Ženska emancipacija je
naravna stopnja v uresničevanju emancipacije nasploh
Mati, žena, dekle! Vse najboljše za Ivoj praznik. Vefiko bo takih voščil za 8. marec, veliko dobrih želja. veliko spodbud. Vse pre-malo pa je med letom skupnih naporov za samoupravno regulira-nje družbenega položaja žensk in premalo naporov za odkrivanje novih možnosti podružbljanja pomembnih družinskih funkcij.
V  štiridesetih letih povojne socialistične graditve so se ženske skupaj z moškimi bojevale za nov družbeni položaj človeka in za zmago napredka vsvetu. Zavedalesose.da jezaukinjanje podre-jenosti žensk potrebno ukinjanje podrejenosti nasploh in da je ženska emancipacija naravna stopnja v uresničevanju ;mancipa-cije nasploh. Toda naša teoretična marksistična misel, čeprav bo-gata, je začela zaostajati za razvojem samoupravnega položaja žensk ali, bolje rečeno. za problemi, ki spremljajo vsakodnevni žilavboj zapolnoafirmacijodružbenoekonomskega in političnega položaja žensk in dclovnih Ijudi nasploh. Poznano je, da samo ra-zvita marksistična teorija omogoča ustvarjalno kritično analizo družbe, človekovih dejanj, hotenj in njegovih družbenih proble-mov. Vsakodnevno moramo upoštevati tudi življenje žensk, nji-hove vsakodnevne življenjske interese, mišljenja, težave in rado-sti.
V nedavni preteklosti so v naš družbeni prostor, kot tudi v ZK, prodirale tendence, ki so bile v nasprotju z osnovnimi načeli mark-sistične znanosti o poteh in sredstvih uresničevanja enakopravno-sti žensk. Širila so se malomeščanska gledanja na življenje in ra-zvoj in potrošniška mentaliteta. Poudarjen je bil boj za osebni standard, veliko manj pa je bilo naporov za napredek družbenega standarda in uresničevanje socialistične solidarnosti.
Po eni strani se je večal delež žensk v vrstah zaposlenih, po drugi pa so zaostajale rešitve, ki bi zaposlenim ženskam omogočile do-stojno življenje, jih razbremenile dodatnega in nočnega dela in jim omogočile polno uveljavitev v družbenem življenju, čeprav vse pomembne resolucije in dokumenti družbenopolitičnih organiza-cij poudarjajo, da je množično sodelovanje žensk v politiki in go-spodarstvu strateško vprašanje graditve socializma in socialistič-nega samoupravljanja.
Socialistična družba se ne more zgraditi in stabilizirati brez ak-tivne udeležbe žensk, brez njihovega sodelovanja v sodobni proi-zvodnji, brez njihovega usposabljanja za vse družbene funkcije in odgovornosti. Znano je, da je žensk več v temeljnih delegacijah kot na višjih ravneh odločanja. Vse premalo je žensk na vodilnih delovnih mestih v gospodarstvu in tudi širše. Tako stanje zahteva, da nosilci kadrovske politikez družbenim dogovorom natančneje določijo svoje odgovornosti in naloge v planiranju dolgoročnih kadrovskih potreb z zagotavljanjem enakih rhožnosti zaposlitve na vsakem delovnem mestu.
V še neaktiviranih potencialih žensk obstaja ogromna rezerva našega bodočega vsestranskega razvoja. To je naša dejanska ra-zvojna prednost, ki pa ni namenjena sama sebi. Ne gre le za izbolj-šanje našega standarda. Ženska želi sodelovati v družbeni proi-zvodnji in odločati o ustvarjenem dohodku, da bi tudi sama bolje živela, da bi se osvobodila zgodovinske zapuščine suženjstva v go-spodinjstvu in se uveljavila kot ustvarjalna osebnost v celotnem družbenem življenju. Samo ekonomska emancipacija in izobrazba nista dovolj, nujna je popolna enakopravnost človeka kot samou-pravljalca. Zato ni dovolj le povečanje števila zaposlenih žensk, čeprav je to velik napredek, ampak moramo učinkovito reševati vse probleme, katerih reševanje prispeva k uresničevanju enako-pravnosti žensk. Opozoriti velja na vzgojo in otroško varstvo. Le-to je pomemben korak za uresničitev enakopravnosti ženske, s tem da se uspešno rešuje protislovje med biološko reprodukcijo in profesionalnim delom, ki z vso močjo pritiska na zaposleno žen-sko.
Reševanje tega problema mora biti vključeno v vse srednje-ročne in dolgoročne družbene plane, ker je to predvsem ekonom-sko vprašanje. V visokem deležu žensk med zaposlenimi se ne skriva le večji nacionalni dohodek na prebivalca, temveč prinaša s seboj tudi razvitejšo strukturo skupne in splošne porabe, razvitejši družbeni standard itd.
V  pogojih hitrega napredovanja in preobrazbe družbe je tudi družina doživljala svojo transformacijo, ki ni neodvisna od gibanja v družbi nasploh. Postavlja se vprašanje, koliko smo napredovali v preučevanju odnosov družina — družbeni sistem, družina — šola, družba ipd.
Manjkajo nam odgovori na vprašanja, kaj pomenijo spre-membe klasičnih funkcij družine za samo družino in driižbo in do kakšne mere se je spremenila vloga moža — očeta v družini.
Vsa ta odprta in še mnoga druga vprašanja terjajo stalno akcijo celotne družbe in vseh subjektivnih sil v smeri reševanja proble-matike, ki je vezana na celovit položaj ženske v našidružbi.
B. P.