Začaran krog
Za inflacijo, to najbolj nadležno nadlogo v našem gospodarstvu še posebej v zadnjih letih, očitno ne najdemo pravega orožja. da bi jo premagali ali jo vsaj umirili. Kljub številnim izrečenim in zapisanim sklepom, da se moramo z njo trdo spopasti in jo tako ali drugače ukrotiti, še kar naprej divja, celo z vedno večjo silino, prav nič pa ne kaže, da bi se zmenila za vse sklepe o njenem zmanjšanju. Očitno je. da so zgolj izrečene ali zapisane besede premalo. temveč bo treba ukrepati. Ukrepati že, loda kako, je vpraša-nje, na katero ni pravega odgovora.
Najprej so naši, pa tudi tuji ekonomski strokov-njaki predvidevali, da bomo inflacijo zmanjšali tako, da bomo uvedli realno pozitivne obrestne mere — torej, da bo obrestna mera večja od stopnje inflacije. Ker gospodarstvo nima dovolj denarja za nemoteno poslovanje, je prisiljeno najemati posojila, zaradi vi-sokih obresti pa se mu to ne bo izplačalo, je bila lo-gika tega ukrepa. ki pa se je izkazala za neučinkovi-to. Gospodarstvo je še naprej najemala posojila, vi-soke obresti pa vračunalo med stroške. s čimer so se naglo povečevale cene, s tem seveda slopnja in-flacije. posledično pa še obrestne mere. Če k temu dodamo še padajoči tečaj dinarja, ki je vse hitreje padal zaradi vse večje inflacije, smo se resnično znašli v začaranem kroqu, ki nas je privedel do že več kot — uradno — 80-odstotne inflacije.
Nadaljevanje takšnega dogajanja je seveda nevzdržno in zvezna vlada je morala reagirati. To je storila s tem da je spet posegla za preizkušenim re-ceptom — družbenim nadzorom cen, čeprav je po drugi strani jasno. da so zaloge neprodanih izdelkov vse večje in da bi kaj kmalu — ponekod je že — pri.šlo do večjega vpliva tržnih zakonitosti. Zakaj torej zvezna vlada ni še malo počakala, da bi bolje videla vpliv tržnih zakonitosti?
Eden izmed možnih odgovorov je, da so bili pre-glasni očitki, da je z inflacijo treba nekaj storiti, da je ni moč še naprej zgolj opazovati, da jo je treba reše-vati tudi kot poliiično, ne le gospodarsko vprašanje. Ker zvezna vlada ni imela boljših rešitev, je spčt po-segla za že preizkušeno slabim receptom — druž-benim nadzorom cep. s katerim naj bi vsaj malo pri-sluhnila kritikam.
Druga razlaga je, da so bili pri tem najbolj glasni tisti, ki se bojijo vpliva tržnih zakonitosti. kajti pollej se ne bo več možno izgovarjati na posledice ukre-pov državnih organov. Ce bi se namreč izkazalo, da ima ozd izgube zaradi previsokih cen. ki jih tržišče ni sprejelo, se ne bi mogel izgovarjati na državo, češ, da ga je le-ta pahnila v takšno stanje. Prav zato je za slabe producente družbeni nadzor cen rešilna bilka, kajti če bodo imeli izgube, bodo imeli tudi izgovor: niste nam dovolili višjih cen, zato imamo izgube. Ob vsem tem jim gre na roko dejstvo, da ZIS nima pravih možnosti v boju z inflacijo, saj nima dovolj deviz, blaga, dinarjev, da bi s tem neposredno ukrepal na trgu, prav tako pa nima pripravljenih drugih ukrepov v boju proti inflaciji. Res je sicer, da je bil že davno sprejet protiinflacijski program, a kaj, ko bi njegovo dosledno uresničevanje marsikoga prehudo tolklo, pa obstajajo sila različni pogledi na njegovo uresni-čevanje v praksi.
In medtem, ko se dogovarjamo, pregovarjamo, razlagamo, prepričujemo, gre inflacija svojo pot v za-čaranem krogu naprej.                              *