Josip J. Kavčič V borbi za mir Po vojni vsi obsojajo vojno. Potem pa se polagoma pozabi vse zlo in slabo, in bedasta bojevitost je kaj kmalu zopet pripravljena razračunavati z ognjem in mečem. Mi, ki smo občutili vse bridkosti vojnika v brutalni vojni »civiliziranih« evropskih narodov, mi, ki čutimo še dandanes fizične in materijalne posledice brezvestnega morjenja in uničevanja, pa kličemo z vso odločnostjo: »Doli z vojno, živel mir!« Mir, dolg mir, večen mir želimo, kakor oni, ki so izgubili svoje drage, svoje domove, svojo lastnino ali svojo srečo. Kdor bi zdaj začel z vojno, bi bil tudi z vojsko pokončan. Dandanes bi bilo nevarno, dati or.ožje v roko vsem onim množicam moškega sveta, ki so že doživeli svinčeni krst in živalsko životarjenje ponižanega človeškega dostojanstva. Zakaj ne rečem dvakrat, da bi se cevi, namenjene naprej, obrnile nazaj! Odpor proti vojni je še živ in velik je ogenj, ki ga je treba netiti, da ne bi počasi ugasnil. Odpor je v dušah milijonskih množic narodov vsega sveta, v dušah ljudstva. Ljudstvo noče vojska, in česar noče ljudstvo, tega nočejo prave ljudske vlade. Zato so zdrave, demokratične ljudske vlade najboljša garancija za mir; različne diktature, samodržtva in absolutistične monarhije s politiko dvorskih kamaril (n. pr. nemški kajzer) pa so zanj največja nevarnost. Toliko, kolikor po svetovni vojni, se ni še nikdar razpravljalo o miru in razoroženju. V starem in srednjem veku, pa tudi kasneje ni bilo resnih poizkusov v pravcu miru in razoroženja, dasiravno je bila vojna vedno strašen dogodek. Zato opažamo vse do svetovne vojne vedno strašnejše oboroževanje svetovnih velesil s prednjaštvom evropskih. In šele vojna od 1914.-1918. leta je prepričala po svojem obsegu in vplivu ljudi, da je za vsako ceno potrebno skrbeti za preprečevanje vojn, da se rešijo kultura in civilizacija ter nenadomestljive materijalne dobrine. Zato porabljajo merodajni krogi vse priložnosti, da resno razmotri-vajo o miru, razoroženju in neoboroženi varnosti. Vse to delo je zvezano z velikimi težkočami. Delo za dosezanje idealnih ciljev je ogromno, uspehi so še majhni, toda stalni, tako, da neuspehi strašijo le malodušne-že. Za reševanje težkega vprašanja miru in razorožitve niso pesimisti, ki menijo, sodeč po zgodovini, da je bojevanje elementarna lastnost ljudske narave in ki čakajo še strašnejših vojska z novimi tehničnimi pridobitva- mi, z eroplani, strupenimi plini, uničujočimi žarki in bog ve s kakšnimi vražjimi izumi še. Potreben je zdrav optimizem in krepka volja, ki hoče mir za vsako ceno. Vsi izumi tehnike in tudi ostale pridobitve človeškega duha naj nam raje služijo za dokaz nesmiselnosti barbarskega obračunavanja enega z drugim. Verujmo, da so nas dovedli vsi izumi do spoznanja vojne nezmiselnosti. Zadnje avijatične vaje nad Londonom in Parizom so jasno pokazale, da napadalne kolone bombardirujočih ero-planov kljub obrambi lahko uničijo vse. Tako torej lahko nasprotnika pobijata in uničita drug drugemu vse. Taka spoznanja morajo dovesti ljudi na pravo pot mirnega poravnavanja sporov. Zato lahko verujemo, da pride prej ali slej do te edino prave smeri, čim se bodo narodi dovolj poznali in si zaupali, čim bodo imeli njihovi voditelji in intelektualci živo vero in željo za mir, čim bo nastopila svoj pohod pacifistična kultura. Vsega tega bi se morali predvsem evropski narodi zavedati že sedaj. V zadnji vojni je dala Evropa Ameriki svoje premoženje in je ostala reven intelektualec; prihodnja vojna pa bi Evropo povsem upustošila in bi uničila vso njeno civilizacijo, tako, da bi evropski narodi gotovo izgubili politično in kulturno vodstvo sveta. Delo merodajnih krogov za mir se je začelo pravzaprav še pred koncem vojne. Predsednik Zedinjenih držav ameriških, W. V/ilson, ki je že januarja 1918. leta na kongresu postavil svojih 14 točk za mirovne razgovore, je v 4. točki zahteval zadostnega jamstva za svetovni mir, dopuščajoč le toliko oborožene sile posameznim državam, kolikor je je potrebno za varovanje miru in varnosti v državi. Dasi se idealne Wilsonove želje niso povsem uresničile, ker je mirovni dogovor, kot začetek splošnega razoroževanja obvezal le premagance k razorožitvi, vendar je tudi ta delna razorožitev koristna za mir in tvori vsaj začetek dosedaj žalibog še izostalega nadaljevanja tudi s strani zmagovalcev in nevtralcev. Istočasno z mirovnim dogovorom ustanovljeno Društvo narodov ima tudi svrho skrbeti za čim manjše oboroževanje svojih članov s ciljem ohraniti mir. Uspehi Društva narodov glede razoroževanja niso zadoyoljivi. Amerika, ki si resno prizadeva ohraniti svetovni mir, je zato mimo Društva narodov pozvala v Washington 1921. leta pet velesil na razorožitveno konferenco, ki se je vršila začetkom 1922. leta. Američani so zahtevali, da se preneha z vsakim oboroževanjem, češ da vodi gotovo v vojno, ki bi uničila Evropo in njeno zapadno kulturo. Toda Angleži so bili le za razorožitev na suhem, ker bi pomorsko razoroževanje zadevalo gospodujočo angleško oblast na morju, kar bi škodovalo svetovnim britanskim interesom. Francozi zopet se iz bojazni pred nemškim revanžem nikakor niso hoteli sprijazniti z mislijo razorožitve na kopnem, dokler ne bodo imeli zadostnih jamstev za politično in zemeljsko nedotakljivost. In tako je \vashingtonska konferenca dosegla le mal uspeh s sporazumom, ki obsoja vojskovanje s strupenimi plini in podmornicami. Sklenjeni dogovor se bavi le z omejitvijo morskega oboroževanja in obvezuje pet pomorskih velesil ter omejuje le gradnjo velikih bojnih ladij, kar je predvsem po volji Angliji. In tako grade sedaj Zedinjene države severnoameriške pač mamse bojne ladje raznih vrst, da bi čimpreje dosegle Anglijo ter bi bile tako pripravljene na tekmo za svetovno prvenstvo. Rodoča vojna bi se utegnila tedaj vršiti med Ameriko in Anglijo z Evropo za svetovno prvenstvo. Vsepovsod pa se dalje grade bojne ladje, tako da statistika o vojnih mornaricah navzlic vvashingtonskemu dogovoru kaže povečanje v tonah, kar znači izdatno pomnoževanje vojnih edinic, ker se grade sedaj številnejše z. manjšo lonažo, ki so lažje in okreinejše. Da se polaga največja važnost na zračna vojna sredstva, o tem pričajo dnevno najrazličnejše vesti, ki napovedujejo pomnoževanje zrakoplovov pri poedinih državah kar v tisočih. Dasiravno se je poleg Amerike tudi Rusija že ponovno zavzela za razorožitev, ostaja vendar to vprašanje v glavnem v delokrogu Društva narodov. Poleg najrazličnejših drugih odborov in komisij je pri Društvu narodov tudi komisija za vojaška in bojna vprašanja z raznimi sekcijami in pododbori, večkrat že reorganizirana in prekrščena, toda stalno poslujoča. Dasi mnogo seje in preudarja, malo žanje, kar je jasno pri vseh različnih željah in križajočih se interesih. Toda dela se le in misel gre naprej, sicer počasi, zato pa vztrajno. Tudi posamezne skupščine Društva narodov so se bavile z razorožitvijo in varnostjo držav. Tako je prva skupščina smatrala za potrebno, da Društvo narodov kontrolira izdelovanje in prodajanje orožja. Izvolila je tudi neko komisijo političnih, gospodarskih, socijalnih, vojaških in drugih strokovnjakov, ki naj bi preučili, kako bi se dalo praktično z največjim uspehom provesti razoroženje. Naslednje skupščine so se potem bavile z raznimi tozadevnimi predlogi, dokler ni prišlo na peti skupščini leta 1925 do podpisa znanega ženevskega protokola. Tedaj so se sestali predstavniki 54 držav in sklenili, da se v nobenem primeru ne smejo mednarodni spori reševati z vojno, ki naj bo le sredstvo nujne hranitve, nikakor pa ne napadanja. Tedanje nade, da je s tem protokolom že razpel svoja krila angel miru, so se izkazale za preuranjene, kakor so pokazali kasnejši dogodki, ker nasilnik vedno lahko ludi napadalno vojno maskira za »nujno obrambo«. Tako je potem ratificiralo le 19 držav ta protokol. Protokol je določeval arbitražo in garancije kot pol k razorožitvi in miru. Mirno presojanje in izravnavanje mednarodnih sporov imenujemo arbitražo, garancije pa so dogovori med državami, s katerimi si zajamču-jejo politično in teritorijalno nedotakljivost. Tako ima država, ki sklene z vsemi arbitražno in garancijsko pogodbo, popolno varnost. Po ženevskem protokolu naj bi reševalo vse pravne meddržavne spore mednarodno razsodišče v Haagu, polilične pa posredno ali neposredno svet Društva narodov. Kdor se ne bi podvrgel razsodbi in bi zagrabil za orožje, bi se smatral za napadalca ter bi vsi ostali morali nastopiti zoper jrjega z orožjem, kakor tudi z gospodarskimi sankcijami. Protokol je tedaj propadel radi vladne izpremembe v Angliji z utemeljitvijo, da so posamezni dogovori med državami na osnovi ženevskega protokola koristnejši, kot eden edini in vseobči. Tako je prišlo po raznih prijateljskih in arbitražnih pogodbah (n. pr. prijateljski pakt med lugoslavijo in Italijo, med Jugoslavijo in češkoslovaško, arbitražni dogovor med Nemčijo in Švedsko, Anglijo in Italijo itd.) do sporazuma v Lokarnu. Lokarnska pogodba garantira nemško-fran-cosko mejo ne le s tem, da si jo garantirata Francija in Nemčija, nego tudi z garancijo Anglije in Italije. Isto velja za Belgijo. Istočasno so bile sklenjene tudi arbitražne pogodbe med Nemčijo in Belgijo, Nemčijo in Francijo, Nemčijo in Poljsko ter Nemčijo in češkoslovaško. V nadaljnjem delovanju za svelovni mir je važen sklep skupščine Društva narodov, ki je lansko leto na predlog Poljske odločila, da je smatrati vsako napadalno vojno za zločin ter da je zato taka vojna prepovedana. V želji za mirom so šli prosvetljeni in človečansko navdahnjeni državniki še dalje na čelu s Francijo, ki nosi mirovno zastavo, in njenim mirovnim angelom, zunanjim ministrom Briandom. Da pritegne tudi Ameriko v krog evropskih dogovorov in paktov, je predložil francoski zunanji minister Ameriškim združenim državam predlog o večnem miru s Francijo, ki mu ga je, kakor pravijo, sugeriral ameriški profesor Shotvvell, ki se je največ trudil, da poveže Ameriko z Evropo. Ameriški državni tajnik Kellog pa je odgovoril, da bi mogli obe vladi mnogo doseči za svetovni mir, če bi se mogle vse glavne sile sveta pridobiti za izjavo, da zametujejo vojno kot sredstvo narodne politike. Po dolgih razgovorih, pri katerih sta sodelovali tudi Anglija in Nemčija, je bil nato odobren modificirani ameriški predlog, in letos koncem avgusta je bil potem svečano podpisan znameniti Kellogov pakt, ki zahteva, da se vse mednarodne izpremembe izvrše mirno in redno in obsoja vsaka napadalna vojna. Dasi je pakt le moralna obveza, je vendarle postal ž njim svetovni mir varnejši, ker sopodpisnica Amerika nikakor ni naklonjena vojni, posebno ne v Evropi, ki ji je že tako dovolj dolžna. Zato gotovo tudi ne bi bila pripravljena dajati Evropi še daljnjih posojil v vojne svrhe, brez denarja pa tudi ni vojevanja. Amerika potrebuje ekonomsko krepko, zato mirno Evropo, ki bi naj postala važen potrošač ameriških produktov. Zato se bo v bodoče težko v Evropi med sabo stepsti brez ameriškega pristanka. Dr. J. Bohinjec Zavarovanje kredita O razvoju zavarovalne vede, katerega zlasti po vojni prikazujeja moderne države, predvsem Amerika, Anglija in z marljivim naporom v zadnjih letih tudi Nemčija, pri nas komaj slišimo. Niti ne slutimo, kako je moderno gospodarsko življenje V zunanjem svetu pod silo gospodarskih neprilik, v zavesti potrebe gospodarske sigurnosti tekom časa izoblikovalo najrazličnejše vrste zavarovanja. Ni skoraj rizika v gospodarskem življenju, pa naj bo ta statistično in zavarovalno matematično še tako nejasen in zamotan ter nesiguren, da ga ne bi moderna zavarovalna veda pritegnila v krog zavarovalne možnosti. S tem je gospodarstvu omogočila varnost in ga varujejo pred nepredvidenimi, toda možnimi izgubami. Gospodarstvo mirnejše živi in more ves svoj napor posvetiti ustvarjanju novih razvojnih možnosti. V času povojnih gospodarskih kriz, zlasti onih finančnega značaja, je dobilo poseben pomen stremljenje izoblikovati moderno zavarovanje kredita, da se gospodarstvo obvaruje izgub, ki bi izvirale iz insolventnosti ali iz drugih vzrokov. Pomanjkanje denarja, pomanjkanje mednarodnih trgovskih pogodb, nevarnost konkurzov, vsi ti in še razni drugi mo- menti so silili moderno in iz vojnih razvalin ostajajoče gospodarstvo, da razmišlja o sredstvih, kako svoje kreditno gospodarstvo, katero je postajalo čim dalje bolj potrebno, obvarovati izgub. Finansiranje konsuma je velevažno gospodarsko vprašanje, ureditev produkcije in distribucije, ureditev izvoza, vse to solidno urediti je brez zavarovanja skoraj nemogoče. Poizkusi organizirati kreditno zavarovanje so zelo stari. Vendar je do novejšega časa to stremljenje ostalo le pri poizkusih, šele v najnovejšem času je videti, da je kreditno zavarovanje prebolelo vse težkoče in da je usposobljeno, kot samostojno zavarovanje izpolnjevati svojo veliko gospodarsko vlogo. Insolvence izpodjedajo še tako solidnemu in premišljenemu gospodarslvu zdrave temelje, zato je ta pojav vreden vseh naporov, da se omilijo, ako že ne popolnoma odstranijo njegove škodljive posledice. Zavarovanje kredita v obliki zavarovalne pogodbe je pravno mogoče. O tem je bil dolgo časa spor. Vidimo celo, da postoja cela vrsta zakonov, ki možnost zavarovanja za primer insolventnosti dolžnika izrečno dopuščajo. O taki možnosti govori italijanski trgovinski zakon, rumunski, nemški, belgijski itd., tudi jurisdikcija Amerike je razne pogodbe, ki naj bi nudile jamstvo za primer insolventnosti dolžnika, navadno karakterizirala kot zavarovalne pogodbe in ne kot jamstvene pogodbe. Kreditno kakor tudi jamstveno zavarovanje se je moralo predvsem boriti proti očitku, da podpira nemoralo se je preselilo skoraj vse trgovstvo na kmete, kjer se izvrstno kupčuje s siti in drugo robo ter je v Stražišču ali v Bitnjah kajža več vredna, kakor najlepša hiša v mestu. V Kranju, nekdaj bogatem mestu, je že sto, his praznih, ker so pač ostala prejšnja javna bremena, a prenehali prejšnji dohodki. Kranj mora deželni gosposki plačevati po 400 gld. . davka na leto več, kakor ga more izterjati od meščanov. Zato je Kranj silno zadolžen, na kmetih pa so kajžarji, ki premorejo več kot dvajset meščanov skupaj. ivr/mrri' vladajo v Ložu, Novem mestu, Kamniku, Radovljici in drugje. Sodražica ima žc nad -00 hiš, zato pa je v Novem mrsTu m Ložu nad 200 tliš praznih. Kajti v Sodražici se proda mnogo tobaka, soli in, druge robe ter je tu nrav.o zbirališče tihotapcev. Tik Rudolfovega (Novega mesta) se na zemljišču gosposke / Ruprčvrha lignje / vso možno robo, celo s svilo, laškun oljem in mandlji, s suknom in špecerijami. Kmetje brez strahu kar očitno trgujejo in kmetiška gospoda (graščaki in duhovščina) pa prireja malone v vsaki vasi tedenske sejme. Mestni trgovci ne zaslužijo nič, mestna ozidja se rušijo, a mesta morajo plačevati vedno enake davke, ako pa niso točna, jim deželna oblast grozi z vojaško eksekucijo. Kar je bilo po mestih sposobnih ljudi, je odšlo na kipele, kjer jim cvete pšenica, iako da mesta ne morejo najti več ljudi, ki bi .upravljali meshie reči in pomagali trgovstvu. Vse blago, ki prihaja v mesta, se zueartnrna mitnicah, kmetje pa šo"svobodni ali pa plačajo carino komaj za Tisočinko vsega svojega blaga. Po vseh tujih mestih na Laškem in na Dunaju je polno kranjskih mešetarjev in prekupcev, po Kranjskem pa tujih trgovcev. r Očividno soi mestni trgovci Dieliravali in propadanja trgovine niso luli krivi samo kmefiški sejmarji krošnjarji in'tihotapci. Deželna gosposka je odgovorila, da gre meščansko trgovstvo po zlu, ker ne uživa nobenega zaupanja pri kmetih; dajejo jim le slab denar in jemljejo vse na upanje. Pri vsaki kupčiji mora dajali kmet za pijačo in »likof«, s čimer ima izgubo; zato prodaja kmet rajši tujim trgovcem, ki ne zahtevajo niti pijače niti »likofa«, kadar sklepajo kupčije. Pošteni in marljivi trgovci še vedno povsod dobro izhajajo. ^-Klanjški vicedom. grof. llcnuk Oryon pa sc je potegnil za mestne trgovce in poročal v Gradec najvišiemp cesarskemu uradu, da se go., kmetih resnično pečajo skoraj vsi gospodje ter njih tlačani in podložniki s. trgovanjem, ki je bilo že tolikokrat brez uspeha prepovedano. In cesar je dne 3. marca 1745 ukazal, naj se prepovedano trgovstvo takoj odpravi, prepovedana roba zapleni in kmetiški trgovci kaznujejo. Meščani so nato hitro razposlali svoje biriče in zaplenili kmetom vso nekmeliško robo. Ljubljanske trgovce je vodil predsednik Trgovske družbe Mihael Peer. In zaplenili so mnogo blaga na raznih krajih. Ko so plemenitaši videli, da postaja stvar resna, so se nemudoma priložili v Gradec in trdili, da mora kmet poginiti, ako se mu vzame stoletja stara pravica za trgovanje. In sklicevali so se na stare privilegije ter dokazovali, da kmetiški trgovci ne delajo ničesar prepovedanega. Iz. Gradca so poslali ta ugovor Ljubljančanom v izjavo in poročilo, Ljubljančani pa so sestavili imenik vseh gosposk, ki so se bavile s prepovedanim trgovanjem. V svojem odgovoru so trdili I.jubljančanje, da na Kranjskem skoraj ni graščaka ali cerkvenega dostojanstvenika, ki bi dogovorno s svojimi podložniki ne hodil po prepovedanih potih. Zlasti pa so očrnili kostanjeviškega opata, dalje graščaka na Ruprčvrhu in. graščaka v Klevevžu, ki je skupljcval zlasti med. Sicer pa so vsi li gospodje zlasti trgovali z medom in prepovedovali svojim podložnikom, prodajati med komu drugemu. Dalje so ovadili gospoda v Mokricah, na Šrnjbnrskcm 1 urnu LI urn am tiari), v Senožečah, črnomcljsko in metliško Romend.0, gospoda v Poljanah, v Osterku itd. Kmetom pa so zaplenili olje, riž, mandlje, podplate, suho grozdje i. (tr. Nato je cesar ukazal 30. aprila 1745 ponovno, da se tako trgovanje! \ prepove in onemogoči ter je torej ljubljanskim in sploh mestnim trgovcem zopet popolnoma ugodil. Toda plemenitaši so ugovarjali z novo prošnjo in izprožili razgovor o ti stvari 29. julija 1745 tudi v deželnem zboru v Ljubljani. Da bi svoje stališče zagovarjali lažje, so napisali tudi kmetom prošnjo z. ugovori proti meščanskim trgovcem. Te seje deželnega odbora sla se udeležila tudi ljubljanski župan Juri Kappus in mestni sodnik, ki je bil obenem trgovec. Ta seja je bila Di_a_v.a komedija, sramota zn plemenitaše in tudi za nekatere trgovce- Dokazovalo sc je. da je predsednik trgovske družbe! Mihael Peer, postopal samolaslno, da ni vprašal niti Višnjegorcev niti Novomeščanov niti ljubljanskega župana niti ljubljanskega mestnega sodnika. Energični in na korist vsega meščanskega trgovstva pri cesarju zmagovili Peer je ostal torej nenadoma na cedilu. Nihče ga ni branil, mestni sodnik trgovec pa je celo izjavil, da želi, naj bi ostalo vse pri starem, t. j. naj bi trgovali kmetje in tujci po deželi kakor doslej. In tudi glasoval je la trgovec s plemenitaši proti Peeru in proti koristim meščanskega trgovstva. Kajpada so bili ljubljanski trgovci razkačeni zaradi takega izdajstva in so sodniku trgovcu očitali, da je glasoval in govoril tako iz gole sebičnosti in dobičkarstva. Tuji trgovci so mu dolžni okoli .'>000 gld. in se boji, da bi jih izgubil, ako bi ostalo pri cesarski uredbi ler bi se kmetom in tujcem prepovedalo trgovati po Kranjskem. Skratka, afera je postala za trgovce zopet nesreča in ves priborjeni uspeh je šel po vodi. Dne 15. novembra 1746 je prejela trgovska zadruga v Ljubljani odlok, da je kmetiško trgovanje sicer slej ko prej prepovedano in kaznivo, da pa je dovoljeno prevozninsko trgovanje (Transitohandcl). Toda Tran-sitohandel je bil isto, kar takozvani Gevhandel, ki so ga pravi trgovci z velikimi hoški in s še večjo ježo preganjali vendar že toliko slolelij! In Ljubljančani so morali Kočevcem zapjenjeno robo vrniti in ne bi smeli več ugovarjati prevozninskemu trgovanju, ki je bilo torej zdaj dovoljeno/ vsakomur. Kajpada so se trgovci takoj oglasili, da mora biti kmalu trgovstva konec, ako obvelja taka razsodba, ker od podrobne kupčije (Handej alla minuta) ni mogoče obstojati in je tri četrt trgovcev potem odveč) Ali naj res obvelja na Kranjskem, kar je prepovedano po vsem svetu? Kmetom je prevozninska trgovina dovoljena, a goljufajo erar na 'toj način, da nalože na en voz, ki je za 60 stotov, kar po 200 —300 stotov; Pripeljejo robo le skozi mitnico, potem pa jo z enega voza prelože na'; 6—8 vozov! In s temi dirjajo mimo Ljubljane v Gradec in drugam. Meščani so izgubili vso špedicijo, a blago kmetov je zanič, ker se) neprestano preklada. Toda ves ugovor ljubljanskih in sploh kranjskih trgovcev je ostal bob ob steno. Ko sta bili luki v Trstu in na Reki proglašeni za svobodni (leta 1719) in ko je cesar Karel VI. še izdal takozvani komercijalni patent, je smel po Kranjskem Irgovafi vsakdo svobodno, na drobno in na debelo. PfeVozhiriške pristojbine so bilo tako majhne, da se je usulo v deželo, lujih lipovcev, kramarjev in krošnjarjev kakor kobilic. Zdaj se ni ženirul nihče vee prodajati, ker ni bilo ovir, in celo plemiči so sc javno ter pod lastno firmo ipečali s trgovino. Nastopil je pač nov čas, ki je pometel z. vsemi slarimi privilegiji. Dne 2. februarja 1732 jg.ccsai-.pujglasih da nima ugovora, ako se plemstvo loti trgovine na debelo jn da je smatrati Kgovštvo za vsakogar gastntTHelol Cesar pač ni potreboval mestnih trdnjav več, kajti vojna taklika je napredovala z najmodernejšim orožjem tako, da je bilo zdaj vsako obzidje odveč. Cesar ie torej potreboval vse može enako za vojščake in ni delal več razločka med deželo in mesti, med meščani in krneti. Novi duh in novi čas je uničil vse predpravice in je demokratiziral dolžnosti. Seveda so bili s tem kruto udarjeni trgovej; toda iz posplošenega trgovanja je vzrasla tekma, konkurenca, ki je koristila splošnosti, širokim ljudskim plastem ter je izločila iz trgovskega stanu vse, kar ni bilo zares sposobno in novi dobi doraslo. (Dalje prihodnjič) Henrv Ford Mezde, delovni čas in mezdni motiv Naša poslovna politika odklanja trdo delo — človeku nočemo naprtiti ničesar, kar lahko opravijo stroji. Razloček je med možem, ki težko dela, in med težkim delom. Mož, ki težko dela, producira; težko delo pa je najmanj produktivno med vsemi deli. Razen pri rokodelstvu, ki že meji na umetnost, je možu nemogoče, da bi si z delom svojih rok ustvarjal resnično primeren preživež. Poslovno vodstvo mora delo odrejati tako, da more to delo dajati visoke mezde; toda izhodišče visokih mezd je veselje delavcev za delo. Brez te pripravljenosti in deloljubnosti je poslovno vodstvo brez moči. V vprašanju mezd, delovnega časa, dobička in cene vlada precejšnja zmeda. Večina teh zmot izvira iz mržnje do dela, iz nemogoče želje: živeti, ne da bi delal. Skoraj vse socijalne teorije se lahko izrazijo s formulo: Živeti brez dela. Toda na svetu je pač tako, da s to formulo ne pridemo naprej, ker je neproduktivna in povzroča le bedo. Kdor je zdrav, krepak in spreten, je kapitalist. Ako zna svoje zdravje, moč in spretnost dobro izkoristiti, postane »boss«. Ako izrablja svoje vrline še koristneje, postane »boss« med »bossi«, t. j. vodja kake industrije. In zdaj k mezdam! Brezposelni delavec prestane biti konsument. Ničesar ne more kupiti. Kupovalna moč slabo plačanega človeka je zatrta. Oslabljena kupovalna moč povzroča poslovno depresijo. Negotovi ali nezadostni prejemki uničujejo kupovalno sposobnost. Poslovno depresijo je torej mogoče odpraviti le s tem, da dvignemo kupovalno sposobnost, a rezervoar za to sposobnost so mezde. Naša država bi nikakor ne mogla obstojati na temelju kupovalne moči onih, ki imajo dohodke, ne da delajo. Le delo vzdržuje našo državo. Zunanji znak dela so mezde. Učinek mezd obstoja v stalnosti dela. Ako se znižajo mezde, se zmanjša delo, ker se zmanjša povpraševanje, od katerega je delo odvisno. Mezde so za poslovno življenje še večje važnosti kakor za delavstvo. Nizke mezde izzovejo hitreje propad obrata, nego propad delavstva. Še vedno životari v poslovnem življenju stara teorija, da je mezdna kvota odvisna od delavčeve umetnosti v barantanju z monopolsko oblastnostjo fabrikanta. Obe stranki sta po ti teoriji na izgubi. Zaradi te krive teorije so nastale delavske zveze, se je začelo organizirano vojno stanje in se uporabljajo za orožje štrajk, bojkot in izprtje. Staromodna poslovna vodstva in staromodno delavstvo se oklepajo z enako trmo tega krivega nauka. A oba sta v hudi zmoti. Treba bi bilo ljudem zabili v glavo, da ni ta teorija nič drugega nego prikrojanje logike njih zmotam. Za določanje standard-mezde ni nobenega drugega merila razen onega, ki ga uveljavljajo energija, spretnost in značaj vseh, ki so udeleženi pri podjetju. Temeljno dejstvo ostane, da je mezda taka, kakor jo moreta poslovno vodstvo in industrija določiti. Voditelji industrij imajo mnogo večjo odgovornost kakor nacijonalni ekonomi, da ustvarijo podlago za nove mezdne teorije. Podjetje, ki poleg svojih produktov ne upošteva tudi bodočega ponovnega in izdatnega zvišanja mezd, ni produktivno. Podjetje, pri ka- ierem niso dividende v nikakem razmerju z mezdami, je na nevarnih krivih potih. Toda tudi podjetje, ki bi potrošilo zadnji dolar prebitka za mezde, je v nevarnosti, da umre. Trije faktorji zahtevajo uvaževanja: vodja, uslužbenec in podjetje. V prvi vrsti pa zahteva podjetje samo kot produktivno početje negovanja, saj ustvarja delavcu polje za njegovo deloljubnost in preskrbuje občinstvu robo in potrebne artikle. Pravilno zvišanje mezd je naravna posledica pravilnega poslovnega vodstva, ki ravna po mezdnem motivu. Grozečo depresijo ustaviš z znižanjem cen in dvignjenjem mezd. Visoke mezde poleg visokih cen ne pomagajo nikomur; toda višje mezde in nižje cene pomenjajo višjo nakupovalno moč — pomnoženje kupcev. Znižanje mezd ni pomoč proti slabi kupčiji — nasprotno, nakupovanje se še zmanjša, ker se je število konsumentov omejilo. Cilj industrije je tudi ta, da kupce ustvarja in jih preskrbuje. Odjemalce pa si ustvariš, ako doženeš, kaj ljudje potrebujejo, ako potem izgotavljaš dotični predmet ali robo po primerni ceni in pla-čuješ za njegovo fabrikacijo zadostno visoke mezde, da ga lahko kupujejo tudi tvoji delavci. Mezdno vprašanje se ne začenja pri delavcu, nego se pri njem zaključi. Vprašanje se začenja, ko fabrikant postavi prvič svoj svinčnik na risalno desko, zakaj v tistem trenotku mora že vedeti, kaj namerava: ali ustvariti nekaj, s čimer hoče pomagati ljudstvu ali pa ustvariti le nekaj, kar hoče prodati? Ako se loteva dela, da bi ustvaril kaj na pomoč ljudstvu, mora počasi in skrbno razmišljati, vsak svoj korak presoditi, dokler ne meni, da je končno našel pravo. Takrat, a le takrat bo izumil kaj, kar je fabri-kacije vredno. Nato mora razmišljati o načinu izgotavljanja, in to je naloga, ki ji ni nikoli konca. Kajti le tako se ustvarjajo kvaliteta, cene in mezde. Pri uporabljani ljudski robi mora izhajati načrt s stališča, da se mora ta roba izgotavljati mašinalno. V luksuzni industriji je mogoče plačevati visoke mezde in jih pribiti prodajnim cenam. Ako pa je mogoče kak predmet, ki so ga smatrali prvotno za luksuzni predmet, izgotavljati v veliki množini in za nizke cene, potem postane ta predmet morda splošno uporabljana roba in ljudska potreba — tako se je zgodilo n. pr. z avtomobili. Ako se odločimo za plačevanje visokih mezd, potem je mogoče izumiti tudi take produkcijske metode, ki izpremene visoko mezdo v najnižjo mezdo. Najti moramo sredstva in pote, po katerih izpopolnimo produkcijske metode na vse strani — pri nakupu, pri izgotavljanju, prodaji in transportu — da se cene znižajo in je mogoče mezde resnično plačati. Prava cena ni ona, ki jo je pripravljena plačati trgovina. Prava mezda ni oni najnižji znesek, za kateri moški še dela. Prava cena je najnižja cena, za katero je mogoče robo redno prodajati. Tu se pač mora uveljaviti fabrikantova izumljivost. Odjemalce si mora fabrikant sam ustvariti, in ako izgotavlja uporabljano ljudsko robo, mu bodo lastni delavci — uslužbenci — najboljši kupovalci. V okviru naše lastne družbe imamo okoli 200.000 prvovrstnih kupo-valcev — ljudi, ki jim plačujemo direktno mezde. In z vsakim dnem pridobivamo nove odjemalce med delavci, ljudi, ki pri nas kupujejo. Za vsak dolar mezde izdajamo dva dolarja za materijalijc in dele, ki se izgotav- ljajo. Kupna cena se razširja — plačevanje visoke mezde ima isti učinek kakor kamen, vržen v mirno lužo. Resničen procvit je nemogoč, kjer delavec splošno uporabljanih predmetov ne more tudi sam kupovati. Lastni uslužbenci so del našega občinstva. Tako bi moralo biti povsod. V Evropi pa niti ne pričakujejo, da bi kupoval delavec robo, ki jo sam izgotavlja. Evropa je pač v preteklosti pošiljala preveč svoje robe preko morja in je premalo mislila na domači trg. Kdor obrezuje mezde, obrezuje število svojih odjemalcev. Ako pa fabrikant ne deli svojega blagostanja z onimi, ki so mu pomagali to blagostanje ustvariti, pač kmalu ne bo imel ničesar več, kar bi še lahko delil. Zato smatramo za dobro kupčijo, ako mezde trajno zvišujemo in jih nikdar ne znižujemo, ker nam je za čim višje število odjemalcev. Ako kupimo delo, je to isto, kakor če kupimo kakršenkoli predmet — treba je le paziti, da dobimo pravi predmet. Ako dopuščamo, da stori delavec manj kakor polno protivrednost mezde, smo sokrivi, da se mu mezda zniža in da ima težko življenje. Človeku ni mogoče storili večje krivice, kakor če dovoljujemo, da stoji pri svojem delu »na straži«. Standard-mezda je nemogoča. Mezda, ki temelji na izvestnem stan-dard-življenju, deluje razdiralno, ker zahteva, da naj bodo vsi ljudje enaki in naj vsi enako žive. Na srečo ljudje niso enaki, na srečo jih hoče le malo letos živeti natanko tako, kakor so živeli lani. Vsak poizkus, tiksirati eksistenčni minimum, je razžalitev inteligence voditeljev in delavcev. Ne vemo, katera plača je pravilna in ne zvemo morda tega nikoli. Gotovo pa zadržuje napredek že vsak poizkus, da bi mezde fiksirali brez dejstvenega materijala. V podjetju z dobrim vodstvom se ne morejo uveljavljati redukcije produkcij. Ako fabrikant svoj produkt predrago prodaja, ako obrača svoje oči le na dobiček namesto na troške, bo plačeval nizke mezde in si bo s svojimi cenami odbil kupce; a njegovi delavci, ki zanj garajo, se bodo vpraševali, čemu naj bi tudi ne zmanjšali svojega truda. Čemu naj bi možje dajali najboljše svoje moči za podjetnika, ki ne zna svoje trgovine voditi tako, da bi mogel plačevati primerne mezde? Število z izgotavljenjem kakšne produkcijske enote zaposlenih delavcev smo mi vedno zmanjševali. Ako je mogoče urediti delo ali ma-šinalno napravo tako, da je delo opravil en mož namesto prejšnjih treh, smo izpremembo uvedli seveda takoj. To pa še ne pomeni, da sta bila poslej dva delavca brezposelna. Nikomur ne prihaja pri nas misel, da bi mogle izboljšave zmanjšati število delavskih službenih mest, saj vemo, da je prav nasprotno resnica. Mi vemo, da izboljšave zmanjšajo produkcijske troške, s tem pa kupce pomnože in ustvarijo več službenih mest z višjimi mezdami. Vse naše stremljenje, da bi reducirali število delavcev pri posameznih nalogah, se izpreminja redno v pomnožene naloge za večje število ljudi. Ni dovolj, da si izmišljamo nove mašinalne naprave, treba je izumiti tudi najcenejšo produkcijo prvovrstnih fabrikatov, ki jih izdelujejo dobro plačani delavci in ki donašajo dobiček in so vsesplošno uvedeni. (Konec prihodnjič) TO IN ONO šesti gospodarski kongres v Beogradu Dne 8. in 9. septembra se je vršil v Beogradu VI. gospodarski kongres, ki je obravnaval aktialna gospodarska vprašanja. Zastopane so bile vse trgovske zbornice in druge važne gospodarske korporacije, izvzemši zagrebško zbornico, ki je odpovedala svojo udeležbo, češ, da vlada kljub stalnim peticijam gospodarskih krogov ni posvečala nikdar zadostne pažnje reševanju perečih ekonomskih problemov. Na dnevnem redu so bila poročila o uspehih dosedanjih kongresov, o izvozni trgovini v pretekli izvozni dobi, o živinoreji, o gospodarskem svetu, o socijalni zakonodaji in zaščiti domače podjetnosti, o oblastnih samoupravah in njihovem budžetiranju ter o oceni izvoza v bodoči izvozni sezoni. Po teh izčrpnih in temeljitih referatih, ki so vsestransko osvetlili vse tež-koče našega gospodarskega stanja, je kongres sprejel resolucijo, v kateri poživlja vlado, naj ukrene vse potrebne mere za prehrano posameznih pasivnih oblasti, naj čimpreje oživotvori gospodarski svet za uspešno vodstvo gospodarske in socijalne politike, dalje naj kar najbolj zaščiti domačo delavnost in revidira našo socijalno zakonodajo v skladu z gospodarskimi prilikami in potrebami države. Izda naj zakon o ureditvi finančnih virov samoupravnih teles, da odpomore občutnemu in katastrofalnemu pomanjkanju vagonov v vseh krajih naše države in posveti temeljito pažnjo našemu poljedelstvu. In končno apelira kongres na vlado, naj se izdela državni gospodarski program s tesnim sodelovanjem vseh političnih grup in kompetetnih gospodarskih institucij, program, ki bi omogočil sistematično pospeševanje celokupnega narodnega gospodarstva. Kongres trgovskih in trgovsko-obrtnih omladin v Novem Sadu »Trgovski Tovariš« je že pred leti poročal v več člankih o srbski trgovski omladini. Prošli mesec se je vršil v Novem Sadu 26. in 27. kongres Saveza trgovačkih i trgovačko-zanatlij-skih Omladina. Ta Savez je bil osnovan 11, septembra 1922. leta na kongresu v Beogradu po mislih, izraženih leta 1921 na sarajevskem omladinskem kongresu, da bi bila za vse omladine in omladinske šole potrebna skupna centrala, ki naj bi vodila skupno delo in skrbela za izvrševanje omladinskega programa in omladinskih idealov. Osnovani savez. ie prevzel inicijativo, da moralno podpira pokret novih omladin, jih zbira pod svojim okriljem, skrbi za izvrševanje stavljenih si ciljev, pomaga snovati trgovske in trgovsko-obrtne šole za strokovno in splošno izobrazbo naraščaja z enotnim učnim načrtom, moralno, pravno zastopa vsakega svojega člana itd. Zvezna uprava, ki jo tvorijo Beogradska Trgovačka Omladina in še šest trgovskih ali trgovsko-obrtnih omladin, je dobila na predzadnjem kongresu v Skoplju 5. in 6. julija 1. 1925 nalogo, da izvrši in pripravi naslednje zadatke: da sprovede enotni učni načrt omladinskih šol, stremi urediti delovni čas v trgovinah, posreduje pri oblastih, da ne bi ovirale omladinskega delovanja in deluje, da bi se uzakonil obrtni red, kakor tudi, da zaprosi ministrstvo trgovine in industrije, naj vstavi določene vsote v budžet v podporo omladinskim šolam, ministrstvo vojne in mornarice pa prosi, da prizna učencem omladinskih šol pravico na skrajšani rok službe v kadru. Savez obseza 49 omladin iz vse države s preko 12.000 člani in ima okoli 39 šol. Preko 30.000 učencev je pose-čalo dosedaj te šolel To je cela vojska, razdeljena vsepovsod v državi, opremljena s primernim znanjem, da more delovati v lastno korist in v prospeh gospodarstva in domovine. Te omladinske šole, delo zasebne inicijative, so dosegle tolike uspehe, da se jih upošteva povsodi, pa tudi na najvišjih mestih. Nikdar zadovoljne z uspehom, streme omladine za stalnim napredkom, ker morajo nuditi omladincem možnost, da stalno napredujejo in se fizično, moralno in intelektualno dvigajo. Na letošnjem kongresu, v srbskih Atenah, Novem Sadu, je položila zvezna uprava račun o svojem delovanju, zbor pa je obravnaval tudi druga važna vprašanja. Glavni tajnik beograjske trgovske zbornice, g. Sv. Marodič, je imel predavanje: »Naš trgovec in naš seljak«, upravnik trg. šole beograjske trg. omladine g. N. K. Savič je govoril »O razširjenju programa učne tvarine v omladinskih trgovskih šolah«, upravnik bolniške blagajne Beograjske trg. Omladine g. E. Gojkovič pa »O socijal-nem zavarovanju«, nakar se je zboro- vanje prvega dne kongresa zaključilo z govorom tajnika Zveze trg. omladin g. M. Radojkoviča »O potrebi grajenja trg. omladinskih domov«. Drugi dan kongresa je obsezal naslednja predavanja: »O privrednem stanju Vojvodine« — dr. Mija Mirkovič, glavni tajnik novosadske zbornice za trgovino, obrt in industrijo, »Za napredovanje omla-dinskega pokreta na jugu« — zastopnik skopljanske omladine, »Gospodarska kriza in dolžnosti omladine« — P. A. Topalovič, predsednik kragujevške trg. omladine, »O potrebi gospodarskega časopisja« — zastopnik dnevnika »Trgovinski Glasnik«. Nato je zbor pretresal predloge, prošnje in vprašanja, izbral novo upravo in si ogledal Novi Sad in njegove znamenitosti ter zaključil sestanke z banketom. V 12 točkah resolucije so obsežena vsa aktualna vprašanja in stališče zborovalcev. Pripomniti bi še bilo, da je profesor g. Vaša Stajic v markantnih potezah očrtal ulogo trgovcev pri osnovanju srbske kulturne ustanove »Matice Srpske«, tako da se je vršil kongres v znamenju priznanja in poleta velikih duhovnih in materijalnih zaslug Matice Srpske, ki so jo osnovali, razvijali in vzdrževali večinoma trgovci. Beograjski »Trgovinski Glasnik« je napisal v svojem pozdravnem članku »Na pravome putu«, dne 25. avgusta, na dan pred kongresom lepe besede za omladince, ki bi si jih moral tudi naš trgovski podmladek vzeti k srcu. Ena naših lastnosti je nezadovoljstvo z vsem obstoječim in nagnjenje k kritiziranju stanja in delovanja drugih. Menda je to nagnjenje posledica zares nezadovoljivih prilik in našega dolgotrajnega nacijonalnega, socijalnega in materijal-nega bojevanja. Ta lastnost nas je rešila, ohranila in osvobodila in rekli bi, da nam je še dandanes potrebna in dragocena, kajti nezadovoljstvo je znak volje do življenja, do napredka in kritika, ki napada stanje, znači zahtevo po boljšem, dovršenejšem. Mi moramo napredovati in hiteti, da bomo dosegli druge pred nami. Tako ko kritikujemo in protestujemo, vidimo vedno le druge. Zakaj ne tudi sebe? Vsega so krivi »merodajni«. Z vsem in vsakomur smo nezadovoljni in krivci so »merodajni«. Nesporno nosijo »merodajni« največjo odgovornost, to naše stališče je znano; toda priznajmo po pravici in radi pravilno razumeva-nega lastnega interesa, da smo tudi mi, da je tudi narod v precejšnji meri »merodajen« za stanje, v katerem se nahaja. Mnogo resnice je v reku: da ima narod tako upravo, kakoršno zasluži. Cesto navajamo druge »srečne« dežele z dobro upravo in modrimi državniki, dasiravno jim ni sreča padla z nebes. Sreče ni poklonil narodu niti Masarvk, niti Poankarc ali Jurij V., nego je delo narodov. Kajti tudi tam bi se dobilo nesposobnih državnikov in brezvestnih uradnikov, ki bi izpremenili urejeno deželo v pekel, toda narod takih ne pusti na površje! Narod jim ne da svojega zaupanja. Zato naj bo omladinski kongres prilika, da se poleg drugih važnih stvari premišljuje o kritiki in da se obrne kritične poglede z »merodajnih« in sploh z drugih nase in vase. Namesto, da zahtevamo od drugih, naj grade našo napredno in srečno nacijo in državo, gradimo jo sami in v nas samih. Če bo vsak posameznik izobražen in prosvetljen, če bo naš podmladek nacijonalno zaveden in trgovsko usposobljen, da bo lahko v polni meri vršil svoje gospodarske, državljanske in kulturne dolžnosti, potem bomo tudi mi postali »srečni« narod, ki ne bo pustil na površje neznalic, koristolovcev in sebičnežev. »Tribuna« je novo ime prejšnjega, v Zagrebu izhajajočega tednika »Trgovinski list«, ki izhaja sedaj v Beogradu. Tiskan je v latinici in prinaša zanimivo gospodarsko gradivo. V prvi številki sporoča v uvodu svoje cilje: Zastrupljeni strankarski odnosi, pravna nesigurnost, samovolja čuvarjev zakonov, neurejene finance, zanikarna in slaba uprava, brezglava gospodarska politika, vse to mora resno skrbeti vsakega pravega državljana ne glede na plemensko in pokrajinsko pripadnost. Le s spoznavanjem povodov tega neznosnega stanja bo mogoče najti izhod v boljše čase. »Tribuna« pravi, da današnji, po milosti oblasti in strankarskih voditeljev izvoljeni parlament ni pravi predstavnik narodne volje. Ta parlament nima dovolj moralne sile, da bi dajal smer vladnemu poslovanju, nego je, baš nasprotno, slepo in poslušno orodje v rokah oblasti in strankarskih voditeljev. In tako bo, dokler se ne izpremeni volilni zakon, ki naj bi dovedel v skupščino pojedince, resnično izvoljene z zaupanjem naroda in odgovorne svojim volilcem. Zato se mora opustiti sistem volitev po volilnih listah, če se želi zdrav parlamentarizem, ki pri nas še niti ne obstoja, tako da je vsako mišljenje o njegovem preživetju pogrešno. Jugoslavija je skoraj edina ustavna dr- žava v Evropi, ki nima senata — naravno na moderni bazi — ter se je ta nedostatek že neštetokrat občutil, saj je senat baš demokratskim parlamentarnim državam nujno potreben. Nezdrava partijska borba nas je zavedla že tako daleč, da smatramo danes za plemenska vprašanja, kar je v resnici državno vprašanje. Nevtralna vlada naj ublaži sedanjo strankarsko zastrupljenost in izvede svobodne volitve, da bi mogla nova, svobodno izbrana narodna skupščina izvršiti reformo in iz-prcmembo ustave v splošno zahtevanem pravcu dobre uprave, dobrega sodstva in dobre gospodarske politike, ker menda ni razumnega človeka pri nas, ki bi mogel le začasno resno misliti na razcep države, ki bi bil enako katastrofalen za vse dele. Zato je treba poiskati tudi one, nove ljudi, ki stoje sedaj ob strani za novo delo v novem duhu in novem parlamentu. Te cilje bo zasledovala »Tribuna«, ki hoče izhajati v Beogradu, centru naše države, v latinici, pristopna vsem in pokrenjena od ljudi iz vseh krajev države, ki niso dosedaj in tudi v bodoče ne mislijo živeti od strankarske politike. »Tribuna« bo rada odprla svoje stolpce vsakemu mišljenju, ako ni strankarsko obeleženo ali plemensko - šovinistično, pazno motreč vse politične in gospodarske prilike v državi. Posebno pa hoče dajati objektivna poročila o vseh važnejših dogodkih našega gospodarskega življenja, pa tudi o svetovnem gospodarstvu, v kolikor je važno za nas. Truditi se hoče, da bo mirila in iz-glajala nasprotstva v interesu bolje bodočnosti naše Jugoslavije. »Gajret«, kulturna (muslimanskal organizacija na verski podlagi, je proslavil začetkom septembra svojo 25 letnico. Evo nekoliko vrstic, da seznanimo naše čitatelje s tem društvom! Muslimani so svoje vrste ljudje, ki občutijo najprej versko in šele potem politično, nacijonalno in kakorkoli. Zato je tudi mogoče, da imamo v Jugoslaviji poleg političnih strank po svetovnih nazorih in programih tudi vcrsko-politično Jugoslovansko muslimansko stranko, ki menda noče biti ni srbska, niti hrvaško, dasi reklamirajo Srbi bosanske muslimane zase. Rasne znake bi bil pri njih skoraj izbrisal iz-lam, da se niso začeli kulturno in nacijonalno prebujati ter ekonomsko dvigati. Kulturni preporod muslimanov v Bosni in Hercegovini se mora računati od ustanovitve »Gajreta«. Ver- ski fanatizem je držal muslimane v mračni zaostalosti, ker se pod turško vlado ni nihče brigal za drugo, kot vladajočo izlamsko vero, ki po ni bila v nevarnosti. Redki so bili, ki so se razlikovali od množice po višji kulturni stopnji. Pa tudi ti niso imeli nikake narodne zavesti, ker so bili vzgojeni na tujem. Radi velikega verskega fanatizma in konservativnosti je vsak napredek izostal, narodni čut pa zamrl. Po avstrijski okupaciji, ki je drezala tudi v muslimansko vero in jih bolj in bolj podrejevala, so začeli muslimani posnemati pravoslavne Srbe, katerim se ni godilo bolje, ki pa so se udruževali in organizirano upirali oblastim. Odpor je družil pravoslavce in muslimane, da so tudi poslednji začeli nekoliko delovati, ali društva so bilo le musli-mansko-verska, brez čuta narodnosti. Leta 1903 je bil osnovan »Gajret« za kulturno in ekonomsko dviganje muslimanov. Verski fanatizem je »Gajretu« jako otežkočal delo poleg avstrijskih oblasti, ki so hotele držati muslimane še dalje v srednjeveški temi. Kljub temu je »Gajret« napredoval, dasi počasi. Ko je bil osnovan list »Gairet«, je počela borbenost, posebno še, ker je mladi društveni tajnik, preko Beograda iz Carigrada došli Osman Djikič razvil v listu srbsko zastavo, pod katero se je začela zbirati muslimanska omladina. Dandanes imajo muslimani v Bosni in Hercegovini precejšnje število intelektualcev, ki so vsi bivši »Gajretovi« gojenci. Sedaj skoraj ni kraja, kjer ne bi bilo »Gajretovega« pododbora. Gajre-tovci čutijo srbski in so se borili v srbskih vrstah. »Gajret« ima zdaj lastno banko, svoj list, vajenški dom, v več krajih svoje internate za ženske in moške, najjačje v Sarajevu. Posebno pažnjo poklanja društvo zaostalemu muslimanskemu ženskemu svetu. Seveda bo tu še mnogo borbe z reakcijo-narnim zaostalim muslimanskim »narodom«. Trgovina evropskih držav Po statisičnih podatkih, ki jih je nedavno objavil oddelek trgovine v Wa-shingtonu, je znašal celokupni promet eksportne trgovine vseh 23 držav Evrope, Severne Amerike in avstralsko-azijskega rajona 1. 1927 23.740 milijonov dolarjev, importne trgovine pa 26.284 milijonov dolarjev. Zedinjene države in Kanada so izvozile v toku enega leta za 6.102 milijona dolarjev blaga, a uvozile za 5.273 milijonov dolarjev, tako da znaša aktivum 829 mil. dolarjev. Države avstralsko-azijskega rajona [Indija, Cevlon, Malajski in Filipinski otoki. Japonska, Avstralija in Nova 7.elandija) so izvozile blaga v vrednosti za 3980 mil. dolarjev, a uvozile za 3746 mil. dolarjev. Njihova trgovina je aktivna za 234 mil. dolarjev. 14 naj večjih evropskih držav, na katere se nanašajo podatki, so uvozile blaga v vrednosti za 17.265 mil. dolarjev, a izvozile samo za 13.658 mil. dolarjev. Njih trgovina je torej pasivna za 3607 milijonov dolarjev. Pasivni saldo se razdeli tako-le: L. 1927 1926 izvoz uvoz trgov, bilanca v milijonih dolarjev Anglija 4045 5932 — 1887 -2264 Nemčija 2426 3362 — 936 — 32 Francija 2158 2065 + 93 — 13 Italija 803 1034 — 231 — 277 Holandija 762 1023 — 261 — 278 Belgija 728 807 — 79 — 109 Češkoslov. 599 532 + 67 + 77 Švedska 432 423 + 9 — 20 Danska 413 443 — 30 — 29 Švica 386 483 — 97 — 103 Avstrija 287 432 — 145 — 150 Poljska 281 314 — 43 + 79 Norveška 178 257 — 79 — 63 Finska 159 160 — 1 — 1 Izmed navedenih držav imajo samo tri aktivno trgovinsko bilanco vi. 1927 in sicer Francija , Češkoslovaška in Švedska. Vse ostale pa so završile svoje trgovsko leto z deficitom. Zanimivo je še pripomniti, kolika kvota (v dol.) odpade glede izvoza na enega prebivalca v pojedinih evropskih državah. Na prvem mestu je Dansko, ki eks-portira blaga za 12F5 dol. z ozirom na enega prebivalca, na drugem Holandska s 100 dol., dalje švedska s 96-5 dol., Belgija s 92 dol., Anglija z 88-9 dol., Švica s 70-9 dol., Francija s 531 dol., Finska s 45-5 dol., Avstrija s 43-5 dol.. Češkoslovaška z 42'1 dol., Nemčija z 38-2 dol., Italija z 194 dol., in končno Poljska s 3-3 dol. Prvi uspehi našega zrakoplovnega prometa Februarja t. I. začeti zrakoplovni promet iz Beograda do Zagreba je dosegel doslej povsem zadovoljiv uspeh. Od 236 rednih nameravanih poletov od 15. februarja do 30. junija nista bila izvršena zaradi prehude megle samo dva, a povrhu je bilo še šest izrednih poletov. V teku prvih 4K> me- secev so letala prevozila 85.418 rednih in 1070 izrednih kilometrov ter prepeljala 704 potnike. Med potniki jih je bilo 331 iz Zagreba, 199 iz Beograda, a iz ostalih krajev 134 in 40 tujcev. Državnih uslužbencev se je vozilo 249. Podjetje je uvedlo polete tako, da imajo potniki zvezo z vlaki. Potnikov je vsak mesec več. Podjetje je prejelo za karte v prvih 4X> mesecih 316.410 dinarjev; brezplačnih je bilo 257 kart, a s popustom 50% 232 kart. Direktor društva za zrakoplovni promet je Ta-dija Sondermaver, ki ima velike zasluge, da se je promet vršil točno, v popolnem redu in brez nezgode. Društvo namerava razširiti svojo aktivnost še na črti Beograd—Skoplje in Zagreb —Maribor, kasneje pa na črto Beograd—Sarajevo—Podgorica. Na Ljubljano se menda sploh še niti ne misli. Konkurzi v mesecu avgustu »Jugoslovansko društvo za zaščito upnikov« v Zagrebu je ugotovilo tekom minulega meseca 62 konkurzov napram 57 v istem mesecu preteklega leta, to je več za 5 konkurzov ali 9%. Po pokrajinah se razdele konkurzi [številke v oklepajih se nanašajo na preteklo leto): Hrvatska in Slavonija 3 (3) Srbija in Črna gora 51 (42) Slovenija in Dalmacija 1 (7) Bosna in Hercegovina 3 (4) Vojvodina 4 (1) Od početka leta pa do konca minulega meseca je konstatirati skupno 605 konkurzov napram 742 v istem razdobju minulega leta, to je manj za 137 ali 226%. Po pokrajinah je bilo konkurzov: Hrvatska in Slavonija 58 [93) Srbija in Črna gora 426 (479) Slovenija in Dalmacija 63 [82) Bosna in Hercegovina 13 (21) Vojvodina 45 (67) V vseh pokrajinah pada še nadalje število konkurzov napram isti periodi prošlega leta: V Hrvatski in Slavoniji znaša padec 37-6%, v Vojvodini 33%, v Srbiji in Črni gori 11%, v Sloveniji in Dalmaciji pa 23%. Prvi telefonski razgovor Beograda s Parizom Berlin, Pariz in London že dolgo govore z NewYorkom, Beograd pa je dobil zvezo s Parizom šele julija t. L in sicer preko Dunaja in Pešte. Jugoslavija koraka pač počasi, ker ni de- natja, a še manje inicijativnosti v javni upravi. Naša država se je zavezala, da položi čim prej kable, da zagotovi zavarovano, nemoteno, naglo in ceneno telefonsko zvezo za mednarodno službo, kar je z nacijonalno-političnega, zlasti pa narodno-gospodarskega stališča največje važnosti. Ali postavljanje kablov bi veljalo okoli 800 milijonov dinarjev. A odkod vzeti toliko vsoto? Ministrstvo pošte in telegrafa je našlo pot. Ob razpisu licitacije so kablske linije razdelili v dve skupini: v prvo skupino spadajo proge od madjarske in avstrijske meje do Beograda in od Beograda do Niša, v drugo skupino pa od Niša do grške in bulgarske meje. Izplačilo bi se naj izvršilo tekom dvanajstih let. Na licitacijo se je prijavilo pet svetskih tvrdk. Ministrstvo pošte in telegrafa je sestavilo komisijo vse-učiliščnih profesorjev, da pregledajo ponudbe in koncem junija je komisija ministrstvu poročala. S kabli se telefonski razgovori izboljšajo, olajšajo in zavarujejo pred ovirami. Razen tega bo Jugoslavija mogla odstopati okoli 30 linij tranzitnemu prometu, od česar bodo dohodki tako veliki, da se plača celokupni trošek za kable. Lani so položili kable za linijo Dunaj—Linec — Pasava s 300 linijami, a danes so vse te linije oddane in postavlja se zopet nova kablovska mreža. Tako plača tudi Jugoslavija svojo kablovsko mrežo iz dohodkov z doma in iz tujine. Doslej smo imeli telefonsko zvezo jugo-slavije s Pešto, Češkoslovaško, Dunajem, Berlinom, Leipzigom in Bukarešto, od 4. julija t. L dalje pa jo imamo tudi s Parizom. Zagreb je junija t. L odprl telefonsko zvezo s Ziirichom in Bernom. Razgovor 3 minut med Beogradom in Parizom velja 1170 zlatih frankov ali 12870 Din. Od tega pripada Jugoslaviji 2T0 fr., Madjarski 1-80 fr., Avstriji 3-60 fr., Švici L20 fr. in Franciji 3 fr. Razgovor 3 minut med Zagrebom in Parizom velja 9-90 zlatih frankov. Svetovna žetev ugodna Mednarodni poljedelski institut v Rimu je minule dni objavil sledeče podatke o izgledih svetovne žetve: Pšenica. Ugodne vremenske prilike v mesecu juliju so pospešile dozorevanje žita in rodile ugodno žetev v vseh produkcijskih področjih Severne in južne Evrope. Zaostala pa je žetev v severovzhodni Evropi in skandinavskih državah. V Veliki Britaniji in Irski so nade žetve dobre. V Franciji bo kvantiteta manjša, zato pa boljša kvaliteta. V Nemčiji in Poljski stanje ni povoljno. V Avstriji in Češkoslovaški je pričakovati dosti dobro žetev. V podunavskih in balkanskih državah je predvidena obilna žetev in sicer v Ru-muniji, Bulgariji, Madžarski, Grški in Jugoslaviji. Ocena produkcije v Italiji je zelo povoljna. V Sovjetski Uniji se pričakuje boljša žetev ko lani V Zedinjenih državah in Kanadi bo letos najboljša žetev izmed vseh, kar jih je bilo v razdobju 1915—1927. Nepovoljna pa bo radi velike suše žetev v nekaterih delih Severne Afrike. Koruza. Celokupna površina, posejana s koruzo, je letos nekoliko večja od lanske, vendar bodo uspehi precej slabi. V podonavskih državah in Italiji se pričakuje srednja koruzna letina. Nasprotno pn je predviden obilen donos v Zedinjenih državah, ki bo deloma kril nedostatek v podunavskih deželah. Krompir. Najvažnejše države v pogledu produkcije krompirja, Nemčija, Poljska in Češkoslovaška, izkazujejo slabo stanje letine. Isto velja tudi za Francijo in Jugoslavijo. Sladkorna pesa. Vreme v mesecu juliju ni posebno ustrezalo razvoju sladkorne pese; vendar žetev ne bo zaostala za lansko. Vinogradi. Izmed najvažnejših vinorodnih dežel je dosedaj podala oceno glede trgatve samo Italija, ki pričakuje 40 mil. hektolitrov vina, to je 4 ml. več ko v preteklem letu. V Severni Afriki je stanje vinogradov zelo povoljno. Kultura bombaža. Z ozirom na površino bo donos nekoliko manjši, ko minulo leto; vendar je stanje kultur v najvažnejših področjih bombaža povoljno. Lan. V produkcijskih področjih severozapadne Evrope bo žetev zelo ugodna. V vzhodni Evropi (Letonija in Estonija) pa so uspehi nepovoljni. Nekoliko bolje je stanje v Litvi, Poljski in Rusiji. V Italiji in Madžarski se pričakuje obilen donos, v Češkoslovaški in Avstriji pa so kulture lana veliko trpele radi suše. Laneno seme. V tem pogledu bo letina v Zedinjenih državah za 8% manjša od lanske. Živinska krma. Velika suša je znatno škodovala letini krme v kvantitativnem pogledu v vsej Evropi, zato pa bo boljša kvaliteta.