN
IN
32
Poskusi rekonstrukcije lezbične zgodovine so v najboljšem primeru mreže intimnih motivov in družbene nuje, ki se pletejo med živimi in mrtvimi ter skozi prostor in čas vlečejo virtualne vezi med fragmenti zamolčane/skrite/ izkrivljene zgodovine. Iz uradnega zgodovinopisja so lezbijke izginile, prvič kot ženske in drugič, ker so bile vedno dojete kot deviantne zaradi svoje seksualnosti. Dva filma, ki ju vrtimo na letošnjem festivalu, Yoshiko in Yuriko ter kratki film Tsuyako, potegneta vezi med živimi in mrtvimi skozi pripoved o zamolčanih ljubeznih.
Film Yoshiko in Yuriko povezuje tri različne ženske v različnih obdobjih skozi čas turbulentnih sprememb za ženske in njihove želje na Japonskem. Začnimo z režiserko Sachi Hamano, danes 65-letno gospo, ki je v svoji karieri posnela več kot 300 filmov. Sachiko Hamano se je po srednji šoli preselila v Tokio, tam študirala fotografijo in poskušala postati režiserka. V 60 -ih letih je bilo tovrstno poskušanje polno neizbežnih zavrnitev fantovskega kluba, ženske niso mogle biti režiserke, zaradi nuje pa so lahko bile igralke. Tako je Sachiko šla v edino branžo, ki ji je omogočala delo režiserke - mehko
S
il
Sachi Haman
l
pornografijo,	del širšega vala
filmov imenovanih roza film ali pinku eiga, populariziranih v 60-ih, ki so vključevali vse od seksploatacije do romantičnih filmov z nemalo seksa - in odvrgla žensko končnico -ko iz svojega imena, kompromis, da ji ni bilo treba uporabljati moškega psevdonima.
Mali paradoks ali pač svojevrsten upor: režiserka, ki si je želela snemati filme iz ženske perspektive, torej ne o samurajih in gejšah, jakuzah in ženah, je skozi takrat še neodvisen, a zelo mačistično nasilen mehki porno dobila svojo priložnost za projekte, ki so bili proseksualni in feministični v svoji politiki. Svoj prvi film je nare-
dila že leta 1971, podnevi režirala, ponoči spala z nožem pod blazino zaradi nadlegovanja moškega dela filmske ekipe. Leta 1998 se je odločila, da posname prvi neroza film, ker je ugotovila, da je nihče ne jemlje resno, kljub opusu tristotih naslovov (leto prej je bila za največjo japonsko režiserko proglašena Kinuyo Tanaka z opusom šestih filmov). In Search of a Lost Writer: Wandering in the World of the Seventh Sense o delu in življenju pisateljice Midori Osaki je njen prvi projekt odkrivanja izgubljenih, izbrisanih ali spregledanih intelektualk Japonske; Yoshiko in Yuriko je drugi. Hamano pa se ne ustavi zgolj pri izgubljenem delu žensk, ki jih prikazuje, temveč gre dlje v tem, da njihove umetnosti ne loči od njihovih zasebnih izgub, njihovih strasti, ljubezni in seksa. Pri rekonstrukciji življenja Osaki gre za skorajda arheološko najdbo in ponovno pisanje njenega življenja: Hamano je poskušala pokazati predvsem to, da avtorica ni bila nesrečna in depresivna, kot je bilo splošno mnenje in pogost stereotip o samski umetnici, zasvojeni s protibolečinskimi tabletami, ki od svojih zgodnjih tridesetih let dalje ni napisala ničesar več, temveč rekonstruira njeno pojmovanje
sedmega čuta, ki odpira potenciale alternativnega življenja, dela in ljubezni. Pri Yoshiko in Yuriko gre režiserka še dlje, ko prikaže ženski, ki nista bili marginalizirani figuri uradne zgodovine, prej obratno, in razkrije intimno ljubezensko zgodbo, njuno »ljubezen brez imena«, kot sta jo imenovali, ki je bila več desetletij pozabljena.
Yoshiko Yuasa je bila znana japonska prevajalka iz ruščine - prevajala je predvsem Čehova in Gorkega -, ki ni skrivala svojega nagnjenja do žensk. Med študijem se je zaljubila v feministično pisateljico Tamuro Toshiko (ki je kasneje sama zapustila svojega moža zaradi ljubimke in aktivistke za delavske pravice Etsu Suzuki, s katero sta živeli v Kanadi 15 let, vse dokler slednja ni nenadoma umrla). Pri 24-ih letih je živela z gejšo Sei Kitamura, po razpadli zvezi pa spoznala mlado, baje genialno pisateljico Yuriko Chujo.
Piše se leto 1924 in začne se filmska zgodba. Yoshiko, ki je takrat delala kot urednica nekega časopisa, in Yu-riko, nesrečno poročeno s priznanim starejšim akademikom Arakijem Shigerom, seznani skupna prijateljica. Začne se večletno razmerje, v katerem obe raziskujeta svoj odnos in meje. Yo-shiko je prepričana v svojo ljubezen do žensk, toda prevečkrat prizadeta, da bi zaupala; Yuriko je prepričana v konec svojega zakona in v strastno ljubezen do Yoshiko. Režiserka v filmu prikaže njuna japonska leta, razvoj odnosa od prijateljstva do ljubezenskega razmerja, ne tako srečen razplet pa le nakaže.
Yoshiko in Yuriko začneta živeti skupaj leto po tem, ko se spoznata, leta 1927 pa kot prvi tuji ženski gostji odideta za tri leta v Sovjetsko zvezo, kjer Yoshiko študira, Yuriko piše in kjer se spoprijateljita z režiserjem Sergejem Eisensteinom. Ko se vrneta na Japonsko, se njuno razmerje kmalu konča in Yuriko se poroči s Kenjijem Miya-motom, literarnim kritikom in vodjo Japonske komunistične stranke. Med vojno sta bila zakonca preganjana in večkrat zaprta, po njej sta postala ikoni komunizma in mirovnega gibanja, lezbično razmerje Yoshiko in Yuriko, ki je umrla že leta 1951, pa je ostalo velika skrivnost. Yoshiko je skozi leta postajala priznana prevajalka in aktivistka zgodnejšega japonskega femini-
f

stičnega gibanja. O razmerju z Yuriko je molčala vse do intervjujev, ki jih je dala Hitomi Sawabe malo pred smrtjo, in iz katerih (poleg pisem in drugih dokumentov) je nastala knjiga Yuriko, Dasuvida-niya. Yoshiko je umrla skoraj tri desetletja za svojo ljubimko, leta 1990.
Na tej točki v časovno mrežo, razpeto med tremi ženskami, spet vstopi Sachi Hamano: ob prebiranju romana Nobuko, v katerem je Yuriko opisala srečanje med ženskama, in poslednjih intervjujev z Yoshiko je rekonstruirala veliko ljubezensko zgodbo, ki je bila zamolčana več kot pol stoletja in ki jo je sama lahko posnela šele 10 let kasneje, ob izdatnem financiranju prostovoljnih skupin, ki so si želele zgodbo dveh znanih žensk osvetliti v javnosti.
Tsuyako je film mlade japonske režiserke nove generacije žensk, ki delajo filme, Mitsuyo Miyazaki, in je precej bolj oseben. Režiserka je na deseto obletnico babičine smrti našla sliko, na kateri je babica sedela z neko drugo žensko. Samo pogled je tisti, ki je dal Mitsuyo misliti, da sta bili ženski zaljubljeni. Tako je naredila alternativno življenjsko zgodbo v po-klon svoji babici: kaj je bilo za kuliso dogovorjenega zakona, njenega dela
v tovarni, njene vloge matere in žene obveznosti in potlačenih želja? Dalj ša verzija filma nam pokaže okvir, v katerem se režiserka sreča z zdaj že staro žensko na sliki, ki ji nenazadnje pove vse o svoji ljubezni, podobno, kot je to storila Yoshiko. Zato, da zgodba ostane. Tako ni nenavadno, da je Sa chi Hamano napisala knjigo Ženske delajte filme!, v kateri že z naslovom pove vse. Povejte svojo zgodbo, da se ne izgubi. Le redkokdaj se zgodi, da to kdo naredi namesto vas
Jasmina Šepetavc
33
34
12. februarja 20 krat poprej - dogo riških šol tragični, morilski eksces. Oxnard je mestece v južni Kaliforniji z okoli 200 000 prebivalci in prebivalkami, ki ga ljudje, razen strastni ljubitelji in ljubiteljice Cher, verjetno ne poznajo. Do leta 2008. Dogodek je namreč sprožil pravi medijski plaz, ki je segel tudi do zakotnih evropskih dolin. HBO-jev - večkrat nagrajeni dokumentarni film - Valentine Road prikazuje okoliščine in posledice umora najstnika Lawrenca »Larryja« Kinga.
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Larry, 15-letni učenec E. O. Green Junior High School, ni ustrezal spolnim in seksualnim - pa tudi rasnim in gotovo še kakšnim - normam okolja, v katerem je živel. Dan pred umorom si je - kot veleva tradicija - izbral svojega »valentina«, sošolca Brandona Mclnerneyja. Svojo naklonjenost mu je razodel pred gručo njegovih fantovskih prijateljev in užalil fantovsko čast. Kršitev seksualne norme, torej.
Za nameček pa je Larry rad nosil oblačila, ki jih nekateri označujejo kot »ženska«. Visoke pete, oblekice in ličila. Kršitev spolne norme, torej.
Brandonova čast je bila omadeževana s trans/gejevsko ljubeznijo. Naslednji dan se je maščeval - z dvema
film - kar je njegova odlika - izstopa predvsem zaradi širokopoteznosti prikaza tega dogodka. Nanizane so številne izjave njegovih sošolcev in sošolk, prijateljev in prijateljic, učiteljic, policije, tožilke, branilke in branilca Brandona, Brandonove družine ... in prav zato odpira številna in zelo zapletena vprašanja. Kako soditi 14-letnemu fantu? Kot odraslemu ali kot otroku? Kako in koliko naj se upošteva njegovo problematično družinsko ozadje, prepojeno z drogami? Vse to so vprašanja, okoli katerih se je vrtel sodni postopek in prevladujoče medijsko poročanje. Kako so se znotraj tega umeščali posamezni akterji in akterke, ni težko ugotoviti: tožilka, ki je zahtevala, da Brandonu sodijo kot odraslemu, odvetnika Brandona, ki sta njegov primer prevzela pro bono in ga »naravnost obožujeta«, pa za milejšo, terapevtsko obravnavo v sistemu mladinskih sodišč. Kako se je postopek - po več kot treh letih - končal, boste videli v filmu.
»Verjamem v nebesa in v pekel. In prepričana sem, da Larry zares ni vedel, kakšne posledice bo imelo njegovo obnašanje. Brandona razumem, ker lahko vidim tudi sebe v takšni situaciji. Ne vem, če bi uporabila pištolo
- brca v rit bi zadostovala.« To je odziv neke starejše učiteljice na šoli, kamor je hodil Larry. Valjenje krivde na Larryja - dobrohotno (?!) »razumevanje« ultimativne poteze, ki jo je potegnil Brandon.
Ko je v Oxnardu bil organiziran lgbt-shod v spomin in podporo umrlemu Larryju, se je taista učiteljica spraševala: »Kdo je orkestriral ta dogodek? Kdo ga je orkestriral?«
Bistveno manj, če sploh, pa se ji je zdelo problematično, denimo, da je Brandon odkrito simpatiziral z nacistično ideologijo. Kot je povedalo Brandonovo dekle, »Bela rasa je v manjšini. Bela-bela, bela-bela - tako kot sem jaz.«
A Larry je imel na šoli tudi podporo. Utemeljena je bila najprej formalno: šola je bila zavezana k udejanjanju načela nediskriminacije. Po drugi strani pa je Larry lahko našel varno zavetje tudi pri učiteljici, ki mu je poklonila svetlečo obleko svoje 13-letne hčerke. Ni trajalo dolgo, da je učiteljica izgubila službo .
Valentine Road je dokumentarni film, ki izrisuje »dokončno rešitev« v glavah normativnega, deklarativno odprtega »zahodnega« sveta in razkriva okrutne obraze sovraštva.
Aleš Zobec
KMI
- 30 let
Rudy Donatello - odlično ga odigra večkrat nagrajeni Alan Cumming -je talentirana, zajedljiva dragica, ki nastopa v enem izmed losangeleških klubov, kamor nekega večera zaide tudi pravnik Paul Fliger (Garret Dil-lahunt). V sosednjem stanovanju, kjer živi Rudy, pa biva zanemarjen deček z downovim sindromom Marco. Ko mora njegova mama, odvisnica od drog, na odvajanje, želi za Marca poskrbeti Rudy. A ne bo tako enostavno. Naličen moški, dregica, pa že ne more biti primeren starš. Ali pač.
Zgodba se odvija v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Torej to ni zgodba današnjih dni? Ali gre za potujitev, za dokumentarni prikaz »krutih« starih časov - kot denimo pri nekdanjem fenomenu tukajšnjih aleksandrink? Morda. A sam se bolj zavzemam za drugo interpretacijo. Namreč: film res zbuja vtis možnosti,
da se gledalci in gledalke lahko distanciramo - po drugi strani pa vsakdo, ki se količkaj ozira po današnjosti, ne more zavrniti istosti sodobnosti. Krivice, postavljene v preteklost, so tako krivice današnjega časa. Si predstavljate kakšen kraval (pod krinko »največje koristi za otroka«) bi nastal tudi danes, ko bi kakšna tetka želela dobiti skrbništvo? Ne gre torej za potujitev, temveč za izostritev poante.
Kmalu je film, ki je prejel številne nagrade po svetovnih filmskih festivalih. Zaradi izjemne zgodbe in zaradi igralskih presežkov. V zvezi s slednjim v filmu izstopa - poleg Cumminga - zlasti mali Marco, ki ga prepričljivo upodobi Isaac Leyva. Vsekakor torej film, ki je vreden ogleda.
Aleš Zobec
i
A'
ZANR:
* • k.
GLBTI
družin
FILM
36
V skladu z novimi vsebinami glbtiq--bojev se spreminjajo tudi filmske teme in morda celo nastajajo novi žanri. V zadnjem desetletju bi lahko govorili o žanru glbt-družinskega filma. Nekoč je bila tematika otrok in homoseksualnega starševstva v ozadju ali se je celo izključevala. Spomnimo se filma Lianna (r. John Sayles, ZDA, 1983), v katerem naslovna junakinja po zapletu z žensko ugotovi, da je lez-bijka, in zapusti moža, tako pa za zmeraj izgubi tudi otroke, s čimer se film posebej ne ukvarja. Zato pa je to temo odprl že TV-film Vprašanje ljubezni (A Question of Love, r. Jerry Thorpe, ZDA, 1978), v katerem se Linda Ray s svojimi otroki preseli k partnerki Barbari Moreland. Ko ju najstarejši sin »zato-ži« očetu, ta sproži sodni postopek za vrnitev otrok v »normalno« družinsko okolje. Ženski na sodišču izgubljata, čeprav upravičenost do materinstva patetično dokazujeta tudi s tem, da sta verni in da otrokom zvečer prebirata
Sveto pismo - pred sodiščem pa aktivisti in aktivistke skandirajo: »Gay is the only way!« A seveda lezbični par, ki se je znašel na sodišču, deluje apolitično in - zato bolj »materinsko«.
Prelomnica v družinskem lez-bičnem filmu je uspešnica Otroci so v redu (The Kids Are Allright, r. Lisa Cholodenko, ZDA, 2010). Lezbična veteranka Cholodenko je iznašla pravo formulo lezbičnega družinskega filma »za vse« - ena od mater se zaplete s prej neznanim osemenjevalcem, kar je mnoge lezbijke zmotilo, zato pa je bil film zanimiv za strejtovsko publiko. In res - še nikoli prej nisem slišala toliko strejtovskih znancev in znank hvaliti kakšnega lezbičnega filma! Vendarle je tu zanimiv ideološki obrat, ker vprašanje lezbičnega materinstva nikakor ni več moralno sporno. Jules (Julianne Moore) slednjič ljubimcu reče, da mora afero z njim končati, saj je poročena (z žensko) in mati.
Če se ozremo na manj komercialno
filmsko produkcijo, se mi zdijo tovrstne glbt-družinske zgodbe prepričljivejše in realnejše, saj se bržkone manj ukvarjajo z všečnostjo vsem. Letos smo izbrali štiri filme, ki z različnih kotov obravnavajo gejevsko / lezbično starševstvo in otroke v teh družinah.
Začnimo z igranim nemškim dokumentarcem Dve mami (ZweiMütter, r. Anne Zohra Berrached, Nemčija, 2013) o lezbičnem paru na trnovi poti do legalne umetne oploditve v Nemčiji, ki ni naklonjena oploditvi lezbijk in samskih žensk. Bodoči materi poskusita vse možnosti, ki se vse bolj kažejo kot tombola, za katero veliko plačaš, dobiš pa nič. Slednjič preko oglasov iščeta potencialne osemenjevalce, a njihove zahteve jima parajo živce.
V odštekani nizozemski komediji 20 laži, 4 starši in jajčece (20 leugens,
menja nestrpnosti ne da več ustaviti in spet spremljamo trpek sodni proces, kjer se pretehtava »primernost« gejev-skih staršev.
Mi pa upamo, da se bomo zares kmalu oddaljili od 70-ih in nenehnega dokazovanja normalnosti.
Suzana Tratnik
4 ouders en een scharrelei, r. Hanro Smitsman, Nizozemska, 2013) lezbični materi že imata sina Dylana s tipičnimi najstniški izpadi, kot so špricanjeH šole, poskušanje alkohola, uporništvo. Pošljeta ga na prevzgojo k biološkemu očetu Sjorsu, ki pa sina taji pred svojim partnerjem. Najstnikove težave so seveda sprožilec travm odraslih. Posebno mesto pa ima zgodba o Dyla-novem spočetju.
S spočetjem se ukvarja tudi desetletna Marie, ki prijateljici na vlaku riše svoje razvejeno družinsko drevo, sestavljeno iz dveh gejevskih očetov in dveh lezbičnih mam v že novih
razmerjih, kar pomeni še več staršev in bratov ter sester za Marie, sicer prepričano, da je bila spočeta brezmadežno. Moje drevo (Mon arbre, r. Bérénice André, Francija, 2011) empa-tično prikaže otroški pogled na netra-dicionalno razširjeno družino.
Če smo začeli z družinskimi lez-bičnimi filmi iz 70-ih in 80-ih, zaključimo s filmom Kmalu (Any day now, r. Travis Fine, ZDA, 2012) z resnično zgodbo iz 70-ih. Gejevski par po dogovoru z materjo narkomanko v zaporu skrbi za njenega sina z Downovim sindromom. Po namigih nekaterih vzgojiteljic v vrtcu pa se valjenja ka-
U i
m

SMRTI
38
»O tem se tu ne govori,« reče Hee Eun, ko nanese v naši študentski sobi v Seulu pogovor o homoseksualnosti, Hyeon Jeong (za nas, ki nikoli nismo prav izgovorili njenega imena, Dorothy) pa vehementno zmiguje z glavo in krili z rokami, v zadregi zardeva in pravzaprav ne ve, kaj bi v tistem trenutku sama s sabo. Hee Eun, bolj hladnokrvna izmed njiju, nadaljuje: »Morali bi se pogovarjati, ampak stigma je še vedno velika ... Večina družin še vedno pričakuje, da se poročiš in imaš otroke.« In »to« delaš na skrivaj. »To« je utišan diskurz, ki se v prevladujoči tradiciji neokonfucionizma, pomena družinskih vezi in religije težko ubesedi v obliki kakršnekoli javne diskusije ali aktivističnega gibanja. Ali kot je zapisal korejski gejevski aktivist Seo Dong Jin v enem redkih člankov, ki se ukvarjajo s homoseksualnostjo v Južni Koreji Mapping the Vicissitudes of Homosexual Identities in South Korea: »Homoseksualnost je izraz brez svojega referenta«; homoseksualnost je neozaveščena, ni priznana kot družbena realnost, homoseksualec pa je nedružbena entiteta.
Biti nedružbena entiteta je ravno tista pozicija, kjer se srečajo alternativne seksualnosti in monstruoznost. Benshoff v knjigi Monsters in the Clo-
set zapiše, da je bila homoseksualnost vedno konstruirana kot v svojem bistvu monstruozna, tisto, kar kljubuje naravi, kar je nespodobno in pretirano seksualizirano in v tej perverzni seksualnosti transgresivno. »Koncepta 'pošast' in 'homoseksualec' delita mnogo istih semantičnih nabojev in vzbujata veliko enakih strahov o seksu in smrti« (1997, 3). Seksualnost, smrt in monstruoznost se v filmu Teža (2012) združijo v utelešenem, mesenem pomenu v sivini neke mrtvašnice. Jung je deček za vse v mrtvašnici, kjer preživlja svoje dneve, izoliran od sveta v družbi mrtvecev. Trupla tiho ureja - očisti strjeno kri, jih namaže in počeše, zabije žeblje v krsto. Med mrtveci se znajde, ker ti ne obsojajo: Jung je grbavec, ki ima zaradi vse hujšega tuberkoloznega kašlja vedno okrvavljeno srajco in jemlje vsak dan pest tablet za artritis. Njegovo edino veselje je slikanje, edina težava je, da modelov zaradi otrplosti ne more vedno postaviti v zaželeno pozo. Med nič bolj glamurozno postavitvijo v zanikrnem javnem WC-ju Jungova sestra nastavlja anonimnežu skozi luknjo blaženosti, dokler naključnih ljubimcev ne zmoti policijska racija. Retrospektivno se nam počasi odkriva zgodba o nekonvencionalni družini:
Junga je njegova mati, lastnica butika, posvojila in ga imela za sužnja na podstrešju, izoliranega od ljudi. Jungov brat je zdaj njegova samodestruktivna sestra Dong-bae, ki ne najde svojega mesta v družbi, niti v spolni kategorizaciji: »Moram si odrezati to. Dovolj mi je, da živim kot spaka.« Družinski trikotnik se sklene kakopak z materjo, ki operacije spremembe spola ne dovoli. »Če se o tem ne govori, to ne obstaja,« pa je ravno tista mantra, ki Dong--bae potiska od družbenega priznanja njene ženskosti, ki si ga želi, v nedruž-beno entiteto, ki pijana životari med izpraznjenimi ulicami mesta (Seula?), podrtimi stranišči in mrtvašnico, ki je v tej postavitvi neizbežna poslednja destinacija »spak«, kot imenuje sebe in Junga.
Seksualnost je v tem somraku spak surova in frustrirajoča: med obupano nekrofilijo groteskne podobe fanta s čelado in naključnimi hitrimi fuki na ulici je odnos med Jungom in njegovo sestro, čeravno razpet med ljubeznijo in sovraštvom, najbliže nečemu, kar bi lahko imenovali intima: ko mladi Jung prvič zaloti svojega brata v ženski obleki in spita skupaj, ko starejša Dong-bae v stiski pride v mrtvašnico in se z golim telesom, ki ga sovraži, privije k Jungu in nenazadnje v
poslednjem empatičnem dejanju, ki ga Jung lahko naredi za sestro.
Od fikcije nazaj v realnost: Seo Dong Jinov članek o mapiranju homoseksualnih identitet v Južni Koreji je bil objavljen leta 2001, od takrat pa do mojega pogovora deset let kasneje, je Južna Koreja bogatejša za kar nekaj filmov, ki se ukvarjajo s homoseksualno tematiko, in uspešnih filmskih festivalov z alternativnimi pristopi do tematike: Seulski LGBT-Festival, Mednarodni festival ženskega filma in Festival človekovih pravic. Leta 2001 je transseksualka Harisu zaigrala v filmu Rumeni lasje 2, v resničnem življenju pa končala, drugače kot Dong-bae, poročena na veliki javni poroki. Film Kralj in klovn (2005) o kralju, ki se zaljubi v klovna, je postal nacionalni predstavnik za nominacijo za oskarja le leto po tem, ko je korejska vlada odstranila homoseksualnost z liste družbeno nesprejemljivih seksualnih dejanj, leto kasneje pa je avtirani režiser Leeson Hee-il posnel menda prvi zares gejevski južnokorejski film Brez obžalovanja (prikazan na našem festivalu 2007) o ljubezni med mladim umetnikom, ki zapade v prostitucijo, in bogatim dedičem, ki zapade v svoje družbene in družinske obveznosti. Zamrznjena roža (2008), ki smo jo
videli na našem festivalu v 2011, govori o kralju in njegovem ljubimcu, temelji pa na zgodovinskih zgodbah o kraljevih stražarjih in njihovi obredni homoseksualnosti, da ne omenjamo vrste drugih filmov, ki spadajo v tako priljubljen žanr romantične komedije korejskega popularnega filma, le da vojaka v filmu Samo prijatelja (2009) med dopustom ne obišče njegovo dekle, temveč fant s prikupno škatlico čokolade (da ne bo pomote, ta lahkotna romantična komedija je v Južni Koreji dobila starostno omejitev 18 let, z dopisom »tveganje posnemanja«). Lezbijke se znajdejo na ekranu precej redkeje, skoraj vedno vpete v heteronormativni okvir, kjer se slej ko prej pojavi moški, ki dobi eno ali obe za ceno ene (izjema je dokumentarec Outirani: Projekt streti homofobijo in nekaj kratkih filmov: Oh! Čudovita Koreja!, ljubezenska zgodba med mi-grantko in prostitutko, ali pa Nekoč, film s profetičnim imenom o dveh ženskah, ki prideta na govorilne ure, ker je njuna hči na testu naredila napako: ob izjavi »Rodila sem se dvema mamama« je obkrožila resnično). Ena prvih upodobitev lezbištva v južnokorejskem filmu, Memento Mori (1999), zgovorno vpne lezbično željo v nedružbeno in smrt, v svet duhov, ena
zadnjih ekranizacij z ne preveč posrečenim naslovom Osramočena (2010), pa ni nikoli prišla do mainstreamov-skih kinematografov.
Teža na neki način potrjuje tezo o nedružbeni entiteti »spak«, ki spadajo samo v mrtvašnico. A hkrati zares ne govori samo o seksualnosti; je (ne)namerno nadaljevanje opusa Kyu-hwan Jeona, ki ga je začel s svojo nizkoproračunsko trilogijo o mestu - Mozartovo mesto (2008), Živalsko mesto (2009), Plesno mesto (2010) - o globoki osamljenosti, ki ne doleti le Jeonovih »spak«, temveč je neko bolj splošno občutje njegovih likov, ki hodijo po sodobnem Seulu drug mimo drugega, vsak zase. Teža v tem pomenu ne označuje toliko bremena jasnih družbenih konvencij in družinskih zahtev po konformnosti, temveč težo osamljenosti, ki postane pretežka za ranjeno telo, da bi jo nosilo samo. V življenju in smrti »spak« se metafora in materialnost telesa združita in zarisujeta obzorje samote.
Jasmina Šepetavc
39
Razlika med nasiljem in sadomazohizmom je v odgovornosti. Osebi, za katero veš, da te nikoli ne bi prizadela, dovoliš, da te tepe. Bistvo ni seks, temveč obvladovanje. To je psihološki trip. [... ] Ko si zvezan, te prevzame pomirjujoč občutek. Kot takrat, ko si bil še otrok in te je mama tesno prepasala v avtu. Hotela je, da si varen. To je bilo ljubezensko dejanje.
- Madonna, Sex


v *
Al » \
i
40
Stroj, velik kot zunajkrmni motor, se zaganja med noge ženske, ki visi z glavo navzdol. Moški kriči, medtem ko se električna palica približuje njegovim razgaljenim genitalijam. Ženska stiska med zobmi brzdo, medtem ko jahalni bič tleska ob njene zvezane prsi.
To je tipičen dan snemanja pri Kinku, največjem spletnem ponudniku BDSM vsebin, kjer v nekdanji orožarni The Armory v San Franciscu s posebno zasnovanimi napravami in pripomočki zadovoljujejo najrazličnejše fantazije, od zanikrnih stranišč do sterilnih vesoljskih plovil in mučilnih podzemnih ječ, daleč od industrije hlinjenih orgazmov in laganja kameri.
Film Christine Varos ne razkriva samo fascinantne in pogosto nerazumljene subkulture, temveč nam predstavi tudi skupino inteligentnih, karizmatičnih in zavzetih ljudi, ki resnično uživajo v svojem delu. Zanjo je bilo ustvarjanje dokumentarca edinstveno potovanje v nenavadno privlačen svet, v katerem je odkrila veliko o človeški naravi, ob tem pa tudi o sebi.
Producent filma James Franco
je v teh prostorih snemal film o S&M sceni in stara, srednjeveškemu gradu podobna orožarna, katere fasada je že kultni simbol spletne strani kink. com, ter ljudje, ki tu delajo, so ga tako navdušili, da je sklenil ustvariti dokumentarec. »Verjemi,« je dejal skeptični režiserki, »popolnoma te bo prevzelo«. In Christina Varos je res že po prvih pogovorih s člani pestre Kinkove družine ugotovila, da jih hoče bolje spoznati in razumeti.
Sprva so bili tudi sami malce zadržani, ker je neki producent pred časom hotel tam posneti prispevek za resničnostno oddajo, vendar so se ob tem počutili izigrane, kot bi njihova življenja iztrgali iz konteksta. Toda njen pristop je temeljil na iskrenem zanimanju in kmalu so ji zaupali - kot podrejeni zaupa gospodarju v spoštljivem razmerju, kjer sta si v resnici enakovredna, saj oba spoznavata meje drug drugega in se drug drugemu prilagajata.
Prav v odnosih in vzdušju Kink močno izstopa v razvejanem svetu sodobne pornografije (je tudi edino pornopodjetje, ki ima na strani za
prijave modelov objavljene plačilne tarife). Poleg specifičnosti vsebin in ciljne publike se Kink razlikuje od mainstreama zaradi varnega in spoštljivega delovnega okolja. »Spoznala sem več modelov, ki jim BDSM ni posebno pri srcu,« poudarja Varos, »vendar je delovno okolje tu tako vzorno, da raje pridejo sem iz Los Angelesa, da bi jih bičali in zvezali, kot da snemajo klasične porniče z nespoštljivimi delodajalci.«
Režiserka se je lotila projekta z zelo omejenim znanjem o pornografiji, zvrsti BDSM same pa namenoma ni hotela vnaprej raziskati, saj se je želela otresti predsodkov in ustaljenih predstav. Na splošno, večkrat izrazito negativno dojemanje te zvrsti namreč močno vplivajo tudi popačene podobe, ki jih pogosto izkorišča ali celo ustvarja pop kultura.
Pred dobrimi dvajsetimi leti je kič in blišč izumetničenih, po navadi z zločinom povezanih S&M podob v mainstreamu (pomislimo, na primer, na mračne prikaze v Vabi ali klišeje v Prvinskem nagonu) bolj ali manj učinkovito, vsekakor pa pred svojim časom
razdirala Madonna z zloglasno knjigo Sex (no, in nesrečnim filmom Telo kot dokaz), kjer je med drugim igrivo, a povsem trezno raziskala lezbično in gejevsko S&M sceno. V sodobnejši kinematografiji pa po vsebini in izvirnosti le izstopajo surovi Učiteljica klavirja, pretenciozni Škandalozno pero o markizu de Sadu ter bistveno bolj iskreni Tajnica.
Zadnje čase pa se BDSM dejansko spreminja iz tabuja v vse privlačnejšo temo tudi v pop kulturi. »Čeprav nisem prebrala knjige Petdeset odtenkov sive, me veseli, da obstaja,« pravi režiserka, češ da tudi zaradi tega nenadnega fenomena lahko takšni filmi dosežejo širšo publiko. »BDSM že dolgo obstaja. Prvi nazorni prikaz sadoma-zohizma so menda našli v etruščanski grobnici, kjer dva moška bičata žensko s šibo v erotični situaciji. To je bilo v drugi polovici 6. stoletja pr. n. št. Čeprav nekateri trdijo, da človek uživa v tem, da ga zvežejo ali šeškajo samo, če ga k temu napeljuje nekakšna kulturna indoktrinacija, ostaja dejstvo, da so ti nagoni v marsikom prisotni, in od nekdaj je tako.«
Spolnost je sama po sebi še dandanes velik tabu, to pa še zlasti velja za BDSM, ki ga marsikdo površno dojema kot nasilno izživljanje oziroma perverzijo. »Zato je za tiste, ki jih ta življenjski slog privlači, težko odkrito govoriti o tem,« poudarja režiserka, »saj pojem sam megli kultura sramu in obsojanja. Zdaj je to sicer moderno, vendar je tudi vroča tema, ki odpira številna vprašanja o spolnosti, vlogah spolov in moči nasploh.«
Prav zato Varos pravi, da se je ob tej izkušnji veliko naučila o zapleteni naravi medosebnih dinamik obvladovanja, ne le v svetu BDSM praks, temveč tudi v realnosti vsakdanjega čustvenega življenja. »BDSM je svet pravil. Bistvo je v skupnem določanju in spoštovanju meja zaradi telesne in čustvene varnosti vpletenih.«
Spominja se, kako ji je v zasebnem pogovoru neka ženska razlagala, da je v življenju imela veliko čustveno nasilnih razmerij, vendar se je ta krog prekinil prav tedaj, ko se je začela ukvarjati z BDSM-jem. »Ob raziskovanju tega življenjskega sloga je lahko proučila lastne želje po podrejanju brez
čustvenih posledic. Onkraj seksualnega okolja ima psihološka moč določeno vlogo v vseh človeških odnosih.«
Toda izredno heterogeni in razcepljeni svet pornografije je navsezadnje le nepredvidljiva in neusmiljena industrija, kjer sta tako kot v medosebnih odnosih prav pamet in samospoštovanje ključnega pomena, zlasti za tiste, ki s tem delom preživljajo družino. Ena Kinkovih najbolj izkušenih domin je režiserki odkrito povedala, da kljub svoji ljubezni do tega poklica ne bi bila navdušena, če bi se njena hči odločila zanj. Toda razlog je pravzaprav univerzalen. »Sama sem svoje karte odigrala pametno in varno. Ampak v tej industriji zdržiš povprečno dve leti. Izkoristijo te in te odvržejo. Tu je veliko izgubljenih duš in nikakor ne bi hotela, da bi bil moj otrok izgubljena duša."

Luka Pieri
© lambda
GLBT knjižna zbirka Lambda
vse od 1990 - in preko 100 naslovov
Alenka spacal Mavrična Maškarada
Jeanette Winterson
Zakaj bi bila srečna, če si lahko normalna?
Odd Klippenvag stanje stvari
Rene de Ceccatty Nevidni gost
Brane Mozetič
Nedokončane skice neke revolucije
petek, 20. 12. ob 20.00 v Galeriji Škuc predstavitev, razprodaja in presenečenje: nastop mladih ustvarjalcev in ustvarjalk z letošnjih literarnih delavnic

SKUC
www.ljudmila.org/siqrd/fglf www.facebook.com/slo.fglf
Festival so podprli:
knO|
Veleposlaništvo Kraljevine Nizozemske
Mestna občina Ljubljana
REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE
EMBAJADA DE ESPAÑA EN ESLOVENIA
O
: )°g
BRITISH COUNCIL
T)
¿Se«*»
! O GOETHE INSTITUT
SLOVENSKI
FILMSKI
CENTER
JAVNA
AGENCOA
SLOVENIAN
FILM
CENTRE
«
LJUBLJANA
cityHoteL
fa
rnmn
IF U N D A C ■ J A S O n D A



'.v
WM
m&m
m&m Ú iáik ■
SSÉbâi:

V
L -,



)]ji ,
'lïïy m /
mw; s
7
Emilie Jouvett:
Emancipirana gledalka
Galerija Škuc, 15. november - 5. december 2013
kuratorica: rosana sancin
Slovenska kinoteka, Ljubljana Avditorij, Portorož Kino Odeon, Izola
www.kinoteka.si
december 2013
STOLETNICA FRANTISKA CAPA
w W
retrospektiva
Čapovih jugoslovanskih in čeških filmov razstava filmski plakati František Čap 100! izid posebne številke revije KINO! poklon Čapovima direktorjema fotografije Janezu Kališniku in Ivanu Marinčku
okrogla miza, predavanja, zmenki na slepo