O žalostni ptici.
(Iz českega "prevedel dr. Fr. Bradač.)                (Konec.)
mandelj.
V  item trenotku pa so zapazili kukavičo pri gnezdu rtudi dreskaei, ki       g dosedaj niso slutili, da tale veliki požeruh, ki <ni bilo več prostora zanj v gnezdu in ki ga niso mogli dovolj nakrmiti, ni njihov otrok. In mislili so.
da mti hooe tuji vdiki ptič, ki je iniel barve kaikor roparica, storiti kaj hudega. Zarfco so ee vrgli na mamo kukavioo in jo tako kljuvali, da je rajši odletela. — Komaj pa so se skrbni ptiči izgubili, je bila že zopet tu in je pitala svojega mladiča z novo kosmalo gosenico.
Zopet so prileteli dreskači — toda zdaj se je zgodilo nekaj nepričako-vanega. Mlada kukavica se jim je izneverila. Bodisi da jo je gnala neka notramja sila in je spoznala svojo pravo maiter, ali pa »o ji zadišale kosmaie gosenice. Dreskači so nenadoma videli, kako je mlada kukavica poletavala od drevesa do drevesa v smeri, kamor je odletela stara in odkoder se je sJišalo njeno vabljivo kukanje. Zaman sta dreskača letela za svojim naj-večjim mladičem, zaman ga klicala, naj se vraie. Ni jili poslusal. 2x>pet je razpel peroti in odletel na še bolj oddaljeno drevo. Še dolgo sta ga sprem-Ijala in kričala, sl&dnjič pa sta opusitila bTezuspešni tmd ier se vrnila h gnezdu, kjea* so mjuni pravi mladiči že čivkali od gladu...
Pri mladi kukavici pa se je pojavila njeaia mama in jo brž peljala dalje J v globoki gozd, da bi jo naučila letaJi in loviti kosmaie gosenice, ki jih je J ustvarila narava za kukavičje želodce...                                                          I
V  nekaj dneh je vzgojila mlado kukavico tako, da se je zaiala že sama       * preživljati.
S tem pa delo še ni bilo končano. Stara kukavica je rnorala poiskati      j dmgo gnezdo, majti drugega svojega mladiča, da bi ga enaiko vzgojila. Potem      1 tretje, četnfco... I, no, letala je od gnezda do gnezda in je imela dela čez      ^ glavo. Pa to je bilo veselo delo, kajti videla je, da so ji visi atroci uspeli in da bodo iz njih kukaTice, ki jiih. bo veselje pogledati.
Ostala ji je saano še zadnja sikrb za mladiča, ki se je izvalil iz jajca. ki ga je zaupala žolmi.
108         "¦/"¦-"".':                         i
¦¦      :    y   4 ¦.       ¦      .   1
In odlesteda je v tisti del gozda. Kmalu je našla stari bor in na njem luknjo, ki je držala v žoLnino gnezdo. Njen prilet na širokovejnato drevo je poTzročil veliko razburjenje. Mlade žolne 50 bile že zunaj gnezda in eo plezale v svojih zelenkastih suknjičih po deblu. Ko sta siari žolsni zagledali kukavico, sta začeli vreščati, ker sia po kukavičinlh barvah zopet domne-vali, ¦ da je pitica roparica. Zato eta brž odpeljali mladiče v gozd. Samo žolna samica se je neprestano vračala, kakor da še nekaj išče, kakor da se ji noče za ostalo rodbino ...
Čudno pa je bilo tudi stari kukavici. Pozorno se je ozirala na vse strani, a nikjer ni -videla svojega mladiča. Slednjič ji je prišlo na misel, da bi vabljivo zakukala, češ, morda se mladič oglaisi. Pogolitnila je ikoKinato gO6e-nico, ki jo je držala v kljunu, in zakukala, kakor je najlepše zmala...
Kako se je prestraiila, iko se ji je v odgovor takoj odzvalo iz drevesa slabotno, žalostno — kuku, kuk----------
Ni bilo dvoma. Mlada kukavica je bila še v gnezdu. Zato je stara kukavica brž zletela k luknji in je skušala smukmiiti noter.
Toda žal!  Ni mogla ...
Luknja v deblo je bdla preozka, da bi se inogla preriniti vanjo. Ustrašila se je tako, da se ji je kar zvrtelo v glavi, ker je spoznala, ikaj ee je zgodilo. Njen mladič je bil večji od dorasle žolne in zaito ni mogel skozi lukajo na prosto, prav tako kakor tudi aama ni mogla Tanjo. Obupno je začela kljuvaiti v deblo, da bi razširila preozko odpriino. Toda kukavice nimajo tako trdega in ostrega kljmna kaikor žolne, detli in brglezi. Zaito se les ni vdal. In da bi bilo slari kukavici še huje, se je oglasil njen mladič s ftako žalostnim glasom. da ise je videlo, kako trpi lakoto ....
Stara je odletela, da bi pranesla kosmaito gosenioo. Prinesla jo je tn jo sptistila v luknjo. Potean je poslušala, kaj bo. Mladič pa je znova žalostno zaikukal. Gotovo ni videl v teini goeeaaice ali pa morda ni vedel, da je to njegova nova hrana. StaTa je še nekolikokra<t poaMmla svoj poskus, a TBelej brez uspeha ...
Dnugi dan je kukanje v duplu slabelo — in Iretji dan je popolnoma utihnilo...
In stara kukavica je sedela žalostma na veji pTi luknji, iker je vedela, da je mjen poslednji mladič v duplu umrl. In se lmje je bilo, ko je spoznala svojo krivdo. Sama je zakrivila, da se je njen mlaidič izvalil v jeoi, i-z katere ni mogel uiti, ampak je tnoral v njej poginAti od lakote.
Odslej ni kukavica reč kukala. Le žalostno je blodila po gozdu, lovila kositaaie gosenice, loda naj se je še tako oddaljila, vsak večer se je vrnila na stari bor in sedla na ve jo ob luknji...
Tako je mimeval ieden za iedcaom — in že je prišel mesec september. Dnevi so positajali čedalje krajši — in žalostna kukavica je vedela, da je čas, ko mora odleteti v tople dežele, da je ne preseneti zima. Odlašala je svoj polet od dme do dne, a (slednjič je outila, da mara odleteti...
Tiisti dan, ko je sonce vzšlo, je začela žalostno kukali, kalcor da se po-slavlja od mTtvega deteta v duplini — in kukala je skoraj do poldne. Šele potem je razpela perati in odrinila na pot.
Toda letela je itežko in z Telikim "trudom, kajti na krilib. ji je ležala naj-večja žalosl, ki je mogoča na tem svetu ...
;                                   109