Jugoslovanska wojsica 
in slovenska milica 
¥ vrtincu politike © [ 0 
koncu osemdesetih let’
Osemdeseta leta 20. stoletja so bila v drugi Jugoslaviji - v državi, v kateri smo 
živeli Slovenci od leta 1945 do njenega konca oziroma do osamosvojitve leta 1991
- krizna. Križaje bila splošna, vseobsežna, in je državo dokončno pokopala. Kazala 
se je na vseh področjih družbenega življenja, od gospodarstva prek političnih 
razmer, ld so se izražale v nedelovanju ali nedoslednem delovanju državnega 
organizma, do pojavov nacionalnih trenj, najprej na Kosovu, kjer je že marca 
1981 prišlo do krepitve zahtev tamkajšnjega večinskega prebivalstva - Albancev, 
kot jih je opredeljevala ustava - po njegovi večji vlogi v pokrajini in drugačnemu 
položaju pokrajine v razmerju do republike Srbije. Krizne razmere so se stopnjevale 
z zaostrovanjem gospodarskih razmer, z nedelovanjem t. i. dogovorne ekonomije 
in z večanjem dolga države do tujih upnikov ter so v drugi polovici osemdesetih 
let postale takšne, da ni bilo več povsem jasno, kdo pije in kdo plača, natančneje 
kdo bo plačal. Iz laize je jugoslovanska država prešla v kaos. Ta je bil sicer nekako 
nadzorovan, vendar je bilo anarhične razmere čutiti na vseh področjih političnega 
življenja. Erozijo je doživljala tudi Zveza komunistov, Id je bila ustavno opredeljena 
kot »glavni pobudnik in nosilec politične dejavnosti za varstvo in za nadaljnji razvoj 
socialistične revolucije in socialističnih samoupravnih družbenih odnosov« (Ustava 
SFRJ, 1974, točka Vlil/odst. 2) in je obvladovala celotno družbo in državo. Kot enega 
»temeljnih stebrov« jugoslovanske države jo je ogrožal pojav nacionalizma, ld se je 
začel širiti iz Srbije, potem ko je tam vodenje komunistov prevzel Slobodan Miloševič 
in začel uresničevati Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti glede 
srbskega nacionalnega vprašanja s poudarkom na oblikovanju Velike Srbije. Sprva je 
to prikazoval kot reformo jugoslovanske države, s poudarkom na njeni centralizaciji 
in prevladi Srbije kot številčno največje jugoslovanske republike, nato pa je odkril 
svoj pravi cilj - iz Jugoslavije napraviti »Srboslavijo«.
Krizne razmere, ki so bile posledica številnih gospodarsldh in političnih 
dejavnikov iz preteklosti, je zaostrilo »dogajanje naroda« v Srbiji, kot so poetično 
imenovali t. i. mitinge, zborovanja, na katerih so tamkajšnje oblasti podžigale 
nacionalne strasti z zahtevami po reformi države po srbskem modelu. Krizne 
razmere, ki jih je zvezna politika skušala sicer obvladovati, so vse bolj prehajale 
v anarhijo. M nožična zborovanja na nacionalistični podlagi kot sredstvo srbske 
politike so skušali prenesti tudi v druge dele jugoslovanske države. Ko so jih skušali 
organizirati tudi v Sloveniji, pa sta se temu postavili po robu slovenska politika 
in milica. Vsesplošne krize sicer slovenska politika niti slovenska milica nista 
mogli preprečiti, je pa bila v Sloveniji preprečena anarhija, ld so jo želeli iz Srbije 
povzročiti v Sloveniji.
VAROVANJE, ZAŠČITA, OBRAMBA
V kriznih razm erah v zadnjem obdobju druge jugoslovanske države sta imeli 
posebno vlogo talco vojska kot milica, lei sta morali po ustavi in v skladu z zakoni 
varovati državo in družbo. Bili sta organizirani in uniform irani del sistema 
splošne ljudske obram be in družbene samozaščite. Vsaka je imela glede tega 
svoje naloge in predpisane načine delovanja.
Vojska in milica sta ščitili državo in državljane ter sta predstavljali 
nadzorstveni, pa tudi represivni aparat. Zagotavljali sta ozemeljsko nedotakljivost 
in celovitost države, red in mir, varovali pa sta tudi politični sistem. V obdobju od 
konca druge svetovne vojne do razpada jugoslovanske države sta stalno doživljali 
spremembe, ki so bile bolj ali manj odvisne od političnih razm er tako v tujini kot 
tudi doma. Notranjepolitična dogajanja so vplivala zlasti na milico, spremembe 
v vojski pa so bile povezane tako z notranje- kot tudi zunanjepolitičnim i in 
vojaškimi dejavniki. Predvsem jugoslovanska vojska je želela postati odločilen 
politični dejavnik pri reševanju krize in države, saj se je štela za enega od 
temeljnih kam nov druge jugoslovanske države in za njenega prvega varuha. V 
času zaostrovanja krize v drugi polovici osemdesetih let sta tako »obrambna 
ministra« admiral Branko Mamula in general Veljko Kadijevič vse bolj posegala 
na politično področje. Ker je vojaški vrh želel delovati kot odločujoč politični 
dejavnik, je, sklicujoč se na spremenjene zunanjepolitične razmere, leta 1988 
izvedel reorganizacijo jugoslovanske vojske.
V času zaostrovanja krize v jugoslovanski državi in polarizacije ne le na 
nacionalni podlagi, am pak tudi zaradi različnega razumevanja nujnih reform 
družbe in države, ld naj bi omogočile, da bi le-ta preživela, sta se vojska in milica 
v Sloveniji začeli kazati kot organizaciji, ki imata sicer isto vlogo, vendar različne 
poglede, predvsem pa različne cilje. Vojska se je tako zavzemala za centralizacijo 
države na upravnem in političnem področju in za ohranitev političnega monopola 
ZK in je bila sredstvo zveznih oblasti. S takšnim i pogledi se je začela zbliževati 
s srbskimi. Na drugi strani pa je bila slovenska milica usm erjena v slovensko 
stvarnost in v politično dogajanje, ld je takrat potekalo v Sloveniji. Slovenska 
milica je bila slovenska organizirana oborožena sila, ki je sicer delovala po ustavi, 
a tudi in predvsem po slovenski zakonodaji.
Milica pa v nasprotju z vojsko ni imela posebnih političnih ciljev in je 
opravljala svoje naloge, kot jih ji je predpisovala zakonodaja. Medtem ko 
je vojska težila k centralizaciji in k lastni večji vlogi v političnem življenju, je
slovenska milica zagovarjala decentralizacijo oziroma »federalizacijo« in še večjo 
profesionalizacijo. Tako se je »osamosvojila« in to je pokazala v praksi, ko se je 
soočila z eno od oblik jugoslovanske krize ob koncu osemdesetih let - z »ulico« 
oziroma s pojavom t. i. mitingov, ki so jih organizirali Srbi oziroma srbske 
oblasti. S tem je stopila slovenska milica v politično areno kot jasno oblikovana 
profesionalna organizacija, k ije imela nalogo skrbeti za javno pa tudi za državno 
varnost v Sloveniji in Slovenije v njeni tedanji ustavno opredeljeni suverenosti.
***
Milica je bila sprva vojaško organizirana, kar je ostala do leta 1956, in 
povsem centralizirana. Do konca leta 1950 je nosila ime N arodna milica, nato 
pa so jo poimenovali Ljudska milica. To je bila do leta 1964, ko je v skladu z 
usmeritvijo nove ustave iz leta 1963, s katero je bilo tudi ustavno opuščeno 
obdobje t. i. ljudske demokracije in poimenovanje vsega z »ljudska«, postala 
Milica. V republiško pristojnost je prešla konec leta 1966 oziroma s slovenskim 
zakonom o notranjih zadevah aprila 1967. V zvezni pristojnosti so do leta 1972
- ko so prešle s slovenskim zakonom o notranjih zadevah v pristojnost republike
- ostale še zadeve v zvezi z uporabo prisilnih sredstev, uniforme, oborožitve, 
označbe funkcij.6 0
Ko se govori o milici v času druge Jugoslavije, mnogi (če ne kar večina) po 
navadi najprej pomislijo na tisti njen del, ki se je nanašal na varovanje ustavne 
ureditve, torej političnega sistema. Milico, kije skrbela predvsem za zadeve javne 
varnosti, »zadeve varovanja življenja ljudi in premoženja, vzdrževanja javnega 
reda in mira, urejanja in nadzorovanja prom eta na javnih cestah, preprečevanja 
in odkrivanja kaznivih dajanj, odkrivanja in prijem anja storilcev kaznivih dejanj 
in drugih iskanih oseb ...«, kot je to opredelil zakon o notranjih zadevah,6 1 se 
nam reč preprosto enači s politično policijo, Upravo državne varnosti, t. i. Udbo 
(b kot bezbednost, tj. varnost) oziroma Službo državne varnosti, kot se je uradno 
imenovala od šestdesetih let dalje. Vendar to ni bila glavna naloga milice, ki je 
imela v drugi Jugoslaviji prav takšne naloge, kot jih opravljajo policije v državah 
širom po svetu, nam reč varovanje življenja ljudi in premoženja, javnega reda 
in m iru itd. Milica je varovala tudi ustavno ureditev, čeprav je bila za to sicer 
odgovorna SDV v okviru sekretariata za notranje zadeve oziroma »notranjega 
ministrstva«. V dogajanje, v katerem so bili konec osem desetih let udeleženi
60 Čelik, Policaji, str. 17.
61 Čelik, Naše varnostne sile, dok. 39, str. 236.
organi za notranje zadeve v Sloveniji, ki so v posam eznih trenutkih igrali kar 
odločilno vlogo, so bile nedvomno vpletene tudi obveščevalne službe. Delovale 
so - kar je sicer njihova značilnost - v ozadju, bolj ali manj tajno in so nedvomno 
imele vlogo v dogajanju, zlasti pri političnih dejavnikih, pa tudi v vojski in v 
dejavnostih milice, povezanih z določenimi zadevami.
Milica se je reformirala v sldadu z razvojem družbe oziroma s federalizacijo 
države, ki je zagotavljala vse močnejši položaj republik v razm erju do 
jugoslovanskih oblasti. Decentralizacija milice in njeno »osamosvajanje« sta 
se začela po političnem obračunu z Aleksandrom Rankovičem - dolgoletnim 
vodjem politične policije in glasnikom centralizm a - na partijskem plenum u 
na Brionih 1. julija 1966. Z njegovim političnim padcem je celotna milica, ne le 
politična policija, doživela »očiščenje in pomlajenje«. Predvsem so bile takrat 
celotne notranje zadeve decentralizirane. Republike so od zveze prevzele večino 
pristojnosti za urejanje področja javne varnosti na svojem območju. Aprila 1967 
je izšel prvi slovenski Zakon o notranjih zadevah,6 2 ki ga je sprejela slovenska 
skupščina. To je bilo za slovensko milico prelomno, saj je postala bolj slovenska. 
Istega leta poleti so na mejnih prehodih začele delovati postaje m ejne milice in 
slovenski miličniki so nadzorovali prehajanje meje, medtem ko je carina ostajala 
centralizirana. Jeseni je začela delovati Šola za miličnike kadete. Z jugoslovansko 
ustavo, sprejeto 1974, s katero se je jugoslovanska federativno organizirana 
država še bolj federalizirala, so nastali za slovensko milico pogoji za dodatno 
»osamosvojitev« od državnega centra. Leta 1974 je Slovenija na temelju zakona o 
notranjih zadevah, ki je začel veljati novembra 1972,6 3 za milico sama predpisala 
uniforme, pa tudi emblem, ki je vseboval obris Triglava.6 4 Slovenski miličniki so 
našitek v obliki ščita nosili na levem rokavu uniforme, kar je vzbujalo v vrstah 
milice iz drugih delov Jugoslavije očitke, da gre za nacionalistično obeležje. 
Kljub pritiskom iz »centra« in tudi drugih republiških vodstev milice se vodstvo 
slovenske milice tem u ni odreklo.6 5 »Napad« na »slovensko uniformo« in emblem 
s Triglavom je republiški sekretariat za notranje zadeve odbil s sklicevanjem 
na slovensko zakonodajo o notranjih zadevah in o delovanju milice6 6 in tudi s 
pom očjo slovenske politike.6 7
62 UL SRS, 13-99, 6. 4. 1967; objavljen tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211.
63 UL SRS, 47-359, 16. 11. 1972; objavljen tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211.
64 UL SRS, 31-390, 16. 10. 1974; Čelik, Policaji, str. 89.
65 Dnevnikov objektiv, 4. 4. 2009, str. 11, Danes je roka politike desetkrat daljša kot v mojem času : intervju Janez 
Winkler, upokojeni načelnik policije (Uroš Škerl Kramberger).
66 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 35.
67 Bukovnik, Sever, str. 162-163, Pogovor s Tomažem Ertlom, republiškim sekretarjem za notranje zadeve.
Pri zveznih oblasteh, zlasti v vojaškem vrhu, je bila z dvomi sprejeta tudi 
slovenska posebnost v celotnem sistemu splošne ljudske obrambe, Narodna 
zaščita. V Sloveniji je bila želja zgraditi celovitejši sistem narodne zaščite kot del 
oboroženega odpora. Tega v Beogradu niso sprejeli z odobravanjem, saj so menili, 
da gre za poskus slovenskega obrambnega »separatizma«, ker zvezne oblasti ne bi 
imele nad NZ popolnega nadzora. V drugih delih Jugoslavije namreč NZ kot del 
oboroženega odpora ni imela tradicije in zato ni bila vnesena kot »formacija« v 
jugoslovanski obrambni sistem. V Sloveniji je bila NZ znana kot del oboroženih sil 
slovenskega osvobodilnega gibanja med drugo svetovno vojno; zlasti v Ljubljani je 
bila v letih 1941-1943 oblika »mestne gverile«, od spomladi 1944 pa je opravljala 
v okviru slovenskega osvobodilnega gibanja in slovenske državnosti, ki jo je to 
vzpostavljalo, tudi naloge, kakršne ima sicer policija.
V zakonodaji SLO in DS je bila NZ v Sloveniji opredeljena v Zakonu o 
spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah leta 1976.6 8 Bila je 
sicer opredeljena kot organizacija »za varovanje pogojev dela, družbene lastnine
68 UL SRS, 23-1058, 11. 10.1976; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 38, str. 232.
in objektov skupnega pomena, za varovanje reda in svojega premoženja ter za 
zagotavljanje mirnega in varnega življenja«, ld so jo ustanavljala podjetja (»delovni 
ljudje in občani v temeljnih organizacijah združenega dela«) in krajevne skupnosti, 
v neposredni vojni nevarnosti in v vojni pa ima določene naloge v okviru splošne 
ljudske obrambe. Pripadniki NZ so imeli dolžnosti, ld so bile podobne nalogam 
milice, in so bili lahko oboroženi, »če ne morejo z drugim manj nevarnim prisilnim 
sredstvom odvrniti neposrednega napada, s katerim je ogroženo njihovo življenje, 
ali neposrednega napada na objekt, ki ga varujejo«. Orožje in opremo za NZ so 
financirala podjetja in občine. Glede oznak, nabave orožja in posesti, nošenja 
orožja NZ in o obveznosti organov za notranje zadeve do enot NZ je republiški 
sekretar za notranje zadeve izdal pravilnik in talco je bila NZ del resorja notranjih 
zadev oziroma natančneje milice.
NZ, kot jo je opredeljevala slovenska zakonodaja, je bila pom ožna varnostna 
in obrambna sila in je bila - kot tudi milica - sestavni del oboroženih sil v vojni 
ali neposredni vojni nevarnosti. Po zakonu iz leta 1976 je bila sestavni del sistema 
SLO in DS, ne pa podaljšana roka organov za notranje zadeve. Glede na to, ledo 
je enote N Z ustanavljal in kakšne so bile njihove naloge, je bila N Z predvsem v 
vlogi družbene samozaščite. Kljub temu da ni bila podaljšana roka milice, pa je 
bila z njo tesno povezana.
Slovenska posebnost pri organizaciji SLO in DS z NZ je m otila predvsem 
vojsko, njen vrh, pa tudi v zveznem sekretariatu za notranje zadeve tej niso bili 
naklonjeni. NZ je bila ob koncu osemdesetih let aktivirana; potekala so stalna 
usposabljanja njenih pripadnikov, za kar je skrbela milica. Milica je leta 1987 
pomagala pri usposabljanju 38.556 pripadnikov NZ.6 9 Hranila je tudi njeno 
oborožitev, zlasti tistih enot, lei so bile vezane na krajevne skupnosti. Šlo je sicer za 
staro orožje in milica je izločila neuporabnega, večino pa je leta 1989 servisirala 
in konzervirala. Pri tem je sodelovala tudi vojska, čeprav njeni pripadniki niso 
vedeli, zakaj to počnejo.7 0
VOJSKA IN NJENA POLITIČNOST
Za razliko od milice, lei je z večjo federalizacijo države in večjo vlogo republik 
doživela tudi decentralizacijo in je postala bolj republiška, bolj nacionalna, 
je vojska ostajala centralistična. Bila je glavni glasnik centralizma in podtalni
69 Čelik, Policaji, str. 40.
70 Intervju Pozvek, 31. 3. 2009.
oster kritik federalizacije Jugoslavije, kot je to urejala zadnja jugoslovanska 
ustava. Vojaški vrh je v nasprotju z razvojem organizacije jugoslovanske države 
stremel k čim večji centralizaciji in je nasprotoval vsaki obliki decentralizacije 
obrambe države. To je bil tudi temeljni razlog, zakaj je sumničavo sprejemal 
TO. Ker je bila ta pod nadzorom republiških oblasti in to vodilne politične 
organizacije in generali v Beogradu niso imeli popolne oblasti nad njo, so v njej 
videli zasnovo republiških arm ad in nevarnost, da bi se tudi vojska federalizirala 
oziroma izgubila monopol nad obrambo. Dejansko je jugoslovanski vojaški vrh 
potreboval dvajset let, da je spravil TO kot vojaško organizacijo pod svoj nadzor 
in svoje poveljstvo. To pa je bil prvi korak na njegovi poti v odkrito politizacijo 
vojske, kar se je zgodilo ob koncu osemdesetih let.
Sorazmerno urejeno in utečeno delovanje jugoslovanske države se je na 
političnem področju dodatno razburkalo, ko se je začel v politično življenje kot 
samostojen dejavnik vključevati vojašld vrh. Napoved, da želi vojska oziroma njen 
vojašld vrh igrati vlogo v političnem življenju, se je pokazala že na 13. kongresu 
ZKJ leta 1986. Zaradi načel o organiziranosti ZKJ je imela »partijska« organizacija 
v JLA enak položaj kot republiške organizacije, kar je vojaškemu vrhu omogočalo, 
da se je legalno in legitimno vldjučeval v celotno politiko. Delegati iz JLA so 
talco na 13. kongresu ZKJ maja 1986 jasno izrazili svoje stališče glede reševanja 
krize, ko so menili, da ima v primeru, ko ZK in druge družbenopolitične sile 
niso sposobne voditi države, vojska vse pravice, da prevzame to vodenje. Takšen 
pogled je postajal vedno bolj jasno izpovedovan v naslednjih letih, ko se je kriza 
poglabljala. Vojska sije začela jemati pravico obrambe države »navznoter«, torej ne 
le obrambe neodvisnosti, suverenosti in ozemeljske neokrnjenosti države, ampak 
tudi z ustavo določene družbene oziroma politične ureditve. Postavila se je v vlogo 
varuha države navzven in navznoter.
Pri tem je bil zlasti dejaven takratni zvezni sekretar za ljudsko obrambo admiral 
Branko Mamula. Vojsko je postavil v vlogo političnega subjekta, pri čemer m u je 
bila ta bolj sredstvo za uresničitev njegovih političnih ciljev. Želel je namreč biti 
pom em ben politik. Vojski je postavil nalogo, da za vsako ceno brani Jugoslavijo 
in njeno politično ureditev. S tem, ko je JLA »težila k prevzemanju politične vloge, 
je sama postala stranka v konfliktu«,7 1 Ici je izbruhnil v Jugoslaviji po letu 1987, ko 
je srbsko politično in državno vodstvo s Slobodanom Miloševičem na čelu začelo 
politični »pohod« za prevlado Srbije v jugoslovanski državi.
71 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 97.
Konec osemdesetih let, ko je jugoslovanska država na vseh področjih življenja 
zašla v krizo, se je odnos m ed slovenskim politično-državnim vodstvom in 
jugoslovansko vojsko politično zaostril. Tako so tudi Sloveniji začeli pripisovati 
separatizem in protirevolucijo, za kar so dotlej obtoževali le Albance na Kosovu. 
To je bilo predvsem m nenje jugoslovanskega vojaškega vodstva, katerega ocene 
je sprejelo tudi zvezno partijsko in državno vodstvo in talco vojaški vrh priznalo 
kot politični dejavnik.
V politično dogajanje seje vojska povsem odkrito vključila septembra 1987. 
Takrat je Mamula izrabil razmere, nastale, ko je vojak albanske narodnosti 
v vojašnici v Paračinu s puško ubil štiri vojake. To so takrat zlasti v vojaških 
krogih, pa tudi v Srbiji, označili za »strele v Jugoslavijo«. Za predstavitev svojega 
političnega pogleda glede »obrambe Jugoslavije« pred »notranjimi sovražniki« je 
Mamula uporabil ZK, d aje poslal javnosti, predvsem pa politikom »opozorilo«, 
da se bo JLA odzvala. Na seji komiteja ZKJ v JLA 23. septembra 1987 je napovedal 
odločen spopad z vsem, kar ogroža temelje države, in za »kontrarevolucionarno 
ravnanje« razglasil »delitve in zapiranje ob istočasnem razraščanju sovraštva do 
drugih narodov«.7 2 M amula je takrat napovedal obrambo Jugoslavije, in to tudi 
za »ceno vojaškega udara«.7 3
Krivca za krizo v državi je vojska našla v slovenskem političnem vodstvu 
in njegovih reformskih pogledih ter v izvajanju reform v sami partiji, v 
»prenoviteljstvu«.7 4 Vojaški vrh je to ocenjeval kot večjo nevarnost za Jugoslavijo 
in njen politični sistem kot pav istem času rastočo politiko, lei je gradila na srbskem 
nacionalizmu in je dejansko »rušila« Jugoslavijo. Vzroki za politične poglede, kot 
jih je izpričeval vojaški vrh (sprva predvsem v okviru ZK na sestankih njenega 
ožjega vodstva, pa tudi na sejah CK ZKJ), niso bili le v politiki »prenoviteljstva«, 
am pak so segali v čas začetkov uveljavljanja obrambne zasnove SLO ob koncu 
šestdesetih let. Ker vojaški vrh ni našel drugega političnega in legalnega načina, 
kako obtožiti slovensko politično vodstvo, gaje začel obtoževati kontrarevolucije, 
kar je bila v takratnem jugoslovanskem političnem besedišču ena hujših obtožb. 
Za preprečitev kontrarevolucije so bili po prepričanju vojaškega vrha dovoljeni 
vsi »prijemi«, tudi vojaški. In s temi so slovenskemu državno-političnem vodstvu 
tudi grozili.
Ena od točk, lei so jo v vojaškem vrhu našli proti Sloveniji in njenem u politi­
čnem u vodstvu, je bila tudi TO, lei naj bi imela preveč »nacionalno« obeležje,
72 Delo, 24. 9. 1987, str. 9, Pridobitve revolucije in celovitost SFRJ so predragocene, da bi jih lahko razprodajali.
73 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 102.
74 O prenoviteljstvu gl.: Čepič, Čas prenoviteljstva.
še predvsem v Sloveniji. Poleti 1987 se je vojaški vrh v zvezi s TO in NZ ostro 
odzval na govor predsednika Predsedstva SR Slovenije Franca Popita, ki ga 
je imel v Novi vasi na Blokah 4. julija 1987 (na državni praznik Dan borca). 
Po m nenju vojaškega vrha je Popit preveč poudarjal partizansko tradicijo in 
partizanski način boja kot edinega možnega v Sloveniji tudi v morebitnem 
vojaškem spopadu.7 5 To pa je vojaški vrh in Mamulo osebno zelo motilo, ker 
so v takem stališču videli zavračanje vojske in njene vodilne vloge pri obrambi 
države. Ne le nestrinjanje s Popitom, am pak tudi stališče slovenskega državno- 
političnega vodstva glede zastopanosti slovenskih starešin v vojski je vojaški 
vrh ocenil za grožnjo »enotnosti oboroženih sil«, posebno JLA. Prevladovalo 
je mnenje, da bi uvedba nekaterih predlogov lahko vodila tudi k ustvarjanju 
»republiških vojsk«.7 6
Odkrito nesoglasje med JLA in Slovenijo je izbruhnilo v začetku februarja 
1988, ko je dnevnik Delo objavil članek o Mamulovem potovanju v Etiopijo, kjer 
se je v okviru vojaško-tehničnega sodelovanja m ed državama pogovarjal tudi 
o prodaji jugoslovanskega orožja.7 7 Še bolj je M amulo in vojaški vrh razburil 
uvodnik v tedniku Mladina z naslovom »Mamula go home«.7 8 Predvsem ta 
članek, v katerem je bil jugoslovanski »obrambni minister« označen za trgovca 
z orožjem, je vojaškemu vrhu služil za »kronski dokaz«, da v Sloveniji vlada 
sovražen odnos do JLA. Potrditev za to prepričanje so našli, ker se na stališča, 
zapisana v članku, nista ostro odzvala slovenski politični vrh in tožilstvo. »Napadi 
na Mamulo« so vojski služili za politizacijo svojega odnosa do slovenske politike.
Neodzivnost slovenskega političnega vrha in slovenskega sodstva glede 
»zaščite« Mamule je tega spodbudila, daje začel ukrepati sam. O »kontrarevoluciji« 
v Sloveniji je vojaški vrh razpravljal 25. marca 1988. Po seji pa je Mamula 
v navzočnosti »obrambnega ministra« Veljka Kadijevičeva ukazal generalu 
Svetozarju Višnjiču, komandantu 9. armade, ld je »pokrivala« Slovenijo, naj se pri 
slovenskem notranjem m inistru Tomažu Ertlu pozanima, kakšni bi bili v Sloveniji 
odzivi na morebitne aretacije in kazenski pregon, ld bi ga sprožil vojašld tožilec 
proti piscem člankov o JLA v slovenskem časopisju. Višnjić je nato v pogovoru 
ponudil Ertlu tudi pomoč vojske pri dušitvi predvidenih nemirov, do katerih naj bi 
prišlo, kar je vojašld vrh pričakoval, po aretacijah. O nam erah vojske in »ponujeni
75 ARS, AS 1589, Predsednikova dejavnost/Kučan, šk. 12.
76 Prav tam, Politička informacija za juli 1987. godine Predsedništvu CK SKJ.
77 Delo, 4. 2. 1988, str. 16, Avgust Pudgar : admiral sredi lakote.
78 Mladina, 12. 2. 1988, M amula go home : uvodnik. Kdo je bil avtor uvodnika ni bilo kljub sodnem u procesu proti
Mladini v zvezi s tem člankom nikoli uradno pojasnjeno.
pomoči« je Ertl obvestil predsednika predsedstva CK ZKJ Milana Kučana in 
slovenskega člana Predsedstva SFRJ Staneta Dolanca. Kučan je takšno dejavnost 
ocenil kot željo po ukrepih, značilnih za državni udar, in o tem spregovoril na seji 
zveznega partijskega predsedstva 29. marca 1988. S tem se je načrt vojaškega vrha, 
da bi v Sloveniji z aretacijami kritikov vojske izzvali demonstracije proti JLA, vojska 
pa bi nato pod pretvezo lastne zaščite lahko posredovala proti civilistom in hkrati 
dokazala, da slovenska oblast ne obvlada razmer in ji je zato treba »pomagati«, 
izjalovil. Ko pa je magnetogram njegove razprave prišel v slovensko javnost, je 
načrt vojaškega vrha postal javen in je razburkal politično dogajanje. Vojaški vrh 
pa je našel možnost, ki jo je načrtoval, z aretacijo treh novinarjev Mladine, med 
njimi tudi Janeza Janše, in pripadnika JLA Ivana Borštnerja, ki je novinarjem 
Mladine izročil kopijo zaupnega ukaza o poostritvi bojne pripravljenosti enot 
JLA v Sloveniji. Tega je v začetku 1988 izdal poveljnik 9. armade JLA v Ljubljani. 
Najdba kopije zaupnega dokumenta pri Janši je vojaškemu vrhu prišla prav, saj je 
lahko zahteval njegovo aretacijo in dočakal odziv slovenske javnosti, kot si je želel 
»po scenariju« s konca marca 1988. Ni pa se mogel odzvati tako, kot si je takrat 
zamislil, kajti vojska je ostala sama, brez podpore slovenskih oblasti in milice, ki 
je skrbela le za javni red, ko so ljudje pred vojaškim sodiščem v Ljubljani izražali 
svoje negodovanje.
Že pred tem so v vojaškem vrhu iskali »izgovor« za odkrit nastop in so v drugi 
polovici leta 1986 in v začetku 1987 začeli tudi z operativnim i pripravami. Te so 
pripravljali v ožjem krogu pod vodstvom Mamule in s tem ni bilo seznanjeno 
»visoko vojaško telo«, ker naj bi bilo to »tvegano pred uro odločitve«. Takrat 
so tudi sklenili, da m ora biti TO podrejena JLA.7 9 M amula je tako pripravil 
zasnovo tistega, kar je bilo uveljavljeno z reorganizacijo vojske v letu 1988 
oziroma v začetku leta 1989, ko je reorganizacija zaživela. Prvi korak v tej smeri 
je bil preimenovanje generalštaba JLA v generalštab oboroženih sil, naslednji pa 
reorganizacija in sprememba obrambne doktrine z oblikovanjem t. i. bojišč.8 0
Reorganizacijo je vojaški vrh izvedel iz političnih razlogov, predstavljal jo 
je kot vojaško strateško. Namesto dotedanjih armad, katerih operativnost se je 
dokaj skladala z republiškimi mejami, v prim eru Slovenije povsem, saj je bila 9. 
arm ada nameščena v Sloveniji s kom ando v Ljubljani,8 1 se je vojaški vrh odločil za
79 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 88-89.
80 Vrtar, Nekaj vedenj o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, str. 214.
81 Med vsemi šestimi arm adam i so bile le za 9. arm ado (številčenje ni bilo po vrsti!) »njene« meje izenačene z m e­
jami republike, to je Slovenije. 9. arm ada je bila ustanovljena leta 1968. - Radaković, Besmislena YU ratovanja,
str. 55-56.
Vojaška ozemeljska razdelitev Jugoslavije do leta 1988 na 
Armade; 9. armada (poveljstvo v Ljubljani) je bila v okviru 
meja SR Slovenije.
Vojaška ozemeljska razdelitev Jugoslavije od leta 1988 na 
Vojaška območja (stanje na dan 1. 1. 1991). Jugovzhodna meja 
5. vojaškega območja (poveljstvo v Zagrebu) je bila zelo blizu 
črte, ki sojo v Srbiji začrtali kot mogoče ozemlje Velike Srbije 
(črta Virovitica -Karlobag).
bojišča. Ta so bila vojaško strateško oblikovana glede na predvidene glavne smeri 
napada agresorja od zunaj, dejansko pa je bil načrt pogojen notranjepolitično.
Razlog reorganizacije jugoslovanske vojske (oblikovalec te reorganizacije je 
bil v prvi vrsti M amula) je bila tako TO. Želeli so najti najbolj opravičljivi način, 
kako »izničiti« TO, v kateri so videli zasnovo »nacionalnih« vojsk, ne da bi to 
vzbudilo preveč političnih ugovorov predvsem pri Slovencih, ld so svojo TO od 
vsega začetka vzeli resno. Mamula se je političnosti ukrepa zavedal in je povedal, 
da so v zvezi z reorganizacijo obstajala »odkrita sum ničenja v naše namere in 
cilje« ter da je bila odločitev sprejeta z m nogim i lobiranji.8 2
Vojaški vrh se je za reorganizacijo in spremembo strateškega koncepta 
obram be države odločil, ker »frontalni« napad na zasnovo SLO in na TO kot 
bistveni del le-te ni bil politično primeren, saj bi preveč neposredno posegel v 
ustavo. Zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijevič je uvedbo 
bojišč in vojaških območij pojasnil kot »ublažitev negativnih vplivov zasnove 
oboroženih sil iz ustave 1974«.8 3 Vpeljava bojišč je nam reč zmanjšala vlogo in 
pom en TO, kot je bila uzakonjena leta 1969 in je slonela na »nacionalnem«, 
republiškem načelu. Ta prvina TO se je nam reč na »večnacionalnem« bojišču, ki 
je presegalo okvir posamezne republike, izgubila.
Z reorganizacijo so bile ukinjene armade. Te so zamenjala vojaška območja 
(»armijske oblasti«), ozemlje jugoslovanske države in tudi nebo, pa sta bila 
razdeljena na t. i. bojišča. Ozemlje bojišča, ki je vključevalo tudi Slovenijo, je 
predstavljalo 23 odstotkov ozemlja Jugoslavije, na njem pa je živelo 28 odstotkov 
jugoslovanskega prebivalstva.8 4 Na vojaških območjih so bili oblika organizacije 
vojske korpusi. Jugoslavija je bila razdeljena na tri »kopenska« bojišča ter 
na morsko in zračno bojišče. Slovenija je spadala v 5. vojaško območje, ki je 
pokrivalo severozahodno bojišče s poveljstvom v Zagrebu in je imelo v sestavi pet 
korpusov, v katerih je bilo v m irnodobnih razm erah 45.000 mož, razvrščenih v
81 garnizonih. Peto arm adno območje je razpolagalo s 1160 tanki in z oklepnimi 
bojnim i vozili, z več kot 3000 kosi topniškega orožja, 700.000 kosi različnega 
pehotnega orožja, na ozemlju, ki ga je pokrivalo, pa je bil nameščen 5. korpus 
vojnega letalstva z 200 bojnim i letali in s helikopterji, kar je bila tretjina bojnega 
potenciala jugoslovanskega vojnega letalstva.8 5 Poveljnik je bil najprej general 
M artin Špegelj, ko se je ta upokojil, pa od leta 1989 general Konrad Kolšek. Na 
ozemlju Slovenije sta bila dva korpusa, 14. s poveljstvom v Ljubljani v vojašnici
82 Mamula, Slučaj Jugoslavija, str. 64.
83 Kadijević, Moje viđenje raspada, str. 71-77.
84 Kolšek, Spomini, str. 60.
85 Prav tam, str. 62-63.
»4. julij« na Metelkovi ulici (poveljnik general Jovan Pavlov) in 31. s poveljstvom 
v M ariboru v vojašnici »Vojvode Mišića« na Taboru (poveljnik general Mićo 
Delič), del ozemlja Slovenije na Primorskem z garnizijo v Ilirski Bistrici 
(m otorizirana brigada) pa je spadal v pristojnost 13. korpusa s poveljstvom na 
Reki (poveljnik general M arijan Čad).8 6 Pod poveljstvo 5. vojaškega območja je 
po reformi poveljevanja leta 1988 spadala tudi TO.
Reorganizacija oboroženih sil oziroma celotne doktrine obrambe leta 1988 je 
bila izraz centralističnega pogleda, ki je bil v vojski in njenem vrhu prevladujoč 
oziroma kar edini. Šlo je za »podržavljanje« in centralizacijo obrambnih 
zadev. To so sprejeli z nezadovoljstvom predvsem v Sloveniji, zaradi katere je 
bila reorganizacija v veliki m eri uvedena in izvedena. Reorganizacija vojske je 
namreč spreminjala položaj TO in odpravljala »republiška« načela dotedanje 
organizacije vojaških oblasti. Slovensko politično vodstvo ji je zato nasprotovalo, 
prav tako pa tudi slovenski generali, ki so bili v vojaškem vrhu, vendar brez 
uspeha.8 7 Za poveljnika TO Slovenije je bil 1988 imenovan general Ivan Hočevar, 
po narodnosti sicer Slovenec, po nacionalnem prepričanju pa Jugoslovan z 
unitarističnim i pogledi; dolžnost je prevzel 15. septembra 1988. Načelnik RŠ 
TO je postal general Drago Ožbolt. Ta je v odsotnosti poveljnika TO Republike 
Slovenije Hočevarja sprejel in podpisal ukaz GŠ OS SFRJ z dne 15. maja 1990, 
s katerim je bilo vsem poveljstvom TO naročeno, da predajo orožje in strelivo 
v varstvo JLA.8 8 Oba sta bila formalno odstavljena z odlokom, ki ga je podpisal 
predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan in je bil objavljen v 
Uradnem listu RS 5. oktobra 1990.8 9
Takrat so se odnosi m ed JLA in TO v Sloveniji dokončno zaostrili. Povod za to so 
bili amandmaji, ki jih je slovenska skupščina sprejela 28. septembra 1990, v katerih 
je bilo določeno, da TO ureja Republika Slovenija, da komandanta TO Slovenije 
imenuje in razrešuje Predsedstvo RS. V ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih 
am andm ajevpa je bilo uzakonjeno, da TO Slovenije vodi in ji poveljuje Predsedstvo 
RS neposredno in odloča o njeni uporabi v m iru in izrednih razmerah, daje mogoč 
prenos določenih zadev vodenja s Predsedstva RS na republiškega sekretarja 
za ljudsko obrambo in da je RŠ TO organ v sestavi republiškega sekretariata za 
ljudsko obrambo, tj. »obrambnega ministrstva«, kom andant oziroma načelnik 
RŠ TO RS pa je v m iru in izrednih razmerah odgovoren Predsedstvu RS. Takšna
86 Pregled enot in ustanov JLA na območju Slovenije na dan 31. 12. 1990 v: Lovšin, Skrita vojna, str. 44-59.
87 Ivanič, Zvestoba, intervju s Potočarjem, str. 189.
88 Kranjc, Slovenska vojaška inteligenca, str. 400.
89 UL RS, 35-1796, 5.10. 1990.
odločitev slovenske skupščine je izzvala negodovanje in tudi odziv vojaškega vrha 
in tudi jugoslovanskega državnega predsedstva, formalnega vrhovnega poveljnika 
jugoslovanskih oboroženih sil, saj se je s tem slovenska TO v »miru«, ko ni bilo 
agresije na državo od zunaj, izvila iz prijema vojske. Najbrž je vojaški vrh zmotilo 
tudi dejstvo, da je po ustavnem zakonu za izvedbo ustavnih amandmajev lahko 
predsedstvo preneslo določene zadeve vodenja TO RS na republiškega sekretarja 
za ljudsko obrambo,9 0 Id je bil tedaj »stari« znanec vojske, Janez Janša. Vojaški in 
državni vrh, Predsedstvo SFRJ, sta sklenila to preprečiti z »golo silo« in sta ukazala 
zasedbo prostorov slovenskega štaba TO v Ljubljani. S tem je prišlo do končnega 
preloma m ed slovensko TO in JLA, ld je začela obravnavati slovensko TO kot 
»paravojaško« formacijo.
JLA PROTI TO
Odnosi m ed vrhom JLA in TO kot delom oboroženih sil jugoslovanske 
države so imeli dolgo zgodovino. Ta se je začela že ob oblikovanju nove obrambne 
doktrine konec šestdesetih let, spodbujene z vojaškim posegom večine članic 
Varšavske zveze v Češkoslovaški leta 1968. Takratnemu vojaškemu vrhu uvedba 
SLO (to je bila politična odločitev Tita in zato temu niso javno nasprotovali) ni 
bila povsem po godu. Vojska je nam reč z ustanovitvijo TO izgubila svoj obrambni 
»monopol«, zato je bila TO vojaškemu vrhu od vsega začetka »trn v peti«.
Vse od vpeljave doktrine SLO in DS konec šestdesetih let je potekal nenehni 
»podtalni« boj m ed zagovorniki tega sistema in njegovimi kritiki iz vojaškega 
vrha. D oktrina SLO in DS je bila od vpeljave do njenega konca z razpadom 
jugoslovanske države na stalni preizkušnji. Razlogi nasprotovanja pa niso bili niti 
toliko vojaški, am pak so bili predvsem politični. Vojaškemu vrhu nam reč ni šla v 
račun reforma jugoslovanske federacije, ko se je država še bolj »federalizirala« in 
so posamezni deli, republike in avtonom ni pokrajini v okviru Srbije, kazali več 
izrazov samostojne državnosti. Predvsem so to videli v republiških teritorialnih 
obrambah, ki so bile politično vezane na republiška politična vodstva. Kot 
prepričani centralisti, ki so se spogledovali tudi z nacionalnim unitarizm om - ta 
se je v jugoslovanski vojski kazal v poveljevalnem jeziku in tudi v medsebojni 
»komunikaciji« m ed pripadniki vojske -, so videli v TO kot sestavnem delu 
oboroženih sil zasnovo republiških, »nacionalnih« vojsk.
90 UL RS, 35-1797, 5. 10. 1990.
Da vojaškemu vrhu ni bila po godu »konkurenčnost« TO, so pokazale 
spletke, ki so jih načrtovali prav v zvezi s slovensko TO in z nakupom oborožitve 
zanjo, ko so km alu po nastanku TO zakuhali dve aferi. V vojaškem vrhu so se 
nam reč zavedali, da bi neposredni nastop proti zasnovi SLO in DS in proti TO 
pom enil nasprotovanje Titu, ki je zagovarjal to doktrino, zato so nastopili z 
obveščevalno spletko. Potekala je pod šifro Vrh. Z nam enom ohraniti nadzor 
nad celotnim vojaško-obram bnim področjem so želeli pri Titu očrniti slovensko 
partijsko in državno (republiško) vodstvo kot separatistično. Pri tem jim je kot 
dokaz služil nakup oborožitve za enote slovenske TO, ki jih je opravila Slovenija 
sama. Z obtožbo o nakupu orožja za slovensko TO m im o vedenja vojske so želeli 
pri Titu vzbuditi pomisleke glede »federalizacije« vojske, če ga že niso mogli 
prepričati, da je večanje ustavnih pravic republik napačna politika. Namen 
spletke je bil predvsem političen, obtožba glede oboroževanja slovenske TO z 
lahkim pehotnim orožjem, kupljenim v Franciji, pa je bilo sredstvo.
Zadeva slovenskega nakupa orožja pa s tem ni bila končana. Epilog je doživela 
štiri leta kasneje, po »padcu« predsednika slovenske vlade, »liberalca« Staneta 
Kavčiča. Zaradi ne povsem jasnih poslov glede financiranja nakupa orožja za 
slovensko TO, kar sta preiskovala SDV in preiskovalna komisija CK ZKS, slednja 
z namenom, da bi ugotovila neposredno krivdo Staneta Kavčiča pri nabavi orožja 
in financiranju te nabave, sta morala odstopiti poveljnik TO general Bojan Polak 
in politični komisar Albert Jakopič.9 1 Da bi prikazali, kako je slovensko politično 
in državno vodstvo oblikovalo republiško vojsko, so v Beogradu - v srbski centrali 
SDV in v nekaterih krogih iz vojaške obveščevalne službe - pripravili gradivo, 
sestavljeno iz delno ponarejenih poročil, ld naj bi jih napravil avstrijski vojašld ataše 
in v katerih naj bi poročal o prizadevanju vodstva Slovenije, da bi se osamosvojilo 
od Jugoslavije. To gradivo je dobilo ime Zelena knjiga, ker so bile platnice, med 
katere je bilo vstavljeno, zelene. Namen je bil skaliti odnose m ed vodstvom JLA 
in slovenskim vodstvom, zato so skušali prikazati konceptualne razlike glede 
strategije obrambe države m ed JLA in slovensko TO.9 2 Šlo je za politični namen 
spletke, s katerim si je želelo tudi vodstvo JLA zagotoviti vodilni in monopolni 
položaj v vojaško-obrambnem sistemu jugoslovanske države.
91 ARS, AS 1589, šk. 203, a. e. 466, Pismo štaba za splošni ljudski odpor SRS Josipu Brozu - Titu, 15. 8.1969 : Odgo­
vor na pitanja koja je Glavni štab NO SR Slovenije postavio u pismu dostavljenom predsedniku republike dana 
18. avgusta 1969. godine; Repe, »Liberalizem, str. 860-866; M unda, Beograjska spletka, str. 28-33,44, 73-76.
92 Na Zeleno knjigo in njeno »vsebino« oziroma »dokaze«, ki naj bi jih prinašala glede slovenskega »separatizma«, 
so bila namigovanja tudi na seji Predsedstva CK ZKS 29. 3. 1988, na kateri je Milan Kučan razkril nam ere vrha 
jugoslovanske vojske v Sloveniji. Kučan je v razpravi opozoril, da ni korektno kot argum ent uporabljati Zeleno 
knjigo, za katero je ugotovljeno, da je obveščevalni konstrukt, napravljen iz notranjepolitičnih, protislovenskih 
razlogov. - ARS, AS 1589, šk. 1350, 72. sednica P CK SKJ, 29. 3. 1988.
Slovenska TO je m otila jugoslovanski vojaški vrh tudi zaradi organiziranosti 
in uspešnosti. Ta se je pokazala leta 1971 na velikih manevrih, ld so septembra 
potekali na območju Hrvaške in delno Slovenije pod im enom Svoboda '71. Na njih 
so enote slovenske TO igrale napadalca in pod poveljevanjem generala Staneta 
Potočarja so prodrle skozi obrambne položaje branilcev, tj. enot jugoslovanske 
vojske. To je pokazalo vojaško učinkovitost TO.
Do zgodnjih osemdesetih let je postala slovenska TO velik, v sebi zaključen 
vojaški organizem in je imela 86.000 pripadnikov,9 3 kar je pom enilo da se je 
njihovo število od nastanka leta 1969, ko jih je bilo 31.284,9 4 dom ala potrojilo. 
Že takrat, leta 1983, se je v jugoslovanskem vojaškem vrhu pojavila pobuda za 
razpustitev TO kot posebnega dela jugoslovanskih oboroženih sil. Generali iz 
Beograda so v slovenski TO nenehno iskali nekaj, kar bi jim služilo za dokaz o 
slabostih TO glede njenih obrambnih sposobnosti oziroma usposobljenosti.
Ker si na tak način niso uspeli podrediti slovensko TO, se je vojaški vrh 
odločil za bolj korenit rez. Za reorganizacijo JLA in obrambne doktrine. Pri tem 
so TO enostavno vključili v sestav JLA oziroma Oboroženih sil SFRJ, kot je bilo 
skupno ime za JLA in TO in kar je bila ustavna kategorija. Teritorialna obramba 
v Sloveniji je z reorganizacijo JLA in nastankom bojišč in preimenovanjem 
GŠ JLA v GŠ OS, to ni bilo zgolj preimenovanje, saj je imelo globlji pom en 
in posledice, postala dejansko del JLA. Eden prvih ukrepov te spremembe je 
bila kadrovska prilagoditev oziroma podreditev TO. Vojaški vrh je imenoval v 
štabe TO v Sloveniji svoje ljudi. Vse z nam enom , da je bil vrh slovenske TO, od 
kom andanta in načelnika štaba navzdol, povsem podrejen GŠ OS. Novi častniki 
TO so bili aktivni častniki JLA, tudi Slovenci, ki pa so bili v prvi vrsti predvsem 
»jugoslovanarji«. To je bil dokajšnji poseg v »avtonomijo« TO, katere poveljniki so 
bili od vsega njenega začetka Slovenci, sicer častniki JLA, prvi iz vrst poveljnikov 
slovenskih partizanov, vendar z jasno oblikovanim odnosom do »Beograda«.9 5 
Bili so slovensko opredeljeni, kar za generala Hočevarja ni bilo mogoče trditi.
V začetku leta 1990 je bilo tako v slovenski TO zaposlenih 45 častnikov JLA.9 6 
Enote slovenske TO - brigade so bile izenačene s partizanskimi brigadam i JLA, 
kar je pomenilo, da bi jih po sklepu JLA oziroma GŠ OS ali poveljstva vojaškega
93 Zorc, TO v letih njene dozorelosti, str. 49-51.
94 Kladnik, 40 let TO, str. 9.
95 Poveljniki TO SRS/RS so bili generali: Bojan Polak-Stjenka (1968-73), Rudolf Hribernik-Svarun (1974-77), 
Branko Jerkič (1977-80), Mihael Petrič (1980-83), Radislav Klanjšček (1983-84), Edvard Pavčič (1985-88), Ivan 
Hočevar (1988-90).
96 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 32.
območja lahko uporabili izven republike.9 7 TO je tako izgubila »nacionalno« 
noto. V času od reorganizacije jugoslovanskih oboroženih sil se je zmanjšalo 
tudi število pripadnikov TO za okoli 14.000, na 68.622 pripadnikov. Zmanjšanje 
je bilo utemeljeno s tem, da se bo na ta način doseglo »predpisano« razmerje 
med prebivalstvom Slovenije in pripadniki TO v Sloveniji, ki je bilo določeno na 
3,4 odstotke.9 8
TO v Sloveniji je bila tako »osiromašena« kadrovsko, pa tudi glede oborožitve. 
Bila je brez težke oborožitve, topovi so bili pod nadzorom JLA in skladiščeni 
v skladiščih JLA. Vojska je sicer slovenski TO v času bolezni Tita, spomladi 
leta 1980 »zaupala« šest tankov T 55, ki pa niso bili vozni, z nam enom , da jih 
teritorialci vkopljejo ob vzletno-pristajalni stezi brniškega letališča, ker so se v 
vojaškem vrhu bali možnosti zračnega desanta na letališče.9 9 Lahka oborožitev 
TO pa je bila dokaj zastarela in je izvirala iz presežkov JLA. Je pa imela slovenska 
TO glede na predvideno oborožitev »viške« v številu pušk, puškomitraljezov, 
brzostrelk. TO je imela za skladiščenje svoje oborožitve na voljo 20.000 m 2 
skladiščnega prostora, pri čemer je bila večina, dve tretjini v kompleksih JLA, 
petino so hranile delovne organizacije, desetino na sedežih štabov TO, en 
odstotek pa pri milici.1 0 0
Teritorialno obrambo Slovenije je vodil Republiški štab, na čelu katerega 
sta bila kom andant in načelnik štaba, podrejen do reorganizacije JLA 
leta 1988 vrhovnemu poveljniku, predsedniku Predsedstva SFRJ, nato pa 
novoustanovljenim »strateškim poveljstvom vojaških območij«. Nižji štabi so bili 
pokrajinski, bilo jih je 13, občinski, ki so vodili »občinske enote« TO. V strukturo 
slovenske TO je spadala tudi 27. zaščitna brigada. Ti organi ozirom a poveljstva 
so imeli delno poldicno kadrovsko sestavo aktivnih ali rezervnih častnikov. Štabi 
so vodili vojaške enote, brigade in manjše enote t. i. prostorske strukture TO, 
katere so sestavljali vpoldicani vojaški obvezniki. Število teh, ki so dejansko 
predstavljali slovensko TO, je bilo v začetku osemdesetih let okoli 85.000, nato 
pa je sredi desetletja padlo na 65.000. Enote TO so bile prilagojene bojevanju 
v razmerah, kakršne so predvidevali, da bi bile v prim eru tuje zasedbe. Enote 
so ustanavljale, oskrbovale in vodile republika, občine in delovne organizacije 
oziroma podjetja. Poveljevanje, pouk in urjenje so potekali v slovenščini. Bolj 
kot to je vojaški vrh od vsega začetka m otila povezanost slovenske politike in
97 Bolfek, TO 1968-1990, str. 209.
98 Prav tam, str. 197.
99 Slapar, Razvoj TO, str. 106.
100 Bolfek, TO 1968-1990, str. 200; ARS, AS 1589, t. e. 989, Stanje in razvoj TO SRS v obdobju 1986 do 1990.
TO, kajti slovenski politiki in slovenskim politikom beograjski generali niso 
preveč zaupali. Zdeli so se jim preveč liberalni, zlasti glede decentralizacije, pa 
tudi preveč slovenski. Povezanost politike in TO so želeli z reorganizacijo in 
podreditvijo TO vojski preprečiti.
Glede na podrejenost slovenske TO B eogradu ozirom a Zagrebu, kjer je bila 
kom anda 5. vojaškega obm očja, katerem u je bila slovenska TO neposredno 
podrejena, je slovensko državno-politično vodstvo želelo z reorganizacijo TO v 
Sloveniji dobiti nekaj vloge pri vodenju TO. V začetku februarja 1990 je tako Svet 
Predsedstva SR Slovenije za ljudsko obram bo predlagal slovenskem u predsedstvu 
(vodil ga je še Janez Stanovnik), da naj bo TO v Sloveniji organizirana nam esto 
v trinajstih pokrajinah v sed m ih .1 0 1 Predsedstvo je RŠ TO naložilo, da naj do 
konca leta izvede reorganizacijo, do česar pa ni prišlo; general H očevar je s tem 
odlašal. D o reorganizacije je tako prišlo p o d novim poveljnikom TO Slovenije, 
ki g aje im enovalo Predsedstvo RS 28. septem bra 1990. Novi poveljnik slovenske 
TO m ajor Janez Slapar je im enoval sedem novih poveljnikov PŠ TO ozirom a 
vršilcev dolžnosti TO pokrajin: za ljubljansko M iho Butaro, za gorenjsko Petra 
Z upana, za dolenjsko A lbina G utm ana, za južnoprim orsko Franca A nderliča, 
za severnoprim orsko B ogdana Beltram a, za vzhodnoštajersko V ladim irja M ilo­
ševiča, za zahodnoštajersko V iktorja K ranjca.1 0 2 Slovenska TO se je tako vrnila 
v slovenske roke in postala še večji in bolj oster trn v peti jugoslovanskega vrha.
N estrinjanje z doktrino SLO in DS in z njeno organizacijsko vojaško obliko 
TO so v vojaškem vrh u utem eljevali s tem , da je sistem SLO preobsežen in 
zapleten. V zporednost organizacije JLA in TO naj ne bi zagotavljala enotnega 
poveljevanja. Predvsem pa naj bi bil ta sistem predrag in neučinkovit v prim erjavi 
s sodobnim i, m oderno oboroženim i in gibljivim i ter enotno vodenim i vojskami. 
Želeli so vrnitev v enotne, centralistično organizirane in vodene oborožene sile.1 0 3 
To jim je uspelo leta 1988, ko je bila vpeljana nova organiziranost jugoslovanskih 
obram b n ih sil, vojske in TO. Pri tem so slednjo preprosto vključili v okvir vojske, 
da so im eli n ad njo nadzor, za njeno vodstvo postavili častnike JLA, m aja 1990 
pa so jo tu d i razorožili s tem , da so zahtevali prenos orožja TO iz n jenih skladišč 
v sldadišča JLA.
V začetku leta 1990 sta ZSLO in GŠ OS SFRJ izdala delovno gradivo D oktrina 
T eritorialne odbrane oru žan ih snaga, s katerim je bila na novo opredeljena TO.
101 ARS, AS 1589, t. e. 989, Predlog nove organizacije pokrajin, vojaška analiza predloga.
102 Delo, 5. 10. 1990, str. 2, Novi kom andanti pokrajinskih TO.
103 Vrtar, Nekaj vedenj o vlogi oboroženih sil Jugoslavije, str. 209.
Z novo doktrino je bila po m nenju pripravljalcev zagotovljena enotnost stališč 
o organiziranju, oprem ljanju, pripravi in uporabi sil TO (str. 6). Tudi v m iru 
naj bi TO vodilo »obram bno m inistrstvo«, n a katerega naj bi Predsedstvo 
SFRJ kot form alni vrhovni poveljnik preneslo ustrezna pooblastila. Šlo je sicer 
za »začasni« dokum ent, kajti predvideno je bilo, da bo po preveritvi v praksi 
»na taktični in operativni ravni« začel veljati konec leta 1992. Ta »taktična in 
operativna raven« pa se je začela preverjati v praksi v Sloveniji, ko je v začetku 
oktobra 1990 predsedstvo Jugoslavije preneslo na vojaške organe, konkretno 
n a poveljstvo 5. arm adnega obm očja v Zagrebu, vodenje slovenske TO . Ker je 
bil s slovenske stran i v sldadu z am andm aji k slovenski ustavi, sprejetim i konec 
septem bra 1990, im enovan nov poveljnik slovenske TO, Janez Slapar, je sledil 
»vpad« jugoslovanske vojske v prostore štaba T O Republike Slovenije.
D a je im ela jugoslovanska vojska nam en izničiti TO kot posebni del 
oboroženih sil jugoslovanske države, se je pokazalo že z reorganizacijo 
obram be leta 1988, ko so bila uvedena bojišča in vojaška obm očja kot strateška 
razporeditev oboroženih sil SFRJ na bojiščih, kar je pom enilo, da so bile v njihov 
okvir vpete tudi enote TO. N aslednji večji korak v sm eri izničevanja TO kot 
vojaške form acije je bil ukaz, ki ga je izdal RŠ TO SR Slovenije podrejenim 
občinskim štabom 24. januarja 1990 (dokum ent št. SZ 16/4-90)1 0 4 z zahtevo, da 
izdelajo natančen pregled orožja, streliva in m insko-eksplozivnih sredstev, ki so 
jih štabi T O hranili zunaj sldadišč JLA. S tem ukazom , izdal ga je sicer slovenski 
štab TO, a je bil oblikovan po ukazu vrha JLA, so bili tem u dani podatki o tem , 
n ad katero oborožitvijo slovenske TO nim a vojska neposrednega nadzora. Z 
ukazom z dne 15. m aja 1990 o hranjenju oborožitve in streliva TO , ki ga je izdal 
GŠ OS, je bilo za vojaška sredstva TO odrejeno, da se m orajo h ran iti v objektih 
JLA. S tem je vojska želela razorožiti predvsem slovensko TO, čeprav je bil ukaz 
dan vsem štabom TO po republikah, ti pa so bili že tako in tako oblikovani v 
skladu z željam i GŠ OS. D va dni kasneje je ta ukaz potrdil form alni vrhovni 
poveljnik jugoslovanskih oboroženih sil, Predsedstvo SFRJ, ki je na dan izdaje 
ukaza dobilo novega predsedujočega, dr. Borisava Joviča iz Srbije, navdušenega 
privrženca nacionalistične politike Slobodana M iloševiča in izvrševalca njegovih 
navodil. Ta je nam en teh ukrepov - pri čem er je posebej poudaril, da je šlo za 
odvzem orožja in streliva v Sloveniji in H rvaški - pojasnil z besedam i, da »ne 
bom o dovolili, da orožje zlorabijo v m ožnih spopadih ali za nasilno odcepitev.
104 Mikulič, Uporniki z razlogom, str. 17-18.
Praktično sm o jih razorožili. Form alno je to storil načelnik generalštaba, toda 
dejansko po našem nalogu. Slovenci in H rvati so se ostro odzvali, vendar ne 
m orejo nič.« Ko je zaradi tega pri Joviču protestiral pred sed n ik slovenskega 
predsedstva M ilan Kučan (ki o tem sploh n i bil obveščen, saj m u poveljnik TO 
ali načelnik RŠ TO nista niti povedala, kakšen ukaz je izdal vrh vojske in da sta 
ga kot vojaka poslušno sprejela), je Jovič zanikal, da ve za ukrep, čeprav je dan 
pred tem v svoj dnevnik zapisal, da je odvzem orožja po »našem nalogu«. O čitno 
je šlo za »nalog« srbskega vodstva, natančneje M iloševiča. Predsedstvo nam reč 
o ukazu generalštaba ozirom a njegovega načelnika, generala Blagoja A džiča, ni 
bilo obveščeno, češ da gre za »redno, tekočo dejavnost v oboroženih silah, takšnih 
aktivnosti in tu d i drugih bolj zapletenih im am o desetine, stotine in kam bi prišli, 
če bi vas o vsem tem obveščali«, kot je to pojasnil A džič.1 0 5 Jovič, k ije očitno vedel 
za ukaz vojske, m edtem ko je o tem slovenski predstavnik v predsedstvu Janez 
D rnovšek zvedel šele, ko je odvzem anje orožja že potekalo, je K učanu povedal, 
da je za to slišal po radiu, in ga odpravil z: »Ne vem , za kaj gre.« Joviča sta nato 
obiskala D rnovšek in Kučan, ki je zahteval, da m u pokaže ukaz generalštaba, 
pojasnilo, ki pa g aje dal glede odvzem a orožja TO »obram bni m inister« general 
Kadijevič (bil je navzoč), pa je ocenil za nezadostno ter zahteval, da se orožje 
vrne in da se zam enja poveljnik TO v Sloveniji.1 0 6 N obena od K učanovih zahtev 
ni bila izpolnjena, kajti Predsedstvo SFRJ in vojaški vrh sta kazala svojo m oč in 
se nista ozirala na slovenske zahteve, zlasti zato ker se je z volitvam i v Sloveniji 
zam enjala oblast, za katero so sodili, da je separatistična, in ker so m enili, da 
D em os pripravlja organizacijo lastnega program a oborožitve.1 0 7
Poveljnika TO za Slovenijo generala H očevarja, ki je deloval po sm ernicah in 
navodilih vojaškega vrha, pri čem er je slovensko državno vodstvo skoraj povsem 
ignoriral, so zam enjali v začetku oktobra, potem ko je slovenska skupščina konec 
septem bra 1990 sprejela am andm aje k Ustavi Republike Slovenije, s katerim i so 
odpravili veljavnost zvezne zakonodaje, ki je bila v nasprotju s slovensko ustavo. 
M ed njim i je bil tudi am andm a o tem , da je slovenska TO izključno v pristojnosti 
Republike Slovenije. Zahteva slovenskega predsedstva, da se zam enja Hočevar, je 
bila sicer dana Predsedstvu SFRJ že v začetku julija,1 0 8 a je bila zavrnjena, zato je 
slovensko predsedstvo predlagalo slovenski skupščini takšno dopolnitev ustave, 
da bi lahko poveljnika TO v Sloveniji im enovalo sam o. Še istega dne, ko je
105 Drnovšek, Moja resnica, str. 197.
106 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 144-145.
107 Prav tam, str. 139-140.
108 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 82, str. 313.
ê
SOCIALISTIČNA REPUOUKA ÏLOVENUA 
R EPU B LIŠK I STAO 
ZA TERITORIALNO OĐRAMBO
S l sz 625/1-90
L jubljana, d n o — Q5_s— L S 9 Q . . —
Hranjenje oborožitve 
in streliva TO - ukaz
so c ia ;.« .* ;. • 
P O K R A BS!'
One
VSEH PŠTO, MSTO LJUBLJANA 
IN 30. RSkTO
Na podlagi Ukaza ZSLO GŠ OS strogo zaupno št. 19-1 od 14.05. 
1990 in skladno z zastavljenimi nalogami, ki jih je zvezni 
sekretar za LO postavil na Vojnem svetu dne 27.0^.1990 zara­
di zanesljivega čuvanja oborožitve in streliva TO
UKAZUJEM:
1. Predati na čuvanje orožje, strelivo in MES TO, ki je izven 
objektov JLA v objekte JLA. Pri realizaciji te naloge ugotovi­
ti točno število, vrsto in količino orožja, streliva in MES, 
ki se morajo dati na čuvanje v objekte JLA in skladišča TO, 
ki so v objektih JLA. Pri pomanjkanju skladiščnega prostora v 
objektu JLA koristiti tudi druge prostore v kasarnah.
2. Izvzem orožja in streliva za usposabljanje se izvaja po na­
vodilih in odobritvi 5. V0 na zahtevo štaba (enote) TO preko 
RSTO, ki mora biti najmanj 10 dni pred vajo.
3. Ta ukaz se nanaša tudi na strelivo 7,9 mm in 7,62 mm zago­
tovljeno za šole, ter oborožitev in strelivo enot za zveze 
DPS, ki je v naših skladiščih.
Celotne količine oborožitve, streliva in MES, ki se naha­
jajo na železnici, RTV, elektrogospodarstvu, letališčih, pošti 
in v drugih sistemih se povlečejo v skladišča TO oziroma JLA.
posebej zastra-
naertom predaje.
inam stalne sesta­
ti in vskladišči-
ravnajte po uka- 
st naloge.
. do 2*4 .00 ure
KOMANDANT 
TERITORIALNE OBRAMBE 
; ^e^UBLIKE SLOVENIJE 
V^genera lpodpolkovnik
Ukaz o odvzemu orožja TO z dne 15. 5. 1990
skupščina sprejela am andm aje - v enem od teh je bilo določeno, da »predsedstvo 
Republike Slovenije im enuje in razrešuje kom andanta Teritorialne obram be 
Slovenije«1 0 9 - , je Predsedstvo RS im enovalo za vršilca dolžnosti načelnika RŠ 
TO m ajorja Janeza Slaparja.
Ivan Hočevar (1933), Drago Ožbolt (1931-1994),
generalpodpolkovnik letalstva, generalmajor, načelnik RŠ
poveljnik TO Slovenije 1988-1990 TO 1988-1990
To in pa dejstvo, da je z am andm ajem Republika Slovenije sprejela urejanje
TO, je vzbudilo v vojski odziv. Najprej v neform alnem telesu, generalštabu v senci, 
v katerem so bili srbski, odločno prom iloševičevski nekdanji visoki oficirji, npr. 
nekdanji šef generalštaba general M irkovič. Ta je, čeprav upokojenec, v im enu 
vojaškega vrha sporočil, da vojska ne bo dovolila razpada Jugoslavije. Zvezno 
predsedstvo je 2. oktobra zato sklenilo, da bo vodenje slovenske TO preneseno 
na poveljstvo 5. vojaškega obm očja, za uresničitev tega sklepa pa bosta poskrbela 
zvezno »obram bno m inistrstvo« in JLA. Ta je tako p ro ti zam enjavi poveljnika 
slovenske TO nastopila s silo. V noči s 4. na 5. oktober 1990 je 16 pripadnikov 
vojaške m ilice iz vojašnice v Šentvidu zasedlo prostore štaba slovenske TO, 
katerega vodenje je ta dan dokončno prevzel iz rok generala H očevarja rezervni 
m ajor Slapar.
F orm alno odločitev, da v Ljubljani nastopi vojska in da poveljevanje n ad TO 
prevzam e zvezni sekretariat za ljudsko obram bo, je sprejel vrhovni poveljnik, 
Predsedstvo SFRJ, 2. oktobra. Proti takšni odločitvi je bil predsednikjugoslovanske 
vlade A nte M arkovič, kar je pri p redsedniku Predsedstva SFRJ Joviču izzvalo
109 UL RS, 35-1790, 5. 10. 1990.
Pripadniki JLA odganjajo iz zasedenih prostorov RŠTO na 
Prežihovi ulici v središču Ljubljane znanega slovenskega 
morjeplovca Jureta Šterka, k ije odločno protestiral proti 
njihovemu početju (5. 10. 1990).
nem alo hude krvi. Jovič je M arkoviču povedal, da si koplje grob, in je razm išljal 
celo o vprašanju zaupnice vladi. Ko sta Jovič in general Kadijevič razpravljala, 
kako pripraviti M arkoviča, da bo pristal, da »m inistrstvo za obram bo« prevzam e 
poveljstvo n ad slovensko TO, je Kadijevič m im ogrede povedal, »da je treba 
'odstraniti' sam o sto ljudi in da bo vse v redu. Vojska pripravlja takšne načrte, če 
bo potrebno.«1 1 0 V sekakor je bila zadeva glede slovenske TO in njenega novega 
vodstva vroča tud i v državnem in vojaškem vrh u v Beogradu.
Z aradi zam enjave »projeleajevskega« vodstva slovenske TO in posledično 
vojaške zasedbe štaba slovenske TO je nastala napetost m ed slovenskim i 
oblastm i in vojsko. Prebivalstvo je ta poteza vojske ogorčila in ljudje so se začeli 
zbirati p red stavbo na Prežihovi ulici v bližini »obram bnega« in tud i »notranjega 
m inistrstva«, v kateri je imel prostore štab slovenske TO. O bstajala je nevarnost 
konflikta ali celo spopada. Vojska je bila jezna, pa tudi prestrašena in za prim er 
nem irov v Ljubljani naj bi bili na V rhniki, kjer je bila oldepna brigada, prižgani 
m otorji tankov. Po m nenju slovenskega »obram bnega m inistra« Janše in 
»m inistra za notranje zadeve« Bavčarja je bila slovenska stran za konflikt slabo 
pripravljena, zato je bila sprejeta odločitev za um iritev razm er.1 1 1
110 Jovič, Zadnji dnevi SFRJ, str. 197.
111 Lovšin, Skrita vojna, str. 76; Janša, Premiki, str. 76-77.
Vojsko - štab TO je zasedla enota vojaške policije v popolni vojni oprem i, 
z neprebojnim i jopiči - so nadzorovali »specialci« m ilice, ki jih je vodil Vinko 
Beznik. Ti so zasedli strehe okoliških hiš in vojake držali »na m uhi«. »Specialci« 
m ilice so dobili ukaz, da »vprim eru, da se sproži strel z njihove strani, posredujejo 
naši ostrostrelci. D a zavarujejo ljudi.« Če bi prišlo do streljanja s strani vojske, so 
dobili ukaz, naj jih uničijo.1 1 2 D o tega ni prišlo, razm ere pa so se navzven um irile. 
Prostori dotedanjega štaba TO so ostali v rokah vojske, Slaparjev štab TO pa je 
začel delovati v prostorih »obram bnega m inistrstva« in vzpostavljati novo TO.
Takrat se je slovenska m ilica dejansko prvič neposredno »prek puškine 
cevi« soočila z jugoslovansko vojsko. D o odkrite sovražnosti sicer ni prišlo, so 
pa predvsem pri oficirjih (častnikih) JLA rasle zam ere do slovenske politike, o 
čem er je poročal eden od obveščevalcev obveščevalnega oddelka slovenskega 
obram bnega m inistrstva, ki je deloval v JLA.1 1 3
Z im enovanjem novega vodstva slovenske TO je ta vojaška organizacija 
postala slovenska in tudi javna. To je bil začetek delovanja nove, povsem 
slovenske TO, ki ni bila več vezana na JLA, pa tudi trenutek »legaliziranja« 
slovenske m ilice, zlasti tistega njenega dela, ki je bil vpet v MSNZ. M ilica je ob 
svoji običajni dejavnosti začela s sistem atičnim i pripravam i na m orebitni spopad 
z vojsko.
M edtem ko je bila zaradi politike, kakršno je vodila vojska ob p o d p o ri ali 
celo p o navodilih srbskega vodstva, slovenska TO v težkem položaju, saj je bila 
form alno pod rejen a vojaškem u poveljstvu 5. vojaškega obm očja (pri čem er sta 
bila n a čelu slovenske TO sicer generala Slovenca, ki p a sta odločitve vojske 
p opolnom a sprejem ala in jih izvajala, kar se je pokazalo ob odvzem a orožja 
slovenske T O sredi m aja 1990), p a je slovenska m ilica že doživela preizkušnjo 
svoje pripravljenosti.
SLOVENSKA MILICA V OBRAMBI SLOVENSKE SUVERENOSTI
Jugoslovanska vojska je leta 1990, zlasti od zam enjave oblasti v Sloveniji po 
volitvah, večkrat n a različne načine kršila slovensko suverenost, kakršna je bila 
dosežena z jugoslovansko ustavno ureditvijo. V tem času se je vojska v svojih 
političnih pogledih že povsem zbližala s srbsko nacionalistično politiko, ki jo je 
uporabljala za dosego svojih ciljev. V Sloveniji sta stali srbskem u nacionalizm u
112 Intervju Beznik, 30. 3. 2009.
113 Lovšin, Skrita vojna, str. 77.
in vojaškim centralističnim pogledom nasproti slovenska oblast, pa tud i m ilica 
kot v aru h ne le javnega reda in m iru, am pak tudi slovenske državnosti.
S srbsko nacionalistično politiko se je slovenska m ilica soočila že prej. 
Slovenski m iličniki so bili na Kosovu od leta 1981, ko so A lbanci jasno pokazali 
svoje zahteve po drugačnem položaju v jugoslovanski državi, navzoči v okviru 
Z d ru žen ih odredov m ilice, ki so jih sestavljali pripadniki vseh republiških milic.
V devetih letih je bilo nap o ten ih v Z druženi odred milice Zveznega sekretariata 
za no tran je zadeve iz Slovenije okoli 2000 m iličnikov iz vrst PEM . Ko niso več 
želeli služiti le srbski strani, ki je odnos do tam kajšnjega večinskega prebivalstva 
zaostrovala in izvajala n ad njim i nasilje, in je tudi slovenska javnost - ta je bila 
večinsko na strani A lbancev - zahtevala, da naj slovenski m iličniki v teh enotah 
ne sodelujejo več, je slovenska oblast konec januarja 1990 preklicala sodelovanje 
slovenskih m iličnikov n a Kosovu; 5. februarja se je od tam vrnila zadnja enota. 
Leto dn i pred tem slovenski m iličniki niso želeli sodelovati v akciji srbske, 
kosovske in vojvodinske m ilice proti rudarjem ru dnika Stari trg pri Trepči, 
ki so se iz protesta proti ravnanju srbskih oblasti odločili za gladovno stavko 
v ru d n išk ih rovih. Poveljnik slovenske enote ni dovolil, da gredo slovenski 
m iličniki v rudnik, p ri čem er je izpolnjeval ukaz slovenskega »notranjega 
m inistra« Tom aža E rtla.1 1 4 Po tem dogodku je m arca 1989 slovenska m ilica svoje 
število m iličnikov v zveznem o dredu m ilice zm anjšala za polovico. N asploh je v 
praksi veljalo, da je m oral poveljnik slovenske enote m ilice na Kosovu dobiti v 
prim eru , če je bil predvideni poseg m ilice v nasprotju s slovensko zakonodajo, 
odobritev vodstva slovenske m ilice ozirom a slovenskega »notranjega m inistra«. 
Slovenski m iličniki, ki so bili poslani na Kosovo, so im eli nasploh napotke 
vodstva slovenske m ilice, da se m orajo izogibati uporabi prisilnih sredstev in 
n ep o treb n im žrtvam , kar pa so srbske oblasti razum ele kot b ojkot.1 1 5
D o nesoglasij m ed vojsko in slovensko milico, ko je slednja »branila« slovensko 
ozemlje, je prišlo tudi v zvezi z m ejnim pasom . Spom ladi 1990 je nam reč vojska 
želela prek »zvezne vlade« in jugoslovanske skupščine doseči razširitev pasu ob 
meji, v katerem je bilo gibanje strogo om ejeno, s 100 m etrov na kar en kilom eter, v 
izrednih razm erah pa celo do 5 ali 10 kilom etrov.1 1 6 S tem bi vojska dejansko prevzela 
nadzor nad mejo, ki je bila od sredine šestdesetih let vedno bolj v pristojnosti 
milice, zlasti nadzor prom eta čez m ejne prehode. Vojska naj ne bi, če bi uveljavila 
svoj predlog o razširitvi m ejnega pasu, imela nam reč m ožnosti varovati le meje,
114 Bukovnik, Sever, str. 32.
115 Leopold Jesenek, poveljnik slovenske milice v letih 1980-1990. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 8.
116 Branko Celar, Državna meja -pom em ben atribut državnosti. V: Ob 10. obletnici osamosvojitve, str. 9-11.
am pak nadzirati celoten pas v globino enega kilom etra ob meji z Italijo, Avstrijo in 
M adžarsko. V tem pasu bi lahko legitim irala ljudi po svoji volji in m erilih. V praksi 
bi to pom enilo, da bi npr. obm očje Nove Gorice obvladovala vojska. Slovenska 
m ilica je takšni obliki »zasedbe« slovenskega ozemlja nasprotovala in zahtevala 
ukinitev m ejnega pasu po vzoru sosednjih držav (leta 1989 je obm ejni pas ukinila 
tudi M adžarska), kjer je bil dostop do državne m eje prost in ga ni nadzorovala 
vojska. Vojska in tudi zvezno notranje m inistrstvo, ki je zamisli vojske o razširitvi 
m ejnega pasu podpiralo, očitno nista zaupala slovenski milici, da je ta sposobna 
varovati državno mejo. Poleg tega pa je vojska želela dobiti zakonsko podlago, da 
bi zaprla m ejo in Slovenijo ločila od sosednjih držav. Predlog vojske je bil zaradi 
vztrajnosti slovenske strani, tudi javnosti - kajti to je bil čas volilne kam panje 
in so se zato v tem okviru odzvale posam ezne politične stranke - um aknjen iz 
postopka zvezne skupščine. Pri tem je bila vloga slovenske milice, tistih ld so bili 
odgovorni za m ejne zadeve in so s strokovnim i argum enti spodbijali nam ere 
vojske, pom em bna.
Slovenska m ilica se je v tem času že pripravljala na svojo vlogo pri varovanju 
slovenskih meja, pri čem er so predvideli tudi varovanje m eje s H rvaško. To je 
bila posledica okoliščin, ki so ob pripravah m ilice na »m iting resnice« o d nje 
zahtevale, da se je posvetila tu d i vprašanju m eje s H rvaško, ld je bila tedaj le 
adm inistrativna. Pripravili so računalniško sim ulacijo vzpostavitve m eje s 
H rvaško, ki naj bi jo varovalo več ko t 600 m iličnikov. Julija 1990 pa je republiški 
sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar im enoval delovno skupino (vodil jo 
je p o m o čn ik načelnika m ilice Tom až Čas) za pripravo projekta zavarovanja 
državne m eje Republike Slovenije, tu d i m eje s H rvaško.1 1 7
Slovenska m ilica pa se je povsem praktično soočila z obram bo »južne meje« 
proti H rvašld 1. decem bra 1989 v zvezi z napovedanim srbskim nacionalističnim 
zborovanjem . D o »m itinga resnice«, kot so ga im enovali organizatorji (form alno 
je bilo to združenje za vrnitev Srbov in Č rnogorcev n a Kosovo in M etohijo, 
im enovano Božur, ki je hotelo Slovencem predstaviti svojo resnico o Kosovu 
in o srbskih pogledih na jugoslovansko državo), pa ni prišlo, kajti slovenska 
politika se je odločila, da takšnega zborovanja v Ljubljani ne bo dovolila. Takrat 
so se slovenski m iličniki nam eravali soočiti s srbskim i protestniki. Predsedstvo 
SR Slovenije je izrazilo prepričanje, » d a je treba preprečiti vsako nasilno dejanje 
in večjo koncentracijo pohodnikov, pa tud i zato da se uresniči proklam irana
117 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 33.
suverenost republike Slovenije in s tem zavaruje tudi ustavna ureditev Slovenije 
in Jugoslavije«.1 1 8 Republiški sekretar za notranje zadeve Tom až Ertl je po sklepu 
»vlade« na tem elju 12. člena zakona o n o tranjih zadevah (ta je govoril o tem , da 
ob oceni ali ugotovitvi Predsedstva Republike Slovenije, »da so nastale izredne 
razm ere, zaradi katerih so ogroženi interesi obram be države ali javni red«, lahko 
Izvršni svet sklene, da m ora republiški sekretar za notranje zadeve sprejeti 
p o trebne ukrepe za zagotovitev v arnosti),1 1 9 izdal odredbo o prepovedi javnih 
shodov in javnih prireditev »zaradi zavarovanja javnega reda, življenja ljudi in 
prem oženja«, pa tudi om ejitev gibanja iz istih razlogov za osebe, ki so nam enjene 
na javne shode ali prireditve, ter prepoved prom eta na obm očju SR Slovenije za 
m o to rn a vozila, »s katerim i se prevažajo osebe, nam enjene na javne shode in 
javne prireditve, prepovedane z odredbo o prepovedi sestajanja občanov«.1 2 0
R azburjeni Srbi so želeli zaradi stališč, izraženih s strani slovenske politike, 
talco vladajoče kot opozicijske, v C ankarjevem dom u na zborovanju »Proti uvedbi 
izrednega stanja, za m ir in sožitje na Kosovu«, pripraviti m iting v Ljubljani že 25. 
m arca 1989. Slovenske oblasti pa so sklenile, da je treba tak m iting preprečiti in 
m ilica se je pripravila. M ed ukrepi, ki so bili takrat sprejeti, so bili tudi, da se 
udeležence m itinga zaustavi na m eji s H rvaško, da se postavi cestne prepreke 
p ro ti Ljubljani in zapre železniško postajo D obova ter da se prepreči potovanje 
z vlaki proti Ljubljani. Ti načrtovani ukrepi so bili izhodišče za izdelavo načrtov 
m ilice ob načrtovanem prvodecem brskem m itingu.1 2 1
N ekakšna vaja za m ilico, kako ukrepati proti m orebitni nasilnosti udeležencev 
n a tem m itin g u je bilo zavarovanje nogom etne telane 11. novem bra 1989 m ed 
O lim pijo in C rveno zvezdo iz B eograda ozirom a nadzor n ad njenim i navijači. 
Šlo je zlasti za organizirano skupino s pročetniško ideologijo, znano pod im enom 
Delije, ki jo je vodil Željo Ražnjatovič - A rkan. Navijače, ki so prišli iz Beograda 
z vlakom zjutraj, so m iličniki (za red in m ir v Ljubljani je bilo zadolženih 350 
p ripadnikov Posebne enote, od tega 172 iz Kranja, Celja in Slovenj G radca) 
posprem ili na stadion, kjer so bili do konca telone, ko so jih m iličniki spet 
sprem ili na vlak.1 2 2 N aloga Posebnih enot m ilice je bila tu d i preprečiti spopad 
m ed navijaškim i skupinam i, ki so prišle iz H rvaške kot »pom oč« ljubljanskim 
organiziranim navijačem , in Delijami.
118 Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2, dok. 11, str. 65.
119 Čelik, Naše varnostne sile, dok. 39, str. 237.
120 Delo, 1.12.1989, str. 3, Tri odredbe Tomaža Ertla; faksimile odredb so objavljene v: O b 10. obletnici akcije Sever,
str. 3.
121 Čelik, Izza barikad, str. 9-10.
122 Prav tam, str. 16; isti, Posebne policijske enote, str. 78-80.
Za preprečitev zborovanja M iloševičevih pristašev v Ljubljani 1. decem bra 
1989, akcija organov za notranje zadeve je im ela im e »Sever«, je bilo število 
sodelujočih delavcev organov za notranje zadev 6472. Pri tem je bila izvedena 
sto odstotna mobilizacija Posebnih enot milice - 1391 pripadnikov PEM (od tega 
723 aktivnih delavcev O N Z in 668 rezervnih m iličnikov) in trideset odstotna 
mobilizacija Vojnih enot milice (vpoklicanih je bilo 1400 rezervnih m iličnikov).1 2 3 
»Akcija Severje bila tako načrtovana, da večina napovedanih m itingarjev sploh ni 
m ogla priti do Ljubljane, kaj šele v Ljubljano. Pretežna večina bi se m orala ustaviti 
že v bližini slovenske meje, na Hrvaškem . M iličniki so bili pripravljeni na vse, 
tudi na streljanje, na preprečitev odhoda m itingarjev v zavetje vojašnic ozirom a 
vojaških objektov.«1 2 4 Na dan, ko naj bi bil m iting, se je na trgu pred slovensko 
skupščino zbrala peščica udeležencev, večina Srbov in Črnogorcev, živečih v 
Ljubljani, pa tudi nekaj provokatorjev iz Beograda. Ker niso upoštevali navodil 
m ilice glede zbiranja, jih je bilo 13 kaznovanih za prekršek pri sodniku za prekrške, 
ld je tisti dan deloval v prostorih ljubljanskih zaporov na Povšetovi ulici.
V času, ko naj bi potekal srbski »m iting resnice«, so bili poleg slovenske 
m ilice v pripravljenosti tudi v slovenski TO. Pokrajinski štabi TO so bili zbrani in 
so sprem ljali dogodke. Vojska pa je takrat izdala ukaz, da v času napovedanega 
m itinga enote TO ne sm ejo iz sldadišč v vojašnicah jem ati orožja in oprem e, da 
bi tako preprečili m ožnost delovanja slovenske T O .1 2 5 Šlo je za nekakšen način 
»razorožitve« TO že pred m ajem 1990.
Akcija Severje za slovensko m ilico pom enila določen prelom . S strokovnega 
stališča je bila to zanjo priprava na nadaljnje delovanje, ld se je pokazalo v letu 
1990 z organizacijsldm delom pri oblikovanju M SN Z in nato leta 1991 v času 
vojaških spopadov z JLA. O b pripravah na preprečitev m itinga so nam reč 
potekale številne koordinacije in usldajevanja v m ilici in drugih operativnih 
službah RSNZ in U N Z ter priprave na m obilizacijo aktivne in rezervne sestave 
m ilice in tehničnih sredstev.1 2 6 M ilica je takrat, po sicer kasnejši oceni njenih 
vodilnih, z operativnim i ukrepi naredila odločilen korak, s katerim se je 
opredelila tudi za delovanje v prihodnosti.1 2 7 Akcija je bila prikaz pripravljenosti 
m ilice kot službe in m iličnikov kot posam eznikov, da nastopijo kot organizirana 
sila za obram bo slovenskih interesov. M ilica se je pokazala kot edina organizirana
123 Bukovnik, Sever, str. 221.
124 Alojz Žišt, načelnik oddelka za splošne in posebne naloge v upravi milice RSNZ leta 1988. V: O b 10. obletnici
akcije Sever, str. 10.
125 Slapar, Razvoj TO, str. 108.
126 Drago Kupnik. V: O b 10. obletnici akcije Sever, str. 29.
127 Branko Bračko, Akcija Sever - korak k osamosvojitvi Slovenije. V: O b 10. obletnici akcije Sever, str. 8.
sila v Sloveniji, na katero so se lahko naslonili slovenska oblast in tudi državljani v 
prim eru, da bi bilo treba braniti doseženo stopnjo slovenske državnosti v okviru 
Jugoslavije. Akcija Sever je im ela tako za slovensko m ilico poleg tega, da se je 
pokazala kot odločni in dobro organizirani varuh reda in m iru, tudi politični 
in m oralni pom en, saj je nastopila kot branilec slovenske ustavne ureditve in 
slovenske politike. »Akcijo Sever sem doživljal kot nekaj skrivnostnega, saj sem 
im el občutek, da se dogaja nekaj povsem novega in da nekoč, ko se bo vse um irilo, 
ne bo več tako, kot je bilo prej,« se je kasneje spom injal vodja ene od enot PEM, ld 
so nosile glavno odgovornost ob dogajanju v zvezi z »m itingom resnice«.1 2 8 Poleg 
strokovnih ozirom a operativnih zadev, ld so bile v določenem obsegu preizkušene 
v praksi, je bila akcija Sever m ejnik tudi »v glavah«. Večina v milici je spoznala, da 
ne varujejo le javnega reda, življenja ljudi in prem oženja, am pak branijo Slovenijo, 
ld jo nekdo ogroža »od zunaj« in ji vsiljuje svoje poglede in rešitve.
Da je šlo za izraz slovenske emancipacije in suverenosti na področju varovanja 
javnega reda in m iru, pa tudi slovenske politike in celotnega procesa demokratizacije, 
je pokazal že sam naziv celotne akcije - »Sever«. Izbor im ena za akcijo je nam reč 
kazal na nasprotovanje slovenske milice ponujenim rešitvam z »juga«.1 2 9
Pri izvajanju akcije Sever je šlo za nekaj, česar do tedaj slovenska m ilica v 
praksi ni izvajala, vsaj ne v tolikšnem obsegu. Kljub tem u da so bile Posebne enote 
m ilice že ustaljen organizacijski način delovanja milice, je bilo nekaj »skrbi« glede 
njihovega delovanja v novih okoliščinah. Šlo je za enoto, sestavljeno iz aktivnih in 
rezervnih m iličnikov, ki so bili skupaj le enkrat na leto, pri čem er so bile pogoste 
m enjave starešinskega kadra, kar bi lahko vplivalo na stanje v enoti in na njeno 
delovanje. Za določene dejavnosti je bilo treba enoto usposobiti, pa tudi v njej 
vzpostaviti vzdušje, »ki bi pripom oglo ustvariti ustrezno delavnost brez utrujanja, 
da bi bili m iličniki vedno pripravljeni na akcijo«. Priprave n a preprečitev m itinga 
so bile tud i priložnost za preverjanje in izboljšanje logistične podpore, kar je 
vse dalo dobro podlago za p rim ern o organiziranost in pripravljenost organov 
za notranje zadeve za opravljanje nalog v težjih okoliščinah. M iličnikom pa je 
dvignilo sam ozavest tudi javno m nenje, naklonjeno njihovi dejavnosti v akciji 
Sever in sploh n am en u akcije. Šlo je za zaščito »interesa Slovenije«, kot so tedaj 
razum eli svojo dejavnost v m ilici.1 3 0
V akciji Sever p ripadniki m ilice niso izkazovali lojalnosti takratni oblasti, 
m arveč Sloveniji in njeni državnosti. Pri tem ni bilo m ed pripadniki organov
128 Franc Bevc. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 47.
129 Čas, Vloga in dejavnost slovenske milice, str. 42.
130 Franc Bevc. V: Ob 10. obletnici akcije Sever, str. 47.
PEM UNZ Maribor, postrojen 1. 12. 1990 v Dobovi pred 
poveljnikom Milice Leopoldom Jesenekom, poveljnikom PEM RSNZ 
Tomažem Časom in poveljnikom PEM UNZ Maribor Bojanom 
Lunežnikom. Enota je imela nalogo, da vlake z mitingarji iz Srbije 
zaustavi in jih vrne na Hrvaško.
za notranje zadeve nobenega om ahovanja. U stavni položaj Slovenije so bili 
pripravljeni b ran iti z vsem i sredstvi, po potrebi tu d i s silo.1 3 1
Pri izvedbi akcije Sever so im ele najpom em bnejšo vlogo Posebne enote milice 
(PEM). Te so nastale kot »enota za izvršitev določenih nalog«, kot jo je opredelil 
zakon o organih za notranje zadeve iz leta 1956,1 3 2 v katerem so bile v Jugoslaviji 
prvič po drugi svetovni om enjene takšne enote milice. Tako enoto je predvidel 
tudi prvi slovenski zakon o notranjih zadevah iz leta 19671 3 3 in tudi vsi naslednji.
V zakonu iz leta 1972 je bila predvidena tudi rezervna sestava, kar je bila tako 
kot nastanek TO posledica sprem enjene obram bne doktrine, nastale p o d vtisom 
vdora vojaških en o t Varšavske zveze v Češkoslovaško avgusta 1968. Po zakonu o 
obram bi iz leta 1969 je bila m ilica v vojni uvrščena v okvir TO, vojaški obvezniki 
pa so bili lahko p o zakonu o vojaški obveznosti razvrščeni v enote milice. O d
131 Bračko, Organi za notranje zadeve v akciji Sever, str. 13.
132 UL FLRJ, 30-396, 18. 7. 1956; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 32, str. 171-185. O enoti za 
izvršitev določenih nalog govori 63. člen.
133 UL SRS, 13-99,6. 4. 1967; objavljeno tudi v: Čelik, Naše varnostne sile, dok. 35, str. 206-211. O enoti za izvršitev 
določenih nalog govorita člena 16,17.
konca leta 1974 so bili lahko v PEM, ki so jih sicer sestavljali aktivni m iličniki - ti 
so drugače opravljali na m iličniških postajah svoje vsakodnevne, redne naloge 
m iličnikov - , tud i rezervni m iličniki. Tako je ob vpoklicu rezervnih m iličnikov 
bataljon PEM štel 738 m ož, 516 poklicnih in 222 rezervnih m iličnikov.1 3 4 Da 
bi bilo zagotovljeno pridobivanje rezervistov za enote m ilice, je bil m aja 1971 
v slovenskem sekretariatu za notranje zadeve oblikovan predlog, da bi lahko 
izbrani naborniki polovico vojaškega roka služili v enotah m ilice v Sloveniji. To 
m ožnost je GŠ JLA odklonil.1 3 5
Leta 1972 je na oblikovanje Posebnih enot m ilice vplivala direktiva Tita
o oblikovanju Posebnih enot, kar je bila posledica vdora hrvaških ustaških 
teroristov v Jugoslavijo. D ejansko je šlo za ustanovitev Z aščitnih enot m ilice kot 
protiteroristične enote. Konec leta 1972 je bila z odločbo slovenskega sekretarja za 
no tran je zadeve ustanovljena četa za posebne naloge, ki je im ela vod za posebne 
naloge, v tem je bilo ob nastanku 35 m ož, in vod za zavarovanje objektov. Iz te 
ozirom a iz njenega voda za posebne naloge in Z aščitne enote m ilice (ta je bila 
ustanovljena 1978 iz čete za posebne naloge) je 23. avgusta 1990 nastala Specialna 
enota republiškega sekretariata za notranje zadeve, t. i. specialci. Vodenje le-teh 
je bilo zaupano V inku Bezniku, odgovoren pa je bil neposredno republiškem u 
sekretarju, slovenskem u »notranjem u m inistru« Igorju Bavčarju.
PEM, ustanovljena je bila 24. julija 1972 z odločbo takratnega republiškega 
sekretarja za notranje zadeve, ko se je zbralo njenih prvih 41 pripadnikov na 
usposabljanje, je bila enota milice na sklic, ld jo je bilo m ogoče vpoklicali po 
potrebi. O rganiziranost je bila vojaška, sestavljali pa so jo aktivni in rezervni 
miličnild. O rganiziranost PEM je bila večkrat sprem enjena. N otranja sestava so 
bili bataljoni, čete, vodi. Leta 1989/90 je PEM pokrivala obm očje vseh 13 UNZ; 
v večjih U N Z so bili bataljoni, v m anjših čete ali vodi. Enote so bile m obilne in 
so se lahko vključile v reševanje varnostnih razm er po vsej Sloveniji. PEM je bil 
organiziran v dve formaciji: prva je štela 723 aktivnih miličnikov, razvrščenih v 7 
čet po UNZ, druga pa 1391, ko so se aktivnim m iličnikom pridružili še rezervni. 
Ta form acija je bila razdeljena na 7 bataljonov.1 3 6 O d januarja 1989 do avgusta 1990 
je bil poveljnik PEM mag. Tomaž Čas, konec avgusta 1990 je bil za kom andanta 
PEM im enovan mag. Pavle Čelik, takrat tudi načelnik slovenske milice, nam estnik 
poveljnika pa je ostal Jože Kolenc. Poveljnik Čelik se je v začetku septem bra sestal
134 Čelik, Posebne policijske enote, str. 52.
135 Prav tam, str. 46-48.
136 Bukovnik, Sever, str. 75; Drago Zadnikar, Velika vloga posebne enote milice. V: Ob 10. obletnici osamosvojitve,
str. 14-15.
z vsem i poveljniki PEM iz U N Z in načrtovali so sklic ozirom a zbor vseh Posebnih 
enot milice 12. septem bra 1990 na hipodrom u v Stožicah.1 3 7
Pregled form acij čet in bataljonov PEM R SN Z po UNZ, k ije veljal 1989-901 3 8
Formacija 1 Formacija II
Poveljnik
1. četa: Ljubljana 
mesto, Ljubljana 
okolica
3 vodi - 
124 miličnikov
Stane Leskovšek 1 . bataljon: 
Ljubljana mesto, 
Ljubljana okolica
3 čete,
6 vodov - 
224 miličnikov
2. četa: 
Maribor
3 vodi - 
124 miličnikov
Bojan Lunežnik 2. bataljon: 
Maribor
3 čete,
6 vodov - 
224 miličnikov
3. četa:
Celje, Slovenj Gradec
3 vodi - 
108 miličnikov
Franc Bevc 3. bataljon:
Celje, Slovenj Gradec
3 čete,
6 vodov - 
190 miličnikov
4. četa:
Koper, Postojna
3 vodi - 
108 miličnikov
Slavko Gerželj 4. bataljon: 
Koper, Postojna
2 četi,
4 vodi - 204 
miličnikov
5. četa: 
Kranj
2 voda - 
68 miličnikov
Milan Klemenčič 5. bataljon: 
Kranj
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
6. četa: 
Nova Gorica
2 voda - 
68 miličnikov
Zvonimir Kelher 6. bataljon: 
Nova Gorica
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
7. četa:
Murska Sobota
2 voda - 
68 miličnikov
Alojz Flisar 7. bataljon: 
Murska Sobota
2 četi,
4 vodi - 
130 miličnikov
Samostojni vod: 
Novo mesto, Krško, 
Trbovlje
54 miličnikov Boris Okleščen Samostojni vod: 
Novo mesto, Krško, 
Trbovlje
3 vodi - 105 
miličnikov
Poveljstvo PEM 
RSN Z
Čas To m a ž/P a vle Čelik Poveljstvo PEM RSN Z
14 miličnikov 14 miličnikov
Skupaj 7 čet,
19 vod ov- 7 2 3 
miličnikov
7 bataljonov,
18 čet, 39 vodov - 
1392 miličnikov
Poleg PEM so bile v razporeditvi m ilice predvidene tu d i Vojne enote 
m ilice (VEM ). Kot PEM so bile tudi te na sklic, sestavljali pa so jih tudi aktivni
137 Čelik, Izza barikad, str. 69.
138 Bukovnik, Sever, str. 75; imenski seznam po: Bukovnik, Debeljak, ONZ v zaščiti procesov osamosvajanja RS, str.
170 (seznam pregledal Jože Kolenc).
in rezervni m iličniki, ki bi jih sklicali v p rim eru vojne. Število m iličnikov v 
V ojnih enotah bi doseglo dvojno število aktivnih m iličnikov; uniform iranih 
m iličnikov pa je bilo leta 1990 4409.1 3 9 Rezervni m iličnik je dobil, ko je bil 
vpoklican, službeno izkaznico in je im el vsa pooblastila kot aktivni m iličnik. 
VEM , ki so bile predvidene za delovanje na obm očju lastne postaje milice, za 
kar so im eli izdelane tu d i vse potrebne načrte, ki so jih vsakoletno preverjali na 
usposabljanjih, so vodili kom andirji postaj milice.
Po sprem em bi oblasti m aja 1990 se je m ilica tudi legalno, ne le v okviru 
skrivnega organiziranja M SNZ, organizirala in pripravljala na m orebitni spopad 
z JLA. Vojski vodstvo RSNZ po odvzem u orožja in streliva TO sredi m aja ni 
zaupalo in konec julija je »notranji m inister« Bavčar opozoril: »Ne pozabim o 
na JLA!« Že sredi julija 1990 je zato m ilica skladišča svojega orožja in streliva 
razpršila in orožje razporedila v tiste enote m ilice, ki so im ele za hranjenje dobre 
pogoje. Konec julija pa je Bavčar naročil, da so v m ilici izdelali predvidevanja, 
kako bi lahko vojska posegla v Sloveniji. N astal je kratek elaborat o m ožnih 
pritiskih JLA na Slovenijo, o odzivu prebivalcev na to in o delovanju m ilice 
v tak šn ih razm erah .1 4 0 Pa tudi sicer so se v m ilici zavedali, da jim lahko p reti 
o d k rit spopad z vojsko, zato so skrbeli, da so bile predvsem PEM oprem ljene kot 
vojaške form acije, s puškam i, avtom atskim i puškam i, ostrostrelskim i puškam i, 
m itraljezi, pa tudi z bojnim i vozili, t. i. bovi, dejansko oldepnim i transporterji na 
kolesih. »M ilica je bila leta 1990 oborožena od zob do glave,« se je zato spom injal 
eden vodilnih v tak ratn em oddelku za obram bne priprave.1 4 1
Poleg povsem javnega delovanja in tu d i že posam eznih priprav na vlogo 
m ilice ob m orebitnem , če ne kar pričakovanem soočenju z jugoslovansko vojsko 
pa je v okviru m ilice po odvzem u orožja in streliva TO s strani JLA delovalo tajno 
jedro M SNZ. To je odločilno pripom oglo k ponovni vzpostavitvi slovenske TO, 
ki je bila tedaj resnična zasnova vojske sam ostojne slovenske države - Republike 
Slovenije.
139 O b 10. obletnici akcije Sever, str. 25.
140 Čelik, Izza barikad, str. 61.
141 Intervju Bratuš, 31.3. 2009.
Wlogi organov za 
notranje zadeve pri 
oblikovan juobrambni h 
sil Republike Slovenije