\j£Kažcv v wi&ahju>
Izhaja vsak četrtek • Posamezna fttevilka stane Din 1*50	^	Izdaja:	Konzorcij	„Straže	t viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek
Celoletna naročnina Din 40'— * Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, it. 16.790	L I J J	Urcdniitvo	in uprava: Ljubljana, Mikloiičeva S • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Ljubljana, 21. decembra 1939
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju" (A. Tepež) • Urejuje: J. Natek Urcdniitvo in uprava: Ljubljana, Mikloiičeva S • Tisk Jugoslov. tiskarne (J. Kramarič)
Leto VI — Številka 15
Blagoslovljene božične praznike in srečno Novo leto Vam želita uredništvo in uprava.
Proslava 20 letnice slov. univerze
Tiho in dostojanstveno, kot se spodobi za Univerzo, je slavila naša slovenska univerza v soboto in nedeljo 20. obletnico svojega ob-st,0lja lin plodonosnega dela med Slovenci, dvajset let je sicer kratka doba, vendar je slovenska univerza že v teh kratkih letiih po-^noma upravičila svoj obstoj in izpolnila tudi vsa pričakovanja, ki so jih vsi stavili na
o univerzo, ki je bila desetletja in deset-'e!ja simbol in vzor našega boja za priznanje sWens;ke narodne in kulturne samobitnosti. Tiho in uspešno delovanje naše univerze, kateri ge v tej kratki dobi obstoja, kljub temu, ^a so se ugodne posledice kmalu pokazale, Vozila večkrat nevarnost, da jo ukinejo, je našlo ob 20. obletnici odmev tudi na naj-v'šjem mestu naše države, na kraljevskem dvoru, ko je naš kralj Peter II., ki je trenutno * Sam akademik, blagovolil prevzeti pokrovi-leljstvo nad proslavo. Ta pozornost naši uni-Verzi z najvišjega mesta je dala zadoščenje ne Samo naši univerzi, ki je bila dolga leta po Svoji ustanovitvi zapostavljena, ampak vsemu slovenskemu narodu, ki gleda na svojo uni-Vefzo s ponosom, in vsem onim, ki so se neutrudljivo borili za obstoj naše univerze. ^elo nas je razveselilo tudi to, da so se slavnosti udeležili zastopniki vlade, kakor tudi *°> da se je udeleži! našega velikega praznika zastopnik hrvatskega naroda in njegovega narodnega voditelja dr. Mačka dr. Šutej, ki tudi s svojim govorom pokazal, da so vsa °n-a nasprotstva, ki so jih skušali nekateri unietno povzročiti med Slovenci in Hrvati in °a ta način v kalnem ribariti, samo navidezna,
?UT»anja.
Kot uvod v proslavo je bila v soboto, dne decembra slavnostna predstava »Gorenj-s*tega slavčka« v operi. Predstavo je uvedel z navdušenim, pesniško zasnovanim govorom ^r- Oton Zupančič, ki je govoril o pomenu sWenske univerze in o njenem delu.
V nedeljo, dne 17. decembra je bila v zkornični dvorani na univerzi slavnostna seja, kateri je bil promoviran za častnega dok-
torja prava prvoboritelj za pravice slovenske univerze dr. Anton Korošec. Slavnostne seje so se udeležili zastopnik kralja, zastopniki vlade in drugih javnih oblastev. Med profesorji naše univerze smo sicer nekatere pogrešali, a velika večina je prisostvovala slovesnosti, katero je odprl dr. Matija Slavič s pozdravnim govorom. Za njim je povzel besedo gradbeni minister dr. Miha Krek kot zastopnik prosvetnega ministra in je v njegovem imenu razdelil univerzi, rektorju, prorektorju, dekanom in prodekanom visoka državna odlikovanja, ki naj bi bila viden dokaz odobravanja, pohvale in zadoščenja vsem, ki v našem vseučilišču žive, zanj delajo in trpe, danes pa se z njim dvajsetletnih uspehov vesele. Ko je g. minister razdelil odličja in čestital vsem odlikovancem, je Akademski pevski zbor zapel državno himno. Za tem je zopet spregovoril rektor Slavič, ki je v svojem govoru poudaril velike zasluge dr. Korošca za slovensko univerzo in prosil prorektorja dr. Rada Kušeja kot promotorja, naj promovira v znak zahvale za zasluge, ki si jih je pridobil za ustanovitev, ohranitev in razvoj univerze, dr. Korošca za častnega doktorja prava. Dr. Rado Kušej je nato promoviral dr. Korošca za častnega doktorja Aleksandrove univerze v Ljubljani in mu izročil doktorsko diplomo, za katero se je naš najmlajši doktor ginjen zahvalil. Za konec je Akademski zbor zapel Adamičevo »Zdravico«. Po končani proslavi je tov. Leskovar čestital novemu častnemu doktorju v imenu akademikov. S tem je bila slovesnost na univerzi končana in prisotni so odšli v veliko unionsko dvorano, kjer je bil drugi del proslave.
Velika unionska dvorana ije bila že mnogo pred napovedanim začetkom polna. Ko je ob 11. uri vstopil dr. Anton Korošec v spremstvu drugih odličnikov, se ploskanje in vzkliki kar niso hoteli poleči. Zborovanje je ves čas potekalo v najlepšem redu. Izčrpna poročila o poteku slavnostnega zborovanja so prinesli dnevni časopisi, zato jih tu ne nameravamo
ponavljati. Vendar se nam zdi primerno, da tudi v našem akademskem listu pribijemo par najbolj značilnih dejstev, ki so jih razni govorniki iznesli. Eno dejstvo, ki se zdi nam akademikom važno, je iznesel dr. Slavič, ko je dejal, da je slovenska univerza dobila v prvih letih svojega obstoja samo 500.000 din, a da je v zadnjih štirih letih dobila okoli 50 milijonov dinarjev. Za te številke ve sicer vsak Slovenec. Toda zdi se nam primerno, da to poudarimo zlasti sedaj, ko se Kramerjeva okolica krvavo trudi, da bi dokazala, da je tudi Kramer skrbel za univerzo,
Drugo tako značilno dejstvo je govor dr. Šuteja, v katerem je med drugim izjavil: Lepo je dejanje ljubljanske univerze, da je poklonila svoje najvišje odlikovanje zaslužnemu sinu slovenskega naroda dr. Antonu Korošcu. Kadar narod odreja temelje in pogoje svojega dela in življenja, je nezmotljiv. Prav tako se ne more zmotiti narod takrat, kadar ocenjuje delo svojih mož.
Najbolj značilno dejstvo pa je to, da se je izmed redkih spomnil ;na Boga srbski minister inž. Bešlič, ki je v svojem govoru uvodoma izjavil, da so trije temeljni elementi vsake družbene organizacije narod, vera in država, katerim se je pridružil še četrti temelj — znanost. Nato pa je dejal:
Danes moramo žal javno izpričati, da preživljamo zelo težke dni. Zato pa sem prišel med vas tudi zato, da z vami skupaj pomolimo k Onemu, ki je nad nami, k našemu Bogii za dr. Korošca, ker nam je on danes najpotrebnejši.
Značilno je, da je srbski minister poudaril pomen in vlogo dr. Korošca v borbi za obstoj Jugoslavije. Pa se še najdejo pri nas akademiki, celo v katoliških društvih, ki mislijo, da v svoji »pametni kritičnosti« oziroma s svojim destruktivnim nergaštvom skušajo dajati nauke dr. Korošcu itd.
Končno naj omenimo še eno preznačilno dejstvo. Na proslavi 20. obletnice slovenske univerze ni govoril niti en akademik, dasi je bil na programu, ki ga je univerzitetni senat odobril, tudi govor akademika Leskovarja, ki je bil predsednik pripravljalnega odbora akademikov za proslavo 20. obletnice slovenske univerze. Zanimalo nas bi ozadje, čemu je pozdravni govor Leskovarja odpadel? Čudno je, da se je smatral protest dveh članov SKAD Zarje, Severja
in Lista, ki sta pri g. rektorju protestirala z motivacijo, da je Leskovar politično ekspo-niran, za zadosten razlog, da je bil črtan v zadnjem hipu govor Leskovarja. Značilno je to, da sla protestirala proti katoliškemu akademiku katoliška akademika, člana SKAD Zarje, katere vloge na proslavi bomo še omenili.
Ko končujemo naše poročilo, moramo, da bo slika popolna, omeniti še zadržanje nasprotnikov.
V odboru za proslavo 20. obletnice slovenske univerze so prvotno sodelovale vse svetovnonazorske skupine. Prvi so iz odbora izstopili levičarji, ko so videli, da proslave ne bodo mogli zapeljati v svoje vode. Opravičujoč svoj izstop so dolgo po odstopu tik pred proslavo izdali letak, ki ga prinašamo v celoti, da bodo naši oitatelji sami spoznali vso podlost naših levičarjev, ki so si sedaj že sneli krinko z obraza in nastopajo kot komunisti. Letak se glasi:
TOVARIŠI, TOVARIŠICE!
Leskovar et consortes (čitaj akademska JRZ) pripravlja 17. t. m. proslavo »zasluga svojih krušnih očetov za slovensko univerzo. Pri tej proslavi so mislili uporabiti za svojo š t a I a ž o vse ostale politične in svetovno nazorske skupine. Na proslavi sodelujejo samo govorniki slovenske JRZ! Trdovratno izigravanje političnih skupin ima namen rehabilitirati Leskovarja in »Stražarje« za njihovo sabotažo in proti študentsko intrigiranje pri vseh akcijah študentov za njihove interese, kakor tudi namen, da bi vzbudili videz enotnosti in vdanosti slovenske mladine in slovenskega naroda, svojim dosedanjim političnim »predstavnikom«.
S proglaševanjem Korošca za dobrotnika slovenske univerze hočejo »Stražarji« rehabilitirati v Beogradu protiljudsko JRZ, ker se ji pod pritiskom gibanja slovenskih delovnih množic majejo tla)
Kot notranji minister velesrbsko Stojadi-novičeve vlade se je dr. Korošec pred slovenskim delovnim ljudstvom razkrinkal. Izdal je borbo vsega delovnega ljudstva Jugoslavije, predvsem borbo za narodno enakopravnost Slovencev in Hrvatov. Tako se je postavil v vrsto eksponentov srbske buržoazije. Pokazal je, da mu je ravno toliko za težnje delovnega ljudstva Slovenije kot vsem njegovim predhodnikom — »voditeljem« slovenskega naroda.
(Nadaljevanje na 2. strani.)
V strahu pred obračunom, ki se bliža, hoče napraviti videz, da je resnični »oče« naroda. V ta namen izkorišča proslavo dvajsetletnice slovenske univerze.
Njegov strankarski podmladek na univerzi »Stražarji« in njegovo časopisje poveličujeta »velike« zasluge Korošca za razmah slovenske univerze. V preteklem letu odobreni krediti za univerzo naj bi jih dokazovali.
Dr. Korošcu podelujejo naslov častnega doktorja slovenske univerze.
§ 237 obče univerzne uredbe pravi:
»Naslov častnega doktorja se sme dati samo osebam, ki so posebno zaslužene za znanost«. »0 podelitvi častnega doktorata sklepa fakultetni svet po obrazloženem predlogu dveh rednih profesorjev«. Radi bi poznali zasluge novega doktorja homoris causa za znanost! Ni nam znano nobeno njegovo znanstveno delo!
Ali so morda njegove abotne politične fraze proti komunistom, za dva slovenska redna profesorja pravne fakultete — znanost?
Smatramo, da je podelitev častnega doktorata proti predpisom obče univerzne uredbe. Branimo znanstveni prestiž in nivo slovenske univerze!
Tovariši, tovarišice! Podprimo borbo slovenskega delovnega ljudstva in razkrinkajmo namene Stražarjev in dravobanske JRZ! Zahtevamo, da univerzni senat proslavo o d p o -v e , ker si s klečeplazenjem pred »predstavniki« slovenskega naroda ne bomo priborili popolne univerze! Univerzni senat naj se zaveda, da je tričetrtine študentov proti taki proslavi.
Preprečimo proslavljanje »zaslug« slovenske JRZI Proč s proslavo, ki ni narodna in je protištudentovska!
Akademiki levičarji.
Takšen pamflet si drzne izdati ob prazniku vsega slovenskega naroda peščica izdajalskih, komunističnih plačancev. Z dostojanstvenim potekom proslave je slovenski narod in narodno zavedna akademska mladina obsodila tak prostaški izpad.
Kmalu je šla za njimi tudi Jugoslavija. V letaku minijaturne izdaje — take izdaje so sedaj v modi — opravičuje svoj izstop z motivacijo, da katoliški akademiki niso hoteli upoštevati njihovega pametnega predloga, da bi na zborovanju govoril poleg dr. Korošca tudi dr. Kramer. Seveda so to zavili v lepo obliko, češ, naj bi govorili vsi tedanji slovenski ministri: Korošec, Gostinčar in Kramer. Ker se program ni mogel več spremeniti, je Jugoslavija odstopila, češ da so katoliški akademiki proslavo speljali v politične vode. In to samo zato, ker ni bil na programu govor gospoda ministra na razpoloženju Kramerja, ki je bil v tedanji vladi minister za konstituanto, a se ni udeležil zgodovinsko pomembne seje ministrskega sveta, ki je dala Slovencem po desetletnih borbah in naporih — slovensko univerzo.
Zapisnik seje ministrskega sveta o ustanovitvi univerze v Ljubljani.
Seja dne 2. VII. 1919.
Prisotni so gg. podpredsednik Korošec, Veljkovič, Davidovič, Kapeta-novič, Hadžič, Krulj, Pribičevič, Gostinčar, Alaupovič, Ninčič, Gluhič.
Poročilo o univerzitetnem zakonu. Ustanavlja se univerza v Ljubljani s petimi fakultetami, toda medicinska samo za prvi dve leti.
Ustanovitvi medicinske fakultete se protivi g. Krulj iz razloga, ker se ustanavlja istočasno fakulteta v Bel-gradu. Ostali vsi glasujejo za predlog ministra prosvete.
Čudno vlogo pa je pri vsem tem igral del članstva SKAD Zarje. Ko je bilo razglašeno, da je univerza izvolila za velike zasluge, ki si jih je pridobil dr. Korošec za slovensko univerzo, dr. Korošca za častnega doktorja, v Zarji ni bilo posebnega navdušenja, čeprav je njen starešina. Iz Zarjanskih vrst so se čule neslane opazke glede podelitve častnega doktorata — predsedniku senata dr. A. Korošcu, čeprav je odbor Zarje storil sklep, da sodeluje pri proslavi. Zaikaj Zarjani, ki so vendar že nekaj dni poprej skrivnostno, a z vso iz-vestnostjo zatrjevali, da bodo nepričakovane demonstracije, nišo to na vsa usta oblastem na univerzi ter nam drugim javili, da skupaj preprečimo zločinsko in banditsko početje levičarjev, ki so na diktat in z denarjem inozemske komin-terne hoteli očividno, če treba, s pestmi in z nasiljem preprečiti naše veliko slavje,
V nedeljo, dne 17. decembra, smo praznovali veliki dan naš slovenske kulturne samobitnosti. Borba za slovensko univerzo se je vodila že pod staro Avstrijo skozi več desetletij. Velika bogata Avstrija in v njej gospodujoči Nemci se niso mogli dvigniti iz svoje malenkostne miselnosti raznarodovanja in ponemčevanja in kljub vsem zahtevam in željam najrazličnejših predstavnikov slovenskega naroda nam Dunaj niti enega samega univerzitetnega tečaja ni hotel dati.
Že prvo leto naše državne skupnosti s Srbi in Hrvati so Slovenci dobili svojo univerzo.
S kakšnim veseljem smo smo zaradi tega praznovali 20 letnico našega najvišjega kulturnega zavoda, ki je zdaj že zakoreninjen v slovenski zgodovini.
In posebno veselje nam je bilo, da je ta naš praznik počastil zastopnik Njegovega Veličanstva kralja, divizijski general Stefanovič. Nadalje zastopniki kraljevske vlade gg. ministri dr. Miha Krek, Nikolaj Beslič in dr. Ju-raj Šutej. Ministrskega predsednika g. Dragi-ša Cvetkoviča pa je zastopal g. ban dr. Marko Natlačen. Belgrajsko univerzo je zastopal profesor dr. Ibrovac, zagrebško univerzo pa njen rektor dr. Živkovič Andrija. Akademijo znanosti in umetnosti je zastopal njen predsednik dr. Rajko Nachtigal.
Prvi del proslave se je vršil na univerzi ob 10, kjer je bil v veliko radost slovenskega naroda naš narodni voditelj dr. Anton Korošec promoviran za častnega doktorja naše univerze.
Univerza se je hotela s tem oddolžiti našemu voditelju za ves njegov trud in za njegovo skrb, ki jo je pokazal za univerzo.
»Velika in visoka čast.«
»Biti častni doktor veleugledne slovenske univerze je velika in visoka čast... Dovolite,
kakor so to delali v Beogradu in Splitu. To ni nobena denunciacija, ampak osnovna dolžnost vsakega državljana, da prepreči z vsemi napori zločinsko podjarmljenje Slovencev pod diktat kominteme, one komin-terne, ki je prodala Cehe, uničila poljsko državo, zdaj dobesedno trga in požira Finsko. Proti levičarskim elementom, ki sedaj razdirajo naše slovensko občestvo, hočemo, pričakujemo, da Zarja jasno, z elanom, nedvoumno, javno z nami skupaj nastopa in brez oklevanja izžene elemente kot Musek et consortes enkrat za vselej iz svoje srede. Vse kaže, da enotne notranje disciplinirane povezanosti, ki bi morala izzveneti iz harmonično ubrane katoliške miselnosti, v Zarji ni; kajti zelo pogosto posamezni Zarjani govorijo odvratno o drugih katoliških društvih, o katoliških političnih in drugih vodilnih osebah, simpatično pa o sodelovanju z levičarji; toda Zarja (odbor, funkcionarji) se vedno otresajo takih izjav z izgovorom, da Zarja ni odgovorna za vse besede svojih članov! Da! To je res, res je pa tudi, da take mnogoštevilne negativne, nergaške izjave očitujejo duhovno ozračje, v katerem dihajo njeni člani, in to ozračje ne pomaga pozitivno in dobrohotno ustvarjati katoliških vrednot v skupnosti z drugimi, ampak išče na nas vedno gube in pege in nepopolnosti.
da se Vam za to prisrčno in toplo zahvalim. Izpovem, da mi je slovenska univerza bila vedno pri srcu, da sem jo ljubil z gprko ljubeznijo .. .«. Vsak inteligent in vsak priprost Slovenec čuti, kako resnične in iskrene so te besede.
Slavnostno zborovanje v Unionu.
Le malokdaj je unionska dvorana doživela tako veličastno in prisrčno slovensko islavlje, kot ta dan.
Akademiki so prevzeli s čudovito agilnostjo in spretnostjo vse priprave in rediteljsko službo za to zborovanje. Sedeži so se napolnili, galerija je brnela in šumela od našega mladega dijaštva, vsa stojišča in sedeži so bili zavzeti, dvorana je bila polna naše starejše in mlajše inteligence, vsem je žarelo iz lic neizmerno notranje veselje, da praznujemo velik praznik naše univerze!
Vrstili so se slavnostni in toplo občuteni govori. Vse izrečene besede so se strnile v čudovito harmonijo intimnega veselja nad našo univerzo.
Ne bomo kot kronisti in žurnalisti opisali točnega poteka proslave, pač pa hočemo povzeti ideje.
Gospod rektor. V prvem desetletju se je univerza trudila, da bi dobila Cekinov grad kot primeren prostor za univerzo.
Toda že od drugega leta njenega obstoja je bila univerza napadena in ogrožena, tako da je prišlo v nevarnost enkrat ali večkrat medicinska, potem tehniška, potem teološka fakulteta. Zato je univerza začela misliti na druge prostore.
Do leta 1935 univerza ni dobila več, kot pol milijona dinarjev za svoje investicije. Šele odkar je nastopila vlada Stojadinovič-Koro-šec, so se začeli dajati pravi krediti. V zadnjih štirih letih je dobila univerza za zgradbe
okrog 50 milijonov dinarjev, in sicer za knjiz-nico, strojni, kemični, rudarski institut.
Ban dr. Natlačen: V imenu vsega slovenskega naroda izražam vročo željo in prosim Boga, da bi se naša slovenska univerza razvila čimprej do popolnosti... v korist m ponos naroda slovenskega in države Jugoslavije.
Finančni minister dr. Ju raj Šutej: le govoril v imenu vseh hrvatskih ministrov m voditelja hrvatskega naroda dr. VI. Mačka. Hrvatski narod ne bo nikdar stal n* poti temu, da slovenski narod popolnoma izgradi svojo univerzo. Slovensko vseučilišče naj bo steber vseh naporov m prizadevanj, ki naj ohranijo slovensko narodnost in individualnost. Lepo je dejanje ljub' ljanske univerze, da je poklonila svoje naj-Višje odlikovanje zaslužnemu sinu slovenskega naroda dr. Antonu Korošcu.
Srbski minister inž. Beslič: V ustvarjanju človeških in družabnih dobrin prihajal0 v poštev trije elementi: narod, vera >n država. Razvoj človeštva pa je dodal $e četrti element: znanost. Uspehi, ki jih )e dosegla ljubljanska univerza v dobi 20 l®lf ne pripadajo samo slovenskemu narodu, ampak tudi srbskemu in hrvatskemu. Čast, ki jo je podarila ljubljanska univerza predsedniku senata dr. Antonu Korošcu, mu ni bil* dana kot političnemu voditelju, ampak kot državniku, ki po svojem delu pripada srbskemu, hrvatskemu in slovenskemu narodu.
Danes ... preživljamo zelo težke dni. Zato sem prišel med Vas tudi za to, da z vam* skupaj pomolimo k našemu Bogu, d» nam dr. Korošca dolgo ohrani., ker nam je danes najpt^rebnejši.
Minister dr. Krek: Pozdravljam univerzo v imenu vlade narodnega sporazuma, ki je • • • vzela v svoj državni program iz življenja Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po tem program0 je ljubljanska univerza nedotakljiva. O obstoju naše univerze in vseh njenih fakultet n® sme in ne more biti več debate. Kdor to za čenja, je sovražnik, škodljivec slovenskega naroda, tak pa je sovražnik Jugoslavije.
Rektor zagrebške univerze dr. Andrija Ziv' kovič: Znanstveni uspehi slovenske univerze v 20 letih njenega obstoja so tako lepi, da )° zagrebška univerza lahko po pravici zavida.
Dr. Mijodrag Ibrovac: Napredek slovensk® univerze je bil v tej dobi tako viden, da )e lahko ponosna nanj. Slovenski narod je v najtežjih časih brez svoje države in brez sv°)e univerze ustvaril tako lepo kulturo, da )° morejo vsi občudovati. Vsak iskren Srb s spoštovanjem misli na Jerneja Kopitarja, k1 je odkril Srbom Vuka Karadžiča in bil ede° izmed glavnih borcev gibanja za srbski na rodni jezik.
Dr. Rajko Nachtigal, predsednik Akade rnije znanosti, je podčrtal poslanstvo slo venske univerze na stikališču treh evrops 1 kultur.
Gospod predsednik senata dr. Anton rošec se je predstavil kot najmlajši dokt°r naše univerze in je izjavil: Pri ustanovitvi sl° venske univerze nismo nikjer zadeli ne prltl cipielno ne taktično na odpor, ne na najvišjern mestu, ne v vladi, ne pri strankah. P° *en1 je gosp. predsednik čital zapisnik vladne sel z dne 2. julija 1919, kakor smo ga zgoiaj navedli.
Vodilne idele proslave
21. decembra 1939
63
»STRA2A V VIHARJU«
2. julija je bil zakonski predlog sprest v ministrskem svetu, dne 16. julija v nagnem predstavništvu, dne 23. julija pa pod-PJsan od regenta Aleksandra in celega ministrskega sveta.
Gospodje profesorji, ki ste življenje in duša naše univerze, bodite prepričani, da Vam <tanes ob priliki 20'letnice naše univerze ves slovenski narod izraža naše občudovanje.
Gospod župan dr. Jure Adlešič je čestital Univerzi v imenu 'vseh slovenskih občin in iz-razil željo, da bi univerza v duhu slovenske 151 krščanske tradicije našega naroda gradila °ašq duhovno kulturo.
Proslava je v resnici sijajno uspela: čutili Stno, da nas poveže Alma mater preko naših
Po nekaterih krajih je navada, da adventni c°s praznujejo z neko posebno resnostjo. 'Ze Pred prvo adventno nedeljo gredo v gozd in n«trgajo jelkinih vejic. Iz teh vejic spletejo Venec, ki ga obesijo v stanovanju pod stropom. V venec postavijo štiri rdeče sveče, na Sl'edi venca pa je vdelana večja bela sveča. ^rvo adventno nedeljo se zbere vsa družina zvečer v stanovanju. Gospodar prižge eno rdečo svečo in ob hjejiem svitu prečita dru-'ini berilo in evangelij !prve adventne nede-fo. Drugo nedeljo prižge dve sveči, tretjo tri iri četrto vse štiri. Na sveti večer pa prižge sPet vse štiri sveče in še belo povrhu. Ob ntihovem svitu se nato prebere berilo iv evangelij svete noči in zmoli rožni venec.
štiri tedne, adventa se da lepo vplesti v simboliko štirih dolgih dob nekdanjega ad-Venta. Prvi teden bi pomenil dobo od Adama (,o Abrahama. Obljube o Odrešeniku so še Maloštevilne. Ena sama sveča sveti šele. Dru-9' teden bi pomenil dobo od Abrahama do Mojzesa. Napovedi Odrešenika se vedno bolj tesnijo. Že svetita dve sveči. Tretji teden bi P°meriil čas od Majzesa do kraljev. Prerokbe, ^ napovedujejo Odrešenika so se že spet po-
JVa sveti večer
je na sveti večer, k° z nebeške višine na zemljo razlije se mir,
Mir src upajočih, poln božje miline.
^ukrat se nad malega Janezka s sanjskih daljin
Pripognilo blesteče nebo — ej, in junaček je segel z roko
? J)	i
zvezdic natrgal iz angelskih lin, jih je vse polno njegovo naročje bilo.
* (*
je v zjpcttm ljubezni in bilo je na sveti večer •• n sinek prišel je ves zlat domov Hiami natrosil na ustna rdečih cvetov, da v riarhčju imela bi Jezuščka samega tisti večer.
Vinko.
medsebojnih nesoglasij in malenkostnih sebičnosti v višjo duhovno enoto: naša univerza je nam sveti hram modrosti 'in resnice.
Spodobi se, da se v takih velikih trenutkih v zahvali obrnemo tudi k Onemu, ki je izvor modrosti in resnice, k Bogu.
Ob tej proslavi bi se bila morala vršiti javna Božja služba, pri ikateri bi predstavniki univerze, njena oblastva in profesorji izkazali javno čast nadtvamemu bitju, oni večni modrosti, o ikateri poje božična pesem:
O modrosti, ki si izšla iz ust Najvišjega, ki segaš od konca do konca, ravnaš vse z mo&jo in milobo, pridi, vodi nas po poti modrosti.
večale. Tri sveče razsvetljujejo večer. In četrti teden pomeni dobo od kraljev do Jezusovega prihoda. Rod, čas, kraj, življenje, trpljenje, smrt in vstajenje so preroki že napovedali o bodočem Odrešeniku. Štiri sveče razsvetljujejo temo. Samo enega je še treba: da se dopolni polnost časov. In na sveti večer se je tudi to izpolnilo. Prižge se bela sveča. Prišla je prava luč ...
Povsod tam, kjer advent tako praznujejo, se Vsa družina dostojno pripravi na božič. Toda najglavneje šele pride. Vsak član družine mora opraviti sv. spoved. To je v smislu pridige Jezusovega predhodnika, Janeza Krstnika: »lzpreobrnite se!« In ko se je tako v duše razlilo bogastvo božje milosti, potem se s čudovito nežnostjo obhaja skrivnost božjega rojstva.
Dajmo se tem vernim krščanskim družinam pridružiti še mi in obhajajmo božič tako, da poprej svoje duše v spovedi očistimo. Kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, naj postane gladka pot, tako je oznanjal sv. Janez Krstnik. Tudi mi tako storimo. In potem naj se razlije v naša srca vsa lepota, radost in nežnost svete noči!
Majin božič
i.
Ledene zvezde milo trepetajo,
sani ko v snu hite v daljave: cin, cin, cin...
A materi se v solzah lesketajo
oči. » Ta noč, ta molk — in tebe ni, moj sin!«
Pod smrtno težo upogibam glavo.
Čez golo drevje burje se preliva jek.
Za Božič se povračam na dobravo —
vse steze k domu z biseri posul je sneg.
\
Odprem zapahnjena starinska vrata..
Ob nizki peči posmehljivo pleše mraz.
V tišini, mraku tone misel zlata: oči so vlažne, bled je materin obraz.
Z očitki zro me strgane odeje — o blaženi otroških, jasnih dni, spomin! — Oči milina v dno srca me greje:
»0 sončni žarki, s tabo so prišli, moj sin—«
II.
Podobe stenske dihajo v srce mi pozabo na učene knjige, na vezi.
Pri mčntuzi je mati v tihi vnemi, po cimetu in maslu hišica diši.
Pred jaselcami svečke so prižgane.
Klečiva. Angelci pojo čez belo plan.
Zvonov srebrna glorija prestane — oči zatisne pokoj, pride sveti dan.
Na mizi vino, bela je pogača — pozabljena je beda, zdaj v očeh je raj.
Pod stropom v žoltih vencih debeljača — o da čez tuji prag ni treba več nazaj!
Odhajam. Zvezde vrh neba .gorijo, v milijonih biserov se zmrzli sneg iskri.
Oči predrage za menoj strmijo:
»Kje, sin moj, boš obstal? Kdaj konec bo poti ?«	V.	B.
Najin sveti veter
Skrivnostno lepo je nocoj. Naše koče stoje mirno, nekam zasanjane so v zvezdnato -noč. Pod svetlimi okni se blišči sneg, kakor srebrni kristali. Čudno tih večer je zunaj. Vsako živo bitje se je umaknilo v svoj kot, kakor bi se balo motili sveti mir božične noči.
Prijatelj, nocoj ostaneva doma. Sestra,, tudi ti ne hodi zdoma! Glej, narediva jaslice v kotu. Lepo in skrbno jih pripraviva. Prižgiva lučko pred njimi in prosiva nebeško Dete, da bi v najinih srcih prižgalo še svetlejšo lučko, lučko božje milosti.
Nocoj mora vsak naš posel, vsak delavec občutiti, da je sveti večer. Pripeljiva vse pred najine jaslice. Kako lepo je, ko pojemo vsi in smo vsi srečni. ..
Sestra, ali ni tam blizu tebe bolnik, morda je sam in se hrepeneče ozira v kot, ki pa je prazen, brez jaslic. Obiščiva reveža! Razveseliva ga, morda vsaj z lepo besedo, s prijaznim pogledom...
Brat, ne misli nocoj na kino dvorane, na plesišča, kavarne. Koliko je sirot, ki se stiskajo v mrzle barake, v kleti in v podstrešna stanovanja.
Te dni sem videl ženo, ki si je izprosila smrekov vršiček na trgu. Glej, edino to zelenje ji bo nadomeščalo visoka, razkošno okrašena božična drevesca.
Spomniva se noooj nekaj teh revežev. Ta večer moramo biti vsi enaki. Kristus je prišel na sveti večer na svet, da je trpel za vse, da je odrešil vse.
Brat in sestra, v mislih preletimo vso slovensko zemljo! Obiščimo Belo krajino in Prekmurje, Ljubljano in Maribor, vse hiše, ki so raztresene med dolenjskimi griči in one, ki leže pod visokimi gorenjskimi hribi. — Toplo se spomnimo naših koroških vasi za Karavankami, Gospe Svete in knežjega kamena. Pa med kraške Slovence naj poromajo naše misli, tam ob Soči do slovenskega morja . . .
Noooj smo vsi eno. Tesno povezani med seboj. Niti kraška burja ne more ohladiti naših src niti mrzlo orožje zadržati toplega diha za narod, za Jugoslavijo.
Tam daleč iz Amerike, Westfalije, Francije se ozirajo na slovenske domove še oni, ki so morali zdoma, pa bi radi domov nocoj . . .
Brat, sestra! Slišita, kako po vsem tem prostoru tiho doni večno lepa pesem: Sveta noč, blažena noč ...
Smo si resnično bratje in sestre med seboj ...?
Prekmurska sveta not
Stopil sem na cesto in v obraz se mi je zarezala ledena sapa, pomešana s suhimi, ostrimi snežinkami. Tema je že bila, zgodnji decembrski večer, čas, ko v vsaki hiši družina kleči okrog mize in moli večerno molitev. Zavihal sem ovratnik plašča do ušes, pritisnil klobuk trdno na glavo in se napotil po vasi od hiše do hiše pod medlo razsvetljena, krmežljava okenca, ne z namenom, da bi oprezoval okoli njih kot kmečki fantje, ampak, da bi videl na komolce se naslanjajoča telesa, klečeče ob stolih in pručkah, glave nizko sklonjene, da bi slišal one priproste prošnje z neomajno vero napolnjenih src, ki se kot dišeč oblak kadila dvigajo iz teh nizkih, siromašnih bajt pred zlati -božji prestol. In nocoj, ko je božična noč legla čez svet, bodo zbrani povsod -pod božičnimi drevesci pred jaslicami in bodo čakali trenutke prihoda Odrešenika na svet, božjega Deteta Gospoda Jezusa.
V mali kapeli med starimi lipami je zazvonilo Zdravamarijo. Preletel je ozračje srebrn glas in se odbil od sten in plotov, izza mežikajočih okenc se je oglasila molitev. Obstal sem pod oknom in prisluhnil, pa me je zabolelo v duši.
»Za Kristo! ... Za Maričo! . . . Naij jima Bog da pravo pamet... Oče naš ...«
Skrb je bila v glasu in žalost... Nocoj bi morali biti vsi doma, pa sta dve sam Bog ve, kje .. .
Zavil sem na cesto in šel brez cilja v temo. Roka je sama segla po klobuku ... Za Kriste! ... Za Mariče! . . . Oče naš ...
V kapelici je odzvonilo, toda v ozračju se je prelivalo nekaj kot težek vzdih, kakor hre-penemije po nečem, kar še nikoli ni prišlo v te borne koče, v te sanjave vasi. Težko mi je leglo v srce, da bi zaklical v noč, tja nekam, kamor so odšli oni, ki je zaradi njih nam vsem bridka sveta noč . . .
Kako vam je, sestre, v tujini? .. . Zakaj ste šli od tod, bratje? .. . Kaj vam je topleje tam zunaj v svetu ? . ..
In kot odgovor se oglasi od nekod: — Kaj nas kličeš, kaj tožiš po nas, domovina?.. . Kaj te nismo ljubili z vsem ognjem, ki je v nas? . .. Kaj nismo z znojem pojili tvojih tal?
. . . Kaj nismo s krvavimi žulji delali za skorjico kruha, ki si nam ga po mačehovsko delila? .. . Kaj hočeš še yeč, kod da zdaj z bridkostjo mislimo nate, te kot nekoč z vso dušo ljubimo tudi zdaj, ko smo daleč in nam je žalostna in mrzla v tujini sveta noč? ...
Prišel sem do Mure in krenil v vijugasto in razvoženo ulico, kjer je med golimi živimi mejami ždelo le nekaj bajt. Pri prvi, ki je bila najbolj razsvetljena, sem hotel na dvorišče, da bi pogledal v izbo, pa je velik pes zalajal vame in sem obstal pred okencem, ki je zrlo na cesto. V kotu je visela svetilka, na veliki mizi ob oknu sta dva zlatolasa otroka postavljala božično drevesce in jaslice. Oče je sedel pri peči in od časa do časa povedal, kako naj delata. Na veje sta obesila pozlačene orehe in jabolka, papirnatega ptička, vse pre-
Nedeljske misli
Književnost,
pregla z zlatimi nitmi in povrhu natresla še umetnega snega. Potem sta v mah postavila hlevček in vanj papirnate jaslice.
»No, zdaj pa lepo molite in potem spat!«
»Ne, ata, še nekaj!«
Prebrskala sta pisma v predalčku in prinesla očetu malo sliko.
»Ata, smeva tudi to-le dati pod drevesce poleg jaslic?«
»Seveda smeta!«
Zlezla sta na klop, postavila sliko pred jaslice ter jo obložila z mahom, da se ne bi prevrnila.
»Ata, glejte, ali ni naša mama lepa?«
Prijela sta se za rame, naslonila glavi drug na drugega in se zazrla v sliko.
»Pisala ije, da pride domov, pa je ni.«
»Oh, saj ne more, ko je pa tako daleč!«
»Ti, kje pa je tista Francija? .. . Ali je dalje kot so Beltinci? .. .
»Hm! — Seveda je dalje! — Tako daleč, da se od tod ne vidi tja.«
Mali, zlatolasi glavici sta sloneli druga ob drugi in strmeli v sliko pred jaslicami in mimo nje skozi okno v noč, kjer je nekje daleč daleč mama, tako daleč, da se od tod ne vidi tja ... In drobna kolena so sama od sebe pokleknila na ilovnata tla, roke so se sklenile, oči so se pa z otroškim zaupanjem zazrle v hlevček.
»K malemu Jezuščku ... za našo mamo . . . da kmalu pride . . ,«
Oče je vstal od peči in stopil tiho za otroka. Nekaj časa je gledal v jaslice, v sliko pred njimi, drobni glavi pred seboj. Potem je stisnil ustnice in se obrnil v stran.
V farni cerkvi so zapeli zvonovi. Mehko in toplo so peli, kot pojejo samo na sveto noč. Ko sem stopal skozi vas k polnočnici, sem v vijugasti ulici še enkrat pogledal skozi okno nizke bajte. Na postelji sta izpod odeje gledali dve zlatolasi glavici, oče pa je sedel pred jaslicami in si zakrival obraz z dlanmi. Morda so mu po licih polzele solze . ..
Po cesti se je iz vasi vijugala vrsta lučk. Ljudje so šli k polnočnici. V daljavi pa so peli zvonovi, toplo in mehko .. . Kaj jih niste slišale, ve Kriste ... in Mariče ... in ... mame v tujini? . ..	Tine	D.
Univerze v misijonskih deželah.
Za mesec december je določen kot posebni mesečni misijonski namen molitve: katoliške univerze v misijonih.
Take univerze se nahajajo v mestih Bei-
JOSIP ŠTIRN
Kovnica znakov Kovinska industrija Društveni in kongresni znaki
Klubski znaki v kovini in emailu Športni znaki Plakete Kolajne
Zahtevajte ponudbo!
LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI___________________
zadruga z neomejenim lams vom
Ljubljana, Kikloiiieva cesta Stev. 6
obrestuje hranilne vloge v lastni palači	.	_	„
naiugodneie
Nove in stare vloge.
ki so v celoti vsak čas izplačljive, obrestuje po 4°/o» Pr°K odpovedi po 5°/0
HALO 9
HALO!
HALOI
NOKO itd. -- PŠENICO itd. -- KORUZO itd.
DOBAVLJA NAJUGODNEJE T V R D K A
BREGAR & KREK
LJUBLJANA, MIKIO&ČEVA CESTA 19
PALAČA VZAJEMNE ZAVAROVALNICE
BRZOJAV: ..ZlTOPROMET"	TELEFON	>6-7	=>
rut (Sirija), Peking, Šanghaj, Tientsin (Kina), Tokio (Japonska), Bombay, Calcutta, Manga-lore, Bangalore, Madras, Palamcottah, Tri-chur, Trichinopoly, Changanacherry (Indija).
Univerze zahtevajo ogromne žrtve v denarju im osebju, a te žrtve so upravičene. Dostojanstvo Cerkve, dobra formacija katolikov, pridobitev poganske inteligence, zahtevajo katoliške univerze v misijonskih deželah, to tem bolj, ker se omenjene dežele ponašajo s staro civilizacijo in z mnogimi višjimi zavodi, bodisi poganskimi, bodisi protestantskimi. Cerkev bi brez univerz ostala inferiorna in zaničevana. Primer: V mestu Bombay so bili katoliki okrog leta 1850. tako zaničevani, da so se oni iz boljše družbe svoje vere sramovali in da je bila katoliška vera na tem, da sploh zgine. Danes imajo katoliki slovito univerzo v Bombayu, njihovo število znaša
nad 100.000 in Bombay je eno največjih žarišč katolicizma v Indiji.
Univerza je tudi za to potrebna, da mlad1 indijski ali kitajski katolik najde v svojec 18. letu možnost nadaljnje izobrazbe v katoliškem ozračju, sicer bi se med pogani m mohamedanci komaj znašel.
Gojenci, ki zapuščajo kot diplomiranci katoliške 'univerze^ so vsaj podzavestno pre' pojeni s krščanskim duhom: tako je n. pr. >z' javil poganski profesor v senatu univerze v Madrasu:	»Jezuitski zavod sv. Jožefa in13
ogromni vpliv na vso deželo. Mi govorimo >n mislimo krščansko, ne da bi se tega zavedali’1 *
Zelo manjka katoliška univerza v Afrik'-V Ugandi je angleška vlada ustanovila prve vseučiliške zavode v Makarere, a katoliškega doma ali zavoda tam še ni.	„
Denar naložite
najbolje in najvarneje pri
Spodnještajerski ljudski posojilnici v Mariboru
Gosposka ulica štev. 23 — Ulica 10. oktobra
registrovana zadruga t neomejeno zavezo
Hranilne vloge se obrestuieio po na ugodnejši obrestni meri. — Stanje hranilnih vlog din 53 000.000' —
Vloge
na knjižice in tekoče račune obrestujejo najugodneje
posojila
dajejo proti zadostnemu kritju
vrednostne papirje
kupujejo, prodojajo, lombardirajo in posojajo
Hranilnica dravske banovine
Ljubljana Maribor Celje Kočevje