PESMI
Niko   Grafenauer
NEMIR
Še čutim: utrujenost, teža kakor leta
tudi zdaj;
velika tišina živali.
Nocoj zre sestra čudno vame
kakor v praznino.
Zelena luč se razteza čez večerne hribe.
Tiho seva sreča;
že pijem tujec v zakajeni krčmi
gosto vino. Bližina poslednjega roba,
skrivnost, ki je srce ne obseže.
Potem bojazen, v kateri tonejo vrtovi
(huškajoče sove in klicev polni zrak).
Mrazi me;
iz mračnih kotov
vro pajki, kapljajo te hudičeve solze
na črno podobo razkroja.
Kot v oslepelem ptiču tu krvavi zdaj
moja tožba. Neizogibno:
bol z mehkimi prsti prebira
neprebujena vlakna v meni, da drhteč
odzvanjajo večernemu trnju v poljani.
Samevam med počrnelimi glasbili
prednikov.
Neko počasno ugašanje v oknih; teža,
z očetovo smrtjo pretresene prsi otroka, poslednjega sina in krivca. Mir je razkošni blagoslov, ki ga iščem.
Vse ure molka,
ko s hladnim objemom oči
obseženi minulost, sem srečna zvezda
v noči nad njo, a moja duša še zmerom ostane
temno srečavanje senc.
320
KAKOR UMIRANJE
Skozi odsvit solza zorim. Dajte, rokujte se z mano.
Neizbrisljivo: jaz sem iz materine smrti vstali sin.
Tako stojim pred mrakom.
Zima oblega severna pobočja;
dim nima več opore,
že se razblinja v rjavini nad poljem.
Samota kakor luč, najtišja nežnost, samo dih
in teža: pošasten križevec preži na dušo.
Trpljenje sem, ki je meso postalo.
Zdaj je večer uteha, ki je z očmi
ne obseženi.
Prosojne roke zatiskajo veke
nad zadnjim pogledom ljubezni.
Kaj  hoče
to mračno spremstvo pod hribom;
čemu iz črnih grl toži?
Nekaj  nenehno moj tilnik motri.
Ne zapustite me, tonem!
V daljavi se zima drhteč pripravlja, da me prekrije z voščeno dlanjo.
DALJNA VEČERNA PESEM
Na poteh, kjer hodim,
med listjem
uvelim (vsa znamenja vedo samo pastirji
in lastovice, preden odlete)
me jedki sever kakor slast prežema.
V steklenem zvonu tone sonce; spet to naraščanje temnega vina, pijanost in v srcu čisti napor ptičev, ki lete.
321
21    Naša sodobnost
Zategli klic preplašene živali
mi pretresa prsi.
Kot bron odzvanjajo večerni griči.
Molk na pobočjih;
ne poje
v zemlji zdaj zvenčeča matica poletja,
čriček. Trnje miluje črna usta. Razkroj  je končni cilj vsega; stojim pred tem pragom in gledam
za veke pomaknjeni svet brez imena, ki je okrilje smrti.
Ne grem več nikamor. Kdo je nagnetel bike na rdečem obzorju? Mračni pastirji tleskajo z bičem večernim. Kdo?
Nocoj me je groza stopiti v prazno očetovo hišo.
BITI
Srh nemega snovanja me prežema, vročičnost, sladka bol; zarežem v žilo. Nepomirljiva slast v odtekanju krvi, strašna tišina, krik že —
zorim;
o sreča, do korenin izteči se v drhtenje,
bitjem v svetlobi biti kvas
in nedotaknjeno dno za njih sidro
in biti žeja s pohlepnimi usti.
Tod se nemisel prepleta s srečo stvarjenja
in to, kar nastaja, je težka mamljivost in luč je
prevalovana s skrivnostmi.
Ze v sevanju temnega vina
zamira senca; samo zeleni kuščarji
pijo s te rane, ki onemoglo žge.
322