Bcc.-ittimat Aimcllcfc      $tep.4-5
Alojzij Košmerlj:
Povest o veliki ljubezni majhnega srca.
Neki misijonar, ki je dolgo let deloval na Kjtajskem, je prišel radi važnih opravkov za nekaj časa v do-movino. Pripovedoval je nadvse zanimive reči iz misi-jonskega življenja. Povedal je tudi sledečo krasno po-vest, ki jo je doživel med kitajskimi otroki.
Male kitajske deklice je pripravljal na prvo sveto obhajilo. Razdelil jih je bil v dve skupini. V eni sku-pini so bile deklice od sedmega do dvanajstega leta, katere naj bi šle k prvemu svetemu obhajilu čimprej. Zraven teh pa je hodilo k obhajilnemu pouku tudi nekaj prav majhnih deklic, ki niso bile stare niti sedem let. Teh misijonar še ni mislil pustiti k prvemu sve-temu obhajilu. Imel pa jih. je pri pcmku zato, da so se učile katekizma. Ta in oni nauk o svetem Rešnjem Te-lesu bodo morda tudi te male dušice razumele, pa se bodo pozneje za prvo sveto obhajilo tem lepše pripra-vile. Tako je upal misijonar glede teh najmanjših.
Pripovedoval je deklicam o ljubem Jezusn, pa jih je večkrat peljal tudi v misijonsko cerkvico, prav pred tabemakelj. »Otročiči moji,« jim je tam govoril, »v tej mali hišici na oltarju živi dobri Odrešenik. V beli ho-
49
stiji je skrit, hostija pa je zaprta v zlatem kelihu. Iz male svete hostije vas Jezus gleda in blagoslavlja/ Rad vas ima, ker ste še majhne. Še ko je po*zemlji hodil, je imel najrajši male nedolžue otroke. Ve ste še vse zelo majhne, zato vas ima Jezus prav posebno rad. Komaj čaka, da pride v vasa srca.«
Med najmanjšimi je hodila k pouku tudi deklica, ki je bila stara šele štiri leta. Nekega dne pride otro-čiček po pouku k misijonski sestri in jo prosi: »Sestra, ali smem h gospodu patru? Rada bi mu nekaj povedala.« Sestra ji -dovoli. Mala kitajska deklica je vsa vesela. Steče do patrove sobe in.potrka. Misijonar ji odpre in se čudi: »Kaj bi rada, moja mala?« — »Pater, nekaj ti moram povedati. Ti si nas učil, da stanuje Jezus v ta-bernaklju. Rekel si, da ima jiajmanjše najrajši in da nas težko čaka. Rad bi kmalu prišel k nanii Glej, pater, jaz sem najmanjša med vsemi; torej ima Jezps mene najrajši. Ti ne veš, kako si jaz Jezusa želim.r V srčku mu zmei'aj kličein: Jezus, pridi k meni! Pater, prišla sem te prosit: daj ini Jezufca! Ne pusti, da bi moral Jezus še čakati na me!«
Pater je bil v zadregi. Kaj naj mali gorečnici reče? 1 akole jo je poučil: »Res ima Jezus majhne otroke najbolj rad. Težko jih čaka v svetem tabernaklju, rad bi prišel prav kmalu V njihova majhna, nedolžna srca. Toda ti, moja mala, si pa vendar še premajhna. Ne mogla bi se zadosti pripraviti na prvo sveto obhajilo. Za sveto obhajilo se morajo otroci mnogo učiti, v tvojo malo glavico pa vse to še ne gre. Boš pač morala še malo počakati.«
Dobri pater je mislil, da je malo prosilko s tem odpravil. Pa se je motil. Ni se dala ugnati kar tako.
»Pater, zakaj praviš, da sem premajhna? In da v mojo glavo še ne gredo vse tvoje besede? Kar vprašaj me in boš videl da vse znam.« — Da bi si pomagal iz težave, jo je pater vprašal: »Koli-ko si pa že stara?« — »Tega ne vem.« — »Pokaži mi svoje zobke! Ah, glej. tvoji zobki se še mlečni, vidiš, res si še premajhna.« — Otrok je nekaj trenutkov molčal. »Ali mi boš dal lju-bega Jezusa tedaj, kd teh zob ne bom več imela?« — »Da, takrat ti ga bom pa dal.« — »Ali mi ga boš dal potem vsak dan?« — »Da, vsak dan. Obljubim ti to.«
50
Mala deklica je odšla. Ni niinilo deset miuut, ko se je spet vrnila. Toda, moj Bog, v kakšnem stanju! Vsa je trepetala, vsa je bila v solzah, iz malih ust ji je lila kri. Kaj se je bilo zgodilo? S kamnom si je bila izbila svoje mlečne zobke, samd zato, da bi ji pater dal Jezusa. Brez  Jezusa ni mogla  več  živeti.
»Jokal sem,« je pripovedoval misijonar. »Vzel sem jo v svoje naročje in jo pritisnil na srce. Če bi bilo jutro, moja inala, bi ti dal Jezusa še danes,« sem jo tolažil. »Pa pridi jutri v cerkev, da ga prejmeš prvikrat. Tvoja vera to zasluži, otrok moj.« Vsa v bolečinah je mala junakinja pogledala patru v obraz. Še nekaj jo je težilo. »Jutri mi boš dal Jezusa prvič. Ali mi ga boš dal potem vsak dan, kakor si mi obljubil?« -— »Seveda ti ga bom dal, moj ljubi otrok. Vsak dan ti ga bom dal odslej, vsak dan.
Drugo jutro je prišla v cerkev z obvezano glavico. Male oči pa so ji kar gorele od sreče in koprnenja. In v njena mala usta, krvaveča od ran, ki jih je zadala ljubezen, je prišel Jezus s svojo sladko ljubeznijo. To je bil krasen dan za malo deklico; krasen dan tudi za J ezusa. Ta dan se je veselilo na niisijonski postaji prav vse. Velika ljubezen otroškega srca je očarala vse.
Ko je misijonar končal to krasno zgodbo, je tiho dejal: »Povem vam, da sem se pred to malo deklico globoko sramoval. Nikdar nisem Jezusa tako goreče ljubil, kot ga je ljubil ta otrok pri svojih štirih letih. Takega pogiuna, kot ta deklica, jaz nisem imel. Tedaj sem spoznal, zakaj pravi Jezus: »Ako se ne izpreobr-nete in. ne boste kakor otroci, ne pojdete v nebeško kialjestvo.« —
Otročiči! Ko boste to zgodbo prebrali, pa se malo zamislite v svojem srcu in primerjajte svojo ljubezen do   Jezusa z ljubeznijo  male kitajske junakinje.
Bodite prijatelji dobrega Jezusa v najsvetejšem zakramentu! Ljubite ga z vsem srcem; ljubite ga tudi z žrtvami. Nikdar nikar ne zanemarite svetega obha-jila po svoji krivdi. In Gospod Jezus vam bo dal lju-bezen, ki vas bo napravila za apostole, in če bo Jezusu všeč, tudi za mučence.
S.ladko Srce Jezusovo, daj, da ie bo-mo ljubili vedno bolj in bolj!
51