Naša diha in naša dollnost V Beogradu je bil pretekli mesec ustanovljen srbski klub, ki mu je namen, po speševati razvoj in napredek kulture srbskega naroda. V Novem sadu (v nekdanji Vojvodini) ižhajajoči srbski list »Dan« je ustanovitev tega kluba pozdravil s poudarkom, da ta pozdrav velja samo nepolitičnemu klubu. Kot političen klub bi mogel samo povečati že tako velike zablode v pojmih, ki danes ovirajo urejenje jugoslovanskega narodnega in kulturnega življenja. Dobrodošel pa je ta klub, če si ne bo postavil drugih nalog razen onih, ki se nanašajo na širjenje kulture v srbskem narodu. Za kulturno organizacijo najmanj organiziranega srbstva, v katerem se nahajajo največje razlike, je treba delovati resno in smotrno; sodeiovati morajo šola, cerkev in družba. »Ako si predočimo«, nadaljuje doslovno Iist, »kulturno raven po ostalih pokrajinah Jugoslavije, vidimo, da je zadovoljivo edino kulturno stanje Slovencev. In naša sreča je, da smo na tem tako izpostavljenem delu Jugoslavije resnično kulturni. To nam je najboljše jamstvo, da bomo obstali v borbi v tem delu države, kjer se tareta dve veliki kulturi, nemška in italijanska. Ni gol slučaj, da stojimo v pogledu kulture najboljše v Sloveniji. Steletni kulturni vplivi so naučili Slovence, kako se je treba braniti pred raznarodovanjem. \ko bi Slovenci ne bili pravočasno spoznali pomena kulture, bi jih najbrž že davno ne bilo več.« To je javno priznanje višini naše ljudske kulture. Ako sami poudarimo naše kulturno stanje, se nekaternikom dozdeva, da stvar preveč diši po samohvali. Ce nas drug pohvali, odpade vsaka možnost takšnega očitka. Zato beležimo izjavo bratskega nam srbskega lista z zadovoljetvom. Vrednosti naše narodne kulture nič ne zmanjšuje, marveč jo povišuje ugotovitev novosadskega lista, da je naša ljudska kultura nujno delo narodne samoobrane. To je ugotovitev dejstva, ki ga spričuje zgodovina. Dejstvo pa je to: Ako bi naše ljudstvo ne bilo ustvarilo svoje narodne kulture, iz katere je neprestano črpalo duhovne in moralne sile, bi bilo ostalo zgolj ljudski material za širitev drugih narodov na njegovi lastni zemlji; že davno bi bilo postalo plen germanizacije, italijanizacije in madžarizacije. S svojo narodno kulturo smo sebe ohranili ter hkrati tudi zadolžili svoje jugoslovanske brate, ker bi brez nas in naše kulture tekla meja jugoslovanstva veliko južneje. Ugotovitev prvenstva slovenske narodne kulture v Jugoslaviji ne sme drugod vzbuditi zavisti ali nezadovoljstva. >Sr- bom in Hrvatom«, odkrito izpoveduje srbsko novosadsko glasilo »Dan«, »zato ne sme biti krivo, ako je danes slovenska kultura na višji stopnji od srbske in hrvatske. Nasprotno, tega se moramo samo veseliti, pa moramo stremeti, da se tudi med Srbi in Hrvati čimprej dosežejo stoodstotna pismenost, družabna in gospodarska organizacija in zlasti tudi slovenska delavnost. Pri današnjem stanju vidimo, da srbsko-hrvatsko razumništvo zaostaja za slovenskim. Inteligenco je torej treba najprej preroditi in usposobiti za resnično delo med ljudstvom. Ta preporod se ne da doseči s pomočjo političnih strank, ki predstavljajo za Srbe in Hrvate vse.« Novosadsko glasilo pravilno poudarja, da politika ni edino in vse, prosveta ni samo enakovredna, marveč nadvredna. Zato izvaja zaključek: Srbska in hrvatska kultura in prosveta naprej! Za nas pa sledi zaključek, ki ga novosadski list ne poudarja: Tudi slovenska kultura in prosveta naprej! Že stari Rimljani so imeli pregovor: »Kdor ne napreduje, rtazaduje.<< Slovenci ne smemo nazadovati. Od božje previdnosti nam dana naloga še ni končana. Kakor poedinec svoje naloge ni končal, dokler biva na zemlji, tako tudi narod ne. Ako bi narod sebi utvarjal, da je svojo nalogo izvršil, bi s tetn dokazal svojo godnost za to, da napravi na svoji zemlji prostor kakšnemu drugemu narodu. Za izvršitev življenjske naloge pa dela kakor poedinca tako narod sposobnega — prosveta. Zato je prosveta dolžnost vsakega: preprostega človeka, da se izobrazi, razumnika pa, da druge izobrazaje. Kdor te naloge ne vrši, je mrtev član Ijudske skupnosti. Naše ljudstvo je živclo in živi od duha: od narodnega in katoliškega duha. Naša slovenska in katoliška prosveta naj to življenje ohranja,- množi in okreplja. Zavedajmo se vsi, da je prava, solidna ljudska prosveta naša največja dika, pa tudi naša najvestnejša dolžnost.