Srečko Kosovel, Pesmi; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško oblikoval Peter Jerenko; izdala Večerova založba Ruslica, 2006.





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Univerzitetna knjižnica Maribor



821.163.6-1



KOSOVEL, Srečko

Pesmi [Elektronski vir] / Srečko Kosovel ; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec; računalniško oblikoval Peter Jerenko. - Maribor: Ruslica, 2006



Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/



ISBN 961-6559-61-3



COBISS.SI-ID 57417473





Srečko Kosovel



Pesmi





JESEN



Droben dež rosi,

bele so kraške poti,

sivo je zgodnje jutro.



Bor, bor ne šumi.

Kam ta pot hiti?

Sivo je zgodnje jutro.



Brinjevka se prebudi,

vztrepeta, vzleti.

Sivo je zgodnje jutro.





BALADA



V jesenski tihi čas

prileti brinjevka

na Kras.



Na polju

že nikogar več ni,

le ona

preko gmajne

leti.

In samo lovec

ji sledi...



Strel v tišino;

droben curek krvi;

brinjevka

obleži, obleži.





OKTOBER



Mokri vrtovi bleščijo

v zlatu večernem. Temnijo

že skednji rjavi, s slamo kriti.

Deževne kapljice šumijo

v vetru večernem na tla.

Tiho, žalostno je sredi srca.



Sadovi pobrani, latniki prazni,

v njih še zadnje listje gori,

lastovke so raz stolpove odletele,

v temni daljavi še ptič se glasi.



Vse je tiho, vse umira

v zlato melanholijo večera.

Polje temni, v srcu tesnó

se odraža zeleno nebo.





PREMIŠLJEVANJE



Kraška vas je v jeseni tiha,

ovita v meglò,

le tu in tam se zasvita

lučka v temò.



Tam za črnim ognjiščem

svetlika se ognja sijaj; –

po mrzlih poljih hodim

in vse me kliče nazaj.



Ko da je vse izumrlo,

je tiha kraška vas,

ob ognju rdečem sedijo;

tako bi sedel i jaz.



Tako bi sedel za ognjiščem,

obraz v dlaneh, bi molčal,

tiho, vse tiho za oknom,

le ogenj bi prasketal.





ŽENE S POLJA



Žene s polja gredo domov,

v mraku so temne njihove postave,

kakor sence njihove postave

tihe v vas gredo.



Redko spregovorijo besedo,

trudne so njihove koščene roke,

težki njihovi koraki po klancu,

gosti somrak duši.



V mraku se zgoščajo hiše pod klancem,

tam že večerjo je skuhala hčerka,

mati vrže breme na tla

in se usede.



Iz temnega stolpa že zvoni,

mehek je zvok Ave Marije,

na slamnatem stolu mati sedi,

vas temni, temni.





KRAŠKA JESEN



Sladka črnina, poln grozd,

jagode še v dežju bleščijo,

v dalji temneva borov gozd,

topoli pod hribom šumijo, šumijo.



Šumeče prihaja v vršenju lip

jesen; topole in hraste uklanja;

mi smo v vinogradu, drugi so v hramu –

vsak si po svoje otožnost odganja.





JUTRO NA GORI



Sonce sije na sive robove,

ki jih poljublja jutranji hlad,

te sive ostrine, te puste vrhove,

te imam rad.



Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami

srebri se meglà;

tu sem kot orel med sinjinami

blizu Boga.





AVGUST



Ljubim ta tihi avgustov dež,

ki ohladi gozdove, poljá,

to sivo nebo, ta hladni veter,

ki prihaja v tišino srca.



Tiho prihaja v sproščeno srce,

ki je žalosti tiho odprto,

v otožju je veselo sedaj,

nič več ni ubito, potrto.



Vse se je izpolnilo sedaj,

sivi, otožni oblaki dehtijo,

sredi dežja in sredi polja

mokri, temni topoli vršijo.





SKOZI POKRAJINE



Tihe so zlate večerne pokrajine,

koder se ustavimo, tiho gorijo

v luči večernega sonca,

drevesa v zlatu bleščijo.



A polja zelena, zelene doline,

v njih počiva hladen mir,

slavček v tihem dolu poje,

na gmajni svira piščal pastir.



In naše duše se sklanjajo tihe,

ko da so trudne od zlata,

kakor rože, trudne od sonca,

klonejo glave sredi polja.





PESEM



Temni blesk gladine,

zamišljene senčne globine,

nekdo vesla skozi molk jezera,

za tišino tišino odstira.



Kot da so se v pramolčanje

ogrnile neme sanje,

včeraj skrite, osamele,

so v spoznanje zaživele.



V samotni tišini, v senci dneva,

kjer duša se sebi razodeva,

v senci zeleni, v poltemí

izpustil bi veslo... zaprl oči...





NOČ PRED OKNI



Dež rosi na črni kostanj,

luč iz sobe ga obseva,

plaha, dobra in prijazna;

ulica je temna, prazna;

eno okno le nasproti

mi žari. Nekdó sameva.

Ah, mogoče kakor jaz

čaka tiste polnoči,

ki izbriše raz obraz

vsa spoznanja grenkih dni

in v jesenski, sivi čas

trudno dušo potopi.





IMPRESIJA



Tiho gredo vse ceste iz mesta,

nanje se siplje sneg droban,

ves plašč je nasnežen in moja misel

gre kot med pozibavanjem sanj...



Hiše so temne, polja so temna

in sneg poigrava se sam s seboj,

v vetru se zgane kot pajčolan;

nema je, temna je nočna ravan.



Moja cesta gre v nizka polja,

ki spijo pod črno tišino gorâ,

tišina, težka tema nad menoj,

kot da sem zašel že od sveta...





ČUJ, RAZ DREVO



Čuj, raz drevo padel je list

na siva tla.

Zrak je hladan, mrzel in čist –

nad njim tišina neba.



Jesen je – ali jo slutiš sedaj?

V gorah gozdovi rjavé

in čez samotni, tihi kraj

vrani v praznoto kričé.



Glej, pride dan, ko padeš i ti

tako na tla.

V zraku bo mir, kot da vse stoji –

daleč bo pot do Boga.





SLUTNJA



Polja.

Podrtija ob cesti.

Tema.

Tišina bolesti.



V dalji

okno svetló.

Kdo?

Senca na njem.



Nekdo gleda

za menoj,

z menoj

nepokoj

in slutnja

smrti.





NA GROBU



Prosojen je zrak,

pokojen tvoj grob

sredi poljá

kakor cerkev,

bela cerkev

sredi poljá.





PREDSMRTNICA



Vsi bodo dosegli svoj cilj,

le jaz ga ne bom dosegel...

Ognja prepoln, poln sil,

neizrabljen k pokoju bom legel.



Ogenj me v prsih bo žgal

in me ne bo mogel izžgati,

neutrujen jaz bi rad spal

takrat in ne bom mogel spati.





NA TEČAJU MRTVIH



Skozi sivo pajčevino sije dan.

Človek stopa po cesti raztrgan,

bolan, človek brezvoljen, v dno duše potrt,

človek, ki pričakuje smrt.



Tam v tišini meglenih poljan

umrl bo sredi žalostnih sanj,

kakor luč bo pojemal, ugasnil

in pred vsem svetom se bo skril.





V POLNOČNI URI



Življenje, z menoj, ti tiho življenje,

ki se vzkrešeš opolnoči

kakor raketa, da vsa drhti,

razplajajoča zvezdno semenje.



Ti, ki bi rado v vsak atom,

ko razblestiš se in že ugašaš,

zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš,

ti lučka, ki greješ popotnikom dom...



Življenje, z menoj, ti tiho življenje,

daj mi toplote in daj mi lučí,

da umre trepet v temì,

da umre to bolno drhtenje,

čakanje, umiranje, tiho trpljenje –

kot sonce jutranje v cerkev prisij!





TRUDEN, UBIT



Truden, ubit grem iz dneva v večer,

na mojih ustnih ni več molitve,

v moji duši prekrute žalitve

in brez miru sem, miru ni nikjer.



Kakor da sem že izgrešil smer,

v dalji ne vidim več odrešitve,

ah, v moji duši ni več molitve

in miru več ne najdem nikjer.



Dvigni se, duša pobita, steptana,

dvigni, zagori, zapoj do Boga,

da boš kot harfa prijetno ubrana

kot med večernim žarenjem srca,

da spet bom zaslutil kraljestva neznana

tam preko morij, tam onkraj sveta!





POVEJ, RAZODENI



I



Mesec gre po srebrni poti

in med vrtovi stopam jaz,

niti veter me ne moti, tiho,

tiho grem skozi vas.



Vendar, vendar ta ostra tišina

najde v meni svoj oster odmev,

ta pot, ki hodim po njej, me sprašuje:

Povej, razodeni, zakaj si živel?



Zdaj ko sem tej poti dušo odstrl,

tem poljem, vrtovom, sedaj, sedaj

me zopet in zopet sprašuje: Zakaj?

In jaz ne vem, kam bi se ozrl,

da bi te pozabil, ost osti,

mar naj v tem mraku zaprem oči?





II



Nate naj mislim, večni Bog?

Nate, ki si skrivnosti skrivnost,

od kod si ti in kdo si ti,

ti si širjava, ti si globokost?



Vse to objamem in vendar, kaj si,

si brezsmerje in vsemu smer,

nevidno Središče vseh središč?

Kot val morja je moj nemir.



Ali si Oče ali si Brat,

ki samo v daljah duš živiš,

ko čutimo, da se nagneš k nam,

ko slednji ponižan je, strt in sam?

O, da mi slutiti je to enkrat,

svetlejši in lažji bi bil moj križ!





PSALM



O Bog, usmili se moje praznote!

Široko razstrtih, sivih dni,

teh široko upajočih oči,

o Bog, usmili se nase samote!



Razstri svoj plašč, razkošno tkan

z zvezdami višnjevih letnih noči,

ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi

kot sredi morja večnih sanj.



O, stopi v ta stekleni čas

in kar je pozorno, naj potemni,

in kar je blizu, naj se izgubi,

naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori

kot v gosti modrini beli glas!

O Bog, usmili se nas, usmili se nas!





ENA JE GROZA



Ena je groza, ta groza je: biti –

sredi kaosa, sredi noči,

iskati izhoda in slutiti,

da rešitve ni in ni.



Včasih se med ranjene skale

tiho razlije zlati svit

jutranje zarje – šel bi dalje,

pa že čutiš, da si ubit.



Kakor da se zarja rani,

kadar razgrne svoj pajčolan,

kadar razlije goreče slapovje

in ti zakliče pod goro: Vstani,

glej, že gori razbito gorovje! –

Ti čutiš Ga in ne veruješ vanj! –





KLIC PO SAMOTI



Da mi je priti v krajino polnoči,

kadar se v polja razlije sinja tema,

da mi je priti z ulic, kjer vse kriči,

kjer se vse tre, ubija, trudi, peha!



Da mi je priti v krajino polnoči,

da v sveti samoti duša Boga spozna!

Glej, jaz sem ranjen od vseh poti,

ranjen sem od ljudi v globini srca.



Da mi je priti v krajino polnoči,

kjer samo zvezde žarijo, jezera dehte

in kjer samo senca razliva se v oči,

senca dreves kot poljub odprtim očem,

kakor sam s srcem hočem in smem,

da me poljubi On na bolestno srce.





KRIK PO SAMOTI



Da bi se mogel vase skriti,

živeti nikomur, nikomur poznan,

da bi se mogel poglobiti

v tiho prelivanje mraka in sanj!



Da bi z ulice mogel oditi,

pijan tega šuma, hitenja pijan,

vase, v vesoljstvo se potopiti,

začutiti eno se z Njim, a zaman!



V množici sem, ki se giblje, upira,

bolan sem, tako sem se že izkričal,

v množici sem, ki ugaša, umira,

k zmagi hitim in vem, da bom pal;

šele ko pala bo name sekira,

čutim, kako bom za Njim zaječal.





SONET SMRTI



In vse je nič. Te žametne oči

so kakor žalost, ki strmi v sivino,

njih temni soj prodira med tišino

kot zvok, ki se v šumenju izgubi.



Te tihe, črne, žametne oči

mi s svojim temnim bleskom in milino

poljubljajo to sivo bolečino,

ki mojo dušo vsak dan bolj duši.



Te tihe, črne, žametne oči

so kakor črno, žametno nebo,

nad ostro rano Krasa razprostrto,

so kakor luč, ki dušo pomiri;

ko ugasne nad pokrajino razdrto,

se v mehko temo duša potopi.





ŽELJA PO SMRTI



Daj mi, Bog, da mogel bi umreti,

tiho potopiti se v temò,

še enkrat kot zvezda zažareti,

onemeti, pasti v črno dno,



kjer nikogar ni in kjer ne sveti

niti ena luč in ni težkó

čakati poslednjih razodetij,

kar od vekomaj je sojeno biló.



Daj, da stopim stran izmed ljudi,

daj, da stopim in da se ne vrnem,

daj mi milost: temò, ki teší,

da v bolečini s Tabo se strnem,

daj, da odidem od teh ljudi,

daj, da odidem in da se ne vrnem!





MOJA PESEM



Moja pesem je eksplozija,

divja raztrganost. Disharmonija.

Moja pesem noče do vas,

ki ste po božji previdnosti, volji

mrtvi esteti, muzejski molji,

moja pesem je moj obraz.





TO NI PESEM, BRAT



To ni pesem, brat,

in niti noče biti.



Kaj je pesem v tej sivini?



Človek gre po cesti

in se mu zdi,

da gredo skozi dušo

njegovo te sive poti,

da so žive

in da jim konca ni.



To je sivina, brat,

in zvezdna kri.





OPOLNOČI



Kaj plakaš, ti dobri človek,

kaj plakaš opolnoči?

Še borovi gozdi šumijo,

še dobri ljudje živijo,

še žvižgajo vlaki v temi.



Kaj plakaš, ti dobri človek,

si ranjen z ostjo spoznanj?

Poglej: saj ni prva prevara,

in glej: že dviga se zarja...

Življenje je lepše od sanj.



Bogato, košato, široko

v valovih viharja šumi.

Ne poje srce ti? Daj roko

na splašeno svoje srce,

da spozna, da izve,

da srečen je, kdor živi.





TRUDNI OD DELA



Vračajo se.

Na ramah lopate.

Do vrha oškropljeni od blata.



Vračajo se v svoje blatne domove,

za okna brez šip,

v večere brez luči,

v kleti brez kurjave.



Na umazanih lubnicah

bolni otroci,

na raskavih mizah

bedna večerja.



Trudne omahnejo trde roke

na mrzlo ležišče,

tihe in trpke besede umrejo

v tišino noči.





VEČER PRED ZIMO



Zrak je prozoren kakor perot

kačjega pastirja,

brezčasna praznota je legla na pot

jesenskega večera.



Na ulici še samuje napis

in živordeči lepaki,

skozi temò senčen obris,

skozi praznoto koraki.



Prostor je prazen, zrak je suh,

težak, ko da svinec je v nebu;

klonil je svobodoljubni duh,

kot kri pada voda po žlebu.



Zrak je prozoren, tako gleda mrlič,

joj, da bi srečal človeka!

Iz tihe praznote raste Nič.

Voda se v žlebu odteka.





OPOLNOČI



Delo se je pogreznilo v temo.

V praznoti divja

strašni Nesmisel.

Kaos razpaljenih misli

razžarja glavó,

stiska nam prsi,

pada v temò.



Reka šumi v črno daljo.

Vse trpi.

Misli žareče peko.



V nevidnem plamenu

polnoč gori,

prekletstvo nepremagljivih stvari

nam stiska prsi,

nas bije v obraz.

Trpki Nesmisel.

Mrtvi čas.



Smrt,

usmili se nas!





EKSTAZA SMRTI



Vse je ekstaza, ekstaza smrti!

Zlati stolpovi Zapadne Evrope,

kupole bele – (vse je ekstaza!) –

vse tone v žgočem, rdečem morju;

sonce zahaja in v njem se opaja

tisočkrat mrtvi evropski človek.

– Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –



Lepa, o, lepa bo smrt Evrope;

kakor razkošna kraljica v zlatu

legla bo v krsto temnih stoletij,

tiho bo umrla, kot bi zaprla

stara kraljica zlate oči.

– Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –



Ah, iz oblaka večernega (zadnjega

sla, ki oznanja Evropi še luč!)

lije kri v moje trudno srce,

joj, in vodé ni več v Evropi

in mi ljudje pijemo kri,

kri iz večernih sladkih oblakov.

– Vse je ekstaza, ekstaza smrti. –



Komaj rojen, že goriš v ognju večera,

vsa morja so rdeča, vsa morja

polna krvi, vsa jezera, in vode ni;

vode ni, da bi opral svojo krivdo,

da bi opral svoje srce ta človek,

vode ni, da pogasil bi z njo

žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.



In vse je večer in jutra ne bo,

dokler ne umremo, ki nosimo

krivdo umiranja, dokler ne umremo

poslednji...



Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,

rosno zeleno pokrajino, še v to,

sonce večerno, boš zasijalo

s pekočimi žarki? Še v to?



Morje preplavlja zelene poljane,

morje večerne žgoče krvi,

in rešitve ni in ni,

dokler ne padeva jaz in ti,

dokler ne pademo jaz in vsi,

dokler ne umremo pod težo krvi.



Z zlatimi žarki sijalo bo sonce

na nas, evropske mrliče.





ENO BESEDO



Eno besedo bi rekel rad,

da bi kot veter pomladni

mehka v vaša srca prišla,

eno besedo bi rekel rad.



Toda, glejte, jaz nimam nič več,

moje srce je razbito svetišče,

moje besede so ranjene vse,

vsaka moja beseda krvavi.



Nad mano ni več obokov sanj,

ostri robovi črnih zidov

dvigajo se kot spomin na nekdaj

v poulično prazno grozoto noči.



Toda vendar, saj je, saj je,

saj je še ena beseda, še ena!

Pridi, ti nočni ranjeni človek,

da te poljubim na tvoje srce.





KDOR NE ZNA



Kdor ne zna govoriti,

ni se mu treba učiti.



On si poišče novo besedo;

danes ne veš, katera

je tvoja beseda.



Skozi morje besed

moraš do sebe prebresti,

in ko v samoti

pozabiš govoriti,

vrni se v svet.



Govôri, kot govori samota,

z neizgovorjeno skrivnostjo.





VOZIL SEM SE



Vozil sem se z zlatim čolnom

po rdečih vodah večera

med drevjem

in travnatimi bregovi.

Vozil sem se

jaz, zlati mornar...



Toda prišel je vihar

in sonce je palo

s svojih višin,

in kot da je zasijalo

vse drugo, manj zlato,

bolj jasno, bolj živo,

sem kot prerojen

stopil na breg.



Rdeči oblaki so se odtrgali

mi od srca,

videl sem jih,

šel za njimi

preko sveta.





SOPOTNIKU



Če si stopil do temnih globin,

ne prižigaj luči –

jaz sovražim tvoje zvedave,

tvoje lokave oči!



Pusti, naj bo, kakor je,

temno in razrito!

Bolj ga ljubim, ki gre mimo

sklonjen, z mislijo ubito.



Ne hodi vame brez

bojazni – pogum teman

je, ki ga pijem, boj

se mojih temnih sanj!





ZBRANI



Tihi, izmučeni naši obrazi

sanjajo bog ve kam.

Zunaj stresa vihra drevje.

Vsak od nas je kakor sam.



Mrzel, šumeč septembrski dež

pada na temna polja.

Tišina sobe, topla luč

hladi razdvojenost srca.



Bratje smo. Tujci. Vsak zase

skriva poraze svojih iskanj.

In tihi večer nam srca pregrinja

s kopreno žalostnih sanj.





NAD SIVIMI STREHAMI



Nad sivimi strehami sivi mrak

in povsod to mrtvo molčanje;

prisluhneš: topi, brezmočni korak

kot žila v sence bije ob tlak,

kot mrtvo življenje ob sanje.



Zakaj tako topo in sivo molčiš?

Nad strehe razgrnjen sivi dan.

Molčal bi, če bil bi pribit na križ,

a križa ni in trpljenja ni,

le molčanje duš, ugašanje sanj.





SAM



Človek ni žalosten in ni vesel.

Svet se je čudno daleč pomaknil,

blodiš in tavaš kakor izgubljen,

vse je odplavalo, sam ne veš kam.



Lep obraz je ugasnil v sivi temi,

v meni odsevajo goli kostanji

in listje, ki pomendrano v dežju

gnije pod drevjem.



O, zakričal bi, da bi odmevalo

vse od gora, od gozdov, od dolin,

pa se bojim, da sam bi ostal

s potisočerjeno praznoto.





NOCOJ SEM SAM



Nocoj sem sam, moje čustvo

ne poje in ne obupuje,

miza in soba in noč,

vse mi je hladno in tuje.



In čar teh zimskih noči,

ko knjiga mi pripoveduje

in v peči ogenj žari –

vse mi je hladno in tuje.



Joj, strašno mi je v duši,

so čustva okamenela?

Iščem še ognja, iščem

iz hladnega pepela.





KDO STRMI V MOJE SANJE



Kdo strmi v moje sanje?

Jaz nočem, da jih spozna,

tihe v senci mojih misli,

same, ločene od sveta...



Ko grem po cesti, jih skrivam v molk;

lepa je senca, samoten je gozd;

v kavarni se s časopisom zagrnem

in jih odkrijem samo Tebi

na loku gozdne poti, Neznani...





POGOVOR Z NEZNANIM



Zemlja kot črna kepa obupa

nad plašno, izmučeno dušo stoji,

ki svoje peruti je v daljo razpela,

da tebe, Neznani, bi vase ujela.

– – –

Kje si, kje si?



O, strašna, o, strašna ta črna je noč,

vendar presvetlà, da se v njej izgubiš,

da kot zvezda zatoneš v brezzvezdno temo,

da v brezzavest se spet potopiš.

– – –

Potopiš.

– – –



Kje si, ti duše moje tečajnik,

kje, o, reci, sedaj se mudiš?

Zemlja kot črna kepa obupa

in ti – molčiš.



Rahlo potapljam se v nemo globino,

v črno temino široke noči,

le duša še čaka, da pride On mimo,

le srce še čaka, da izpregovori.

Vse je odeto v tišino, v temino –

in Njega? Ni.





JESENSKA PESEM



Jesenske zvezde so padale

v polmraku,

on je šel po drevoredu,

omahovaje ob vsakem koraku.



Zrak je gorel od zvezd,

teh sladkožgočih;

kam, o kam iz misli teh

zanikujočih?



V vrtincu je listje šumelo,

z zvezdami padalo nanj,

vztrepetavalo, drhtelo

v svitu predsmrtnih sanj.





O, SAJ NI SMRTI



O, saj ni smrti, ni smrti!

Samó tišina je pregloboka.

Kakor v zelenem,

prostranem gozdu!



Samó odmikaš se,

samó tih postajaš,

samó sam postajaš,

sam in neviden.



O, saj ni smrti, ni smrti!

Samó padaš, samó padaš,

padaš, padaš

v prepad neskončne modrine.





TRAGEDIJA NA OCEANU



I



Mrzel, mrzel je ocean,

če ti je tesnó, stopi vanj!

Dovolj globoka je hladna temà,

potopi svojo bolest do dna!



Kdo si? – Jaz. –

Kaj je jaz, kdo je jaz?

Jaz mu uničim obraz,

moj obraz je temà,

tema – tema,

ne tista tema, tema srca,

ki dobro dé,

ona, ki sega od goré do goré,

od morjá do morjá.

Jaz ne varujem najlepših sanj,

moj grob je širok, moj grob je teman,

in kdor ima svoj obraz,

mu ga raztrgam jaz, ocean.





II



O, ná, mornar, teh lepih rož,

teh lepih rož, teh sladkih rož,

o, tiho ulezi se v svoj čoln,

lepó, lepó zasanjal boš.



Strupene so, pa se ne boj,

po njih takó sladak pokoj,

zapreš oči, lepo zaspiš,

pozabiš vse in onemiš.



O kaj, o kaj te gosli pojo,

da me čaka na bregu nekdo?

Glej, skoro ne čujem ničesar več,

truden sem, truden; o, rože te

dehte takó sladkó, sladkó.





III



Ti boš rastlina, med plastjo plast,

in skozi tebe kipela bo rast,

neviden boš in nepoznan,

ti boš na dnu vseh žrtvovanj.



Mogoče ti bo tesnó kedaj,

zemljó bo razsvetil maj,

nad tabo vse zelenelo bo,

cvetelo bo, živelo bo. –



In ti boš tesno med plastmi,

zemljo presijale ti bodo oči

in tvoje oči bodo rasle v svet,

nad njimi vzhod z zatonom spet.



Nad zemljo sinje sinje nebo,

kot da vse mrtve oči vanj sijó,

in z roko v roki nevidni vsi,

v živem koraku mrtvi zveni...





IV



Izza gorá – hahá, hahá,

tam hodil je mlad študent,

vedno zakrit, v črno ovit,

hahá tam deklico je imel –

tiho, dobro deklico, hahá.



Zdaj se z vsem igra temà.

O, dober, prijeten bi grob bil tesán

na poti neznani pod goró,

mogoče bi me razbojnik ubil

pod gozdom in me za vedno skril.



Sezi z belo rokó skozi noč,

draga, daj mi roko v pomoč! –



Jaz sem živih temán oceán,

ne ščitim hrepenenj, ne nad ne sanj,

v večnost, temò bo pokopan,

kogar vzamem v naročje,

moj grob je širok, moj grob je teman.





V



Joj, rešite me, jaz sem poet,

joj, rešite me, jaz nisem bankir!

Mrzla voda pljuska po ladji.

Rešitelj je kapitan, on je zver.



V črnem čolnu sam sedi,

z lučjo rdečo sveti v temò,

kdor ni dobro dovolj potopljen,

z veslom razkolje mu glavó.



Širok, širok je ocean

in šum njegovih valov hladan,

a še strašnejši mir njegov,

ko veter ne prši valov.



Le nekateri utopljenci ne morejo

se potopiti do dna, do dna,

a se ne morejo rešiti.

Strašnó je strmeti v potop sveta.



Ti vstajajo, padajo po veri,

ki jih je dvigala do Boga,

a zdaj je utihnil sredi temè

klic njegov iznad temè.





VI



Eni hočejo nazaj,

a kako bi nazaj, kako,

duše njihove ne morejo umreti,

tiho duši jih pod vodo.



Bodo li večno v temi živeli,

o, razodeni skrivnost, zakaj?

Ali, ko bodo vode vzblestele,

v jutru splavajo nazaj? –



Pa so njihovi bregovi utonili

in sami ne vedo kam ne kod,

pa so se njihovi cilji izgubili,

pa saj so morali na pot.





VII



Po tihi vodi, temni vodi

plava mlad in lep mrlič;

lep, o, lep mu je obraz,

bled, ko da je iz cvetja vstal,

da je vstal in zacvetel. –



Po vodi plava mlad mrlič.



In če je vstal, zakaj je vstal?

Ali je dobojeval

ves boj strasti,

ves boj ljudi

in zdaj ne more pasti na dno?

Bog temni pada nad temò.





VIII



Čez dvajset tisoč let mogoče,

ko vstanejo ti otoki iz tal,

pride na goro s palčico v roki

geolog in bo preiskoval.



In bo iskal predpotopnih ljudi

in bodo strmele njegove oči,

toda zaman, zaman, zaman

se bo trudil, da bi spoznal ocean.



Ta ocean, strašnó odprt,

bodočim življenje, nam pa smrt,

ta preizkušnja, naval in strast,

strašen pogin za novo rast.



Geolog bo učil: Vzporedne plasti,

tukaj nič boja bilo ni,

tukaj je tiho pokrilo morjé

doline, polja in goré.





IX



Štirje veslači v noč gredó,

v noč gredó, strašnó pojó

in bijejo z vesli v temni val

in kličejo: Pridi, pridi, kralj!



Štirje veslači gredó skozi noč:

Pridi, ga kličejo, na pomoč,

ali reši v Evropi nas

ali pa v strašnost potopi nas!



Ali rešitvene zvezde ni,

v njihovih očeh ni več oči,

v njihovih očeh le še ogenj gori,

ubija in v smrti združuje ljudi.



Štirje veslači v noč gredó,

v noč gredó, strašno pojó

in bijejo, kličejo ga zaman.

Tih je nad mrtvimi ocean.





KONEC



Postavljam ti spomenik, romar,

tavajoči romar.

Poznam tvoje ranjeno srce

in tvoje izsušene žile.

Postavljam ti spomenik, romar.



Tvoja beseda je umirala,

še preden si jo izgovoril,

in tvoje dejanje se je razsulo,

še preden si ga začel.

Tvoje trpljenje je bilo skrito

svetu in tihi, topli besedi.



Umrl si na cesti, z glavo

na mrzlem kamnu,

in ni bilo brata človeka,

ki bi ti zaprl oči.

V tvoje mrtve, odprte oči

je sanjal dan, ves grozen in siv.

Zato ti postavljam spomenik, romar.





RIME



Rime so izgubile svojo vrednost.

Rime ne prepričujejo.

Ali si čul trenje koles?

Pesem bodi trenje bolesti.



Kam bi s frazami, dragi govornik!

Spravite fraze v muzeje.

Vaše besede morajo imeti trenje,

da zagrabijo srca človeška.



Vse je izgubilo svojo vrednost.

Belo morje pomladne noči s

e razliva po poljih, vrtovih.

Slutnja bodočnosti gre mimo nas.





EVAKUACIJA DUHA



Duh v prostoru.

Požar neviht razžarja temo.

Duh gorí v prostoru.

Magično luč razseva.

Zelena okna razsvetljenega

brzovlaka na viaduktu.

Sam gorim in sebi svetim;

slepi čutijo samo elektriko

moje luči, ne vidijo svita.

A vsi trepečejo kakor jaz,

kakor v smrtnem opoju.

In ne vedó, da je to trepet

kril, ki se hočejo razprostreti,

vzžareti kot zlati ogenj v noč.

In preklinjajo policaje sonca,

ki spijo ponoči

kakor malomeščani.

In vsi ljudje spijo ponoči

in ne čutijo magičnih razodetij,

ki sijejo v meni iz mene.

Ljudje so evakuacija duha.

Anomalija psihologije.





PROSTITUIRANA KULTURA



Blazirani starci, ki so se prodajali,

ki so bili, kar niso hoteli biti.

Trikrat na dan obupujem

in kolnem sam sebe

in vesoljstvo.

Napoleon gre v Rusijo.

Glej, kako ugašajo

te rdeče jesenske rože.

Ali si norec ali kaj,

da jokaš z listjem v vetru?

To je tvoj pravi obraz,

čist kot sonce jesensko,

ki odseva v solznih očeh.

(Solze so kakor zlate!)

On, črni šah, hoče imeti

dvojni obraz.

Jutri: odhod v Pariz.





SONCE SE SMEJE



Sonce se smeje mrličem:

Vi

s pekočimi lici

in s srci pekočimi,

z ustnicami vročimi,

prepevajočimi

sveti Pravici.



Trdi asketi

v jopičih modrih,

z mislijo, trdno

v bodočnost uprto,

in z resignacijo

v črnih očeh.



Jaz sem razkošje.





KONS. 5



Gnoj je zlato

in zlato je gnoj.

Oboje = 0

0 = ∞

∞ = 0

AB <

1, 2, 3.

Kdor nima duše,

ne potrebuje zlata,

kdor ima dušo,

ne potrebuje gnoja.

I, A.





NAD NORIŠNICO



Nad norišnico se izprehaja

mesečni mesec.

Po belem vrtu stopa senca – človek,

zamišljen v svojo otožno brado.

Kakor v kalejdoskopu plešejo

pred njim valute, menice,

v mavričnem ognju izgorevajoče.

Prej bankir, jetnik papirjev,

se zdaj izprehaja

z mesečnim mesecem

za belim zidom norišnice.



To je svoboda,

tista strašna svoboda,

ko stopiš za nevidne zidove

povečane človeške zavesti,

ki se razmika v grozno

ogromnost.





PESEM ŠT. 1



Sonce sije.

Zbudil sem se.

Mislim še na cirkus

in na Kolombino.



Sonce po cesti,

z menoj gre sonce.

V trafiki kupim

štiri Zeta.

O, kako majhna

je trafika

v primeri s soncem.

Človek je kakor martinček,

ki ima rad sonce.

In vendar.

Sonce gre za menoj.





KONS: X



Kratkovidni gospod cenzor

jaha na nekem tiskovnem zakonu.

Jesen: na okna trka dež.

V dežnem plašču prihaja; v poltonu.



Absolutizem prihaja. Zaman

pričakujemo jasnih dni.

Kdo bi zidal? Kopljite temelje!

Razviharite se na vse strani!



Stoletje se stiska, zaprt do vratu

na dežju stojim, ko da nisem jaz.

Ob oknu strmim: diluvij. Deževje.

V šipi zrcali se siv obraz.





KAJ SE VZNEMIRJATE?



Kaj se vznemirjate?

Ker se je pokvarila ura?

Sonce zahaja.

Duh zbira vtise.

Iščem premikajočih se slik.

Fakti preganjajo umetnost.

Fantje, fantje, le korajžo!

Kar potrebujete,

dobite v trpljenju.

Z mačjo godbo

preganjamo nacionalizem.

V vodi se išče oko.

Tam umirí se moj duh.



Tiho blagodejno

zelena je tvoja ljubav

kot odsev vodá.

H P.



V zlatem čolnu se vozim

mimo senčnih dreves.

Sem kot električna iskra,

ki skače.

Laissez faire.

Kaj se vznemirjate,

ker zahaja sonce?



Ves svet naj gre k vragu!

Nacionalizem je laž.

Društvo narodov laž.



Včasih, ko sem obupan do smrti,

pomislim nate, bela deklica.

Vsi vtisi so zeleni.

Tako blagodejno zelena

in dobra je tvoja ljubav

kot zeleni odsevi vode.

Duh zbira vtise.

Mrtvo opazovanje je letargija...

Aktivni duh zbira slike.

Poglej nazaj, naprej!

Fakti preganjajo umetnost.

Fantje, fantje, le korajžo.

Jaz sem pogumen za tri.

V zlatem čolnu se vozim.

Iz trpljenja zajemam vse,

kar potrebujem.





BLIZU POLNOČI



Blizu polnoči.

Muhe v časi umirajo.

Ogenj je ugasnil.

Lepa Vida, bridkost je

v tvojem spominu.

Stravinski v avtomobilu.

Bučanje morja.

O biti 5 minut sam.

Srce-Trst je bolno.

Zato je Trst lep.

Bolečina cvete v lepoti.





KONS



Truden evropski človek

strmi žalostno v zlati večer,

ki je še žalostnejši

od duše njegove.

Kras.

Civilizacija je brez srca.

Srce je brez civilizacije.

Izmučena borba.

Evakuacija duš.

Večer peče kot ogenj.

Smrt Evrope!

Usmiljenje! Usmiljenje!

Gospod profesor,

razumete življenje?





ČRNI ZIDOVI



Črni zidovi se lomijo

nad mojo dušo.

Ljudje so kot

padajoče, ugašajoče svetilke.

Enooka riba

plava v temi,

črnooka.



Človek prihaja

iz srca teme.





NAŠE OČI



Naše oči je zalila

lava goreča.

In sivi prah

cementnih stolpov

spekel nas v ustnice.



Kot drevje goreče

smo se nagnili

v novi dan.





EVROPA UMIRA



Evropa umira.

Društvo narodov in apoteka,

oboje je laž.

Operacije. Revolucije!

Na sivi cesti stojim.

Rjavo listje pada z vej

in jaz se samo enega bojim,

kadar to drevje bo golo, črno stalo

in siva polja

in majhne hišice

in bom kričal,

pa bo vse, vse naokoli

molčalo.





DESTRUKCIJE



O laž, laž, evropska laž!

Samo destrukcija lahko te ubije!

Samo destrukcija.

In katedrale in parlamenti:

laž, laž, evropska laž.

In Društvo narodov laž,

laž, evropska laž.



Rušiti, rušiti!

Vse te muzeje faraonov,

vse te prestole umetnosti.

Laž, laž, laž.

O Sofija, o katedrala.

O mrtveci, ki boste rešili

Evropo. O mrtveci

beli, ki stražite Evropo.

O laž, laž, laž.



Rušiti, rušiti, rušiti!

Milijoni umirajo,

a Evropa laže.

Rušiti. Rušiti. Rušiti!





MAJHEN PLAŠČ



Jaz bi rad hodil

v majhnem plašču

besed.



Ali pod tem naj se skriva

topel, svetál svet.



Kaj je bogastvo?

Kaj je razkošje?

Zame je eno:

majhen plašč imam

in ta plašč ni nobenemu

podoben.





PESEM



Sedim in pišem.

Pred mojim oknom

zlato sadje.

Vse je pesem.

Na mojem oknu

ni belih zastorov.



Tudi to rdeče listje

na latnikih: pesem.

Tigrasta mačka

me gleda.

Njeno oko: camera obscura.

Zelena tajnost.



Nate mislim, ki si odšla

kot bel labod

preko rdečih voda.





TVOJ GLAS JE MIL



Tvoj glas je mil.

Lepa si kakor

smehljajoča se Madona

pod zelenimi kostanji.



Zakaj sije sonce

v tvoj obraz,

da ga vidim?

Ne smel bi ga videti,

slutiti bi ga moral jaz.



Pod zelenimi kostanji

sije sonce.

Listje pada v moji duši,

listje lepih sanj.

Povej, zakaj si odstrla

pred menoj

svoj lepi pajčolan?





KONS



Premalo gibanja je v meni

in preveč samote.

S pogledi sva si povedala vse

kar je duša hotela.

O njene lepe oči!

Ves čar ženske je v njeni

nedostopnosti, ki jo odeva

kakor skrivnostni pajčolan.

Ko vzkipi alkohol v moji glavi

in se odpre srce ko zvončast cvet,

zazibljem narahlo pajčolan

pred svojimi sanjami.

Račun brez krčmarja.

Anomalija volje.





RDEČA RAKETA



Jaz sem rdeča raketa, vžigam

se in gorim in ugašam.

Joj, jaz v rdeči obleki!

Joj, jaz s srcem rdečim!

Joj, jaz z rdečo krvjo!

Neutruden bežim, kakor

da sam moram v izpolnjenje.

In čim bolj bežim, tem bolj gorim.

In čim bolj gorim, tem bolj trpim,

in čim bolj trpim, hitreje ugašam.

O jaz, ki bi živel rad večno. In

grem, človek rdeči, čez polje zeleno,

nad mano po sinjem jezeru tišine

železni oblaki, o, jaz pa grem,

grem, človek rdeči!

Povsod je tišina: na polju, na nebu,

v oblakih, le jaz bežim, gorim

s svojim ognjem pekočim in

ne morem tišine doseči.





OSTRI RITMI



Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga.

In sem strta figura

nekega kipa.

In zamolčano mnenje

nekoga.

Jaz sem sila, ki jo

je razklala ostrina.



Ko da hodim

po osteh,

vedno hujša mi je

tvoja mirna bližina.





NAŠA SRCA SO TRUDNA ŽIVLJENJA



Naša srca so trudna življenja,

kakor mrliči smo,

ki ne morejo mirno ležati.

Kakor sence brez teles

v senci črnih obokov.

Zakaj to tiho krvavenje,

to počasno ugašanje?

Nič velikega ni za nami,

kar bi nam razsvetlilo pot.

Zakaj to življenje brez volje,

omahovanje, omagovanje

pred cilji, ki se ne moremo

jim približati?

S smrtjo v duši hodimo,

pa ne moremo umreti.





PESEM IZ KAOSA



Ker živimo v kaosu,

si želimo samote.



Demonstracije na ulicah

so kakor divje besede

gluhonemcev.



Sami ne čujemo

svoje besede

in to je naš obup.

On pa vidi

našo praznoto

in nas bo rešil.



Ker živimo v kaosu,

si želimo samote.





JESEN



Zeleni venec zmrzuje

na grobu prijatelja.

Vlom opolnoči.

Delavnica – svetišče.

Kdaj gre brzovlak v Ljubljano?

Srebrni dim se vije

med modrimi gorami.

Umetnost je progresiven,

kulturen faktor!

Mraz prihaja v moje srce.

Aeroplani širijo obzorje,

dvigajo kozmično zavest.

Ljubezen vzbuja duh.

Psihologija zavesti.

Duh, duša, razum.

Moderna lirika propada.

2000 metrov v zraku

perspektive ni več.



________________



Jesenski vihar na morju.

Skozi ničišče

v rdeči kaos.

Kozmično doživetje:

Če greš po srebrni jesenski cesti,

lahko doživljaš kozmičnost.

Črni gozdovi.

Stoletje se mehanizira.

Nebo ni mistika,

ampak PROSTOR.

V podstrešnici mi druguje glad,

grenki kruh življenja.

Jesen z belega balkona.

Genij = duh + razum.

Temna, mrzla noč jesenska.

Veter jesenski.

Dinamisti.

Zrak je hladan od dežja

septembrske mesečine

na Krasu, skrivnostne.





OTOŽJE



Zlato sadje diši.

Slamnati krovi

kot zgrbljeni starci.

A samotni so v polju

sivi zidovi,

a še samotnejši

črni gozdovi.



Tam za vrtovi

sonce zahaja.

Žalosten pes zalaja,

če pride tujec.

In gre zopet spat.



Večer je kot

zlata krsta.

Lezimo vanj.





NIHILOMELANHOLIJA



Modri konji mrliškega sna

stopajo skozi meglo.

V topli, bolni luči sveč

sije odprto mrtvo oko.



Skozi nevzdramni pajčolan

silnih plasti ubitih viharjev

sije neizgorljivi ogenj

v molk se pogrezajočih oltarjev.



Nihilomelanholija odeva

v neaktivnost črno strmenje.

V grobni globini spi mlad mrlič

in se potaplja v vsepozabljenje.





ODPRTO



V večnost je moje srce odprto:

iz Kaosa v Kozmos.



Za temnim mestom

se plamen svetlika,

množica v tiho temo

se premika.

V tiho temo. –



O, zdaj gremò!

O, zdaj gremò

z borbe v Smrt,

iz borbe v Smrt,

da se razrase tihi srd

in da ugasnemo. –



Jaz, ti in vsi.





SMRT



I



Mi gremo

proti Kozmosu.



Povsod je Kozmos:

v vsaki duši,

v vsakem srcu.



Ko odpoljubi Smrt

nam vso bolest

in v srcu se ustavi čas,

se umaknemo

v veliki Prostor.



Svetal postane naš obraz.





II



Kot mrzla, sinja svila

je zašumela jesen.

Zlató v sinjini

je čisto,

kot v solzah oprano.



Vse zakopano

je nekje v globini

srca.



Ko da razkriva

žalni pajčolan,

zaveje veter čez polje.



Rahlo pada mrzli dan.





URA ŽALOSTI



Stari svet umira v meni.

Ura žalosti prihaja.

V zlatem sijaju prihaja

nova mistika.

Mistika človeka.

Magični ogenj mu sije iz srca.

Njegove oči svetijo kakor –

radij v noč.

Smrt je umikanje življenju.

Smrt je veselje.





NEGATIVNI TOTAL



Ah, kakor pot je naše življenje,

zaprta, tesna, brez dalj,

v prsi zabodeno hrepenenje,

negativni total.





BALADA



V jesenski tihi čas

prileti brinjevka

na Kras.



Na polju

že nikogar več ni,

le ona

preko gmajne

leti.

In samo lovec

ji sledi...



Strel v tišino;

droben curek krvi;

brinjevka

obleži, obleži.





BORI



Bori, bori v tihi grozi,

bori, bori v nemi grozi,

bori, bori, bori, bori!



Bori, bori, temni bori

kakor stražniki pod goro

preko kamenite gmajne

težko, trudno šepetajo.



Kadar bolna duša skloni

v jasni noči se čez gore,

čujem pritajene zvoke

in ne morem več zaspati.



»Trudno sanjajoči bori,

ali umirajo mi bratje,

ali umira moja mati,

ali kliče me moj oče?«



Brez odgovora vršijo

kakor v trudnih, ubitih sanjah,

ko da umira moja mati,

ko da kliče me moj oče,

ko da so mi bolni bratje.





VIDEL SEM BORE RASTI



Videl sem bore rasti

v nebo. Stoike mirne

skozi ognje sonc.

Videl sem že požar,

ki bo jih požgal.



Na belo blazino so

naslonili starci-hribi glavé

in obmolknili. –

Bori šumijo.

(S kom govore?)



Videl sem jih,

kako so romali

goreči stebri – v nebo ...



V pepel se mi je sesulo telo.





PESEM



Vse je šlo mimo njega, lepota,

bolest, vse brez vtisa;

in ti si obstala, strmela vanj,

ti mlada, razumna Anfisa.



Ni se ti razkril z demonom v duši,

ki si bolest osvaja,

glej: poljubi te in te ljubi

in zopet hladan odhaja.



In to je človek: kot mramorni kip

mora mimo bolesti iti,

če zla usoda, če demon z njim.

On mu mora slediti.





MATI ČAKA



Tujec, vidiš to luč, ki v oknu gori?

Moja mati me čaka in mene ni,

vse je tiho v noči, polje temnó,

zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo.



Mati, poglej: nič nočem več od sveta,

reci besedo, besedo, besedo od srca,

da bo v njej mirna luč in topel svit

zame, ki tavam okrog ubit, ubit.



Joj! Ugasnila je luč. Zakaj, ne vem.

Šel bi pogledat, tujec, a zdaj ne smem.

Daj mi, da morem umreti tukaj, sedaj

glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj.





KAKOR DREVO, KI SE STRELE BOJI



Kakor drevo, ki se strele boji

in tiho sredi polja stoji

trepetajoč, ko vihari vihar,

ko grmi strela, ko polje požar...



stojim sam sredi vsega sveta,

duše, srca mi nikdo ne pozna,

in če sredi nevihte jagned zagori,

pred strašno usodo zaprem oči.





VAS ZA BORI



V oklepu zelenih borovih rok

bela, zaprašena vas,

poldremajoča vas

kot ptica v varnem gnezdu rok.



Sredi dehtečih borov postanem:

Ni to objem mojih rok?

Velik objem, velik obok

za takó majhno gručo otrok.



Za zidom cerkvenim je pokopan

nekdo. Na grobu šipek cvete.

Iz bele vasi bele poti –

in vse te poti v moje srce.





LABODJA PESEM



Tiho je sklonil beli vrat

v loku nad vodó,

v vodi grmovje, stolp in grad,

zaprl je oko.



In sredi jezera ni mogel utoniti,

to je bil strašen ukaz:

živeti, trpeti, strmeti v razbiti

svoj obraz.



V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli,

in kot v zrcalo voda

vase strmeti (živeti proti svoji volji)

z bolestjo sredi srca.





KAJ SEM TI PISAL



Kaj sem ti pisal

o Smrti, ljubica!

Vsakdo gre skozi

smrt v pomlad.

Zarja srebrna

mi čelo hladi.

Pod oknom

reka šumi, šumi.



Na nevidnih perutih

plava pomlad.

V skalah slap.



Ti.





STOLPNA URA



Bije stolpna ura, bije

mračnotežke melodije. –

Dosti ur je že prešlo,

ničesar uzrlo ni oko.



Bije stolpna ura, bije,

vmes vihar besni in vije,

vame težka misel rije:

O, kedaj bo in kako?



Črna noč vso zemljo krije

in vihar v srce mi rije,

ena misel kri mi pije:

O, kedaj bo in kako?





PESEM



Slavček med trnjem

se je zganil

in zapel;

bel cvet divje rože

je za krvavel ...



Trnje zori

sredi belih puščav,

kot kaplje krvi

dozoreva mu plod,

na belih grobljah

kraških planjav –

tam bo tvoj kot.





NE, JAZ NOČEM ŠE UMRETI



Ne, jaz nočem še umreti,

saj imam očeta, mater,

saj imam še brate, sestre,

ljubico, prijatelje;

ne, jaz nočem še umreti.



Ne, jaz nočem še umreti,

saj še sije zlato sonce,

saj mladost me drzna spremlja,

saj so cilji še pred mano;

ne, jaz nočem še umreti.



Kadar pa ne bo nikogar,

staršev ne, ne bratov, sester,

ljubice, prijateljev –

in jesensko tiho sonce

bo čez Kras, čez Kras sijalo,

kot bi z mano žalovalo –

res, ne bom se bal umreti,

kaj mi samemu živeti?





RDEČI ATOM



I



Skozi sivino trdih razmer,

glej, ne izgreši svetle smeri

v melanholiji, v dušeči temi,

vzpni se kot ogenj preko ovir!



Plamen žareč bo presekal temo,

kakor zastava bo plapolal,

človek bo dvignil obraz od tal,

v bodočnost bo stopil z uporno nogo.



Naši napori v žrtvi in delu

bodo razgibali mrtvo telo,

in kar je strto ležalo v pepelu,

bo kakor slap vzžuborelo v nebo.

Poglejte, drugovi: iz naše moči

se novo, bodoče življenje budi!





II



In kar je enim topo preobilje,

je drugim tiha beda in krivica,

in s preobiljem luksus in kaprica

in meč in plamen, sila in nasilje.



A požrtija pri Trimalhionu

z opojnim vinom smrti je končala,

in kdor kraljuje danes, je v zatonu,

ker pomendrana množica bo vstala.



In kar biló zatrto in steptano

in kar biló teptancem, sužnjem sveto

in kar je v temni ječi nam sijalo,

bo s svetlim, zlatim soncem obsijano,

in kar nas gnalo v temni čin – prekleto,

in vse ostalo bo na vek propalo.





MATI, POLJUBLJAM TVOJ KRUH



Mati, poljubljam tvoj kruh,

ki mi ga bedna pošiljaš;

vem, da je kri vtisnjena vanj,

kri; poljubljam ga vdan.



Mati, le tisti kruh,

veš, nas lahko hrani,

ki v njem začutiš kri prelito

in bolest zatajeno, skrito.



In nič ni svetlejšega od tega,

ko vidim: ti trgaš od srca,

in čutim v kruhu tvojo kri.

A samo on bo res močan,

kdor ga jé in kdor hladan

maščeval bo tvojo kri.





V POLNOČNI URI



Življenje, z menoj, ti tiho življenje,

ki se vzkrešeš opolnoči

kakor raketa, da vsa drhti,

razplajajoča zvezdno semenje.



Ti, ki bi rado v vsak atom,

ko razblestiš se in že ugašaš,

zakaj in čemu, nikoli ne vprašaš,

ti lučka, ki greješ popotnikom dom...



Življenje, z menoj, ti tiho življenje,

daj mi toplote in daj mi luči, d

a umre trepet v temi,

da umre to bolno drhtenje,

čakanje, umiranje, tiho trpljenje –

kot sonce jutranje v cerkev prisij!





NOVOLETNI SONET



Prazni kupeji ... Luč brli

in vztrepetava med votlim bobnenjem.

Tiha poljana samotna stoji;

težko mu, ki ob tej uri potuje...



Sprevodnik na šipo naslonjen strmi,

oči se izgubljajo v temno poljano.

Srce bi se ustavilo, vlak hiti;

težko mu, ki ob tej uri samuje...



Srce bi se ustavilo in potopilo

v to tiho molčanje temnih dolin,

srce bi se ustavilo in bi se skrilo

pred grozo, ki jo izvablja spomin;

v hiši na polju dekle ugasnilo

luč bi pred strahom neznanih daljin.





PRATIŠINA



Na ulici vse se gnete, vrtinči,

kakor da Krist bi stopil z razpela,

zopet je truma ljudi završela,

ob strani stoji Leonardo da Vinci.



Stoji in gleda kakor tedaj...

meri njih borbo ob svojo tišino

(o, on strmi v Njegovo globino

in čuden in majhen se zdi mu ta kraj).



In gre v tišino in tam ustvarja.

In Njega nariše v tihi sredi,

ki ve že za svojo križevo pot

in vendar noče oditi od tod,

ker hoče, da pade nova zarja,

ker hoče, da ozdravlja s pogledi.





PSALM



O Bog, usmili se moje praznote!

Široko razstrtih sivih dni,

teh široko upajočih oči,

o Bog, usmili se naše samote!



Razstri svoj plašč, razkošno tkan

z zvezdami višnjevih letnih noči,

ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi

kot sredi morja večnih sanj.



O, stopi v ta stekleni čas

in kar je prozorno, naj potemni,

in kar je blizu, naj se izgubi,

naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori

kot v gosti modrini beli glas!

O Bog, usmili se nas, usmili se nas!





BOLEST



II



No, pridi, tam je ples in svetel smeh

in ona je poslala povabilo,

oko nje črno bo te pomirilo,

kar iščeš v svetu, najdeš v nje očeh.



Bila je tam in tiho je strmela,

kot črni žamet dobre nje oči,

bila je tam, moj molk je razumela,

kot da v globini z mano govori.



Ta strašni molk, ne moreš se opiti,

opojno umreti v čudni ta pokoj;

da je bolest mogoče pozabiti,

postati človek, človek nad seboj;

a moraš se smejati, govoriti

in angel smrti kliče: Za menoj!





SONET SMRTI



In vse je nič. Te žametne oči

so kakor žalost, ki strmi v sivino,

njih temni soj prodira med tišino

kot zvok, ki se v šumenju izgubi.



Te tihe, črne, žametne oči

mi s svojim temnim bleskom in milino

poljubljajo to sivo bolečino,

ki mojo dušo vsak dan bolj duši.



Te tihe, črne, žametne oči

so kakor črno, žametno nebo,

nad ostro rano Krasa razprostrto,

so kakor luč, ki dušo pomiri;

ko ugasne nad pokrajino razdrto,

se v mehko temo duša potopi.





NOKTURNO



Razbijam svoj beli Kras,

z muko razbijam ga

in mislim na Beethovnov obraz.



Pianist sem z železnimi rokami.

Kras se lomi, zemlja krvavi,

a dan se ne zdrami.



Pokaj bele ladje iz pristana?

Za žolto jadro je skril svoj obraz

mornar. (Sonce gori.) Kaj sanja?



Razumem. Tiho vstaja prevrat.

S tipalkami žgočimi duša osvaja. –

Si sredi poti? Začni od kraja!

Očisti se v ognju, postani nam brat!





NE VERUJ



Ne veruj ljudem: vsi so prikriti,

na njihovih ustnih se laska smeh,

a zraven te hočejo ubiti

in hočejo v tebi odkriti greh.



Ne veruj prijateljem, bodi sam,

grenko-sočno, samotno drevo,

čuvaj laži se, lokavih omam,

rasti trpko, a rasti krepkó!



Umiraj samoten s sovraštvom do njih,

usmiljenju njihovemu bodi tuj,

bodi samoten, bodi tih,

veruj v samoto, a nje zaničuj!





MUKE



I



O te rime, te strašne rime!

Vedno me spominjajo fraz,

ki so brez vsebine –

polne pekoče praznine

mi lažejo v obraz.



O ti koraki, ti prazni koraki,

brez smisla in brez smeri,

o, to niso jesenski oblaki, ki jih vihar podi,

v mehaničnem taktu bijo,

v prsi me žgo.



Rad bi kot nekdaj

mehko valovanje sanj,

sklonil bi se nad mrzlim jezerom

in bi utonil vanj.





II



Pribili so vrana na križ,

te žive perutnice

so trepetale...

od njih je curljala kri.

In skozi oči

so šivanke preboli.

To mrtvo življenje

visi – še visi pred menoj –

ko mislim,

ko iščem resnice.

Še jo iščejo te mrtve oči

in še ji to življenje živi.

A resnice ni.

Ni.





III



Resnica, ena resnica je:

Muka.



Fant se sklanja k dekletu

in laže, laže

in ni niti žival.



O, človek ne more biti

niti žival

niti žival več!



Vse je prodal za abecedo

in stroje in modo,

hodi po promenadi in laže. –



Ta človek zaman

bo iskal besedo,

zaman prirodo.

Krvavel bo kakor slepi vran.





IV



Iz slepih oči

zasije dan,

resnica oživi,

da vztrepeče vran.



»Doživel sem jo,

spoznal,

ko me je ogenj izžgal.«



In zdaj več ognja ni

in zdaj so mirne oči.



In zdaj ne trepečem več

in kri ne curlja več od perutnic.



To je od resnice,

ki je smrt,

a je Spoznanje.



V črno jesensko noč

trepeče vranova perut

samo z vetrom.

Noč ga je zazibala v prepad.

Pada in ne pade nikoli.

– – –





POLJUB IZ MNOŽICE



Včasih srečam lep obraz

sredi ljudi – in ko tone

v njih senco, kliče:

Od tod, dokler je čas!



Vse oči gledajo isto luč,

srce jo barva s svojo krvjo,

z bleskom zvezda kliče mi:

Od tod, dokler je čas!



Tako te poljubim, lepi obraz,

s tiho mislijo na čelo.

(Ni od zvezd zakrvavelo?)

Ne, srce je hotelo:

Od tod, dokler je čas!





OBRNJENI PLAŠČ



Zakaj ste mi obrnili plašč

in ga v železje in jeklo vkovali?

Jaz bi hotel bel, svilen plašč,

kakor ga nosijo mladi kralji.



Svilen plašč, ki široko šumi

kakor svetli pomladni oblaki,

bel plašč, ki se svetlo blešči

kakor labodi – pomladni oblaki.



Tja grem sam, sam, prav sam,

v duši s tihim, nevihtnim svitom,

jaz grem sam, hočem prav sam

za sončnim bogom Svetovitom.





INTEGRALI



Rotacijski večer.

Drevje ob zeleni vodi.

Rotacija duha.

Moj duh je rdeč.



Ljubim svojo bolest.

Delam iz bolesti.

Še več, še več:

iz dna zavesti.



Iz dna zavesti,

da je vse zaman.

Verižniki

plešejo kankan.





CIRKUS KLUDSKY



Prostor št. 461



Cirkus.

Galerija.

Prostor št. 461.

Kolombina

se slači, se slači.



Vsi gledajo.

Nihče ne vidi,

da se drži na zobeh.

Dviga se. Že pod šotorom.

Drzne opazke.

Sramoten smeh.

Zdaj spusti zadnjo tančico.

Oni jo gledajo,

grizejo z očmi

v njeno mehko telo.

Ploskajo.

Lepa bedra ima.

Valovite prsi.

Ploskajo

in zasmehujejo

njeno trpljenje

in sramotijo.

Vidite: žival

ploska človeku.

Človek je žival.

Žival je človek.

Ventil poči.

Levi besnijo.





JAZ PROTESTIRAM



Vi vsi, sedeči po gledališčih,

barih in kavarnah

in drugih zabaviščih:

Jaz protestiram!



Sredi bolečin

neizprosnih borb

te preklinjam

jaz

propalega naroda

propali sin.



Jaz, bedni človek,

bedni, izgubljeni,

ki iščem ljubezni odrešilne

pri ženi.

Jaz, poln bolečin,

propalega naroda

propali sin.





DELIRIJ



Martirij misli.

Sinje morje.

Siva ječa.

Vojak nabada misli obupne

na svoj bajonet

pred oknom.



Pardon. »O, nič.«

Sigaretta.

Eine Edison.

Čujem sinje morje,

ki bije enakomerno

ob mojo lobanjo.





RAZOČARANJA



II



Nepremagljivi govori

iz mene.

Nepremagljivi jaz.

Nadzemski.

Krut je ta glas.



Ne smem ljubiti žene,

če nosim smrt s seboj,

in vendar posvečene

vse misli so s teboj,

ljubezen čiste žene

je kot jesenski sončni soj;

poljane zapuščene,

nad njimi tih pokoj.



Nepremagljivi govori

iz mene.

Nepremagljivi jaz.

Nadzemski.

Krut je ta glas.





DEPRESIJA



Kriza vrhu kriz.

Kristusa bičajo ob sivem kamnu.

Nekdo proglaša živo obliko.

Živa oblika: trpeča oblika.



Preklinjam Evropo

in Društvo narodov,

bleščeče sulice

in vojno s plini.



Kristus, prihajaš v zlatem oblaku?

Kristus, pridi med nas teptane,

ki tebe teptamo, ker jih ubijamo,

naše lastne krvnike.



Ali povej nam, kako, kako

naj te pijavke pobijemo?

Veliko je zlato odpuščanje.

Mučno strašne so moje sanje.

Kristus, odpusti strahoto dejanj.

Nekdo proglaša živo obliko.

Živa oblika, trpeča oblika.

Evropski človek.

Lajajte srca. – Lajajte!





KONS



Truden evropski človek

strmi žalostno v zlati večer,

ki je še žalostnejši

od duše njegove.

Kras.



Civilizacija je brez srca,

srce je brez civilizacije. I

zmučena borba.

Evakuacija duš.

Večer peče kot ogenj.

Smrt Evrope!

Usmiljenje! Usmiljenje!

Gospod profesor,

razumete življenje?





KLIČEM VAS



Kličem vas, uporniki zemlje in ognja,

bratje nevihte in bratje viharja,

bratje potopov in zlomljenih ladij,

bratje vseh strtih evropskih src,

kličem vas, bratje te zemlje teptane,

glejte: tam ... travica zazelenela,

zazelenela je in zaživela,

bratje vseh strtih evropskih src!



O, da ljubezen bi se prebudila,

kakor ta travica, v srcih steptanih,

od srda zastrupljenih in od sovraštva,

da bi ta pesem visoko zapela

travici drobni, ki je zaživela. –



Kličem vas, bratje vesoljne ljubezni!





MOJA OKNA SO ČRNA



Moja okna so črna,

brez luči.

Moja soba samotna,

brez prijatelja.

Moj kruh grenak,

z žolčem napojen.



Ubit sem.

Ne vem: od gladu,

od samote?



Zeleni okvir luči

pada iz celice

na steno.





CVETJE NA OKNU



Sonce na oknu. Stene

pobeljene, bele, bele.

Okna odprta, veter diha

od polj. Na oknu

je glogova vejica.

Kakor da nanjo nežno

zapal je sneg.

Sonce na oknu,

okno je belo.

Popki na glogu kot sneg.

Za oknom sinje nebo.





V VETRU SE ZIBLJE



V vetru se ziblje moje življenje

kakor na latnikih listje,

v svetlem viharnem

jesenskem vetru.



In kakor val na obrežje

se čuje v viharju klavir.

Temni oblaki

v vetru hitijo.



V mojem srcu je črno zrcalo.

Kadar pogledam se vanj,

moj obraz zatemni,

pekoč, razboljen,

kakor ga samo jaz

v samotnih urah poznam.



V vetru se ziblje moje življenje,

v jesenskem viharnem

vetru, ki gre preko polj.





SVETLI AKORDI KLAVIRJA



Svetli akordi klavirja.

Mesečina na tihem jezeru

ob zeleni polnoči.



Tiho je vse. I ti.

Sva kakor obraza,

ki se gledata iz daljave.

Skozi zeleno pokrajino duše.



Ali se ljubiva?

Ali sva samo zvezdi,

ki gresta čez iste pokrajine?





KONS



Ti mirno spiš.

Tvoje belo čelo

je kot mesečina.



Izgnan sem

od ljudi, od hiš,

edina družica moja:

bolest.



A grem za lučjo

nevidnih zvezd.

Ti mirno spiš.

Jaz sem grenak,

grenak, težak.

A vendar

poljubljam svoj križ.





SKRIVNOSTNI TEČAJI



O, vedel sem,

da molk moje duše

se prebudi

z lučjo noči. –

– O bedni molk! –



Tečaji bleste se

iz goste sinjine,

iz globoke daljine

v srce razraste se

srebrna luč.



– O luč nad menoj! –



Vedel sem, da se razživi

s hrepenenjem vetra –



da zaihti

in zapoje moja bolest

od blestenja

nevidnih tečajev.



O, vedel sem.

Ker samo to

mi je dano,

da se nad strehami

trudnega dneva

duša spusti

v svobodno

od vetrov splašeno

nebo.

–



Torpedovka jadrna

kot krogla,

pognana v noč,

beži moja duša.

In na nji mornar,

odet v bel plašč,

in na nji mornar,

izstreljen v večnost.





OBRAZ OB OKNU



Ljubim te, sivi obraz, v sivem

oknu kavarne – pričakujoči

obraz. –

V dobi zlomljenih osti, ladij,

jamborov – v srcu šop

puščic – v očeh siva brezvolja,

ti že veš: Z neba

se kot slap luči

razlije na nas.



Lahko bomo gledali

zibanje morij zelenih

in videli strašne vrtince,

mornarje na jamborih

brez nervoznosti.





SOLZE MASK



Govorimo zaviti,

skriti.

Trpeči.

Vijejo se besede

kakor kače laži,

padajo v brezupne noči.

Noči.

Noči.

Maske.

Trpeče maske.

Nikoli

nismo odkriti.





SVETILKA OB CESTI



Kaj bi bil človek, če ti je težko

biti človek? Postani obcestna

svetilka, ki tiha razseva

svoj sij na človeka.

Naj bo, kakor je, ker, kakor je,

vedno je on s človeškim obrazom.

Bodi mu dober, temu človeku,

in nepristranski kakor svetilka,

ki tiho obseva pijancev obraz

in vagabundov in študentov

na cesti samotni.



Bodi svetilka, če ni ti

mogoče biti človek;

ker težko je biti človek.

Človek ima samo dve roki,

pomagati pa bi moral tisočerim.

Bodi zato obcestna svetilka,

ki sveti tisoč veselim v obraz,

ki sveti samotnemu, blodečemu.

Bodi svetilka z eno lučjo,

človek v magičnem kvadratu,

z zeleno roko znamenja dajoč.

Bodi svetilka, svetilka,

svetilka.





V ZELENI INDIJI



V zeleni Indiji sredi tihih in

nad vodami modrimi sklonjenih dreves

domuje Tagore.



Čas je tam kakor v sinji krog uklet,

ura ne kaže ne mesecev ne let,

tiho razpravlja

se kakor od nevidnih središč

čez drevesa in gore, čez slemena svetišč.



Tam nikdo ne umira in se ne poslavlja,

življenje je kakor večnost, ujeta v drevo...





SKICA



Ob moji postelji

je puška.

Ko sem bolan

in planem iz sanj

ponoči –

okno odprem in streljam v noč –

(sproščeni val tihe sinjine

nosi čez gore rahlo zvezde)

ker mi je tesnó:

okoli mene se lesketajo

mrliči, vsi moji bratje,

moji mladi bratje brez oči!



In streljam na pomoč,

ker se mi vedno zdi, da gori

vse okoli mene,

okoli njih, ki jih ljubim. –



Brat mi prinese

prozorne vodé – o, še jasneje

jih vidim sedaj.



In potem spet noč

in težki znoj.





SKOZI BELA VRATA



Skozi bela vrata stopim.

Skozi bela vrata. Tiho.

Moje srce je pripravljeno.

»Tu sem, sodi me, sodi!«

»Ah, je močan teran,

a človek bolan, šibak,

hoče k dejanju dejanj,

pa mu trepeče korak.«



Skozi bela vrata stopim.

Metulji so sklopili krila.

Velika je bolest, o Gospod.

Z bolestjo zločin gre na pot.

Moja duša ne bo prosila.



––––––



Skozi bela vrata stopim.

V mojem srcu tišina.

Celzij 0°.

Ravnodušnost s smrtjo.

Zeleni slap življenja.

Vsako življenje se konča s smrtjo.

Križ na grobu.

Tudi če m križa.

Tudi če nikdo ne moli

na mojem grobu.

Tudi če me vsak preklinja.

Mrzla cev.

Ravnodušna tišina.

Ne boj se ječe.

Če hočeš biti srečen,

ne išči sreče.





NIHILOMELANHOLIJA



Modri konji mrliškega sna

stopajo skozi megló.

V topli bolni luči sveč

sije odprto mrtvo oko.



Skozi nevzdramni pajčolan

silnih plasti ubitih viharjev

sije neizgorljivi ogenj

v molk se pogrezajočih oltarjev.



Nihilomelanholija odeva

v neaktivnost črno strmenje.

V grobni globini spi mlad mrlič

in se potaplja v vsepozabljenje.





O GRENKA TRUDNOST



O grenka trudnost,

siva, grenka trudnost!



Nad mano

tisoči,

milijoni

kakor sivi plašč megle.



O črna zvezda

nad bleščečim nebom!



Nad okni črnimi

in nad kletmi

nad ječami.



O siva, grenka trudnost!



Pa pride čas,

ko sonce bo sijalo

in v zlatem siju

vse bo trepetalo

pa pride čas

VSTAJENJA,

a ne za nas...





SONCE SE SMEJE



Sonce se smeje mrličem:

Vi

s pekočimi lici

in s srci pekočimi,

z ustnicami vročimi,

prepevajočimi

sveti Pravici.



Trdi asketi

v jopičih modrih,

z mislijo, trdno

v bodočnost uprto,

in z resignacijo

v črnih očeh.



Jaz sem razkošje.





SFERIČNO ZRCALO



Ali je krivo zrcalo,

da imaš kljukast nos.

Slava Heineju!

Poglej se v sferično zrcalo,

da se spoznaš!

Nacionalizem je laž.

Kostanji za vodo šumijo,

k starinarjem je prišla jesen.

Njih trgovine so polne starin.

Cin, cin.

Obesi se na klin.

Rdeča krizantema.

Jesenski grob ...

beli grob.

Ivan Cankar.





JOJ, KAKO DOLGO JE ŠE DO VEČERA



Joj, kako dolgo je še do večera,

ki tih in zlat

nas vabi iz kraja krivic, nemira

v beli grad pokoja...



Od nemih zatiranj omahovaje

klone duša

in bolna želi si v tihe kraje

brez borb in brez boja.



Ne od lastnih, od tujih krivic ugaša

in je brez moči,

kot ranjeno golobico zanaša

jo val krvi,



ki se razliva preko sveta,

preko borb in nemira.

Ni še utihnila bol srca?

Joj, kako dolgo je še do večera...





IZ NEVIDNIH DVORAN



Iz nevidnih dvoran

odmeva smeh;

ko da sem bolan,

ležim na tleh.



In v tla sem zaprt.

Joj, sanje, kje?

O, v moje srce

prišla je smrt.



V mojem koraku

poje Smrt,

v dno duše zaprt

sem brat oblaku.



Oblak je siv

in v puščo razseva

se, v dušo odmeva:

Ti nisi več živ.





PADATI



O zatajeno poslanstvo človeka!

Kot žična mreža je palo

na moj obraz in ga raztrgalo.

Kakor zobovje koles,

zobovje zveri.



Drevje v dolini,

vas v tišini,

ptica v sinjini.



Ti pa si ves krvav –

mučenik, ozdravi!

Na strašno bolniško posteljo

žalostne onemoglosti

si prikovan.



Smrti si želiš?



Smrt, samo smrt.

Padati.

Padati.

Padati.

In kakor ptica v perotih

zraka napiti se

in v labirintih, na neznanih potih

skriti, potopiti se.





PREROJENJE



Sam, sam, sam moram biti,

vsako telo neprozorno v prozornost preliti

in zvoki klavirja bodo potem

mogoče le zimske zvezde mojim očem.



Sam, sam, sam moram biti,

da pozabim misliti in govoriti

in da občutim v sebi le eno veličast

vesoljstva tihega: Rast.



Sam, sam, sam moram biti,

vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti,

ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem

kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem.



Sam, sam, sam moram biti,

v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, s

voje prozorne peruti v brezdaljo razpeti

in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.





JETNIKI

(Na gradu v beli mesečini, ki strmi na sinje morje)



VI. Epilog



Senca drevesa pade na steno,

iz temne globine dvoje oči ...

senca vejice preko oči ...

Mrzla je noč (če srce spi,

reci mu, naj se ne prebudi).

Sveti mesečina, zavija v kopreno

svojo mrzli grad ...



Ti, ki v mrazu na golih deskah

ležiš,

in ti, ki poljubljaš v vročih solzah

križ – – –

ti poslednji, visoki, ponižani brat.





ALELUJA



Povsod tiha pomladna rast,

mirna je priroda kamnita,

a mojo dušo vodi v propast

bolest, v temini skrita.



Pogledam jo: to je zlomljena ost

moje strte življenjske sile,

ali še globlje je polna mladost,

zelene strasti bi jo pile.



Vidim še globlje: črni razkol,

stavba razbita v osnutku;

vprašam se: bom li krepak dovolj,

ko zavem se v bolestnem trenutku?



O, kako rad sredi trav bi stal,

drevo, ki čuti v sokovih,

ko pride pomlad, da bi pognal,

da bi se skošatil v vrhovih.



Sredi zelenih ros kakor ognjen

iščem lepote, a vsa mi je tuja;

zrak je negiben, veter steklen,

in vendar pomlad, aleluja ...





O, DA SEM LIST ZELENI



O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi,

o, da bi mogel na njem zeleneti,

šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi,

o, da bi mogel z njimi živeti!



O, da sem potnik pod težkim zelenjem vrtov,

da mogel bi v vlažne daljine kot v vino nevidno

zarje namakati,

rasti v šumenju ros, kaliti v dihu vetrov,

o, da bi mogel mirno, tiho po cesti korakati!



Ali da bi v vrtovih rasel z belimi prsti korenin

in da bi mogel kontinente nove dojeti vase, izpeti

tiho moč noči, grozo sivo v brezbrežju globin –

da nehal bi krvaveti, o, da bi mogel umreti!





POSLEDNJE OBHAJILO



Ko bo razbit že moj obraz

in moja roka brez moči

in moje srce brez krvi –

in nad menoj triumf pravice

bo razprostrl krvavi ščit,

ko bom že skoro ubit –



In ležal bom pred vami sam,

obkrožil usta bo smehljaj,

ko da bi angelov sijaj

razsvetlil moj teman obraz,

in srce moje trudno, ubito

umrlo rado bi, da se spočije,

kot je Njegov ukaz.



Tedaj bo svetli dih stremljenj,

ki srce mi jih je rodilo,

ponižanj, porazov in trpljenj

poslednje moje obhajilo,

da sem boril se v duhu čist

in kot borilec moram umreti;

in tákrat prišel bo oteti

me iz trpljenja beli Krist.





PRISTAN



Na ladji niha nihalo

od jutra v polnoč, od večera v dan;

kakor mrlič ležim na ladji,

od jutra v polnoč, od večera v dan

se zibljem ubit in čakam zaman...



Med mladimi rožami ležim

od jutra v polnoč, od večera v dan;

nad mano se zibljejo zvezde, svetovi,

in med dneva, noči bregovi

se zibljem mrlič ubit, pijan...



Spomnim se: kako bi veslal,

da bi dosegel bele bregove,

a v mojem čolnu vesel ni.

Joj, ko da v njem mrlič leži

– mlad mrlič med rožami –

doline valové in hribi valové. –



Jaz čutim, kako se ziblje ves svet,

ziblje se: palače, gradovi, stolpovi,

visoke tvornice, in se ne zruši;

kot da se ziblje in venomer smeje,

kot da niha hitreje, hitreje –

in da se smeje ti, reži v dušo,

ki hoče v pristan. –



Vstani človek – ne morem vstati,

umri – joj, saj ne morem ležati,

kriči – saj ne morem kričati,

vse bi bilo zaman.





ECCE HOMO



S teboj govorim, pa sem ti daleč.

Senca je zrasla v tisoč senc.

Sam sebe ne ločim v njih, ne poznam.

Kako naj ti rečem, kam?



Mrzel pepel leži nad sencami.

Živci izmučeni od abstraktnih oblik

lastnega jaza.

Bog. Ne spoznam mu obraza.



Eno je vroče: žeja Pravice in Odrešitve.

Eno je sveto: Preprosto in Pristno.

A nad nami melanholija sivih tlakov,

mrličev, ki ne morejo umreti.



P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.





KRIZA



Evropa umira. Do smrti izmučeni evropski človek divja z električno brzino v razvoj, divja in samo eno željo ima še: umreti. Državni aparati pritiskajo tega človeka k tlom, suženjstvo nevidnih spon duši tega človeka, prikovan je na zbesneli motor razvoja in se ne more rešiti. Demonska sila kapitalizma žene ta stroj proti koncu in rešitev je samo ena: da se razpoči ta stroj in da se ta človek osvobodi. A osvobojenja ni.

Politični absolutizem pritiska na izmučeno Evropo. Se zadnjič hoče vkovati pol mrtvega, trudnega človeka, ki nima niti krvi več, da bi krvavel. Potem ko je izsesal moči iz ljudi, jih hoče vladati, usužnjiti. To je vzrok, da Evropa umira. To je kategorični imperativ njene smrti. Evropa mora umreti, to je njena odrešitev.

V vojni izkrvavele generacije, doma v kali zamorjene generacije, onemoglost in utrujenost, kruti absolutizem, ki ga ni sram kraljevati nad to izmučeno množico, vse to prinaša rešitev. Človek spoznava. Naj kraljujejo Neroni, človek spoznava, da so Neroni. Naj kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava. Zdaj šele ve, kaj potrebuje.

V pričakovanju vojne se je rodila nova umetnost. V tisti zlovešči tišini, ki je razodevala krvoprelitje, se je rodila. V tisti zlovešči tišini, ki je že bila gospodarska vojna. V zlobni preračunanosti, ki je šla za računom, a ne za človekom. Zato je prvič prestrašeno vztrepetala človeška duša, vznemirjena od strašne slutnje. Ne več za belimi sanjami, šla je za slutnjo človeka, šla za človekom. Tako se je rodila moderna umetnost in prva zaslutila grozo pred vojno, ki je milijonski umor. Po vojni: kaos, anarhija, nihilizem; posledice vojne: moralna depresija, ponižanje etosa. Tako se razvija moderna umetnost. Elementarni soizraz življenju ne more zatajiti resničnosti, ako naj bo res umetnost. Edina luč, ki zasije na razvaline človeštva in človečanstva, je človek. Človek kot poosebljeni etos. Odtod ekspresionizem. A razvoj gre dalje: življenje ne zahteva le hipne odrešitve, odrešitve ene generacije, marveč rešitev človeštva. Človek ne pomeni cilja odrešitve, ampak postane temelj odrešitvi, pogoj novemu dobremu razvoju. Razlika med vsebino in obliko v umetnosti izgine za vselej v muzej estetikov; vsebina se hoče izražati v živi, svobodni organični obliki, biti hoče vsebina in oblika obenem, odtod konstruktivizem.

Tudi v naše idilično zelene pokrajine je prišel ta krik. A bilo je kot vedno: postal je odmev, ki je zamrl. Kajti samo štirikrat se je odzvala naša zemlja s svojo lastno besedo. Prvikrat s Trubarjem. Komaj je izpregovoril slovensko, že je bil pregnan. Prešeren je umrl, Levstik je znorel, Cankarja je odrešila smrt. Dolina šentflorjanska pa je ostala: njen simbol je Ljubljana s svojimi nizkimi, zakajenimi krčmami, koder ugašajo naši polizobraženci, koder tonejo ob začetku in sredi svoje poti naši umetniki v tragičnem spoznanju, da ne zmorejo tega, kar bi hoteli. Polovico jih je usužnjenih po službah, njih zmožnosti tonejo v kapitalu, ki je alfa in ornega naših bednih umetnostnih razmer. V nizkih zakajenih krčmah se je rodilo spoznanje, da smo narod, tam je ostalo; in če se je drugi dan prikazalo na obrazu človeka, ki je prejšnji večer napival bodočnosti, je bilo to spoznanje sramežljivo priznanje lastnega greha.

Res, tudi pri nas se je rodil ekspresionizem. A ne v umetnosti, v življenju. Iz naših obupnih razmer, iz štirikrat razkosanega naroda, stokrat ponižanega, niti enkrat obsijanega z glorijo Pravice, se je rodil. Iz onemoglosti se je rodil, ob mrtvi maši obupa, ob prisotnosti milijona maloupnih se je rodil, tedaj ko je tudi pri nas triumfirala sila nad človekom. Življenje je klicalo umetnika, rodilo ga ni. Kajti tudi če bi prišel, bi moral izmučen umreti od gladu in krivice.

Slovenski umetnik živi sredi mrličev in hlapcev. Obuja jih in prebuja, pa zaman, kaj bi mrliču svoboda, kaj bi hlapcu umetnost! Hlapec je zadovoljen z večerjo, kaj bi mu svoboda, kaj bi mu umetnost!

Višja oblika slovenskega hlapca pa je rodoljub. Tam iz gostilne ga poznam; njegov glas je v šumenju najbolj glasan. Dočim hlapec hlapčuje in nima nikakih potreb, se rodoljub navdušuje za narod. Ni pobožnjak po srčni potrebi, ampak samo iz rodoljubja. Krščen je prišel na svet, pa bi rad maziljen umrl, spravljen z Bogom in z ljudmi. To čredico, ki se ji pravi narod, ljubi, zato ker živi od nje. Reci mu pa o umetnosti, pa je že ogenj v strehi: »Umetnosti? Kruha dajajte narodu!« No, in rodoljub ima prav in umetnik umira od gladu. To je tista stara zgodba o gostilniškem narodu. Kam pa bi spravil visoko kulturo v to nizko, zakajeno izbo? Res nikamor.

Toda življenje samo skrbi za tragikomedijo. Narodu hlapcev in rodoljubov pošlje umetnika, ki izpove resnico o tem zakotnem, gostilniškem narodu, pove mu, da je njegovo življenje malenkostno in brezpomembno, pove mu, da je globus večji od Ljubljane in Evropa razsežnejša od Šiške, pa mu ta »mili narodič« vrača prekletstvo. Ali prekletstvo, to ni najhujše; to je tradicija slovenske umetnosti. Veliko hujše je tisto blago nerazumevanje: »Kaj bi ta mali narod z umetnostjo? Dajte mu kruha!« In rodoljub ima zopet prav. A v tej malodušnosti je skrivnost vse naše preteklosti. Zato je vsa zgodovina Slovencev kakor pričakovanje. Pred vrati stojimo, znotraj pa luč in veselje in godba; a vse to ni naše, vse to ni za nas. Mi smo samo hlapci. A hlapec ni hlapec zato, ker hlapčuje, marveč zato, ker se ne zaveda... Kako lepa je zgodba o kralju Matjažu:



Tam pod goró

čaka z vojskó,

čaka

junaka.



No, in tu je junak, ki je prišel izdret ostrino iz nožnice. Vojske se dvigajo, konji rezgečejo, kralj se prebuja. A junak obnemore in vojske zaspe. Kako lepa je zgodba o kralju Matjažu! Kako je pričakovanja polna! Ali kako ji nasprotuje ona o našem umetniku! Tam med gorami spi narod. Spi in hlapčuje. Rodoljub mu kraljuje. Pa pride mladenič – umetnik in izdere ostrino resnice iz nožnice in rodoljub se vzdrami in godrnja in vsa čreda za njim; in komaj izdere mladenič ostrino popolnoma, že ga čreda popade in ubije. Pa kaj bi to:



Es ist eine alte Geschichte,

Doch bleibt sie immer neu;

Und wenn sie just passieret,

Dem bricht das Herz entzwei.



Toda ne, slovenskemu umetniku ne sme počiti srce, kadar spozna to nepremagljivo dejstvo. To dejstvo samo mu daje nasprotnika, ki naj prikliče njegovo silo na dan. In naše razmere nudijo lahko bogato snov za satiro. Kje pa je na svetu še narod, tako majhen po številu, a tako velik po satiri, ki jo ustvarja sredi svojih razmer? Slovenski narod ne premore iz svoje srede tako sijajnega satirika, kakor je on sam v svojih navdušenjih in dejanjih. Kaj mi pomaga kritik v fraku, ko pa je satira večja od njega, ko je on sam reprezentant te satire, ki hoče biti velikomestna, važna, globoka in gosposko sladka, ko pa raca kakor senca ob človeku, kakor klepetava, kruljeva tercijalka, ki te pozdravi v Kristusu in te nažene s hudičem, kadar postaviš zrcalo pred njo. Kaj mi pomaga ta gladki obraz, ko pa vidim bradavico na njem, ki ni ne gladka ne blaga!

Slovenska družba je kakor dama, ki je dovolila, da jo opevaš. Ti pa, ki dobro poznaš ta obraz, ne opevaš ne šminke ne rdečih usten, kajti ti ves, to oboje je laž civilizacije. Tebe zanima samo naturno; naturno pa je le eno: bradavica. In ti jo opevaš, ali o joj, kam vendar misliš, da jo opevaš, njo, najmanj važno! Ne oči nisi videl ne ust teh presladkih, samo bradavico si videl, tisto malopomembno, malopridno bradavico. Ali stvar je taka: tista dama je lepa tako kakor vse: nič posebnega. Niti poznal bi je ne, da se mi ne predstavi sama in da me ni naprosila, naj jo opevam. Ali predraga, spoštovana dama! Umetnost ne razkazuje vsakdanjosti, ki si jo lahko ogleda vsak sam, in zato splošen obraz ne more biti predmet poezije. Gledam in na vsej dami je zanimivo le eno: bradavica ob nosu. In jaz nisem kriv, da jo ima. Ali še to, da jo ima, jo omogočuje v pesmi in prozi; ovekovečena bo. O ti preljuba slovenska družba!

Kaj bi žalost, kaj bi obup, kaj bi tista prisiljena resnost! Saj nisem prišel zato, da ti čednost razkazujem in sodni dan oznanjujem! Kaj bi čednost, tista prihuljena, tista skrivnostna, ki je ne najdem niti podnevi, ponoči še manj. Spisal bom odo na grehe, v skrivnostni temi ležeče, spisal zvečer in podnevi prebral. Spisal bom pesem o umetniku, ki prihaja in je slavljen. Ob vhodu v mesto ga čaka župan (!) in občinski svetovalci, gasilsko društvo, Sokoli in Orli in društvo profesorjev. Vse torej čaka umetnika. Umetnik prihaja na majhnem osličku, ki noče naprej. (No, ta osliček ima prav.) Pa ga umetnik razjaha in izpregovori: »Preslavno občinstvo šentflorjansko! Veliko sem hodil po svetu, veliko sem čul o vas. (Živio klici!) Čul sem, da se je mnogo izpremenilo, odkar sem odšel. Da imate univerzo, sem čul, in dve gledališči v Ljubljani, da prirejate koncerte in igrate marionete. To vse je zelo pohvalno od vas, ali preljubi občani Šentflorjana! – samo enega nimate in to je: resnična umetnost. (Eden izmed občinskih svetnikov se narahlo popraska za levim ušesom.) Čul sem ljubljanske zvonove, pa ne pojo več tako kot nekdaj, veliko govore v svetu o domu, pa ne več tako kot nekoč. Z vsem spoštovanjem govori tujina o vas. 'Majhen narod' govore v tujini, 'toda veliko strank!' O veliki bodočnosti šepeče tujina, kajti vse stranke delajo za narodov blagor. Veliko govore o vseh čednostih doline šentflorjanske, le o njeni umetnosti ne govore. Zato dovolite, da vam ustvarim umetnost!«

In ljubljanski župan odgovarja: »Nisem to, kar sem, ali poglejte, kdo izmed nas je to, kar naj bi po svojih sposobnostih bil? Zato sem to, kar nisem. Ali ne o tem. Prišel sem, da vas pozdravim! Res je, že dolgo pogrešamo velikega umetnika, ki bi zastopal Ljubljano pred svetom. Tu po Ljubljani sicer kolovrati par dolgolasih poetov, ki pa niso umetniki. Lirika z eno besedo. Lirika. Zato ni namreč volitev. Razložiti vam hočem veliki pomen vašega povratka. Vaš povratek pomeni za Ljubljano proslavitev. Zato nič več fraz, ampak vsi vam zakličemo: 'Slava velikemu svetovnemu umetniku!'«

Zastopnik univerze nastopi in ga pozdravlja: »Tako velike goste smo včasih sprejemali v francoščini. Zato ne zamerite, da vas nagovarjam v slovenščini. Saj veste, vsak človek govori najrajše v jeziku, ki ga je mati učila, ali bogvaruj, da bi bila univerza zato političen faktor. Ne, gospod umetnik, ne, gospoda: univerza ni političen faktor. Univerza je znanstven inštitut, ki objektivno raziskuje – o – in v dnevne borbe se ne meša. Pomislite, kaj nam očitajo zadnjič: da smo Slovenci, da je ta univerza slovenska, ali gospoda, jaz vam zatrjujem, da univerza ni političen faktor. Seveda smo Slovenci, toda mi smo v državni službi in kaj bi – saj nas je premalo. Vidite, gospod umetnik, take so naše razmere, komaj izrečem, da sem Slovenec, pa sem že političen faktor. Ali gospod umetnik! Ne zato, prišel sem, da vas pozdravim. Vi ste sicer sodoben umetnik in kot objekt znanstvenega raziskovanja ne prihajate univerzi v poštev, toda saj veste: kulturno s kulturnim: umetnost z znanostjo...«

Za ploskanjem in živio klici nastopi višji glavar slovenskega narodnega in slovenskega obmejnega gledališča, obriše si še enkrat svoj potni, izmučeni obraz in se zasveti: »Gospod umetnik! Najprvo pozdrav. In oprostite, da sem tako pozen, veste, računi, računi... Ti obračuni! Slovensko gledališče bi vas moralo pozdraviti prvo, prvo zato, ker je ogledalo sveta. (Igralec v ozadju množice kihne!) Veste, pravijo, da smo v krizi, ali ves svet je v krizi, zakaj bi ne bilo slovensko gledališče, ki je ogledalo sveta? Evropa je v krizi, človeštvo je v krizi in – o – o– o – naše finance so v krizi. Veste, naše gledališče je umetnostni zavod, državni umetnostni zavod. Veste, je strogo nadstrankarski, nepolitičen in vas pozdravlja, pozdravlja. Veste, nimamo sicer samo svojih domačih igralcev, toda gledališče je slovanski, državni, narodni, umetnostni zavod. In to gledališče vas pozdravlja. Oprostite! Da! To gledališče vas pozdravlja, prosim!«

Umetnik pa si pogladi črne lase in črno brado in izpregovori: »Prav nič vam ne zamerim, da nimate župana, da ne razpišete volitev. To so postranske stvari, gospoda. Ampak to mi ni prav, da se vsevprek opravičujete. Kdo je rekel kdaj, da je univerza političen faktor. Zakaj zatrjuješ, ti poglavar, da je gledališče nadstrankarsko, da je umetnostni zavod. Kaj zatrjujete vedno vsevprek, da niste političen faktor. Mar se bojite Slovenci slovenstva?

Vidim vas: majhni ste; ne zaradi števila, zaradi plahosti. Zakaj obupujete, ko se preraja človeštvo? Ena rešitev prihaja: rešitev človeštva. Vi pa ste maloupni in umirate.

Ali ne čutite tega svetlikanja? Ali ne čutite gibanja množic? Novo človečanstvo vstaja. Kaj, če prihaja iz nižin! Ponižano je bilo. Kaj, če prihaja iz dna! Oskrunjeno je bilo. Kaj, če prihaja z nevihto in strelami! Tlačeno je bilo.

Samo eno je: da prihaja, da le prihaja! Odprite okna, odprite duri, osvobojeni človek prihaja! Poklonite se njegovemu trpljenju, pokleknite pred njegovim ponižanjem, pozdravite njegovo silo! Kajti iz trpljenja se je rodila radost, iz ponižanja poveličanje, iz sile vstajenje. Veliko trpljenja je bilo, veliko ponižanja! Ali ne radost ne poveličanje nista vstala iz njega pri nas. Jaz pa prinašam radost, poveličanje in vstajenje. V meni je čas, ko bo človek človeku: človek. V meni je čas, ko bo narod narodu: narod. Dajte mi roko, plahi, ponižni, zasužnjeni, dajte mi roko, da gremo v vstajenje...«

Vsi so navdušeni, ploskajo. Tri dni popivajo, tri dni napivajo svetli bodočnosti, tri dni pijani lepih besed. A glej: komaj utihne svetla beseda, že so maloupni in kolnejo.

Kaj bi resnica, kaj bi satira! Izreči resnico, napiši satiro, pa se ti upira srce. Saj je pijano, preveč je pijano le vere v bodočnost. Naj je satira resničnost, rekel boš, da je satira, zato ker jo ljubiš, še to satiro, še to pregrenko resnico...

Prihajamo. Z delom prihajamo, kajti le delo je neporušljiva vrednota. V delu je sila, a v sili vstajenje. In te zadušne razmere nas ne plašijo. Kaj, Če je megla nad nami, nad meglo je sonce. Ono je luč, ki nam sije v to trpko sodobnost.

Prihajamo; v znamenju umetnosti prihajamo. Ne one, ki se košati v obliki, ne one, ki se oblači po modi. Prihajamo, kakor smo: zdravi in bolni, veseli in trpki, vsi, kakor nas je rodilo življenje. Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo. Ne onkraj dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega, ne z nadčloveško lažjo; kakor ljudje prihajamo sredi dobrega in zlega, pravičnega in krivičnega. Naša umetnost bo odsev naših življenjskih borb in našega iskanja, nje oblika pa bo rastla iz našega lastnega izpopolnjevanja.

(1925/1926)





PISMO



Umetnost je religija modernega življenja. Kajti bistvo religije je usmerjanje življenja h končnemu cilju. Umetnost pa nam odpira vrata v pravo življenje, odstira zaveso pred neznanim, ki se skriva za vsakdanjostjo. Resnično obliko vesoljstva hoče spoznati, odkriti pravi obraz stvari, spoznati hoče pravice življenja, ki ga oblikujejo, poživljajo in presnavljajo. Umetnost je živo spoznanje. Ni kakor znanost, ki nam kopiči »objektivne« izsledke, pa nam vseeno ne more povedati, kaj je življenje, kaj je tisto, kar ga večno napaja, giblje; tudi se ne vprašuje kakor znanost za »trajne« zakone življenja. Trenutka išče in v trenutku sporno življenje: doživi ga. V tem trenutku se duša strne z življenjem in ga doume. V tem je bistvo umetnosti: živi stik med človekom in človekom, človekom in okolico, med človekom in vesoljstvom. Zato sodobnost vedno bolj prezira okorelo racionalno obliko, ker ta oblika le redkokdaj preplavi človekovo dušo, da vzvalovi in zaživi. Zato se sodobnost toliko bavi z iskanjem novih oblik (v katerih vidijo nasprotniki moderne le »artizem«), ker hoče, da bo ta oblika najbolj točen izraz popolnega doživetja, ki naj vpliva skozi to organično obliko neposredno. Skrivnost nove oblike je v doživetju.



*



Čas je rodil to potrebo. Civilizacija. Frak, rokavice in knjiga o lepem vedenju. Nastal je dvojni obraz človeka: civilizirani in elementarni.V prvem prevladuje forma, družabni običaj, v drugem resničnost. Ob civilizirancu ti je mraz, ob resničnem, odkritem človeku nikoli. Naj sovraži, naj ljubi, naj zaničuje, ubija, obupuje, naj bo karkoli: vedno čutiš, to je človek, resnični človek.

Umetnost pa ne potrebuje civilizacije. Ona hoče človeka. Zato razbija okorelo, priznano umetnostno obliko, ki je postala norma civilizirancem, razbija to formo, ki ji je ob njej mraz.

Resničnega človeka hoče, ki naj se zrcali sam v svoji pravi obliki. S tem je tudi moderna umetnost upravičena. V njej se srečata človek in človek, do smrti izmučena od strašnih izkušenj življenja, v njej se spoznata človek in priroda, obsovražena po človeškem pohlepu, v njej se strneta človek in vesoljstvo in človek ni več sam. Eno je z ljudmi, prirodo in vesoljstvom. V tem je religioznost umetnosti.



*



Disharmonija pospešuje razvoj. Medsebojni boj različnih življenjskih tokov in tvorb pospešuje gibanje, rast. Nastajanje in propadanje, oboje je razvoj, oboje je ritem vesoljstva. Zato prikazuje umetnost oboje, kajti oboje pomeni

le dvojni obraz porajanja.



*



Zato: ni bistveno, da iščemo v umetnosti »večne lepote«, bistveno je to, da v njej spoznamo človeka, da v njej doživimo življenje. Kajti umetnost ni tukaj zato, da jo esteti spravljajo v muzeje svojih filozofskih sistemov, odkoder sije medli soj njim lastnega muzejskega duha, umetnost je zato tu, da nas poživlja, da nas potaplja v globine elementarnega, resničnega življenja, da nas napaja s fluidom življenjskega. To je njen edini in poglavitni namen.

Edino s tega stališča nam je vsa umetnost lahko razumljiva, a brez tega spoznanja popolnoma nedostopna.

(1926)