Poitnina plalana v gotovini IZSELJENSKI VESTNIK KAFAEL GLASILO RAFAELOVE DQV2BE V LIVBLIAN mzm-libs:.« IZHAJA 15. VSAKEGA MESECA UREDNIŠTVO: LEONIŠČE UPRAVA: TYRSEVA C.52 V LJUBLJANI NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO LETNO DIN 12-ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24- OGLASI PO DOGOVORU LETO VII. LJUBLJANA, JUNIJ 1937. ŠTEV. 6 Izseljenci, domovina vas kliče! Srca in misli nad pol milijona naših dragih rojakov, raztresenih po širnem svetli, hite v domovino, ko so zvedeli, da obhaja letos 22. avgusta Rafaelova družba 10 letnico obstoja. Vsi tisti rojaki, ki poznajo nesebično in velikopotezno delo naše družbe, ki je vedno in povsod pomagala in se borila za pravice naših izseljencev, se je oklepajo kot otroci svoje matere in so ji za ves trud tudi hvaležni. Mnogi so se odločili, da poliite na to proslavo. Žrtvovali bodo marsikaj, nekateri si bodo pritrgovali pri hrani, obleki, pijači itd., samo da bodo še enkrat obiskali naše Brezje in sorodnike. Kdo bi mogel popisati vsa nežna čustva, ki se bodo porajala v srcih naših rojakov, ko bodo stopili na rodno zemljo in pod domači krov! Domovina, ti si kakor zdravje! Po tebi hrepeni srce in misel nate omami slehernega našega izseljenca, ki biva pod tu io streho in si s trudom služi skorjico vsakdanjega kruha. Vsi tisti naiši izseljenci pa, ki jim ni dano, da bi mogli dati saj za nekaj tednov slovo tujini, bodo pa prav gotovo v duhu dne 22. avgusta pri nas v domovini. Obhajanje 10 letnice kake ustanove še ne pomeni mnogo, zlasti še v sedanjem času, ko smo tega že navajeni. Toda deset let trdega dela, ki ga ima letos za seboj »Rafaelova družba«, ki skrbi v imenu vsega slovenskega naroda za nad pol milijona slovenske krvi, da nam ne utone versko, moralno in narodno v valovih tujine, to je veliko. O tem delu bi lahko napisali debele knjige. Več kot te besede povedo veliki kupi aktov, dopisov, prošenj itd., ki jih skrbno hrani Rafaelova družba in ki bodo še poznim rodovom živ dokaz, da je imela in ima družba dobro srce za naše izseljence. Kako cenijo naše oblasti delo Rafaelove družbe, je najlepši dokaz to, da je pokroviteljstvo naojen je in za ustanovitev države Jugoslavije. Smelo si upam tr- dnevi in večeri so otrokom potekali ob delu za izseljensko zbirko. Po božičnih počitnicah smo nadaljevali z delom. Vsak otrok je prispeval k zbirki; eni s knjigami, drugi z razglednicami, tretji s spisi — v odmorih smo v duhu romali k našim rojakom in gledali, kolikim bodo dobrodošle naše knjige, naša beseda. »Knjig, razglednic je lepo število; kaj ko bi napravili dve zbirki?« Veseli obrazi somi dovoljnopotrdi'li predlog. Odmori ne zadostujejo za to delo, otroci radi delajo ob popoldnevih. Knjige je bilo treba osnažiti, ovili in napisati napise. Spise smo uredili v redu, da povedo, kako preživlja leto naš kmet, žena in otroci; da pa povedo tudi o kmetovem prazniku, veselju in zabavah. Vsi sestavki so pestra slika; otroci pripovedujejo dragim rojakom v tujini besedo o domovini. Razglednice smo nalepili v album, ki so ga sešili učenci. Iz skromne prleške vasice se razgledamo po okolici, pa dalje preko Slovenskih goric, mimo mesta ob razvalini gradu Celjanov do bele Ljubljane in dalje do Triglava ob meji. Pohitimo še v hrvaške kraje, po Jadranu do zelene Boke kotorske, preko Hercegovine in Srbije do ravnin v Vojvodini. To zbirko sklepajo slike naših bogatih narodnih noš in narodni ornamenti. Školjke z našega Jadrana smo našili na lepenko, naj govore našim rojakom o naši bogati plavi njivi, o našem oknu v svet. Znamke so tudi uredili v lepo pregledno celoto. Otroci so mi veselo in kar ponosno prinašali izdelke s pripombami: »Tudi to je gotovo, pa je kar lepo. Jutri bomo odposlali Rafaelovi družbi.« Zadnja šolska ura; otroci prinašajo prgišča prsti. Prinesli so jo iz vseh krajev, od koder prihajajo v šolo. diti, da hi vse delo naroda ta doma za popolno svobodo ostalo brez popolnega uspeha brez izseljencev. Glavno delo za našo svobodo je brez dvoma vršil in izvršil Jugoslovanski odbor v Londonu, češka zgodovinarka Pavlova to jasno in doku-inentarično dokaže v svoji knjigi, ki je prevedena tudi v hrvaščino, »Zgodovina jugoslovanskega londonskega zbora«. Dokaže pa tudi, da je samo pokojni Pašič kriv, če ni odbor dosegel vsega, kar je nameraval. Drugo končno veliko delo je pa izvršil Jugoslovanski narodni svet v Washingtonu. Oba ta dva odbora so pa omogočile samo ogromne finančne žrtve naših izseljencev, zlasti Dalmatincev iz Južne Amerike. Saj je samo en Dalinatincc (Mihanovič) žrtvoval v ta namen mnogo milijonov v argentinski visoki valuti. Tudi smo izseljenci po državah Itižnc Amerike, še bolj pa Severne Amerike izrabili ves svoj vpliv na državnike dotičnih držav, posebno na predsednika Wilsona, da smo zahtevali od njih, da se zavzamejo za našo svobodo in naše narodne pravice. Bili smo krepki in odločni glasniki volje naroda doma, v svetovni javnosti pa smo povedali svetu in vladam to, česar narod ta doma ui sinel in ni mogel. Mi smo pa lahko zahtevali za narod popolno svobodo, proč od Avstrije. Otroci so dobro razumeli pomen te ure. Vsem je bila lepa tedaj, a danes num je ob spominu še lepša. Neka učenka je stresla zemljo v platneno vrečico (iz domačega platna), katero smo položili v leseno žaro. In učenci? Čudno so se jim svetile oči — učenki so se roke tresle. To je slovenska zemlja, drobec tiste zemlje, ki je prepojena z znojem slovenskega kmeta. Še nekaj pisem so napisali otroci, v katerih so opisali domače razmere, trpljenje in bedo, pa v tem tudi tiho zadovoljstvo. Domača zemlja sliši naše vzdihe; domači lesovi pošumevajo ob naših vriskih. Odposlali smo. Rafaelova družba je poslala prvo zbirko izseljencem v Gladbeck v Vestfaliji, drugo pa izseljencem v Tuque-gnieux v Franciji. Otroci so vsak dan pohiteli v duhu do Vestfalije in do Lotaringije: »Saj bodo veseli, občutili bodo naše utripe in naše pozdrave.« Prejela sem odgovor iz Francije, od Rafaelove družbe iu iz Nemčije. V vseh razredih smo ga čitali. Te modre in črne oči, zagorele so v čudnem ognju ob teh besedah: »Ko smo zagledali slovensko zemljo, smo molčali. Vsi smo imeli solzne oči. Po dolgem molku smo izpregovorili: lepo je, lepšega bi si ne mogli misliti.« Marsikdo je drugemu prikril solzo. Da, to je poživetje domovine; izseljencev v tujini in naše v domovini ob misli nanje. »Otroci, se jih bomo še spominjali?« »Še, še — prav radi. Kdaj bomo začeli pripravljati novo zbirko?« »Začnimo takoj. Poslali jo bomo v Chicago.« Kolikokrat se od tedaj ob zemljepisni uri opirajo oči mladih delavcev po zemljevidu: do naših pristanišč, pa po Jadranu in Sredozemskem morju preko Atlan- Jugoslovani v Združenih državah smo se v tistih velikih, zgodovinskih dneh pridno gibali, delali iu žrtvovali po svojih močeh in razmerah, da smo doprinesli svoj delež za svobodo vsak svojega naroda in zu ustanovitev države Jugoslavije. Zgodovina tega dela je prav zanimiva in bi bila vredna, da se je loti kako spretno pero in jo opiše tako, kakor se je vršila. Bila bi tudi skrajno poučna za vse vodilne kroge naše državne politike, zlasti notranje, ker kaže v posebno jasni luči pravo dejansko razpoloženje med nami jugoslovanskimi narodi — ali če hočete »plemeni« — glede skupnosti. Zlasti kaže narodnim voditeljem, kam in ka'ko bi morala biti usmerjena vsa naša notranja politiku, da bi nam dala v resnici mogočno in krepko, pa tudi solidno zidano državo. Tu naj omenim samo tozadevno delovanje med nami ameriškimi Slovenci. .Pravim med »nami«, ker sem bil takrat tudi jaz v Ameriki ia sem kot urednik več listov precej krepko posegel v vse to delovanje med ameriškimi Slovenci. Zgodovina slovenskega delovanja v Ameriki za našo narodno svobodo, je zelo značilna in bi bilo res potrebno, da se popiše. Dr. Kern, zdravnik iz ( levelanda, obeta v svojih »Spominih«, du se bo morda lotil tega dela. Prav želeti bi bilo, da hi se ga. Kmalu po izbruhu svetovnega vojnega požara Minister dr. Mih« Krek govori našim izseljencem Dne 15. maja je imel vbelgrajski kratkovalni radio postaji minister dr. Miha Krek krasen govor o majniški deklaraciji, ki so ga z veseljem poslušali naši številni rojaki v Ameriki. Jubilej g. I. F. Lupisn Vukiča Te dni je slavil g. Iv. F. Lupiš Vukič svojo 60 letnico življenja in 45 letnico, odkar se udej-stvuje v izseljenskem področju. Številnim čestitkam se pridružuje tudi naša družba. Minister Dragiša Cvetkovic govori v senatu o naših izseljencih Ob priliki proračunske debate, ki se je vršila 24. marca, je imel minister za socialno politiko, v čigar resor spadajo tudi naši izseljenci, važen govor o izseljenskem vprašanju. Mi iskreno želimo, da bi se lepe besede g. ministra tudi v praksi izvajale. Naši ljudje še vedno drve v tujino V letu 1936 se je izselilo iz naše države okoli 12.0(H) oseb, vrnilo pa se jih je okoli 4000. Peruškova razstava v U.S.A. Od 17. do 23. maja je bila izredno zanimiva razstava našega umetnika Peruška v Clevelan-du. Peruše'- je razstavil okoli 100 najnovejših slikovnih umetnin. tika do naših rojakov v Severni Ameriki. »Oh, da, tja bomo poslali našo besedo in naše pozdrave.« Pridne roke pripravljajo to novo zbirko. Hodim incd njimi. Vriva se mi vprašanje: »Ali bodo ponesli ta ogenj, to ljubezen do izseljencev v novo življenje? Ali bodo znali ob pravem času zastaviti pravo besedo in dejanje za naše rojaike v tujini tudi pozneje v življenju?« Nismo preroki, upati pa smemo in prositi: »Daj Bog, za naš narotl«. ze novice Jugoslovanski konzul Milan Pavičevic, domu iz Kotora (Dalmacija), je zapustil svojim sorodnikom velikansko vsoto denarja, ki znaša več milijonov dinarjev. Predsednik Roosevelt v U. S. A. pozdravlja naše rojake v Sev. Ameriki Letos se je zgodilo prvič v zgodovini našega izseljenstva v Ameriki, da je predsednik Roosevelt poslal osebno pismo slovenski konvenciji, ki je te dni zborovala v Clevelandu. Naši rojaki iz Amerike prihajajo v domovino Prva letošnja skupina 35 naših rojakov iz Amerike je prispela dne 9. junija v Ljubljano. Izletnike vodi naš odlični rojaik in organizator g. Leo Zakrajšek iz New Yorka. Naše drage Kljuke prisrčno pozdravljamo in jim želimo prijeten oddih na rodni grudi. Naši delavci gredo v Nemčijo 2(HM) moških delavcev gre v Nemčijo. Pred nekaj dnevi je šel skozi Maribor prvi transport 400 delavcev in delavk iz Prekmurja in Murskega polja za Nemčijo. V terek zvečer je šel že drugi transport s 580 delavci. Tudi ti so bili večinoma sami Prekmurci. Pred nekaj dnevi se je mudil v Mariboru zastopnik nemškega posredovalnega urada v Berlinu ter se je javil pri ravnatelju borze dela g. Golouhu radi najemanja delavcev za poljska dela v Nemčiji. Izjavil je, da rabi 2000 delavcev. Okoli tOOO jih je sedaj že našel na področju Borze dela v Murski Soboti. V torek sta najemala z ravnateljem borze dela delavce na Ptujskem polju, vendar nista naletela na dovolj zanimanja. Prihodnji teden gresta zopet v Ptuj. Nemčija sprejema samo zdrave, mlade in neporočene ljudi obojega spola, ki se morajo zavezati, da bodo ostali v Nemčiji do decembra 1938. Zaposleni bodo na manjših posestvih ter bodo prejemali poleg hrane in stanovanja še 30—44) mark plače na mesec. Skrb za kulturo izseljencev Kakor so slovenski listi že sporočili, je kr. banska uprava v Ljubljani začela zbirati slovenske knjige za izseljence. Tu hočemo le do- v Evropi je bilo tudi vsem trezno mislečim Slovencem jasno, da je prišel tudi za slovenski narod velilki čas, ko bi se dala izvojevati narodna svoboda. Vsi smo bili takoj prepričani, da bo Avstrija propadla. Bil je del ameriških Slovencev, ki je obžaloval umor Franca Ferdinanda, da bi se bil kot prva etapa našega narodnega osvobojenja izpeljal njegov načrt Jugoslavije, to je s popolno avtonomijo. Drugi del je pa takoj takrat videl, da je naša prihodnost samo tam, kjer jo je pokazal pok. dr, Krek in za njim dr. Korošec, v združenju vseh Jugoslovunov. V tem delu so posamezno nastopile vse tri »stranke« ameriških Slovencev, druga za drugo, če smemo tako imenovati tedanje tri tabore, v katere so bili ameriški Slovenci po svojem prepričanju razdeljeni. Prvi so nastopili tako zvani »narodni« pod vodstvom Sakserjevega dnevnika »Glas Naroda« iz New Yonka. Kmalu po začetku svetovne vojne, dnevu se ne spominjam več, je nastopil v tem listu z mogočno ukcijo neki skrivnostni Ivan Blatnik. Začel je naravnost sijajno. V najkrajšem času je razgibal celo ameriško Slovenijo in dosegel skupni zbor, kjer se je ustanovila prva taka organizacija pod imenom »Slovenska narodna liga«; dasi nihče prav ni vedel, kdo je ta Blatnik. Dr. Kern trdi v svojih spominih, da se je pod tem imenom skrival bivši duhovnik Bev. France Kerže. Postavila si je za svojo nalogo popolno osvoboditev slovenskega naroda, toda bolj v smeri Velike Srbije. Mogočno, pravim, je nastopila tu akcija in našla mogočen odmev med ameriškimi Slovenci, ki so rudi sodelovali in jo radi tudi finančno podpirali. Toda niso jo dobili v roke pravi ljudje, ki bi bili širokopotezno vzeli to delo v roke. Tako se je zgodilo, da je bila liga s svojo ukcijo samo mogočen ogenj slame. Mogočno je zagorel, pa prav tako hitro ugasnil. Takrat je prišel v Ameriko tudi odposlanec jugoslovanskega londonskega odbora dr. Niko Zupanič, ki je bil zelo nesrečen, morda netakten v svojem nastopu. Posebno njegova brošura »Slovenija — vstani!« je bila zelo ponesrečena. Ves katoliški del Slovencev je odbil. »Glas Naroda« ga je pa globoko razžalil s karikaturo nekega Jagra, ki je na bogokleten način smešil delo škofu dr. Jegliča, dr. Kreka in dr. Korošca za narodno osvobojenje. Tako je bila liga uničena. Njeno finančno dediščino je baje dobil dr. Niko Zupanič za podporo londonskemu odboru. Kot »radikalen klerikalec«, za kakršnega so me liberalni in socialistični slovenski listi razvpiti, v to akcijo Ivana Blatnika nisem posegel, da stvari, ki je bila idealna, ne bi škodil. Mi- dati, da podobno važno kulturno nalogo vrši naša Družba sv. Mohorja, Ustanovila je tako-zvani Slovenski kulturni dinar, ki ga najmanj da sleherni Mohorjan v zbirko, ki je vsa namenjena za nabavo Mohorjevih knjig za naše izseljence. Kakor posnemamo iz letošnjega njenega koledarja, so v letu 1936 da rovu! i Mo-horjani za ta namen Din 6060. Iz tega je družba nabavila in odposlala knjige 303 udom (posameznikom in organizacijam). Ker štejejo letošnje Mohorjeve knjige pet zvezkov, je torej družba odposlala 1515 knjig v Argentino, Francijo, Nemčijo, Belgrad, Skoplje itd. Pripominjamo, da je letošnja zbirka kulturnega dinarja za enkratno vsoto večja od lanske. Ne smemo pa pozabiti, da tudi Rafaelova družba sama zbira knjige za naše izseljence. Vsem odposlanim knjigam je treba le želeti obilo uspeha. Finančno poročilo Kranjsko slovenske katoliške Jednote Kranjsko slovenska katoliška Jed no ta je bila ustanovljena v letu 1894, svoj sedež ima v Chi-cagi. Od svoje ustanovitve do danes je izplačala podpor za 6,132,642 dolarjev. — Preostanek dne I. decembra 1936 je znašal 3,605.153.40 dolarjev, prejemki v decembru 1936 179.978.53 dolarjev, skupno dohodkov 3,785.131.93 dolarjev. Izdatki v decembru 1936 105.679.20 dolarjev, preostanek 31. decembra 1936 je znašal 3,679.452.73 dolarjev, jev. Poročilo mladinskega oddelka Kranjsko slovenske katoliške Jednote: Za pol leta od I. julija 1936 159.045.25 dolarjev, prejemki pol leta 20.183.50 dol. Skupni dohodki 179.228.75 dolarjev. Izdatki za pol leta 9.672.74 dolarjev, preostanek 31. decembra 1936 169.556.01 dolarjev. • Olajšave za pisemsko občevanje z izseljenci v Južni Ameriki. Naše uredništvo je obiskal K. Zainboni, ravnatelj belgrajske postaje francoskega letalsikega društva »Air France«, ki je kot mlad strokovnjak organiziral balkansko službo te danes največje francoske letalske ustanove. Družba »Air France« je sklenila, da hoče predvsem iti na roko tudi našim izseljencem v Južni Ameriki ter njihovim svojcem v Jugoslaviji, in sicer s tem, da je svoje letalske zveze tako preuredila, da lahko v najkrajšem času dostavi pisemsko pošto iz Jugoslavije v Južno Ameriko in obratno. Ravnatelj g, Zainboni je pri svojem obisku opozoril posebno na to, da pride na primer pismo, ki ga oddamo v Ljubljani, vsak petek do 19. ure in ki ga v so- slil sem si, če ine bodo potrebovali iu hoteli imeti, me bodo že povabili. Ko je liga zaspala in sein se bal, da bi znal ta njen neuspeh za stalno onemogočiti vsako drugo enako akcijo, sem 1. 1916 v 10. številki »Ave Muria« objavil daljši članek pod naslovom Odkrita beseda«. Zubrisuti sem hotel mučen in škodljiv vtis propada lige in navdušiti katoliški del ameriških Slovencev za novo, boljšo in bolj previdno akcijo. Navduševal sem, du bi ameriški Jugoslovani, zlusti Slovenci, izduli v iinenu slovenskega naroda doma posebno deklaracijo, v kateri bi povedali: »Da tudi mi Se živimo, kje so naše narodne meje, du sicer še nikdar nismo imeli svobode, du si jo pa vendar enkrat želimo, da, da jo zahtevamo, ker drugače ne bo miru, da smo se tudi mi zbudili in se zuveduino, da smo in da imamo tudi mi, kakor vsak drug narod, pravico do obstanka, do koščka lepe zemlje, katero so nam pustili naši očetje kot dediščino, kupljeno z njih srčno krvjo... Povejmo, če nas sedaj še bolj razkosajo, bodo imeli mesto laške irredente v Primorju slovensko irre-dento. Ako pridejo drugi kosi pod Nemcu ali Madžara, da bo vedna nezadovoljnost, vedru boj in vedni prepiri.« (»Ave Muria« 1. 1916, str. 196.) Kmalu nato se je vršil v Pittsburgu velik shod vseh ameriških Jugoslovanov, ki je izvršil veliko delo, vendur take deklaracije ni izdal. O vzgoji voditeljev katoliških društev boto prevzame v Belgradu letalo »Air France«, že v ponedeljek v Natal, v torek v IIio de Janeiro, v sredo v 15Uenos Aires in Montevideo, v četrtek pa že v Santiago v državi Čile. Torej v dobrih treh ali štirih dneh dobi izseljenec v Argentini pismo, ki je bilo oddano v Ljubljani z oznako letalske pošte. Doplačila so malenkostna. Iz Belgrada odhajajo letala »Air France« poleg v sobotah tudi še v sredah in je treba zalo oddati v Ljubljani pisma vsaj v torek od-nosno v petek do l(). ure. Gospod Zumboni nas je naprosil, da svojim bravcem sporočimo, da je »Air France«, posebno pu niegov belgrajski urad, ki se nahaja v Kralja Petra ulici št. vedno radevolje na razpolago za vse usluge, ki jih v okviru svojega delokroga lahko stori za jugoslovanske izseljence v Južni Ameriki od-nosno za njihove svojce v Sloveniji. Poslanik dr. Izidor Cankar v Jugoslovanskem podpornem društvu in v Jugoslovanskem klubu. Pred kratkim je obiskal naš .poslanik dr. Cankar Jugoslovansko podporno društvo, ki iina sedaj okoli 5(H) članov. Ob tej priliki je g. poslanik naglasil, da je prišel v Buenos Aires s trdnim namenom, da sodeluje pri delu za organiziranje naše kolonije, ki je bila v mnogih pogledih popolnoma zanemarjena. Posebej je še poudaril potrebo, da se Jugoslovanski klub razvije in okrepi tako, du se bo mogel častno vzpo-rejati s podobnimi reprezentativnimi udruženji drugih narodnostnih skupin v Buenos Airesu. G. David Doktoric je z odlokom ministrstva socialne politike in narodnega zdravja imenovan za honorarnega atašeju pri kr. poslaništvu v Buenos Airesu s sedežem v Montevideo. Čestitamo! Prva prireditev slovenskega šolskega društva v Buenos Airesu. Slovensko šolsko društvo je v nedeljo 9. maja priredilo lepo slavje s pestrim sporedom. Na prireditvi je nastopil tudi pevski zbor slovenskega prosvetnegu društva. Čisti dobiček je namenjen vzdrževanju slovenske šole, ki je bilu pred kratkim otvorjena. Tajnik dr. špiro Želalie je prispel 7. maju nu naše kraljevo poslaništvo v Buenos Aires. Majniška proslava v Taboru, Buenos Aires. V proslavo delavskega praznika je priredilo društvo »Tabor« dne 2. maja lepo proslavo. Otvoritev slovenske šole na Dock Sudu v Južni Ameriki. Dne 2. maja je bila na slovesen način otvorjena slovenska šola na Dock Sudu, ul. Kacundo Quiroga 1721. Deca je izvajala kratek program, nakar se je vršilo vpisovanje šolarjev. Otvoritvi je prisostvoval naš poslanik v Buenos Airesu, minister g. dr. Izidor Cankar, in zastopniki Jugoslovanskega centralnega šolskega udruženja. Izseljenska mladina v Nemčiji se zahvaljuje g. banu dr. Marku Natlačeni! za naklonjenost, da je omogočil, da bo imela mladina priliko obiskati svojo domovino, oziroma domovino svojih staršev. Mladina poudarja v zahvali veliko ruzumevanje g. bana za izseljence. Gospo 1 Sli-hur sam se tudi zahvaljuje g. banu in ga veseli, da ga g. ban razume pri njegovem težavnem delu. Izseljenska mladina z navdušenjem izgovarja ime g. bana — ime svojega dobrotnika. Darovi naše mladine za naše izseljence. Podmladek Jadranske straže na meščanski šoli v Ljutomeru, ki ga vodi učiteljica gdč. Julija Šu-šteršičeva. je poslal Rafaelovi družbi v Ljubljani 1(H) knjig, 2 umetniško izdelani in poslikani /ari s slovensko zemljo, 2 krasna albuma / razglednicami. I zvezek s spisi o življenju v domovini. I zbirko znamk in I zavitek znamk. Naša družba bo te krasne zbirke poslala našim izseljencem v Chicago in v Rosurio. V imenu naših izseljencev se Rafaelova družba plemenitim durovulcem iz srcu zahvaljuje. Dopisnikom „Rafaela'! Zaradi pomanjkanja prostora smo morali precej dopisov odložiti za prihodnjo številko, kar naj nam naši sotrudniki In sotrudnice blagovolijo oprostiti. Dopisi za prihodnjo številko „Rafaela" morajo biti v uredništvu do 4. julija, zato, prosimo, pohitite z dopisi. Izseljenski učitelj g. Anton Šlibar je načel v zadnji številki nad vse važno in aktualno vprašanje o vzgoji voditeljev katoliških izseljenskih društev. Manjka nam jih povsod, res je, toda kdo naj jih vzgoji in kako? Kdo? Če naši izseljenci v tej ali oni koloniji še niso organizirani, kdo naj jim ustanovi društvo: pevsko, tamburaško, podporno ali kakršnokoli že? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Če med člani že obstoječih društev nastanejo spori, kdo naj jih ublaži? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Kdo naj ustanavlja šole za našo izseljensko mladino? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Kdo naj poučuje petje, godbo, kdo naj bo režiser, kdo naj vodi prireditve sploh? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Kdo naj preskrbi brezposelnim delo? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Kdo naj bo posredovalec izseljencev pri naših in francoskih oblasteh? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Kdo naj vodi izlete v domovino. Kdo naj razširja naše katoliško časopisje? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. Naši izseljenci ne bivajo na enem kraju. Potovati je treba po 10, 20, 30 in tudi 100 kilometrov, da prideš do njih. Kdo naj trpi Andrej Ferjuc, izseljenec, Francija: Kaj do z nami? Vedno bolj se pojavlja med nami izseljenci potreba po delavski pogodbi, katero z dnevu v (lun občutneje pogrešuino. Med tem, ko si francosko delavstvo prisvaja vedno več eksistenčnih in socialnih ugodnosti, katerih so deležni tudi izseljenci skoraj vseh nurodnosti, pričakuje naš izseljenec, odkod in kdaj mu bo pomagano; nestrpno in željno hrepeni po blagodejni kaplji domovine, da si z njo osveži že skoraj izsušeno srce, katero je bilo vedno polno kipeče ljubezni ter brezmejne vdunosti do domovine. Gleda se na nas z višku kot nu manj vredne zemljune, kot nu nebogljene gojenčke mačehe, ter se nas naziva sinove sovražne države. < Da označim enega izmed mnogoštevilnih slučajev neugodnosti, kakršnih so deležni naši izseljenci, kuteremu na sled sem prišel slučajno pri srečanju svojega znunca: »Odkod in kam pa tako jezen, Juro? Saj se ti oči svetijo kot razjarjenemu risu!« »Ah, kaj se ne bi jezil radi takšnih sitnosti! Ako te zanima vzrok moje jeze, se pa vsediva malo na teraso one gostilne, pu ti povem pri kozarcu limonade celo zgodbo.« Rečeno — storjeno! Vsedla sva se za okroglo mizo, pogledal me je malo postrani in pričel: »Tebi, Andrej, je gotovo že kaj znano o najnovejših odredbah železniške uprave, katera do-lo( 'a 40% popust vožnje v času plučanegu dopustu za fruncoske pa tudi inozemske delavce. Ker imam namen oditi letos k svojim znancem v Severno Francijo, sem dal v svoji obratni pisarni za dosego potrebne vozne izkaznice izpolniti formular, ga dal potrditi na občini ter se takoj podal z njim v Thionville na železniško postajo. 1'radmk pri okencu, zelo prijazen in zgovoren mož, je vzel imenovani formular, zahteval družinsko knjigo, fotografijo in pet frankov ter me mimogrede vprašal, če sem Francoz. Nu moj odgovor, do sem Jugoslovan, me je pogledu! ter mi velel, naj mulo počakam. Po nekaj minutah se vrne s tozadevnimi pravili, lista po njih ter rai končno reče: »Obžalujem, toda pri najboljši volji vam ne morem ustreči, kajti Jugoslavija v tozadevnih pravilih ni označena.« Čital je: Poljaki, Romuni, Mad- potne stroške? Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj. V evropskih državah živi (ne vštevši Italije in Avstrije) 115.000 slovenskih izseljencev. Med njimi deluje kakih 10 slovenskih duhovnikov (odnosno takih, ki so se našega jezika naučili) in 3 učitelji. Ti opravljajo vsa našteta in nenašteta dela in sedaj naj vzgajajo še voditelje katoliških društev? Kako in kdaj? Ne! Nekdo drugi nam mora priskočiti na pomoč in to je domovina. Izseljenski duhovnik in izseljenski učitelj ne moreta storiti drugega, kakor izbrati primerne mladeniče in dekleta ter jih poslati za eno ali dve leti domov. Kdo naj jih pa doma vzgoji in jim da potrebnih smernic? Sijajno sta se v tem oziru obnesla, ur-šulinski samostan v Ljubljani za dekleta in salezijanski zavod na Kodeljevem v Ljubljani. Banska uprava naj bi stalno vsako leto dala podporo dvema izseljenskima fantoma in dvema dekletoma; potne stroške bi morali pa utrpeti starši, saj se še najdejo kljub vsemu očetje in matere, ki se zavedajo, da je izobrazba najboljša dota. Prihodnjič bomo pa pogledali, česa bi se morali bodoči voditelji naših katoliških društev v tujini naučiti. Janko Jankovič, izseljenski učitelj, Francija. žari, Čehoslovaki, Italijani itd., toda Jugoslavija ni označena. Na moje vprašunje, kako je to mogoče, mi pravi, da Jugoslavija še nujbrž ni nupravila delavske pogodbe s Francijo ter je /uradi tega označena kot neprijateljica iste. Prijazni uradnik mi je svetoval, naj se obrnem na vodstvo sindikata, katero naj interveniru tudi zu nus, mi vljudno odzdravil in mi še želel dosego zaželjenega. Žalosten in potrt sem se vračal proti domu, jezen v spoznanju, da sem brezpraven izseljenec. Kesam se, da sem pošiljal svoje prihranke v domovino sorodnikom, da si malo opomorejo, ker jim slaba prede, deloma pa tudi v denarne zavode. Povej mi, Andrej, uli se izplača še gojiti domovinski čut, ljubezen, ter pri takih razočaranjih požrtvovalno živeti za domovino? Ali bi ne bilo boljše postati Francoz ter postati član naroda, kateri nas je kot tujce gostoljubno sprejel, Ali bi ne bilo pametnejše pridobiti si državljunstvo Frun-cije, kutera nas bo ščitila kot svojce?« »Ne govori tako!« ga prekinem. »Domovina ostane vedno domovina, tudi ako se rodiš in umreš na tujem. Premisli, da je v domovini tudi še kotiček zate, kjer se lahko odpočiješ. Ne oporekam ti sicer, da domovina nvnogo premalo misli na nas, toda pomisli, da ne bo vedno tako, da se v zadnjem času zopet nekaj sliši o oni nesrečni delavski pogodbi, katera nam je res potrebna in zu kutere ureditev bi dolgoletna povojna doba že res zadostoVula. Premisli, da se tudi pri nas izpreminjajo vladni režimi, da se pojavljajo že možje, kateri bodo imeli razumevanje in ljubezen tudi za narod, kateri bodo poskrbeli tudi za nas, zapuščene izseljence, ter nam bodo dokazali, da naša jubezen ni bila zastonj.« »Lepo znaš govoriti, prijatelj, ter osvežiti upanje in okrepiti pogum. Toda čas poteka, izpijva na tvoje zdravje ter na uresničenje tvo-jegu prepričanja in mojega upanja. Zdravstvuj do svidenja!« Taki in enuki primeri so z dneva v dan številnejši. Izseljenci se čutimo osamljene. Razmeroma majhna kulturna in prosvetna delovanju, kuteru si ustvarjamo po večini sami, ne zadostujejo več. Naš izseljenec potrebuje tudi gmotne, socialne podpore od domovine. Zato prosimo Rafaelovo družbo, da tudi ona opominja vladne kroge k potrebnemu koraku. Kaj delajo naši po svetu Nemčija Izlet izseljencev iz Nemčije nn izseljenski kongres, — V avgustu praznuje Družba sv. Rafaela v Ljubljani svojo desetletnico obstoju. Kaj je bilo to društvo za nas izseljence, nam ni treba še posebej poudarjati. Skozi vso to dolgo dobo nam je neizmerno koristila. V njej zre vsak izseljenec svojo zaščitnico. Zato bi bilo napak, da bi mi stuli ob tako pomembni desetletnici ob struni. Dolžnost izseljencev je, du se te pomembne proslave udeležimo v čim večjem številu. Pa še en vzrok je, da pohitiino v teh dneh v Ljubljano. Izseljenska družba sv. Rafaela hoče svoj delokrog še razširiti, zato bo prav v teh dneh v Ljubljani ustanovljena Izseljenska zbornica. Vsi veliki narodi imajo že take ustanove, zato ni čuda, da so pač že davno daleč pred nami. Toda ni še prepozno. Izseljenska zbornica nam bo nadomestila vso zamujeno. Tudi v Nemčiji smo sklenili, da se udeležimo desetletnice Družbe sv. Rafaela. Vljudno povabimo vse naše izseljence, da se v čim večjem številu udeleže izleta, katerega bomo organizirali mi, za kar nas je tudi družba v Ljubljani pooblastila. V kratkem bomo razposlali vsem društvom povabilne liste, na katerih bo označena cena in vse druge podrobnosti vožnje. Že dunes pa opozorimo, da se bomo odpeljali dne 15. avgusta in vrnili 51. avgusta zopet nazaj v Nemčijo. Vse informacije dobite pri izseljenskem učitelju v Gladbecku (šlibar Tone, Glad-beek i. Wcstf., Steinstrasse 6) in zveznem predsedniku g. Dobruvcu (Gladbeck i. Wcstf., Land-strasse 48). Pripravljalni odbor. Gladbeck. — Skioptično predavanje: Evhari-stični kongres v Manili. Svetnik g. lensundern, ki je domala prepotoval že skoro ves svet, se je udeležil tudi zadnjega evharističnega kongresa v Manili. Na zadnjem zborovanju glad-beškega društva sv. Barbare, ki je bilo na bin- koštni ponedeljek, je imel g. Tensundcrn prav zanimivo predavanje s slikami o tem za katoliško cerkev prevažnem kongresu. Opisal nam je vso zanimivo vožnjo preko Sucsa, mimo Cey-lona, azijskih otokov do Filipinov. V kratkem nam je opisal vse bujno življenje v glavnem mestu Manili, šegah in običajih tumošnjih prebivalcev. Poudarjal je pobožnost Filipincev od najvišjih državnih zastopnikov do najpreprostejšega delavca. Nato je prešel na Ikongrcs sum. Ob lepih slikali nam je pokazal vso veličastvo kongresa, ki se je zlusti odražalo v velikanski procesiji in veličastni daritvi sv. maše ob velikanski udeležbi pobožnega ljudstva. Na kongresu je bilo zastopanih 55 narodov. Prav zanimivo je g. svetnik tudi pripovedoval, kako je srečal v Manili znance. Ogromen stadion, v katerem so se vršile vse najpomembnejše slovesnosti, je ležal ob morju, kar je imelo še poseben pomen. Tako so naši zborovalei v duhu sledili ob prijetnem pripovedovanju poteku te ve-Učastne manifestacije za katoliško cerkev. Drugi del zborovanja je bil spopolnjen z razgovorom o nameravanem izletu v domovino. Družba sv. llufulea v Ljubljani nas vabi k svoji desetletnici obstoja. Pravi izseljenec se mora zavedati, kaj vse nam je bila in nam bo še ta družba. Zato je pač naša dolžnost, da se v čim večjem številu udeležimo ti! proslave, ki je obenem združena z ustanovitvijo »Izseljenskega instituta«. V tem smislu so govorili g. Tcnsun-dern, predsednik g. Dobrave in izseljenski učitelj g. šlibar. Ob koncu smo se spomnili umrlega člana Frica Škrubarja iz Zagorja, katerega so člani našega društvu v obilnem številu spremili na zadnji poti. Gospod predsednik je tudi prosil zboro-valce, da se v čim večjem številu udeleže procesije sv. Rešnjega Telesa. Francija Naše potovanje v Jugoslavijo. Vedno bolj pogosto prihajajo pisma z vprašanji, kako je z našim potovanjem, kdaj gremo, koliko bo stalo itd. Kdor bere »Rafaela«, dobi v vsaki številki bolj natančne podatke, zato naj se potrudijo vsi, ki jih morda to potovanje zanima, da naroče »Rafaela«. Zaradi pregleda ponovimo tu dosedanje podatke: t. Iz Merlebacha odidemo 31. avgusta t. 1„ tako da pridemo na Brezje v nedeljo 112. avgusta zjutraj k slovesnostim, ki &e tam vrše. 2. Potujemo: Merlebach, Strasbourg, Miinchen, Salzburg, Jesenice, Ljubljana. 3. Vsa ta vožnja sem in tja bo stala okrog 540 frankov. 4. Otroci do 4, leta ne plačajo nič, od 4. do 10. leta polovico, nad 10 let celo vožnjo, 5. Vsalč naj uredi: a) svoj potni list; b) svojo Carte d' identitč (ali recepisse je prav tako dobro!); c) vsak naj pripravi dve fotografiji — če gre vsa družina, od vse družine; d) kdor delu kjerkoli že, rabi: Lettre de rapelle in conge du patron. Kdor dela pri »Sarrc et Moselle« in Petite Rosselle, se bo priglasil pri podpisanem, ki bo ti dve listini uredil. 6. Čas priglasitve bo od I. do 31. julija 1957. Priglasiti se je treba iz okolice Merlebacha pri Jugoslovanski katoliški misiji v Merlebachu (Grims Stanko, aumonier yougoslave, 15 rue de 1'čglise, Merlebach, Moselle), iz okolice Auin'«tzu pri izseljenskem duhovniku gosp. švelcu v Au-metzu (Švelc Antoine, aumonier vougosluve, Au-metz, Moselle), v severni Franciji pri msgr. Zupančiču. 7. Pri priglasitvi je treba plačati celo vsoto. 8. Iz Ljubljane se odpeljemo nazaj v Francijo v nedeljo 12. septembra zvečer. 9. Sedaj je odgovorila tudi direkcija »Sarre et Moselle«, da bo imel plačan dopust samo tisti, ki pripada skupini (Schachtu), ki bo imela istočasno dopust, Kot je to že naznanjeno vsem skupinam. Želeč, da bi vam ljubi Bog ohranil zdravje, da se srečno snidemo, vas pozdravlja izseljenski duhovnik Stanko Grims. Veličastna proslava »Triglava«. Merlobach-Frcyming. Pod pokroviteljstvom generalnega konzula v Metzu, g, dr. I lica, se je na binkoštno nedeljo 16. maja vršila slovesnost blagoslovitve zastave pevskega društva »Triglav« v Merlebach-Frey-mingu. Gotovo so,- taki prazniki že v domovini nekaj izredno lepega, toliko bolj pa še v tujini, kjer se naša slovenska in jugoslovanska zavednost nikakor ne zmanjša. Članov društva »Triglav« je 44). Zbirali so prispevke že dalj časa in so se za današnjo prireditev skrbno pripravili. Vso svojo spretnost pa je vložil neumorni predsednik društva g. Matko Mlekuš. Du je bila slovesnost blagoslovitve nove zastave še večja, so se zbrali predstavniki jugoslovanskih in frun-coskih oblasti. Na prebivalce Merlebacha je napravila vsa slovesnost velik vtis in posebno še sprevod i/. Jugoslovanskega doma. Na čelu je korakala godba, za njo botri zastave, g. generalni konzul iz Metza z go. soprogo, merlebaški župan, g. Colson in gospa MUller, soprogu župana v Freyiningu, g. Moltara Alojz in ga. Šinkovec, g. Lessel in ga. Darbois; nadalje med povabljenimi izseljenski komisar iz Pariza g. Nikola Jerič, freyminski župan g. MUller, policijski komisar iz Freyminga, šef orož. postaje, zastopniki pariških društev g. Franjo Mikolij in g. Milic Nikolič, dr. Radojčevie z nekaterimi jugoslovanskimi inteligenti iz Nancvju; nadalje jugoslovanska, francoska in poljska društva z zastavami, med katerimi so nosile belo oblečene slovenske deklice še nerazvito zastavo »Triglava«; največjo pozornost pa so vzbujale naše lepe slovenske narodne noše. Sprevod je napolnil staro župnijsko cerkev v Merlebachu, ki je bila okusno okrašena. Na prižnico je stopil naš izseljenski duhovnik iz Pariza g. Ferdinand Kolednik in spregovoril v slovenskem in francoskem jeziku prazniku primerno besedo. Takoj po pridigi je pred oltarjem slovesno blagoslovil zastavo v slovenskem jeziku izseljenski duhovnik g. A. Švelc, kateremu sta asisti-rala še domači izseljenski duhovnik g. Stanko Pozor, izseljenci! V Ljubljani-VIč prodam lepo posest; novo hišo z 2 enosobnima stanovanjema, pralnico In ostalimi pritiklinami, z velikim obdelanim vrtom, zemljišče meri 879 m2, za ceno Din 78.000. Gotovine je potrebno vsaj .0.000, ostalo se eventuelno prevzame. Cenlene ponudbe sprejema uprava Izseli, vestnlka .Rafaele', L]ubl]ana, Tyrieva c. 52 Grims in izseljenski duhovnik iz Pariza g. Ferdinand Kolednik. Kakor so ljudje pripovedovali, je bilo prvič v zgodovini slovenskih izseljencev v Merlebachu, du so trije slovenski duhovniki v krasnih mašniških oblekah stopili pred oltar. Slovesnost je, še povzdignilo krasno petje mer-lcbaškega cerkvenega pevskega zbora. Po stari navadi se je po sv. maši sprevod ustavil pred spomenikom padlih vojakov, kamor je položil gen. konzul dr. Ilic krasen venec. Takoj nato se je sprevod podal pred župno cerkev, kjer so se vsi prisotni fotografirali, nukur so se vrnili v Jugoslovanski dom, kjer je bil razhod. Nekaj krasnega je bila tudi popoldanska prireditev v dvorani »Petry« v Freymingu, kamor so prišli tudi mnogi gostje iz vseh bližnjih in daljnih slovenskih kolonij. Velikanska dvorana je bila prepolna. Po odigrani otvoritveni koračnici je predsednik »Triglava« g. Matko Mlekuš nagovoril zbrane v slovenskem in nemškem jeziku in jim razložil do podrobnosti vse oznake društvene zastave. Potem je povzel besedo v francoščini g. dr. Radojčevie iz Nancyja in poudarjal zasluge in delo domobranskega društva »Triglava«. Zbor društva je nato zapel pozdravno pesem, Venček narodnih pesmi od dr. Antona Dolinarja. Prišel je slovesni trenutek razvitja zastave. Generalni konzul g. dr. Albert Ilič je stopil na oder in se zahvalil društvu za njegovo patriotsko delovanje in ga vzpodbujal k vnetemu nadaljnjemu delu. Med zvoki fanfare je nato razvil zastavo in jo izročil predsedniku. Godba je zaigrala državno himno, potem pa je g. konzul obesil na zastavo trak, ki ga je poklonil društvu naš poslanik v Parizu g. dr. Božidar Purie (napis na njem: Društvu »Triglav« poslanik Purie), nato pa še svojega, krasno vezenega, z napisom: G. i gdja. dr. Ivan Albert Ilič, generalni konzul u Metzu, jugoslavenskeniu društvu »Triglav«, Merlebach. Za njim je spregovoril g. Nikola Jerič, naš izseljenski komisar v Parizu, ki je v imenu ministra socialne politike g. Cvetkoviča poklonil društvu lep trak v državnih barvali z napisom: Jugoslavenska zajed niča u Francuskoj Triglavu. Zopet drug trak je nosil napis: Gesangverein Triglav gewidmet N. Lessel. Naslednji trak je bil bel z napisom: Ker smo se veselo skupuj znašli slovenski rojaki 1957 — Cecile Darbois. Temnordeči trak je imel napis: Za spomin od slovenskih kolesarjev in pevskega odseka Gorenjski slavček. Stiring Wendel. Krasen temnozelen trak je darovalo podporno društvo sv. Barbare — 16. 5. 19%7. Zopet drug trak je nosil napis na rumenordeči podlagi: Offert par la Chorale Concordia — Sarreguemines 1957, Zopet drug trak, lep bel, je nosil napis: Gewidmet voin Gesangverein llar-monine Stiring Wendel 1957. Društvo je dobilo tudi šest pozlačenih žebljev in tudi nekaj denarnih darov. — Sploh je nekaj izrednega, da je to naše slovensko društvo deležno tolikega navdušenja tako od strani sorojakov, kakor tudi od strani tujcev, med katerimi žive naši izseljenci. Sicer pa je to naše društvo res zaslužilo vse priznanje, kajti v radiu v Strassbourgu je nastopilo že dvakrat in francoska javnost je pozdravila to prireditev kot oba prejšnja nastopa v radiu. Ko so vsi darovalci poklonili svoje darove, ie godba zaigrala še francosko državno himno. Nato so nastopila še razna pevska društva; najlepši odmev je pa imela nekaka pesem, dekla- mocija male Bregurjeve Angelce, rojene 26, februarja 1027: Slovenska pesem naj zadoni, da lio odmevalo do belosneženih sten Triglava, veselo oznanenje radostnega dneva, ker društvo Triglav ima danes svoj praznični dan, njegov novi prapor je ves s cvetlicami obdan, Ni svila navadna, ki v vetru pihlja, temveč simbol društva — biser pevskih src! Pevci prisegajo nanj, ker je ponos slovenskih ljudi, prisegajo nanj, ker je poroštvo veselih dni, prisegajo nanj, ker je iponos slovenske pesmi, Skalnati Triglav, pridno Slovenko, in zraven še barve tri, so pevci na la svoj prapor pripeli. Bela je barva slovenske časti, skozi veke gori, skozi rodove živi, modra je barva našega neba, modra je vera slovenskega srca, rdeča je barva naše krvi, rdeči kre, >vi iz davnih bojnih dni. Ne bele, ne modre, ne rdeče ne pozabimo, za čast, za ponos jugoslovanski živimo, v prsih naših kipi in plamti, naše nam srce za slovensko pesem gori! Prapori naprej in kvišku bratsko srce — dvig- nimo glave, ker se nova zastava časti... Pozdravlja vas ves... Dobrodošli! In vam vso srečo želi! Razumljivo, kar manjka tej pesmi, pa nadoknadijo občutki srca, saj jo je napisala izseljenska mati, ki že dolga leta ni videla svoje ljube slovenske domovine. Pogumni nastop deklice je dvorana pozdravila z navdušenim ploskanjem. Za konec te lepe proslave so združeni slovenski zbori zapeli še znano »Naj čuje zeml ja in nebo« po novem napevu mladega pevovodje, domačina g. Avgusta Rohra, ki z največjim veseljem goji naše lepo slovensko petje. Ponosni »Triglav«, kljubuj vsem viharjem, ne omahuj, ampak drži se dosledno tudi v bodoče svojih načel! F. K. Razno iz Merlebacha in okolice. Poročili so se: g. Franc Borštner, doma na Vranskem, z gdč. Angelco Pogorelec iz Dolenje vasi ter g. Hrovat Jožef, doma Iz št. Ruperta na Dolenjskem, z gdč. Anico Doberšek, rojeno v Vestfaliji. Obe poroki je izvršil izseljenski duhovnik iz Merlebacha. Vsem imenovanim, ki so iz uglednih slovenskih družin, želimo mnogo sreče in zadovoljstva v novem stanu. Dne 21. maja je družina Majnerjeva iz Merlebacha dobila dečka Ivana Jožefa, ki ga je dne 10. maja krstil izseljenski duhovnik. Družini čestitamo in želimo vsem trdnega zdravja. Javno se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da se je naše prvo romanje k naši Materi božji v llabsterdiok lepo posrečilo. Na binkoštno nedeljo je naša cerkvica v Mer-lebaeliu doživela veliko slavnost: blagoslovitev krasne zastave »Triglava« v navzočnosti zastopnikov jugoslovanskih in francoskih državnih oblasti. Javno se zahvaljujem duhovnikoma gg. švelcu in Koledniku, dalje našemu generalnemu konzulu g. dr. Iliru za udeležbo in velikodušen dar 100 frankov zu našo cerkvico: nadalje izseljenskemu komisarju ir. Jeriču iz Pariza, gg. Ni-količu in Mikolieu iz Pariza, g. dr. Rudojčeviču in vsem gostom iz Nancvja, vsem cenjenim udeležencem iz sev. Francije, iz Metza, Aumetza, vsem društvom, zlasti ,še merlebaškemu cerkvenemu pevskemu zboru in vsem. ki so s svojo udeležbo in s svojo dobrohotnostio pripomogli k slovesni blagoslovitvi v cerkvi. Naj ta blagoslovljena zastava pod skrbnim vodstvom g. Mle-kuša doživi še mnogo lepili slovesnosti! Izseljenski duhovnik Stanko Grims. Prvo roman je Slovencem lin Brezje v Ilabslerdiekn v Franciji. Na povabilo izseljenskega duhovnika v Merlebachn g. Stanka Grintsn smo se zbrali sirom francoske zemlje razkropljeni Slovenci, da po-hitimo na božjo pot v Habsterdick ob nemški meji, k jer se nuhuja v veliki rudarski dvorani, spremenjeni v cerkev, slovenskemu srcu tako priljubljena podoba Matere božje z Brezi j. Že na binkoštno nedeljo smo bili v Merle-bachu, kjer je bila slovesno blagoslovljena za- stava pevskega društva Triglava«. Na binko-štni ponedeljek smo šli v kolonijo Habsterdick, v župniji Stiring-Wendel. Od osinc ure dalje smo imeli priliko za sv. spoved, ob devetih je opravil sv. mašo g. Stanko Grims, ob desetih je pridigal izseljenski duhovnik iz Pariza g. Ferdinand Koledniik in nato pel slovesno sv. mašo. Vreme sicer ni bilo najlepše, zalo smo bili že v strahu, če bomo mogli popoldne iz cerkve s procesijo; pu se je okrog druge ure popoldne nebo zjasnilo iu ob treh smo molili skupno v cerkvi najprej sv. rožni venec, nato smo poslušali ganljivo pridigo g. Stanka Grimsa, ki nas je v duhu popeljal na Brezje v Slovenijo. Takoj po pridigi smo se zvrstili v procesijo, najprej otroci, za njimi pevski zbor v Merlebachn, nato moški zbor, potem otroci oziroma deklice v narodnih nošah, ministranti in trije duhovniki, domači duhovnik preč. g. Marcel Hoffmann in slovenska gg. Grims in Kolednik, /a njimi so pa starejše deklice nosile milostno podobo Matere božje, zadaj se je pa raztegnila dolga vrsta pobožnih romarjev. Nebo nam je l ilo ves čas naklonjeno in tako smo molili v procesiji dobro uro, saj smo šli precej daleč okrog. Kako so domačini občudovali to zbrano množico. Nihče si ni upal motiti n jih pobožnosti. čutili smo se kakor doma. Naše lepe pesmi »'že slavčki žvrgolijo, »Marija skozi življenje«, »O Marija, naša Mati« in še toliko drugih so nam izvabile solze iz oči. Ko sino se vrnili v cerkev, smo pa zapeli naše lepe slovenske litanije; pred izpostavljenim Najsvetejšim smo mislili na našo 1 i tubo slovensko domovino, iz vse duše smo peli Prosi za nas«, da,- prosi za nns, Marija, da za večno ostanemo Tvoji verni slovenski otroci. Ob šestih smo se razšli s trdnim upanjem, da se bomo še našli pred to našo podobo Marijin ). Zahvaljujemo se vam vsi, preč. g. Stanko iz Merlebacha, da ste nas povabili na to lepo romanje, posebno tisti, ki ne bomo tako srečni, da bomo pohiteli v našo lepo domovino tudi letošnje leto. »Zaupno k Tebi kličemo: Marija varuj nas, varuj nas v tujini.,.« N.K. # Merlebach. — Danes smo jo pa ubrali iz naše stare nicrlebaške cerkvice! Kaj pu je bilo? Komaj smo končali naše šmarnice (berilo in pete litanije M. B,), pa smo bili opozorjeni, da bo čez deset minut nastopilo naše pevsko društvo -Zvon« iz Jeanne d'Arc-a v radiu Strasbourg — prenos iz Stiring-Wcndcla. V nekaj minutah nisem videl nikogar več na cesti: sorojaki so že sedeli pri svojih aparatih. Tudi jaz sem odhitel — ker nimam svojega aparata — v sobo našega dobrega francoskega g. kaplana Petra. Hitro sem poiskal postajo Strasbourg — dobil sem jo pravočasno. Točno ob 4 popoldne javlja napovedovalec, da bomo poslušali sedaj eno uro lepo slovensko petje. Napeto sem pričakoval, da slišim znane glasove. Evo, začelo se je: g. Fa-lant, predsednik »Zvona« z globokim busom napove prvo pesem: Marija mati ljubljena. Obe kitici je zbor prav lepo zapel in lepo pozdravil majniško kraljico. Focrsterjev »Popotnik« je tudi naše misli dvignil čez gore in doline v našo domovino. Sledile so hitro pesmi: Sem pevec, Adijo pa zdrava ostani, Kadar mlado leto, Večerna, Barčiea. Kar vesel sem bil. da je šlo tako dobro. Sledi kratek odmor. Na ploščah se oglasijo krasni Dvofakovi »Slovanski plesi«. Veseli Francozi so se gotovo malo zavrteli, ko so slišali te krasne akorde. Odmor je hitro minil. Zbor se je zopet oglasil. Naša pesem »Marija skozi življenje« je zadonela po Alsuce-Lothrin-gen iu še daleč na vse strani, kjer so razkropljeni naši rojaki dobili pri tej pesmi morda zopet misli na svoja mlada leta. Nadalje pesmi: Slovenska zemlja, Sinoči je pela. Gozdič je že zelen, Lahko noč in Zdravica s spremljavo harmonike. Drugi del so pevci še bolje rešili kot prvega. Čakal sem še, da se oglasi predsednik g. Falant in pozdravi v slovenskem Jeziku vse poslušalce, pa je končal kratko: »Jugoslovansko pevsko društvo Zvon pozdravlja vse pevce in pevke v domovini in tujini.« Zaprl sem radio in vzel v roke vozni red: na vsak način bi jim rud osebno Čestital in izročil brzojavko g. generalnega konzula iz Metza dr. I lira. ki je bil zadržan, pa je iz. Besanssona po brzojavki sporočil društvu lepe pozdrave in jim želel dober uspeh. Takoj sem se odločil, hitel nu postajo in se peljal pevcem naproti do našega križišča Beninga, kjer stoji večkrat istočasno kar šest HIŠA z gospodarskim poslopjem In nekaj zemlje v Lancovem pri Radovljici se proda eventualno tudi na hranilne knjižnice. Vprašati je pri Gospodarski zvezi v Ljubljani. osebnih vlakov. Izstopil sem iu čakal. — Vlaka le ni bilo. Že sem sedel zopet v vlaku za Merlebach, ko zaslišim veselo harmoniko. Vse je oživelo v vlakih, sikočili so k oknu, vsa postaja je postala pozorna. Aha, sem si mislil, so že pravi! In res, kot bi šli na veselo svatbo — po dva in trije skupaj dobro razpoloženi gredo iz sosednega vlaka na naš vlak. Vesel sem skočil iz vlaka in vsem čestital, sporočil pozdrave g. konzula ter jih povabil v vlak. Seveda sem moral tu razlagati, kako se je slišalo, g. predsednik pu mi je povedal, da ga je tajni policist izprašal vso o društvu, preden je nastopilo, in mu povedal, da bi smel imeti daljši govor le, ako bi imel natančno prestavo v francoskem ali nemškem jeziku. Ker te ni imel, je moral govor od-pasti. V vlaku se je zopet oglasila harmonika, potem veselo petje, nato pa za slovo živio klici. 1'rav zadovoljen sem se vrnil domov, ker sem videl, da so bili tudi pevci zadovoljni s svojim prvim samostojnim nastopom v radiu Sfrasc-bourg. Le poglejmo dalje, dragi oevci — glas vašega »Zvona« bo že prišel tudi do mnogih, ki ga do sedaj še niso slišali. G. dirigentu Rohni pa moramo iz srca čestitati in se mu obenem zahvaliti, da tako neumorno dela in se trudi, da seznani francosko javnost z našimi lepimi pesmimi. Stanko iz Merlebacha. Mesec majnik v Merlebachu. — Iz deževnih in pustili prejšnjih dni je nastopil lep mesec maj, ki je vso naravo na novo poživil. Naruva je dobila innogobarvno obleko, sonce veselo pošilja svoje žarke na zemeljsko oblo, gozdovi se zmagovito dvigajo s svojimi košatimi in zelenimi vejami in nas vabijo pod svojo senco; polje, travniki in vrtovi so posuti z najrazličnejšimi cvetlicami in rastlinami in škrjanček poje veselo svojo pesem. Človeku, ki se v tem Marijinem mesecu malo bolj vtopi v to lepo naravo, se zdi, du vse na svetu poje Mariji na čast. V mesecu maju smo se pa tudi mi slovenski izseljenci malo premaknili. Prvega muja je tukajšnje delavstvo proslavilo delavski praznik. Razvil se je velik sprevod iti korakal po mestu in koloniji. V naši cerkvici smo pa letos prav lepo in po domače okrasili Marijin oltar. Ker naša cerkvena blagajna ni bila zmožna sprejeti večjih stroškov, smo v ta namen napravili zbirko pri Slovencih in se je nabralo toliko, da smo lahko Marijin oltar res lepo okrasili, Nuj tu omenimo, du imajo kljub viharnim časom Slovenci še veliko ljubezen do naše nebeške Matere Marije in kako navdušeno so prispevali za šmarnični oltar. Pri tem oltarju smo imeli ves mesec ob nedeljah popoldne šmarnično berilo, pete litanije Matere božje z blagoslovom iu Marijine pesmi, ki so jih peli naši cerkveni pevci. Letos smo Slovenci zopet pokazali ljubezen iu spoštovanje do našega nam tako priljubljenega dušnega pastirja in smo mu za njegov god napravili precej veselja. Zvečer na praznik Vne-bohoda so mu cerkveni pevci zapeli podoknico. V imenu cerkvenega zbora mu je eden čestital in poudarjal spoštovanje cerkvenega zboru do godovniku. Gospod Stunko se je ves srečen za-livulil za tako lepo petje, spregovoril pur toplih besed in omenil, du je dobil pismo od svoje matere, ki mu piše, kako rada bi mu osebno voščila in mu podala roko zu njegov god, pu ne more. Zato ste pa prišli vi, drugi cerkveni pevci, in ini napravili veliko veselja. Nato inn re de-klarniralo in čestitalo šest šolskih deklic in dečkov in mu izročilo v dar šopke svežih cvetic. Najprej mu je deklica podala spominsko knjigo z besedami: »Sprejmite, gospod Stanko, to spominsko knjigo v dur in ne pozabite nu nas, slovenske izseljence, nikdartc Spominska knjiga, ki smo iti ti jo darovali, je res krušno darilo, kakor je on to sam izjavil, suj ga bo tu knjiga spominjala na nas vse življenje. Slovenci so z velikim veseljem porabili to priliko in napisali krasna voščila, pesmi, prošnje, želje in zalivale za njegov god in za spomin. Napisana je od nujholj inteligentne roke pu do najbolj okornih in žuljavih rudarskih rok v slovenskem, francoskem, nemškem, latinskem in poljskem jeziku, ki jih naš g. Stanko vse razume. Naš cerkveni pevski zbor se je povečal za štiri pevce in se sedaj lahko meri z vsakim v domovini. Franc Ribič. LMvin. — Nu binkoštni praznik je prejelo večje število nušili šolskih otrok slovesno sveto obhajilo. .Svečanost je bila, kot vsako leto, lepa in ganljiva ter ie privabila mnogo vernikov. Komu se no stori milo, ko gleda nedolžno mladino stopati k obhajilni mizi. Morebiti je to (lomotožje po tistih lepih časih, ko je bil sam tak nedolžen otrok in ljubljenec Jezusov. In dunes, kje je tista davna sreča! Bog se ni spremenil, morebiti smo se mi. IJčenku Miei Skočirjevu se vsled dolgotrajne bolezni ni mogla pridružiti v cerkvi drugim pr-voobhujancem. Prejela je doma na svoji bolniški postelji lepo pripravljena prvo sv. obhajilo. Bog ji daj poleg te sreče še ljubega zdravja. Društvo sv. Barbare uprizori 27. junija lepo igro »Orna ženu«. Pridite jo pogledat in poslušat naš pevski zbori Uruav. — Že tretjo cvetko si je utrgala nebeška Vrtnarica v tukajšnjem .Marijinem vrtcu. Vsu v inajniškem cvetju je ležala na mrtvaškem odru Zdravka Drakslerjeva belo oblečena in z Marijino svetinjo. Na zadnji poti jo je spremil Marijin vrtec z zastavo, kakor tudi Ro-ženvenska bratovščina in društvo sv. Barbare tudi /, zastavami. Lepemu življenju ie sledila lepa smrt. Posvečena presv. Srcu Jezusovemu je prejela na prvi petek sv. popotnico in naslednji dan — v soboto jo je Marija poklicala k sebi k nebeškim šinarnicam. Družina Drakslerjeva se najlepše zahvaljuje vsem darovalcem cvetja, bratovščini in društvu sv. Barbare za udeležbo, kakor tudi vsem številnim rojakom, ki so jo spremili do groba, in pevskemu zboru za ganljive žalostinke. Smrt se je oglasila tudi pri družini Brodniku v i in j i m pobrala malega enoletnega Karel-čka, S cvetjem ga je spremila mladina in odrasli nu pokopališče. Obema družinama naše so-žaljel Družina Vahtarjeva je pozdravila svojega 12. članu. Krščen v Marijinem mesecu naj ostane vedno deležen njenega varstva. Čast številnim družinum! Sallauniines. — Jetiki je podlegel v bolnici Lens rudar llladnik Fran. Odšel je za ženo, ki je pred leti umrla za isto boleznijo. Pokopali smo ga na binkoštno soboto. Učakal je le 44 let. Nuj v miru počival 29, majniku sta se poročila Demšar Anton in Jereb Alojzija, Bilo srečno! Boljševišiko žensko društvo za mir, proti vojni in fašizmu je priredilo zabavo, ki se je zgodaj končulu s pretepom in ranami. Bo trebu naslov društva nekoliko spremeniti. Pamet! Auinetz. — Pretekli mesec je Slovensko delavsko društvo zopet izgubilo enega članu: Co-kelca Francu. Ker je bil umrli tudi član dobrodelne posmrtninske blagajne pri Jugoslovanski Vzajemnosti, je blagujnik izplačal niegovi, vdovi, oziroma družini 870 frs, ki je bila do sedaj zbrauu iz prispevkov po 5 frs od vsakega člana blugajne. Po kolonijah so člani razdeljeni takole: Aumetz 58, (iiruumont 52, Tucquegnieux 14, Audun le Tiche 15, Piennes, La Mouriere II, Marina M, Ste Marie aux Chenes 6, Volmerange les Mines 6, Moutiers 10, Villerupt 5, Maucieul-les 2, Boulange 2, Crusnes 5, Hayange 1, Al-grunge 1, Viltry s. Orne 1. Skupaj članov 174. Ker je dal vsak po 5 frs, je bila nubrana vsota 870 frs, kar se je v celoti tudi izplačalo. Tiiquegnieux-Murine. — Med nas se je pri-kradiu otroška bolezen ošpice. Obolelo je tudi precej slovenslkih otrok, a smrtnega slučaja do sedaj — hvala Bog\i — nismo imeli. Upamo, da bodo kmalu vsi ozdraveli. Društvo jugoslovanskih rudarjev Anderny-Muriue je priredilo o biukoštih tekmo v kegljanju, ki nam je prinesla 590 frankov čistega dobička. Prav je tako, saj je vedno kdo v stiski in potrebi, da mu je treba priskočiti na pomoč. Izseljenski duhovnik g. Švelc je tudi pri nas ustanovil versko društvo za žene KASIŽ (Kato-liška akcija slovenskih izseljenskih žena). Pristopilo je 14 članic. Za predsednico je bila iz-voljeuu naša znana kulturna delavka ga. Rože-tova, za tajnico gdč. Anica Zupanova, za bla-gujuičarko pa ga. Kozlevčarjeva. V današnjih časih, ko premnogi pljujejo na vero in Boga, na slovenski narod in na domovino misleč, du bodo tuko zatrli svarilni glus svoje vesti, je bila ustanovitev takega društva resnično potrebna. Pozdravljamo žene in dekleta, ki so imele pogum in pristopile. Društvu pa želimo najlepših uspehov. Lutterade. — Po dolgem času se zopet oglašamo v »Rafaelu«. Zadnji čas smo bili brez zastopnika, pa se nam je nabral poln koš novic. Tu v Lutterade je še ostalo približno 50 slovenskih družin. Imeli smo enkrat na mesec slovensko službo božjo, sedaj pa so nam tudi to odpovedali, češ da ni prostora v cerkvi. Ni še dolgo tega, ko smo v naši fari obhajali sveti misijon. Za enkrat smo dobili Slovenci prostor pri sestrah v kapeli Gezelcnhaus. Vsi Slovenci so se ves teden redno udeleževali svetega mi-sijona in vsi brez izjeme so prejeli ob zaključku sv. zakramente. Pridigal nam je pater Ilugolin Prah. Zaključno sv. mušo pa je daroval naš pater Teotim. Tudi pevci so pridno prepevali, tako da je bil to res pravi misijon, kakršnih se spominjamo iz domovine. Kriza je malo ponehala in delavcev ne odpuščajo več, zato pa je letos tem večje zanimanje za potovanje v domovino, tako da pojdejo tudi moški malo domov pogledat. Zato tudi pridno hranijo svoj plačani dopust. Takrat bo zelo prav prišel. Zahvala. Iskreno se zuhvaljujem vsem, ki so mi čestitali ob priliki mojega godu in petletnice mojegft bivanja v Franciji. Odkar sem se poročil, pa je preteklo na dan mojega godu dvanajst let in ne deset, kukor je bilo pomotoma objavljeno v zadnjem »Rafaelu«. No, pa vseeno hvala za dobro voljo. jankovič J. Pred kratkim nas je obiskal poslanik iz Briis-scla. Osebno je obiskal več slovenskih družin po koloniji v spremstvu g. Stovička, izseljenskega učitelja iz Belgije, in patra Hugolinu. Tega obiska smo bili zelo veseli. Od srca čestitamo našemu častnemu članu g. Dupontu, du je imenovun od naše kraljevske vlade za generalnega konzulu v Ileerlenu. Naše društvo sv. Barbare pa obhaja letos desetletnico obstoja. Kanada Hamilton, Ont. — Od 22. do 25. aprila smo imeli sv. misijon, ki ga je vodil Rev. Bernard Ambrožič. Po končunem misijonu smo imeli sestanek v cerkveni dvorani, kjer smo ustanovili društvo »Slovenska katoliška družina«. Sklenili smo tudi, da si naročimo »Rafaela«. Od časa do časa vam bom poročal, kako bo naše društvo napredovalo. Sedaj imamo 55 članic in članov. — V imenu društva vas vse prav lepo pozdravlja Ignac Horvat. Kotiček izseljenske mladine Jankovič Janko, izseljenski učitelj, Tuquegnieux, M. M. France. Dne 5. februarja 1957. Učiteljstvu in šolski mladini meščanske šole v Ljutomeru. Cenjene tovarišice, dragi tovariši, ljuba mi šolska mladina! Ko sein danes v krogu svoje družine in nekaterih izseljencev, ki so bili slučajno pri meni, odvijal vaše dragocene pošiljatve in našel notri pisma, katera ste naslovili izseljenski mladini, zlasti pa, ko sem odprl lepo izdelano škatlico, v kateri je bila naša slovenska zemlja, tedaj so se mi orosile oči. Skoro bi glasno zajokal, kakor majhen otrok. Pogledal sem okoli stoječe in videl, du se jim ne godi nič drugrče kakor meni. Šele po dolgem molku je mogel ta ali oni izpregovoriti: »Lepo je.« — »Lepšcgu si niso mogli izmisliti« itd. Kako naj se vam vsem skupaj dovolj zahvalim za krasno in zanimivo presenečenje? Sam ne najdem primernih besed. Morda bodo moji učenci in učenke, ki so sklenili, vam pisati in po možnosti poslati kako zanimivost, v tem bolj spretni kakor sem jaz, ki ne vem zapisati drugega kot: Prisrčna vam hvala! Vaš vdani Jankovič Janko 1. r. Jadranska straža in izseljeni. Iz pisma Oblastnega odbora Jadranske straže v Ljubljani Podmladku Jadranske straže (z dne 18. maja 1957): Občudujem Vašo iznajdljivost! Zamisel, razveseliti brate v tujini z domačo knjigo in sliko iz domovine, je vredna vsega priznanja in posnemanja. Hvala Vam za to! Da bi le našli še mnogo posnemalcev! Če ste za Vaš dar prejeli od naših izseljencev kako zahvalo, pošljite nam prepis, da ga po možnosti objavimo prihodnje poslovno leto v našem glasilu ter Vas ponovno stavimo bratskim PJS za zgled! Iz poročila PJZ na meščanski šoli v Ljutomeru. (Iz revije »Podmladek JS«, april 1957. V letošnjem letu smo se pa podmladkarji spomnili naših izseljencev in jim poslali zbirko krjig, albuma z razglednicami iz naših krajev, poselmo lepa je bila zbirka z Jadrana in primorskih krajev. In slovensko zemljo smo jim poslali, naj bo ob tem spominu spomin na njihovo in našo domovino lep in svetal. Tudi dve seriji školjk z našega Jadrana smo jim poslali. h dnevnika 15 letne Anice Levart hčerke rudarja, slov. izseljenca v Aumetzu, Francija (Konec.) Izlet na Vrhniko Dne 50. oktobra sem bila z učenkami 4. razreda s častito m. Kanizijo in m. Akvino na izletu na Vrhniki. Ob tričetrt na 12 smo se odpeljale. Prva postaja je Brezovica, Zatem Lu-kovica in Log. Vse smo se zasinejule, ko smo zaslišale tretjo postajo, »Drenov grič«. Komaj smo prišle k sebi, so že piskali: Vrhnika. Na Vrhniki smo izstopile in smo šle ogledat Cankarjev spomenik. Nemo smo zastrmele vanj. Slavni pisatelj sedi na podstavku kakor živ. Oči ima uprte v svojo rojstno hišo pred seboj, glavo podpira z desno roko. Krasen spomenik! Ko tako tiho stojimo, nas začno pozdravljati otroci iz ljudske šole. Odprle smo svoje torbice in jim delile cukrčke v odzdrav. Deklice so bile vzradoščene, dečki so jim pa vse prepustili, hitro odšli in tako pokazali svoj ponos. Na željo naših učiteljic smo dobili dva dobra vrhniška osmošolca za vodnika, ki sta nam prav vse zanimivosti pokazalu. Rojstna hiša Cankarjeva! Stopile smo spoštljivo v sobico, kjer je ta veleum bival, in se podpisale v spominsko knjigo. Pred hišo smo se dale skupaj slikati. Nato smo šle k Sv, Trojici. Tukaj smo pele Marijine pesmi. Pravijo, da za velikim oltarjem bobni, če se vleže na tla; pa ni bilo časa, da bi se prepričala. V gozdu smo pozdravile kraj, kjer je Cankar sedel in pisal večino svojih knjig. Tam smo sedle na klopi in smo južinale. Mimogrede smo si ogledale župno cerkev, veličastne orgle in prijazno župnišče. Na pokopališču smo obiskale grob Cankarjevih staršev in molile za njihov dušni pokoj. Šle smo na bližnji hrib in od tam smo si zaporedoma ogledale izvir Ljubljanice. Čarobno lep je hrib Močilnik, iz katerega prihaja glavni vir Ljubljanice. Slikovit je še drugi vir, ki smo ga opazovale z mostiČka. Sredi rečice valovi voda iz zemlje. Nato smo šle v gostilno čaj pit, potem pa na vlak, ki nus je srečno pripeljal v belo Ljubljano. Na aeroplanu Dne 18. novembra sem bila z učenkami tretjega gimnazijskega razreda in z m. Krizostomo na aerodromu. Ob tričetrt na 2 smo se zbrale v samostanu in nato smo šle po lepi cesti kar naravnost na letališče. Med potjo je bilo zelo prijetno; od daleč' smo zagledale lepe kamniške Holandija pluiiine. Slo smo sko/.i gozd in /c smo zagledalo nad seboj letalo. Ko smo prišle tja, nam je g ravnatelj Kape razkazal razne dele letala, kakor krila, motor, propeler, rep, trup, bencinski rezervoar. Pokazal nam je tudi padalo, kako ga dene pilot nase. Pokazal nam je svoje letalo. Majhno je, ima le eno krilo, prostora je notri samo za eno osebo. Vsega skupaj so 4 letalu. Ko nam je ravnatelj vse to razkazal, je tudi pokuzal, kuko se letalo dvigne v zrak. Sam je desetkrat letel in vsakokrat je vzel s seboj eno učenko, da se sama prepriča, kako je prijetno gori iu kaiko se lepo vidi doli. Potem je častita sestra določilu, katere se bodo peljale. Druge so se pa odpeljale nazaj. Jaz sem bila med izvoljenimi. Komaj sem čakala trenutka, ko se bom dvignila v zrak. Zelo prijetno je bilo. uekiij časa je letelo letalo z največjo hitrostjo po travniku. Kar naenkrat se je pa dvignilo. Ko sem bila že visoko, sem pogledala doli. Bližala se je že noč. Hiše so bile čisto majhne. Ljudje kot točke, Ljubljanica se je vila kot trak, Ljubljana vsa razsvetljena. Malo smo šli naokrog, nakar je pilot obrnil proti aerodromu, da bi obstal. Ko se je spustil nu tla, je letel nekaj čusu po travniku in šele potem se je ustavil. Lepo sem se zahvalila. Potem smo se odpeljule z avtobusom v samostan. Moj Miklavžev večer v Sloveniji Dne 5. decembra smo imele gojenke po večerji v telovadnici Miklavžev večer. Pričelo se je ob pol osmih. I. slika: Nastopila sta dva krampusa v osebi Žida in mofista, ki sta govorila med seboj, kako bi pripravila pot komunizmu v Sloveniji. 2. slika: Lucifer na prestolu. IUkaj sem tudi jaz sodelovala kot parkelj in sicer z igranjem violine. Ko sem končala, je priplesal ipred Lucifer ju k rumpus. 1'otem so pridrveli tudi njegovi sodrugi in skupno s plesom pozdravili Lticiferja. "i. slika: Miklavž pride z, angeli in nadangeli in sede na tron. Na eno stran mu sede sv. Anton z, darovi, na drugi strani pa so ležali parklji. Za odrom se je slišala pesem »Ave Marija« s spremljevanjem klavirja. Po pesmi je sv. Miklavž pozdravil vse gojenke, imel lep govor in stavil na učenke razna vprašanja. Katere so na vprašanja prav odgovorile, jih je sv. Anton obdaroval, katere pa ne, so pa parklji vzeli. Ko je Miklavž končal, se je vrnil s svojim spremstvom v nebesa. Ravno nu Miklavžev večer sem zvedela, da bom morala kmalu zapustiti lepo domovino in se vrniti v tujino k staršem. Seveda sem štela dneve in ure do odpotovanja, ker se seveda vsak človek veseli veselega svidenja s svojimi drugimi, ki se je ločil zu kratko ali dolgo dobo od njih, a jaz sem si takrat mislila, da se čez dober mesec peljem spet nazaj. Pa kako sem se varala! Ko sem namreč po prvem pozdravu vprašala svojo mater, če kaj ve, ali bom še šla v Jugoslavijo v šolo, mi je rekla, da ne ve, pa misli, da ne več. Tedaj sem postala pač žalostna. Tako sem sedaj popisala svoje kratke, a zelo prisrčno lepe dneve v domovini. Torej, z, Bogom, moju lepu slovenska domovina! Kdaj te bom spet videla? Z Bogom, moji dragi sorodniki, častite učiteljice in vzgojiteljice, ki ste se toliko trudile z menoj! Največja in čisto naša domača zavarovalnica je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i t. d. V posebnem „K AR IT AS" oddelku soji pod Izredno usodnimi posojl ljudska življenjska zavarovanja, za sluča) smrti, za starostno preskrbo In za doto. Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači). Podružnice v Splitu, Sarajevu, Beogradu. Zagrebu in Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije. ZADRUŽNA TISKARNA REG. ZADRUGA Z 0. Z. V LJUBLJANI TYRSEVA (DUNAJSKA) C. 17 TELEFON 30-67 Izvršuje lepo in po nizki ceni: reklamne letake, lepake, vabila za prosvetne gledališke odre in koncerte; vizitke, kuverte, tiskovine za urade, hranilnice, posojilnice, trgovine ter vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela VSG novice iz krajev izveste naj- W prej in najbolj zanesljivo iz splošno razširjenega tednika DOMOLJUBA Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din Naroča se v upravi D0M0L3UBA v Ljubljani SCCE Prijatelj izseljencev je GLASNIK presv. Srca Jezusovega ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. — Kjer ga še ne poznate, ga takoj naročite. Ne bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsak narotnlk dobi brezplačno v dar koledar, lepe slike In mesečno prilogo Bengalski Misijonar Pišite takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija) Odgovorni urednik: Josip Premrov, Ljubljana, Leonisče. Za Zadružno tiskarno t Ljubljani: Maks Blejec.