ST7-ItoslsiTr I _DsL3__icsu_ XXVI. 1873. MBodi Jezus Ti pri meni!" je prva pesem, katero je zložil Jeran (str. 40) v 6 kiticah; na prinaer bodi: 1. Slabi človek v življenju6. Ko zapušal bodem revno Sam ne morem se vbranitiTo zemljo, solzno dolino, Divjim strastim v borenju,Prosim grešnik Te pohlevno, Tebe Jezus čem prositi,Jezus, upanje edino, S svojim varstvom nie okleni,Bodi takrat Ti pri meni, Bodi vedno Ti pri meni! . .V milosti se z mano skleni! — Druga je jako umetna, poslovenjena sekvencija iz Oglejske liturgije, za pepeluico, v petih razdelkih (str. 57); v dokaz bodi prvi: Ker meso je vse le trava, In za travo pa gnjilava; človek, kaj se košatiš? Glej, kaj si, in v kaj se oberneš? Cvetek zdaj si, v prah se verneš, Z naglico se spremeniš. Zemlja si, po zemlji gaziš, V zemljo spet se preobraziš, Ki iz zemlje se rodiš . . . Za novo leto. Že Rimljan je klical: nA Jove principium!" ter je zahteval: Z Bogom naj se začne delo, — Da bo dober tčk imelo! — Koliko več kristjan, katoličan, ki pozna, častf in moli le edino pravega Boga! Z Bogom, ki je vse v vsera, bodi začetek, nadaljevanje in konec vsacega dela. nTecum principium et finis". To pa naj velja posebno tudi za dela keršanskih vlad in za vso politiko \>o zborih, društvih in po časnikih. To se nikoli ne more dosti povdarjati današnje dni, ko je za Jelševo inteligencijo moda": svoje vere sramovati se in jo tajiti . . . Zgodovina uči, da le na keršanski podlagi se narod da v resnici olikati, in kteri ga hočejo olikovati, oprostovati, morajo biti sami v veri olikani in tako prosti, da bodo zamogli tudi drugi zraven njih duhovno-omikani, dušno prosti, čedni Ijudje biti . . . Slovenski narod je kompaktno katolišk, popolnoma vdan svoji sveti Cerkvi; vodniki strančarji, buditelji njegovi, učeniki, časnikaiji itd. bili bi popolnoma v anomaliji, naravnost nasproti z narodom, ako bi hotli na drugi podlagi olikovati ga, kakor na verski, na katoliški podlagi . . . Padlo je Jutrovo, padel je Jug nazaj v divjačnost, padla že je v napoldivjačnost Italija v malo letih; dviga pa se Amerika v vedno lepšem cvetu, kakor se od dne do dne razširja po nji sv. vera od severa do juga, od vzhoda do zahoda ter ima katoliška Cerkev, če ne še dostojaih pravic, pa vender pošteno svobodo. Le na podlagi svete vere je prava olika, je resnična sreča za narode, za vlade in dinastije. Toraj v novem letu in vselej: Vse za vero, dom, cesarja (str. 5)! nSlovenski Narod" je 1. 1873 kot dnevnik izhajati jel v Ljubljani. Danica ga ogovarja ter pravi: nOd dnevnika za slovenski katoliški narod imamo pravico zahtevati, resno tirjati, da je narodu pravičen, ravnoserčen prijatel in pomočnik na vse strani, tudi kar se tiče njegove naj veči svetinje: sv. vere ter katoliške Cerkve. Kteri časnik moško to nalogo spolnuje, samo tisti je pravi zastopnik naroda in njegovih potreb. Serčno želimo, da bi nNarod" ko dnevnik to pot nastopil (str. 5)". A — žali Bog! vže v 11. listu morala je Danica oporekati Narodu, ter se je potem vseskozi borila ž njim, kakor s ^Tagblattom", dokler je proti koncu leta to nalogo vsaj večinoma prevzel nSlovenec". Drugi sestavki so na pr.: Kako strašno se plačujejo potuhnjene krivice, storjene Piju IX. Spreobernjenje mahomedanca. Turško. Viktor-Emanvelova otožnost (29). Ena za predpust konfesionsloznim pustovalcem. Golgota-Kalvarija (113). Laško tarnanje po kancel-paragrafih in kancel-ukazih (116). Liberaluh je rekel: BPekla ni, — kdo neki je že tamo bil?" Rudečkarski sillabus. »Danes meni, jutri tebi" v Rimu (162). Brata Terdoserčnik in Miloserčnik (163). Amerikanski Nemec o Bizmarkiji. Izdajalci. Preganjanje oo. jezuitov iz Repenj (204). Ketine sv. Petra, molitve za Pija IX., in ubogi liberalci. Serčnost — omahljivost — v življenji — v politiki (229). Protestant protestantom in laži-katoličanoin. Odboj zoper »Narod in Tednik" (238). Od Šaha in Laba do novošegnih gigantov (243). Novokulturni sad. Ali taki bodo narod omikovali, osvobodovali, učili? (zoper Narod str. 263). Tiaka in desetina. Kdo je lenuh in postopač? Vero mi spoštujemo (305)! Zatiranje vere prestole podkopuje. Mi smo tudi katoličani (340)! — BLe kaj si bil, to kerstni list tvoj ve: — Al kdo pa zdaj si, tega ne povč!" — Petelinstvo (Narodu in njegovemu podlistkarju str. 356). Cesen in čmerika. Za advent. Abecedna vojska zoper Cerkev Kristusovo. Sveti večer in Božič (402). Iz katoliško-politiškega shoda — naznanila pogostoma. Pruski jozefinizem (411) itd. Kako aiadžarsko brati? Nekoliko nauka o tera je dal Jeran ževNovicah 1. 1849 str. 154; a tudi v Dauici je ponovil ga 1. 1873 na str. 205 takole: nIzreka madjarskih besed. Madjarske iuiena se sedanji čas tako pogosto nahajajo po časnikih, da je vsakemu le malo izobraženemu res potreba vediti, kako se izgovarjajo nektere posamezne ali sostavne čerke v njih pisavi. Brati madjarske besede po sami pisavi je smešno; ne inanj nevkretno je, ako časnikar madjarsko besedo po domače — pa napačno piše. Bistvo niadjarske čerkovske izreke je to-le: Czjenašc; cs naš č; dš = dž; s = š; sz = s; zs = ž; ly = lj; ny = nj; ty = tj (mehko, jezik pritiskaje na nebo, ne na zobe); gy ni ne dj, ne dž, in ne gj, ampak nekako v sredi med temi (izreci dj tako, da se s sredo jezika dotakneš neba, ne pa s koncetn jezika zob). Ta poslednji glas je naj težeji za tuje in se da naučiti le na posluh in z vajo. Profesor Banyi je bil grozno hud, če je besedo nMagyar" kdo izrekel nMažar" in je marsikteremu dijaku sam priravnaval usta, kako jih naj nastavi, da bode to besedo izrekel. Glasnice z naglasko se zatezajo v eni sapi saj tako, kakor da bi dve enaki stali zaporedoma, če ne še bolj; samo da se 6 izreka skor za naš č in ne kakor hervaški č. Glasnice brez naglaske se izgovarjajo silo naglo in menj z odpertinii usti, z navdarki pa jasno in z odpertimi usti. Beri na pr. Andrasy = Andraši (Andrejevič); madarasz = madaras (tičar); tnacska = mačka; Pecs = Peč (Pečuh); Szakolcza = Sakolca (Skalica); Szent-Gyorgy = Sent-Djordj; Mihaly = Mihalj; Simonyi = Šimonji; nagy —: nadj (en sam zlog, velik); csarszarsag — čaasaaršaag (cesarstvo); Becs — Beeč (Dunaj); Orosz biradolora ~ Oros biradolom (naglo v eni sapi, ruska država)". rMagyari imajo veliko slovčnskih besedi, postavim: bab bob, barazda brazda, gerlicze gerlica, galamb golob (coluraba), gerezd grozd, gereblye grablje, gereben grebčn, szereda sreda, csotertok četertik, pentek petik itd. — Poleg tega, de so magyarske besede pa zlo bkokaste, gerčaste, ali drugači prešerne, je pa tudi resnica, de iroa ta jezik marsiktere prednosti, kterih bi se noben omikan jezik ne sramoval. Pa je že dosti tiga: Ezekbe nem avatom tobb magamat (se ne mešam več v to). Ištennek ajaulom az urat (Bog vas obvari) itd. (Novic. 1849 str. 154)". Na strani 285 pripoveduje Danica, da se je o dubovnib vajah po kratkera pomenkovanju sklenilo, da vera in narodnost dobite svoj primeren organ zoper gerde psovke in nesramne laži novega neslovenskega utnazanega liberalizma mladih Slovencev. Na str. 296 ima vabilo na novi časnik z besedami: MMorebiti še nikdar Slovenci niso tolikanj čutili, kako živo jim je potreben katolišk političen list, po starem priljubljenem geslu za Bvero, dom, cesarja", kolikor čutimo sedanji čas, kadar nam pretijo od ene strani nemški vstavoverci, od ene pa domači slovenski liberalci itd." In na str. 336 kaže, da Slovenec, političen list za slovenski narod, je jel izhajati ter je vsestransko prav pošten časnik, ličen v obliki in jedernat v obsegu. Spisal je v prvem tečaju Svitoslav tudi sestavek: Liberalizem — hinavstvo (št. 3). Vikši škof Ledohovski in bizmarkijanstvo (št. 6). Kako brezverstvo (Slov. Nar.) samo sebe šiba (št. 16) itd. nCerkveni časnik ima dandanašnji toliko naznanovati, pojasnovati, učiti, priporočevati, svetovati, odsvetovati, hvaliti, grajati itd. itd., da ne more brez njega biti, komur je le kolikaj malo mar za katoliško Cerkev, za katoliški in nekatoliški svet, za Pija IX in za njegovo deržino po vesoljnem svetu, pa za našo slovensko-katoliško domovino itd., pravi vrednik (str. 200), in v vabilu k naročevanju za 1. 1874 (str. 408) na pr.: nPrizadevali si bomo Danico tako koristno, času in narodu primčrno vravnavati, da bo vsak primoran jo brati, ko bi je tudi ne botel . . . Skerbimo in delajmo za preljubo katoliško doinovino, da ostane katoliška; zakaj volkovi vanjo silijo; neko satansko želo jih žene Kristusovo setev in žetev spodkopavati v naši deželil Ne dajmo, ne dopustimo tega! Nas sedanje rojake zadene odgovornost, ako se bode ljulika zatrosila med pšenico in se zatare setev Gospodova". XXVII. 1874. To leto je zložil največ Jeran: Venec vošil o Ternovski 2 5letnici (str. 299—317). On je imel govor v cerkvi, za katerim so čestitali v duhovski hiši svojemu g. Očetu najprej mali dečki (str. 300), za njimi male deklice, potem mladenči in dekleta (308—9), in naposled možje in gospodje. 0 tej priliki pela se je naslednja pesem (316—317): 1. Vsa fara Ternovska 2. Ovčice so pasli BTe Deum" zapojl Vse leta zvesto, Vesel god obhaja Je Bog blagodaril Pastir dušni tvoj: Njih delo močno: Že dvajset pet 16t je, so prišli med nas,To cerkev spričuje, nevesta berhka, Je Bog jih ohranil, zapojmo na glas!Odznotraj, odzunaj, prelepa je vsa! 3. In kdo bo povedal 4. Hvalimo Boga vsi Vae djanja lepe, Za milost najprej, Kdo uke popisal, Očetu vošimo Ki nam jih dele? Pa blag jubilej: Za nas le so čuli — bod' noč ali dan,Ohrani in vari dobrotni jih Bogl Vsak migljej življenja bil nam je dar'van. Tako naj glasi se po fari okrog. Rad je povedal Svitoslav katero za novo leto. Tako na pr.: ,,Bil je tnož, ki ga je bilo samo poštenje, pa je take vedrilne in kratkočasne drobil, da so se vsi smejali, če tudi so se mnogi skrivaj za ušesa praskali. Irae mu je bilo nAbraha_ a sankta Klara". Ta poštenjak je tudi pisal nekaj o lisjakih in je rekel: neumnežev je silno veliko, njih poglavar pa je satan sam, ki je noče lažnikov". Ta mož je raenda previdil, koliko laži se je vezalo že takrat v manjši, veči in velike bukve in prekuclje, in se jih še bo; kajti primero je vzel od bukvovezov, ko je zoper lažnjivce pisal. Laži so mnogotere, je rekel; ene so vezane v dvauajsterki, druge v osmerki, nekteri v čveterki; druge pa celo v velike platnice (in folio) in te so silo pošastne .. . Zraven takih smešnih je pa Abraham a sankta Klara vedil povedati tudi prav reznih in tehtnih. Pravil je p. blizo tako-le: Laž ima svoj vir v raju, tatn je satan pod kačjo kožo skoval dve kosmati laži. Perva je bila v besedi: wNequaquam etc", kar bi se v novo-omikani slovenšini skoraj reklo: rBaš ne bosta smerti umerla", — druga: nEritis sicut dii", ali v liberalnem jeziku: nbosta kakor božiča, lučnjaka, omikanca, svobodna". — Naj bi oni mož živel dandanes, najberže bi na greben djal tudi Napoleooa III, njegovega učenca Bizuiarka, in še marsikoga, ki želi tudi bog, ali napolbog biti . . . Nauk tedaj iz tega je to: Slovenci, varite se lažuikov v novem letu! To bodi naša perva skerb. V lanskem letu ste jim precej šli na limance, kar že do zdaj spoznavate. Varite se pa ne le samo veliko-platničarskih lažnikov s širokimi okraji in pokvečeno štulo mavtarskega klobuka, arupak tudi v osmerki ali dvanajsterki vezanih, kakor pravi Abraham a sankta Klara, to je tistih, ki se večkrat po deželi klatijo in priprosto mislečega Slovenca zdaj v ti, zdaj v drugi reči gauejo, prekanijo, kakor jud, ki je une dni po Loškem in Poljanskem platno prodajal, ali pa potepuhi, ki z zakladi slepijo, ljudi dero. Možje, ktere obro poznate, kteri z vami žive, molijo, z vanai delajo ia terpe — oai so vredai vašega zaupanja; če vidite, da so zvesti Bogu, je gotovo, da tudi vas ne bodo nalagali in ne goljufali. Kdor pa je brezveren, mu ne verjemite nič, ko bi imel tudi angelske perutnice. Zakaj satan se ve tudi v angela luči spremeniti, da nalaže in zapelje neprevidnega (str. 4)". Jezusovo Serce prostomišljakoni spotikljej! Iskrice sv. Ignacija Lojolana ali Ignacijanske, slovenil sproti po bukvah »Scintillae Ignatianae" a. 1718. — Laži-liberalnim katoličanom v premislek in osramotenje. Kakošne rane je zapustilo preteklo leto? Pij IX drugi Job (19). Kam pelje brezverstvo? Sv. Oče Pij IX, sedanje nadloge in Jezusovo najsvetejše Serce. Dve pomenljivi besedi sv. Očeta Pija IX. Delavstvo in laži-liberalizem. Pošteno kakor v Tagblattu! Koliko bodo opravili preganjavci naše sv. Cerkve? Nočem (Sultan v Carigradu), da bi se v nioji deržavi moglo govoriti o pregaDjanji (188). Čmerikar (238). Po čem so liberalne lažf (o liberalni Slovenski Pratiki)! Od kod izvira oraika (347)? Časten venec, ki ga je spletel nasprotnik (380). Guizotov testament iu novi brezverci: »Kar umnih um ne ve, ne izmodruje, — To prosto otročje serčice spolnuje (396)". Kako nova era gospodini (405)? itd. — Kakor je pisatelja teh vrstic branil Svitoslav v Danici 1. 1873 zastran govora v kat. pol. besednici o sv. Cirilu in Metodu nasproti nSlov. Narodu", tako ga je v Danici 1. 1874 str. 70 zarad govora: „0 časni karstvu, zlasti liberalnem" (cf. str. 108: Pričevanje resnici) in v Slovencu II. št. 100 v sestavku: »Staroslovenščina pa prof. Marn". — To leto so prišle drugič na svitlo: Svete pesmi. Tretje in četerte bukvice skupaj. Nabrala J. Volčič in L. Jeran. V Ljubljani 1874. Zal. Gerber. BKdor se danes naroči, — Se mu jutri treba ni" — vabi za drugo polovico k naročevanju (str. 200), in za leto 1875 pravi na pr.: nKomur je le kolikaj rualo mar za katoliško življenje in za to, kar se v cerkvenem oziru zlasti na Slovcnskem, pa tudi sicer po svetu godi, dandanašnji brez cerkvenega čnsnika nikakor ne more biti. Zgodnja Danica v tem oziru po zmožnosti dela, zato se smemo terdno zanašati — ne le da se bode ohranila, temveč se čedalje bolj razširjala med našim narodom. Pripravljenib in osnovanih imamo že precej lepih in prav koristnih tvarin za prihodnje leto itd. (416.)" I z šo 1 e za šolo. Stavki za uporabo v šoli. (Iz Vodnikovih pesem.) Slovčn'c! tvoja zeralja je zdrava, In pridnim nje leža najprava. Polje, vinograd, gora, morje, Ruda, kupčija tebe rede. Za uk si prebrisane glave, Pa čedne in trdne postave, Išče te sreča, um ti je dan, Našel jo boš, ak' ne si zaspan. Glej, stvarnica vse ti poniidi, Iz rok ji prejemat' ne mudi! Lenega čaka strgan rokav, Pal'ca beraška, prazen bokal. Bolj bode pridna po zimi predica, Dalj' bo ražljala pod palcem petica. Jablane, hruške in druge cepe Gepi v mladosti za stare zobe! Lepoto da zemlji toplo let', Nedolžnost mladen'čem pravi cvet. Terice pogačo. potvico jedo, Lanovi Slovencem rurneoce neso. Uganke. Sladek mož ves rumen Grenek v kož', plašč zelen, (Oreb.) Na post'lji preležim, Nikdar pa ne zaspiui. (Blazina.) Bolj bode rajalo, deb'lej' prihajalo. (Prejno vreteno.) Tica sem, pa po meni nihče ne strelja, Sladka sem, cukra pa iz-me ne dela. (Bečela.) Sladko 'zgovorna stajica, Pa v nji so bela jagnjeta, (Usta pa zobje.) Vse odprto, vse prebito, Lačno-predrto, zmirom pa sito. (Sito.) Me pozna ne pozna, Tih' rae inia; rad bi me, pa me ne, Rad me ne da. (Denarja skopir.) Volič v hlev' stojf, Roge pa ven moli. (Meč v nožnab.) Grela na lice živa sem koža, Grejem na roke starega moža. (Kožuh.) Nič ne pomaga, ako ne da ga. (Denar.) Glavo 'ma, noge 'ma, nima pa r^pa, Zvije se, zbode te, kadar je kepa. (Jež.) Eden za drugim tečeta, Nikdar se vjeti nečeta. (Dan pa noč.) Zaplata zaplato nešteta pokriva, Nosi jih kožica, ni zanke, ne šiva. (Tičje perje.) (Dalje prih.) Domoznanstvo kranjske vojvodine. Spisal Iv. Lapajne. (Dalje.) Stari vek. Predzgodovinska doba. Stavlbe na koleh. Uže v starodavnih časih, ko je bila kranjska dežela še puščava, živel je na prostoru, kjer je dandanes LjubljanSko barje, narod, čegar irae nam sicer ni znano, o čemer pa vemo načine njegovega življenja. Na Ljubljauskem močvirji so izkopali razna ororlja in orožja in druge stare ostanke, ki nam pričajo, da je tukaj živelo veliko stoletij pred Kristom ljudstvo, ki se je pečalo z lovora in ribarenjem. Stalo pa je takrat na zdanjem barji jezero. Ljudstvo je imelo na koleh svoje stavbe in svoja bivališča. Na njih je bilo vsaj zavarovano pred divjimi zvennami, pred medvedi in volkovi, pred losi in velikanskimi jeleni, pred turi in divjimi raerjasci, ki so se takrat po gostih šumab klatili. Orožje in orodje delali po si ti prvotni stanovalci iz kosti in trdega kamenja; pripravljali so si celo glinaste posode. Oblačili so se v živalske kože, lovili ribe v priprostem čolnu, ki so si ga iz enega samega debla izdolbli, in namesto kruha so jedli jedro nekega oreha, ki je rastel v vodi. Pripovedka o Emoni. Stari Heleni ali Grki so imeli veliko junakov. Med terai je bil tudi kraljevi sin Jazon. V družbi z drugimi junaki, imenovanimi Argonavti (Argo se je imenovala Jazonova ladja) pridejo najprvo v deželo Kolbido ob Crnem morji, od tod se peljejo po Istru (Donavi), pridejo v Savo in iz Save po Ljubljanici, do mesta, kjer ustanovijo Emono, današnjo Ljubljano. Do Navporta (Vrhnika) so še priluli z ladijo, ali od tukaj do Jadranskega morja so jo na valjarjih prevalili in se od tod zopet domov vrnili. Ta pripovedka o Argonavtih natn priča edino le to, da so bile kupčijske zveze z zahodom in vzhodom uže v starodavni preteklosti, da so torej uže takrat plule kupčijske ladije po naših rekah. Iliri in Kelti. Herodot imenuje Ilire kot prvi narod, ki je iinel svoje sedeže od Jadranskega morja do Donave 1. 484.—424. pr. Kr. Razdeljeni so bili Iliri, narod soroden starim Slovanom, na več rodov, n. pr. Istri, Liburni, Japodi. Slednji rod si je ustanovil celo mesta v naši deželi, n. pr. Metullum (hiše so bile sicer lesene, a z zidovjem obdane, na tem mestu je danes vas Metule pri Ložu) in Terpo (na hribu pri Ložu nad Starim Trgom). Med te ilirske rodove so se 1. 388. pr. Kr. vrinili Kelti, katerim so rekli Rimljani Galci, Slovani pa morebiti Vlahi (Lahi). Bila so pa razna keltska plemena na Kranjskem. Tavriščani so ustanovili Emono in Navport, Karni Trgeste (Trst), Latobiki pa so bivali med Savo in Krko, kjer jim je bil Nevidunum pri Krškem središče. Kelti so bili močan narod, ki je ljubil vojsko in lov. Rimljani so opisali Kelte kot ljudi lepe postave, bele kože in živih oči, Biz katerih je blisk in ogenj švigal". To kaže, da so se jih bali. Niso pa bili divjaki, kateri se brez stalnih bivališč sim ter tje klatijo in živč le ob lovu in ribarenji ali ob ropu. Da so bili uže stari Kelti precej omikani, o tem nam priča tudi to, da so pisali z nekakošnimi črkami, katere lehko na njihovem denarji opazujemo. Izdelovali so uže stari Kelti izvrstno železo in dobro bukovo ali surovo sukno. Mrliče so stari Kelti sežigali, njih pepel spravljali v posebne vrče ter pokopav_i v visoko nakopičena grobišča. Taka starodavna grobišča nabajajo se sim ter tje po naši deželi, n. pr. pri Vačah, v Bohinji, pri Cerknici, pod Nanosom (Sv. Mihael), pri Šmarjeti na Dolenjskem i. t. d. Ostanki starih Keltov ali Vlahov v Evropi se pa nikjer več ne nahajajo, razen Ircev, planinskih Škotov in Valesov na Veliko-Britanskem. Sloveni. Ali Slovenov še ni bilo na Kranjskem v predrimski in rimski dobi ? Morebiti, dokazano ni. Nekateri učenjaki, med terai Slovenec Davorin Trstenjak, so dokazovali, da so bili Tavriski ia Karni Slovaui, Iliri pa Slovauom soroJni narod; a drugi zgodovinarji pa niso tega mncnja! Gotovo je le to, da so bili Iliri, Kelti in Sloveni bratske panoge velikega indo-evropejskega debla, in da so vsi istočasno v Evropo došli, da pa so se Sloveni kot zgodovinski narod kasneje objavili, nego Grki v stari Greciji, Rimljani v Italiji in Kelti v sredDJi Evropi. Rimljani. Z Iliri, ki so jim bili nadležni morski roparji, prišli so bili Rimljani užč zgodaj v dotiko. Uže 1. 221. pr. Kr. ustanovili so si bili Rimljani Oglej (Aquilejo), od koder so strahovali narode na severu, namreč Karne, Istre in Japode, katere so si kmalu podvrgli (128). Prvi Rimljan, ki je stopil na kranjska tla (pri Hrušici), je bil konzul Aemilij Scaurus, katerega so tii bivaj¦ či Tavrisiki gostoljubno vzprejeli. Največji Rimljan, Julij Cesar, združil je za vse čase svoje ime z našo deželo. Julijske Alpe so po njem imenovane; on je začel čudovito trdne rimske ceste po naših krajih graditi. Naše Alpe je obiskal Julij Cesar 1. 57. pr. Kr., ,,da bi se seznanil s kraji in ljudstvi", in v naših je spisal svojo knjigo Bv latinsketn jeziku". Po Cesarjevetn umoru so se hoteli alpinski narodi osvoboditi rimskega gospodstva. Ali naslednik Cesarjev, Oktavian, jih je kmalu prisilil k pokorščini. Sam je peljal svoje legije zoper Karne in Japode, katerim je koj razrušil več mest, med temi tudi Terpo. Le Metullum, ki je imelo 3000 čvrstih vojakov, branilo se je tako hrabro, da je bil Oktavijan pri naskoku dvakrat ranjen. Branilci so s svojimi raje v ognji umrli, kakor bi se bili sovražniku udali. Mesto je le kot pogorišče prišlo Rimljanom v roke. 33. 1. pr. Kr. je bila sicer vsa Ilirija uže rimska, a vender se je dvakrat še vnel boj po planinskih deželah (15. in 9. 1. pr. Kr.) zoper Rimljane. Še le v tem letu, ko je cesar Avgust urarl, bile so vse planinske dežele do Donave podvržene rimski oblasti. Začenjalo se je mirneje življenje. Namesto rimskih vojakov prišli so v deželo rimski naselniki. Prvo naselbino Emono, naselil je uže cesar Avgust 1. 34. pr. Kr. Kjer je dandanes BMirje" (nemška zemlja), stala je rimska Emona, rimski šotor, ki je bil čez 500 metrov dolg in čez 400 metrov širok. K mestDemu obsegu Emone prišteval se je tudi Navport in nekoliko gorenje Savske doline ter okolica Ižanska, kjer je stalo tudi rimsko selišče brez znanega imena. Razen Emone je omeniti Neviodunuma (Drnovo pri Krškem). V tetn mestu so dobili stanovalci, ki so bili keltsko-ilirskega (ali slovanskega) rodu, meščanske pravice od cesarja Vespazijana. Pri Trebnjem je bil Pratorium Latobicorium povzdignen v rimski municipij pod cesarjem Trojanom, ki je bil kakor Vespazijan slovanskega pokolenja. Tudi Nauport je bil važen za kupčijo in obrt med Italijo in seveinimi deželami. Ti posamezni kraji in vsa dežela so o tem času dobre in slabe dneve delili z rimsko državo. V Emoni in njeni okolici se je torej uže za Rimljanov marsikaj pripetilo, kar nas zanima. V 14. letu po Kr. (smrt cesarja Avgusta) zbrane so bile v tej okolici do Vrhnike, kjer so delale mostove in ceste, 3 legije rimskih vojakov (blizo 18.000 mož), ki so se bile uprle. Izpremeinbe prestola, trdo življenje, 25letna vojaška služba, slaba plača — to so bili vzroki vstaje. Cesarjev sin Druz sam je bil poslan, uporneže krotit, a ti so se v njega zagnali, in le z velikim trudom je bil otet. Naravna prikazen, lunin mrk (26. sept.) jim je pa vzbudila strah in kes. Zgodnja zima, deževje, viharji so bili rimskemu prostaku znamenja o nebeškem tnaščevanji; legija za legijo je obljubila novo pokorščino. Ali kmalu so bili rimski vojaki, legijo za legijo, v oddaljene riniske proviacije poklicani. Emona je pod dolgim rimskim gospodstvotn zvesta ostala. Dobrim cesarjetn (Luciju Veru, Marku Aurelu, Septimu Severu, Konstantinu Velikemu) je stavila spomenike, državnira vsiljencem se je upirala. Emonci so mesto zapalili in ga zapustili, ko se jej je približal divji Maksim (235), kakor jim je senat veleval. Konstantinu Velikemu, prvemu krščanskemu cesarju in pospešitelju rimske države, postavila je Emona spominske stebre, katere je podrl njegov nasprotnik Licinij. V nastali vojski je zmagal Konstantin s pomočjo krščanskega Boga. Emona je imela v svojem zidovju cesarja Valentinijana I. (364). Zadnjo veselje je imela rimska Etaona 1. 388., ko je Teodozij srečno premagal nasprotnega cesarja Maksima. Vsi stanovi, plemstvo, patriciji, svetniki, krščanski škofi in paganski dubovniki — vsi so svečaco pričakovali pri zeleno ovenčanib vratih cesarja, ki se je navdušeno pozdravljan pomikal po mestnih ulicab, ki so bile s preprogami prevlečene. Ko se je pod pritiskom divjih narodov rimska država rušila, ko je prihod bunskega viharja (452) tudi Emona čutila, utihnilo je v zgodovini njeno ime, kakor tudi drugih raest; kajti tudi Emono je morala v dobi narodskega preseljevanja silno trpeti po požarih, vojski, ropu in različnem pustošenji. Ohranili so se še nekateri sledi, ki pričajo, kako imenitna je bila Etuona v starem veku, zlasti v dobi rimskih cesarjev. Cvetela je trgovina. 0 tem pričajo napisi, posvečeni Neptunu, Aequorni, bogu Savu. Ohranila so se imena dekurijonov, mestnih svetovalcev, med katerimi je bil vojnik Titijan, ki se je kot stotnik povzdignil pod cesarjem Trajanom do adjutanta v cesarski telesni straži. Njeniu je postavila Emona spomenik. 0 veliki kulturi v stari Emoni pričajo sledi auifiteatra, lepih kopeli, dragih mozaikov, tempeljnov, vodovodov (rimski studenec). V dobi rimskih cesarjev je bil v Ljubljani zdravnik Peticij, in tudi uže šola, v kateri se je izučil Eroonec Simplicij, ki je občeval v Rimu s sv. Avguštinora in postal vsled svoje govornosti, znanosti in bistroumnosti v malih letih mestni vikar v Rimu. Da se je tudi uraetnost gojila v Emoni, o tem ni dvoma. Veuder se je vsled ropanja v dobi narodskega preseljevanja le nialo umetnostnib ostankov ohranilo, n. pr. nekaj kinča bronastega in zlatega, odlomki svečnika, kip, ki je menda predstavljal panonskega namestnika. Grobov se je veliko nnšlo ob dunajski in tržaški cesti ter na levem bregu Ljubljanice. Ker so se našla poleg pepela turli trupla, priča to, da je Emona stala še tudi v krščanski dobi. Razen v Emoni je bilo tudi v Neviodunumu (Drnovo pri Krškem) še precej blagostanjn, kajti njegovi ostanki nam pričajo o marsikateri pripravnosti (kopeli in drugo). Naša domača dežela je bila pač deležna velikega kulturnega življenja, ki je biio v obširni rimski državi, razprostirajoči se od Atlantskega oceana na zahodu do Evfrata na vzhodu, in od Rene in Donave na severji do Nilovih slapov na jugu; v državi, ki je merila čez 60.000 kvadratnih mirijaLnetrov ter brojila blizo 90 milijonov ljudi. Riruljani so naše kraje razdeljevali Da pokrajine in okraje. Kranjska še ni bila takrat skupna dežela. Gorenjsko je pripadalo k Noriku, ki je segal s svojimi Kelti do Donave; Dolenjsko z Emono vred je pripadalo k Panoniji, Notraojsko k Benečiji in Istri. Pod Hadrijanoni (117—138) je bila italska meja poinaknena čez Emono do gore Atrans (Trojaue); torej je postala Emono italsko mesto. Vzemljepisnem obziru nam Rimljani imenujejo Sa vo (Savus), Krko (Corcoras), Kolpo (Colapis), Hubeljčica pri Ajdovščini (Frigidus), Cerkniško jezero (lacus lugens, tudi lugea palus). Nekatera gorovja imajo še dandanes ista imena, n. pr. Julijske Alpe (Alpes Juliae), Karnske Alpe (A. Carnicae), Kras (mons Carusadius), Snežnik (mons Albius), le Triglav se je imenoval mons Tullus. Uprava je bila do Konštantina vojaško-meščanska; legati in prekuratorji so jo imeli v rokah v naših deželah. Za zgornjo Panonijo je bil vladni sedež v Ptuji (Petovio). Nekatere okraje so pustili Rimljani, da so se tako vladali, kakor poprej, n. pr. Latobiki S svojim središčem v Neviodunumu pri Krškera. (Dalje prih.) o p i s i. Iz Gorice. Izpiti zrelosti na c. kr. izobraževališči za učiteljice v Gorici vršili so se ustno pod predsedništvom c. kr. deželne^a šolskega nadzornika A. viteza Klodiča od 24.-29. junija. Slovenskih gojenk, bodočih učiteljic, bilo je 19. Izmed teh dobilo je odliko osem; gotovo lepo število! Odlikovane so gospdč.: Ciotti Marija iz Kastva, za slovenske, nemške in italijanske šole. Za nemške in slovenske šole gspdč.: Dolinšek Apolonija iz Kamenika na Kranjskem, Doljak Kristina iz Solkana, Klodič-Sabladoska iz Kobarida, Rot Antonija iz Ljubljane, Susan Josipina iz Trsta, Šoili Mar. iz Trsta, in za slovenske, hrviitske in nemške šole Osana Ana iz Trsta. Dobro napravile so skušnjo za slovenske šole gspdč.: Bizajl Bibijana iz Cirknega, Cej Marija s Trnovega, Jurman Emilija iz Ljubljane, Lozej Ivana iz Rojana, Piano Kristina iz Komna. Za slovenske in nemške šole gspdč.: Komelj Gabrijela iz Trsta, Kovačič Terezija iz Brežic, Vilfan MariJH iz Št. Martina pri Kranji. — Ostale tri gojenke dobile so preizkušnjo iz jednega predmeta čez dva meseca. Vrlim, mladim učiteljicam čestitamo ter voščimo mnogo sreče v bodočem poklicu! Iz italijanskega oddelka oglasilo se je k izkušnji zrelosti 12 gojenk; tri dobile so odliko in to so gspdč.: Covacig Marija iz Trsta, za italijanske šole; MiChelli Emilija iz Trsta in Pichl Danijela iz Pulja pa za nemške in italijanske šole. Osem napravilo je dobro izkušnjo in to so gospdč.: Ballich, Deflori, I)e Re, Hadolin, Laurencicli, Pan, Pincherle in Szirp. Jedna dobila je preizkusnjo. Mimo vseh teh maturirali ste dve zunanji in gospodičini: Branchi in Oberdorfer iz Trsta. To v nekako kratko nazn;inilo, ker se tudi letos ne obelodani šolsko poročilo. Šolsko leto konča se 15. julija. Po «Ed.^ 1/, Kočevja. Tukajšnja učiteljska konferenci.ja bode v 31. dan julija t. 1. v Sodražici po tem-le vzporedu: 1. Začne se zborovanje ob 9. uri dopoludne v šoli. 2. Imenuje se predsednikov namestnik in volita se dva zapisnikarja. 3. Opazke c. kr. šolskega nadzor- nika o nadzorovanih šolah. 4. Poročilo knjižničnega odbora o okrajni knjižnici za šolsko 1. 1888/89. 5. Volitev knjižničnega odbora za šolsko leto 1889/90. 6. Volitev stalnega odbora. 7. Sestavi se odbor, kateri bode o svojem času poročal o izvrševanji učnih črtežev s 25. sept. 1886. 1. 8. Poroča se (po slovenslii in nemški): «Kako se namenu primerno rabijo knjižnice za učence». Poročniki so določeni. 9. Posamezni nasveti, katere je pa najkasneje do 27. julija t. 1. pismeno oglasiti pri stalnem odboru. S Krškfga. «Pedagogiško društvo». Za tekoče društveno leto so nadalje vplačali lptnino gg.: Kante Mate, voditelj v Šežani; Mrcina Ivan, ufiitelj c. kr. vadnice v Gorici; Lev<c Fran, c. kr. profesor in okrajni šolski nadzornik v Ljubljani; Škorjanec Rok, nadučitelj v Makolahi Wavkmiiller Albin, učitelj v Makolah; Vrunkar Radoslav, učitelj v Monsbergu; Mesiček Josip, iiadučitelj v Globokem; okrajna učiteljska knjižnica v Kameniku; okrajna učiteljska knjižnica. v Krškem (del ustavnine je 20 gld.) Za lansko leto: Kante Mate, voditelj v Sežani. Za 1. leto: Kante Mate, voditelj v Sežani. Književno naznanilo «Pedagogiškega društva* v Krškem. V kratkem izide «111. Pedagogiški letnik» z bogato in zanimljivo vsebino, kakor: Izkustveno dušoslovje, — Odlomki iz J. A. Kompnskega Didaktike, — V šolski delarni, — Spomini na Uunaj — itd. — P. n. slovensko učiteljstvo se s teun uljudno vabi, da v polnem številu pristopi k temu jedinemu slovenskemu literarnemu učiteljskemu društvu, oziroma, da si naroči knjigo. Isto takp se Liljudno vabi drugo razumništvo slovensko, da nas krepko podpira s svojim pristopom, ali z namebo. Društvenina iznaša l gld. Dobiti bode tudi posebne odtise «Duše.slovja». Pri tej priliki uljudno prosimo tudi one ude, ki še niso vplačali društvonine za tekoče ali za preteklo leto, da to nemudoma blagovole storiti. Odbor. Iz Postojine. Vabilo k glavni skupščini učiteljskega društva za Postojinski šolski okraj, ki bode v 2. dan avgusta ob 10. uri dopoludne na Razdrtem z nastopnim dnevnim redom : 1. Verifikovanje zapisnika zadnjega zborovanja. 2. «Didaktofon» v praktičnej skušnji, — iz prijaznosti predava izumitelj «didaktofoiia» g. Al. Luznik, učitelj Škrbinski na Primorskem. 8. «Kmetijstvo v ljudski šoli» — poroča g. Mežan, učitelj na Slapu. 4. Poročilo tajnikovo, blagajnikovo in pevovodje. 5. Pregled letnega računa in volitev pregledovalcev. 6. Poročilo odseka o knjigah, spadajočih v pedagngično in kmetijsko stroko, ki so izšle v tekočem društvenem letu. 7. Vpisovanje novih društvenikov. 8. Pobiranje društvenine za bodoče društveno leto. 9. Volitev društvenega vodstva. 10. Volitev delegatov za bodoče glavno zborovanje «Zaveze slovenskih učiteljskih društev*. 11. Volitev odseka za ocenjevanje na novo izišlih knjig. 12. Razni nasveti. Iz Logatca. Šolsko leto se bode v tem okraji sklenilo v 27. dan julija t. 1. — V 30. dan t. m. bodemo v Cerknici ob 9. uri dopoludne imeli uradno učiteljsko konferencijo in sicer po tem-le vzporedu: 1. Določi se predsednikov namestnik in volita se dva zapisnikarja. 2. Opazke c. kr. okrajnega šolskega nadzornika Vilibalda Zupančiča o nadzorovanih šolah. 3. G. učitelj Jakob Žebre poroča: «Kako naj se v ljudski šoli spisje poučuje, da se v tem predmetu pravi smoter doseže». 4. G. nadučitelj Jakob Božič poroča: «Kakšno občenje naj bode mej učitelji na dvo- in večrazrednih ljudskih šolah, da bode koristilo učiteljem in šoli». 5. Poročilo knjižničnega odbora. 6. Volitev knjižničnega odbora za 1. 1889/90. 7. Volitev stalnega odbora. 8. Posamezni nasveti. Iz Ljnbljane. Šolsko leto se je zaključilo v 13. dan t. m. na višji realki, učiteljišči in na vseh mestnih in zasebnih ljudskih šolah. Gimnazija je pa končala šolsko leto z zahvalno sv. mašo uže v 10. dan t. m. Naj počitnice dobro teknejo učencem in učiteljem! — Uradna učiteljska konferencija za mesto Ljubljansko je bila v 11. dan t. m. Več o tej kotiferenciji povedalo bodemo v prihodnjem listu. — Izpiti zrelosti na tukajšnjih c. kr. učiteljiščih so se začenjali v 1. dan julija t. 1. F'ri teh izpitih so bile te-le gospodičine kandidatinje: Bučar Terezija, Burian Viljelmina, Cidrich Marija, Clarici Rozalija, Divjak Angela. Fortuna Jozefa, Furlan Irma, Gotzl Pavla, Huth Berta, Jamšek Marijana, Leskovič Olga, Mlakar Marija, Moos Ana, Moos Marija, Petrovčič Ana, Pettauer Pavla, Poglič Ida, Praprotnik Ana, Sajovic Mari.ja, Schuller Kristina, Sieberer Izabela, Sittig Elvira, Strecker Marija, Suppan Nikolina, Suwa Pavla, Šigon Marija, Tavčar Viktorija in Thienel Albina; dalje še zasebnici: Gutnik Frančiška in Tavčar Marija. Potem naslednji g. g. kandidatje: Albreht Luka, Armič Josip, Cerar Ivan, Falk Aleksander, Gorjup Pavel, Horvat Rudolf, Kambič Peter, Kohlbezen Albert, Megušar Rihard, Novak Josip, Plhak Hugo, Sadar Vendelin, Schechel Alojzi, Sič Albert, Stritar Josip, Vohinec Edvard, Volc Emil, Wider Karol, Zupan Ivan, Pretnar Henrik in Korbar Avgust. Izpiti so se izšli tako-le: 2 kandidatinji ste napravili izpit z odliko, 3 so bilc za dva meseca zadržane (v zgodovini in geografiji); vse druge dobile so spričalo zrelosti. — Iz mej kandidatov so bili tudi 3 za dva meseca zadržani (tudi v zgodovini in geografiji). — Dozdanji okrajni komisar v Kranji, gospod Josip Rihar je pridan v službo oddelku za bogočastje in uk c. kr. deželni vladi v Ljubljani.