A. Bozonšek: O novobolgarskej literaturi.	i>?
— „wenn nicht, so \verde ich ihn jedes Falls in meiner jetzt in neuer
Auflage erscheinenden „\Veltliteratur" besprechen." In Scherrova zgodo-
viva svetovne literature je prava svetovna knjiga, ki je doživela do sedaj
uže šest natisov ter je preložena uže v mnoge tiyc jezike.
Iz tega se vidi, da ima Samliaberjeva knjiga lep vspeh. Glavni
namen jej je kil Nemce seznaniti z našim Preširnom. In ta namen je
dosežen.
O novobolgar3k9j literaturi.
Sestavil A. Bczcnšek.
I.
Slovenski in bolgarski narod podobna sta si v mnogem obziru:
kakor je Slovenec na skrajnem zapadu jugoslovanstva imel borbo za
obstanek proti močnim in gospodstva željnim sosedom, isto tako boril se
je na život in smrt Bolgar proti ljutemu Turčinu; Slovenec bil je nad-
vladan posebno v duševnem obziru — vsiljeval se mu je namreč tuj
jezik in tuj duh, a Bolgar je bil premaga/v gmotnem zmislu, primoran je
bil upogniti glavo tujemu jarmu, in vsled tega potrlo se mu je tudi duševno
življenje, zaprečil se je razvitek literature, udušil se je vsak znanstveni
napredek z materijalnim zajedno. Samo žilavosti bolgarskej kakor slo-
venskej moramo pripisovati, da ta dva naroda nista izgubila jezika
svojih očetov, da nista pozabila, da sta del jednega velikega plemena
slavjanskega.
Nadalje so si podobni Slovenci in Bolgari v tem, da so oboji v
političnem oziru razkosani na več upravnih pokrajin. Bolgari so razdeljeni
na pet kosov; žive namreč v kneževini Bolgarskej, v iztočnej Uumeliji,
v Makedoniji, v Djbrudži, v iztočnem delu Srbije; in ravno tako prebivajo
tudi Slovenci razcepljeni v šest upravnih kosov, prebivajoči po Kranjskej,
Štajerskcj, Koroškej, Ogorskem, po Primorskem in v Italiji.
Jednaki uzroki imajo tudi jednakc posledice. Zatorej vidimo tudi v
literaturi, ki je pri vsakem narodu zrcalo duševnega življenja in mate-
rialnega položaja, mnogo sorodnosti mej slovensko in bulgarsko. Kratke
črte, v katerih hočem predstaviti Slovencem novobolgarsko književnost,
bodo to dokazale.
Gradiva sem nabral največ iz slavnoznanc dr. Jirečekove „Zgo-
dovine bolgarske", a kar se tiče najnovejših časov, imel sem tudi sam
priliko motriti delovanje Bolgarov na književnem polji.
b8
A. Bczcnšck: O novobolgarskej literaturi.
Zgodovina novobolgarske književnosti začenja se s kroniko meniha
Pajsija Samokovskega (I. 1762). Za njim poskušali so se na
književnem polji vlatlika Sofronij Vračanski, (1739—1815). Njegova
knjiga „Kyriokodromion" iz 1. 1806. je prva tiskana knjiga novobolgarskega
slovstva; preložil je tudi mnogo spisov iz grščine in spisal je spomine
o svojem življenji. Tisti čas sta pisala tudi lladži Joakim, in lviril
Pejčinovič. kateri je dal svojo knjigo pod naslovom „Ogledalou v
Hudinu natisniti.
/.ivahneje začela se je razvijati bolgarska literatura še-le od 1824.
leta, ko so si nekateri bukareščanski in odeski rodoljubi postavili za nalogo,
buditi prosveto mej svojim narodom. Mej temi so se odlikovali dr. Beron,
A. Stojanovič, Nenovič, Pešakov in Sapunov, ki so vsi v
Vlaškej živeli. Prva njihova skrb bila je, da spišejo knjig za novonastalc
bolgarske šole. Prva bolgarska šola odprla se je v Gabrovu 1835. leta.
S časom se je razširila v učiteljišče, iz katerega je toliko učiteljev za
vso Bolgarijo izšlo, da so jo imenovali šaljivo jdaskalolevnica" (kakor
zronoleviiica). Dandenes je Um klasična gimnazija.
Velikih zaslug za mlado književnost pridobila sta si obaNeofvta.
Rilski Neofit iz Radop spisal je prvo bolgarsko slovnico 1835. leta,
potem staroslovensko krestomatijo z grško - slovenskim besednjakom (v
Carigradu 1852). Preložil je na bolgarski jezik tudi Novi zakon, a prvi
natis (v Smirni 1810. leta) bil je na pavelje patrijarhovo uničen; od
drugega natisa razširilo se ga je 30.000 knjig mej narod. Ililandarski
arhimaudrit Ncolit Bozveli iz Kotla objavil je 1. 1835. enciklopedijo v
šestih delih pod naslovom „Slavcno-bolgarskoje detovodstvo", v katerem je
posebno zemljepis Bolgarije omembe vreden. V rokopisu zapustil je 25 knjig.
O ustanovljenji pismenega jezika in o pravopisu bili so prvi pisatelji
jako različnega mnenja. Vsaki je pisal v narečji svojega rojstvenega kraja.
Nekateri so izpulčali člen ali spolnik, ki ga ima bolgarski jezik po vsem
svojem prostranstvu, a drugi so ga zagovarjali in trdili, da se mora
ohraniti; mnogi pak držali so za najshodneje približavanje staroslovenskemn
jeziku. Še dami :ncs ni pravopis vsestrano ustanovljen, a v zadnjih deset-
letjih zložili so se vsaj glede književnega jezika, ter so vzeli dunavsko in
iztočno-balkansko narečje njemu za podlago. A kar se tiče pravopisa,
rabi se najbolj tisti, ki ga je uvelo brailsko „ Književno društvo" v svojih
spisih.
I>o 1840. leta izhajale so samo verske in šolske knjige. Od te dobe
počenši pa vidimo, da stopajo na književno polje pisatelji, ki so si v
tujih, napreilnih deželah pridobili omiko. Ti pisatelji bavili so se osobito s
prevajanjem iz zapailuih jezikov in Časopisov. V tem času začele so se
odpirati tiskarne tudi v Turčiji samej, a prejšnja dela so se tiskala v
neturških deželah. Prvo slavjansko tiskarnico na bolgarskem zemljišči
odprl je 1839. leta v Soloniku Tcodozij, arhimandrit Sinajskega
samostana, a žal, da je kmalu potem pogorela. 1840. leta osnoval je
A. Damianov s pomočjo angleških misijonarjev bolgarsko tiskarnico v
Smirni, kjer je živela kolonija bolgarskih trgovcev. Tam je od 1844.
leta profesor Konst. Fotinov dajal na svitlo prvi bolgarski mesečnik s
podobami „Ljuboslovie". V Carigradu začeli so bolgarski tiskati v treh
tiskarnicah 1843. leta.
Konst. Ognjanovič izdal je 1845. leta v Parizu prvi bolgarski
almanah. Za njim so prišle na vrsto tudi gledališčne igre.
t ■ ■ 't..... '
Velik napredek storila je književnost, odkar se je pojavil cerkveni
prepir. V Carigradu ustrojili so bolgarski trgovci in pisatelji 1856. leta
literarno društvo pod naslovom „Ublgarska narodna knjižnica". V njihovem
časopisu „l$iilgarska knjižica" dobila je literatura prvikrat svoje središče.
Na veliko škodo je to diuštvo kmalu prenehalo. Šc-le 1869. leta posrečilo
se je nckojim mladim možem ustrojiti novo jednako društvo v liraili
z imenom „Ili.lgarsko književno družestvo". Rodoljubni bolgarski trgovci
podpisali so za to društvo kapital 200.000 frankov. Za predsednika se
je izbral prof. Drinov; za tajnika Vasil D. Stojanov iz Ž^rovna. Od
1870. leta izdava društvo svoje „Periodičesko spisanje".
..Kraljevič Marko u narodnih pjesmah."
Pod tem naslovom je prišla v Zagrebu, v knjigarni I.avoslava llart-
mana knjiga na svitlo, ki obseza G2 narodnih srbskih in hrvatskih
pripovednih pesni j o kraljeviči Marku. Izdajatelj Ivan Filipovič dodaje
470 stranij obsežnej knjižici predgovor, a na konci tolmači menj znane
besede, zlasti iz turškega v srbski jezik sprejete. Knjižica velja samo
90 kr. in mi jo priporočamo mladim slovenskim prijateljem posebno živo.
Tožbe so pri nas več kot navadne, kako zelo smo Slovenci vsled
tisočletne zgodovinske odvisnosti od Germanov duševno ruznarodeni. Mi
teh tožb, dasi so opravičene, nečemo pomnoževati, ker menimo, da je
koristneje delati na to, kako bi za bodoče popravilo se, kar je zlega iz
preteklosti, uego li z golimi tožbami pesimizem buditi in njega sprem-