—    139   —
Ogled po slovenskih krajih.
Istrijani okoli Pole.
V mojem dopisa iz Pole v 22. lista sem rekel, da lastne narodovnosti v Poli ni; to pa ne velja od cele Istnje, ker bolj v serca te deželice živi še narod, ki je bil pervi, ki je tukej stanoval. Veliko je sicer moral prestati v nekdanjih časih, vendar je ostal vkljab vsim stiskam in prekucijam narod neoskrunjen, kterega šege slavjanske so se celo zaplodile tudi med ljudi dragih narodov. Šege domače pa so korenine, iz kterih izrase cvet in sad potreben k človeškemu blagostanja. Ka-koršno obnašanje se najde pri lastnih družinah, takošen je značaj celega (neoskrunjenega) naroda, — v družini so vsajene sreča, blagostanje in moč ljudstva. — Čeravno se kakšenkrat zgodi kaj nemilega, čeravno hudo vreme in toča skazite lepo cvetečo drevje, čeravno jesen in zima poškodjete zemljo, naredi to le škodo minljivo, ker drevje bo spet cvelo in zemlja bo pomladi spet donesla raznim rastlinam novo življenje.
Obernimo se zdaj spet k Istrii — primorski deželi. Ta dežela, akoravno majhna, je gotovo v moralnem smislu bogatejša od drugih bolj velicih dežela. Ona ima sicer sterme, gole gore, velike, kamnitne ravnine, da se je čuditi: zakaj se je človek tukaj vselil; pa vidijo se tukaj tudi lepe polja, bogati vinogradi in gorice nasajene z oljko. Take različnosti imajo tudi prebivavci teh krajev. Bogastvo, obraženost in gospodarstvo se ver-etijo z nemarnostjo, revšino, zarobljenostjo in, bi rekel, tadi s sužnostjo. Meščan je večidel tergovec, in si nakupi, kar mu je treba, iz ptujih daljnih krajev; kmeto-vavec pa si pripravi vse sam doma; on si nastriže volne in si tre predivo , ju prede, tka, in si s tem preskerbi potrebno obleko. V revnosti rojen, živi tudi večidel revno, slaba mu je hrana in prosto oblačilo; v otročjih letih ga pokriva srajca (robača) iz debelega se ve da iz domačega platna; pozimi si obleče še volnerno suknjo, velikokrat brez rokavov in gre ovčarit večidel le v takem oblačilu. Bolj odrašen dobi hlače, kapico, opanke in suknik (bruštof); v možkih letih si kupi pipico in si redi berke. — Ovčar hodi večidel bos,  na strani ima v
malem platnenem roncu kaj jedila: ali sadja ali černega kruha. Poleti nosi pri sebi tudi čutaro polno presovino ali pa vode zmešane z jesihom. Opravila ima malo, hodi od berda do berda s svojim psom , dostikrat edinim pri-jatlom. Popaldan v vročini se vsede pod kakšno drevo v senco in piska na dude in si prepeva narodne pesme, pesme Kraljeviča Marka, pesme vojaške starih slavnih časov. On piska vselej v mehkem glasu (moli), kar je zanimivo pri vsih Slavjanih. Kdor dude pervokrat sliši, mu ne dopadejo, — ali kmalo se človek temu piskanja privadi, da zdi se mu celo lepo. Meni dude že kaj dobro dopadejo. Ovčar se pa dostikrat tudi za kakšen germ ali za kakošno verzel na trebuh vleže, — kdor ga tako vidi, bi mislil, da pastir je srečen in brez misli; ali to ni tako, on ima svoje skerbi, svoje želje. Razvaline starih poslopij se mu dozdevajo čudopolne; on si misli, da bo pod temi še kadaj bogat zaklad najdel, s kterim bo dobro živel. Lepe, nedolžne otročje misli! ali lajanje psa jih podere in ovčarju spet nove skerbi napravlja.                                                                 Kuk.