IZVAJALSKA ANK5I0ZN0ST PRI GLASBENIKIH IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH Katarina Habe KLJUČNE BESEDE: psihologija glasbe, izvajalska anksioznost, trema, socialna anksioznost, glasbeniki KEYWORDS: psychology of music, performance anxiety, stage fright, social anxiety, musicians POVZETEK V prispevku je predstavljen fenomen izvajalske anksioznosti, ki je v slovenskem prostoru poznan pod imenom trema pred nastopanjem. V pričujočem prispevku je prikazan samo del celotne raziskave. Namen raziskave, ki je bila izvedena na vzorcu dijakov Srednje glasbene šole v Ljubljani, je bil pridobitev baze osnovnih podatkov o izvajalski anksioznosti. Rezultati so pokazali, da izvajalska anksioznost statistično pomembno korelira z anksioznostjo kot potezo in s socialno anksioznostjo. Dekleta v večji meri doživljajo izvajalsko anksioznost kot fantje. Izvajalska anksioznost variira glede na situacijo, in sicer je največja v situaciji solističnega nastopa, sledi skupinski nastop, najmanjša pa je v situaciji vaje. Zanimivo pa je, da se pomembna povezava ni pokazala niti z leti aktivnega nastopanja niti s starostjo. _ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOtOOY 98 /3 Raziskava predstavlja bazo izhodiščnih podatkov, na katerih avtorica namerava postopoma zgraditi program za optimalizacijo glasbenega nastopa, kamor uvrščamo tudi tehnike za zmanjševanje izvajalske anksioznosti. ABSTRACT The following article introduces the phenomenon of performance anxiety. The presented study contains only an extract from the reserch as whole. The aim of the research was to create a data base of performance anxiety of musicians in Slovene. The study was carried out on a sample of music high school students in Ljubljana. The results indicate statistically important interaction between performance anxiety and trait anxiety and also between performance anxiety and social anxiety. In relation to boys girls have a tendency to be more abt to experience performance anxiety. Evident from the results is also that music students experience significantly different levels of anxiety when performing in different settings. It is rather surprising thought that there was no important interaction between years of active performance or age and performance anxiety. The whole research forms the groundstone for creating the program for optimal music performance, including technics for reduction of performance anxiety. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH UVOD OPREDELITEV IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Izvajalska anksioznost (performance anxiety) oziroma strah pred nastopanjem (stage fright) je situacijska manifestacija anksioznosti in je povezana s strahom pred morebitnimi napakami oziroma s strahom pred izgubo nadzora nad svojiimi dejanji (Deri, 1962; Doctor & Kahn, 1989; Havas, 1973; Riffe, 1987). Pogosteje kot izvajalska anksioznost (performance anxiety), se v literaturi pojavlja izraz strah pred nastopanjem (stage fright), vendar Joyce Ashley v svoji knjigi Overcoming stage fright (Ashley, 1996) poudarja, da je bolj ustrezen termin izvajalska anksioznost, razlog za to pa pripisuje kompleksnosti fenomena. Wilson (1995) govori o strahu pred nastopanjem kot o pretiranem, včasih popolnoma onesposobljajočem strahu pred nastopanjem pred publiko, katerega ne doživljajo samo amaterji, temveč tudi uveljavljeni in izkušeni glasbeniki. Steptoe (1989) definira strah pred nastopanjem kot posebno obliko anksioznosti, ki predstavlja pomemben faktor, ki prispeva k stresni karieri številnih glasbenikov, in znatno reducira občutke ugodja, kadar umetnik nastopa pred publiko. Spremljajo ga številni fizični znaki, kot so slabost, omotičnost, tresenje in zaskrbljujoče misli o situaciji in možnih izidih ( Steptoe, 1982). Za mnoge profesionalne glasbenike je strah pred nastopanjem vsakodnevni problem, ki se ne zmanjšuje kljub mnogoletnim izkušnjam nastopanja pred publiko. Enako velja tudi za študente glasbe, pri katerih se ta strah pojavlja tudi pred izpiti iz inštrumenta ter na številnih avdicijah. Strah pred nastopanjem je torej dobro znan fenomen, čeprav večina študij obravnava predvsem strah pred javnim govorom (Anxiety about public speaking). Manj raziskav je bilo narejenih na temo izvajalske anksioznosti pri glasbenikih. Na tem mestu se mi zdi pomembno ločiti izvajalsko anksioznost od treme, saj se ta termina v slovenskem prostoru pogosto enačita. ^ PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 Trema je oblika strahu, ki ga občutimo neposredno pred neko jasno določeno in jasno definirano bodočo situacijo (Milivojevič, 1993) in ki ob začetku situacije, katere se posameznik boji, izgine. Izvajalska anksioznost pa je pri posamezniku običajno prisotna kar nekaj časa pred začetkom situacije (pri nekaterih posameznikih že mesece ali tedne pred nastopom, izpitom,...), ki se je posameznik boji, in vztraja tudi med samim potekom situacije ter v nekaterih primerih ostane prisotna tudi po koncu situacije, ki nam vzbuja strah. Tako bi lahko rekli, da je trema v bistvu optimalno vzburjenje, ki ga ima posameznik pred nastopom in mu omogoča večjo zbranost in s tem boljšo tehnično izvedbo, po drugi strani pa mobilizira kreativno energijo, ki pripomore k večji izraznosti ekspresivnega elementa. Trema je torej pozitiven aspekt vzburjenja pred nastopom. Izvajalska anksioznost pa predstavlja negativen aspekt vzburjenja pred nastopom, sa] je vzburjenje preveliko in tako fiziološke in mentalne spremembe posledično negativno vplivajo na nastop. PREVALENCA S prevalenco izvajalske anksioznosti pri glasbenikih se ukvarjajo le maloštevilne raziskave. Študija, ki je bila opravljena za Mednarodno konferenco simfoničnih in opernih glasbenikov (ICSOM), kaže, da je izvajalska anksioznost najpogosteje navajan medicinski in psihološki problem profesionalnih glasbenikov ( Fishbein, Middlestadt, Ottati, Straus & Ellis, 1988). Kar 24% vseh članov naj bi doživljalo strah pred nastopanjem kot opazen problem, 16 % članov pa pomeni strah pred nastopanjem resen problem. (Fishbein et al., 1988). Manjše število študij (Liden & Gottfries, 1974; Steptoe & Fidler, 1987) prav tako potrjuje, da je izvajalska anksioznost zelo razširjen pojav med glasbeniki. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH Kemenade, Son in Heesclieva (1995) so v svoji raziskavi prišli do zaključkov, da se kar 58,7% izbranega vzorca nizozemskih glasbenikov sooča z izvajalsko anksioznostjo. Anksioznost naj bi se v glavnem pojavljala pred nastopom (82%) in med nastopom (32%). 5% glasbenikov naj bi anksioznost doživljalo že mesece pred pomembnim nastopom, 10% naj bi doživljalo anksioznost nekaj tednov pred nastopom, 21% doživlja anksioznost nekaj dni pred nastopom, 45% glasbenikov pa doživlja anksioznost nekaj ur pred nastopom. Študije glede prevalence izvajalske anksioznosti pri glasbenikih so bile narejene tudi na študentski populaciji ( Abel & Larkin, 1990; Appel, 1976; Dews & Williams, 1989; Sweeney & Horan, 1982; Wesner, Noyes & Davis, 1990). Rezultati kažejo, da 14 -16% študentov glasbe poroča o močnem negativnem vplivu izvajalske anksioznosti na kvaliteto njihovega nastopa. Izvajalska anksioznost naj bi se pogosteje pojavljala pri glasbenicah kot pri glasbenikih, in sicer med ženskami najdemo 21% primerov, kjer izvajalska anksioznost povzroča resne probleme, pri moških pa je takih primerov le 10%. Wesner (1990) je prevalenco izvajalske anksioznosti ugotavljal pri študentih University of Iowa school of music. Ugotovil je, da avdicije in solistični nastopi najpogosteje in z največjo intenzivnostjo izzovejo anksioznost pred nastopanjem. 21% študentov je doživljalo opazen stres pred nastopom, 40% zmeren stres. 9% študentov se je pogosto izogibalo priložnostim za nastop zaradi anksioznosti, 15 % študentov je zaradi anksioznosti pred nastopanjem poiskalo strokovno pomoč. Marchant - Hardcox & Wilson (1992) sta izvedla komparativno študijo različnih skupin nastopajočih umetnikov. Ugotovila sta, da je največji odstotek tistih z anksioznostjo pred nastopanjem pri glasbenikih inštrumentalistih (47%), pri pevcih je prevalenca 38%, pri plesalcih 35% in pri igralcih 33%. lO PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 SIMPTOMI IN POSLEDICE IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Simptomi anksioznosti pred nastopanjem so zelo podobni katerim koli fobičnim in anksioznim reakcijam. Gre za intenzivno aktivacijo simpatikusa (reakcija: umik, beg). Simptomi anksioznosti so številni in raznoliki. V nekaterih primerih lahko popolnoma imobilizirajo posameznika. Mnogi simptomi se manifestirajo na fiziološki ravni: hitro bitje srca, ekstremna perspiracija, suha usta, tresoča kolena in roke, tresoč glas, plitvo dihanje, omotičnost, slabost, napetost v želodcu... Emocionalno je posameznik preplašen, žalosten, frustriran, jezen ali pa so njegova čustva kombinacija vseh navedenih emotivnih stanj. Na intelektualnem nivoju se anksioznost manifestira kot težave pri koncentraciji, težave pri spominjanju in fokusiranju. V večini primerov oseba doživlja več zgoraj omenjenih simptomov v kombinaciji. Potrebno je omeniti, da je v nekaterih primerih primerneje gledati na izvajalsko anksioznost kot na simptom. Anksiozen glasbenik lahko občuti znake strahu na odru tudi takrat, ko je vzrok lociran daleč od kreativnega odra. Anksioznost lahko izhaja iz specifičnega strahu ( strah pred odrom) ali pa se lahko po)avi kot rezultat delovanja glasbenikovih šibkih mehanizmov spoprijemanja in obrambe. Napad anksioznosti je lahko tudi rezultat naraščajočih stresnih dogodkov v glasbenikovem življenju, ki se odražajo med nastopanjem samo zato, ker je nastop najtežavnejši stresor v sekvenci glasbenikovih življenjskih dogodkov. V "naravni" obliki anksioznost pomaga posamezniku, da se sooči z zunanjo nevarnostjo, običajno z borbo ali begom. Toda za nastopajočega ti obliki nista možni. Wesner (1990) v svoji študiji, ki jo je izvedel na skupini študentov glasbe, ugotavlja, da so simptomi, ki jih študentje navajajo, naslednji: 63 % študentov je navajalo slabo koncentracijo, 57 % hitro bitje srca, 46% tresenje. IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRI GLASBENIKIH 11 43% suha usta, 43% znojenje in 40% plitvo dihanje. Zardevanje, tresoč glas, omotičnost in slabost so bili redkeje navajani simptomi. VZROKI IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI Nihče ne pozna natančnih izvorov izvajalske anksioznosti, vendar številni avtorji poročajo, da v mnogih primerih lahko najdemo korenine v otrokovi izpostavljenosti pretirani kritiki v zgodnjem otroštvu. Ross (1997) navaja, da naj bi imela izvajalska anksioznost biološke, psihološke vzroke ter vzroke, ki izvirajo iz okolja. Strah pred nastopanjem naj ne bi bil strah pred publiko. V posamezniku naj bi se odvijala bitka med delom osebnosti, ki želi biti viden in slišen, in delom, ki nas želi utišati. Vzroke izvajalske anksioznosti lahko iščemo tudi med naslednjimi kontekstualnimi faktorji: • le majhen delež glasbenikov se lahko preživlja z nastopanjem; • večina glasbenikov primerja svojo izvedbo z izvedbo najbolj vrhunskih umetnikov; • gre za enkratno priložnost; če se zmotiš, se trenutek ne vrne. Napaka lahko potegne za sabo še druge napake; • visoki standardi muziciranja, ki si jih posameznik pridobi že med šolanjem; • za mnoge je tenzija, ki se ustvari med nastopom, le posledica vseh tenzij, ki so se kumulirale med ostalimi življenjskimi dogodki. Navedeni socialni dejavniki posamezniku predstavljajo grožnjo, saj ga spravljajo v nejasno , negotovo socialno situacijo. INDIVIDUALNE RAZUKE Strah pred nastopanjem pomeni strah pred negativno evaluacijo s strani drugih ljudi, zato ni čudno, da se ta koncept pogosto povezuje s socialno fobijo (Cox & Kenardy, 1993; Steptoe in Fiedler, 1987), Vendar pa se anksioznost pred nastopanjem povezuje tudi z ostalimi oblikami 12 PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 /3 anksioznosti, med drugim lahko najdemo koreiacije tudi z anksioznostjo kot potezo (Cox & Kenardy, 1993; Hamman, 1982). Anksioznost in fobične reakcije se na splošno pogosteje pojavljajo pri ženskah kot pri moških, torej ni presenetljivo, da ženske pogosteje poročajo o doživljanju izvajalske anksioznosti (Wesner, 1990). Steptoe navaja koreiacije anskioznosti pred nastopanjem z nevroticizmom in introvertnostjo pri glasbenikih (Steptoe & Fidler, 1987) in igralcih (Steptoe, 1995). V omenjeni študiji, narejeni na populaciji profesionalnih in amaterskih glasbenikov ter študentov, sta dobila najvišje koreiacije med nevroticizmom in anksioznostjo pred nastopanjem pri profesionalcih (r = 0,70), pri študentih je ta korelacija znašala 0,39, pri amaterjih pa 0,31. Koreiacije med fobijami in izvajalsko anksioznostjo so bile najvišje pri študentih (r = 0,48), prav tako so bile pri študentski populaciji najvišje koreiacije tudi med strahom pred socialnimi situacijami na splošno in izvajalsko anksioznostjo. Pomen teh razlik ni povsem jasen, čeprav je mogoče, da je nevrotičnost konstitucionalna poteza profesionalnih glasbenikov. Pri profesionalnih glasbenikih je prišlo do redukcije anksioznosti pred nastopanjem z leti (r - -0,35) in izkušnjo (r = -0,38). SITUACUSKI FAKTORJI Raziskave kažejo, da so posamezniki, ki so na splošno anksiozni (nevrotični), introvertirani in nagnjeni k socialnim fobijam, bolj nagnjeni k izvajalski anksioznosti in da v teh primerih niti leta niti izkušnje ne vplivajo na zmanjšanje anksioznosti. Obstajajo pa določene situacije, ki so precej stresne za nastopajoče ne glede na njihovo individualno nagnjenost k izvajalski anksioznosti. Tako npr. solistični nastop vzbuja večjo anksioznost kot skupinski nastop, javen nastop večjo anksioznost kot vaja, tekmovalna sitacija vzbuja večjo anksioznost kot situacija, kjer nastopamo iz lastnega užitka, prav tako pa večjo anksioznost občutimo, kadar izvajamo težje, tehnično in interpretativno bolj zahtevne skladbe v primerjavi z lažjimi in manj zahtevnimi (Hamann, 1982). Abel in Larkin (1990) sta izvedla raziskavo o vlogi evaluacijskega stresa v skupini študentov glasbe. Tik pred nastopom pred žirijo sta merila srčni utrip in krvni pritisk, hkrati pa sta od respondentov zahtevala tudi subjektiven fenomenološki opis anksioznosti pred nastopom. Izkazalo se je, da je tik pred nastopom prišlo do močnega povečanja srčnega utripa in krvnega pritiska, hkrati pa so respondenti tudi sami navajali povečane občutke anksioznosti. Prišlo je do zanimive razlike med moškimi in ženskami. Pri moških se je tik pred nastopom povečal krvni pritisk, pri ženskah pa se je zvišal subjektivni občutek anksioznosti. Iz tega lahko morda sklepamo, da se pri moških anksioznost pred nastopanjem opazneje odraža na fiziološkem nivoju, pri ženskah pa na kognitivnem nivoju. Avtorji te razlike pripisujejo spolni socializaciji, vendar pa lahko iščemo vzroke tudi v genetskih (hormonskih) faktorjih. Podobno raziskavo je izvedel tudi Brotons (1994). Nivo anksioznosti je primerjal v dveh različnih situacijah; v situaciji ocenjevanja in v situaciji, kjer ocenjevanja ni bilo. V ocenjevalni situaciji se je povečal srčni utrip in tudi poročila o subjektivnih občutkih so kazala na povečano stopnjo anksioznosti. Zanimivo pa je to, da avtor ni dobil statistično pomembnih korelacij med srčnim utripom ter subjektivnimi občutki anksioznosti. To morda nakazuje, da obstajata dve ločeni komponenti anksioznosti pred nastopanjem, in sicer fiziološka in kognitivna komponenta, ali pa celo to, da lahko govorimo o dveh vrstah anksioznosti pred nastopanjem, o fiziološki in o kognitivni anksioznosti. 14 PSIHOLOŠKA OBZORJA-HORIZONS OFPSYCHQtOGY 98/3 PSIHODINAMiČNA PERSPEKTIVA IZVAJALSKE ANKSIOZNOSTI (OSNOVNI KONFUKT IN PARADOKS) Za zagovornike psilioanalitične smeri pomeni izvajalska anksioznost kompleksen, dalj časa trajajajoč in predeterminiran problem. Simptomi naj bi bili zavestna manifestacija kompleksnih podzavestnih procesov. Jedro izvajalske anksioznosti predstavlja konflikt, ki se nanaša na nezavedno dihotomijo želja - strah, v kateri se potreba po predstavitvi pred občinstvom zoperstavlja strahu pred tem, da bi izpadli neadekvatno ali bi jih publika zavrnila. Zavedni simptomi izvajalske anksioznosti vključujejo subjektivno psihološko raztresenost, negativne kognicije ter številne znake fizičnega neugodja. Ti znaki spremljajo tako mlade kot starejše, bolj izkušene glasbenike, tako talentirane kot manj talentirane, ko prestopijo fizični ali simbolični prag odra. Izvajalska anksioznost predstavlja simptom nerazrešenega podzavestnega konflikta. Odnos umetnik - publika reflektira dinamiko osebnostnega razvoja; ta odnos naj bi bil v bistvu odraz odnosa otrok - starši in ostali pomembni odrasli. Občinstvo vzbudi pri posamezniku fantazije in strahove o nagradi in kazni. Nerazrešen konflikt glede tega odnosa ostane nezaveden in se izrazi ob vsaki ustrezni provokaciji. Izkušnje iz otroštva in njihova intrapsihična pomembnost ne vplivata na to, ali bo izvajalska anksioznost pri posamezniku prisotna ali ne, temveč na različnost in intenzivnost posameznikove reakcije ob nastopu pred publiko. Pri mnogih glasbenikih se pod vplivom dejstva, da so v središču pozornosti, aktivirajo potlačeni psihični dogodki in občutki. Izvajalska anksioznost se v svojih dinamičnih izvorih navezuje na konflikt med ekshibicionizmom in kastracijskim strahom ali celo huje na konflikt med ekshibicionizmom in svojo neadekvatnostjo izkazati se (Freundlich, 1968). IZVAJALSKA ANKSIOZNOSr PM OLASBOIIKIH 15 Če obstaja strah pred negativnimi posledicami ali neuspehom, ali obstaja tudi strah pred pozitivnim izidom, uspehom^ Se nekateri posamezniki namerno izogibajo uspehu"?- Morda je ključ v tem, da se glasbeniki, ki simultano doživljajo konflikt med željo pred javnim nastopanjem in strahom pred tem, da ne bi bili dovolj dobri, v bistvu bojijo biti dovolj dobri. Se morda nekateri ljudje bojijo doseči svoje profesionalne cilje^ Strah pred neuspehom je doživljan na zavestnem nivoju, toda zavzetost z mislijo, da nismo dovolj dobri, lahko na nezavednem nivoju predstavlja strah pred uspehom (Gabbard, 1983). Nekateri nastopajoči se soočajo z prepričanjem, da s svojim nastopom odvzamejo priložnost drugim, ki želijo nastopati, ali pa nastop vzbudi zavist nasproti uspešnim glasbenikom. Občutek krivde lahko v takem primeru ovira posameznikov nastop. Pri preučevanju izvajalske anksioznosti se soočimo s paradoksom fenomena. Mnogi klasični glasbeniki se znajdejo v ambivalentnem konfliktu. Nič ne bi moglo biti slabše od tega, da ne bi imeli priložnosti nastopati, po drugi strani pa - če pomislimo na potencialne uničujoče efekte izvajalske anksioznosti - ni nič bolj grozljivega kot nastop. Ta paradoks vzbudi v nas naslednje vprašanje: Če si glasbenik izbere svojo profesionalno pot kot nastopajoči, če je talentiran, dobro pripravljen za nastop, zakaj naj bi izvajalska anksioznost potemtakem zmanjšala posameznikove sposobnosti, da pokaže svoje znanje pred občinstvom^ Javni nastop zahteva, da posameznik ne pokaže samo lastne glasbene kompetentnosti, temveč da hkrati posreduje umetniško in ekspresivno interpretacijo s tehnično gotovostjo in virtuoznostjo. Z drugimi besedami, paradoksalne zahteve javnega nastopa zahtevajo od glasbenika, da istočasno ohrani kontrolo (spomin in tehniko) in, simbolično rečeno, "izgubi kontrolo". Izguba kontrole ima enkraten pomen za vsakega posameznika in lahko porodi anksioznost pri glasbenikih, katerih osebna zgodovina in izkušnje iz otroštva pripomorejo k tej kompleksni dinamiki. In čeprav se na izvajalsko anksioznost običajno gleda kot na negativen pojav, ne smemo pozabiti, da hkrati pomeni pozitiven vir energije za tiste izvajalce, ki niso psihološko sprejemljivi za svoje nezavedne determinante. 16 PSIHOLOŠKA OBZORJA- HORtZONS OF PSYCHOLQGY98 /3 Zaradi omenjenega paradoksa ima torej izvajalska anksioznost tako uničujoče in dolgosežne učinke za glasbenikovo samopodobo in za njegovo kariero. OPTIMALNO VZBURJENJE Splošno znano je dejstvo, da določena stopnja emocionalnega vzburjenja pripo more k dobremu nastopu in mu da tisto posebno iskrico. Zato je nastopanje v živo toliko bolj cenjeno od nastopanja na "play back", saj je v tem primeru reducirana tenzija pod optimalnim nivojem vzburjenja. Jasno je tudi, da je nivo tenzije, ki je optimalen za izvajalsko kvaliteto po oceni ekspertnih poslušalcev, pogosto tako visok, da se nastopajoči počutijo neugodno (Hamann, 1982; Konijn 1991). Prav tako je znano, da ob preveliki tenziji pride do deterioracije v kvaliteti glasbe, saj je koncentracija slabša, pojavijo se miselne blokade, roke in glas izgubijo svojo stabilnost. Zato je splošno razširjeno dejstvo, da med anksioznostjo in nastopom obstaja odnos, ki ga lahko ponazorimo z invertirano U-krivuljo; nizek nivo vzburjenja vodi do nastopa, ki mu nekako manjka življenja in tiste posebne iskrice, visok nivo vzburjenja pa vodi do manifestacije stresnih simptomov. Ta odnos se ujema s splošno znanim principom, ki ga v psihologiji imenujejo Yerkes-Dodsonov zakon (Duffy, 1962), ki nadalje pravi, da prej pride do deterioracije pri nižjih nivojih anksioznosti pri kompleksnih nalogah kot pri enostavnih nalogah; torej, če je naloga bolj zahtevna, jo bomo bolje opravili, če bomo manj anksiozni, če pa bo naloga bolj enostavna, nas bo anksioznost kvečjemu še bolj motivirala. Wilson (1994) je predlagal tridimenzionalno razširitev Yerkes-Dodsonovega zakona, prirejenega za glasbeno populacijo. Model skuša integrirati tri glavne izvore stresa pri glasbenem nastopu, ki variirajo neodvisno drug od drugega: • anksioznost kot potezo • stopnjo zahtevnosti naloge • stopnjo situacijskega stresa IZVAJALSKA ANKSK)ZNOST PRI GLASBENIKIH 17 Ali anksioznost prispeva k dobremu nastopu ali nanj vpliva negativno, je odvisno od razmerja med tremi skupinami variabel. Model predpostavlja, da bodo visoko anksiozni posamezniki najboljše nastopali, ko bo njihova naloga enostavna in situacija sproščena, medtem ko bodo nizko anksiozni bolje nastopali, ko bo njihova naloga bolj zahtevna in bo tudi situacija sama bolj napeta. Nastopajoči, ki so močno nagnjeni k doživljanju anksioznosti, naj bi na osnovi omenjenih dognanj, prispevali h kvaliteti svojega nastopa, če bi si izbrali lažji program oz. program, ki ga imajo zelo dobro naštudiranega in so lahko zato pri izvedbi bolj suvereni in prepričani v svoje znanje. TEORIJA KATASTROFE Hardy in Parfitt (1991) trdita, da je model katastrofe primernejši za razlago vpliva izvajalske anksioznosti na nastop kot Yerkes- Dodsonov model. Čeprav so bile raziskave izvedene na športnikih (atletih), naj bi enako veljalo tudi za glasbenike. Kot argument se navaja empirični podatek, da ko nastopajoči doseže optimalni nivo vzburjenja, padec krivulje, ki ponazarja kvaliteto nastopa, ni stopenjski (v obliki invertirane U krivulje), temveč nenaden in strm. Navajan je tudi podatek, da ko se posameznik enkrat znajde v visoko stresni, tekmovalni situaciji, je skoraj nemogoče pozitivno vplivati na nastop, saj je prepozno. Manjše redukcije stresa posamezniku namreč ne bodo omogočile obnovitve optimalnega stanja vzburjenja. Hardy in Partiff trdita, da je katastrofični efekt opazen predvsem takrat, ko se somatskim simptomom v opazni meri pridružujejo tudi kognitivni simptomi. V primeru nizke kognitivne anksioznosti tudi Hardy in Partiff zagovarjata Yerkes -Dodsonov model. Znotraj Hardyjevega in Partiffovega modela se somatska anksioznost nanaša na fiziološko vzburjenje, mentalna anksioznost pa na skrbi o uspešnosti nastopa ter socialnih posledicah v primeru, če se bomo zmotili. "W PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY 98 M Povedano s termini trodimenzionalnega modela, lahko mentalna anksioznost enakovredno izhaja iz individualne nagnjenosti k anksioznosti (anksioznost kot poteza), iz zavedanja, da je naloga kompleksna ali da smo premalo pripravljeni (glasbena pripravljenost), ali pa iz skrbi o posledicah neuspeha (situacijski stres). METODA PREIZKUŠANCI Raziskava je bila izvedena na populaciji dijakov Srednje glasbene šole v Ljubljani, starih od 14 do 28 let ( M = 16,68, SD = 2,32), ki v povprečju aktivno nastopajo 6,5 let. Sodelovali so 104 dijaki, 52 moških in 52 žensk. INŠTRUMENTI Uporabljeni so bili trije vprašalniki: \. Lestvica socialne ankisoznosti (LSAA) (M. Puklek, 1997) Lesvica zajema 36 postavk. 26 postavk izraža izkustvo socialne anksioznosti v različnih socialnih situacijah (strah, neugodje, zaskrbljenost, socialna inhibicija), 10 postavk pa izraža nasprotje izkustvu socialne anksioznosti (socialno sproščenost, pripravljenost samorazkrivanja in izpostavljanje pred drugimi). Ocenjevanje trditev je potekalo na 5-stopenjski lestvici: 1. zame sploh ne velja 2. zame pretežno ne velja 3. včasih da, včasih ne 4. zame pretežno velja 5. zame vedno velja IZVAJALSKA ANKSIOZNOST PRt GLASBENIKIH 19 2. STAIX-Z (Spelberger. 1983] Vprašalnik meri anksioznost l