N
Katoliški Obzornik.
Urejuj« in izdaja
dr. J a n.. Ev. E r e lx.
Letnik V. — Zvezek IV.
V L j u b 1 j ani, 1901.
T i 8 k a „K a t o 1 i š k a Tiskarn a“.
i "O 'I. UMITIH IHillllllllll'"'
Vsebina IV. zvezka.
Stran
Zmisel življenja. (Dr. A. Ušeničnik.)......................................,	.	273
Protireformacija na Kranjskem. (Dr.	M. Prelesnik.)....................296
Še nekaj o Ciril-Metodovem obredu.	(Dr. Jo%.	Gruden.) ....	342
Apologetične misli.
X. Tolstoj — izobčen. (Dr. A. Ušeničnik.)...............................347
Un siecle. (F. G — I. P.).......................................................35 5
Slovstvo. Anton Mazanowski: Mioda Polska w powiešci, liryce i dra-macie. (Fr. Ks. G.) — Tumpach: I Vyznam a duležitost staro-kfesfanskych pamdtek a pomniku pro včdu a naboženstvi. II. Mdnželstvd ve svčtle nejstaršich pamdtek a pomniku krčsfanskych.
(Dr. K.) — P. Verwyst: Lif and Labors of Rt. Rev. Frederic Baraga (Dr. M. P.) — Poročilo o II slovenskem katoliškem shodu (A. U.) — A. Kržič: Nedolžnim srcem (A. U.) —
Dr. Fr Gutjahr: Literarischer Anzeiger. (A. U.) — Dr. Krek: Socializem............................................................3^7
Glasnik „Leonove družbe"......................................................376
Naročnikom.
Naznanilo upravništva.
Ustanovnina za „Leonovo dtužbo“ je vsaj 100 kron, u dnina rednih članov z naročnino za „Katoliški Obzornik" vred 10 K, udnina podpornih članov z naročnino vred 6 K, naročnin a sama za „Katoliški Obzornik" 5 K, za dijake pa 2 K.
Če se kak p. n. naročnik preseli, naj to uljudno naznani, da mu vemo kam pošiljati list.
Upraviiištvo „Katoliškega Obzornika11.
»Katoliški Obzornik" izhaja štirikrat na leto. Velja 5 kron.
Naročnina naj se pošilja pod naslovom:
Dr. Aleš Ušeničnik v Ljubljani
(stolno župnišče).
Z m i s e 1 življenja.
— — Srečen je le ta, kdor z Bogomilo Up sreče unstran grOba v prsih hrani.
Prešeren.
Ne vemo, ali se je zavedal Prešeren, ko je zapisal te verze, da je zapisal najlepše verze svojega življenja. Celo tega ne vemo, ali je tedaj sam veroval svojim verzom! Toda „večna melanholija duše“, kakor bi dejal Chateaubriand, globoka bol ž i v 1 j e n j a je tudi Prešerna prignala do spoznanja, da zmisel življenja, da teme življenja, „da noč temno, ki tare duha“, more razjasniti le — vera. Vera v posmrtnost, vera v srečo „unstran groba1*!
Bol, bolečina — to je tudi v življenju element, ki ga ni mogoče razložiti brez posmrtnosti.') Bolečina pa smrt! Kdo more, pravi po pravici veliki Avguštin v knjigi o državi božji, kdo more, naj je še tako zgovoren, razložiti bedo življenja ? Življenje brez upanja drugega življenja je laž in velika mizerija.2) Kaj pa je življenje? da vprašamo še krščanske miselce. Laž, videz, sen! hiti odgovarjat sv. Janez Zlatoust. Kaj je življenje? ali zasluži sploh to ime ? Vsak dan umiramo, dan za dnevom se izpremi-njamo, toži sv. Hieronim. Smrt čaka na pragu: hočemo ali nočemo, staramo se. Ce narekujem, pišem, berem, vsak hip moram vzeti od svojega življenja. Ali čutiš, kdaj si bil dete, kdaj deček, kdaj mladenič, kdaj mož, kdaj si se postaral? O, življenje je bolj smrt kakor pa življenje, ponavlja za njim sv. Avguštin Smrt je življenje, ali vsaj tek v smrt, c u r s u s a d m o r t e m. Odkar kdo začne živeti, začne umirati. Vsak hip življenja, ki ga preživimo, vzame nekaj življenja, dokler ga zadnji hip, smrt, ne konča. Cim bolj raste življenje, tem bolj pojema. Cim hitreje se razvija, tem hitreje mineva. Ti misliš, da ti življenje raste, zatrjuje tudi sv. G r eg o rij Veliki, a ko raste, pojema. Človek vedno umira.3)
') Filozofično je obdelan dokaz za to trditev jako lepo in zanimivo v apologetiki Francoza Emila Bougauda. Na nemški jezik je preložil to delo Philipp Prinz von Arenbcrg. Izšlo je pri Fr. Kirchheimu v Mainzu v petih zvezkih. V prvem zvezku „Religion und Irreligion" je na str. 367—427 obdelana metafizika bolečine: „Von der gottlichen Behandlung des Schmerzes. — Dass die Religion allein das furchtbare Geheimnis des Schmerzes zu erkliircn im Stande ist.“
’) De Civit. Dei. XIX., 4. 20.
’) Jo. C h r y s o s t o m. (edit Maurin.) IV., 360. — H i e r o n y m. (Migne XXII., 602.) — Augustin. De Civit. Dei XIII., 10.; Soliloquia c. 2.: »vita, quae quanto magis
18
A sedaj dodajmo temu vednemu umiranju še bolečino, še boli duše in bolečine telesa, bedo, ki spremlja toliko ljudi od zibeli do groba — zares, kdo more najti v življenju kak zmisel, če ni smrtni dan le rojstni dan drugega, boljšega, srečnejšega življenja!
O življenje! kliče krščanski mislec,') ki jih toliko prevaraš, toliko zapelješ, toliko oslepiš!... Življenje, ki si senca, dim, nič! Kdor te ljubi, te ne pozna; gorje jim, ki tebi zaupajo! Ti nisi pravo življenje, le kažeš se tako! O ničemurni čas, ki nam toliko obetaš, a nas vedno le goljufaš!
Le tedaj je mogoče doumeti zmisel življenja, če motrimo življenje z verskega videža, recimo kar, z videža krščanskega, saj je krščanstvo najvišje dopolnjenje vere! In zares imata po krščanskem naziranju bolečina in smrt teleologičen pomen. Njiju pomen je ravno le ta, da nas silita iskati zmisla življenju ne tu na zemlji, ampak onkraj groba v posmrtnosti. Mala, quae in hoc mundo nos premunt, ad Deum nos ire com-pellunt. Bridkosti, ki nas tu stiskajo, nas silijo, da iščemo Boga.'1) Zato je Bog pripustil toliko zla, toliko muk, toliko bridkosti, da bi zahrepeneli po boljši, srečnejši bodočnosti.3) Zakaj ničemurno je vse človeško če se človek plazi po tleh, vdan minljivim stvarem, a se nikdar velikodušno ne ozre kvišku nad zvezde!1)
Dante je šel skozi peklo in vice, da je očiščen bil zmožen — „a salire alle stelle “/’) pohiteti kvišku nad zvezde!
Boli življenja so mnogokrat zadnji poskus božjega milosrčja, ki ž njim prižene mukotrpnega zemljana do spoznanja, da zares —
srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče unstran grdba v prsih hrani!
Zmisel življenja! —
Krščanstvo tolmači zmisel življenja najprej psihologično iz nemirnega hrepenenja naše duše po miru, po sreči, po blaženstvu. Saj, da hrepenimo po miru, posreči, po blaženstvu, to je splošno priznano dejstvo. Avguštin je to dejstvo le nedosežno lepo izrazil v svojem „inquietum cor nostrum“ in F ii h r i c h s svojo sliko „sv. Trije kralji“, a priznavali so to dejstvo že pred Avguštinom ne rečemo krščanski miselci, ampak A r i -
crescit, tanto magis decrescit" . . Confession IV., 10.: „quo magis celeriter crescunt, ut sint, eo magis festinant, ut non sint“ — Greg. M. (Migne LXX., 984-; LXXV., 341.) — Isto Isidor H i s p. (Migne	LXXXII1.,	735.) —	Rabanus	Maurus	(Migne CIX.,
858.) -	Dč, že Seneca (4.	a. Ch — 65. p. Ch.)	je izrazil to	misel: „Cotidie morimur.
Kakor vodno uro sicer izprazni še le zadnja kaplja, a jo vendar še poprej vsaka izpraz-njuje5 ta	vsaka ura rani dasi	še le zadnja	umori."	(Ep. 24, 20.)
')	U e falsitate praesentis	vita e.	Med deli sv. Avguština	(ed. Maurin.
Venetiis. 1731 Vi., 352'.
5 Gregor M. Moral. XXVI., 9.
>) Joan. Chrysost (ed. Maur. II, 13. 77. 78.)
4)	Greg. Naz. (ed. Maur. Morelli I., 750.)
s) La Divina Commedia. Purg. c. 33. zadnji verz.
stoteles, Platon, Zenon, Epikur, in za njim zopet ne le sveti Tomaž in Bonaventura, ampak Kant, Scbopenhauer, Spencer... Se v najnovejši dobi pravi Ko s tli n: To dejstvo je Alfa in Omega vsega človeškega hrepenenja, teženja, mišljenja, upanja!1)
Da pa miru, sreče in blaženstva človek ne more najti tukaj, to pa pričata ravno bolečina in smrt. Neoporečen dokaz za to so pa tudi samomori, ki se vedno bolj množč. Na ta dokaz je opozarjal že sv. Avguštin. „0 zares blaženo življenje, tako pravi v knjigi o državi božji,2) o zares blaženo življenje, če iščejo smrti, da bi se končalo! Če je blaženo, ostanite tu; če pa bežite pred njim, kako naj je blaženo ?“ In ko bi tudi kdo trdil, da je tu na zemlji utešeno vse njegovo hrepenenje — toda kdo bi to trdil, če stoji pred vrati smrt? — kaj dč to? Miru in sreče si ne želiva samo midva, po miru in sreči ne hrepeni samo tistih deset tisoč, ki imajo vsaj na videz nebesa na zemlji, po miru in sreči nemirno hrepenč milijoni, hrepenč miliarde, hrepeni vse človeštvo. „Blaženstvo, pravi po pravici sv. Tomaž Akvinski,3) je skupni smoter in cilj vsega človeštva. Zatorej mora biti dosežen vsem, ne le tem in onim. Če ga kdo ne doseže, mora biti v njem neka posebna ovira.“ A koliko jih je, ki jim nudi življenje vsega, kar si želč, in kje je kdo, ki bi mu smrt ne rekla: dosti! ko si morda najbolj zaželi, da bi vedno bilo tako?
Zatorej krščanstvo popolnoma upravičeno uči, da življenje sega onkraj groba, da človek preživi tudi smrt, da je sedanje življenje dobrim le predvečer blažene večnosti. Tam bo Bog utešil nemirno človeško srce, tam bo človek našel mir, srečo, blaženstvo. Tam v naravnostni viziji in intuiciji Neskončnega, ki se v njem strinja Resnica in Dobrota in Lepota v veličansko harmonijo, v naj višjo enoto, v večno morje Biti, se bodo izpolnile človeku vroče želje, ki jih je tako brezupno gojil na zemlji. Hrepenel je po spoznanju, po resnici, po luči. Bog je Resnica, Bog je Luč. V njem bo človek našel razjasnjene temne uganke vesoljstva. V njem bo našel neizčrpen vir resnice. Zamaknjen bo zrl v to čarovito zrcalo vsega, kar je in kar more biti, zrl bo in zrl, in čim dalj bo zrl, tem dalj bo želel zreti. Želel — ne vem, če smemo rabiti ta izraz: želel bo, a ta želja bo prepojena z zavestjo, da bo zrl večno! Na zemlji je človek hrepenel po časti in slavi. Tam bode ovenčan s kraljevo častjo in ožarjen z neminljivo slavo. Hrepenel je po bogastvu. Tam bo polnost vsega. Hrepenel je po uživanju. Tam bo pil iz vrelca sladkosti in zatapljal se v morje veselja.*) Sv. pismo pravi tako preprosto, a lepo: „In Bog bo obrisal vse solze, in smrti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker poprejšnje je minulo... In noči ne bo več; in ne bodo potrebovali ne svetlobe svetilke, ne svetlobe solnca, zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval in kraljevali bodo na vekov veke.“5)
l) Cf. Cathrein: Moralphilosophic I., 81. ’) Dc Civit Dci XIX, 4.
’) Contra gentiles III., 39.
*) Cf. St. Thom. c. gent. III., 63. s) Apocal. 21, 4.; 22, 5.
Sub specie aeternitatis — pod ozirom na posmrtnost torej krščanstvo presoja človeško življenje. In življenje takoj dobi zmisel.
Res je življenje večer, senca, megla, dim, sen, muka, beda, trud, umiranje, kakor tako soglasno pričajo vsi modrijani; res je, kakor kliče Salomon, vanitas vanitatum, ničemurnost ničemur-nosti, velika ničemurnost! — a le, če je odtrgano od večnosti, le brez ozira na posmrtnost, le samo v sebi. Pod ozirom na posmrtnost, v siju večnosti pa se videz izpremeni.
Življenje je večer, a sveti večer pred svetim dnevom, predpražnik večnega praznika, vigilija večnosti.') O vigilijah so prvi kristjani bdeli vso noč, postili se, molili in prepevali spokorne psalme. A zdanilo se je, spokorni psalmi	so utihnili, srca so zavriskala	od veselja,	zapele se himne
našemu Bogu, vonj	kadila se je začel dvigati, na	oltarju	se	je daroval sveti
dar, napočil je praznik. Tako je naše življenje čas truda, pokore, solz, a je le predvečer velikega praznika, ki bo razlil veselje in novo življenje v izmučena srca.
Življenje je mračno, a tam na zapadu se že svita, sence bežč, megle se trgajo, dim izginja, duša se prebuja, v skrivnostni daljavi že lijejo žarki, dan vstaja, večni dan brez večera, brez noči, brez senc, brez megel, brez dima, brez sna — „maximum sabbatum non habens ves-peram*...’)
Trudno je življenje, a kaj de to? Saj je življenje le pot, le potovanje v ljubo domačijo. Non habemus hic manentem civitatem, je dejal že apostol.3) Ni tukaj naša domačija! Dokler smo v telesu, potujemo ločeni od prave domovine. Potniki smo. Na zemlji smo le tujci in gostje ter iščemo boljše, nebeške domovine.
Ta misel jasno in preprosto kaže cilj življenja, zato je bila svetim očetom vedno tako	ljuba in domača. Zemeljsko življenje	je	kraj izgnanstva,
pravi Ciprijan.	Kako bi nas moglo veseliti?	In če	koga veseli, kako
more moliti, naj pride k nam božje kraljestvo? Kakor pregnanci smo vtem življenju, pravi Bazi lij. Potovanje v boljšo domovino je naše življenje. Zato moramo hiteti naprej. Slepi so, meni Gregorij Veli k'i, ki imajo to življenje za domačijo, ko je le pot v domovino. Ali veš, kliče Janez Zlatoust, da je sedanje življenje le potovanje? Nisi državljan na zemlji, ampak potnik. Ali umeš, kaj sem rekel ? Nisi tukaj državljan, ampak potnik in tujec! Nikar ne govori: saj imam tukaj domovinsko pravico. Nihče nima na zemlji domovine. Naša domovina, naša država je tam gori! Tukaj je le pot. Vsak dan potujemo, dokler smrt teka ne konča. Če greš v gostinjec, ali ga mar opraviš in urediš? Ne, marveč poješ in popiješ ter hitiš dalje. Naše življenje je gostinjec. Ničesar torej ne puščajmo tukaj, da se nam ne pogubi! Če greš na poti v krčmo, kaj praviš služabniku? Glej, kam deneš
') Laurent. Iustinianus.
5)	Augustin. Civit. Dei XXII., 39. — Cf. tudi: Meditat. XXII. — Confess. XIII. — Jo. Chrysost. I., 145. — Greg. M. (Migne LXXV. 478.)
’) Hebr. 13. 14. — n. Kor. 5, 6. — I. Petr. 2, 11- — Hebr. 11, 13. 16.
reči, da jih ne izgubiš! Tako tudi mi skrbimo, da vse vzamemo seboj v metropolo! Tudi A v g u š t i n u je ta podoba življenja domača. Življenje naše, tako piše, je trudno potovanje. Ni domovina to življenje, ampak izgnanstvo. Kdo ne hrepeni, da bi se vrnil iz sužnosti v domovino? Življenje je babilonska sužnost! O bratje, hrepenimo po domovini! Pot, ki nas še loči od nje, hodimo in trpimo, a nikar je ne ljubimo; ne mudimo se, ampak hitimo! Cernu bi mudili? Bolje je, če hitimo hrepeneč po večni domačiji negoli da se obotavljamo in kesnimo, dokler nas svet ne potegne s seboj v propast!1)
Življenje je torej res trudno, a polna tolažila je krščanska misel, da je le pot v boljšo domačijo. Ta misel dd življenju zmisel. Ta misel oblaži brezupno bol srca v sladko domotožje. Da, nemirno utripanje naše duše je domotožje po nebesih! Življenje naše je čas izgnanstva, a skoraj, skoraj mine in vrnemo se v ljubi domači kraj na tihi, srečni rojstni dom, nebeški Jeruzalem. Vzdihi naše duše so psalm iz sužnosti babilonske, „ super Huni i n a Habylonis“:1)
Ob babilonskih rekah sedimo in jokamo, ko se spominjamo Siona.
Na vrbe sredi dežele babilonske smo obesili svoje harfe.
In povprašujejo nas, ki so nas odvedli v sužnost, po pesmih naših.
Zapojte nam, pravijo, ki so nas odpeljali,
zapojte nam himno izmed pesmi sionskih!
Kako bi peli Gospodovo pesem v tuji deželi ?
Ako tebe pozabimo, Jeruzalem, naj otrpne desnica naša,
In jezik naj se prisuši na nebu,
če se ne bomo spominjali tebe,
Ce ne bodeš ti, Jeruzalem,
prvina našega veselja!-----
Življenje je potovanje po morju, a tam, tam se odpira v zlatem solnčnem siju pristanišče, tam je domači breg, tam so naši ljubi, tam je kraj, ki je po njem vse dni hrepenelo srce...
Seveda je vožnja po morju nevarna in težavna. Dostikrat je viharno. Tedaj, pravi Gregor Nazianški, morje ječi in valovi, dviga se, vali in razbija ob brežine ter pečine, meče iz sebe kamenje in alge, a stvari z obrežja plavi' s seboj. Tako so v življenju viharji, skušnjave in boji. Morje je življenje, pravi Z 1 a t o u s t, veliko, prostrano morje, kjer preže morske zveri, grozč peči in čeri, zalezujejo nas razbojniki, kjer so tolikokrat viharji in kjer se potopi toliko ladij! Na morju življenja, pravi Avguštin, preži'
‘) Gyprian. (Migne IV., 247.) — U a s i 1 i u s in ps. XIV. (Maur. Garnicr Pariš. 1721. I., 352.) — Gregor M. (Migne LXXV., 1157.) — Joann. Chrysost. (Maur. III., 390.) — Augustin. Medit. XXI.; scrmo LXV. (ed. Maur. VI., 373.); sermo de cant. n. (ed. Maur. VI, 592.)
’) Cf. Ps. 136.
divji zmaj, tu je toliko nevarnih krajev, tu grozita Scila in Karibda, kjer se jih toliko potopi.
Toda saj ni daleč pristanišče, pristan miru in sreče, pristan božji! Brod plava in plava — in glej, pravi Seneca, življenje je za nami! Praena-vigavimus vitam! Kakor se ob morju izgubljajo livade in mesta, tako so izginili dnevi detinstva, otroška leta, mlada leta, leta moštva in starosti. Pred nami vstaja občni cilj človeštva. Mi mislimo, da je čer, pečina, mi neumneži! Pristan je!
O pristan večnega blaženstva, kliče Avguštin. Blagor jim, ki prijadrajo z nevarnega morja življenja k tebi, o Bog, ki si najvarnejši pristan! Ah, kako dolgo me bodo še metali valovi smrtnega življenja! O sliši me, Gospod, in privedi me v pristan miru in sreče! . .. Hitimo, bratje! Zakaj bi se mudili? Pripravimo brašno, ladja naša sta vera in les svetega križa, sidro naše krščansko upanje. Potegnimo vrvi kreposti, spnimo jadra ljubezni, prosimo ugodne sape, besede božje, izčrpajmo iz podladja vodo greha . . . Naša pomoč naj bo milost Kristusova, naš klic (xeXeu|za) sladka pesem Aleluja, da veseli in varni prijadramo v večno in presrečno domovino! Ne bojmo se! Valovi so sveta moči, a zaupajmo v Boga, mnogo jih je že prebrodilo to morje, mnogi so že v domovini! Če vera omahuje, naj kliče v nas Peter: Gospod, tonem! in Gospod bo dal roko potapljajočemu se!') — Naprej, aleluja!
M u k a je življenje, boj. Toda boj do zmage! „Iter ad palmam", pot k palmi — tako imenuje Gregorij Nazianški konec življenja, smrt.2) Naše življenje je po starem krščanskem naziranju kakor tekal išče (stadium). To podobo je rabil jako rad sv. Pavel, apostol narodov.8) Nam je že nekako tuja, a v tedanji dobi je bila srečna primera za življenje, in za sv. Pavlom so jo povzeli sv. očetje, zlasti grški.4)
Spomniti se je treba, da so bili tedaj še v vseh večjih mestih amfiteatri, ki so v njih nastopali tekači (cursores), mečevavci (gladiatores) in rokoborci (pugiles). Poleg Korinta so bile vsako drugo leto sloveče i s t -miške igre in do leta 394 po Kr. so se obhajale tudi še olimpijske igre.
Olimpijske igre! Kdo se ne spominja iz mladih let zgodb o olimpijskih igrah? To je bilo pripravljanje za igre! Vsak se je moral vaditi vsaj deset mesecev. Ampak če je hotel junačiti in prvačiti, mu ni bilo dosti deset mesecev Treba je bilo dela in napora, premrazovanja in znoja, zmernosti in zdržnosti! Kaj že pravi Horac?
‘) Gregor. N a z. I. 478.; I. 288. (ed. cit.) — Jo. C h ry so st. II. 77, 78.; IV. 690. (ed. cit.) - A u g u s t. Meditat. c. 24. — Seneca ep. 70, 2. — A u g u s t. Soliloqu. c. 35.; Sermo de cant. novo VI. 591. (ed. cit.)
a) I., 35. ed. cit.
*) I. Gor. 9, 24. — Gal. 5, 7. — Phil. 2, 16. — I- Tim. 6, 12. — II. Tim. 2, 5. — Hcbr. 12, 1. 12. 13.
4) Gregor. N a z. ed. cit. I., 271. - J o. C h r y s o s t. ed- cit. II., 13. 77. 78. — etc
„Kdor zaželjeni	bi	cilj dosegel rad v	brzem poletu,
Mlad naj se trudi,	trpi; zmrazuje naj	in naj poti se —
Tuja bodita mu B a c c h u s in Venus
Ko se je približala doba olimpijskih iger, je bil po vseh grških državah božji	mir,	nekaka „treuga	D	e i Ta čas je	bil praznik vseh	Grkov.	Od
vseh	strani	so	hiteli romarji	v	Olimpijo. Bilo	je poleti v najhujši	vročini.
A niso jih mogle udržati doma nevihte, prah, žeja, golazen. Neutešno hrepenenje jih je gnalo gledat olimpijske zmagavce. V Olimpiji so se že zbirali tudi borivci. Biti so morali brez madeža, čistega imena. Preden so se začele igre, je vsak borivec stopil tja, pomolil nekoliko ter potegnil žreb. Nato pa je stopil v svojo vrsto. Kar zapoje trobenta, znamenje je dano, igre se začnč. Spuste se v dir tekači, spoprimejo se rokoborci, zamečujejo mečevavci, konji zavihrajo... Sedem dni so trajale igre. Pokončani borbi je stopil zmagavec iz vrst pred predsednika iger (ksystarcha) in razsojevavce (agonothete). Vpričo vsega naroda se mu je prisodilo darilo. Deček z zlatim nožem je narezal od izvoljene posvečene oljike vejic Iz le teh so spletli venec, ovili zmagavcu z volneno prevezo čelo in mu položili oljični venec na glavo. Opravil se je zahvalni dar, napravili so zmagavcu na čast velike gostije, peli so mu Pin-darove ode, glasniki so klicali njegovo ime. Od ust do ust je šla njegova slava po vseh grških deželah. Ko se je zmagavec vračal domov, so rojaki podrli mestno ozidje, zbori so sprejeli zmagavca s himnami ter ga z zmagoslavjem vedli v presrečno domače mesto. Olimpijski venec je bil za Helene obseg vse sreče!
Če se tega spomnimo, nam ne bo težko uvideti, kako srečno je apostol primerjal človeško življenje tekališču.
D;\, tudi v življenju je dosti truda in napora, mraza in vročine, treba je zdržavati se vina in venere. Tudi v človeškem življenju je treba bojev, ki so le toli hujši, ker se igrajo v srcu, v duši. Toda tudi človeško življenje ima meto, cilj, in tudi zmagavca v človeškem življenju čaka venec. V olimpijskih igrah so dajali zmagavcu oljičen venec, v pitiških lovorjev, v nemejskih venec bršljanov, v istmiških venec iz smrečja. Venec iz smrečja ali bršljana ni bil sreča, a bil je simbol zmage in simbol največje sreče, ki si jo je mogel misliti Grk. Dobro! Tudi kristjana čaka taka sreča, le večja, le čistejša, le popolnejša, le neskončna, le večna! Izberimo venec za simbol te sreče, in umeli bomo apostole, ko nam tolmačijo krščansko naziranje o življenju ter pravijo, da nas čaka, če zmagamo, venec (corona), z m a -g a 1 n i venec (bravium, (Špagetov, corona pinea), nezvenljivi venec časti (immarcescibilis gloriae corona, ap.apxtvo; rfa Š4£rjs ar^avo?), neminljiva krona (corona incorrupta, orlovo? «pt)-apxos).*) Kakor je bil v olimpijskih igrah tisti zmagavec, ki je prvi dosegel cilj, prijel za cilj, tako opominja apostol Pavel kristjana: „Vojskuj dobro vojsko vere, sezi po večnem življenju!“ t. j. teci, primi za cilj, cilj pa je večno življenje, neminljiva slava, vsa sreča!
l) De arte poet. 412.: „Qui studet optatam cursu contingere metam, Multa tulit fecit-que puer; sudavit et alsit; Abstinuit Venere et Baccho."
') II. Tim. 4, 8. — I. Cor. 9, 24. — I. Petr. 5, 4. — I. Cor. 9, 25.
Tako tudi lahko umejemo Tertulliana, ko kliče mučencem: Ah, v dober boj ste se spustili; zakaj vaš razsojevavec, vaš	a g o n o t	h e t je	živi	Bog;
vaš k s y s t a r c h , vaš predsednik, je sv. Duh;	vaš b r a	v i u m ,	vaš	venec
je večna slava! Preskušajo vas, mučijo. Toda saj epistat, ravnatelj borb, preskuša tudi a t h 1 e t e , borivce: zdržati se morajo pohoti, izbranih jedil, prijetnejših pijač; silijo jih, trudijo, mučijo; čim bolj so se trudili, tem več upanja imajo, da zmagajo!') Tako je umeti Zlatousta, ko pravi: Življenje je dobro; zakaj tekališče je in zmagavce čakajo venci; ko bi pa življenje ne imelo cilja, kjer so zmagavcem pripravljeni venci, bi bilo bolje tisočkrat umreti kakor enkrat živeti . .. Kakor borivec čaka in si želi, da gledavci vstanejo ter se borba konča, tako tudi oni, ki v tem trudnem in trdem življenju krepostno živi, željno čaka, da se napori končajo in da doseže zma-galni venec ... Dk, Bog je pripravil drugo, boljše in lepše življenje, kjer krepostne borivce venča s slavo vpričo vsega sveta! 2)
Težko in trudno je torej življenje, a hrabre, krepostne borivce čaka po krščanskem naziranju slava, sreča, ki se ji nič primerjati ne dd. Slava olimpijskih zmagavcev, ki je bila za Grke obseg vse sreče, ni nič v primeri z onostransko slavo. Olimpijska slava, za Grke največja slava na zemlji, krona vse življenjske sreče, je — da porabimo izraz našega Prešerna — le „sled sence zarje u n s t r a n s k e g 1 6 r ’ j e .. Ko bi iz brezbrežne večnosti za trenotek zasijala zarja „unstranske gl6r’je“ ter bi ta zarja vrgla temno senco na zemljo, bi bil bežen sled te sence tako očarljiv, tako osrečujoč, kakor je bila za Grka očarljiva in osrečujoča olimpijska slava!	Kakšna	pač	mora
biti še le „unstranska gl6r’ja“!
Takšno je krščansko naziranje o življenju.
Človeško življenje je dostikrat polno bede, siromaštva, bolezni... toda zopet: kaj dč to? Človeško življenje je po krščanskem naziranju drama. Svet je oder, ljudje so igravci. Za igravca pa je pravzaprav pač vse eno, ali igra ulogo kralja ali pa ulogo zadnjega berača. Ni do tega, k a j igra, ampak kako igra! Kolikokrat se primeri, da kdo na odru igra berača, toda ko vrže masko proč, se pokaže lepa, plemenita postava; drugi igra ulogo kralja, a ko ta vrže masko proč, se pokaže, da je tičala v kralju revna, smešna osebica! Tako, pravi krščanski pisatelj, je v življenju. Ta igra ulogo cesarja, pravi tudi Janez Zlatoust, oni ulogo vojskovodja, drugi ulogo vojščaka, zvečer pa, ko je igra končana, cesar ni več cesar, ne vojskovodja vojskovodja, ne vojščak vojščak. Tako je v življenju. Ni do tega kaj, ampak kako. Že E p i k t e t je poudarjal to misel, najbrže pod krščanskim vplivom. Pomisli, pravi Epiktet, da si igravec, in sicer v igri, kakor si jo pesnik izmisli, ne ti; če je kratka, v kratki, če je dolga, v dolgi. Če on hoče, da igraš berača, ga igraj kar moči zvesto. Prav tako igraj vladarja, prostaka... Tvoja stvar je, dobro igrati ulogo, ki ti jo naložč; izbirati uloge ne pristoji tebi. Tudi že S e ne c a je sodil tako o življenju. Kakor v drami,
*) Ad martyr. 3. — Cf. Cursus Ssae s.: Corncly, Comment. in ep. I. ad Gor. 265.
») II. 13. 77. 78. ed. cit.
pp!
pravi rimski modrijan, tako tudi v življenju ni do tega, kako dolgo igramo, ampak kako igramo. Tudi je vse okrog nas, otroci, dvori, bogastvo, časti,
— le okras odra, vse je le izposojeno: to nam vzamejo danes, ono jutri...1)
Veliki španski pesnik Calderon de la Bar ca je napisal dramo o tem: El gran teatro d e 1 m u n d o. Tu nastopa Bog kot veliki ravnatelj svetovnega igrokaza. Svet je oder. Na tem odru so dvojna vrata: tu zibelka, tam grob. Bog sam daje u 1 o g e in za vsako ulogo pristojno opravo in k o s t u m. Za kralja je pripravil škrlat in lovor; orožje, čast in zmagoslavje za vojskovodja; za ministra šolo, knjige, omiko; kmetu zemljišče, drevo, rovnico... Vsakemu pripravi, kar mu gre. Ce slabo igra, je sam kriv. Umerjena je vsakemu sreča, umerjena vsakemu bol. Ni vseh sreča enaka, ni enaka vseh bol. Toda vsaka uloga more človeka osrečiti, da jo le dobro igra. Tudi suflerja ne manjka: ta je milost božja. Uloge so različne: ta naj igra kralja, oni berača. Temu naj mirno teče življenje, onega naj čaka mnogo trpljenja. Tudi greh bo pretresal dramo življenja. Lehko bi bilo drugače, a Bog hoče svobodo; svobodno naj se človek izpopolnjuje in žlahtni! Raznotere so zmožnosti, raznotere vnanje okoliščine, različen je miljč (milieu), toda vse to je le izposojeno, ne podarjeno. V garderobi smrti bo treba vse pustiti, in tedaj bodo vsi enaki. Ravnatelj ne bo gledal na to, kaj je kdo igral, ampak kako je igral.
Tako nastopajo v tem velikem svetovnem igrokazu ljudje od početka kot igravci: kralji in sužnji, bogatini in berači, vojskovodje in prostaki, lepi in grdi, modri in maloumni ljudje... Vse človeško življenje je velika drama. Ko bo pa igra končana, bo ravnatelj napravil gostijo in za mizo bo posadil berača, če je dobro igral, a bogatina, ki je slabo igral, bo pustil v bedi. Gostija na koncu igre je simbol sreče. Naj si bo življenje polno bede in siromaštva, trpljenja in bridkosti, kaj dč to? Saj je le kratka igra; ko bo ta igra končana, bo končana tudi doba izkušnje in odprl se bo pogled v neizmerno kraljestvo slave in sreče!
Svetovni igrokaz se bo končal kakor se konča Mozartova opera „Die Zauberflote“. Kdor je videl v Monakovem to opero, pač nikdar ne bo pozabil zadnjega prizora. Vihra vihrd, ogenj šviga po ozračju, hrumi in grmi. a tam zadaj stopata junak in junakinja kvišku, kvišku . . . skozi vihro in ogenj, skozi bliske in strele kvišku, kvišku... ko se vse ziblje in maje, stopata mirno in veličansko kvišku, kvišku... kvišku k zmagi, kvišku k gloriji, kvišku k luči, kvišku k sreči. . .
Življenje je „ e 1 gran teatro del m u n d o ...“ Njega videz je med zibelko in grobom, a njega cilj „unstran groba“, onostran bede in boli, onkraj viharjev in bojev, tam zadaj, tam gori, kjer se svita večni zor, kjer se glasč večni himni, kjer vlada večna Ljubezen... Kvišku, kvišku!...
') Commcnt. Eliae Gre ten si s in or. III. Gregor. Na/.., ed. cit II. 256. — J o. Chrysost. ed. cit. 1. 38. - Epictctus: 'E^ptSiov c. 17. - Sen ec a: ep. 77. 20.
— ep. ad. Marc 10, 1. 2.
Tdko je torej krščansko naziranje o življenju.
Življenje je vigilija večnosti, preludij boljšega življenja, potovanje v domačijo, vožnja v pristan miru in sreče, boj do zmage in slave, drama, katere dovršitev je v gloriji onkraj groba.
To naziranje razjasnjuje z zlatim sojem mrakove življenja. Bolečine ne vzame življenju, a jo teši in blaži; žalosti ne more izgnati, a izganja obup; nesreče ne zabrani, a uči upanja in potrpežljivosti. Saj trpljenje sedanjega časa se ne da primerjati prihodnji slavi, onostranski gloriji. „N o n sunt condignae passiones huius tempo ris ad futuram g 1 o -riam, quae revelabitur in nobis."')
Celč smrt, „o m n i u m terribilium terribilissimu m“, najstrašnejše vsega strašnega, kakor jo imenuje poganska filozofija, se omili v zarji krščanskega naziranja. Smrt je vedno strašna, ker raztrga tako tesno, tako živo vez telesa in duše. Toda omili se njen videz v svetlobi krščanskega naziranja. Saj je smrtni dan le rojstni dan večnega življenja. Smrt je voz, ki nas popelje v zmagoslavje. Smrt ne zamori življenja, ampak ga ovekoveči. Smrt je prehod v pristan miru. Smrt je konec trudov in bojev.2) Kristjan s Kristusom lehko kliče: „Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje zelo?“3)
Smrt je smrti smrt!
To je krščanski nazor o življenju in smrti.
Življenje je vigilija večnosti, potovanje v domačijo, pot v pristan miru in sreče, boj do zmage, preludij boljšega življenja. To je krščanski nazor o življenju, a nazor le z ene strani, z evderaonistične. E v d e -mon i j a je sreča. Nazor življenja pod ozirom na srečo je torej evdemonističen.
Toda v naši duši ne živi le hrepenenje po sreči, ampak poleg te sile deluje v duši še druga sila, še druga moč. Hrepenenje po sreči človeka naravno nagiblje, da deluje. Tista druga moč daje delovanju pravec in smer. Ta moč ni fizična sila, človek se ji lehko upre. Toda tudi če se ji človek upre, moč ne izgubi svoje veljavnosti. Fizična sila se da premagati, ta moč ne. Če človek deluje proti tej moči, čuti in vč, da ne deluje prav, da ni to ne lepo, ne dobro, ne hvalevredno, marveč da je slabo, z!6, nevredno človeka, kaznivo. Zavest krivde in čuvstvo kesanja sta neovržna dokaza, da je ta moč nepremagljiva, absolutna in suverena. Ta moč je moralna in nje ukaz je dolžnost.
’) Rom. 8, is.
’) Aeterni natali s.«Seneca ep. 102. - V e h i c u 1 u m adregnum. August.
VI. 581. (ed. cit.) — Non adimitur vita, sed ad meliora transfer tur. Ambros. (Migne 14, 358.) — Profectioest, quam putas m or te m. Tcrtull. (Migne 1, 1264.) — Non exitus, sed transitus, ct ad aeterna transgressus. Cyprian. (Migne 4, 597.) — Quietis portu s. Ambros. (Migne 14, 555.) — Labor um meta. Anselm. (Migne 158, 796.)
*; I. Gor. 15, 55.)
S tem se nam pa začne razkrivati druga stran človeškega življenja, moralna stran. Zmisel življenja se poglobi. Tudi to stran tolmači krščanstvo psihologično, na podstavi psihologičnega dejstva, kakršno je moralna dolžnost.
Človek mora živeti in delovati, ne kakor bi se njemu ljubilo, ampak kakor mu veleva dolžnost. Človek nosi v sebi neki ideal in zaveda se, da je dolžan ostvariti ta ideal. Moč dolžnosti je sveta in nje svetost daje življenju resnobo. Kdor živi in deluje, kakor mu veleva dolžnost, temu objema srce zavest, da življenje ni prazno, marveč da ima v sebi neko lepoto, neko dobrost, neko plemenitost, kateri se nič drugega ne da primerjati. Moralnost življenja!
Kateri je ideal, ki ga mora človek ostvariti? Aristotel je dejal: To av&poraiisoO-ai'), krščanstvo bi dejalo: To {ho-otitaO-at.'2) Toda oboje je eno, le da je v krščanstvu ta ideal na višku popolnosti, ki se o njej Aristotelu ni niti sanjalo.
To avt)-pwTCus<r&ac — biti človek bolj in bolj, izobraziti in oplemeniti vedno bolj in bolj človečnost v sebi, usovršiti se bolj in bolj. Todk v kaki smeri se mora človek dejstvovati, razvijati, da se usovrši, da bo bolj in bolj človek? To smer kaže dolžnost. Če zasledujemo to smer, zapazimo, da drži kviška, kvišku, v neskončnost, k Bogu. Zares če je Bog vsepopolnost, je vsa druga popolnost le delež božje popolnosti. Človek se torej tembolj izpopolnjuje, čim bolj se bliža Bogu, čim bolj je bogoobrazen, bogopodoben (Dč-oip.£vo;). Krščanska filozofija pravi: Assimilari a d Deum est ultimus omnium f i n i s.3) Vrhovni cilj vsega je bogosličnost, deificatio,	To
= To &iOiroi£wf>ai.
Razkrojimo te ideje, da se še bolj pokaže njih resnica!
Ni dvoma, da je človek tem bolj človek, čim bolj razvije to, kar mu je kot človeku svojskega. To pa je um in z umom svobodna volja. Človek se torej mora razvijati v tej smeri. Čim višje spoznanje in čim boljše hotenje, tem popolnejši človek. V čem pa je popolnost spoznanja? Pač v spoznanju resnice! In v čem je popolnost hotenja? Pač v hotenju dobrega! Čim bolj človek spozna resnico in čim bolj človek hoče dobro, tem popolnejši je. A kje so meje spoznanja resnice in kje meje hotenja dobrega? Naš um se ne more ustaviti pri nobeni meji resnice, vsaka meja mu pušča nezadovoljstvo, in naša volja se ne more ustaviti pri nobeni meji dobrega, vsaka meja ji provzroča čuvstvo nepopolnosti.
')	Eth. Nicom. X. 1178	b.	7. (ed. Teubner.)
’)	To besedo je	rabil	že	Origenesv prekrasnem izreku: '0 xsxa3-ap|).švoj xat
Orcepavapas xavxa uXixa voOj, l'va aapipcoorj ttjv 0-stopiav toO 3-soiJ, 4v otj 9-scopst »sojtoisrtai. Orig.	in	Joan. tom. 32.	n. 27.	cd.	Brocke II, 201. 4. (Zeitschrift f. kath. Theol. 1901,	291.)
1) i o n y	s. Areopag.	pravi:	x6	1>e!(oj sTvou. Za substantiv pa rabi iliioci;, n. pr.:	'H
ilitooi? 4rav f/ rpi; IHiv o>? žcpixx6v a<fO|iokoa(j xe xal žvtoaij. Dicn. Ar. Goel. Hier. 1. (Heinrich: Dogm. Theol. V1, 394.) — Gyrill. Ale x.: 0-so7toi4j. Gontra Eunom. 3, 7. (ib.) — Da mase.: 8-»o6|iavoj. De fid. orth. 1. 2. c. 12. (ib.).
*) Thom. c. gent. III, 20.
Človek tedaj ostvari svoj ideal, če doseže vso resnico in vse dobro. Pravzaprav cel6 tedaj ne popolnoma! Človek je socialno bitje. Ideali, ki jih nosi v srcu človek, imajo v sebi prav radi tega neko ekspanzivno, socialno silo. Človek hoče, da bi njegovi ideali bili tudi ideali drugih ljudi, ideali vsega človeštva. Vsi ljudje so dolžni pripoznati resnico in delati dobro. Če tega ne storč, terja pravica, to čuti človek globok.) v srcu, da jih resnica zapusti in pokrije tema, da se jim dobro odmakne in jim pusti prazno srce. Luč, luč! naj kličejo, a luč naj pobegne pred njimi; ljubezen, ljubezen! naj vzdihujejo, a ljubezen naj jih prekolne!1)
Kraljestvo resnice, kraljestvo dobrega, to je ideal, ki ga nosi človek v svojem srcu, in ostvariti, realizirati vsebolj ta ideal, to je naloga življenja, v tem je z misel življenja! Ljubiti resnico in ljubiti dobro — to je nravni moralni cilj človeškega življenja!
Človek je popoln, če je dober. A dober je le, če ima dobro voljo. Največja učenost ne more dati tega, kar da dobra volja, kar dd ljubezen, da bi človek bil dober. Dober učenjak pač, dober človek ne! Zato se mora družiti s spoznanjem ljubezen, di\, nravno je prva ljubezen!
Toda človek dobro čuti, da ideala ni mogoče doseči na zemlji. Na zemlji je toliko truda, toliko bede, toliko ovir, da človek ne more doseči vsega spoznanja, ki si ga želi človeški um. Na zemlji je nemogoče gledati Resnici iz lica v lice. Tudi ljubezen je na zemlji nepopolna. Človek ne moiv pozabiti vsega, pustiti vsega ter ljubiti, ljubiti, ljubiti ... In vendar je le ljubezen vredni cilj človeškega srca. Ideal človeškega življenja je previsok, da bi ga mogel človek popolnoma realizirati, ostvariti, poobraziti v sebi in drugih na zemlji. Zato pa je treba reči, da sega življenje preko groba, da nam je mogoče onkraj groba doseči ideal. Zares! Kaj naj sicer pomenja kesanje na smrtni postelji? Življenje pozemsko bo skoraj skoraj ugasnilo, na oči že padajo mrakovi in srce zastaja. Čemu kesanje o dnevih, ki so že davno prešli? To kesanje ima le zmisel, če sega življenje, nevidno sicer, a resnično, preko groba, če je tam treba doseči ideal, a je podoba v srcu še tako nepopolna, morda celo porušena, oskrunjena, pogažena v blato Tedaj je
umevno kesanje! Kaj naj pomenja dolžnost, ki terja smrt, če ne sega v življenje v neki obliki preko groba? Brez ozira na slavo, brez ozira na kakršnokoli svetno korist terja vest, da človek žrtvuj življenje, če ni mogoče živeti, ne da bi prekršil dolžnost. Odkod ta neizprosna, sveta moč dolžnosti? Umevna je le, če življenje doseže svoj cilj še le onkraj groba, če je žrtev življenju le zadnji heroični udarec človeka-umetnika, da izkleše iz sebe podobo, vredno božanskega ideala! Kaj je še pravica, kje enakost, če ni nravni cilj življenja onkraj groba? Nravnosti, dolžnosti, vesti, duše človeške ni mogoče umeti brez nravnega cilja v posmrtnosti!
Resnica, cilj vsega hrepenenja po spoznanju, mora bivati, in ker so na zemlji le odlomki resnice, mora biti onkraj končnosti v neskončnosti absolutna resnica, razlog in vir vse končne resnice. Resnica, cilj, ideal,
‘) V tem je ravno bistvo pekla. (Primeri: Monsabrč, Dic andere \Velt. 1890. 77.)
v katerem počije človeški um. Bivati mora tudi Dobro, cilj vsega hotenja, absolutno Dobro, razlog in vir vsega, kar na zemlji imenujemo dobro, Dobro, cilj, ideal, v katerem počije človeška volja. To je nujen, brezpogojen postulat nravnosti!
Bivati mora Bog kot absolutna Resnica in absolutno Dobro. Nravni cilj človeškega življenja je torej spoznanje božje in ljubezen božja. Naloga človeškega življenja je ustanoviti v človeštvu kraljestvo božje, kraljestvo resnice in dobrosti, kraljestvo božje po spoznanju, pripo-znanju in ljubezni. Spoznanje božje, ljubezen božja, služba božja — to so cilji, ki dajejo nravni zmisel človeškemu življenju.
Pravijo: živeti v službi človeštva, za človeštvo, to je navišje zvanje človeka. Toda ali ne živi človek za človeštvo, ako skuša ostvariti najvišji ideal človeštva, doseči najvišje izpopolnjenje človeštva, ki je kraljestvo resnice in ljubezni v človeku? Kaj pomaga končno vsa kultura, če je le materialna, če ne more utešiti najvišjih in i ajplemenitejših aspiracij naše duše, hrepenenja po resnici in po dobrem, po spoznanju in ljubezni? Človeštvo potrebuje pred vsem idealne in etične kulture! Idealni in etični napredek je človeštvu dolžnost, materialni napredek pa je le sredstvo, da ložje vrši to dolžnost. Materialni napredek mora torej biti v službi idealnega in etičnega napredka ter mu mora prav zato biti podrejen.
Seveda, kakor smo rekli, človek dobro čuti, da ideala ni mogoče doseči na zemlji. To je resnica, toda dolžan je bližati se mu. Dolžan je napredovati v spoznanju božjem in ljubezni božji.
V spoznanju božjem! Vse stvarstvo je knjiga, pisana s božjo roko in pisana za vse. Tu lehko bere vsak veličja božja, vsak lehko iz njih spoznava Njega, ki je Resnica in zato cilj človeškega uma; ki je Dobrost in zato cilj človeškega hotenja; ki je Lepota in zato cilj človeškega srca! Vsak lehko bere, bere lehko vse človeštvo, knjiga je pisana tako preprosto in tako globokoumno, da jo lahko umeje vsak, a da jo tudi največji modrec do dna ne doumeje. Veda vedno napreduje in bo napredovala — in kaj je vsa veda? Doumevanje globokega zmisla knjige božje; poskušanje, izraziti bolj in bolj vsaj jecljaje, vsaj z mnogimi besedami, tisti ediniti, tisti za Boga tako preprosti, večni: Fiat! Bodi! in bil je vsemir z vso višino, z vso širino, z vso globočino! Kaj je vsa veda? Poskušanje, deti na note veličanski himnus, ki ga poje vesoljstvo našemu Bogu! O, naj le napreduje veda! Zakaj čim bolj bo napredovala veda — če bo le res napredovala! — tem bolj bo napredovalo v človeštvu spoznanje božje, tem bolj se bo človeštvo bližalo svojemu visokemu cilju!
Kajpada, vsi se ne morejo baviti z vedo, in tudi največji učenjaki in modrijani ne bodo doumeli iz končnega sveta neskončnosti božje. Zato je velika blagodat za človeštvo in človeštvo je dolžno največjo hvalo, največjo vdanost, če Bog odpre še drugo knjigo, sveto knjigo, ki so v njej zapisane globoke resnice, katerih mi mogoče razbrati iz sveta. Vera odkriva nov obzor na božjo neskončnost.
A dolžan je človek napredovati tudi v ljubezni božji. Ljubezen hrepeni po dobrem, Bog je absolutno dobro, zato človek ne ljubi prav, če ne ljubi Boga nad vse, in vse radi Boga. Ljubezen božja bi morala biti gibalo človeškega srca, vsega človeškega delovanja, vsega življenja. Kakor večna luč pred oltarjem použije olje v svetilki, tako bi morala ljubezen do Boga použiti vse življenje človeško. Iz ljubezni božje izvira pravo človekoljubje, iz ljubezni božje požrtvovalnost, iz ljubezni božje heroizem. Le ljubezen božja mora vladati človeka v temi noči. Zaprite srce božji ljubezni in v srcu zamrje najlepši cyet človečnosti! Kar ostane, je egoizem in če je še kaj altruizma, še kaj ljubezni do drugih, je največ le instinkt, nagon, kakor ga je vcepila priroda v srce tudi bestiji; in kar je še drugega dobrega, vse je obledelo, vse je zmrzlo, vsemu manjka toplote čiste nesebične ljubezni! To av&ptoTCsisofrat — biti človek bolj in bolj, izpopolniti se, usovršiti se, vzgojiti in izobraziti v sebi ideal človečnosti, to je naloga življenja, v tem je zmisel življenja, to je cilj življenja. A prvenstvo človečnosti nad vso materijo in vsem materialnim svetom ima svoj razlog in svoj pravni naslov v umu in svobodni volji. Torej je najvišje izpopolnjenje uma in volje po spoznanju resnice in hotenju dobrega najvišji cilj, smoter in ideal človeka. Ta cilj pa je mogoče popolnoma doseči le v intuiciji absolutne Resnice in ljubezni absolutno Dobrega, kar je obenem naj višja bogosličnost. Potemtakem je zares to av'6ptow£6s5{)-ac = Tb DeoitotclaD-ai!
In prav to uči krščanstvo!
Krščanstvo smatra za največje zl6 nepoznanje Boga, bogopozabnost, bogotajstvo, apostazijo od Boga kot prve resnice in prve dobrine. To je po svetopisemskem reklu „p r e š u š t v o“, tako tesno je človek navezan na Boga. Ni mogoče opravičiti človeka, v katerem ni spoznanja božjega in ljubezni božje. To je večno življenje — spoznanje božje. Najvišje pa je ljubezen. Ljubezen božja je prva zapoved, največja zapoved, cilj postave in nje dopolnjenje, vez popolnosti. Iz ljubezni božje izvira ljubezen do bližnjega. To je druga zapoved, prvi enaka, ker naravnost iz prve. Večje zapovedi ni. Vso postavo izpolni, kdor izpolni to zapoved.1)
Boga pa ljubi, komur je sveto njegovo ime, sveta njegova volja, kdor želi uveljaviti v srcih kraljestvo božje. Kdor se boji Boga in se ravna po njegovih zapovedih, kdor služi Bogu, — ta je cel človek.1)
Seveda je spoznanje na zemlji le nepopolno in ljubezen nepopolna in nepopolno kraljestvo resnice in ljubezni. Toda Bog bo dopolnil v človeku, kar je začel. Onkraj groba v večni nesmrtnosti bo mu odkril absolutno Resnico in Dobro, sebe samega: videbimus eum sicuti est, gledali ga bomo, kakor je! Človek bo na višku bogosličnosti: similes ei erimus!
') Eccli. 10, 14; fer. 2, 11. 13 19, 20. — Ezech. 6, 9; 16, 20.; Ose. 1, 2; 14, 15.; Jer. 3, 6. — Sap. 13, 14. 15; Rom. I, 18-32. — Joan. 17, 13. — I. Cor. 13, 13. — Matth. 22. 36 38; I Tim. 1, 15; Rom. 13, 10; Col. 3, 14. — I. Joan. 4, 20; Matth. 22, 39. 40; Marc. 12, 28-31 ; Gal. 5, 13.
’) V. Mos. 10, 12; Joan. 14, 21. I. Jo. 5, 3. — Eccle. 12, 13.
Naša veda in naša vera bo prenehala: spoznanje božje bo gledanje božje, nad vsem pa bo kraljevala ljubezen. Tedaj bo Bog v vsem vse. Cilj bo dosežen; kar je bilo ideal, bo resnica.')
To je skratka krščanski nazor o nravnem zmislu življenja: naloga življenja je spoznanje božje, služba božja, ljubezen božja; cilj življenja pa je v posmrtnosti v Bogu, ko bo Bog v vsem vse, a človek deležen božjega življenja.
Ne zdi se nam potrebno dokazovati tega še iz del sv. očetov Kjer tako jasno govori sveta knjiga, ne morejo drugače učiti učenci svete knjige.
Zanimivo je le, da je ta nazor krščanski ohranil tudi še Tolstoj, ki je sicer v mnogočen že daleč daleč od krščanstva.
Zmisel človeškega življenja je, pravi Tolstoj2), ustanoviti na zemlji kraljestvo božje .. . Zmisel življenja je služba božja ... Edini cilj življenja je izpolnjevanje volje božje . .. Življenje ni samo sebi namen, ampak življenje je služba . .. Življenje je brez zmisla, če ni služba božja . . . Zelo navadna napaka je, da si mislimo cilj življenja v službi človeštva, ko je le v službi božji . . . Seveda če služim Bogu, služim obenem tudi človeštvu ... Pravo življenje je le, če človek živi po vesti. Vest je najvišji zakon življenja. Terjatve vesti pa so to, kar krščanstvo imenuje »volja božja“. Zato je zmisel življenja in odgovor na vprašanje: čemu naj človek živi in kako naj živi, da ima pravico do življenja? le ta, da človek izpolnjuj voljo božjo, ki jo javi vest! Izpolnjujte le voljo božjo in sicer ne iščite ničesar, ničesar! Drugo bo že s tem dano. To je delo življenja — izpolnjevanje božje volje . . . Mnogokrat se ljudje prepirajo, kaj je namen človeškega življenja: ali moralno izpolnjevanje samega sebe ali pa delovanje za človeštvo, delovanje za kraljestvo božje. Tega prepira ni mogoče končati, ker obe stranki trdita pravo, oboje je namreč namen življenja. En namen ni nasproten drugemu, en namen je drugi namen, namena se krijeta. Le tedaj, če človek živi in deluje za kraljestvo božje, doseže najvišjo popolnost življenja; in le tedaj če hrepeni po najvišji popolnosti, deluje za kraljestvo božje Moti se, kdor misli delovati za kraljestvo božje, a ne začne sam s seboj; a moti se tudi, kdor misli sebe izpopolniti, a se ne briga za kraljestvo božje. Človek je tak, da mu je edini, resnični in pametni cilj izpopolnjevati se; a izpopolniti se more le, če se človek smatra za orodje božje, ki ž njim Bog hoče ustanoviti svoje kraljestvo . . . Delati je treba; 'za to delo pa je treba spoznanja in ljubezni, resnice in dobrega. Pamet mora biti ljubezna, to je, nje cilj in smoter mora biti ljubezen, in ljubezen mora biti pametna, to je ljubezen ne sme nasprotovati pameti. Sad spoznavanja je resnica, sad ljubezni je dobro, a da ta sad zori, treba spoznanja in ljubezni. Dobro more biti le plod pametne, po resnici vladane ljubezni, in resnica le plod ljubeznipolnega, po dobrem hrepenečega uma.. .
‘) I. Cor. 13, 9; Ps. 115, 11; Matth 19, 17. — Phili. 1, 6. — I. Cor. 13, 10; 13, 12;
I. Jo. 3, 2; 2. Cor. 13, 18; II. Petr. 1, 4. — I. Joan. 4, 16. - I. Cor. 15, 28. - Joan. 10. 28; 17, 3; Col. 3, 4.
’) Dcr Sinn des Lebens. Uebers. v. W. Czumikoiv, Mtinchen. Veri. Langer 1901. 7. 5, 11, 21, 37. 40 etc.
Tolstoj tudi priznava, da je posmrtnost postulat nravnega življenja.
Ce življenje ni sama poroga, pravi Tolstoj, mora imeti zmisel, ki je neodvisen od krajšega ali od daljšega življenja. Le tedaj, če verujemo, da se življenje ne konča s pozemeljskim bitjem, čaka nas tudi v starosti, ko je že vse prešlo v mlajše roke, delo, najvažnejše, najzanimivejše in najpotrebnejše delo, delo, ki ne bo minilo in ki je bomo rabili tam, delo za našo dušo ... Da je izpopolnjenje nesmrtne duše edini cilj človeškega življenja, je jasno že po tem, ker bi bil vsak drugi cilj z ozirom na smrt brezmiseln Edini, pametni cilj je torej: izpolnjevati zapovedi božje, vesti in naše višje narave (kar je vse eno ter isto). Če naj to izrazim časovno, porečem: tako živeti, da pripravljamo dušo na prehod v boljši svet; če pa naj to izrazim nadčasovno: združiti svoje življenje z brezzačetnim in brezčasnim početkom vsega življenja, z dobrim, z ljubeznijo, z Bogom. ‘) — —
Krščanski nazor o moralnem zmislu življenja razjasnjuje z nove strani tudi bolečino. Bolečina, beda življenja, trpljenja, ni več samo zid, ki je moramo premagati, da se dvignemo k sreči in blaženstvu, ampak tudi bolečina ima moralen pomen. Tudi v bolečini lehko izpolnjujemo voljo božjo, tudi z bolečino se lehko izpopolnjujemo. Kako bi nam bilo tuje sočutje brez bolečine! In koliko lehko storimo tudi v trpljenju za človeštvo! Tolstoj ravno s tem razlogom pobija samomor kot nemoralen. Prvi namen življenja ni uživanje, ampak izpopolnjenje in služba božja. Ta služba pa se časi prav tedaj posebno začne, ko postaja življenje neprijetno. V puščavi Optina je ležal trideset let na deski menih Zadela ga je bila kap in le z levico je še mogel geniti. Zdravniki so dejali, da pač strašno trpi. Menih pa se je smehljal in veselo hvalil Boga za iskro življenja, ki mu je še tlela v telesu. Tisoč in tisoč romarjev je priromalo k njemu in nemogoče je povedati, koliko dobrega je ljudem storil ta mož, ki ni bil zmožen za nobeno delo. Gotovo je, pravi Tolstoj, da je ta menih storil več dobrega, kakor stori tisoč zdravih ljudij, ki si umišljajo, da služijo v najrazličnejših institucijah blaginji človeštva!'2) Dokler človek živi, in naj živi v najhujšem trpljenju, ima življenje še moralni zmisel in moralno vrednost, in največkrat večjo v bolečini kakor v uživanju. Po pravici poje francoski pesnik Lamartine3) bolečini himno:
Ti storiš človeka, o Bolečina!
Tu fais 1’ homme, 0 Douleur!
Evdemonistični nazor, moralni nazor o življenju — cilj življenja po evdemonističnem nazoru, cilj življenja po moralnem nazoru — ali ima torej življenje človeško dva cilja?
*) p- 64. 69.
’) o c. Anhang. Ueber den Selbstmord. p. 82.
’) Hymne i la Douleur. Harmonics 11, 8. — Cf. Ollč-Laprune: Le prix de la vie. XV. 171.
Ne! Evdemonistični nazor in moralni nazor sta dva nazora ene ter iste stvari z druge in druge strani. Oba nazora se dopolnjujeta v celotni nazor, v celotni zmisel o človeškem življenju. In evdemonistični cilj ter moralni cilj življenja sta tudi le en cilj pod drugim in drugim ozirom!
Bili so filozofje, ki so merili vso vrednost življenja le po sreči. Kolikor slč, kolikor uživanja, kolikor koristi donaša življenje, toliko je vredno. To naziranje hedonistov in utilitaristov1) je egoizem in tako naziranje ni vredno človeka. S lit kar sik, sik sama na sebi, ne more biti vrhovni cilj človeškega življenja. Saj je sik po vseobčnem prepričanju človeštva lehko tudi moralno zlk, slaba, nedostojna človeka, nasprotna človeški časti. Tudi narava ne nudi bitjem slč same radi sebe, ampak če se ozremo v delavnico prirode, vidimo, da nudi slč le radi delovanja. Priroda hoče doseči svoje cilje z delovanjem bitij; da pa bitja res delujejo, zato je pridružila delovanju prijetnost, mik, slč.2) Priroda ni uredila hranitve radi prijetnosti, ampak pridružila je slč, slast, da bi dosegla hranitev in tako ohranitev bitij. Prirodi ni sladkost materinske ljubezni cilj, ampak osladila in prepojila je materinstvo s prečudnim, prenežnim čuvstvom ljubezni, da bi tako očuvala in pomnožila skrb za deteta. Dk, v tem je bistvo vseh nagonov, da je bitjem subjektivno prijetno, kar je njim ali drugim objektivno koristno. S subjektivno prijetnostjo naganja priroda bitja, da delujejo za objektivno, njim še neznano korist sebe, vrste, celokupnosti.3) Delectatio propter operationem.*) Ko bi priroda s tem, da je bitjem vsadila teženje, nameravala le slč kot nasičenje teženja, bi rajši ne bila vsadila teženja in cilj bi bil prav tako dosežen. Pač pa je umevno, da priroda ne namerava sle le kot nagiba k delovanju, ampak da slč združi tudi z dosego cilja. To je celč naravno, da vsako delovanje, ko doseže cilj, nekako počije in da je ta počitek nekako uživanje, utešenje, blaženstvo. Delectatio perfectio o p e r a t i o n i s!3) Aristotel primerja slč razcvetu mladosti. Kakor je sveža lepota nekak razcvet mladosti, tako je sla nekak razcvet popolnosti delovanja.0) Dasi torej sik kar sik ne more biti vrhovni cilj človeškega življenja, je vendar lehko, celo naravno, združena z vrhovnim ciljem. Če življenje doseže svoj vrhovni cilj, doseže tudi svoje najvišje usovršenje in prav s tem najpopolnejše utešenje, najvišjo slč, najvišje b 1 a ž e n s t v o.1)
‘) hedond (^Jovvj) = sla; utile = koristno.
*) Žc S e n c c a pravi: „Voluptatem natura nccessariis rebus admiscuit, non ut illam pctercmus, sed ut ea, sine quibus non possumus viverc, gratiora nobis illius faccret accessio." (Ep. 116, 3.)
*) Beri o tem Wasmannova dela. Wasmann, sloveči jezuit — myrmekolog in melittolog (opazovalec mravelj in čebelic) se je leta in leta bavil zlasti s problemom o nagonih, instinktih.
*) Thom. c. gent. III, 26.
K) Thom. c, gent. III, 26.	Arist. Eth. Nicom. 10, 4, 1175 a 21: Ildcdv ts dvi-pfsociv
tsAstot fj ijSov>).
•) Arist. Eth. Nicom. 10, 4. 1174 b": otov Totg dx|ia£ot{ 9j A p a
7) Thom. c. gent. III, 26.: Delectatio etsi non sit ultimus linis, est tamen ultimum finem concomitans.
Blaženstvo je potemtakem treba umevati kot razcvet človeškega življenja na višku popolnosti, kadar doseže vrhovni cilj. Evdemonistični nazor sam zase, s s 1 6 kot vrhovnim ciljem, ne zadovoljuje in ne zadoščuje.
To je tako resnično, da so drugi filozotje, Kant njim na čelu, priznavali kot edino veljaven le moralni nazor o življenju. Kantu je vse dolžnost. „0 dolžnost! ti vzvišena, ti velika beseda, ki nimaš v sebi nobene laskavosti, a tudi nobene strašnosti, ki terjaš le to, da se ti podvr-žemo, da te spoštujemo!1) Najvišja vrednost človeka je po mnenju Kanta v dobri volji. Nravno dobro, moralno dobro presega vse. In dotod se Kant pač ni motil! Fo pravici se je boril proti egoizmu, ki sodi vso vrednost le po koristi, ki išče v vsem le slč. Le to je bilo napačno, da je Kant segel predaleč. Izvajal je posledico, da je vse egoistično in torej nemoralno, človeka nevredno, kar ne izvira zgolj iz ljubezni do kreposti, zgolj iz spoštovanja do dolžnosti. To je napačno. Iskati 1 e sam sebe, 1 e svoje sreče, je gotovo egoistično, toda ljubiti tudi sam sebe, hrepeneti tudi po svoji sreči, to pač ni egoistično in človeka nevredno. Kdo bi zameril materi, da se žrtvuje za dete, ne le ker je dolžna, ampak obenem tudi, ker je to tako sladko materinskemu srcu! Sicer je pa že Schiller, ki je bil v mnogočem sam kan-tovec, z ironijo in satiro zavrgel Kantovo „nesebično moralo" v Kseniji:1)
Gewissensskrupel.
Geme dien’ ich den Freunden, doch thu’ ich es leider mit Neigung,
Und so wurmt es mir oft, dass ich nicht tugendhaft bin.
Decision:
Da ist kein andrer Rat, du musst suchen sie zu verachten,
Und mit Abscheu alsdann thun, wie die Pflicht dir gebeut!
Krščanstvo, harmonično kakor vedno in v vsem, strinja evdemonistični nazor življenja z moralnim, a priznava in brani prvenstvo moralnosti. Zmisel življenja človeškega tiči' prvotno v moralnosti; v svobodnem delovanju za kraljestvo resnice in dobrega; v svobodnem priznavanju in srčni ljubezni božje resnice in božje dobrosti; v svobodnem hrepenenju, da bi bil Bog poznan od vseh, ljubljen od vseh, da bi bil Bog v vsem vse. Drugotno tiči' zmisel v evdemoniji. S tem, da človek išče, spoznava, ljubi Boga; s tem, da hoče uveljaviti kraljestvo božje v človeštvu: s tem človek izpopolni in usovrši sam sebe; s tem doseže višek popolnosti; s tem doseže višek bogo-sličnosti; a posledica tega usovršenja, razcvet te popolnosti, izliv te bogosličnosti je veselje, je uživanje, je blaženstvo.
V Bogu se zliva obojno teženje, teženje po sreči in teženje po uveljavljenju resnice in dobrega, v eno; oboje teženje počije v enem cilju; oboje teženje doseže svoj cilj v enem ter istem Bogu, ki je absolutna Resnica, absolutno Dobro in prav zato absolutno Blaženstvo.
‘) Kritik d prakt. Vernunft. 200.
*) Goethe-Schillers Xenien (Reclam 402—403), Nr. 388. 389.
To naziranje o zmislu življenja se tako prekrasno strinja s krščansko dogmo o Bogu-Stvarniku. Bog je absolutno bitje, S a m o b i t (Ens a se, Ipsum Esse, Esse subsistens, 'O ”Qv, Jahve). Zato je Bog a in w, začetek in konec, vir in cilj vsega. Iz Boga vse izvira, k Bogu se mora vse vračati. Bog mora biti v vsem vse. Kar je, je s tem, da je, priča božja. Vse stvari kličejo: O Bog! o Bog! S tem, da so, kličejo; z lepoto svojo kličejo; s harmonijo svojo kličejo. Responsio eorum species eorum. Vox dicen-tium est ipsa evidentia.1) „Ker je Bog lep, so lepe; ker je Bog dober, so dobre, ker je Bog, so!“ A človek se dviga višje On ima dušo, ki hrepeni kvišku, kvišku do Boga samega. Duhovi hrepenč po Bogu samem. To je v svetu duhov veliki zakon gravitacije. In če človek hoče, če človek teži v smeri, ki mu jo kaže dolžnost, če človek napreduje v spoznanju božjem in ljubezni božji, kakor mu veleva vest, se bo dvignil do najtesnejšega združenja z Bogom, do intuicije božje in najpopolnejše ljubezni božje, in v tem združenju z Bogom bo našel obenem tudi najpopolnejše, najvišje blaženstvo. Zakaj kje naj človek išče in najde blaženstvo, pravi Akvinec, kakor v dopolnjenju spoznanja? Saj ni nobenega hrepenenja, ki bi segalo tako visoko kakor hrepenenje po spoznanju. Vsako drugo hrepenenje človeškega srca počije v tej ali oni stvari, hrepenenje po spoznanju pa ne more počiti, dokler se ne dvigne kvišku do vira in cilja vseh stvari, do Boga!*) Iz Boga, kakor poje tako lepo Dante8), sije luč in ta luč so nebesa; umska luč, polna ljubezni, ljubezen, polna veselja; veselje, ki presega vso sladkost:
Luce intellettual piena d’ amore,
Amor di vero ben pien di letizia,
Letizia che transcende ogni dolzore!
Ne bi prav doumevali zmisla življenja in zlasti ne zmisla mukotrpnega življenja, če ne bi segli še globlje. Krščanski nazor o življenju se še bolj poglobi z dogmo o izvirnem grehu in odrešenju.
Ta dogma osvetli še tretjo stran sedanjega življenja, soteriologično stran. Soteria je odrešenje. Življenje s soterične strani je življenje v luči dogme o odrešenju.
Stare pogane je najbolj mučila misel: odkod zlo? Evdemonistični nazor na to vprašanje ne odgovarja. Zlo je dejstvo, tako govori ta nazor, in mi le skrbimo, da je premagamo ter dospemo do srečnega blaženstva! ZI6 je po božji volji, odgovarja moralni nazor. Božja volja je sveta, zato prenašajmo bedo življenja potrpežljivo in vdano. A odkod je prvotno zlf), na to tudi ta nazor ne odgovarja Toda odgovarja na to soteriologični nazor.
ZI6 je iz greha. Ko ne bi bil greh porušd prvotne bogopodobnosti človeka, bi na svetu sploh ne bilo bolečine. V Edenu bi le ljubezen dvigala
■j Augustin. Confession. X, 6 XI, 4.
’) Thom. c. gent. III, 50
*) Divina Commedia c. XXX. 40-42.
i9e
srca k Bogu. Historično je vse gorjč, ki tare človeška srca, posledica greha. Greh sveta, a^apti'a, imenuje sveto pismo prvi greh, ki je započel tragedijo človeškega rodu. Od tedaj je na svetu bolečina; beda in trpljenje spremljata Adamove otroke; spremljajo jih bolezni, blede dekle blede smrti; a tam na bregu čaka smrt. Zaman se upira zemljan bolečini, zaman išče pijače nesmrtnosti — bolečina in smrt sta kazen za greh. Poleg te kazni je zadela človeški rod še druga kazen. Napuh je bil strupena korenina greha, zato je zadela človeka kazen ponižanja: prvotna harmonija, kije družila v človeku vse-sile in jih dvigala ter blažila, je porušena, um je otcmnčl, volja se je zavlekla sama vase, krepost nje je oslabela, a priborila si je silovito moč do nje živalska čud v človeku, poželjivost. On, ki se mu je zdelo zamalo, da je bil služabnik, dh, zaupnik božji, ki je hrepenel po božji neodvisnosti in božjem suverčnstvu, on se je nenadoma streznil kot suženj najnižje strastt, ki se še more iz živalske nature priviti do človeka.
Življenje bi tedaj zares ne bilo več vredno življenja, da ni posijal v obupne mrakove človeškega srca žarek božjega milosrčja, da ni podsmešlji-vega krohota pekih bliskoma ustavil neki klic od zgoraj, neki glas o Mesiju, o odrešenju. Po pravici imenujejo sv. očetje božjo obljubo o Mesiju v raju po grehu: protoevangelium, prvo blagovest
Ljubezen božja je hotela rešiti človeštvo in privesti je zopet do prvotnega cilja, ki je bil Bog in blaženstvo v Bogu. Ljubezen bi bila greh morda kar odpustila, a Pravica je terjala zadoščenje. Človek naj se ne dviga zoper veličastvo božje, ne da bi se prav zavedel, kaj je storil. Pravica božja je terjala popolno zadoščenje, in Ljubezen božja — če smemo po človeško govoriti — je bila žalostna. Res, človek naj se ne dviga zoper neskončno božje veličastvo, ne da bi se zavedel, koliko hudo in zl6 je greh. Ljubezen božja je mislila in mislila — kako naj govorimo o nedoumni ljubezni božji kakor človeško? — in zamislila je največje svoje delo v zgodovini vesoljstva. Pravica naj ima zadoščenje, popolno zadoščenje. Edinorojenec božji naj se učloveči in kot človek naj zadosti za človeka. A tudi človek naj se zaveda, kaj je storil z grehom: trpi naj tudi on, okuša naj grenki sad greha! Pravici je zadoščeno. Kaj naj še terja več? Grešen človek ne more popolno zadosiiti; zadostil bo Bog-človek. Grešen človek naj spozna greh; trpel bo tudi človek. Božja Pravica se je čudila tej prečudni modrosti - zopet po človeško govorimo — a terjati zares ni mogla več. Bila je utolažena. A Ljubezen ne. Ljubezen je še vedno mislila in mislila na uboge Adamove otroke, ki jih čaka toliko bede: bolečina, nevednost, poželjivost, slabost. Mislila je in mislila. Zamislila je lek zoper bolečino. Bolečina je kazen, odvzeti je ne sme, a lajšati jo sme. Bog-človek naj pride na svet kot ljubo dete:
Vagit infans inter arcta	Joče dete položeno
Positus praesepia ...	V ozke, trde jaslice ...
Kdo ne bi vzljubil včlovečenega Boga, ljubeznivega in nežnega, najlepšega izmed človeških otrok? Vsi ga bodo vzljubili, si je mislila Ljubezen. In to dete naj trpi, veliko trpi, več trpi, kakor bodo kdaj trpeli Adamovi
otroci. V to detinsko srce naj se razlije vsa bridkost, vse gorje, vsa beda človeštva. Dit, to dete, ko bo doraslo, naj stopa na Kalvarijo, stopa naj ovenčano s trnjem, obloženo z križem, da umre za greh, prokleto od nehvaležnih rojakov, zasmehovano od tujcev poganov. Komu bo še težko trpljenje, če vidi trpečega najboljšega, najsvetejšega in naj ljubeznivejšega izmed vseh človeških otrok ? Komu ne bo marveč sladko, ž njim trpeti, če treba, ž njim umreti? Tako si je mislila Ljubezen in kako naj bi si bila mislila?
Zamislila je tudi lek zoper nevednost. Greh je strašno ponižal človeka. Od tedaj je bil človek zatopljen v materialni svet. Ljubezen je sklenila prilagoditi se tej bedi človeški, ponižati se do človeka, govoriti z njim po človeško o božjih stvareh. Zamislila je simbolizem. Sklenila je izbrati najlepše simbole za bogočastje, za svetotajstva, ter ž njimi in po njih dvigati človeški um in človeško srce kvišku. Zoper poželjivost je zamislila ideal, ki naj bi razplamtil srca, požgal strupene kali ter očistil čustva. Zamislila je ideal devištva in materinstva, ostvarjen v nadnaravni lepoti v Materi Božji. Tudi zoper slabost je našla lek. Sklenila je razliti božjo moč v vsa srca, sklenila je navezati božjo moč na ponižno molitev, na daritve, celo na tvarinske simbole.
Zamislila je še več. Ni dosti, da naj bo bolečina olajšana, dragocena naj bo. Zasluženje trpljenja včlovečenega Boga naj se razlije na vse trpljenje. Kdor trpi iz ljubezni do Boga - človeka, ta naj bo deležen in čim bolj trpi tem bolj deležen zasluženja božje-človeškega! Ljubezen je porabila tudi ponižanje človekovo. Po simbolih se mora dvigati kvišku. Toda tudi to ponižanje naj bo dragoceno. Cim z večjo ponižnostjo, vdanostjo in ljubeznijo se bode človek oklenil cerkve kot matere, ki uči in vzgaja človeštvo, tem bolj naj bo deležen odrešenja in zasluženja. Ljubezen je postavila prelep ideal, da bi odtrgala srce človeško od materije in materialnega uživanja. A ni ji bilo zadosti. Boj zoper poželjivost naj ne bo le olajšan, ampak zaslužen! Nič ne dč, če napadajo človeka izkušnjave. Treba je le boja proti njim, treba jih le v boju premagati, in izkušnjave ne bodo v kvar, ampak bodo zmagavcu trofeje zmagoslavja. In slabost, kako naj to izpremeni v dragoceno moč? Ah da! Človek naj le izpozna in pripozna svojo slabost, išče naj moči le v Bogu, in ta zavest, to izpoznavanje in pripoznavanje svoje slabosti, to zaupanje v Boga, naj bo bogat vir moči, kreposti in svetosti!
Tako je Ljubezen božja zamislila in kar je zamislila, je tudi izvršila. Navdehnila je Sinu, rojenega od večnosti iz Očeta, da se je učlovečil ter prišel na svet kot ubogo, ljubo dete iz Matere Device. Narekavala je Kristusu v srcu vse, kar je bila zamislila. Za nas je živel Kristus, za nas se trudil, za nas trpel, za nas umrl, da bi nas zmagala ljubezen ter bi šli za njim vdano, morda veselo, morda radostno in navdušeno noseč bedo življenja. Ustanovil je vidno cerkev; izbral simbole za daritev, simbole za zakramente; učil nas je moliti najlepšo molitev, in razlil je božjo moč v srca naša, da bi se dvignili z grude, da bi zahrepeneli zopet kvišku, da bi spočeli v duši vero, z vero upanje in z upanjem ljubezen, da bi ljubezen naša zopet našla
Boga in da bi božja ljubezen zopet našla nas, da bi bil zopet Bog v vsem vse: naš cilj, naša popolnost, naše blaženstvo!
To je naše življenje s soteriologične strani. Bolečina ni več zlo, ampak dobro; ni več kazen, ampak bolj kakor kazen blagoslov; ni več poguba, ampak odrešenje! Ko smo z grehom izgubili prvotno ljubezen, nas bolečina dviga kvišku. Dviga nas kvišku Bolečina, utelešena v Kristusu! Ko trpi kristjan, upira na križ poglede in s križa mu lije v srce up, tolažba, veselje. Poglejte jih tisoče mučencev krščanskih, kako hitč naproti bolečini! Svet, ki ne pozna Kristusa, ki ne vidi življenja s soteriologične strani, se čudi; svet misli, da jih je objel fanatizem, da so pijani, da so nori. A kako naj so fanatični starčki, ki jim sije z lica božji mir, božji nasmehljaj; kako naj so pijane deklice, ki jim trepeče v očeh deviška sramežljivost; kako naj so nori resni filozofi, ki pred njimi onemoglo v prahu leži poganska modrost! Ne, niso fanatični, niso pijani, niso nori; a ne bojč se trpljenja, vdano gred6 v muke, ljubijo bolečino, ker ljubijo Kristusa in sicer Kristusa križanega, sveto božjo Bolečino! Smrt jim ni strašna, saj je smrt — smrt smrti in združenje z Jezusom, ljubim ženinom človeških duš!
Ali ni tako? Svet tega ne ume, a govorite vi, ki ljubite Kristusa, ali ni tako?
Življenje ima zmisel. In kar je več, zmisel življenja je tako vseobsežen, da pronica vse življenje, vsa dejanja, vse hipe, uživanje in trpljenje, zlo in bedo, da zadovolji vse želje, vse težnje, vse aspiracije človeške duše po miru, po sreči, po resnici, po idealu, po Bogu. In kar je največ, zmisel ima vsako življenje. Ni treba piramid, da vekovečijo človeku ime, ni treba bogastva, da mu nudi naslad, ni treba velikih del, da mu ovijajo senca s slavo — tudi v ponižnosti, tudi v uboštvu, tudi v nepoznanju ima življenje zmisel, d:\, često ravno v ponižnosti in uboštvu in nepoznanju največ. Treba je le malo, da ima življenje zmisel. Treba je le dobre volje. Treba je le, da se srce odpre spoznanju božjemu, ljubezni božji ... In spoznanja, ljubezni so zmožni tudi ubogi, tudi bedni, tudi nepoznani. . .
Kristus, ki hodi pred nami v resnično življenje, dč\, ki je Pot, Resnica in Življenje, Kristus je bil tako ubog, tako beden, tako malo poznan . ..
Gogolj je napisal prekrasno črtico o življenju. Ne moremo si kaj, da je ne bi vsaj malce okrajšane z nekaterimi dodatki dčli tu sem.
„Bednemu sinu pustinje se je sanjalo:
Sredozemno morje se razteza pred njegovimi očmi... a na robeh tam razbeljeni bregovi afriški, tam sirijske gole pustinje, a tam od morja razrito evropsko obrežje.
V oglu med mirnim morjem stoji Egipet. Piramida se dviga nad piramido; granitni kolosi gledajo s sivimi očmi sfinks ... in on, starec, ki ga
preživlja veliki Nil, stoji veličastno, okičen s tajnimi znamenji in svetimi ži-valimi. Nepremično, kakor začaran, kakor nestrohljiva mumija, stoji in zrč...
Razposlala je svobodne naselbine vesela Grška. Po sredozemnem morju mrgolč otoki, porasli z zelenimi gozdiči; trte, smokve in oljike pripogibljejo veje, in iz njih se cedi med ter teče olje... beli marmorni stebri se vrstč v razkošnem drevesnem mraku ter dišejo strast... po zalivih stojč ladije in jadra sladostrastno trepečejo v dihanju vetra. . .
Železni Rim stoji grozeč z gozdom kopij in strašnim bliskom mečev, upirajoč na vse pohlepne oči ter iztezajoč žilavo desnico. ..
Ves vzduh nebesnega oceana visi težko nad svetom. Veliko sredozemno morje šumi, kakor da so zbrani vsi narodi pred strašnim sodnikom na sodnji dan.
In izpregovori Egipet, gibaje vitke palme, samotne prebivalce svojih ravnin in stresaje iglaste vrhove svojih obeliskov: Narodi, poslušajte! Jaz edini sem spoznal in doumel tajnost življenja. Vse je ničevo. Čemu umetnost, čemu naslada, čemu slava? Smrt vlada, vse požira smrt, vse živi radi' smrti!... Proč vse želje, proč veselje! Višje zidaj piramido, ubogi človek, da si vsaj nekoliko podaljšaš bedno bitje!" ...
Ah! se zamisli bedni sin pustinje, kdo bo meni zgradil piramido? kdo bo meni z visoko piramido podaljšal bedno bitje? Nikogar nimam na svetu, in vendar tudi moje srce hrepeni po življenju, po sreči, po blaženstvu! Ali ima življenje zmisel samo za mogočne kralje, ki jim tisoči in tisoči sužnjev gradč piramide in s svojim potom in svojo krvjo pišejo nanje njihova imena? ’)
„A že je izpregovorila kot nebo, kot jutro, kot mladost jasna, svetla Grška: Življenje je radi življenja. Živi, človek, uživaj, naslajaj se! Življenje je radi naslade!"...
Ah! si misli zopet bedni sin pustinje, a ni vsakemu dano živeti radi naslade! Kje naj išče naslade bedni sin pustinje, izgnan od sovraga z rodne zemlje, spremljan od tuge, od glada, od brezupa, kje naj išče v življenju uživanja, naslade, veselja? Ah, če ne živi nad nami dobri Bog, ki bi nam trpinom po tem bednem življenju dal boljše življenje, ima življenje zmisel samo za nekatere! In vendar tudi srce bednega sina pustinje hrepeni po življenju, po sreči, po blaženstvu!
»In začne govoriti z železom pokriti Rim, stresaje blesteči gozd kopij: Jaz sem razkril tajnost človeškega življenja. Življenje človekovo brez slavnih činov je le životarjenje. Slave si želi človek, slave!... Ali slišiš, kako zamira od strahu tvoje ime na jeziku plemenom, ki živč čisto kraj sveta? Vse, kar le ugleda tvoje oko, napolni s svojim imenom! Svet nima konca in tudi željam ne stavlja mej! Divje in brezobzirno vedno dalje zasedaj svet — naposled si priboriš celo nebo!" ...
Ah! vzdihne sin pustinje, kje naj si išče slave bedni sin pustinje, brez rodu, brez očeta, brez matere, brez sestre, brez žene drage? Kje naj si išče
l) Vse refleksije „bedncga sina pustinje1* smo dodali mi, ne morda zato, da bi bila črtica bolj lepa, ampak da bi bila za naš namen bolj jasna.	Op. pis.
slave v razbeljenem pesku pustinje, kjer je vse mrtvo, vse bedno? Kdo bo vedel za njegovo ime, ko bodo kmalu belele njegove kosti v pesku, če jih ne bode podse zakopal peščeni samum ? In kje naj si iščejo slave plemena, ki jih ti z divjo silo vržeš ob tla ter pogaziš s svojimi legijami? Ah, in vendar tudi v naših bednih srcih živi hrepenenje po življenju, po sreči, po blaženstvu!
„A glej, že je prestal govoriti Rim in uprl je orlove svoje oči na vzhod. Proti vzhodu je obrnila tudi Grška svoje od naslade vlažne oči; in tudi Egipet se je ozrl na vzhod s svojimi motnimi očmi.
Skalovita zemlja, neznaten narod; mestece se naslanja na gole holme, katere tuintam senči kaka suha smokvica. Za nizko in trhleno ograjo stoji oslica. V lesenih jaslih leži Dete; nad njim je sklonjena deviška Mati in je gleda z radostipolnimi očmi; visoko na nebu nad Detetom visi zvezda in ves svet je obsijala s čudno svetlobo.
Zamislil se je stari Egipet, ovit s hieroglifi in ponižal svoje piramide, nespokojno je zrla prekrasna Grška, povesil je Rim pogled na železna kopja; nastavila je uho velika Azija z nomadskimi svojimi narodi; sklonil se je Ararat, stari, stari dedek zemlje.----------------“
Ah, moj Bog, moj Bog! je vzdihnil prevzet od nepoznane radosti bedni sin pustinje. Ah, moj Bog, moj Bog! Gledal je Dete, gledal, gledal, in jasna mu je bila tajnost življenja . . . življenja, ki ima zmisel za vse . .. tudi za bedne, tudi za tlačene, tudi za izgnane ... za vse, za vse, ki so dobre
Volje...	Dr.	Aleš	Ušeničnik.
Protireformacija na Kranjskem
pod škofom Tomažem Hrenom (Chroenom).
Četrti članek.
„Epoha, katere kulturno življenje hočemo tu naslikati, nosi značaj propada. Najprej brutalno posilstvo po protireformaciji, potem, ko je bilo v Notranji Avstriji zadušeno zadnje gibanje samostojnega političnega življenja obenem s svobodo vesti, na severu plamen verske vojske, ki je trideset let pomakal Nemčijo in Avstrijo v kri in solze, kako bi pod takimi strahotami uspevala in rodila sadove nežna rastlina duševnega življenja? Res, da materialno življenje ni popolnoma opešalo, da duševne moči dežele niso ležale popolnoma v celini, toda vsemu, kar se je zgodilo, je bila vtisnjena signatura zastanka, in zastanek v življenju narodov pomeni to kar nazadek “
S temi elegičnimi besedami začenja „svobodni misli“ dosledno hlapčujoči kranjski zgodopisec A. Dimitz opisovati kulturo dobe 1590—1657.')
'■) Geschichte Krains. m. 432.
Ali je bila pa ta doba res doba propada, doba zastanka ? Ali res ni uspevala nežna rastlina duševnega življenja? Ali je bilo materialno življenje res toliko ko zadušeno? Ne! Bila je pač doba razpada luteranizma, ali doba napredka katolicizma. Kadarkoli in kjerkoli pa je sijal gorki, božanski svit katolicizma, se je krasno razvijalo idealno in materialno življenje narodov. To vidimo tudi na Kranjskem v oni dobi. V škofa Hrena skrbni goji lepo uspeva nežna cvetka duševnega napredka. In neguje se in pospešuje in napreduje tudi gmotna blaginja. Videli smo že, kako se je v tej dobi gojila slovenska beseda, pospeševala slovenska književnost in negovala šola. Poglejmo še dalje!
H^en ppižiga ljudstvu lepe svečnike — svečenike.
Koj ko je na Štajerskem ob začetku 17. stoletja katoliška vera priborila zmago nad luteranizmom, je pisal Stobej, lavantski škof in namestnik v Gradcu, nadvojvodi Ferdinandu:
„Med reformacijskimi čini, ki jih je Vaša Knežja Jasnost započela v teh letih, je bil prvi in najizvrstnejši izgon predikantov. ki so s svojim sirenskim petjem mamili ljudstvo, tako da ni videlo luči resnice in ni slišalo besede življenja. Dobri ta začetek bi rodil krasne sadove, če bi se na mesto onih krivih učiteljev postavili dobri duhovniki; zakaj nič ne bo koristilo, da so se izgnali volkovi iz hleva Gospodovega, če ne stopijo na njih mesto dobri pastirji, ki imajo skrb za čredo. Doslej se je v tem oziru storilo toliko ko nič; povsodi je veliko pomanjkanje duhovnikov, in kar jih je, se v življenju in nravnosti malo razlikujejo od krivovercev, dasi so po izpovedanju katoliški. Proti temu zlu se morajo preskrbeti pripravni pripomočki, če ne, se bo zrušilo vse reformacijsko delo.“')
Stobejev vrstnik in stanovski tovariš ljubljanski škof Tomaž je bil tudi takih misli, da mu je po izgonu kranjskih predikantov živo treba pobožnih, brezmadežnih, vestnih duhovnikov, če hoče, da bo zubelj katoliške reformacije, ki ga je prižgal na Kranjskem, mogočno plapolal, celo deželo objel, vseh srca užgal, duhove do čista prevzel in prežel. Saj če se ogenj ne neti, kmalu ugasne. Najboljši netivci onega ognja pa, ki ga je prinesel Kristus na svet, so vendar vneti duhovniki. In vedel je dobro, da mu bodo pravi duhovniki najmočnejši stebri in podporniki, ki bodo vkljub vsem viharjem najtrdnejše podslanjali in držali njegovo započeto krasno zgradbo, dom ka-toličanstva. Zato se je pa tudi trudil, trudil na moč, da dobi in vzgoji vzgledno, zavedno, vredno duhovščino, duhovščino, ki bo znala ljudstvo prav učiti, pa mu tudi z lepim zasebnim življenjem svetiti in je voditi na pašnike večne in časne sreče.
Kako je to dosezal ?
„ Naj men j dvakrat v letu", je pisal papežu Pavlu V. 1. 1616, „grem na cerkvene vizitacije in se pri tej priliki obenem tudi trudim, da pripeljem krivoverce v naročje katoliške cerkve nazaj, in pričakujem pri tem delu s
‘) Epistolae Stobaei, pag. 245 (dr. L. Schuster: FUrstbischof Martin Brenner, 553).
pomočjo našega Gospoda Jezusa Kristusa in s sodelovanjem Vaše Svetosti povoljnega uspeha.‘“)
Pri teh vizitacijah je navadno tudi birmoval: ,Venimus, visitavimus, Sa-cramentum Confirmationis ministravimus.“ *)
In vsako leto je sklical na praznik sv. device in mučenice Doroteje, to je 6. februvarja, tudi škofijsko sinodo, pri kateri je šlo za to, ..krivoverce ali izpreobrniti ali iztrebiti, njih knjige uničiti, nravnost duhovščine in ljudstva zboljšati in božjo službo po najprikladnejših konstitucijah svečano urediti.“ 3)
Vršila se je sinoda navadno v Gornjem Gradu. Pozvani so bili k njej vsi komisarji, arhidijakoni, vikarji, ,plebani‘ in župniki. Udeležnike so izpraševali posebni eksaminatorji. Pri škofijski sinodi, ki se je vršila v Gornjem Gradu 6. februvarja 1607, so bili eksaminatorji: Adam Sontner, kanonik in stolni propovednik ljubljanski, Andrej Nepokaj, župnik gornjegrajski, in Kozma Federici, kanonik skolastik.
Udeležnike duhovnike so izpraševali po sledečih vprašanjih, ki jih je dal škof sam:
„Ali imajo naše konstitucije?
Kako jih izpolnjujejo?
Kolikrat, komu in kako se izpovedujejo?
Koliko imajo duhovnih pomočnikov, in kako se le-ti vedejo v upravi zakramentov, daritvi sv. maš, recitiranju duhovnih dnevnic?
Ali tudi sami molijo dnevnice in brevir?
Koliko botrov puščajo h krstu?
Ali imajo krstno knjigo?
Ali s'e vpisujejo vsi krščenci in botri?
Ali imajo knjigo poročencev?
Ali imajo sposobne duhovne pomočnike, z njih formata mi (izpričali o podeljenih svetih redovih)? V svrho potrdila naj se pošljejo sčm.
Ali prejemajo vsi župljani zakrament sv. Rešnega Telesa?
Ali je zakrament sv. poslednjega olja v rabi?
Ali poznajo navzoči zakrament? — Naj se tu izprašajo o številu zakramentov, potrebi, prejemu, materiji, formi, namenu; in naj se posamnikom razloži kak casus conscientiae. —
Ali imajo heretične knjige? Koliko? Ali vedč za heretične knjige v svojih okrožjih?
Ali imajo neposvečene cerkve, oltarje? Posveti se jih lahko ob svojem času; med tem časom pa naj bodo izključene za bogoslužje.
‘) Bericht des Laibacher Bischofes Thomas Chriln an den Papst Paul V., cnthaltend den Zustand, besonders aber eine ausfiihrliche Beschreibung des Laibacher Bisthums, ddo. Graz am 25. August 1616. (Mittheil 1854, 71.)
>) Hrenov kol. zap. 1600 ^ap. arh. ljublj.)
s) Bericht des Laibacher Bischofes Thomas Chriln an den Papst Paul V. tlber den Zustand der Laibacher Dibcese, ddo. Graz, 22. Juli 1616 (Mittheil 1854, 47).
Ali dadč zvoniti zjutraj ob 7. uri proti Turkom: za slogo kristjanov in za ohranitev in pomnožitev prejasne hiše avstrijske?
Ali kdo živi v divjem zakonu?
Zatiravce otrok, heretike, prešeštnike, ubijavce in v večje krivde zapletene ljudi naj pošljejo k nam k očitni in pontifikalni kazni.
Ali so prinesli s seboj svoje urbarije, da se spravijo v škofijskem arhivu ?
Kako se obhajajo prazniki, kako izpolnjujejo posti, kako je z nalaganjem desetine?
Kakšne so cerkve, kakšna cerkvena poslopja ?
Ali imajo beneficije, ali dotirane oltarje v svojih cerkvah, ali so pa odtujeni, kako, od koga, komu?
Kako se vrši služba božja?
Ali imajo verne duhovne pomočnike?
Ali imajo šolo in katehezo v	svojih cerkvah?
Ali ved6 za kako pohujšanje,	da se mora odpraviti	iz	župnije?
Kolikrat se obnovi zakrament	evharistije na mesec?
Ključi presvetega zakramenta	in krstnega kamena in	svetega	olja, kako
se shranjujejo, kdo jih hrani in s kako pridnostjo? Samo presbitri in duhovniki naj se privzamejo kot njih čuvaji, da se ne zvrši ž njimi kaka goljufija ali pohujšanje ali zloraba od zlobnih ljudi.
Ali gredo zaročenci pred poroko k izpovedi in obhajilu?
Ali je obred vršenja in deljenja zakramentov skladen z določili trident-skega zbora?
Ali imajo ob posamnih praznikih propovedi, katehezo, branje listov in čitanje evangelijev?
Nihče naj ne odide, predno ni plačal svojega doneska in brez ordina-rijevega dovoljenja in predno ni prejel blagoslova, pod globo 20 rajnišev.
Ali je bilo obnovljeno sveto olje in voda krstnega kamena: in kolikrat?"1)
Te škofijske sinode so bile navadno prav dobro obiskane. Hren rad sporoča lepo udeležbo in duhovno napredovanje in spopolnjevanje o priliki teh skupščin. Tako pravi v svojem koledarskem zapisku k febr. 1610: „Sinoda se je tu (v Gornjem Gradu) praznovala kar najslovesnejše: prisostvovala je duhovščina v jako obilnem številu. Predložilo se je nekaj novih konstitucij: Glede zatiravcev malih (otrok), da se na pokopališčih ob nekaterih nedeljah s šibami pretepajo okoli cerkve. Ali naj se pošljeje, sčm k stolici, če jih bo moč pregovoriti. Listki pridržanih slučajev naj se (z omejitvijo nekaterih) zdaj pa zdaj odpošljeljo arhidijakonom.**1)
In k 6. februarju 1613 piše: »Praznovala se je sinoda v Gornjem Gradu slovesno, pobožno in z veliko izpodbudo notranjega človeka."'1)
K letu 1618 pa: „Vsakoletna sinoda na praznik sv. Doroteje Device Mučenice patrone se je ob naši navzočnosti in našega klera (najpred z izpra-
*) Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. (Fasc. 157. N. 39 st. Ib.)
’) Hrenov kolcd. zapisek (muz. arh. ljublj.)
*) Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
ševanjetn, kako se vodi dušno pastirstvo in izpolnjujejo naše konstitucije) praznovala z mnogimi našimi ustnimi predlogi in opomini." ’)
Pri teh sinodah se je sklepalo kakor o občekoristnih napravah sploh tako tudi o poverjenju odličnih mest. Tako beremo v istem Hrenovem zapisniku,2) da je slovenjegrajskemu vikarju Andreju Tavčarju podelil komi-sarijat ravno tam ,vsled sklepa sinodalnega leta 1603‘.
Najimenitnejša je bila izvestno že prej omenjena sinoda, ki se je vršila 1621 v Ljubljani ob koncu vizitacije, ki jo je imel v ljubljanski škofiji germaniški škof in od papeža posebej poslani obiskovalec Sikst Carcan. Ta sinoda se je vršila ob obilni udeležbi dva dni in je sklenila oziroma odobrila določila važna za daljno bodočnost.3)
Pri teh sinodah se je pa tudi, kadar je bilo treba, narekovala kazen trdovratno nespokornim duhovnikom. Tako so bili pri .Dorotejini1 sinodi 1. 1627 obsojeni Andrej Tavčar, slovenjegrajski vikar, Anton Tavčar, vikar pri sv. Egidiju (pri Slovenjem Gradcu), Mihael Stich, vikar v Skalah, Jurij Comar iz Trbovlja in Jurij Eytsperger iz Mozirja.4)
Sicer pa sinode, kakor tudi škof Hren ne, niso bile dostikrat prisiljene ukvarjati se s kaznjevanjem duhovnikov. Kranjski duhovniki vsaj so bili z večine prav dobri duhovniki ob vladi kovanju Hrenovem. V tem oziru je bil škof Hren dosti na boljšem, kakor njegova vrstnika: Stobej, škof lavantski, in Brenner, škof sekovski. Koliko opravila je imel v tej točki v svoji škofiji Brenner!5)
— V ljubljanski škofiji pa, raztezajoči se po Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Koroškem, je našel Hren primeroma prav malo duhovnikov, vrednih opominjanja in citiranja, še menj vrednih kaznovanja. (Treba je upoštevati, da je bilo to ob času, ko je luteranizem s severa razpenjal še močne mreže, da zajame v nje ljudstvo in zlasti duhovnike.) Nevrednega skoraj ni bilo nobenega. Lahkomiselneži, ubežniki, ki so brez dovoljenja zapustili svoje župnije in odrinili drugam, taki z večine so ga primorali, da je moral nastopati proti njim strožje. Kot vesten vladika je stopal proti takim odločnejšo, ostrejšo pot. Storil je to, ali vedno z žalostjo, vedno želeč dotičnih poboljšanje, za druge svariven vzgled in vladikovini čast in prid, kakor kažejo jasno njegovi zapisniki.
„28. okt. 1606. Spomina in posnemanja vredno. Na praznik sv. apostolov Simona in Jude je bil sprejet za vikarijat in dušno pastirstvo cerkve svetega Martina pod Šmarno goro, po domače imenovano Golovec (Kallnperg1, pres-biter Sebastijan Grosselius, potem ko je popred molil veroizpoved in prisegel zvestobo in pokorščino po predpisu sv. zbora tridentskega. Vrh tega pa je lastnoročno podpisal za vezno pismo gledč poboljšanja življenja in nravnosti, da Bogu popolnejše služi." (Sledi reverz.)0)
•) Volumen Secundum . . . str. 191.
’) tam, str 16	s)	tam, str. 262.
4) Hrenov kol. zap (muz. arh. ljublj.)
*) Prim.: dr. L. Schuster, FUrstbischof Martin Brenner, 552—580.
•) Hrenov zapisnik v kapit. arh. ljublj. (F»sc. 157, N. 39. 1.)
Dr. Matija Prelesnik: Protireformacija na Kranjskem.	301
Sličen reverz je moral podpisati 20. februarja 1607 v Gornjem Gradu tudi koroški župnik Krištof Novak.
„Ker je pametno, da se oni, ki izpovedajo duhovno in popolnejše življenje, tudi v vseh rečeh kažejo kot take, kakor se jim spodobi, kot može poštene in verne: zato jaz, Krištof Novak, ki sem v župniji Vogrče nekaj stvari storil, ki bi bile morda lahko svetu rodile kako pohujšanje, želim, opomnjen in poboljšan od svojega prečastitega ordinarija, od zdaj naprej lepše’ živeti in obljubim, da se bom kazal v bodoče takega v svoji župniji in v vseh drugih krajih, kjerkoli bom bival, kakor se spodobi možu poštenemu in vernemu, tako da bo i Bogu naj viš jemu naj višja čast, svetu v povzdigo in meni in vsem drugim tolažba in zveličanje. V izpričavanje te stvari sem jaz, Krištof Novak, zgorajšnjo izjavo spisal in podpisal. Krištof Novak.“ ‘)
In ko se je ta župnik proti svoji obljubi zopet in zopet spozabil, je moral na preddan Vnebovzetja Marije Device 1608 obljubiti „vpričo vsemogočnega Boga in Marije, vedno Device, vpričo vseh angelov in svetnikov božjih v roke istega prečastitega gospoda svojega ordinarija, da bo odslej začel in nadaljeval živeti čisto, brezmadežno življenje, vredno zapriseženega duhovnika in sina marijanskega kolegija .gornjegrajskega, pod vsakršno kaznijo, po zasluženju in strogo od preč. gospoda ordinarija in patrona naloženo.112)
Pa leta 1611 je moral Hren Krištofu Novaku, takrat že kanoniku v Velikovcu, zopet pisati ostro pismo, ker je pri odhodu iz prejšnje svoje župnije pri sv. Florijanu v Vogrčah tam zapustil dolg in tudi davkov še ni plačal in se zopet nravnostno spozabil.3)
16. avgusta 1608 je moral tudi Primož Leitgeb, kurat v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem obljubiti „v roke prečast. g. ordinarija (kakor bi to storil Bogu vsemogočnemu in vsem njegovim svetim angelom)**, da se bo poboljšal. Obljubil je pod kakršnokoli kaznijo in indignacijo od ordinarija mu naloženo. In v izpričevanje te stvari je moral pred pričami podpisati izjavo. Priče so bili: Andrej Fellman, Martin Ebenperg in Andrej Nepokaj.4)
Proti zadnji priči, gornjegrajskemu župniku Andreju Nepokaju pa se je tudi že drugo leto potem (1609) v pismu na nuncija Janeza Krst. Salvagija moral pritožiti, ker je zapustil svojo župnijo in brez dovoljenja odšel. Zaradi slične krivde je tožil v tem pismu tudi Petra Bolčina (Volčina).5)
Ta Peter Volčin je že preje delal škofu sitnosti. Že 1. 1606., 17. maja, mu je moral poslati razsodbo in proglašenje suspenzije in ekskomunikacije, ker je iz ljubljanske škofije »sramotno po načinu najemnika odšel kot begunec1* in ostal trdovraten. „Ubežnik“ se je pa pritožil nato nunciju Hieronimu grofu Portia, češ, da se mu godi krivica. Škof je nunciju pojasnil, da je Volčin res kriv. In ga je 30. aprila 1607 pozval, da pride v ljubljansko škofijo nazaj „sub anathematis sententia“. Leta 1609 ga je kot župnika v Konjicah škof pa zopet moral tožiti.0)
‘) tam, str. 2.	’)	tam,	str. 2.	*)	tam,	str.	82.
‘) tam, str. 21, 23.	‘)	tam,	str.	li,	12,	13,	21,	23.
*) tam, str. 3b.
Odpoklicanje in citiranje je moral poslati škof tudi nekaterim drugim ubežnim duhovnikom: Nikolaju Hirciju, Tomažu Slivarju, Andreju Glusiču, Urbanu Rottarju in Adamu Polingerju.')
Opomin je moral poslati 1. 1609 tudi Janezu Frideriku Klemenu (Clemens), arhidijakonu po gorenjem Kranjskem ter škofijskemu tajniku in kranjskemu vikarju, naj odpravi pohujšanje. „Da bi le bilo, da bi le bilo uspešno. Amen “*)
Proti trdovratno nespokornim duhovnikom je moral kajpak postopati ostrejše. Dne 11. avgusta 1608 je sporočil Izaku Piskatorju, vikarju v Planini na Štajerskem, da ga v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa suspendira in za suspendiranega razglaša, dokler ž njim ne poravna posameznih stvari, da torej ne sme kamor že oditi in duhovniških opravil po obredu vršiti. Spričo sv. pokorščine ga poživlja v Gornji Grad. Prav bi mu bilo, če pripelje s seboj ali roditelja ali katerekoli druge, da bodo vzroki njegove obsodbe pa tudi morebitne njegove zavrnitve in rešitve očitne pred pričami, da bo izključena vsaka nepravičnost ali krivica.3)
Kako se je pa Hren radoval spokorneža! Iz Gornjega Grada je pisal 28. febr. 1609 Juriju Perdanu, ki je imel drugi dan, 1. marca, stopiti kot neofit v Marijin red v nemško hišo v Ljubljani (v red križarskih vitezov), da se je močno veselil v Gospodu, prejemši njegovo pismo, v katerem ga prosi odpuščanja, in je zahvaljeval Boga za njegovo dobroto in usmiljenje, da ga je pripeljal na pot spoznanja in po mladostnih nespametnih izgredih poklical v naročje slavnega Marijinega reda. On mu očetovski vse odpušča, in ga odveže suspenzije, ekskomunikacije in interdikta, če je morda kateri teh cenzur zapadel, s tem da je proti škofovi prepovedi skrivaj pobegnil in se ni zmenil za odpoklicanje in je nedovoljeno ponaredil odpustnico (dimis-soriales). Njemu le želi, da s čistim srcem, verno in z nehlinjeno vestjo in z gorečo navdušenostjo sprejme, nosi, oznanuje in z živimi deli razlaga skrivnost znamenja sv. križa, ki je bo prejel drugi dan s tako slovesnostjo: naj le sveto živi in si obrodi in pridobi plačilo in triumf.4)
In kako je bil sploh naklonjen dobrim duhovnikom! Zaradi nelepega življenja je moral biti ljubljanski prošt Gašpar Freudenschuss (1580 — 1603) amoviran. Njemu je bil boljši naslednik dr. Andrej Kralj (Cralius), prej učitelj nadvojvode Maksimilijana mlajšega. Kaj je storil Hren? Izposloval mu je od papeža Pavla V. infulo. Dne 25. marca 1611, piše Hren vesel, „je bila prva slovesna konsekracija k infuli preč. gosp. ljubljanskega prošta gosp. Andreja Kralja, po 151 letih od ustanovitve ljubljanske škofije prvega, ki je bil povzdignjen k pontifikalni infuli, po nadvojvode Ferdinanda in moji intervenciji pri papežu Pavlu V.“ Z največjo slovesnostjo in v izpodbudo ljudstva je izvršil posvetitev v stolnici. Dal je proštu ob oni slovesnosti lepe ročne darove, vrh tega tudi dva beneficija: Lesce in župnijo Kropo/’)
‘) tam, str. 5, lBb, 57.	*)	tam,	str.	6,	7.	’) tam, str. 3.
4) tam, str. 9.
‘) Prim. Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljub.) in zapisnik v kap. arh. ljubi. Fasc. 157, N. 39, str. 18.
Res kakor je pisal Juriju Perdanu: da bi le vsi duhovniki sveto živeli in si pridobili nebeško plačilo, to je vedno želel škof Tomaž. In zato je ostro nastopal proti vsakemu neredu v duhovskih krogih. 25. oktobra 1608 je poslal tudi provincijalu reda frančiškanov opomin gledč „škandaloznih“ bratov, ki jih je mestni sodnik s svojimi spremljevavci in stražami zasledoval v samostanu: „naj se odstranijo iz Ljubljane".1)
Red je hotel imeti Hren tudi v svojem ljubljanskem kapitelju. In ker je tudi takratni dekan, dr. Mihael Mikec sam zanemarjal rednost, je tudi njega moral strogo prijeti. Da mu ne bi kdo mogel očitati prenagljenosti, se je pismeno o tej stvari najprej posvetoval s kardinalom Paravicinom. V dotičnem pismu pravi: »Ustanovitelj ljubljanske škofije, preslavni Friderik tretji cesar, je dobil po svojem prizadevanju od Pija drugega in Pavla drugega, srečnega spomina papeža, bule povzdige, ustanovitve in eksempcije, v katerih je izrecno rečeno, da se morajo škof ljubljanski, prošt, dekan, kanoniki, vikarji in levitje s prisego zavezati k popevanju bogoslužja in kanoničnih ur (h kateremu prihajati mora pred vsemi dekan vneto smatrati za svojo dolžnost) in k izpolnjevanju drugih konstitucij, kar morajo storiti ob začetku sprejetja v kapitelj imenovani prošt, kanoniki in dekan s tem, da se dotaknejo svetih evangelijev očitno pri velikem oltarju, in so doslej od spočetja ustanovitve vsi storili. Sedanji moj dekan pa, Mihael Mikec, bogoslovja doktor, po slični postavi in prisegi v dekanatu in prebendi mene nasledujoč, letos od preč. gosp. kardinala Millina imenovan za apostolskega protonotarija, trdi, zametujoč prisego in obvezo dekanatovsko in istega našega ustanovitelja, čigar spomin je blagoslovljen, da je vsled svojega protonota-rijata eksempten od svojega ordinarija in njegove oblasti: cerkev in svoj oficij opušča v predsodek službe božje in imenovane ustanovitve. Meni letos o božiču v stolnici: potem pri očetih kapucinih na praznik sv. Janeza evangelista — patrona in Obrezovanja Gospodovega pri očetih Tovarištva Jezusovega in zopet na praznik Treh kraljev v stolni cerkvi pontifikalno mašujočemu ni hotel asistirati in sodelovati, dasi sem ga očetovski poklical, vsled česar lahko nastane težko pohujšanje za druge moje kanonike še težje in lahko tudi pospeši zanemarjanje božje službe, če se stvar ne prepreči. Prosim torej pokorno in najponižnejše Vas. Prevzvišeni in Prečastiti, da mi pomagate s svetom svojim in z besedo, ali namreč moj dekan, zavezan sosebno s prisego, kot dekan vsled tega privilegija in dosege in naslova apostolskega protonotarijata more in sme biti izvzet v predsodek in kvar cerkvi moji in ustanovitvi in božji službi, tako da se ne bi mogel prisiliti k oficiju ali, če ne bi hotel ubogati ali se poboljšati, k odložitvi: da se ustanove, štatuti, prisege in, kar je glavna stvar, služba božja vrši z vso marljivostjo, po dolžnem redu, načinu in pobožnosti, kakor zahteva to Rog in vest.“*)
Na to pismo je odgovoril kardinal: Ljubljanski dekan vsled privilegija in naslova protonotarijata nikakor ni eksempten: temuč se lahko kaznuje in
') Hrenov zapisnik v kap arh. ljubi Fasc. 157, Nr. 39, str. 4b.
’) Hrenovo pismo Oktaviju Paravicinu, rimske cerkve kardinalu in protektorju Germanijc, z dne 23. marca 1609 (Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. Fasc. 15/, Nr. 39, str. 20.)
prisili k oficiju. Takisto je odgovoril kardinal Millinus, podelivec protonota-rijata, ko ga je kardinal Paravicinus poprašal o stvari, in oba kardinala sta škofa opozorila na zbor tridentski, sess. 24. de Reformatione et Proto-notariis.1)
Škof Hren je na podlagi tega odgovora iz Rima lahko pozval dekana k redu. Dne 3. julija 1610 mu je po generalnem vikarju, kanoniku dr. Jakobu Arztu iz Gornjega Grada vročil strog opomin. ,,Glej“, pravi v tem pismenem opominu. „že drugič smo primorani kanonično te opominjati, da se pobrigaš za oficij, kor in našo duhovščino bolj goreče in pridno, kakor je bilo to doslej. In kar je bilo v zadnji kapiteljski seji ponovljeno, sklenjeno in določeno, izvrši na vsak način. Opominjani smo namreč, da je v Ljubljani in St. Jerneju vse razvlečeno, zanemarjeno in kakor zavrženo: in na vas in nas gleda mnogo oči. Dalje pa tudi velikanska in neizrekljiva vrednost duš, katero je Kristus Gospod z neprecenljivo svojo krvjo izenačil. Pastirji so pa neizgovorljivi, če pustč, da se (duše) pogubljajo, zavajajo, padajo v kalužo: kar si večkrat slišal iz naših ust, in te izvrstno popolnejše podučuje tvoja izobrazba. Torej zadosti svojemu poklicu, službi, obveznosti in prisegi do cela, opominjamo te zopet in zopet in prosimo, da bo Bog hvaljen v naju obeh delovanju: Ge pa ne: vedi, da bomo kmalu sami započeli vizitacijo in ničesar, splošnega kakor posameznega, ne bomo opustili, kar tiče škofa in ordinarija ex officio/'*)
Isti dan (3. julija 1610) je poslal Hren svojemu generalnemu vikarju dr. Jakobu Arztu pismo, v katerem ga izpodbuja, naj listke o izpovedi in prejeti sveti evharistiji v tem letu v znak resnične pokorščine napram sveti materi Cerkvi pridno zahteva od meščanov. Stvar bo sicer naporna, pa ne bo brez sadu. Naj le dela prilužno ali nepriložno. Takisto naj skrbi, da si ohranijo kanoniki dobro ime. Naj se o tej stvari le precej posvetuje z dekanom in kapiteljem. Ce bi se pa dekan ali kapitelj obotavljal to storiti, mu on z močjo svete pokorščine in pod kaznijo suspenzije ab oftico et divinis za celi mesec strogo zapovč, da to stori v njegovem imenu in oblastvu takoj. On je voljan, če bo treba, poklicati na pomoč tudi posvetno oblast. „Disci-plino duhovnikov", pravi dalje, „čisto in varno, trdno želimo, kakor smo vedno želeli, tudi sedaj z božjo pomočjo držati, kakor je bila v zadnjem kapitelju določena in postavljena. Zato naj bo prej imenovani dekan od mene pozdravljen in opi minjan, da po prejetju tega pisma drugega kanoničnega opomina vrši svoj oficij in boljše obrne uzdo discipline do duhovščine naše stolne cerkve, ne se obotavljajoč, ker se godi polagoma. Da nas ne prisili in dovede, dasi tega ne bi radi, do kakega drugega procesa. Ni nas namreč volja še dalje to trpeti, ker po preveliki prizanesljivosti vse razpada in gre v pogubo. Če bo to storil: bomo hvalili Boga in bomo bolj priporočali njegovo gorečnost, dosti bolj kot kdaj prej potrebno. Če pa ne: ga obremenimo in obtežimo z isto močjo, oblastjo in kaznijo, s katero proti Tvoji Prečast-nosti stopamo na dan. Varuj se torej storiti kaj drugače."a)
‘) tam, str. 20 b.	>) tam, str. 83.
*) Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. (Fasc. 157, N. 39, str. 63, 64.)
Sicer se je moral Hren še leta 1612 pritoževati o dekanu dr. Mihaelu Mikcu, o njega slabem vedenju in zanikarnosti.1)
Vendar je reformacija duhovščine splošno dobro uspevala.
Hren je leta 1616 že lahko veselo vest poročal papežu Pavlu V.:
„V ostalih (namreč poleg ljubljanskih, ki jih je že prej pohvalno omenil) župnijah moje škofije, katere leže na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, v dednih deželah prejasnega nadvojvode Ferdinanda, katerih število je okoli 60, so skozinskoz pobožni in verni duhovniki, ki goreče opravljajo službo božjo po odredbah, od mene danih.“2)
In apostolska vizitacija, ki jo je vodil leta 1620 in 1621 Sikst Carcan, je tudi v dobri luči pokazala duhovnike. Saj se je končala „ s pohvalo škofa in cele škofije ljubljanske".3)
Saj je pa tudi lepo učil svojo duhovščino škof Hren!
Vedel je, da je nevednost mati zmot. Od duhovnika se zahteva resnica. Zakaj duhovnove ustnice naj učenost ohranijo, in postava naj se išče iz njegovih ust; ker angel je Gospoda vojnih trum.4)
Neznanje	Pisem je neznanje Kristusa.5) Jej	to knjigo!	govori zato	Gospod	duhovniku. Hiša Izraelova je trda; jaz te	pa hočem	narediti še	bolj
trdnega, ali govori vedno v mojem imenu. Ti si glasnik v Izraelu; ako ne govoriš moje besede, bom zahteval vsako dušo od tebe.0)
Ti si čuvaj na stolpu v Izraelu. Ge vidiš priti moj meč nad deželo in ne zatrobiš precej na trobento, in se ljudstvo ne varuje, in meč pride in kako dušo izmed njega pobere, je sicer ta v svoji krivici ujet, njegovo kri pa bom terjal iz rok čuvajevih.1)
In slabi glasniki, slabi čuvaji božje resnice so bili ob času „reforma-cije“ tudi na Kranjskem nekateri duhovniki. Nekateri niso znali opravljati niti najpotrebnejših opravil duhovskih. Tako je krog leta 1571 prišel v Kočevsko Reko za župnika neki Ivan Schneller; leta 1598 se je pritožil zoper njega vizitator, da ne zna maševatif krstiti, izpovedovati, še celo brati ne dobro. Posadil	ga je na župnijo grof Turjaški.8)
Pa so se	tudi malo učili. Leta 1599 je želel Cerklje	na Gorenjskem
dobiti rojak Jernej Hauman. Poklicali so ga v Videm, da bi napravil župnijski izpit. Toda skušnje ni naredil. Pa je prosil zanj naddijakon in stolni prošt Gašpar Freudenschuss, da bi mu skušnjo pregledali. In kaj je rekel v tej prošnji? Da se na Kranjskem v šolah ne učč „casus conscientiae, neque lectiones theologicae, sed rudimenta grammatices et Rhetorices, qui si in iis bene informati fuerint, pro sufficientibus ad sacerdotium existimantur“.n)
Potemtakem nekaterih znanje res ni moglo biti veliko.
') Hrenovo pismo bistriškemu priorju z dne 2. febr. 1612 (Hrenov zapisnik v kap. arh. ljub\j., str. 78, 79)	—	a)	Mitthcil. 1854, 46.
*) Hrenov „Volumen Secundum Primi Protocolli Pontiflcalium .. .“ str. 262.
4) Malah. 2. 7. — *) S. Hicron. prooem. ad Isaiam. — •) Ecekicl 3.
T) Ecekicl, 33. 1—6.
’) Koblar A.: Drobtinice iz furlanskih arhivov (Izvcstja, 1892, str. 85).
’) tam, str. 35.
20
Uprav taki nevedni duhovniki so pa navadno slabo delali, ljudstvo pohujševali. Tako je ravno prej omenjeni župnik Ivan Schneller iz Kočevske Reke leta 1571 poročil župnika v Crmošnjicah, Gregorija Pileatorja, slovesno v cerkvi pred oltarjem, z neko Ano.1)
Knezoškof Hren je zato svojo pozornost obračal tudi na umstveno izpopolnjevanje svoje duhovščine. Tem pazljiveje, ker se je sam močno zanimal za vedo in umetnost. Imel je veliko dragoceno knjižnico. In tudi sam je bil pisatelj. Valvasor pravi, da je škof izpod svojega peresa izdal „Opus Canonicum“ naslovljeno znanstveno delo. Njega večji del so drugi raznesli („distrahirt“). Drugi del se je pa še ob njegovem času shranjeval v škofijskem arhivu. Spisal je tudi „Annales“, velike letne knjige, ki pa niso prišle v tisek.2)
In da je bil dober poznavavec grških in rimskih klasikov, pričajo mnogovrstni citati, raztreseni po njegovih koledarjih, zlasti po prvih straneh. Sam gojitelj vede in cel gorečnik za razširjanje čiste resnice je kajpada skrbel, da se tudi njegovi duhovniki umstveno izpopolnjujejo.
Papežu je poročal leta 1616, da so morali duhovniki opravljati službo božjo po naredbah, od njega izdanih, imeti pridige in krščanske nauke po učnih knjigah, ki jih je on spisal v slovenskem jeziku, in ki so se vsled sinodalnega sklepa dale v tisk.3)
V tej misli, da so „Evangelia inu Lystuvi“ prav pripravna knjiga, ki naj jo imajo duhovniki v rokah, je Hrena potrdil leta 1621 tudi vizitator Sikst Carcan, ki mu je velel, naj le izpodbuja župnike, da se v pridigah poslužujejo slovenske prestave evangelija, ki jo je sam (Hren) naredil.1)
Umstvenemu izpopolnjenju svoje duhovščine je namenil tudi zbirko knjig, ki jo je sklenil z duhovnikov prispevki omisliti v Ljubljani, kakor izpričuje eno leto pred njegovo smrtjo pisano njegovo naznanilo, shranjeno v kapiteljskem arhivu ljubljanskem, ki se glasi: „1629. Bibliotheca. Contri-butio facta a Clero Labac. Dioeces. pro erigenda Bibliotheca apud Ecclesiam Cathedralem “
Skrbel je pa škof Tomaž kajpak tudi za duhovniški naraščaj. Novi duh, duh protirimski, vse jezove, ki so se ustavljali na novo proglašeni občni svobodi, razdirajoči duh je bil mladeniška srca navdal s preziranjem duhov-skega stanu. Sinovi Kranjske niso več radi stopali v duhovski stan. Nastalo je bilo pomanjkanje duhovnikov. Prav kakor drugodi. Že 1. 1533 je poročal o tej točki papežev nuncij Pietro Paolo Vergerio iz Prage: „Čuj, kaj je s cerkvijo Kristusovo v teh deželah. V vsem velikem kraljestvu češkem je bilo posvečenih samo šest duhovnikov, in ti so prav ubožni ljudje, katerim
l)	tam, str. 41.
’) Valvasor, I. 350.
Bericht des Laibacher Bischofes Thomas Chrocn an den Papst Paul V. Uber den Zustand der Laibacher Dibcese, ddo. Graz, 22. Juli 1616. (Mitthcil. 1854, 46). — Katere pa so bile te v tisk dane učne knjige poleg njegovih Evangelijev, ne vemo. Bržkone je imel v mislih svoja dva katekizma in pesmarico, ki jih je nameraval dati v tisk.
4)	Decreta visitationis Apostolicae... Mitthcil. 1862, 11.
sem zaradi uboštva zastonj podelil dispenzo, da se morejo dati posvetiti vsakemu škofu. Pasavski škof mi je pripovedoval, da je bilo v njegovi celi škofiji v štirih letih posvečeno samo pet duhovnikov. Ljubljanski škof mi je rekel, da je iz njegove škofije v osmih letih izšlo le 17 duhovnikov."1) Kamniški župnik Sebastijan Trebuhan je pa leta 1600 tudi tožil v pismu patriarhu, da kjer so bili nekdaj po štirje duhovniki in še več, je sedaj komaj eden.2)
Škof Tomaž se pa leta 1616 že ni mogel več pritoževati v tem oziru. V poročilu, ki je je poslal ono leto papežu Pavlu V., pravi: „Le kak izvun-reden in nujen slučaj me je mogel ovirati, da nisem ob velikih praznikih imel slovesne svete maše, in ravno tako, da ne bi bil ob določenih časih imel ordinacij klerikov in mašnikov; do sedaj sem ordiniral že 1341 klerikov in mašnikov." s)
V vinograd Gospodov je torej leto za letom odhajalo lepo število mladih moči. Ordinacije je imel vsake kvatre, če le ni bil zadržan vsled potovanja ali bolezni. Prcsbiterov je ordiniral med leti 1612—1625 nič manj kot 244.*) Moral jih je pač znati privabiti.
V svojem zapisniku „Volumen Secundum Primi Protocolli Pontificalium etc.“, shranjenem sedaj v ljubljanskem škofijskem arhivu, kakor v prvem delu tega zapisnika, shranjenem v zagrebški metropolitanski knjižnici, nam je sporočil imena, domovinstvo, starost in priporočilna pisma vseh, ki jih je pripustil k „prvi“ tonzuri in četverim nižjim redovom, k subdiakonatu, dia-konatu in presbiteratu.
Da bi se kleriki kakor tudi novi mašniki, predno stopijo v dušno pastirstvo, lažje vadili in pripravljali za sveti poklic, je ustanovil v Gornjem Gradu Collegium Marianu m.*)
Kako rad je imel ta zavod in njega gojence, je pokazal v pismu, ki ga je pisal 15. oktobra 1608 Jakobu Straussu, ubežnemu gojencu-duhovniku gornjegrajskega Marijanišča. „Dovolj dolgo, Jakobe", je pisal ubežniku, „smo prenašali doslej potrpežljivo tvojo vratolomnost, ki si si jo brez dovoljenja in vzroka ne samo izmislil, ampak jo, o žalosti, tudi izvedel in si, kar je nevredno za duhovnika, z begom se od tukaj odpravil, po načinu tatov in nespametnih. Pomisli, kaj si s prisego obljubil Gospodu Bogu svojemu v roke sicer grešnega človeka, vendar tvojega ordinarija, očeta in škofa, ki te je, spominjajoč se tvojih v Kristusu počivajočih starišev in sorodstva, očetovski ljubil in je noč in dan mislil na tvoje napredke v notranjem in zunanjem človeku: in vendar na grd način nisi poslušal ni razuma ni Boga, si obljubo prelomil, vero omadeževal. Pomisli dalje, kje in na katerem kraju si sedaj, ali ne bi bilo boljše za te, da bi bil v Marijanišču, v koru in cerkvi
') Janssen J. Geschichte des deutschen Volkes, VIII. str. 394.
’) Koblar A.: Drobtinice iz furlanskih arhivov (Izvestja, 1892, str. 51.)
') Bericht des Laibacher Bischofes Thomas Chroen. Mittheil. 1854, 47.
<) Valvasor, VIII. 672.
5)	Bcricht des Laibacher Bischofes Thomas Chroen. Mittheil. d. h. V. fiir Krain 1854, 47.
20«
Marije vedno Device, kateri si se zapisal, pri hvalnicah božjih, presvetih obredih in vsakdanjih vajah duhovskih obredov s pohvalo in koristijo tvojo in drugih vrstnikov tvojih. Boljše je namreč pred se dati poučiti kakor učiti, da slepec slepca ne vodi, da namreč vojenega ne strmoglavi v jamo kaluže, od katere vsi trdovratni in nepokorni gojenci niso daleč oddaljeni. Zato se vrni, sin moj, vrni se, bodi boljših misli z ozirom na Boga in dušo svojo: poslušaj očetovske nasvete: poišči prejšnje bivališče, da se morda kasneje ne pokesaš zaradi nespameti in se ne zapleteš v hujše neprilike in nesreče. Zakaj cenzur za sedaj nismo hoteli porabiti. Morda se vendar izpametuješ in izpokoriš, predno te zadenejo strele cerkvene. In tako popred opominjan od očeta hitro premisli in stori, da zaslužiš, da prejmeš zveličanje in blagoslov. Zdravstvuj pod večno obrambo Jezusovo in Marijino, katerih milosti te priporočimo, da se izpametuješ. Iz gornjegrajske rezidence, 15. oktobra 1608.“ ’)
In kako očetovski je sploh ljubil pridne dijake, kaže ljubeznivo pismo, ki je je pisal 31. januarja 1612 „Po blesku rodu in heroični kreposti nadebudnemu mladeniču Frančišku Ferdinandu pl. baronu Tonhausen, na graški akademiji ved pridnemu gojitelju, v Kristusu kot sinu svojemu ljubljenemu.0 In ko je ta mladenič na Francosko poslan umrl, piše Hren: „Naj živi med angelskimi zbori in Bogu poje hvalo na veke med svetniki." *)
Rad je pa tudi podpiral ubožne dijake. V ljubljanskem jezuitskem semenišču je ustanovil dve prosti mesti za dijake in prav toliko v graškem Ferdinandovem, na Dunaju pa štiri.5)
Da je moral za dijake dosti potrositi, bodi v dokaz samo eno mesto iz njegovih koledarskih zapiskov. 7. marca 1613 je plačal za dijaka Tomaža Wutaliz obenem z drugimi stroški za dijake do 61 gold, 22. sept. (1613) pa je dal P. Juliju za Tomaža Wutaliza in alumne po rokah P. Janeza Gandika 70 goldinarjev.4)
Trudil se je celo, da vzgoji V s k o k o m in Vlahom duhovski naraščaj. Kar kaže njegovo lastnoročno iz leta 1629 ohranjeno pismo, ki je je pisal P. Viljemu Lamermannu, mašniku Tovarištva Jezusovega v dunajskem kolegiju.5) Tako je pisal blagi vladika:
„Na hrvaški meji je ljudstvo pribeglo s Turškega, nahajajoče se še pod pokorščino carigrajskega patriarha; imenujejo se V s k o k i in Vlahi in imajo v velikem številu zasedene pokrajine ob meji Štajerske in Kranjskega vojvodstva tja proti Zagrebu in so pod Ferdinandom Prvim, dedom sedanjega cesarja, slavnega spomina, iz dežel in pokrajin Turčije in Grčije
') Hrenov zapisnik v kap. arhivu ljublj. (Fasc. 157. N. 39, št. 4.)
*) tam, str. 80, 81.
*) Bericht dcs Laibacher Bischofes Thomas Chroen (Mittheil. 1854, 47); Valvasor VIII. 670.
4)	Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
‘) P. Viljem Lamermann (Lamormajni) je bil prej rektor graškega kolegija, cf. Hrenov: „Volvmen Secvndvm Primi Protocolli Pontiflcalium.. .* Str. 125.
prišli med kristjane. Sedaj so tako pomnoženi, da bi res mogli z armado iti v vojsko in biti našim celo v strah in, kar Bog odvrni, v pogubo (če se ne podučč v katoliški veri, vseh rodov in jezikov in ljudstev edino pregibno vezjo, najboljšo in najčvrstejšo, in se od razkolnega grškega patriarha popolnoma ne odtrgajo in odstopijo). Ti Vlahi pa stanujejo ob mejah Kranjske: Največji in najmogočnejši njih del pa stanuje v okrožju zagrebškega škofij-stva, namreč v kraljestvih Hrvaške in Slavonije in obm'ejnih krajih, in se borč proti Turkom, so prosti vsakega davka ali dani, in so se že pred dolgim časom tu nastanili. Pomilujoč njih duhovno zapuščenost smo mi (ko smo bili v Gradcu namestnik cesarjev v visoki vladi) večkrat premišljevali, po kakšni boljši poti bi se dali zložno dovesti h katoliški veri. Na misel nam je, po božjem navdihu, prišel dober svet: (ki smo ga tudi sedanjemu presvetlemu cesarju, takrat nadvojvodi, raztolmačili i z živo besedo i s pismom, povedali ga iz glave in potem tudi z informacijo kar najzvesteje) Ker je ta rod barbarski in najbrže ne bi lahko pripustil duhovnikov drugega rodu ali jezika, brez njihove smrtne nevarnosti: bi bilo dobro, da bi premilostni in prevzvišeni naš cesar naročil svojemu generalu slavonskega kraljestva ali karlovškemu na Hrvaškem ali pa njih podrejenim kapitanom, ki načelujejo Vlahom, da bi v imenu Njega posvečenega cesarskega Veličanstva prijazneje govorili s starejšinami in z vojvodami Vlahov, da če ima kdo izmed njih učene sinove in pripravne za študije, jih bo sam presvetli cesar in kralj vzel v svojo skrb, brez vseh stroškov dotičnih starišev, brez bremena ali sitnosti: Na ta način bi se zbralo najmenj 12 ali še več nadarjenih vlaških dečkov in mladeničev, in mogli bi se nekateri zdržati v graškem semenišču, takisto v Ferdinandovem zavodu: druge bi pa škofje in prelatje provincij zdržali za študije in mašništvo po vrsti (kakor smo tudi mi gojili v študiju dva taka vlaška sinova Gregorija Allijiča, čigar oče je bil Turek, in Ivico Tomo, Demetrijevega sina, ki smo ju bili pobrali iz gradu Žumberga blizu Karlovca, prav v tako svrho s svojimi stroški). Potem bi se pa poslali k Vlahom in v njih dušno pastirstvo. Njim bi tudi rajši verjeli in stregli kakor duhovnikom vnanjega rodu. Med tem časom, ko bodo imenovani sinovi Vlahov doraščali, bi se pa poslali drugi pobožni in učeni duhovniki, bodisi iz Bosne, bodisi poklicani iz drugih dežel, ki bi nekako dan na dan mogli delati v vinogradu Gospodovem in narediti velik dobiček med njimi: Izvedeli smo pa na zadnje v največjo tolažbo svojega duha, da je donašavec tega pisma, prečastiti oče Metodij Terlecki, Rutenec, (ki je bil v to svrho poslan k imenovanim Vlahom od apostolskega sedeža po posredovanju presvitlega cesarja) sprejel ta naš naklep in med onimi (Vlahi) že zdavna položil dober temelj. Sedaj je pa on na potu v domovino svojo, da pokliče več tovarišev, takisto da prosi N. ces. Veličanstvo potrebnega zdržavanja iz katere obmejne pro-štije ali iz dohodkov župne cerkve, ki naj bi se določili za podporo k vsakdanjemu kruhu in živežu. Ker se nam vidi, da je to zlasti naša stvar, Vam, prečastiti, tega očeta Metodija priporočamo, kar le moremo in znamo, z ozirom na Boga proseči, da ga Vi, prečastiti, naklonjeno podpirate in sv. cesarskemu Veličanstvu kot moža evangelijskega duha in podprtega od apo-
stolske oblasti in dobro zaslužnega blagovolite priporočiti: Tako da se to, kar se je z Bogom začelo, z njegovo nadaljno dobrotljivostjo enkrat zvrši." ')
To pismo je pisal škof Hren 1. oktobra 1629, torej le malo pred svojo smrtjo. Bil je torej, lahko rečemo, v dobesednem pomenu do smrti neutrudljiv prižigavec lepih svečnikov — svečenikov in očetovski vzgojevavec dobrega duhovskega naraščaja.
H^en daje ljudstvu dobite vodnike — kapueine.
Izbrana truma, cvet vojnikov v armadi Kristusovi so pa vendar dobn redovniki. Cvet vseh redovnikov vojnikov v boju proti luteranizmu, jezuitje so sicer že od 1. 1597 bili v Ljubljani in so bili Hrenu najboljši pomagači, najboljši oviravci, pravi jez proti luteranski povodnji. Pa Hren je spoznal za potrebno, da pokliče v dežel še drug red. Sicer so mu jezuitje pomagali tudi v dušnem pastirstvu. In pohvalno je omenjal to njih delovanje v svojem poročilu papežu Pavlu V.: Ob nedeljah in praznikih, je poročal, je tudi svečana božja služba in nemška propoved v cerkvi pri sv. Jakobu, kjer je sedaj jezuitski kolegij; popoldne se tukaj podučuje ljudstvo v slovenskem jeziku v katekizmu, in je tukaj tudi sicer, v kolikor dopušča število duhovnikov, vsak dan služba božja."J)
Pravi poklic in glavna moč jezuitov je bilo pa vendar, kar je še danes, delovanje v šoli in misijonarjenje med izobraženejšimi stanovi in krogi. Za dušno pastirstvo in v poučevanje preprostega ljudstva pa se je bolj prilegal in v tem tudi več uspehov dosegal drug, tudi nov red, 1. 1528 od Mateja de Bassi ustanovljeni in od papeža Klementa VII. potrjeni red kapucinov.
Po svojem strogem uboštvu, po svoji nevtikljivosti in preproščini so stali preprostemu ljudstvu bliže, so bili kakor ustvarjeni narodovi učitelji in dušni vodniki. Uspehi, ki so jih dosegli ti ljudski misijonarji v sekovski škofiji, so napotili Hrena, da jih je sklenil naseliti tudi v svoji škofiji.
Pomoč in korist, ki bi jo prinesli ti redovniki, je bil namreč spoznal tudi nadvojvoda Ferdinand, vladar v Notranji Avstriji. Opozorjen je bil na te menihe 1.1599, ko je na prošnjo praškega nadškofa poslal papež Klemen VIII. na Češko naselbino dvanajst kapucinov pod vodstvom redovnega generalnega definitorja, Lovrenca iz Brindiza. V Prago gredčšo se ustavili nekoliko v Gradcu. Ferdinandu so se precej priljubili. In hitro je v njem dozorel sklep, da hoče tudi v svojem glavnem mestu za utrjenje katoliške vere postaviti kapucinski samostan. Lovrenec iz Brindiza je seveda rad privolil. Dne 10. avgusta 1. 1600 je bil v Gradcu že položen temeljni kamen za kapucinski samostan vpričo nadvojvode Ferdinanda, njegovega dvora in plemstva in mnogobrojncga ljudstva. Zgradba pa je bila dogotovljena še le črez dve leti. V tem času je o. Lovrenec postavil in uredil samostane v Pragi in na Dunaju in 1. 1601 kot vojni pridigar spremljal krščansko vojsko, ki
') Glej: Rokopisni predal v semeniški knjižnici ljubljanski, snopič VII.
5)	Mitth. d. h. V. f. Kr. 1854, 40, 68.
se je pod poveljstvom nadvojvode Matije na Ogerskem bojevala proti Turkom. Cerkev graškega samostana je 6. okt. 1602 posvetil sekovski knezo-škof Martin Brenner v navzočnosti vsega dvora v čast sv. Antonu. In menihi so se precej lotili dela z velikim uspehom. Splošno ljubezen in občudovanje so si pridobili zlasti leta 1606, ko je v Gradcu razsajala kuga, in so kapucini stanovitno in neustrašeno stregli bolnikom s telesno in z duhovno pomočjo, dasi je smrt štiri pobrala iz njih srede.1)
Prav ti njihovi uspehi pa so nagnili ljubljanskega škofa Hrena, da jih je sklenil poklicati tudi na Kranjsko. Res najdemo v Ljubljani že leta 1604 o. Damascena z Beneškega in o. Bertranda iz Vidma (Udine), odposlanca generalnega komisarja kapucinskega reda o. Lovrenca iz Brindiza. Izbirala sta le-tu prostor za samostan. Nadvojvoda Ferdinand je odkazal prostor. Kranjski stanovi so bili kapucinom naklonjeni. Za zgradbo cerkve in samostana so jim dovolili 1500 goldinarjev.2)
Vogelni kamen za cerkev in samostan je položil škof Hren 25. aprila 1607. Takrat je tudi pridigal in priporočal ljudstvu kapucinski red. Leta 1608, 14. nedeljo po binkoštih, pa je blagoslovil samostan in posvetil cerkev. Dan polaganja temeljnega kamena in dan posvečenja sta bila veleslovesna dneva Obe slavnosti nam je zanosno popisal škof Hren sam:
»Polaga prvega in temeljnega kamena cerkve B. M. D. in sv. Janeza in evangelista Marka za brate kapucine v Ljubljani se je slovesno izvršila ni praznik sv. Marka 1607 zunaj obzidja na vrtu vicedominatskem. Leta 1607 25. aprila na praznik sv. Marka evangelista, teh pokrajin apostola in patrona, sem jaz Tomaž ljubljanski škof, potem ko sta glavarstvo in vicedominat najdarežljiveje izročila ta svoj vrt, za lego in prostor kar najbolj prijeten, ta temeljni kamen v slavo B. M. D. nebeške kraljice za preč. očete kapucine, ki se hočejo na tem kraju bojevati za Kristusa, v premočno trdnjavo tega domovja in pomoč, tolažbo, diko in poseben kras tega ljubljanskega mesta, ki je metropola provincije, pod naslovom Bogorodice Device Marije, sv. Janeza in Marka evangelista, patronov sv. očeta Frančiška, katerih spomin in ime sta obenem s cerkvama v predmestjih ljubljanskih nekoč po heretikih razdejana ležala, s svečanim obredom v pontifikalni opravi posvetil in zasadivši tu zastavo znamenje zveličalnega in životvornega križa srečno položil ob največjem čestitanju in ploskanju vseh meščanov in celega mesta.
31. avgusta 1608 je bilo pa posvečenje cerkve in kapele Jezusa, Marije in sv. Janeza evangelista v Ljubljani pred vrati vicedomskimi (očetov kapucinov), kjer smo tudi na pred dan posvečenja pontifikalno posvetili dva zvonova, vodnjak in vsa stanovanja celega samostana. K temu posvečenju je došlo iz treh teh provincij v izprevodu pobožno in kar najbolj goreče nad 35 župnij (katere je pred vsemi drugimi po vseh sodbi nadkriljeval kranjski arhidiakon in župnik ljubljanske škofije, častiti Janez Friderik Clemens, naš
') Prim. dr. L. Schuster: Ftlrstbischof Martin Brenner, 593; A. Koblar: Črtice o kapucinskih samostanih štajerske provincije (Izvestja, 1894, str. Z2y).
’) Zaradi tega daru pa vendar stanovi še niso bili ,razsipno* darežljivi, kakor meni A. Dimitz. (Geschichte Krains lil- 470)!
tajnik, po odličnosti oseb, števila, petja in pobožnosti). Šeststo zastav je bilo in množica do dvajset tisoč ljudi, tako da se je reklo, da v Ljubljani še nikoli ni bilo videti, kar pomnijo ljudje, toliko ljudstva v enem krdelu zbranega obenem. 31. avgusta 1608,') 14. nedeljo po binkoštih sem posvetil cerkev s kapelo in dva oltarja. Kapela je bila B. M. D. Dejanje se je potegnilo do treh popoldne." *)
Ko so očetje kapucini, poroča Hren na drugem kraju, ob tako velikanski udeležbi ljudstva, da se ga toliko še nikoli ni videlo v Ljubljani, pa tudi v sosednjih zemljah ne, tudi ob turških vojskah ne, na ramah nesli svete relikvije iz stolne cerkve na določeni kraj po sredi mesta med popevkami, hvalnicami in slavospevi, so heretiki kar gledali in strmeli. »Velik moment tolažbe in duhovne povzdige je izviral odtod za vse, tako da so se celo heretiki omehčali." 3)
Kako so novi redovniki delovali, povč Hren v istem pismu (23. marca 1609); „Govornike imam v Ljubljani dobre in učene (dostikrat tudi sam pridigujem, kadar dopuščajo telesne moči, in pontiflkalno delujem) v stolnici in Marijini cerkvi nemškega reda, takisto pri sv. Petru izvun obzidja, katera cerkev je župnijska: pri sv. Jakobu, nadvojvodskega kolegija Tovarištva Jezusovega (v teh cerkvah je propoved v domačem jeziku kranjskem): kakor tudi v novem samostanu očetov kapucinov pod invokacijo Odrešenika Jezusa Kristusa G. N. križanega, Marije Device in sv. Janeza apost. evangelista, ki je bil šele pred enim letom in tremi meseci ustanovljen, postavljen in posvečen. Tu so nemške pridige, ki jih obiskuje ljudstvo in celo plemeniti heretiki s posebnim občudovanjem takisto v svojo povzdigo. Tako da v kratkem času upamo v vinogradu in na polju Gospodovem obrodek in žetev."4)
Hren se ni varal v svojih nadejah.
Leta 1616 je kapucine papežu Pavlu V. zopet mogel lepo pohvaliti. „Tukaj, pravi v svojem drugem poročilu, sta tudi dva samostana mendi-kantov, frančiškanov, ne daleč od stolne cerkve, v katerem petnajst — in kapucinov, na predmestju, v katerem dvajset menihov živi bogoljubno življenje." V prvem svojem poročilu je že dejal: (Kakor pri jezuitih) „taisto (izvzemši poduk v katekizmu) se godi tudi v samostanski cerkvi frančiškanov, ki vrhutega tudi z izpovedovanjem dobrodejno delujejo za ljudstvo. Taisto, kakor v samostanu frančiškanov, se vrši tudi v samostanu kapucinov, ki tudi ob nočnem času opravljajo po predpisu dolžne molitve.*5)
Znak ljubezni in hvaležnosti za njih uspešno delovanje je pač bilo, da je v svoji rezidenci v Gornjem Gradu poleg Marijanišča škof Hren ustanovil in primerno uredil tudi gostišče (hospic) kapucinov.'1)
‘) Na drugem mestu beremo, da je bila posvetitev 1. nedeljo v septembru (ef. Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. Fasc. 157, N. 39. str. 19) takisto Valvasor, XI. 695.
•) Hrenov dnevnik v kapiteljski knjižnici zagrebški.
2)	Hrenovo pismo na Oktavija Paravicina, kardinala rimske cerkve in protektorja Germanije, Z3. marca 1609 (Hrenov zapisnik v kap. arh. ljub. Fasc. 157. N. 39, str. 19.)
*) tam.
‘) Mittheil. d. h. V. f. Kr. 1854, 63, 46.	—	*) tam, str. 47.
In znak priznanja njih domoljubnega delovanja je moralo biti tudi dejstvo, da je škof Tomaž kar najbolj pospeševal naseljevanje kapucinov in utemeljenje njih cerkva in samostanov tudi izvun Kranjske.
Veselil se je, ko je nadvojvoda Ferdinand ustanovil na Štajerskem poleg graškega še druge samostane kapucinskega reda: v Brucku ob Muri, po želji tamošnjih meščanov, v Celju, Radgoni, Ptuju in Mariboru. Za bru-š k i samostan in cerkev je bil položen vogelni kamen 24. junija 1607 na kraju izvun mesta, ki ga je podaril mestni župnik Aleksij Grotta. Sezidan je bil samostan leta 1611, in škof Martin Brenner je še isto leto (10. maja 1611) posvetil samostansko cerkev. Kapucinski samostan v Celju pa se je začel graditi leta 1611 na zemljišču nekega meščana. Ustanovnik si je izprosil od generalnega komisarja kapucinskega reda v Veroni, patra Fortuna ta, zadostno število redovnih duhovnikov, ki naj bi iztrebili ostanke luteranstva v Celju in okolici in utrdili katoliško vero. Dogotovljena je bila zgradba samostana 1. 1615. Pri vlaganju temeljnega kamena so se bajč videle na nebu zvezde v podobi križa. Zato je na mestu velikega oltarja postavil škof Hren križ. Škof Tomaž je dne 14. nov. 1615 sam posvetil kapucinsko cerkev in samostan v Celju.1)
V Radgoni je prizidal glasoviti prošt iz Stainza, Jakob Rosolenz, znan in ovekovečen zlasti po svojem „temeljitem protiporočilu" (Griindlicher Gegenbericht auf den falschen Bericht und vermeinte Erinnerung Davidis Rungii, Wittenbergischen Professors), k cerkvi, spadajoči v proštiji Stainz, samostan in je 1. 1614 cerkev in samostan izročil kapucinom. Posvečena pa je bila cerkev šele 27. okt. 1620 od sekovskega knezoškofa Jakoba-Eberleina.*)
V Mariboru pa je 1 1613 posestnik graščine „Burg-Marburg“, Janez Jakob Kisel, grof kočevski in Ferdinandov višji kamornik, ustanovil kapucinom cerkev in samostan. Škofu Tomažu Hrenu je že 1. 1612, dne 12. januarja, pismeno sporočil »beneški44 kapucin F. Damascenus iz Gradca, da je dobil od sekovskega škofa kot ordinarija in tudi od krškega vladika kot župnika mariborskega dovoljenje, da more on (Hren) za nameravano zidavo kapucinskega samostana pred vrati Maribora položiti prvi ali temeljni kamen. Kdaj pa bo to polaganje, še ni določeno. Sporočil bo že zadosti zgodaj.3)
In sporočil mu je „beneški kapucin14 dne 8. aprila 1613, sicer ne določenega dneva polaganja; sporočil mu je, da je bil on sam določil prvi dan maja meseca kot najprimernejši za to sveto in pobožno delo. Ker se pa nadvojvoda odpravlja na pot proti Dunaju, želi gospod Janez Jakob Kisel, ustanovnik kapucinskega samostana, da se ta stvar izvrši, čim preje je mogoče, ker bi se i sam rad udeležil pred svojim odhodom tega pobožnega čina. Zato ga ponižno prosi, naj si škof sam izbere primeren dan in ga njemu naznani, kdaj more priti v Maribor in izvršiti pobožno delo. „J a z bi se Vas, prečastiti, izvestno ne upal prosit i44, pravi
') Prim.: dr. L. Schuster 1. c. str. 594; A. Koblar 1. c. str. 205.
5 tam, str. 594, oziroma 235.
*) dr. L. Schuster 1. c. 594; Hrenov „Volvmen Secvndvm Primi Protocolli Ponti-ficalium . . .“ 34.
o.	Damascen dalje v onem pismu, „če se ne bi zanašal na posebno Vašo naklonjenost nap ram našemu redu. Zadostuje. Vaša ljubezen in blagohotnost, prečastiti, proti nam vsem ni bila doslej ograjena z nika k imi mejami in se zaradi nas ni strašila ni kak ih n e p r i 1 i k.“')
Že prej, 8. februarja 1613, je dobil škof Hren od sekovskega škofa Martina pismo, v katerem pravi, da vč, kako zelo ljubi, rad ima in goji hvalevredni red častitih očetov kapucinov in da se njim kaže uslužnega, kjerkoli se nudi prilika. Ker torej on sam zaradi oslabelosti telesnih močij ne more vložiti temeljnega kamena za mariborski samostan kapucinski, zato prosi njega, da prevzame to nalogo. Daje mu tudi dovoljenje, da sme deliti tam tudi zakrament sv. birme, če bi morda kdo želel biti birman.*)
Škof Hren se je odpravil v Maribor 20. aprila 1613. Tja je prišel 22. aprila. Naproti so mu prišli vsi očetje kapucini. Med zvonenjem zvonov pa, prirejenim njemu na čast, se je večji zvon razbil.8)
Dne 23. aprila 1613 je položil temeljni kamen „k časti in hvali vsemogočnega Boga: preslavne Marije Device, Matere njegove, kraljic svetnikov: in cele vojske nebeške ter v pomnožitev svetega reda blaženega serafskega očeta Frančiška: za častite očete kapucine, služabnike božje, na tem kraju hoteče se bojevati za kralja kraljev in Gospoda gospodujočih: v premočno obrambo domovine: in v pomoč, tolažbo, diko in poseben kras mariborskega mesta, ki je antemurale Gradca pod naslovom (na čast) Matere usmiljenja in milosti.“’)
Posvečena pa je bila cerkev šele 25. oktobra 1620 od sekovskega škofa Jakoba Eberleina.5)
Dne 8. septembra 1. 1615 je pa v Ptuju položil in posvetil škof Hren temeljni kamen za samostansko cerkev kapucinov, kakor piše sam: „v premočno obrambo te dežele: in v pomoč, tolažbo, diko in poseben kras ptujskega mesta, ki je antemurale Maribora in Gradca, pod naslovom (na čast) in spominom presvetega patriarha serafskega Frančiška, pobožno ustanovljeno od nadvojvodskih Bogu in ljudem ljubih soprogov prejasnega Ferdinanda in Marije Ane, pobožnih in veledobrih ustanovnikov: s svečanim obredom, v pontifikalnih oblačilih, po obredu svete rimske cerkve. Zasadivši tu znamenje večnega zveličanja, zastavo svetega, životvornega in zmagoslavnega križa
') Prim Damascenovo pismo Hrenu: Hrenov „Volvmcn Secvndvm Primi Protocolli Pontiflcalium . .str. 35.
J) tam, str. 36.
*} Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
8) Hrenov „Volvmen Secvndvm Primi Protocolli Pontiflcalium . . •“ str. 39, 40. — A. Koblar ima v svojih „Črticah o kapucinskih samostanih štajerske provincjje" (Izvestja, 1894, str. 233). i majnik 1613 kot dan polaganja vogelnega kamena. Pa ta njegov datum mora biti napačen Hren ima na dveh mestih v svojih zapisnikih dan 23. aprila zapisan kot dan polaganja. Takisto Valvazor (Vlil. 671.)
sl A. Koblar, 1. c. 233.
G. N. Jezusa Kristusa, sem ob največjem ploskanju in čestitanju meščanov, vseh pobožnih, in celega mesta srečno vložil (temeljni kamen).“’)
Posvetil je pa cerkev, šele 29. junija 1630, sekovški knezoškof Jakob Eberlein.1)
In še na stara leta je pospeševal škof Tomaž naselitve kapucinov na slovenskem ozemlju. Leta 1629 je šel v njega imenu in z njegovim privoljenjem, sam je bil takrat kajpada že preveč slaboten, ljubljanski prošt Gašpar Bobek vložit vogelni kamen kapucinski samostanski cerkvi v B e 1 j a k.3)
Škof Tomaž Hren je bil res do konca svojega življenja velik pospe-ševavec razširjanja kapucinskega reda.
In zakaj?
Ker je spoznal, da so ti sv. Frančiška sini, kapucini, vrli misijonarji, zanosni pridigarji, goreči izpovedniki in res pripravni ljudski vodniki.
Bili so kapucini zares vrli ljudski vodniki. Ljudstvo so umeli pridobiti ne le s propotfedovanjem in izpovedovanjem, pridobili so je za-se tudi s prirejanjem pobožnih predstav, s spokornimi procesijami na veliki petek. S temi takoimenovanimi velikopetkovimi procesijami so se ljudstvu silno priljubili. Kakšne so bile te procesije in kdaj so bile vpeljane, nam prilično povč Hren sam.‘)
Pred nekaj leti, tako je pisal 1. 1619, se je po medsebojnem posvetovanju, z mojim škofovskim in ordinarijskim soglasjem (katero je poprosil č. o. Fortunat, takratni komisar redovnih bratov mojih kapucinov: mojih pravim zato, ker so za mojega vladikovanja prišli v Ljubljano) začel slovesno vršiti, po nekoliko krepkih k stvari spadajočih pridigah, od očetov kapucinov ustanovljeni, pobožni i z p r e v o d bičarjev (processio flagel-lantium) veliki petek: navzočeval sem jaz sam, kapitelj in moja duhovščina obenem s plemstvom in z množico meščanov v nemajhno izpodbudo vseh, nekaj let zapored.115)
Te procesije so jako ugajale. Plačevala jih je bratovščina Odrešenika sveta (Redemtoris mundi). Tudi več milj oddaljeni kmetje so jih radi prihajali gledat v Ljubljano. Celo tujci so jih hvalili, češ, da niso skoraj v nobenem kraju videli tako lepih, pobožnih in dolgih procesij. Izprevod se je vršil po noči z neštetimi plamenicami. Predstavljalo se je celo trpljenje Kristusovo in razne dogodbe iz starega in novega zakona, peš ali jež. Pri obhodu je bilo
') Prim.: „Hrenov „Volvmen Secvndvm Primi Protocolli Pontificalium . . .“ str. 131, 132, 133.
J) A. Koblar 1. c. 235. Tam čitamo, da so si 1. 1615 izvolili smanji trg v mestu za stavbišče samostanu. (O pokladanju temeljnega kamena v tem letu po Hrenu ni nič omenjeno). Prvi načrt je bil pa zavržen in 23. jul. 1623 je bil na drugem kraju vložen vogelni kamen v navzočnosti Ivana Ulrika kneza pl. Eggenberga in vojvode Krumovskega, ki je na svoje stroške sezidal cerkev in samostan
’) tam, str. 209.
4)	Valvasor pravi (XI, 695), d« 1. 1617 prvikrat. Ta letnica skoraj gotovo ni prava. Hren je pisal to lol9. Pa rabi besede: „pred nekaj leti", „nekaj let zapored".
s) Hrenovo pismo kapucinskemu generalu iz 1. 1619 (Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. Fasc. 157. Nr. 39, str. 66.
tudi več disciplinantov ali flagelantov, ki so se bičali ali nosili veliko križe, mnogo eremitov in drugih takih ljudi.1)
Komisar Justus s. Justa pa ni bil prijatelj teh izprevodov. Leta 1617 jih je začel odpravljati, ne meneč se za škofa Hrena in drugih opomine in prošnje. Ljudstvo je bilo zato hudo. Da se ne bi še bolj pohujševalo, so je tolažili z izgovorom, da se izprevodi ne morejo vršiti tako kot preje zaradi vojaštva, ki vedno prihaja v Ljubljano in odhaja. Po Hrenovem mnenju bi bilo res bolje, da bi se izprevodi sploh ne bi bili začeli, kakor da se začeti pretrgajo. Zato je leta 1619 pisal kapucinskemu generalu in ga prosil, naj blagohotno dovoli in potrdi, da se imenovana procesija iz samostana očetov kapucinov, kjer se je začela, zopet oživotvori z oblekami in drugimi k njej spadajočimi rečmi. „Brez dvoma bo le-tu vladalo večje povzdigovanje duhov k Bogu. Sadovi sv. pokore se bodo sejali obilneje: ljubezen ljudstva in deljenje milodarov očetom kapucinom bo množnejše. In udeleževal se bom jaz s kapiteljem in z duhovščino mojo cele procesije, kakor preje prav do konca, in ob sklepu dajal pontifikalni blagoslov. In skušali bomo iz srca povračevati z vsakoršnim načinom usluge in vzajemne ljubezni."*)
In te procesije so se res oživile, v veliko veselje ljudstva. Udomačile so se kasneje tudi v Novem Mestu, .Kranju, v Škofji Loki. Priljubljene so bile povsodi in se dolgo ohranile. Kapucini so sestavili posebna navodila za te izprevode. Eno tako navodilo je ohranjeno v škofjeloškem kapucinskem arhivu iz 1 1721. Naslov mu je: „Instructio pro Processione Locopolitana in die Parasceves. Funesta visu incepit Reeemptoris nostri processio.“ V tem navodilu je nad tisoč slovenskih in peščica nemških stihov, ki so jih reci-tovale predstavljajoče osebe.3)
Priljubljene so bile te procesije; priljubljeni tudi njih prireditelji, kapucini, slovenskemu ljudstvu. To kaže brzo ustanovljenje novih kapucinskih naselbin na slovenskem ozemlju: v Sv. Križu pri Vipavi 1. 1643, v Krškem 1. 1644, v Kranju 1. 1644, v Novem Mestu 1. 1672 in v Škofji Loki 1. 1713. Štajerska kapucinska provincija, ustanovljena 1. 1600, se je tako razrastla, da se je morala razdeliti v dve kustodiji: v graško in ljubljansko. Ob času Jožefa II. je štela ta zadruga 33 samostanov in 1 gostišče. Da so se ustanavljali ti samostani med Slovenci, je največ zasluga ljubljanskega knezoškofa Tomaža Hrena, ki je kapucine ob svojem času tako priporočal Da so kapucini dobro delali v naših deželah, pridobili si dosti zaslug za duševno omiko naroda — naj vstane, kdor to zanikuje! Bili so pravi pionirji omike med preprostim našim narodom.
') Valvasor, XI 695.
’) Hrenovo pismo kapucinskemu generalu (kap. arh. 1, j ubij. Fasc. 157. Nr. 39,
str. 66 b, 67 )
s) Prim.: dr. K Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, IV. 2, str. 172. Navodilo to je našel A. Koblar.
pospešuje domačo umetnost.
Ljudstvu pa škof Tomaž ni postavil samo dobrih svečnikov-svečenikov in vodnikov, ampak tudi lepe	hramove, kjer	naj bi mu oni	svetili	in je
vodili.
Olepšaval je kajpak pred	vsemi drugimi	hramovi —	cerkvami	svojo
stolnico, seveda še staro, v	gotiškem slogu	zidano. Dal	jo	je na	svoje
stroške popolnoma popraviti in	prenoviti.1)
Nekatere poprave in nove naprave omenja sam v svojem poročilu papežu Pavlu V. „Tri kapele", pravi, »odlične posebno zaradi stavbinskega sloga in slikarije sem dal napraviti: eno na čast sv. Tomažu, drugo na čast Marijinemu Oznanjenju v svoji navadni gornjegrajski rezidenci, tretjo v stolni cerkvi v čast sv. mučeniku Florijanu in vsem svetnikom, kjer je napravljena tudi škofovska rakev. Vrhutega sem dal pri tej cerkvi postaviti dragocen marmornat kor in novo zakristijo; prav tako sem dal postaviti zvonik in vso cerkev olepšati."2)
Krasne slike pa, s katerimi je olepšal stene v kapelah, nam je v popisu ohranil kranjski zgodovinar dr. Janez Jurij Dolničar.3)
Med drugimi slikami je	namestil v	ljubljanski stolnici	tudi „ono	gla-
sovito in slovečo podobo, na	kateri se z	elegantnim in umetniškim čopičem
živo predočuje Zmaga Kranjske, ki se je preslavno zadobila nad Hasanom pašo 22. junija 1593 pod nezmagljivimi poveljniki: Turjačanom, Eggen-bergom in Ravbarjem." V 19 latinskih šestomerih zloženi podpis, ki se je nahajal pod to sliko,*) je izvestno naredil Hren sam. S staro ljubljansko stolnico so se seveda razdrle tudi Hrenove slike. Podobo ,Zmaga Kranjske, imamo pa še ohranjeno. Hren je bil namreč dal napraviti dve sliki o bitki pri Sisku, ki se je za Kranjce tako častno izvojevala baje s pomočjo svetega Ahacija.
Poročilo neznanega pisatelja o bitki pri Sisku, shranjeno med rokopisi v zagrebški stolni knjižnici, pod naslovom: ,Pro die 22. Junii1 pravi namreč jasno: „Pripoveduje se, da se	je celo sv.	Ahacij prikazal iz	nebes in je	oborožen z drugimi angeli metal	strele v sovražnikov vrste, in	ljubljanski	škof
Tomaž je dal ono zmago s čopičem slikarjevim tako naslikati na dveh velikih tablah, katerih ena se še sedaj vidi v stolni cerkvi pri vzhodnih vratih, druga pa na hodniku deželne palače." 5)
In ker se sv. Ahacij z angeli ne vidi na nobeni drugi podobi bitke pri Sisku, kakor na oni, ki se hrani v ljubljanskem muzeju, smemo trditi, daje ta podoba ena izmed onih dveh, ki ji je bil dal napraviti škof Hren, če že ni prav tista, ki jo je obesil v ljubljanski stolnici.
') Valvasor, VIII. 670.
*) Mitth. 1854, 47. in 71.
*) Historia Cathcdralis Ecclesiae Labacensis. Cap. VI. De monumentis ct inserip-tionibus veteris Basilicac.
*) tam, str. 19.
‘) Janko Barič: Še jedno poročilo o zmagi pri Sisku 1. 1593 (Izveslja, 1894, str. 201.)
Postavil je v cerkvi tudi lepe spomenike in jej oskrbel lepo cerkveno opravo.
Ljubljansko stolnico je bil Tomaž Hren sploh tako olepšal, daje Dolničar mogel - in moral reči: „Karje dobila cerkev okraskov in redke, dragocene svete oprave, vse je dolžna temu znamenitemu cerkvenemu predstojnik u.“ ')
Razen stolnice je pa popravljal in olepšaval tudi druge cerkve.
Popravil je sv. Petra cerkev izvun obzidja, ki je razpadala vsled starosti in vsled požarov, ki so jih zanetili Turki pri svojih napadih. (Pri tej cerkvi je bilo pokopališče ljubljanskih prebivalcev, in vsako leto je šla tja velikonočno nedeljo dopoldne svečana procesija, ki jo je vodil škof sam in je tudi pridigoval po procesiji vedno v obilnem številu zbranemu ljudstvu.)1)
Skrbel je tudi za popravo frančiškanskega samostana. 27. marca 1613 je plačal P. Hjjeronimu Strasser, frančiškanskemu gvardijanu, za zidavo in popravo obljubljeni milodar 50 tolarjev (Taleros solidos), to je 77 gold. 50 kr.3)
Na podoben način je skrbel za olepšavo jezuitske cerkve pri svetem J a k o b u in jej je poklonil lep zvon in za veliki oltar tri slike, dalje za olepšavo avguštinske cerkve, ki jej je tudi daroval sliko za veliki oltar. Okrasil je tudi gornjegrajsko cerkev. Postavil je notri dragocene orgle, nov marmornat veliki oltar, kor, marmornato kapelo in božji grob za uporabo Veliki teden.®) Slikarju Matevžu Plavcu je 1. 1613 dal za njo izdelati tudi snažno in mojstersko 12 apostolov za vsak lok enega, moževe ali še večje visokosti, z njegovim imenom, s člankom (apostolske) vere, z zaznamkom provincije, kjer je živel, učil in umrl, čedno in naglo; vseh 12 oken mora vdelati fino in umetniško, napustke od zgoraj veselo naslikati in v 4 tednih izdelati, kakor je obljubil.“5)
Pri istem slikarju je naročil lepo sliko tudi za kapucinski samostan v Celju.0)
In sam poroča papežu Pavlu V. 1. 1616, da je še več drugih razpadlih cerkev ljubljanske škofije dal popraviti in postaviti ’) In lahko je umevno, da ga je to dosti stalo. Stroške za vsako naročeno delo je zapisal v svoje zapisnike. Bili so res veliki, ^amo leta 1611, pravi Valvasor, sem našel zaznamovano, da je nad tritisoč goldinarjev potrošil za olepšanje cerkva.H)
Škof Tomaž pa ni samo popravljal in olepšaval cerkva. Pospeševal je na moč tudi zidanje novih. Bogu v čast in v izpodbudo vernikov je vzrastlo res lepo število hramov božjih za njegovega vladikovanja na slovenskih tleh
') Hi.storia Cathcdralis F.cclcsiae Labacensis, str. 14.
') -Porofiilo ljubljanskega škofa Tomaža Hrena papežu Pavlu V.“ (Mitth. 1854,46.)
3) Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
4) Mittheil. 1854, 47
5) Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj )
‘) tam.
’) Mitth. 1854, 47.
') Valvasor, VIII. 670.
Že 1. 1616 je mogel papežu Pavlu poročati:
„Na različnih krajih sem doslej svečano posvetil osemindvajset cerkva, pet izmed njih sem zopet na novo posvetil, in sem dal trupla pri teh cerkvah pokopanih krivoverskih pridigarjev izkopati.
Posvetil sem pet pokopališč, štiriinosemdeset oltarjev in prav veliko soh. ') Na osmih krajih sem posvetil temeljne kamene za nove cerkve, vedno ob obilnem navalu in veliki pobožnosti ljudstva, in sem pri tem obenem vedno oskrbel slovesno popevanje." *)
Njegova skrb se je v tem oziru raztezala celo na Hrvaško.
Leta 1601 si je šel Hren na Hrvaško ogledat Sisek in Petrinjo, kraja znamenita izza leta 1593 po slavnih bojih Kranjcev s Turki. Dne 18. avgusta zvečer je prišel v Zagreb. Dne 19. avgusta, na praznik sv. Štefana kralja, patrona zagrebške cerkve, je ob navzočnosti asistentov Simona Bratuliča sremskega in Ludovika Vilakija bosenskega ter poveljnika papeževe vojske Frančiška Aldobrandina in generalnega komisarja Jakoba Serra slovesno posvetil Nikolaja Selničkega (Selnizey) za zagrebškega škofa. Iz Zagreba je 20. avgusta z Nikolajem Jelkocijem, zagrebškim kanonikom ter arhidiakonom, odpotoval proti Sisku. Na nadaljnem potu od tu si je ogledal bojno polje. Videl je in prehodil tudi ono močvirje, katero je morala prebresti krščanska vojska, polje, kjer so stala turška kardela s Hasanom, bregove Kolpe in most, čez katerega je padel Hasan paša s svojo vojsko in se pogreznil. Kolena je tam upognil in se zahvalil Bogu vsemogočemu. Zvečer, 21. avgusta, je prišel v Sisek in tam prenočil. Drugi dan se je odpravil naprej. Z zagrebškim kanonikom Ivanom Nardinom je odrinil v Petrinjo. (Nikolaj Jelkoci se je bil vrnil domov.) Prišel je tja in bil slovesno sprejet. Razkazali so mu vso trdnjavo.3)
Ogledal si je zidovje in lego. In ker ni bilo tam nobene cerkve, tudi molivnice ne, in so vojaki tožili, da živč kot životinje, brez Boga in bogočastja, je sklenil Hren iz svojih in svojega spremstva milodarov na pripravnem mestu zgraditi cerkev.*)
Na kraju, ki ga je določil s spremstvom za cerkev, je pokleknil obenem z vojaki trdnjave in poklical na pomoč sv. Trojico in Devico ter sv. Ahacija in tovariše mučenike, ob katerih godu je Hasan paša žalostno s svojo vojsko vred poginil. Za nameravano cerkev je precej obljubil 55 goldinarjev. Pa tudi drugi so obljubili prispevke.5)
Ker tam ni bilo kamenja, da bi se moglo porabiti za zidavo cerkve, je obljubil škof, da bo dal les iz Gornjega Grada na plavčh pripeljati do
') V Ljubljani stoji še danes blizu šentpeterskega mostu lep, visok Hrenov spomenik iz 1. 1622. Pa zakaj ga je bil Hren postavil, ni dognano. Prej se je splošno mislilo, da v spomin napada ljublj protestantov, ki so ga pa odbili katoliški kovači. Vrhovec pa sodi, da gaje Hren postavil zgolj kot spominek zmagoslavja katoličanstva. (Izvcstja, 1896, 240.) ’) Mitthcil. 1854, 47.
’) Hrenov	koled. zap.	(muz. arh.	ljublj.)
*) Hrenov	dnevnik v	kapiteljski	knjižnici	zagrebški
s) Hrenov	koled. zap.	(muz. arh.	ljublj.)
Petrinje, obenem z oltarji in zvonovi. Kot patron cerkve je bil določen sveti Ahacij z deset tisoči vojakov mučenikov, ker so ravno 22. junija leta 1593 kranjske ne mnogobrojne čete čudovito premagale Hasana pašo. Zagrebški kanonik pa je mislil, da bi se namesto sv. Ahacija za patrona bolj podal sv. Lovrenec mučenik, na čigar god je sledeče leto nadvojvoda Maksimilijan osvojil Petrinjo z gradom Sisek. Hren se je skozi Sisek vrnil y Zagreb in od tam v Gornji Grad.')
In je svojo obljubo kmalu izpolnil. Fr. Luko, zagrebškega gvardijana, že 18. prosinca leta 1602 vidimo iti od njega iz Gornjega Grada z miloščino za zidavo petrinjske cerkve, in je nesel s seboj tudi altare portatile, ki ga je Hren posvetil za ono cerkev. Tesarskega mojstra je obljubil škof za njim poslati.2)
In poslal ga je z delavci tesarji in lesom. Leta 1603, 13. septembra, so se tesarji že vrnili iz Petrinje zgotovivši tam cerkvico in stolp na njegove stroške „za duhovno povzdigo in tolažbo vojakom one posadke“.3)
In poslal je k tej novi cerkvi tudi duhovnike. Iz Gornjegrajskega kolegija je bil poslan v Petrinjo, da bi tam prevzel dušno pastirstvo, Mihael Xylurgus, 25. marca 1605 za mašnika posvečen. Postal je prvi petrinjski župnik. Od nadvojvode Ferdinanda mu je Hren izposloval 16 rajnišev mesečnega štipendija.*)
v
Poslal je tja še Mihaela Tišlerja (Tischlerius), ki je bil doma iz Sent Jerneja na Dolenjskem, 29. marca 1603 posvečen za mašnika. Takisto Janeza Plehana. . .5)
Škof Tomaž Hren je res lahko vsklikaval s psalmistom: „Gospod, ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo."")
In sedaj pomislimo, koliko domačih umetnikov je on podpiral, vzgojil, dvigal in izpopolnjeval prav zato, ker je ljubil lepoto božje hiše! Slikarji: Janez Janzil, Matej Plaveč, Matija Planer, Elija Wolf in Gerhard Kren; rezbarji in kiparji: Janez Krstnik Costa, Peter Hoffer, Jurij Skarnasa, Jakob Holz\vart, Lenart Kren in Jurij Plašišik; p o z 1 a t a r Jakob Zwygolt; kamenorezec in kameno risar Abel Degnu — vsi ti so izdelovali Hrenova naročila! In sedaj bi vprašali Dimitza, kako je on mogel zapisati besede, dasovPIrenovi dobi duševne moči dežele ležale p o p o 1 n o m a v c e 1 i n i ?
Ht*en šiiri med napodom pobožnost.
Obleka sama pa še ne naredi človeka. Zunanji nakit katoličanstva še ne izpričuje vedno pravega katoličana. Zato se je škof Hren takisto trudil
‘) Hrenov dnevnik v kapiteljski knjižnici zagrebški.
3) Hrenov koled. zap. (muz. arh. ljublj.)
s) Hrenov dnevnik v kapiteljski knjižnici zagrebški.
4) tam.
') tam. Prim. tudi „Poročilo ljublj. škofa T. Hrena papežu Pavlu V. .. ■“ Mitthcil. d. h. V. f. Kr. 1854, 47.
*j Psal. 25, 8.
na moč, da dvigne ljudstvo k pravi notranji gorečnosti in odkritosrčni pobožnosti, da je prenovi v duhu in resnici.
Sicer so se dobili že pred njegovim vladikovanjem poedini vneti in goreči duhovniki, ki so izkušali vzbuditi ljudstvo iz verske mlačnosti k prisrčni pobožnosti. Tako je leta 1595 zatiški opat Lorene sporočil oglejskemu patriarhu, da je bil dal napraviti po Ljubljani procesijo, pri kateri so katoličani glasno klicali ime Jezusovo. Luteranci so osupnjeno gledali in se grozno jezili. Dalje obeta opat v onem poročilu, da bode izkušal Spangenbergerjevo postilo, ki je deloma že odpravljena, vso uničiti v ognju. Nadalje pravi, da je v Ljubljani v svoji hiši postavil kapelo presvete Trojice. Kapelo na ljubljanskem gradu luteranci toliko da niso razdejali. Zdaj (1595) se popravlja, in potem naj bi se en dan posvetila.')
Pobožni škof Tomaž pa tudi v tem oziru ni nazadoval, ampak še prekašal druge pobožne duhovnike. Sicer so že od njega zaukazane pridige, kateheze in pa pridno izterjavanje izpovednih listov dosti pripomogle k prenovitvi duha. Pa Hren je šel še dalje. Ker je spoznal, koliko vnemajočo moč imajo lepo izvršeni slovesni cerkveni obredi na človeško srce, je hotel imeti v lepih hramih božjih tudi lepo, izpodbudno službo božjo.
To je tudi dosegel, kakor je vesel poročal leta 1616 papežu Pavlu V.2)
Vsako nedeljo in vsak praznik celega leta, pravi v tem poročilu, je v stolnici slovesna služba božja, katere slovesnost pogosto povišuje tudi igranje na orgle. Ker je bil sam velik in umen prijatelj godbi in glasbi, nekako ponosno sporoča papežu tudi dejstvo, da je dal napraviti v Gornjem Gradu od benečanskih mojstrov dragocene orgle v veliko izpodbudo krščanskega ljudstv a.3)
Gledal je skrbno tudi na to, da so se svečani izprevodi o sv. Rešnjem Telesu vršili kar najbolj slovesno.
In ker je vedel, da so cerkvene bratovščine velik pripomoček za duhovni napredek, je razširjal in pospeševal tudi ta sredstva za notranje prenovljenje, kar je le mogel.
Najstarejša bratovščina v Ljubljani je bila „Presvetega telesa Kristusovega". Ustanovljena je bila 1461. Nekaj let je lepo cvetela. Potlej je pa tudi ona trpela pod luteransko krutostjo. Oživela je zopet 1. 1592. in je bila pridružena rimski glavni bratovščini. Za pridruženje so si dobili zaslug škof Janez Tavčar, Sebastjan Samuyen, dekan in Tomaž Hren, kanonik. L. 1592. so prosili pridružitve s sledečim pisanjem:
„Ko je pred približno tridesetimi leti, zaradi grehov zemlje in zaspanosti pastirjev, v tej deželi grdo zabučala tromba krivoverstva; kmalu pa bolj in bolj bučeča premnoge odtrgala iz naročja katoliške cerkve (žalostno!), in v imenu krivoverstva naredila, da v tem ljubljanskem mestu, nekdaj najbolj cvetočem, in potem v vsi provinciji, kjer je prej stanovitno vladala pobožnost in podedovana vernost, odkar je Kranjcev rod imel za Boga
‘) A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov. (Izvestja 1892, str. 65.)
’) Mittheil. 1854, 46.
*) tam, str. 71.
21
Kristusa: je nastopila neka trdost in nedelavna odrevenelost, ki je popolnoma osvojila velik del veljakov in ljudstva s svojo strupeno sladkostjo in prostostjo, zapustila pa katoličanov ostalo malenkost, ki so bili v gorečnosti in ognju (takrat kar najbolj potrebnem) jako zaspani in mlačni, da ne rečemo mrzli. Tako, da so se le prav redki našli, ki bi zahajali v cerkev k božji službi, zlasti pa, ki bi spremljali katoličanov mrtvaške izpre-vode, in jih je bilo še menj, ali pa skoraj nič, ki bi s pobožnimi ramami nesli rakev, ne brez pohujšanja pobožnih Ijudij in heretikov zasmehovanja, ki so mnogo bolj goreči za te stvari svoje kuge in v obilnem številu pohajajo v svoje shodnice. V tem tako pogubnem stanju ljubljanske cerkve pa so se po božji preveliki dobroti in milosti vendar vzbudili nekateri dobri možje, ki so globlje razmišljali o tem zlu, ki je bolj in bolj pretilo konec svetosti; in da ne bi po premnogih slabih izgledih in spričo majhnega števila ostalih dobrih, sčasoma katoliško ljudstvo popolnoma zašlo s pravega tira, so z zveličavnim sklepom poskrbeli in so kongregacijo ali bratovščino, služečo presvetemu in božanskemu Zakramentu Telesa Kristusovega, kralja kreposti in slave, z vso pobožnostjo in ponižnostjo, ki je bila pobožno ustanovljena že prej ob času preslavnega spomina cesarja Friderika III.
1.	1461., kasneje pa bila razdeljena po zlobi krivovercev, zopet kakor od začetka poklicali v življenje in postavili. V Ljubljani, na nedeljo „Reminiscere“, leta 1592.“
Pridružitev rimski nadbratovščini se je po spretnosti Patra F. Hieronima, Dalmatinca, reda kapucinskega, postnega pridigarja v ljubljanski stolnici in Patra Bonaventure, istega reda, generalnega komisarja v Rimu, kmalu izposlovala. Z bulo z dne 11. junija 1592. je bila za večno pridružena z istimi privilegiji, kakor jih je imela rimska. .
Bratovščino so obdarovali med drugimi: Adam Sontner, kanonik in generalni vikanj ljubljanski, Mihael Taller, Gregorij Kunsti, Marka Wen-kowitsch. Med ude te bratovščine se je 1. 1597. na pepelnično sredo zapisal tudi nadvojvoda Ferdinand s svojimi spremljevavci: nadvojvodami in nad-vojvodinjami. In tudi kasneje se je zapisalo vanjo še več knezov in kneginj.’)
In ta bratovščina je lepo uspevala. Tudi v sosednjih deželah je slovela. Ko je bil Hren 1. 1602. septembra meseca na dvoru v Gradcu, so ga prosile dvorne gospodične in gospe, da bi jih sprejel v to bratovščino ljubljansko, in nekatere so se res vpisale.2) V svojem poročilu 1. 1616. sporoča Hren papežu: *V Ljubljani sta dve bratovščini: ena presv. Zakramenta, pri stolnici sv. Nikolaja, ki je združena z rimsko nadbratovščino pri sv. Lovrencu v Damazu. Ta edina je prej, ko so Ljubljano še obseljevali mnogi krivoverci, izkazovala krščansko ljubezen in usmiljenje pri pokopavanju umrlih in pri svečanih obhajilih bolnikov, kar ne bi bil sicer nihče tega storil. Druga bratovščina je pa bratovščina Marije Vnebovzete pri kolegiju jezuitov.“3)
') Prim. I. Gr. Dolničar, Historia cathedralis Ecclesiae Labacenšis, št. 37, 38.
“) Hrenov kol. zap. (muz arh. ljublj.)
*) Mittheil. 1854, 70.
Tudi za to drugo bratovščino, boljše rečeno Marijino družbo, si je škof Tomaž pridobil dosti zaslug. Zasnovali so jo v Ljubljani 1. 1605. jezu-vitje v svojem kolegiju. Leta 1606. je bila od Rima potrjena in pridružena bratovski materi v Rimu in je dobila ime: Družba preblažene Device Marije v nebo vzete. Škof Tomaž je poklonil družbi knjigo, ki bi se v njej zapisovala imena Marijinih sinov, in se je prvi vpisal vanjo kot ud Marijine družbe. Dne 5. junija 1611., v nedeljo med osmino sv. Rešnjega Telesa, je bil škof izvoljen za prvega rektorja „kongregacije blažene Marije Device Vnebovzete v ljubljanskem kolegiju Tovarištva Jezusovega", kakor sporoča v svojem koledarju sam.')
Marijina družba se je hitro razširila. Poleg dijakov jezuitskega kolegija je sčasoma pristopala tudi duhovščina, kranjska in izvenkranjska. Vpisal se je vanjo tudi glasoviti kardinal in nadškof Leopold Karol Kolonič. Vpisali so se pa tudi svetni veljaki. Mudeč se v Ljubljani zaradi bližnje vojske z Benečani, je nadvojvoda Ferdinand 1. 1616. sam zapisal svoje ime v družbino knjigo. Družba je lepo uspevala in obrodila stoteren sad v Slovencih.*)
Tretja bratovščina pa je bila v Gornjem Gradu, pod naslovom presvetega Rešnjega Telesa.3)
Katoliška zavest se je res bolj in bolj utrjevala v deželi. Pobožnost se je jasno kazala. Kako jasno na primer 22. februarja 1626 ! Škof Tomaž nam sam sporoča: „22. febr. Bila je pustna nedelja (dominica quinquagesima). Obhajali smo z velikansko množico meščanstva in s plemstvom 40urno molitev v cerkvi Tov. Jesusovega pri sv. Jakobu za zadobitev popolnih odpustkov vse tri pustne dni in to prvič. V procesiji smo ob začetku molitev nesli presv. Zakrament: peli so se začetki štirih evangelijev: in smo imeli pontifikalno mašo. Ob koncu molitve, tretji dan okoli šeste ure, je bila zopet slovesna procesija s presv. Zakramentom, in smo molitev zaključili pobožno z zahvalno pesmijo ob zvokih timpana, tromb in orgelj z nenavadno vnemo premnogih obhajancev (med molitvijo pa so bile nemške in slovenske pridige, sedem, zjutraj in zvečer)'1.*)
In katoliška zavest se ni skrivala samo v cerkvah. Že leta 1601. je lahko vesel poročal Hren: ,Januarja 8. Deželnozborska ,propozicija‘ se je izvršila po Jakobu pl. Edlingu, deželnem upravitelju: po g. Lorencu, opatu zatiškem, in g.Jožefu pl. Rabatta, deželnem vicedomu, s to doslej nenavadno in nerabljeno k la vzu 1 o: NB. NB. da naj gg. deželno-zborski komisarji pred ,pr op oz icijo' dajo pobožno opraviti slovesno mašo sv. Duha. In se je zgodilo v stolni cerkvi pri sv. Nikolaju."5)
‘) Hrenov kol. za p. (muz. arh. ljublj )
Prim. Venec cerkvenih bratovščin, 1900, št. 45 in dalje
') Mitth. 1854, 70.
4) Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
5) tam.
21®
Katoliška zavest se je kazala javno tudi pri dobro obiskanih cerkvenih izprevodih in pa v praznovanju zapovedanih praznikov, ki jih tačas nikakor ni bilo malo . . .')
Alije bilo to zastajanje, nazadovanje?
H^en pospešuje gmotno blagostanje domovine.
V skrbi za duhovni preporod svoje škofije pa škof Tomaž ni pozabil pospeševati tudi njenega materialnega blagostanja. Le mimogredč omenjamo, da je pomnožil škofovske dohodke s tem, da je odkupil že davno zastavljeni grad Goričane in prikupil Stari Grad za 14.000 gld.,*) da precej povemo, kako je kar se dd energično zastopal koristi meščanstva proti plemstvu. To izpričuje v vicedomskem arhivu shranjena listina iz 1. 1604.3)
Poslanci mest in trgov so se bili namreč pritožili zaradi neenakosti napram prelatom, gospodom in viteškemu stanu. In poročilo o tej pritožbi sta sestavila škof Hren in vicedom. In kakšne misli razvija škof Hren v tej spomenici?
Mesta in trgi so se v več deželnih zborih potezah za odpravo kmetske trgovine. („Gauhandel“, to je trgovina, ki so jo izvrševali kmetje na deželi v nasprotju z mtščansko trgovino.) Gospodje pl. Thurn pa, ki so takrat preveč premogli, jim v prid podložnikov niso pomagali, da, še poročati niso marali o stvari. Nekatoliško meščanstvo je pa gospode Turnške podpiralo. Se le po katoliški protireformaciji je doseglo prej razcepljeno meščanstvo z združenimi močmi od nadvojvode odpravo kmetske trgovine. Sedaj pa deželjani ovirajo meščanstvo in izvršitev one odredbe. Kratko malo ne pustč, da bi se odredba razglasila v njih sodiščih. In svojim podložnikom dovoljujejo, da kakor popred svobodno tržijo z blagom, ltoje prodajati na kmetih je prepovedano. Morali bi se postavnim potom pritožiti pri nadvojvodi, ali pa h kmetijstvu priganjati svoje kmetske nemarne podanike, ki svoja zemljišča pustč neobdelana in se rajši pečajo s škodljivim trženjem ter z drugim nedovoljenim razpečavanjem, vzgajajo svoje otroke za trgovstvo in tako obogatč, da se za večno lahko osamosvojč, kakor se je posrečilo Klemenu Vrembu v Moravčah, Matiji Humanu v Smledniku in Juriju Prestorju pri Cerknici, in morejo svojim hčeram dati doto, kakršne ne zmorejo grofi in vitezi in drugi gospodje, — za vzgled Jurij Merijašič, doma blizu Smlednika, ki je dal hčeri doto do 1000 tolarjev, — in imajo tudi očitne proda-jalnice v vaseh, kakor nekateri v Moravčah, in gredo celo v Line in smejo prodajati sukneno blago in drugo!
S tem, da se blago ne donaša v mesta in trge, je oškodovano nadvoj-vodsko kamorno premoženje, ker se skrajšujejo naklade, mitnine in carine.
‘) Prim. Hrenov „Volumen Secvndvm Primi Protocolli Pontificalium. . str. 143.
*) Valvasor, n, 670.
’) Ain Bericht und Discurs Ues Hcrrn Bischofen /.u Laibach den Ich (Philipp Kobenzl v. Prosegg Landesvicedom) als er vermeint, fertigen sollen ct hoc pro memoria 30. October 1604. (Mittheilungen 1867, 110, 111).
In tako propadajo mesta in trgi, kar se je opazovalo pri reformaciji zlasti na Dolenjskem, v Novem Mestu, Višnji Gori, Metliki, Kostanjevici, Mokronogu, Črnomlju, Žužemberku. Včasih polovica mesta stoji prazna in brez Stanovnikov. Druge hiše in utrdbe razpadajo in se rušijo, ker so navezane edino na trgovino Poleg tega so kmetje tudi menj obdavčeni kot meščani in tržani, zakaj oni plačujejo vedno isti davek, naj že pridobijo s kupčijo kolikor hočejo, tem se pa davek poviša ali zniža, kakor že njihova trgovina uspeva ali nazaduje, in jim kmetje takorekoč izpred ust režejo kruh. Treba je torej popolnoma odpraviti kmetsko trgovino. In ne samo to, tudi trgovino z železom, surovim in obdelanim, je treba pripustiti samo mestom. In treba je gledati na to, da klddivnice ali železolivnice, zlasti vjesenicah Bucceleni-jeve'), svoje železnine ne izvažajo sami iz dežele, ampak jo dovažajo v Ljubljano in druga mesta in tu spravljajo in prodajajo. In treba je uvaževati tudi dejstvo, da imajo Buccelleni in drugi laški lastniki železarnic malo svojega v deželi, ampak so od knezov vladarjev dobili Železnike, goro, dolino, les in vodo, vendar ves dobiček spravljajo na beneška tla, kjer so doma, in če bi nastala vojska s sovražnikom ali bi Železniki propadli, bi se brez velike izgube koj odpravili iz dežele k svojcem in pustinje pustili drugim v deželi, ko morajo mesta in trgi vendar telo in blago žrtvovati za domovino ob vseh slučajih. Zato se pa v svoji edini življenjski stroki ne smejo zapostavljati tujcem. Ako uvedejo mesta in trgi dober trgovski red, si bodo iz svojega obubožanja spet pomogla kvišku. Plemstvo se ne sme pritoževati zaradi tega trgovskega varstva saj je trgovina plemstvu itak prepovedana.
Kar tiče izvažanje živine iz dežele v beneško ozemlje, je knežja Jasnost sicer že poskrbela, da dežela ne trpi škode in jej ne primanjkuje potrebnih živil. Vendar zahtevajo trgovci v mestih in trgih pomoči in sotrudstva drugih stanov, tudi izboljšanja potnih listov in deželnih cest. Zato naj se gleda, da se jim ustreže. Ker je nadalje kranjska dežela majhna in jej nedostaja planin in dobrih pašnikov in more vsled tega rediti le malo živine, je nujno treba, da se jej dovoli prost nakup živine na Štajerskem in Koroškem.
Pri posilnih izvršbah mest in trgov zaradi davkov naj se ne zarubijo in zaplenijo dohodki,- ampak osebe naj se zato zaprt) v ječe, ker nepremakljivo njih premoženje se po postavi (po neki konstituciji cesarja Ferdinanda) smatra kot communia bona. Odbornikom bi bilo treba to zabičati.
Dalje se pritožujejo mesta in trgi, da se v deželnih zborih in odborih ne vprašajo posamič, in da se njih glasovi ne zapisujejo redno v zapisnik. On sam, škof, je „s štetjem katoliških kamenov in glasov“ moral deželnega maršala močno opominjati, da mora odposlance mest in trgov vprašati za njih mnenje, kar je sicer storil, pa se jih je vendar malo poslušalo, in tudi njih kameni niso bili zadostno protokolovani, česar škof ni nikoli pozabil
Več o Buccclleni-jcvih železolivnicah išči v spisu: Das Eiscn in Krain. Argo. Buccelleni so prišli v savsko dolino okoli 1. 1528. Ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja so bili že edini gospodarji ob Savi. Deta 1532 so dobili plemstvo; leta 1634 so postali deželni stanovi kranjski; leta 1651 baroni s priimkom pl Rcichenberg in 1. 1686 so bili povzdignjeni v grofovski stan. (Argo 1901, 52, 62.)
grajati. Saj je šlo zato, da se potlačijo katoličani, in da nekatoličani na ta način lažje izvedejo svoje načrte, s tem da zdaj pa zdaj odpustč plemeni tašem, kakor pred nedavnim časom Turjačanom, več 1000 goldinarjev davka in na ta način commune aerarium večkrat tako izčrpajo, da ni ne beliča ne fenika notri. Zadnji plemič se vpraša za votum in pride njegov kamen v zapisnik, četudi morda le 20 gld. daje na leto davka od svojih zemljišč, da je le nekatolik, nasproti pa katoliške plemiče kar prezirajo (kakor se je zgodilo Ahaciju Isenhausenu, ki je dosegel deželjanstvo, bil tudi investiran od deželnega glavarja Lenkoviča). Na glasove mest in trgov se ne ozira. To kaže že dejstvo, da so drugi stanovi sklep deželnega zbora 1. 1604 doposlali nadvojvodi, ne da bi jih vprašali in ne da bi bili navzoči, in so jih na ta način grdo oropali njihovih svoboščin.
Drugi stanovi se sedaj ne brigajo več za meščane, kakor so se ob času nadvojvode Maksimilijana pobrigali za Andreja Aleksandrina, ljubljanskega meščana, ki je bil izprva katoličan, potlej pa prestopil v luteranstvo. Njega je dal Žiga grof pl. Thurn v Jesenicah prijeti in ga prepeljati v Spesso, da bi ga poslal v Rim. Pa so stanovi tako dolgo odrekali poklonitev, v veliko zasramovanje navzočih cesarskih poslancev, dokler ni bil oproščen, poglavitno vsled prizadevanja takratnega deželnega upravitelja Jurija Khisela, dvanajst dni. Prav tako so ščitili tudi loške protestantske meščane in blejske luterske kmete gospoda briksenskega, ko so s krdelom oboroženih mož oblegali graščino.
Ker nosijo mesta in trgi največ deželnega bremena in so monumenta totius provinciae, naj se tudi ščitijo v njih pravicah in naj se njih glasovi nominatim in specie	zapisujejo in naj	se vse	obravnave deželnega zbora, ki
tičejo občni blagor,	vršijo le z njih	vednostjo in voljo,	tudi naj bodo vsa
pisanja deželnega zbora od njih podpisana.
Pred reformacijo so bili meščani večkrat povišani v stanovske službe. Tako je bil gospod Hans Khisel, eden od 24erih (vnanjega sveta) odbornik, potem prejemnik, vojni izplačevavec, deželni upravitelj in naposled dvorni kamoroi predsednik	in je zaradi svojih	zaslug	celo postal	plemič iz ljubljanskega meščana aliis	in e.vemplum virtutis et	imitationis.	Na Kranjskem je
bila prej pri starih ta lepa navada, če seje kateri Ljubljančan v vseh mestnih službah dobro vedel, v vnanjem in notranjem svetu, opravljal službo sodnika in župana, se v teh službah izkazal poštenega in vestnega, je bil predlagan za odbornika iz srede mest in trgov, kar je bilo meščanom nutamentum virtutis ter praemium pro laboribus patriae. To pravico zahtevajo meščani in tržani nazaj.
Nazadnje zaradi poprave cest. Ob času deželnega glavarja Jakoba pl. Lamberga je bilo tako, da so razven cest, kjer so se pobirale knežje carine in mostnine, za pospešenje kamornega premoženja in prevoz blaga in kupčijskih stvari, in razen slabih prehodov, zlasti od Ljubljane proti Vrhniki in skozi Hrušico in kjer je bilo sicer treba, druge ceste oskrbovali gospodje in deželjani s sotrudstvom mest in trgov. Ljubljanski meščan je,
skozi katerih mesto gre največ blaga na Laško in zopet nazaj, so prosili druge stanove pomoči, ki so jim jo pa odrekli ...
In kmalu potem je škof zopet priporočal četrti stan meščanov in tržanov češ, da je pravično, da se povzdigajo k službam, ker takisto sodelujejo.1)
Sicer njegova spomenica ni dosegla zaželjenega uspeha precej v vsem obsegu. Ali kaže, da je imel srce tudi za gmotno povzdigo svojega naroda. Srce, pravimo, izvestno. Ali je imel pa popolnoma prav, da se je postavil čisto na stran meščana trgovca in zakaj tudi ne na stran kmeta, je vprašanje. Trgovska politika njegova in nazori, ki jih je razvil v tej spomenici, se pa sicer dajo lepo razlagati in opravičevati Hren je bil pač meščana sin. In bil ni nasprotnik kmetskemu stanu, pač pa kmetskemu brezdelavstvu, ki išče po drugi, lažji poti kruha, belega kruha, a pri tem zanemarja dedna zemljišča in pusti, da se drobe in razpadajo. Kar izvestno ni prav. Kmetski stan je vendar steber drugih zadružnih skupin. Pa mora biti delaven, priden, mora ljubiti rodno grudo Kmetski proletarijat je pa nevarnost družbi. Tako je bržkone mislil in prav mislil škof Hren.
Kar pa tiče njegov svet, naj bi prisilili kladivnice in železolivnice, da železnine ne izvažajo same in naravnost čez mejo, ampak jo spravljajo v Ljubljano in druga mesta in od tu prodajajo, je bil ta svet popolnoma opravičen. Zakaj ne bi tudi dežela in meščanstvo ne imelo nekaj dobička od tujcev priseljencev, ki so si na slovenski zemlji množili kapital? Stanovi sami so bili prav takih misli. Leta 1613 so pozvali Hansa Coronina, ki je imel v Bohinju, in Orfea Buccellenija, ki je imel vjavorniku kladivnico, naj svojih produktov ne izvažata čez Koroško v Italijo, ampak v prid stanovskih davščin preko Kranjskega/)
Skrbnega očeta se je pokazal Hren tudi bolnikom.
Do prihoda očetov Tovarištva Jezusovega je bila cesarska bolnica, ki jo je bil ustanovil cesar Ferdinand I. za bolne ali ranjene vojake, pri sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1596 pa je bolnične prostore nadvojvoda Ferdinand odkazal za stanovanje jezuitom, ki so se imeli precej z začetkom prihodnjega leta naseliti v Ljubljani. Sprva je bilo sicer določeno, da se nastanijo jezuitje v samostann frančiškanov. Luteranizem je bil namreč frančiškanski samostan precej izpraznil. Evangelijci niso hoteli dajali menihom miloščine. In samostan je tako obubožal, da mu je nadvojvoda Karol moral dajati 50 goldinarjev letne podpore. In komaj en menih ali dva sta bila naposled še notri. Zato je že 1. 1594, 16. marca, izročil nadvojvoda Maksimilijan frančiškanski samostan jezuitom.3)
Nadvojvoda Ferdinand pa je 1596 naredil meno. Cerkev sv. Jakoba obenem z bolnico je dal jezuitom, bolnikom pa samostan sv. Frančiška. Vsled te mene so i ubožci dobili boljše stanovanje in je kraj ostal frančiškanski
') Mittheil. d. h V. f. Kr. 1867, 111.
’) Landtagsprot. X. 359 (Dimitz, 111. 440).
*) Milkowicz \V1, Die KlOster in Krain, 167; Valvasor, XI. 692.
družini. Zakaj po darežljivosti nadvojvodinje Marije se je en del napravil frančiškanom za stanovanje; cerkev so pa oboji imeli skupno.')
Da je Hren tudi pri ustanovitvi te bolnice imel zasluge, pravi sam. Frančiškanskemu provincijalu je namreč pisal 1. 1608, da so frančiškani dom nadvojvodske bolnice po njegovem sotrudstvu dosegli. In na drugem mestu se imenuje ,superintendenta‘ bolnice.2)
Tekom časa je bila bolnikom namenjena hiša postala trhlena. In škof Hren je zopet dal Ljubljančanom lep znak krščanske ljubezni in darežljivosti: dal je hišo popraviti, kakor izpričuje spominski kamen, ki se je našel na vrtu kanonikatne hiše, na sedaj Vodnikovem trgu nasproti staremu gimnazijskemu poslopju (prej frančiškanskemu samostanu), ki nosi odzgoraj grb ljubljanske škofije, potem Hrenov družinski grb, na podstavku pa napis: Thomas IX. Episcopus Labacensis Collapsam ereximus.
Škof Tomaž je pa izkazal deželi še na drug način veliko uslugo.
Leta 1610, 21. oktobra, ga je deželna gosposka poverila za pooblaščenca in odposlanca na graški dvor v zadevi soli (in negotio salis). Odpravil se je tja že 24. oktobra. V Gradec dospevši se je že 27. oktobra menil o tej stvari z vladarjem, ki ga je bil srečal z bratom Maksimilijanom in s soprogo Marijo Ano na vozu na javni ulici in ga precej poklical in mu podal roko. 28. okt. je bil pri nadvojvodi v avdienci. Dobil je dober odgovor: knez ne bo delal proti privilegijem dežele, ali morali se bodo njega spominjati. Na večer tistega dneva so prišli v Gradec še drugi kranjski odposlanci v imenovani zadevi: Herbard Turjaški, Jurij Andrej Kacijanar, ljubljanski sodnik Eppich Pantaleon. Vsi skupaj so bili 29. oktobra sprejeti v avdienci. Škof je imel govor. Vladar je milostivo odgovoril. Vendar se je stvar še precej dni obravnavala. Nadvojvoda je bil 3. novembra z vsem svojim dvorom odšel na lov. Kranjski odposlanci so stvar prerešetavali z nadvojvodskimi komisarji: z namestnikom Janezom Zigo Wagenom, s štajerskim glavarjem Baltazarom Laymanom, z Jurijem Gallerom in Weinigom. Pri obravnavi v hiši namestnikovi je škof imel za glavnim poročevavcem, Turjačanom, govor resumč in je posamezne točke navedel navdušeno (cum aftectu). In ko stvar le ni hotela naprej in se je bilo že bati, da odposlanci ne bodo sploh nič opravili, se je Hren 28. novembra odpravil že v noč v Wildon, kjer se je mudil nadvojvoda. Drugo jutro mu je o obravnavah v zadevi soli poročal natanko. Nadvojvoda je velel, naj počakajo odposlanci v Gradcu. Vrne se z lova v štirih dneh. Dne 2. decembra seje res vrnil. Med tem se je Hren posvetoval o stvari s P. Villerijem, izpovednikom Ferdinandovim, ki je obljubil, da bo svetoval vladarju njemu v prilog. Zjutraj 3. decembra je bil pri nadvojvodi tajen svet o zadevi soli. Sklenilo se je vse po Hrenovi želji, v korist dežele Kranjske. Hvala Bogu! pravi Hren končujoč poročilo o tej stvari.s)
‘) Historia annua Coli. Soc. J. I,abac. 4
3)	Hrenov zapisnik v kap. arh. ljublj. (Fasc. 157. N. 3i, str 4 b in b4.)
’) Hrenov kol. zap. (muz. arh. ljublj.)
Zadeva soli je res da še kasneje bila cesto na dnevnem redu, zlasti 1. 1625 in 1626. Vlada je namreč dala v zakup trgovino s soljo, ki je bila prej predmet proste trgovine s Trstom in z Benetkami. Kar seveda deželi ni bilo prav. A Hrenov nastop v zadevi soli 1. 1610 kaže, da so stanovi vendar radi pošiljaji škofa Hrena v boj za koristi dežele, ker so vedeli, da dosti zmore pri vladi, in kaže, kako vneto se je škof potegoval za te koristi.
Kako rad in darežljivo je podpiral pa tudi kranjske dijake v inozemlju!
V njegovem koledarju 1. 1607 nahajamo sledeči zapisek:
„8. November. Janez Jakob Kirehmayr je odšel odtod nadaljevat pravo-znanstveni študij v Ingolstadt s pisanjem na g. Janeza Harrer. Dali smo mu iz svojega hleva konja, vrednega 80 rajnišev, z opravo in s potrebnimi stvarmi. Takisto za potnino 8 tolarjev in 5 rajnišev.
Gospod Bog naj mu da svojo milost in blagoslov. Amen." ')
V drugem koledarju 1. 1610 pa pravi: „Juriju Sonce dali 400 gl. za študije." l)
In v koledarju iz 1. 1625:
„24 Oktobra. Stari materi Uršuli Boštjančič, meščanki v Kamniku, vdovi, kakor smo se bili z njenim gospodom sinom P. Matijo Boštjančičem (Bastianzhizh) Tovarištva Jezusovega, dekanom filozofične ali artistiške fakultete na Dunaju, tako zgovorili in pogodili, da so njemu priporočeni ubogi Kranjci na Dunaju na visoki šoli, obratno pa je nam priporočena njegova stara ljuba uboga mati, smo pred tem (dnevom) 3 krat (dali) denarja od 13 do 15 in več goldinarjev, zdaj pa k njenemu dnevu (imendanu) in za mrzli zimski čas dali nov kožuh in podloženo trdo jopo. Da k Bogu moli zame." a)
In komu niso znane Tomaža in njegovega brata Andreja Hrena dijaške ustanove?
Ali na ta način, z gmotnimi sredstvi podpirajoč kranjske dijake, ni pospeševal in negoval kar najlepše tudi ,nežne rastline duševnega življenja4 na Kranjskem ?
Živo se je zanimal pa tudi za blagostanje svoje domovine v širšem pomenu, Avstrije, in za srečo nje vladarjev Habsburžanov, ki jim je bil iz vsega srca vdan. Z bridko žalostjo se v svojih zapiskih spominja nesreč, ki so zadele Avstrijo na bojnem polju. Vse bi bil rad dal, da bi bil le zmagan polumesec. Dne 30. junija 1601 je prišel v Ljubljano Monsignore Jakob Serra Genovčan, vrhovni general in komisar Njega Svetosti papeža Klemena VIII vojske, broječe 10.000 mož. Nastanil se je s svojimi ljudmi v škofiji. In škof je zastonj dal hrano njemu in plemstvu, in krmo konjem in mezgom.*)
') Kap. arh. ljublj.
%) Muz. arh ljublj.
’) Muz. arh. ljublj.
4)	Hrenov koled. zapisek (muz. arh ljublj.)
4. julija istega leta je prišel še Don Joan de Medicis, vojvoda florenški, na potu v Gradec in dalje k vojni ekspediciji proti Turkom, nepoznan v Ljubljano. In tudi vojvoda mantuanski. In tudi Flaminio, oberstlajtnant papeževe vojske, je prišel tisti dan. In vsi ti so bili gostje pri njegovem gostu Monsignoru Jakobo Serra, ki je še le 7 avgusta odpotoval proti graniti.1)
Rad je postregel vojnikom, želeč jim zmago. Ali žal, k 11. novembru 1601 je že moral pisati: „Pobeg izpred Kani že in razkropljenje krščanske vojske se je, gorje, zgodilo te dni zaradi prevelikih snegov, mraza in nevihte.14 2)
Škof Hren pa ni izgubil poguma. Dopisoval je o vojnih razmerah z Nikolajem Jelkoci-jem, kanonikom arhidiakonom zagrebškim ter županom v Sisku. Od Jelkocija je dobil 5. januarja 1602 pismo, v katerem sloveči kanonik prosi 10.000 vojakov zgodaj spomladi in obeta zmago in pomoč Vlahov.3)
Hren mu je odpisal. Ali že avgusta meseca 1602 je moral zapisati v svoj koledarski zapisek novo zmago Turkov, osvojitev Belega Grada. . .*)
Prišli so boljši časi. Nadvojvoda Ferdinand je zmagoval nad notranjimi in zunanjimi sovražniki. Postal je češki in ogerski kralj in nemški cesar. Poštami cesar Matija, „poprej prevelik pospeševavec krivovercev",5) ga je namreč posinovil in določil za naslednika. Iz rodu Maksimilijana II. so bili sicer še živi trije zakoniti knezi: cesar Matija sam, nadvojvoda Maksimilijan, nemškega reda naj višji mojster, in nadvojvoda Albert, knez belgijski. Pa vsi ti so bili že priletni in brez upa, da dobe potomstvo. Preostajali so Ferdinanda I. potomci, nadvojvode Karola sinovi, med njimi nadvojvoda Ferdinand. Njemu je bil cesar Matija prav naklonjen in ga je sklenil imenovati za naslednika. če bi privolila Maksimilijan in Albert. Oba sta rada pritrdila. Tudi španski kralj Filip III., nečak cesarja Karola V., ni ugovarjal. In tako so se po soglasju vseh teh avstrijske posesti in pravice s pogodbami prenesle na nadvojvodo Ferdinanda. Cesar Matija ga je posinovil in razglasil za naslednika. Šlo je potem za krono češko in ogersko. Od cesarja Matije v Prago sklicani češki stanovi so vkljub ugovarjanju nekaj malo luterancev izvolili Ferdinanda za Matijevega naslednika v kraljestvu. V to svrho so se tudi ogerski veljaki zbrali v Požunu. Evangelijci so se izprva protivili izvolitvi Ferdinandovi, češ da je iz načina, kako se je vedel Ferdinand proti Štajercem, lahko razvidno, da bodo v slučaju njegove izvolitve skrčene vse predpravice kraljestva. Vendar so se naposled udali in Ferdinanda proglasili za kralja. Kdo je bil tega bolj vesel kakor Hren! Vesel poroča:
„Leta 1617., 29. junija, je bil presvetli Ferdinand, zmagavši Benečane po triletni vojski, za češkega kralja izvoljen, maziljen in kronan... L. 1618, dne 2. julija, je bil isti kralj Ferdinand za ogerskega kralja izvoljen, maziljen in kronan.44 8)
') tam. —	’) tam. —	*) tam. —	■'j tam.
*) Hrenov »Volvmen Secvndvm Primi Protocolli .." 223.
•) Hrenov kolcd. zap. k letu 1620 (muz arh. ljublj.)
Ali svetlo kraljevsko krono Ferdinandovo je hitro obsenčil črn oblak. Kronanju je kmalu sledil „grd upor heretikov Češke, Moravske, Slezije, Lužice, obeh Avstrij, Ogrov, Sedmogračanov in Bctlena Gaborja, trinitarca ali mohamedancač')
Vstali so verolomni češki heretiki, hujši od vseh, kar jih nosi zemlja, proti cesarju Matiji II. in svojemu kralju, malo poprej kronanemu in od njih enoglasno izvoljenemu Ferdinandu II., premilostnemu gospodu mojemu, in so češkega kraljestva katoliške uradnike, varihe, predsednike in kraljeve namestnike, gospoda Viljema Slavato, Mezanskega in Popela (takrat nastavljenega na Dunaj k cesarju) obenem s tajnikom Filipom Fabricijem poiskali in jih do smrti preganjali: vrgli so jih iz kraljevskega gradu in iz konklava ali tajne pisarne (kjer bi morala biti največja varnost, ker je tam največji privilegij) čez okno: Oni so med tem, ko so doli pahneni leteli, klicali ime Jezusovo in Marije Device (ki jim je z živim čudežem stala ob strani in izkazala nebeško pomoč), in niso trpeli druge škode, kakor da je Slavata dobil rano na glavi, ker je padel na skalo in se potem doli valil; nihče pa ni vsled tega umrl. Gospod Mezanski je bil po padcu kmalu dober. Gospod Slavata je pa tudi oživel, ker je slučajno imel pri sebi dišave, si otrl kri in postal svesten. Heretiki so, z vrha gradu to videči, sprožili dve puški z namenom, da bi ju usmrtili. Strela pa sta priletela samo na roko in ramo gospoda Mezanskega, poškodovala obleko, ne mesa. Tajnik Filip je vstal, kakor hitro se je dotaknil zemlje, in zbežal. Gospod Mezanski za njim. Gospod Slavata je bil pri padcu težje poškodovan in ležal na tleh, dokler ga niso pol-mrtvega prenesli v sosedno hišo. Tako so bili ohranjeni služabniki božji, ki so imeli polno zaupanje na Njegovo sveto pomoč. Da se je uresničil oni izrek: „Nisem videl pravičnega zapuščenega. Ko je padel, se ni do cela omajal, ker mu je Gospod dal v podporo svojo roko.“ (Psalm.)1)
Pravi provzročitelj ustanka je bil »Matej Henrik grof Turri, prej katoličan, kajpak kot Goričan, odpadnik, in sicer proti presvetlemu svojemu kralju Ferdinandu, od kogar je bil prejel več ko XXX tisoč milosti in darov v fevdih Rubije.113)
Češki krivoverci, istih teženj kakor avstrijski, so pa tudi Ogre nagovorili k zvezi zločina, k uporu, ki so ga prižgali in strastno kurili proti Ferdinandu, proti Habsburžanom.
Napočili so hudi časi. Avstrijska hiša se še nikoli ni majala v toliki nevarnosti. Videlo se je že, kakor da nebo nič zmogla proti silnim valovom, ki so vanjo bučali. Thurn je že peljal upornikov čete proti Dunaju. Med naj večjim bučanjem sovražnih valov je iskal herdinand potapljajočemu se čolničku avstrijske hiše pomoči in rešitve — v križu. In našel jo je. Bucquois in Dampier sta rešila pobožnega kneza iz prve zagate. Thurn je bil izpred
') tam.
’) Hrenov »Volvmen Secvndvm Primi Protocolli. ..“ iqs, 199.
’) tam, str. 199.
Dunaja odbit. Ferdinand je pa hitel v Frankobrod in bil tam za kralja rimskega in bodočega cesarja izvoljen, maziljen, kronan ')
16. oktobra 1619 se je vrnil cesar Ferdinand II. iz Frankobroda v Gradec in bil zmagoslavno sprejet. Magnatje kranjskega vojvodstva so poslali k njega sprejemu škofa Hrena, Bernardina Barba, glavarjevega namestnika, in Herbarda barona Lamberga kot odposlance Kranjske. Pri cesarju so bili milostno sprejeti. Domov so odšli s cesarjevo obljubo, da se bodo kranjske davščine v prvi vrsti dajale d e ž e -ljanom v naje m.*)
Čehi so sicer zavrgli Ferdinanda in za kralja izvolili Friderika, volilnega kneza palatinskega, čigar žena Elizabeta je bila hči angleškega kralja Jakoba. Toda na Beli gori so bili uporni Čehi, Moravci, Slezijci, Avstrijci in Ogri potolčeni.3)
Praga se je morala podati. Friderik, rimski kralj, je moral bežati. Ferdinand II. je triumfoval In triumfovala je ž njim katoliška vera.
Vojska z upornimi luteranci se je sicer še dolgo nadaljevala. Vendar sta cesarska poveljnika Tilly in Wallenstein s svojimi zmagami tako ojunačila cesarja, da je 1. 1627 preklical „veličanstveno pismo“ in odredil novo reformacijo katoliške vere po kraljestvu Češkem, Moravskem, Avstriji, Koroškem in Kranjskem, da bi heretike ali izkoreninila ali pripeljala nazaj v naročje matere Cerkve. Za „ravnatelja" te reformacije na Kranjskem je imenoval zopet Hrena in mu pridelil kar najboljše in za božjo čast goreče tovariše. Kako je bilo zdaj reformacijsko delo veselo! „Glej“, piše Hren, „v poprej tako veliki in malone nebrojni množici heretikov smo našli v Ljubljani samo enega, po drugih krajih komaj dvanajst trdovratnih in nepokornih ljudi, pri katerih ni bilo pričakovati poboljšanja življenja in vere. Te vse smo z oblastjo cesarjevo obsodili v izgon od tu. Hvala Bogu in Mariji, Materi Devici! Et haec est mutatio d e x t r a e E x c e 1 s i !“*)
In res: koliko se je izpremenilo in na boljše obrnilo v verskih stvareh kakor v Avstriji sploh tudi na Kranjskem pod Ferdinandom II., tem pobožnim cesarjem! Kdo ne bi spoštoval tega vernega vladarja, kije 1. 1629 s posebnim pisanjem prosil škofe dednih dežela, naj slovesno praznujejo v spomin njegovih zmag Brezmadežno Spočetje Marijino. „0 kako verno je to pisanje pobožnega in zmagoslavnega cesarja!*1 je pisal škof Hren, ko jo prejel to pisanje. „Beri in boš strmel Zaradi raznih, pogostih, tudi čudovitih zmag, ki jih je dobil nad svojimi sovražniki z nebeško pomočjo in varstvom, prosi preslavni cesar Ferdinand II., da se praznik Spočetja Marijinega od zdaj naprej kar najslovesneje praznuje potomcem za spomin!11*)
Kdo bi se čudil Hrenu, da je bil tako spoštljivo vdan temu knezu! Saj je za Bogom bil največjo zahvalo njemu dolžan, da je kranjsko deželo po-katoličil tako hitro in tako korenito. Tako hitro, da je 30. januarja 1630, torej neposredno pred Hrenovo smrtjo, mogel deželni maršal Ditrih baron
') Hrenov koloU. zap 1. 1620 (muz. arh. ljubij.)
J) Hrenov „Volvmcn Sccvndvm Primi Protocolli. • •“ 232.
*) tam, str. 251.	^ tam, str. 401. — Valvasor X, 360.
Turjaški otvoriti deželni zbor z besedami, „da je sedaj vera prišla v prejšnji stan“. In tako korenito, da je moral blizu 300 let kasneje pisati ljubljanski pastor: „Sedaj pričajo le še skromni spominki na Kranjskem o bivanju in cvetju evangelijske cerkve v tej deželi v šestnajstem stoletju ..•“*)
Epilog.
V noči 27. januarja 1. 1611 je sanjal škof Tomaž Hren sanje, lepe sanje, ki jih je precej zapisal v svojem koledarskem zapisku: Z očeti kapucini je stal na nekem prostoru, kjer se je zidal njih samostan s cerkvijo, in se ž njimi pogovarjal. Nekateri izmed njih so tožili, češ, da je premalo, komaj tretji del, zgradbe dogotovljene in da vsega potrebnega nedostaja. Pa je odgovoril on in nekateri drugi očetje za njim, da bo že Bog vse preskrbel in dal pomoč. In glej, prikazal se je sv. Frančišek v kapucinskem habitu, suhega obraza, srednje postave, in se je milostivo obrnil k njemu. Hren ga je z drugimi vred spoznal, padel na kolena in ga na zemlji ležeč, z razprostrtimi rokami, s povzdignjenim glasom, večkrat ponavljajoč besede, prosil blagoslova. In ko je svetnik nekaj časa obotavljal, odlašal z blagoslovom, vendar škofa z jasnim in veselim licem gledal, ga je škof neprestano klical in prosil svetega blagoslova, govoreč: O sveti oče, podeli mi, prosim, svoj blagoslov! In rekel mu je naposled sv. oče Frančišek smehljaje: Tudi tebe bodo blagoslavljali. In sveti mož se je, proti njemu gledajoč, polagoma oddaljeval. In zopet je škof, na tleh ležeč, s povzdignjenimi rokami klical: O sveti oče, o sveti oče, kolo Izraela in njegov voznik, kam odhajaš od nas? Tedaj je rekel sv. Frančišek: Zveličanje, samo to besedo, pa ga je ognjen plamen, nalik Eliji v nebo odhajajočemu, v vrtincu odnesel njegovemu in drugih navzočih pogledu.	In škof se je vzbudil ves	vesel. K dnevu, Ave
Marija je zazvonilo, peta	ura je bila . . .2)
K dnevu je zazvonilo, jutranja ura je bila, zarja lepše bodočnosti je napočila pa tudi nad slovensko zemljo z nastopom velikega vladike Tomaža Hrena. In ko je zaspal	ta škof smrtno spanje,	trdno	upamo, da	je dosegel
zveličanje, da se je	v nebesih vzbudil ves	vesel.	To trdno	upamo. Za
trdno pa vemo, da so se izpolnile druge besede, ki mu jih je v sanjah govoril sv. Frančišek: Škofa Hrena je blagoslavljal, blagoslavlja in bo vedno blagoslavljal verni slovenski rod!
In kako bi ga ne!
»Katoliška cerkev se mora njemu zahvaliti za svoje obnovljenje v teh deželah. On je rešil strategično najbolj važno pozicijo cerkvi; ako bi se bilo posrečilo protestantizmu, da bi se bil tukaj, na mejah Nemčije in Italije, stalno ukoreninil, je bil v nevarnosti sever Italije in srce katolicizma, Rim sam, Hrvaško in slovanske pokrajine ogerske bi bile lahek plen propagande,
‘) Elze, Superintendenten, 60.
’) Hrenov kol zap. (.muz. arh. ljublj).
ki bi jo pospeševalo tiskanje biblij.14 To priznava celo Dimitz, ki sicer Hrenu in katoliški cerkvi ni baš posebno prijazen.1)
Škof Hren je otel slovanskemu jugu naj večji zaklad — katoliško vero in ž njo polno drugih dragotin.
Pač ne brez znoja, ne brez boja! Značilnejše svetinje bi si škof ne bil mogel umisliti, kakor jo je dal kovati ob svojem potrjenju za ljubljanskega škofa, 29. marca 1599! Na svetinji se nahaja na reverzu gaslo: „Terret labor, aspice praemium" in podoba: Škof nosi na levi rami križ po trnjevi poti; iz oblakov pa mu angel ponuja krono in palmovo vejico.1)
V borbi za zopetno pokatoličenje kranjske dežele je moral res večkrat stopati po trnjevi naporni poti. A gledal je vedno na krono in palmovo vejico, gledal na svoje gaslo: Terret labor, aspice praemium! in nalik kvišku stopajočemu levu svojega grba stopal v boj in zmagoval.
Pa kakor je Hren za svojega Žitka imel nasprotnike, jih ima tudi mrtev, nasprotnike z vsakršnimi predsodki in predbacivanji.
„Kranjskega velikega inkvizitorja11 je imenoval Hrena že nekdanji profesor in knjižničar v Ljubljani R i c h t e r.3)
Avgust Dimitz se v svojih spisih kar ne more zdržati napadanja in očitanja napram protireformatorju škofu Hrenu, dasi je sicer primoran klanjati se velikemu duhu Hrenovemu. Katoliška reformacijska komisija njemu ni nič drugega kakor na avstrijske razmere „prenešena inkvizicija; na mesto avtodafejev, ki so se ohranili samo za knjige, so stopile prevelike globe, konfiskacija premoženja, izgon iz dežele. Tudi vse nekdaj k cerkvi spadajoče posesti so se imele zopet pridobiti za-njo in od premoženja odhajajočih se je imel izterjavati deseti fenik, da se poravnajo stroški komisije in za dotiranje jezuitskega kolegija. Vse to brez ozira na obstoječe postave, ra deželne svoboščine, dh, na naravno pravico vsakega poštenega državljana, po kateri sme zahtevati državno varstvo, zgolj kot izliv absolutizma, ki je stal v rimski službi in se boril za hierarhične smotre, pri tem pa pozabil na državne koristi.**)
protireformacija11, pravi na drugem mestu, „je oškodovala blagostanja s konfiskacijami, z izgonom najpridnejših, najbolj vrlih, najbolj obrtnih meščanov in je ovirala duševno povzdigo z vestno nujo. Jezuitje so dovršili delo. Naši mnogoizkušani domovini ni bila nikdar dana ugodnejša prilika, da se duševno in materialno povzpne kakor v drugi polovici 16. stoletja. Žal .. .115)
Dimitz tudi namigava, da je bila katoliška reformacija kriva, da je propadalo rudarstvo. Vsaj takrat, ko omenja, da se je odklonil gornega svet-
') Geschichte Krains. III. Th. 379.
’) Viktor Stc.ska: Naši denarji in kranjske spominske svetinje (Iz vest ja 1900, str. 116).
’) Dimitz A. Geschichte Krains, III. Th. 379.
h Geschichte Krains, III. Th. 332
5)	Urkunden zur Reformationsgeschichtc Krains. Laibach, 1868. — Eine Skizze dcr Reformation in Krain als Vorvvort. Th. III.
nika Junauerja načrt o „terceriji“ ali železniški prometni družbi na Kranjskem, pravi, da se mu vidi, da je verski antagonizem pripomogel k odklonitvi.1)
Govori tudi o neizmerni škodi, ki jo je naša domovina trpela s tem, da so se razrušile protestantske šole.2)
Kakor Avgust Dimitz, pripoveduje tudi Janez Trdina, ki na drugem mestu jako spoštljivo, da, vneto govori o Hrenu, sicer jako nedosledno, pa dobesedno, da v 17. stoletju Slovenci v vseh ozirih zapadajo, dočim mu je
16.	stoletje, (ko je prevladoval protestantizem na Kranjskem) „bilo zlati čas zgodovine našega naroda; celo dvestoletna doba svobodnega slovenskega vojvodstva se ne more temu stoletju na stran postaviti. V vseh obzirih je dosegel takrat naš narod visokost, kakršne ne prej ne pozneje.3)
In v zadnjem času čujemo iz liberalnega tabora celo klic, da se je zvršil zločin nad slovenskim narodom, ko se mu je vzelo luteranstvo.
Najbolj pa se vsi svobodomiselni kritiki in pisatelji in celo pesniki') spotikajo ob dejstvo, da je dal Hren sežgati protestantske slovenske knjige, in ga zato smešijo in napadajo, da je bil fanatik, zelot, sovražnik slovenske besede, slovenščine sploh . ..
Najprvo odgovarjamo, da resnico samo piši zgodovinar. In kdor hoče prav pisati zgodovino, prav umeti in ocenjati zgodovinska dejstva, se mora v duhu prenesti, zamisliti in zatopiti v dotično dobo, ki jo hoče opisati. Če ne, ne bo prav razumel duha in značaja one dobe in tudi ne vzrokov, pravice in smotra dogodkov. So dobe z železno roko in so dobe z mehko rokavico.
Kar tiče katoliško reformacijsko komisijo na Kranjskem, moramo vedeti, da jo je ustanovil nadvojvoda Ferdinand. Ustanovil jo je pa ob času, ko je veljalo geslo: Čigar kraj, tega vera (cuius regio, eius religio). Kot vladar v notranji Avstriji je imel Ferdinand kakor vsak drugi državni knez po avgsburškem miru izvestno pravico določiti vero-izpovedanje podložnikov v svojih deželah. V svojih dednih deželah je pa videl Ferdinand dve veroizpovedi: rimskokatoliško in „evangelijsko“. Prepričan pa je bil, da ne more uspešno vladati, če sti dve veroizpovedanji v deželi. Prepričan pa je bil tudi trdno, da je resnica le ena in sicer v katoliški cerkvi, zmota pa da je nova vera. In ker je bil prepričan, da je kot deželni knez dolžan skrbeti tudi za dušni blagor svojih podanikov, zato se je smatral primoranega, da skrbi za ohranitev, oziroma zopetno obnovitev katoliške vere, evangelijsko pa kot zmotno in pogubno pobija. In ker so se katoliške reformacijske komisije že na Štajerskem izkazale kot najboljše sredstvo za izvrševanje njegovih naklepov, zato je postavil tudi za Kranjsko tako reformacijsko komisijo.
Katoliška reformacijska komisija pa je postopala tako, da ni ostala nobena kaplja krvi na njenih rokah. Kakor smo že prej omenili, je krivo-
') Geschichte Krains, III. Th. 226.
’) tam, str. 380.
J) Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana, 1866, str. los, 116.
*/ Aškerc, Nove poezije, Ljubljana 1900: »Luteranski krcs“.
verce in krivoverstva sumljive osebe najprej pozivala prčdse in jih učila. Sprva je postopala milo. A ko milo ni hasnilo, je začela ravnati ostreje in začela narekovati kazni proti trdovratno nepoboljšljivim. Kaznovala jih je pa samo z globo ali z ječo ali jih je pa obsodila v izgon. V izgon obsojenim pa je še postavljala odlog in obrok.')
Kako se je pa v tisti dobi godilo katoličanom v protestantskih deželah ! Koliko katoliških nedolžnih žrtev je padlo na Angleškem! V primeroma kratki dobi 14 let je bilo zaradi katoliškega veroizpovedanja usmrčenih 61 duhovnikov, 2 plemeniti gospe in 47 katoliških laikov. Spomnimo se le Tomaža Mora! In ali ni celo „blagi“ Melanchton odobraval, da se katoliki sežigajo? Ali ni pohvalil Calvina, ki je 27. oktobra 1553. dal španskega zdravnika Mihaela Serveta sežgati na gromadi in napisal razpravo, ki v njej dokazuje, da ,iure gladii coercendos esse haereticos1? In kaj so prav ta čas počeli na Nemškem luteranci z neljubimi jim osebami!
Kakšna je bila 1.1604. usoda pravoznanca Henninga Brabant, mestnega glavarja v Braunschweigu! Brabant je bil s tamošnjo luteransko duhovščino zapleten v neko pravdo. Med sodnimi obravnavami se je kar naenkrat razširila govorica, da ga obiskuje hudič v podobi vrana. Moral je na raztezavnico, trikrat, po več ur. Da bi se oprostil strašnih muk, je rekel, da je voljan na vsa vprašanja, ki mu jih dajo, odgovoriti z ,da‘. In res je potrdil predloženo mu „izpoved“: S hudičevo pomočjo je hotel izdati mesto vojvodi braunšviškemu, ki si je lastil nad mestom in okolico gospodarske pravice. Hudič se mu je večkrat prikazal. Nazadnje je ž njim sklenil pogodbo za šest let. Hudič mu je obljubil, da mu bo pomagal v vseh položajih, naj se le vzdigne zoper gosposko, vse se mu bo posrečilo, postal bo velik gospod. On pa se je hudiču zapisal z dušo in telesom. Tako se je glasila na raztezavnici izvita „izpoved“. Pod predsedstvom župana Haverlanda so sodniki med mučenjem tako pili vino, da so bili vsi vinjeni. „Hudičev zaveznik in izdajavec“ je bil obsojen k grozni smrti. Na dan pred usmr-čenjem, 16. septembra 1604., je imel luterski propovednik z lece govor in je v njem razlagal, kako morajo krščanske oblasti postopati proti očitnim zločincem in hudodelcem, in da naj bogoljubni kristjanje take kazni gledajo in si jih k srcu vzemo. Dne 17. septembra so odpeljali Brabanta, že po raztezanju „nemiljeno raztrganega", na Hagenov trg na morišče. Najprej sta mu bila odsekana dva prsta desne roke. Potem so ga biriči na rokah in na prsih ščipali z razbeljenimi kleščami. Nato so ga popolnoma slekli, položili na mesarnico in ga skopili. Da ne bi nesvesten postal neobčutljiv za muke, so mu dajali krepilne vode. Krvnik je počasi z lesenim kladivom razbijal prsi, razparal telo, iztrgal srce in ga umirajočemu ovil okrog obraza. Do zadnjega diha je Brabant zatrjeval svojo nedolžnost: sodnji dan bo kričal in pričal zoper njegove mučitelje. Njegovo truplo so razkosali v pet delov in jih obesili na petera mestna vrata. Pet nedorastlih otrok nesrečnega
’) Prim. Peter v. Radics: Ucber cin „Protocoll Religionis Reformationis" in Krain (Vodnika Spomenik, 1859, str. 207, 208, 209.)
Brabanta je izgubilo vse svoje premoženje; živeli in umrli so v revščini in bedi.')
In ali ne zadene takratnih luteranskih predikantov sploh velika krivda pri preganjanju čarovnic? „Brez bojazni“, je pisal 1. 1635 J. M. Meyfart, »vpijejo in zahtevajo verige in vezi, stolpe in luknje, les in slamo, kole in palice, dim in ogenj smodnik in žveplo. Ali je tako ravnanje po izreku Gospodovem: »Učite se od mene, ker jaz sem krotek in iz srca ponižen ?“ Kje se je kdaj slišalo v levitski in krščanski cerkvi, v preroški in apostolski cerkvi, da so duhovniki in pridigarji v tako temnih, tako dvomljivih, tako nestanovitnih, zoprnih, nedokazanih in človeški radovednosti skoraj popolnoma prikritih rečeh vpili, vzdihovali in terjali blago in kri, telo in življenje? Jaz ne morem verjeti, in se tudi nikakor ne dd verjeti, da ima učitelj voljo ohraniti duše, ki ga žeja sežigati telesa." *)
Katoliška cerkev pa nikoli ni odobravala vere v čarovnice v tej obliki, kakor je bila razširjena med ljudstvom, in je obsojala čarovniške pravde. V Rimu ni bila sežgana ni ena čarovnica v vseh stoletjih, dočim se je sežgalo v protestantskih deželah veliko število čarovnikov in čarovnic. In katoliški duhovniki so stopali pogumno, večkrat z lastno smrtno nevarnostjo, v boj proti sežiganju čarovnic. Znan je frančiškan Spina, Italijan Vignato, učitelj cerkvenega prava M o lit or, Spanec Martin iz Ar lesa, Weyer, L o os, P. Adelrik Tanner T. J., pesnik P. Friderik Spee T.J., Lohr, Gregor VII., Aleksander IV. in Janez XXII.. ki so se vsi odločno izrekli proti čarovniškim pravdam.
In če naši mnogoizkušani domovini res ni bila nikdar dana ugodnejša prilika, da se duševno in materialno povzpne, kakor v drugi polovici 16. stoletja, če je bilo 16. stoletje res zlati čas zgodovine slovenskega naroda, če je v vseh obzirih slovenski narod res dosegel takrat visokost, kakršne še nikdar popred, kako je pa to, da so 1. 1573 na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in Hrvaškem spet buknili upori kmetov podložnikov, ki so se le z veliko težavo zadušili v krvi upornikov? Ali so bili uporov krivi morda možje, kakršen je bil Jožef pl. Lamberg, cesaričin višji dvornik in kasneje deželni glavar kranjski (f 1554), ki je svojim otrokom govoril:
Nc obtežujtc ubožca mi,
Naj sc pravica 11111 zgodi,
Varujte vdove, sirote vse,
Ob pravice naj ne pride nihče. *)
Ali taki, kakršen je bil WoIf pl. Stubenberg, ki je svoje sinove opominjal: ,Ravnajte s svojimi siromaki lepo, varujte jih davkov in ne jemljite volov, dajte radi v božjem imenu'?*)
‘) Janssen Johannes: Geschichte des deutschen Volkes. VI. II. 504, 505, 506.
’) tam, VIII. str 691.
’) Beschivert mit nichten den armen Mann, — Lasst ihm die Billigkeit ergan, — Beschiltzt Witvven und \Vaisen wol, — M ider Recht Nimand gescliehen sol. — Volf, Gc-schichtliche ltilder aus Oesterreich 115. (Janssen Johannes, Geschichte des deutschen Volkes, Vlil. Band, 119). — ") Tam.
22
O, ne! Upore so provzročili gospodje, kakršni so bili protestanski deželni stanovi, ki so 1. 1580 govorili nadvojvodi Karolu, hoteč ga strašiti: Sumljivi ljudje iz Solnograškega hodijo po deželi in lahko zapeljejo s svojimi nevarnimi govori kmete k novemu uporu, pa so dobili odgovor: Kmet se preveč dobro čuti doma na svojem mirnem posestvu, kakor da bi ga mogle samo besede razdražiti; pač pa se bo dal lahko pridobiti za upor vsled neskončnih rabot, terjatev, vsled trdega izvrševanja prava pri smrti, vsled na-rekavanja nezmernih kazni: ,na mesto da prisluškujejo govorjenim besedam, storč stanovi dosti bolje, če skrbč za to, da podložniki ne bodo preveč obremenjeni, da se ubožcem olajša stanje4. *)
Kako so ravnali ravno luterski gospodje s svojimi podložniki kmeti, se razvidi iz besed, ki jih je moral govoriti nadvojvoda Karol svojim deželnim stanovom: zaradi ,težke, nekrščanske silovitosti, neznosnega in pogubnega stiskanja4 ga zatirani ubožci vsak dan nadlegujejo in z bolestnimi tožbami pismeno in ustmeno prosijo pomoči; če se stanje ne zboljša, se enkrat lahko nepričakovano vse zdrobi, ,ali se bo pa Bog Vsemogočni od zgoraj usmilil proti vsakemu pravu in pravičnosti zatiranih ubožcev in poslal nad deželo strašne kazni4.2)
Vprašamo: Ali je bilo torej pod takimi luteranskimi gospodarji 16. stoletje zlati čas zgodovine slovenskega kmeta? Kmetje so si še le potlej malo opomogli, ko niso več mogli protestantski gospodarji ž njimi tako samolastno ravnati, potem ko je dal nadvojvoda Karol natanko vpisati davke in tlake kmetov.
In če sta po mestih in trgih cveteli o b r t n i j a in trgovina, ali ju je mari edino protestantizem privedel do razcvita? Kaj pravi, na primer gledč Ljubljane, v tem oziru zgodovina? Uprav katoliški Habsburžani: vojvoda Rudolf IV., cesar Friderik III., cesar Maksimilijan I. so oblagodarili zlasti ljubljanske trgovce z obilnimi in dragocenimi privilegiji, ki so bili Ljubljančanom nepreplačne vrednosti, ker so položili temelj poznejšemu tako brzemu in krepkemu razvoju stolnega mesta ljubljanskega.®)
In ali ni tudi nadvojvoda Ferdinand (II.) že 18. maja. 1600 potrdil svoboščine mesta Ljubljane?*)
Svoboščine Kranja pa je potrdil že 2. marca 1597. Radovljici je leta 1604 zagotovil varstvo vseh njenih pravic. Ge je pa ob začetku
17.	stoletja Novo Mesto in Kočevje res razpadalo, ali nista bila kriva požar in kuga, ki sta v obeh teh mestih razsajala? Kdo bo dolžil katoliško reformacijo, kakor da bi bila ona kriva propada! Pač samo tisti, ki hoče posnemati rimske poganske svečenike, ki so hujskali ljudstvo, da so elementarnih nezgod krivi kristjani! Obrtne zadruge in rokodelski cehi pa, s katerimi so obrtniki in trgovci tako uspešno branili svoje interese in s katerimi
') Hurter, Gesch. Ferdinand’« II. Bd. 2. 310 (Janssen 1. c. 119).
*) Tam.
3) Vrhovec J.: Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih, 154, 155.
4) Mittheil. 1866, 31.
so si tako lepo opomogli, alijihje mari ustanovil še le lute-r a n i z e m ?
In če so rudniki, Železniki propadali, kdo je bil vzrok?
Opustoševanje gozdov in naseljevanje kmetov po rovtih, vsled česar se je oglje podražilo; ker je bilo težko dobiti živila za klAdivnice, daleč v gozdih se nahajajoče in skoraj nedostopne; ker se je izgubilo pri delavcih, na Koroško se umikajočih, mnogo denarja; ker je bilo za Železnike pravno varstvo pomanjkljivo: proti rudarjem so oskrbniki nastopali samovoljno; zahtevali so od njih celo ,deseti fenik‘, če so menjali posest. Krive so bile tudi fiskalične odredbe komore in deželne gosposke, obdavčenje pridelkov, vina, osebni davek delavcev, visoke mostnine in drage vožnje po slabih cestah in potih; nestalnost cene železa na Koroškem, nepoznanje tržnih razmer v oddaljenejših tržiščih in nedostaja komisijskih ležišč v Ljubljani, v Trstu, na Reki in v Neapolu; devalviranje beneškega denarja, s katerim se železo plačuje, če se železarji ne silijo k baratto ali menjalni kupčiji, ki bi se morala odpraviti, da bi se moglo blago v gotovini plačevati. Krive so bile dalje elementarne nezgode, požari in povodnji pri klAdivnicah, in splošno zastajanje trgovine vsled turških naskokov na vzhodu dednih dežela. To so stvarni in v takratnih časovnih razmerah utemeljeni vzroki, zakaj je propadalo rudarstvo, ne pa verski prepiri.1)
In bili so vse drugačni, čisto kupčijski razlogi, zaradi katerih so kranjske kladivnice šle v boj proti res luteranskim ustanovnikom železniške prometne družbe. V vseh montanističnih aktih se omenja luteranstvo samo v štirih slučajih, pa še takrat sine ira et studio.4)
K na j dobrodelne j Šim zavodom v deželi je izvestno spadala ljubljanska meščanska bolnica. Pa kdo jo je ustanovil? Mar luteranci?
Meščansko bolnico je ustanovila 1. 1345. katoliška kneginja, Elizabeta, hči poljskega kralja Vladislava L, ki je 1. 1320 kot tretja soproga vzela Karola Roberta, kralja ogerskega, sina Karola Martela, kralja neapol-skega, iz francoske hiše Anjou, od 1. 1342 bila vdova, umrla pa 1. 1381. Na potu v Neapol se je najbrže kaj časa z veseljem pomudila v Ljubljani, da jej je pustila za spomin tako lepo ustanovo. Sčasom se je prvotna bolnična ustanova z darili in legati znatno povečala. Dobila je lepe darove oziroma legate 1444., 1469., 1507., 1515., 1518. leta, torej v času, ko o luteranizmu na Kranjskem še ni bilo ne duha ne sluha Dobila je prirastke in poboljške tudi kasneje: 1533., 1549., 1555., 1558., 1567., 1637. leta, pa kakor prejšnje so tudi te prirastke in poboljške preskrbeli ali katoliški deželni knezi (cesar Friderik IV. 1. 1444., cesar Ferdinand I. 1. 1549.) ali katoliški duhovniki (Jernej Slauantsch, duhovnik rožnovenske bratovščine, 1. 1518., Rupert K u p 1 e n i g, stolni prošt ljubljanski) ali osebe, ki so pomnožile prvotno ustanovo pod pogojem, da se opravljajo v bolnični cerkvi ob dolo-
‘) Prim. „gornega svetnika Riedel-a monografijo o litijskem rudarstvu v: Oester-rciehischc Zeitschrift ftlr Bcrg- und Hilttcmvcsen 1896. — Argo, 1900, 85.
’) Prim. Argo, 1900, 86.
22®
čenih časih ali svete maše ali molitve Materi Božji na čast ali vršijo druga dobra dela, torej osebe izvestno ne luteranske.1)
Drugo v Ljubljani obstoječo bolnico je bil pa ustanovil cesar Ferdinand I. za oskrbovanje iz turških vojsk se vračajočih bolnih ali ranjenih vojakov.2)
In tudi za to bolnico si je Hren pridobil zaslug, kakor smo videli zgoraj.
Kar pa tiče ..neizmerno škodo, ki jo je naša domovina trpela s tem, da so se razrušile protestantske šole“, siDimitz sam ugovarja. Saj sam pripoveduje na drugem mestu obširno o naseljenju in delovanju drugih učiteljev jezuitov, ki so tako požrtvovalno delovali v svoji gimnaziji od leta 1597 do leta 1773 in ki jim daje lepo izpričevalo: „Bili so duša protireformaciji, in ko so bili nemški šolski učitelji izgnani, so oni stopili na njih mesto in s o posvetili šoli vse svoje delovanj e.“ 3)
Ugovarja pa s svojo trditvijo o ,.neizmerni škodi“ tudi zgodovini. Kakor bi bili še le protestantje ustanovili v Slovencih dobre učne zavode! Ali ni že leta 1418 šolo sv. Nikolaja v Ljubljani ustanovil v družbi nekaterih meščanov župnik Jurij Hewgenreuter! In sploh je moralo biti v srednjem veku že dosti šol v deželi, ker vidimo toliko takratnih Slovencev v visokih službah celo v tujini. Prve nagibe za poznejše izobraževanje pa so morali ti rojaki naši dobivati v elementarnih šolah. In te osnovne šole, kje so bile tačas ustanovljene drugodi kakor pri župniščih! In ali niso tudi kasneje slovenski duhovniki vedno vneto delovali na šolskem polju? Spomnimo se župnika Jurija Kozine, ki je leta 1645 ustanovil v Rušah pri Mariboru šolo, ki je bilo v njej od leta 1645 do leta 1758 nič menj ko 6931 dijakov! Izobraževali so se v tej srednji šoli, ki je obsegala šest gimnazijskih razredov, tudi knezi, grofi, baroni in vitezi iz raznih krajev, vseh skupaj 635 plemičev. Ta šola je vzgojila 14 škofov, 18 opatov in 25 proštov in celo vrsto drugih slovečih mož svetnih stanov. Poučevali so le duhovniki Štajerci in Kranjci, sami Slovenci. Poučevala se je marljivo tudi slovenščina. Spomnimo se Maksa Leopolda barona Raspa (1673—1742), župnika kamniškega, Frančiška Mihaela Paglovca (1679 — 1759), župnika v Tuhinjski dolini, Petra Pavla Glavarja v Komendi (1721—1784), ki so takisto požrtvovalno ustanavljali in vodili učne zavode po lastni iniciativi, brez vsakega bodrila in brez vsake podpore od vladne strani. „Slovenska duhovščina je bila torej že od pamti-veka gojiteljica omike in prijateljica šole. Seveda se je vselej in povsod oklepala istega vrlega načela, kakršno je škof Slomšek izrazil v besedah: Katoliška vera bodi vam luč in materni jezik bodi vam ključ do prave omike... Sola pa, če prava ni, je bolje, da je ni.“*)
Se najbolj se pa nasprotniki zaganjajo v škofa Hrena in v katoliško reformacijsko komisijo, ker je upepelila nekaj protestantskih slovenskih
’) Primeri: Stesska Johann, Die Bttrgerspitalšstiftung in I.aibaeh (Mittheil. 1854, 25, 26.)
’) Mitth. 1854, 63.
’) Gcschichte Krains, III. 459.
4)	Benkovič Jožef: Slovenski duhovniki — gojitelji prosvete (Spomcn-Cviečc, 281).
knjig. Primož Trubar in drugi slovenski „reformatorji“, pravijo, so uvedli slovenski jezik v slovstvo in ga lepo izolikali; katoliški reformacijski odbor je pa mlado to slovstvo uprav vandalski sežigal, uničeval! Toda pomislimo: kakšen namen je imel Trubar, ko je pisal slovenske knjige, in kakšen smoter škof Hren, ko jih je sežigal? Iz rodoljubja samega bi Trubar, lahko rečemo, ne bil zapisal ni ene slovenske besede. Pisal je zato, ker je — izgnanec v tujini — spoznal pismo za edino pa tudi najboljše sredstvo za poluteranjenje svojih rojakov. .Škof Hren in njegova reformacijska komisija sta pa uničevala luteransko knjigo kakor seme plevela, ljuliko med pšenico. Da škof Tomaž ni bil nasprotnik slovenščini, priča zadosti dejstvo, da je gojil slovenščino v govoru in pismu. Če bi pa ne bil ta škof, podpiran od nadvojvode in cesarja Ferdinanda II., zatiral luteranizma v vseh njegovih pojavih, nemara danes Slovencev več ne bi bilo, kakor ni več baltiških Slovanov na severu. Sam Mommsen, slavljeni nemški zgodovinar, je v očitnem pismu na dr. Va-troslava Jagiča leta 1897 izrazil svoje prepričanje, da se je Avstrija postavila proti germanizaciji, ko se je postavila proti protestantizmu: „Da je bilo germaniziranje Avstrije mogoče, ako bi bili Habsburžani ob času protireformacije nastopili nasprotno pot, je prav tako gotovo, kakor da so jo (germanizacijo) že takrat za vselej opustili."
Le bodimo pravični! Niti škof Hren niti drugi katoliški slovenski duhovniki niso ovirali razvoja slovenstva. Obratno! Katoliška cerkev je bila tudi v tem oziru vedno dojnica slovenskega naroda.
„Kakor se mora v češko-slovanski literaturi velik del zaslug prisoditi katoliški duhovščini, prav tako je v slovenski literaturi. Od XVI. stoletja do naše sedanjosti se more katoliška duhovščina imenovati glavni no-sitclj slovenskega slovstva, najgorečnejši in najdelavnejši pospeševavec jezikovnega razvoja in olike. Vedno občevanje s slovenskim kmetskim ljudstvom jo, rekel bi, sili, da razumeva globljega duha jezikovega; po preseljevanju duhovščine v različne dele dežele postane pozorna tudi na najmanjše razlike v naglasu, na izgovarjavo posamnih zlogov, besedilo in skladbo itd. Naravno je, da se dd iz teh inačic narečja, če se količkaj pozna kaka sorodna slovanska govorica, storiti marsikaj koristnega za izoliko jezika. Stališče duhovščine napram ljudstvu dovaja skoraj nujno do zaključka in obstajajoča slovenska, dasi še slabotna literatura, podaja dokaz, da je zlasti prav katoliška duhovščina reprezentant slovenizma.
Le bodimo pravični in	hvaležno blagoslavljajmo	spomin najbolj zaslužnega	reformatorja slovenskega naroda, škofa Tomaža	Hrena. Združimo se	in
priznajmo vsi z Valvasorjem: „ T o m a ž Hren, deveti ljubljanski škof, ni le dosegel vseh svojih prednikov pohvale, ampak jo je še prekosil."4)
Le naj postane tega odličnega vladike geslo: „Terret labor, aspice praemium!" tudi naše geslo, — pa bomo uspešno delovali „ Dom o vini
k’	Pridv‘!“	Dr. Matija Prelesnik.
“) Dr. V. F. Klun: Heitriige	zur Literaturgeschichte von Krain (Mittheil. d h. V. f.	K.
1854, 4i.) — ’) Valvasor, Vlil. 568.
Še nekaj o Giril-Metodovem obredu.
Razpravo, ki smo jo o tem vprašanju objavili v „Katol. Obzorniku" pred nekaj meseci1) je vzbudila mnogo zanimanja, a provzročila tudi strastne, neosnovane napade.*) Stvarne kritike smo pogrešali Ako se iznova bavimo z istim predmetom, ne storimo tega z namenom, da bi nadaljevali brezplodno polemiko in najmanj, da bi poniževali grško unijatsko cerkev — temu moramo odločno ugovarjati — marveč ker mislimo, da je delovanje sv. Cirila in Metoda važno in zanimivo dovolj, da se vsestransko osvetli.
Dokaze, ki smo jih zadnjikrat navedli za rimski obred svetih apostolov, hočemo tu izpopolniti oziraje se na cerkveno-politične razmere, ki so v njuni dobi vladale med rimsko in grško cerkvijo. O usodi glagolskega bogoslužja izpregovorimo še o priliki.
Znano je, da se je ob času sv. Cirila in Metoda prvič pojavil razkol med vzhodom in zapadom. Poleg nekaterih globljih vzrokov, kakršni so bili: razlika v liturgiji in cerkveni disciplini, vmešavanje grških cesarjev v cerkvene zadeve (bizantinizem), poleg spletkarij Focijevih je zelo poostril na-sprotstvo med Rimom in Carigradom prepir za patriarhalne pravice v nekdanji rimski prefekturi 11 1 y r i c u m,3) to je v pokrajinah, ki so bile tedaj zasedene od Slovencev, Hrvatov in Bulgarov. Vanj sta bila nehotč zapletena tudi sveta apostola. In za sodbo o njunem razmerju do Rima, o liturgiji, ki sta jo vpeljala v Panoniji, kakor tudi o ravnanju svete stolice v zadevi slovenskega obrednega jezika je ta borba odločilne važnosti. Vse navedene točke, ki bi se zdele komu še negotove in
') „Katol. Obzornik". Zv. II. str. 115 sl.
’) Nepristransko je poročal o našem članku italijanski katol list *I.a Ricrcazione", (16. Ottobre 1901). Kar je pa „Edinost“ poslala v svet pod firmo štajerskega duhovnika (št. 164) kot odgovor na naša izvajanja, ni vredno da bi omenjali. Tržaški ,,1’iccolo" (z dne 29. okt.) in „Slov. Narod" sta celo našla, da smo pisali zoper glagolsko bogoslužje (!) in za njima je isto ponavljalo hrvatsko „Jedinstvo“. Poslednji list je priobčeval kar cele članke, dolžil „Obzornik“, da je podkupljen od vlade in napadal presveti, knezoškofa, češ da on »namiguje svoj klerikalnoj slovenskoj štampi, da ustanc proti težnjama Slovcnaca, proti staroslovenskome obredu". („Jedinstvo“, broj 88). Med Hrvati, piše umni člankar, bi se kaj tacega ne moglo zgoditi V 48 urah bi moral preminiti list, ki bi se vzdignil zoper glagolico (!) — Navedli smo te časnikarske izjave, ker so zanimiv dokaz, kako se dandanes dela javno mnenje. Ljudje, ki ne poznajo niti temeljnih pojmov, ki ne ločijo, kaj je grški in kaj rimsko - slovanski (glagolski) obred, kritikujejo razprave in pošiljajo lažnjive vesti v svet. Na njih podlagi pa drugi pišejo članke in napadajo osebe, ne da bi razpravo samo prebrali. To je liberalna temeljitost!
*) Cesar Konstantin Veliki je-razdelil državo v štiri prefekture: Oriens, Illyricum orientale, Italia, Gallia. Vsaka prefektura je obsegala več diecez, tako lllyricum orientale: Macedonijo in Dacijo; k Italiji pa je pripadal lllyricum occidentalc s provincijami: Panonia, Noricum, Savia, Iialmatia. (Zosimus: Historiae. L. 11. c. 33. ed. Becker pag. 38 scq.i V omejenem prepiru se je šlo najprej za patriarhalne pravice v vzhodnem llyriku, pozneje tudi v zapadnem.
dvomljive, se razjasnč, če presojamo razmere s tega cerkveno-politič-nega stališča.
Da prav razumemo pomen in razvoj prepira za patriarhalne pravice nad Slovani, treba je, da posežemo nekoliko stoletij nazaj.
V starokrščanski cerkveni organizaciji j'- bila oblast patriarhov veliko večja kakor dandanes. Mnogo, kar je sedaj pridržano sveti stolici, so tedaj izvrševali patriarhi. Imeli so pravico: potrjevati in posvečevati škofe in nadškofe, pa tudi duhovnike v svojem okrožju, ali pa jih odstavljati, sprejemati prizive proti njih razsodbam, voditi cerkvene zbore i t. d.1)
S patriarhijo pa je bila v ozki zvezi tudi liturgija. V vsaki izmed treh starih patriarhij, katere omenja nicejski cerkveni zbor (can. 6.): v rimski, antiohijski in aleksandrijski nahajamo posebno liturgijo,2) katero je patriarh razširjal po škofijah svojega okrožja. Isto so skušali storiti pozneje tudi carigrajski patriarhi po vseh cerkvah, ki so bile od njih odvisne.
Odkar je namreč postal Carigrad stolno mesto vzhodnega rimskega cesarstva, so se prizadevali škofje tega mesta, da pridobč patriarhijsko oblast nad vsem orientom Ker so grški cesarji podpirali njih težnje, se jim je to hitro posrečilo. Že drugi splošni cerkveni zbor v Carigradu (leta 381) je navzlic ugovoru rimske stolice priznal carigrajskemu škofu „prvaštvo časti" (primatum honoris) takoj za rimskim škofom z motivacijo, da je Carigrad ,,Novi Rim“ (can. 3.).
S to častno stopinjo ni bila združena nikaka oblast nad orientalskimi škofi in metropoliti. Vendar so jo carigrajski škofje že v teku petega stoletja dejansko izvrševali. Na kalcedonskem cerkvenem zboru pa si je dal Anatolij prisvojene pravice od vdanih škofov potrditi. In kanon 28. tega koncila je določal, da izvršuj škof v „Novem Rimu“ patriarhalne pravice v Aziji, Pontu in Traciji. Rim tega kanona ni nikdar priznal in papež Leon I. je opravičeno ugovarjal pišoč cesarju Marcianu; „naj je Anatolij zadovoljen, da je škof cesarske stolice, katere pa ne more izpremeniti v apostolsko stolico.11 '1)
Toda zasnovanih razmer v orientu papež ni mogel izpremeniti. Patriarhi v Antiohiji, Aleksandriji in Jeruzalemu *) so bili čedalje bolj odvisni od Carigrada. In ko so mohamedovski Arabci osvojili Sirijo (l. 639.) in Egipet (l. 640.), je bila njihova moč popolnoma strta.
‘) Sim Aichrer: Compcndium iuris ecclesiastici pas- ssc
2) V antiohijski patriarhiji in tudi v jeruzalemski, ki je bila izprva z njo združena, je bila vpeljana liturgija sv. Jakoba, v aleksandrijski liturgija sv. Marka, v rimski patriarhiji je bila poleg prave rimske liturgije sicer v navadi po nekaterih krajih tudi milanska in gotska (mozarabska). Toda že Karol Veliki in za njim vsi drugi papeži so na zapadu skušali povsod vpeljati rimsko liturgijo. Wetzer in Welte: Kirchenle.vicon, članek: Litur-gien (Kossing-Kaulcn). Zv. Vlil. str. IS sl.
') Epist. 104.: Satis sit praedieto (Anatolio), quod vestrae pietatis auxilio et mei favoris assensu episcopatum tantae urbis obtinuit. Non dedignetur regiant civitatem, quam apostolicam non potest faeere sedem. (Mansi: Collect. VI col. tvi.)
*) Jeruzalemskemu škofu je tudi kalcedonski zbor prisodil patriarhalno oblast nad Palestino.
Po vsem orientu so zdaj carigrajski škofi izvrševali pravice patriarhov, potrjevali in posvečevali škofe, sklicevali cerkvene zbore in podložnim škofijam vsiljevali svojo liturgijo.
Rimska stolica nasproti grškemu nasilstvu ni mogla druzega storiti, kakor da je čuvala svoje patriarhalne pravice na zapadu in v Illyriku. A prav tu je prišlo med Rimom in Carigradom do razpora.
V okrožju nekdanje rimske prefekture Illyricum so se v teku šestega in sedmega stoletja naselili razni slovanski rodovi: Slovenci, Hrvatje, Srbi, Bulgari. Nekateri grški cesarji so lojalno priznali patriarhalne pravice rimskih papežev nad temi rodovi in jih pozvali, naj pošljejo svoje duhovnike k njim. Tako je cesar Heraklij zahteval za Hrvate in Srbe rimskih duhovnikov, ki so pri njih vpeljali rimski obred.1)
A ktnalu je začelo carigrajske patriarhe skominati po teh slovanskih pokrajinah. Že cesar Leon III. je 1. 731. svojevoljno odtrgal vzhodni Ilyrik rimski patriarhiji in ji ugrabil celo južno Italijo (Sicilijo in Kalabrijo).
Znani razkolnik Focij je prvi začel izvrševati patriarhalne pravice v Bulgariji, odposlavši tje nekaj grških duhovnikov, da bi poučevali ljudstvo v krščanski veri (1. 865). Toda Grki so bili malo kos svoji nalogi. Zato se je bulgarski knez Boris rajši obrnil v Rim in prosil latinskih duhovnikov. Papež Nikolaj I. je bil vesel, da se je del starega I!yrika nepričakovano povrnil k rimski patriarhiji in je takoj poslal škofa Pavla iz Populonije in Formoza iz Porto z nekaterimi izvodi sv. pisma in potrebnimi cerkvenimi knjigami v Bulgarijo (I. 866). Ti so ondi razširjali krščansko vero z velikim uspehom, a tudi v vsej Bulgariji vpeljali rimsko liturgijo. Grški duhovniki so se na povelje Borisovo morali umakniti in vsi sledovi grške liturgije so se zatrli.2) Nočemo trditi, da je bilo tako ravnanje umestno, zlasti ne v onih krajih, kjer se je bila grška liturgija že udomačila A iz tega spoznamo: kako strogo je rimska stolica pazila, daje bil rimski obred vpeljan po vsej njeni patriarhiji, in kako je odbijala vsak vpliv grške cerkve na njeno okrožje.
Skoraj ob istem času, ko so se vršili ti dogodki v Bulgariji, sta pričela sveta Ciril in Metod misijonsko delovanje v Moravi in Panoniji (I. 863). In z veliko verjetnostjo smemo sklepati, kaj je bil vzrok, da ju je papež pozval v Rim.3) Ker sta sveta brata bila grška duhovnika, poslana iz Carigrada in sta delovala v okrožju rimske patriarhije, morala sta biti preje od papeža pooblaščena.4) Spoznavši njuno vdanost do svete stolice, in
‘) Constantin Porphyrogenit.: „l)c Administrando Imperio c. Sl.
’) HergenriJther: Photius II. str. 625. — Gfrbrer: Byzantinische Gcschichten II. str. so.
') Legende navajajo mnogovrstne vzroke, zakaj sta sv. Ciril in Metod potovala v Rim. Češka legenda pravi, da sta šla tje iz same pobožnosti; panonska poroča, daje papež Nikolaj hotel poznati ta angela Gospodoga bolgarska, da sta hotela dobiti od papeža potrjenje svojim cerkvenim knjigam.
4)	Ginzel ,Gesch. der Slavenap. str. 40) meni, da sta morala sveta apostola takoj ob prihodu v velikomoravsko kraljestvo od pasavskega škofa biti pooblaščena za izvrševanje duhovniških opravil. Gotovih poročil o tem nimamo. Toda če prav sta že preje
preverivši se, da nista prišla iz sebičnih, strankarskih namenov v Panonijo, temuč zato, da delujeta za večni blagor slovenskega ljudstva, rimska stolica ni imela vzroka jima nasprotovati. Papež Hadrijan II. ju je posvetil v škofa, in Metod se je po Cirilovi smrti celo z dostojanstvom metropolita vrnil v Panonijo. A varstvo svojih patriarhalnih pravic zlasti glede na liturgijo, ki je bila v Panoniji že pred njinim prihodom v veljavi, je morala sveta stolica vsaj od njih zahtevati.
Sv. Metod je zdaj postal škof rimske cerkve, ali (da govorimo še natančneje) rimske patriarhije, in moral je izpolnovati vse, kar so bili dolžni izpolnovati drugi škofje na zapadu. Zveza z grško patriarhijo je morala torej prejenjati. In res se nam v daljnem razvoju cerkvenih zazmer na slovenskem jugu očitno pokaže razlika med sv. Metodom in grško cerkvijo.
Grke je silno bolelo, da so rimski misijonarji delovali v Bulgariji. Pregovarjali so Borisa, naj izžene latince in sprejme zopet grške duhovnike. Iz političnih vzrokov se je bulgarski knez res začel nagibati k Carigradu. Ob splošnem cerkvenem zboru 1. 869. so Grki spravili tudi bulgarsko vprašanje v razgovor. O razporu med Rimom in Carigradom se je razpravljalo pri posebnem posvetovanju, katerega so se udeležili patriarhi: carigrajski, antiohijski, jeruzalemski, aleksandrijski in papeževi poslanci. A orientalci so tu odločili v prilog carigrajskemu patriarhu, ker je tako želel cesar Bazilij. Papeževi poslanci so zaman ugovarjali') In celo patriarh Ignacij, kateremu je bil prav kar Rim pripomogel, da je dobil nazaj svojo stolico, se je dal pregovoriti, da je posvetil za Bulgarijo nadškofa Theophylakta (?), ki je z mnogimi grškimi duhovniki 1. 870. tja odšel. Latinci so morali deželo zapustiti. Papež Hadrian II. in za njim Janez VIII. sta opetovano ugovarjala novi uredbi cerkvenih razmer Poslednji je grozil Ignaciju celo z odstavljenjem in grškim duhovnikom z anatenom, ako se ne umaknejo iz Bulgarije.'2) A Bulgarija je bila rimski patriarhiji za vselej izgubljena.
Od tod seje grški vpliv hitro širil tudi po Srbiji in Hrvatski. Ko je leta 870. cesar Bazilij poslal v jadransko morje oddelek grškega brodovja, da bi od tod pregnal roparske Saracene, je porabil to priliko, da se je polastil mnogih mest in otokov ob dalmatinskem obrežju in si podvrgel primorske Hrvate. Pa tudi druge Hrvate in Srbe je pregovoril, da so priznali vrhovno oblast Bizantincev, podelivši jim pravico, da smejo prosto voliti svoje župane. Politična odvisnost pa je povzročila, da so ti rodovi postali tudi v cerkvenih zadevah odvisni od Carigrada. Bazilij je takoj poslal grške duhovnike v deželo, kiso izpodrinili rimske duhovnike in vpeljali grški obred.3)
Rim je iznova ugovarjal kršenju patriarhalnih pravic. Papež Janez VIII. se je v nekem pismu na srbskega župana Mutimira pritoževal, da prihajajo
tako oblast dobila, za obširno misijonsko in organizatorifino delovanje jc bilo treba papeževega pooblaščenja.
') Hergenrbther: Photius II. str. 137 sl
'Jl I)r. Giovani Markovič: (tli Slavi Ed 1. Papi Vol. 11. str. 510
*) Constantinus Porphyrogenitus: De Administrando Intperio c. 29. Opp. HI PS- H9.
tuji duhovniki od vseh strani v njegove dežele, proti cerkvenim kanonom izvršujejo cerkvena opravila in delajo pohujšanje. Zato ga opominja, naj se po zgledu svojih prednikov vrne k panonski škofiji in prizna za svojega višjega pastirja Metoda, katerega je rimska stolica ondi postavila.1)
Tu stavi papež sv. Metoda očitno nasproti grškim duhovnikom. Nihče ne more reči, da je papež zato ugovarjal grškim poslancem, ker so bili razkolniki ali pa učili krivoverske zmote, in da je priporočal Metoda, ker je bil pravoveren in zedinjen z Rimom. Pomniti je, da se je to grško misijonarstvo po Bulgariji, Srbiji in Hrvatski vršilo za drugo vlado patriarha Ignacija (867—877.) Grški duhovniki so bili poslanci pravovernega, z Rimom zedinjenega škofa. In vendar se je apostolski sedež upiral njih delovanju in pozival Srbe, naj se vrnejo pod oblast sv. Metoda. Med njim in temi Ignacijevimi poslanci je morala torej biti neka razlika in sicer ta, da je bil sv. Metod rimski škof. Njegovo oblast in ž njo tudi svojo liturgijo je sveta stolica branila proti grškim vrinjencem.
Jeli papeževo pismo na srbskega župana imelo zaželjeni uspeh, nam listine ne poročajo. Skoraj gotovo so Srbi ostali pod vplivom carigrajske cerkve. A gotovo se je izvršil prevrat pri Hrvatih, ki so priznali rimsko patriarhalno oblast in vzprejeli rimski obred. Znamenito je v tem oziru pismo Janeza VIII. diakonu Theodoziju, ki je bil izvoljen za škofa v mestu Nona. Papež ga opominja, naj se ne o z i r a n a G r k e in naj se spominja od kod so prej el i njegovi pradedje verske resnice, sveti obred in škofovsko dostojanstvo.4)
Sedaj postojmo in zgodovinskim dejstvom dostavimo nekaj pripomb!
Iz dogodkov, ki smo jih opisali, je razvideti, kolika napetost je vladala v Cirilometodovi dobi med Rimom in Carigradom uprav zaradi slovanskih narodov. Vsaka cerkev jih je hotela podvreči svoji duhovni oblasti.
Liturgija pa je bila zunanji izraz duhovne odvisnosti. Zato je vsaka cerkev skušala med njimi vpeljati svojo liturgijo. Zlasti je rimska stolica strogo pazila, da se ni z grškim obredom širil vpliv carigrajske cerkve v okrožje njene patriarhije.
Ali je torej mogoče, da bi bili papeži v Panoniji dovolili to, kar so z vso silo skušali zabraniti v Bulgariji, Srbiji-in po Hrvatskem? Ali bi se ne
') Montemero, duci Slavoniae. Admonemus te, ut proge nitorum tuorum secutus morem, quantum potes, ad Panoniensium studeas reverti dioecesim. Etquiaillic iam, Deo gratias, a sede h. Petri apostoli episcopus ordinatus est, ad ipsius pastoralem recurras solicitudinem (Rački: Documenta Historiae Croaticae str. 3t>7. Ginzel 1. c. str. 57.)
’) Pismo z dne 4. junija 879.: Monemus sagacitatem tuam, ne in quamlibet partem aliam declines, et contra sacra venerabilium patrum instituta episcopatus gratiam rcciperc quaeras .. . sed toto corde, totaque voluntate ad gremium sedis apostolicae, unde anteces-sorcs tui 1 e g i s d o g m a t a m e 11 f u a , c u m s a c r a e i n s t i t u t i o n i s forma, s u m m i q u e s a c e r d o t i i h o n o r e m su m p s e r u n t, r c d e a s (Man,si, Collect. XVII. Epist. 183. col. 124 ; Ginzel 1. c. pag. 115.) — Besede „sacrae institutionis forma“ se morejo le na rimsko liturgijo nanašati.
bil z grško liturgijo odprl carigrajski cerkvi vpliv do, gorenje Donave in preko nje do severnih Slovanov? In ni li prav ta vpliv Rim hotel preprečiti ?
Tedaj, ko je moravski knez Rastislav poslal v Carigrad po duhovnike za svoje ljudstvo, je pretila velika nevarnost, da se Slovani nagnejo k grški cerkvi. Odvrnila jo je pravičnost svetih bratov, ki sta odkritosrčno priznala, da je Panonija „dežela sv. Petra“ ') in zato varovala pravice njegove stolice.
Papeži pa so prav zaradi tega, ker so Grki skušali sveti stolici odtujiti slovanske rodove, tem dovolili izreden privilegij bogoslužja v domačem jeziku in se zadovoljili s tem, da je latinski evangelij označeval rimski značaj slovenske maše.
Preiskujmo torej obredno vprašanje s kakršnegakoli stališča: s pravnega, jezikoslovnega ali pa cerkveno-političnega, vedno dobimo isti zaključek: Obred svetih apostolov je bil obred rimske cerkve, kateri Sta Služila.	Dr.	Jož.	Gruden.
Apologetične misli.
X. Liev Tolstoj — izobčen.
Vi me povprašujete, prijatelj, zakaj je ruska cerkev Tolstega izobčila, ko vendar Tolstoj tako poudarja potrebo vere?
Resnica je, Tolstoj z vso resnobo poudarja potrebo vere.2) Le vera more rešiti človeštvo, ker le vera daje življenju zmisel, in življenje brez zniisla --ali je tako življenje vredno življenja? To je velika ideja, ki si jo je priboril Tolstoj v svojem dolgem življenju, po mnogih blodnjah, po mnogih dvomih, po mnogih mukah. A skoraj bi lahko rekli: to je tudi edina, nepremična ideja	njegovega življenja!	Vse se mu	maje	pod nogami,
le ta ideja ga drži; vse mu miglja pred	očmi,	le ta ideja	je še	stalna; vse
mu bega motno po duhu, le ta ideja je še mirno-jasna. Toda tudi ta edina nepremična ideja nima tiste jasnosti, tiste mirnosti, ki jo morajo imeti ideje-vodnice življenja. Ako motrimo vsebino te ideje, uzremo v njej več drugih idej, idejo o Bogu, o moralnosti, o posmrtnosti, in teh idej duh Tolstega ne more mirno, stalno, jasno in določno motriti, ampak se zbega, zmoti, če upre vanje svoj pogled.
Če Tolstoj danes ali jutri umrje, lahko porečemo: eno dragoceno, veliko resnico je v velikih	zmedah naše	dobe	Tolstoj moško	in resnobno
branil — da brez vere,	da brez Boga,	brez	moralnosti,	brez	posmrtnosti
življenje ni vredno življenja, in zato mu mora biti človeštvo hvaležno; a
•
‘) Besede sv. Metoda na cerkvenem zboru v Solnogradu (1‘anon. legenda'.
') Primeri razpravo: Ali je življenje vredno življenja? (K.. O. 1901. št. 3.)
žal! branil je tudi te eno resnico; druge tudi velike, tudi dragocene, tudi potrebne resnice je ali preziral ali zametaval, zato je umrl izobčen od svoje cerkve!
Tolstoj je toliko zavrgel, da ga je ruska cerkev morala izobčiti.
Zares čudna je usoda, tega izrednega moža! Ozrimo se s psihologičnega stališča na to življenje! Zakaj ni le zanimivo, ampak značilno in poučno, odlomek iz verske psihologije naše dobe!
Psihologični razvoj Tolstega je bil nekako tak le. Tolstoj je bil versko le slabo vzgojen. V ruskih krogih, v katerih je za mlada bival Tolstoj, nima vera, kakor sam toži, malone nobenega vpliva več na življenje. Iz njih življenja bi bilo težko dognati, ali sploh kaj verujejo in če verujejo, kaj. Vsa njih pobožnost so le še ostanki vnanjega formalizma, ali, kakor pravi Tolstoj, prazne, brezzmiselne geste. Ni čuda, da je Tolstoj na gimnaziji izgubil še tisto malo, kar mu je iz mladosti vendarle še ostalo. Kar pa je huje, mu je tedaj Voltaire tudi oskrunil s svojim nagotnim cinizmom verska čuvstva, zlasti čuvstvo za cerkev. Voltaire cerkve ne pobija z umskimi razlogi, ampak samo z zasmehom, z lascivnimi dovtipi, s frivolnimi opazkami, z lehkomišljeno skepso. Kar pa frivolnost zamori, to nikdar več ne kali! Že tedaj bi se bilo dalo sklepati, da Tolstoj ne bo nikdar iskal katoliške cerkve — zakaj katoliško cerkev mu je pred vsem oskrunil Voltaire! —, a da bo tudi težko še kdaj našel svojo rusko cerkev. Bilo je že tedaj zelo verjetno, kar je pozneje rekel o njem ufski škof Antonij: „Tolstoj se bo spreobrnil kot mislec, a kot človek komaj da!“ Po študijah je prišla Tolstemu doba, ko je globoko zablodil v mlakuže moderne družbe. Sam piše o tem in pravi, da so ga imeli kljub temu za „relativno moraličnega“ moža. Tako je živel leta in leta. Toda ker ni našel pravega zadovoljstva, miru in sreče, ampak se ga je bolj in bolj polaščal obup, je začel preiskavati, kje tičf vzrok. Razmišljal je o zmislu življenja.
Dolgo je iskal Tolstoj zmisel življenja. Študiral je filozofe, a filozofija mu ni mogla odkriti zmisla življenja. Vpraševal je vede, toda tudi vede mu niso mogle raztolmačiti zmisla življenja. Pač pa mu je pustilo to raziska-vanje nekaj drugega v srcu. Tolstoj se je bavil večinoma le z zapadnimi nemškimi filozofi. Nemška filozofija pa je prepojena s protestantizmom. Zato ni čuda, da mu je protestantizem otroval dušo. Odgovora na vprašanja življenja mu nemška filozofija ni mogla dati, a pustila mu je v duši nemški racionalizem. Tolstoj	ni	bil zadovoljen z odgovori	nemške filozofije,	a duh
nemške filozofije	ga	je	vendar prevzel. Odslej je	Tolstoj v	principu	pro-
testant. Merilo vsega spoznanja in vse resnice si je sam. Kar sam spozna za resnično, le to	mu	je	resnično; kake avktoritete, ki bi ga	mogla poučiti,
ne priznava več.	I)a	bi	Bog sam mogel razodeti	človeštvu	resnico,	ki je
človek s svojim slabotnim, omejenim umom#ne more doseči, tega Tolstoj ne more več dopustiti. Da more Bog dati človeštvu avktoriteto, živo učiteljstvo, ki naj uči človeštvo resnice, tudi to mora Tolstoj tajiti.
Tu je peripetija v življenju Tolstega. Tolstoj bo našel vero, a ker ne bo našel cerkve, ne bo našel vere, ki bi bila zmožna zadovoljiti duha in srce ne temu ali onemu, Dragomiru ali Tolstemu, ampak človeku sploh, človeštvu sploh.
In zares! Ko ni našel Tolstoj nikjer odgovora velikim vprašanjem življenja — in vendar odgovor mora biti, ker je vprašanje! — je spoznal, da treba verovati. Spoznal je za resnično in zatorej je imel za resnično, da le vera more dati in da le vera daje odgovor!
Začel je proučavati, kaj treba v.erovati in kje je ta vera. In zopet je spoznal, dani mogoč zmisel življenja brez Boga, brez posmrtnosti, brez moralnosti. Preučeval je buddhizem, mohamedanizem, a posebno krščanstvo. Spoznal je, da je resnica v krščanstvu. Zakaj v krščanstvu so jasno izražene resnice, brez katerih življenje nima zmisla. Toda krščanstvo uči tudi še druge resnice, in krščanstvo je vtelešeno v cerkvi ... In tukaj Tolstoj ni mogel naprej! Na pot mu je stopil duh protestantizma, racionalizem. Tolstoj je videl, da ljudstvo iz Cerkve črpa vero, ki daje življenju zmisel, in začel je hoditi v cerkev. Eno leto, pravi sam, je hodil v cerkev, postil se, molil... a le za poskus! Pri maši je molil: „Ljubimo se med seboj in bodimo edini v veri“ — izpustil pa je naslednje besede: „in verujmo v Očeta in Sina in Svetega Duha“, ker jih ni mogel umeti. Videl je, kako ljudstvo prejema evharistijo, tudi on jo je enkrat prejel, a le z odporom v duši je izpovedal vero v resnično pričujočnost Kristusovo, ker je ni mogel umeti. Prišli so prazniki: vstajenje, vnebohod, binkošti... Tolstoj ni maral misliti nanje, zakaj ko bi mislil, bi jih moral zavreči, ker njih skrivnosti ni mogel umeti. Tolstoj ni mogel verovati, ker ni mogel umeti! Tolstoj je hotel umeti, potem še le verovati. Tolstoj je v sebi iskal središča vse resnice. Tolstoj je svoj um postavil za merilo in sodilo vse resnice.
Naravno, da v tem stanju Tolstoj ni mogel dolgo ostati. Kar mu je bilo nedoumno, o tem je sodil, da je neumno. Cesar ni mogel spoznati, to je imel za neresnično. Kar se njemu ni zdelo racionalno, to je proglasil za irra-cionalno: za blodnjo in zmoto, za prevaro in laž.
Tolstoj je začel ločiti v krščanstvu resnico in zmoto, čisto vero in praznoverje. Ker Cerkev zajema krščanstvo iz tradicije in svetega pisma, je tudi v tradiciji in sv. pismu začel ločiti resnico in zmoto. Bral je sv. pismo. Kar mu je bilo popolnoma jasno in umevno, to je podčrtal z višnjevim svinčnikom, če pa je bil izrek Kristusov, pa z rdečim. Cesar ni umel, ni podčrtal. Potem je umevane dele zopet prebiral, in če se mu je iz njih pojasnil kak neumeven izrek, je sedaj tudi tistega višnjevo ali rdeče podčrtal. Kar je bilo rdeče podčrtano, to je bilo po njegovem mnenju bistvo krščanstva, potrebno vsem ljudem, češ zato je Kristus to povedal tako jasno, da bi je umeli vsi. Kar je bilo višnjevega, to je bilo mnenje apostolov. Morda, pravi Tols oj, bodo drugi ljudje kaj drugega podčrtali. Kar bodo vsi podčrtali, to je pravo bistvo krščanstva.
Po tem razvoju je prišel Tolstoj do svoje sedanje vere. Najprej je našel v evangeliju kot bistvo krščanstva nauk, da se človek ne sme s silo ustav-
1 jati zlu. Skoraj potem je ta nauk tako preobrazil, da se mora človek pasivno ustavljati zlu, to je, da ne sme sodelovati s tem, kar je zl6. Sila je zlo, pravi Tolstoj, a država sloni na sili. Zato človek ne sme priznavati države, ne ji služiti. Človek ne sme v državno službo, ne v vojsko, tudi ne sme plačevati davkov. Tudi cerkev je zl6. Porušiti je torej treba tudi cerkev. Tako je dospel Tolstoj do popolnega anarhizma.
V zgolj verskem oziru je ohranil neke splošne osnovne resnice. Ko govori o verski vzgoji mladine, uči kot bistvo krščanstva tole: Človek ni prišel na svet po svoji volji. Zato tudi ne sme živeti po svoji volji, ampak po volji onega, Boga, ki ga je poslal. Le tedaj bo srečen, če izpolnjuje božjo voljo. A kaj je božja volja? To, da naj bomo vsi srečni. Pomoček za to pa je le eden: stčri drugim, kar hočeš, da drugi tebi storč!
V odgovoru na poslanico ruske sinode je svojo versko izpoved tako le formuliral: Jaz verujem v Boga, ki ga pojmujem kot Boga, kot ljubezen, kot pravir. Verujem, da je prava sreča ljudi v tem, da izpolnjujejo božjo voljo. Božja volja pa je, da se ljudje med seboj ljubijo, t. j. da vsak stori drugim, kar želi, da bi tudi drugi njemu storili Zmisel življenja je le v tem, da človek množi v sebi ljubezen. Ta ljubezen ga privede v tem življenju do vedno večje sreče, po tem življenju pa mu donese tem večje blaženstvo, čim večja je bila. Ljubezen pa obenem pripravlja božje kraljestvo na zemlji, to je družabni red, v katerem ne bo več ne prepira, ne goljufije, ne sile, ampak zloga, resnica, bratoljubje. Verujem, da je edini 'pomoček, ki pospešuje ljubezen med ljudmi, molitev; ne očitna, skupna molitev, ampak zasebna molitev. Z molitvijo mora človek okrepiti v sebi zmisel za življenje in zavest, da je zmisel življenja volja božja.
Tolstoj je potemtakem zavrgel vse skrivnosti krščanstva, sv. Trojico, božanstvo Kristusovo, cerkev, zakramente, vse vnanje bogočastje. Vse to mu je zmota, laž in prevara. Pod vtisom poslanice, s katero ga je ruska sinoda izobčila, rabi v odgovoru o najsvetejših rečeh krščanstva celo odurne izraze, izraze, ki jih nočem ponavljati iz spoštovanja do starega, razburjenega moža.
A tudi to, kar je Tolstoj še ohranil, je nejasno, nedoločeno, subjektivno, v vedncm razvoju.
Tolstoj nc taji Boga; nasprotno, Tolstoj se bori proti agnostikom, ki ga tajč. Agnosticizem, pravi Tolstoj, je ateizem. A nič ne dokazuje bolje, da biva Bog, kakor ravno poskusi evolucionistov, da bi razložili moralnost, ki se ne dd razložiti brez Boga. Toda če Tolstoj priznava Boga, taji vendar božjo osebnost. Pravi, da je tako umevanje o Bogu krivo. In zakaj ? Zato, ker je osebnost omejitev, a Bog je brez meje. Toda kdo ne vidi, da je le Tolstega umevanje o osebnosti napačno! Osebi bistveno ni to, da je omejena, ampak da je o-sebi. Seveda če je oseba končna, ne more biti o-sebi, ne da bi bila omejena in z omejenostjo ločena od drugih. Toda Bog, Bit sama, Samobit, je najbolj o sebi, prav zato, ker nima sam nobenih mej, vse izvun njega pa ima meje.
Prav ta zmota ga je najbrž zavedla, da ni zavrgel le osebnosti božje, ampak tudi svojo osebnost in vesoljstvo nekako zatopil v božanstvo. Kaj sem
jaz, kaj je Bog? se vprašuje v enem svojih zadnjih spisov. Bog je neskončno, ki je v meni končno. Jaz sem del, on je vse. Jaz se ne morem drugače pojmiti, kakor da sem del božanstva . . . Bog je telo, jaz sem ud . . . Boga — stvarnika ni . . . Delati moramo kakor Duhoborci, ki pred vsakega človeka pokleknejo, vedoč, da je Bog v njem .. . Nič ni izvun Boga resnično . . . Vse je le neka delitev božanstva. Um, ki spoznava, je Bog, končen del božanstva . . . Vse, kar spoznamo, je le taka delitev božanstva. Vse naše spoznanje o svetu je le spoznanje teh delitev božjih . . .
Tolstoj je zavrgel vnanje bogočastje, a priznava potrebo notranjega bogočastja, posebno molitve. Vnanje bogočastje zameta, češ, da je škodljivo, kar pospešuje zl6 (kakor na primer judovsko bogočastje, ki dovoljuje preziranje starišev), potem pa, ker človek misli, da mu vnanje bogočastje zadoščuje in da ni treba ljubezni. Bogočastje je ljubezen, a z vnanjim bogočastjem ni mogoče združiti ljubezenskih del. Kajpada ti dokazi nimajo nobene veljavnosti. Vnanje bogočastje pospešuje zlo? Kakšno zl6 in kako? Tolstoj farizejske izrodke judovstva kar istoveti z vsakim vnanjim bogočastjem! Vnanje bogočastje vara človeka, češ, da samo zadoščuje? To zopet ni resnično! Vsak pametni človek marveč vč, da vnanje bogočastje naravno ne more bivati brez notranjega; vč, da je vnanje bogočastje brez notranjega golo licemerstvo. Če pa vsak pametni človek to vč, se pač ne more tako varati. Ne tajimo, da bi ne bilo vnanjega bogočastja brez notranjega, toda le pri ljudeh, ki pod to krinko zakrivajo svojo pokvarjenost, ali pa pri raztresenih, površnih, lahkomiselnih ljudeh, ki vse delajo le mehanično. Vnanje bogočastje ni ljubezensko delo? Zakaj pa ne? Ali ni ljubezensko delo, če si človek z bogočastjem vzbuja spoštovanje in ljubezen do Boga? če se krepi' za boljše življenje? če se užiga za ljubezen do bližnjega zavoljo Boga? Ali ni to delo ljubezni, ali pa vsaj delo, da si pridobimo, pomnožimo ljubezen? Če hoče človek vršiti dela ljubezni, si mora najprej pridobiti in okrepiti ljubezen! — Toda to le mimogredč! Tolstoj torej priznava vsaj potrebo molitve, notranje in zasebne Toda če je človek le del božanstva, kaj naj je molitev? Pojem molitve se izmaliči! In res Tolstoj sam ne vč, zakaj je molitev še potrebna. Poudarja to potrebo, ker je tako jasno izrečena v sv. pismu, a v sestav mu nikakor ne gre. Enkrat pravi: »Molitev se obrača na osebnega Boga, ne ker je oseben —jaz celo vem, da ni oseben! — ampak ker sem jaz oseben.“ Toda kaj je to? in kakšna osebnost je človek, če je le nekaj, kar nastane po delitvi božanstva? Drugič piše: Bog je bitje, h kateremu se lahko obračamo ne morda v obliki molitve, ampak v obliki nekega razmerja med menoj, končno osebnostjo, in med njim, neskončnim, a bivajočim Bogom.
Tolstoj priznava posmrtnost, a pod vplivom theosotičnega pojmovanja mu tudi ta ideja zmegli. Odkod je svet? Kaj nas čaka po smrti? Jaz bi odgovoril na to mladini, pravi Tolstoj: ne vem! Prvo vprašanje bi dejal, je nepotrebno, saj ga tudi buddhisti ne poznajo; na drugo vprašanje pa bi dejal: tisti, ki nas je poslal v življenje, da bi nam bilo dobro, bo nas že kam privedel, najbrž vse k enemu cilju. V drugem spisu pravi: Kojstvo
in smrt sta tudi le dva prehoda iz ene	delitve božanstva	v drugo.	V knjigi
o zmislu življenja piše: Jaz si mislim vse življenje sveta	tako-le:	Po	brez-
številnih in raznolikih ceveh se raztaka tekočina, plin ali luč. Ta luč je moč življenja — Bog. Cevi smo mi vsi, vsa bitja. Ene cevi so nepremične, druge se malo gibljejo, tretje bolj, mi ljudje se pa popolnoma gibljemo. Mi lehko popolnoma propuščamo luč, a jo lehko tudi za čas pridržujemo. To, kar imenujemo življenje, osebno življenje, je zmožnost preprečiti luč in je ne propustiti. Pravo življenje pa je zmožnost, tako se postaviti, da vsa luč lehko pronikne. Kadar pa se človek tako postavi, tedaj je njegovo življenje končano; tedaj kakor da ga ni več; tedaj se zlije njegovo življenje z življenjem tistega, ki ga pronica, z življenjem božjim .. . Jaz sem moč življenja, ki gre skozi mene. Če se postavim v kotu proti smeri božjega življenja, oblika mojega življenja niha. Polagoma pa se to gibanje oblike zravna s smerjo božje moči, gibanje preneha, osebno življenje se konča, jaz preidem v moč, ki se preliva po meni . . . Jaz se združim z	vsem. Zadnjič	sem se začel	tega
zavedati: če umrjem, ne umrjem, ampak	začnem živeti v	vsem...!
Torej nič trdnega, nič stalnega, nič jasnega! Celo to, kar za trdno uči, nima Tolstoj za trdno! Vedno poudarja: j a z si mislim tako! jaz mislim, da je zmisel življenja v tem. Dragomirov pravi tako, ampak ne gre za to, kaj Dragomirov pravi, ampak kaj jaz spoznam za resnično! ... V že rečenem odgovoru na poslanico ruske sinode celo pravi: Ne verujem, da bi bila moja vera za vedno nedvomna resnica, a jaz druge ne vidim! Če spoznam vero, ki bo bolj zadovoljila mojega duha in moje srce, se je bodem takoj tudi oklenil. A to je gotovo: vrniti se ne morem tja, odkoder sem se s tolikimi bolimi oprostil, kakor se ptica ne more vrniti v jajce, iz katerega se je zlegla .... Doslej se krščanstvo, kakor je jaz razumem, za-me sklada z resnico!
Ni čuda potemtakem, da je ruska cerkev s strahom opazovala razvoj v mišljenju in modrovanju „tega sinu pravoslavne rusko-grške cerkve41. Ko bi bil ohranil Tolstoj svoje nauke za-se, bi pač bila molčala. Tolstoj v svojem zagovoru sicer pravi, da ni nikomur vsiljeval svojega prepričanja in da ima komaj sto somišljenikov, toda resnica je vendarle, da njegove knjige prebira malone ves omikani svet. Če Tolstoj nima mnogo somišljenikov — kar je jako verjetno! — jih je vendarle mnogo, ki so s Tolstim zavrgli vse dogme krščanstva ali ki jih je vsaj Tolstoj utrdil v njih nasprotju do pozitivnega krščanstva. Tisoči duhoborcev, privrženci kneza Hilkova, izgnanega Crtkova, celo mnogi stundisti poslušajo in verujejo nauke Tolstega. Zastopniki ruske cerkve so se mnogo trudili, dasi Tolstoj to taji, da bi ga privedli do cerkvenega krščanstva. Pravijo, da Tolstoj često ni vedel kaj odgovoriti, a prepričati se le ni dal. Pošiljali so mu knjige, v katerih so bili ovrženi nauki Tolstega; Tolstoj jih ni niti odprl. Zato je „sveta vseruska sinoda44 z okrožnico 20.—22. febr. 1901 Leva Tolstega izobčila. Sinoda priznava Tolstemu darovitost, a očita mu, da se je z oholim umom in fanatično silo dvignil zoper Kristusa in zoper dogme krščanstva. Tolstoj taji, pravi okrožnica, osebnega, živega Boga; taji Kristusa Boga-človeka; taji devištvo svete Matere
Božje; taji večno življenje; taji' vse zakramente in njih božjo posvečevalno moč; smeši največji vseh zakramentov, sveto evharistijo. To uči in propo-veduje Tolstoj neprenehoma, z besedo in pismom, tako da se je vedč in hotč odtrgal od pravoslavne cerkve. Cerkev ga ne more več smatrati za svojega uda in s tem izpričuje njegov odpad od cerkve.
Ce povzamemo ves verski razvoj Tolstega, se nam pokaže ta proces: Tolstoj je spoznal, da le vera daje človeštvu življenje, in ker življenja ne more dajati laž, je sklepal po pravici, da je vera, ki daje človeštvu življenje, resnica.
A v religijah mnogih narodov je našel le odlomke resnice, toliko resnice, da še morejo živeti, zato je iskal vere, ki bi imela vso životvorno resnico.
To razmišljanje ga je privedlo do krščanstva in Kristusa. Kristus je učitelj vse resnice, ki daje življenje: Kristus je pot, resnica in življenje!
Toda Kristus živi v človeštvu le mistično. Kristus uči po vidnem učiteljstvu. Kristus je ustanovil Cerkev in nam tudi kaže pot k Cerkvi, da pri njej iščemo in prejemamo njegov, čist, ves in nepokvarjen nauk. Zato je dal Cerkvi svojega Duha, da jo čuva zablod in zmot.
Te poti pa Tolstoj ni mogel najti. Zakaj ne? Prvič zato ne, ker mu je Voltaire že v mladosti oskrunil brezmadežno podobo cerkve Kristusove. A kaj pomagajo vsi razlogi, če je srcu resnica zoprna? Drugič zato ne, ker ga je otroval protestantizem, duh negacije, hyperkritike, racionalizma, Mefistov duh, duh človeškega napuha. Tretjič: po naši sodbi tudi zato ne, ker je iskal Cerkve v ruski cerkvi! V Cerkev vodi le božji duh, a božjega duha ni tam, kjer ni ljubezni, in ni ljubezni, kjer je razkol! Tolstega z Voltairjevim cinizmom oskrunjeno srce bi bil mogel očistiti in Tolstega z racionalizmom razdjani um bi bil mogel umiriti le božji duh, a božji duh ne vodi v razkol!
Mi Tolstega ne sodimo. Kdo ve, kaj in kako se godi v njegovem srcu? V zadnjem zagovoru sicer pravi, da se mora „od žive vere na večno življenje truditi, da ne išče smrti telesa t. j. rojstva k novemu življenju"; da se mora torej truditi, da sam sebe ne umori; vendar drugod trdi, da je miren in vesel v svoji veri. Kdo ve? O priliki bodemo govorili o »pathologiji vere“, da je človek v zmoti miren in vesel. Toda to je kaj lehko uvideti, da Tolstoj ni našel resnice! Kaj naj počne človeštvo z vero, ki se le Tolstemu zdi resnična, o kateri celo sam ne ve, kako dolgo bo resnična, za katero nima nobenega drugega razloga kakor svoje mnenje, svojo avkto-riteto! Tolstoj je genialen pisatelj, a v najvišjih in najresnobnejših vprašanjih življenja pač samo njegova avktoriteta za človeštvo ne more biti zadostna in odločilna.
23
Tolstega življenje uči, kaj bi bilo krščanstvo brez cerkve! Dogmo za dogmo bi razjedla človeška skepsa; končno bi ostala le ta resnica, da je vera potrebna, a ta vera bi bila brez vsebine, in vera brez vsebine — kakšno vrednost pač ima? Spominjam se o tej priliki, da mi je časih težave delal izrek sv. Avguština: „Ego Evangelio non crederem, nisi me catholicae Ecclesiae commoveret auctoritas. Jaz bi ne veroval evangeliju, če bi me ne nagibala avktoriteta katoliške cerkve!" ') A psihologija blodnih duš me je zmodrila. Izvestno, evangelij kot historična knjiga jasno uči mnogotere resnice, zlasti le to resnico, da je Kristus ustanovil vidno in vedno živo učiteljstvo ter mu obljubil svojega božjega duha. Toda če gre za posamezne dogme krščanstva, jih iz sv. pisma razberemo ali pa ne. Zame na priliko je dogma sv. evharistije popolnoma jasno izražena v sv. pismu — vse, kar uči o tej dogmi katoliška cerkev, se da razbrati že samo iz sv. pisma — Tolstemu ni; Tolstoj to dogmo taji, češ, da ni krščanska dogma. Brez vodilne avktoritete bi vsak po svoje tolmačil sv. pismo Temu bi se zdelo, da uči to, onemu, da uči kaj druzega Ta bi sodil bolj po pameti, oni po srcu, drugi po strasteh. Ta bi iskal le resnice, oni lepote, etičnega in estetičnega užitka, drugi opravičenja svoje pohoti. Sedaj pa do-denimo le še to, da so po vseobčnem prepričanju iztočne grške in katoliške rimske cerkve dogme skrivnosti, ki jih človeški um sam po sebi nikdar ne more do dna doumeti — in jasno nam bo. kaj bi bilo sv. pismo brez cerkve! Saj je že o navadnih knjigah dejal Platon: „Vprašaj stokrat knjigo, knjiga ti dd vedno isti odgovor! A ta odgovor bo marsikdaj drugače tolmačila nevednost, drugače oholost. Te krivice ne bo konec, dokler ne priskoči avktor sam ter sam z živo besedo ne raztolmači pravega zmisla!" *) Krščanstvo brez cerkve je naravno nemogoče! Zato je Kr stus ustanovil cerkev, da nam tolmači pravi zmisel krščanstva. Zato pa je tudi resnično, kar pravi isti Avguštin: Brez cerkve ni rešitve! Salus extra Eccle-siam non est! So zunaj cerkve odlomki resnice, a kdor vedč in hotč blodi zunaj cerkve, zanj nimajo rešilne moči! Et ideo quaecumque ipsius Ecclesiae habentur extra Ecclesiam non valent ad salu tem.3) V tem zmislu je tudi večno resničen klasični izrek Ciprijana: Habere iam non potest Deum Patrem, qui Ecclesiam non habet matrem. Ne more imeti Boga za očeta, kdor nima za mater cerkve!4) Govoril pa je Ciprijan o — katoliški cerkvi!
Dr. Aleš Ušcničnik.
*) c. ep fund. c. 5.
3) Phaedr., in fine.
») de ltapt. 1. IV. c. 17. *) de Unit. Eccl. n. 6.
F. G. — I. 1’.: Un sičcle.	355
Un s i e c 1 e.)
Navadno se misli, da s Francoskega ne more priti kaj dobrega, saj francoski narod vidno propada. Res je francoski jezik izgubil mnogo veljave, ker se je zbudila narodna zavest pri posameznih narodih. Tudi je res, da se je na Francoskem brezverstvo in moralna propalost razširila že med vsemi sloji. Vendar trdimo, da so Francozi še vedno prvi kulturni narod na svetu in da je na Francoskem največ dejavne vere. Da pa nam s Francoskega dohaja malo dobrega, tega so krive one moči, ki skrbč za to, da se zl6 širi po svetu ; krivi smo pa tudi mi, ker se premalo brigamo za Francoze in si preveč damo vplivati od onega naroda, ki iz narodnega ponosa Francozom ne privošči rad kaj dobrega. Nikjer ne znajo tako ceniti velikih del človeškega duha kakor na Francoskem; tudi neverna Francija slavi može, kakor je bil Bossuet. Med člani francoske akademije je cela vrsta katoliških mož; francoska akademija leto za letom odlikuje mnogo katoliških del. Zato se mi nikakor ne bojimo prave francoske kulture, ampak s katoliškega in slovanskega stališča želimo, da bi Slovenci postali bolj zaupni do Francozov in se bolj zanimali za njih kulturo. Ce veliki Hettinger Nemce svari, naj nikar ne prezirajo francoske kulture, kaj naj velja šele nam Slovencem !
Te misli, ki so se nam že prej rodile, so nam še bolj oživele, ko smo proučavali knjigo „U n sičcle". Ta knjiga epohalne vrednosti nam priča o veliki notranji sili in živosti francoskega duha. V nji so zbrani članki najznamenitejših francoskih pisateljev, večinoma samih strokovnjakov. Posebno zanimivo je, da so v ti knjigi poleg škofov in redovnikov zastopani tudi štirje Člani francoske akademije in sploh mnogo odličnih laikov. Naj omenim slavnega parlamentarca in organizatorja grofa de Mun-a in velika kritika de Vogiič-a in Brunetičre-a. Poslednja dva sta skozi zmoto vztrajno in odločno iskala resnice; še zadnja leta so mnogi dvomili o njijinem katoliškem prepričanju. Zdaj pa, ko sta se obenem z drugimi pisatelji te knjige poklonila papežu, o tem ni več dvomiti. — Vsi članki so temeljiti, nekateri so nenavadno duhoviti; vse prešinja plemenito versko in patriotiČno navdušenje. Za nas je tudi zanimivo, da se vsi pisatelji jako simpatično izražajo o Slovanih.
Uvod je napisal Voguč, ki je po vsem svetu zaslovel s svojim „Roman russe". Že ta knjiga (izšla je v prvi izdaji 1. 1886.) je pisana v katoliškem ali
vsaj v duhu katoliški veri prijaznem, kar se splošno premalo upošteva. ________________ V
uvodu je razbral Vogiič glavne misli in povedal osnovne ideje, ki so vodile pisatelje knjige „Un siecle“. „Pokopati hočemo velikega mrtveca, ki je bil naše (XIX.) stoletje. Še nekoliko trenutkov in od njega bo ostal le še grob, podoben
l) Mouvcmcnt du momlc de 1800 a 1900. (Str. 914. Pariš, Oudin. Cena 7 fr. 50 c.) — Ta knjiga je izšla z istim tekstom krasno opremljena in ilustrirana še v treh izdajah po too, t6o in 300 frankov.
23*
grobom njegovih prednikov v nekropoli zgodovine; vidimo ga, kako zahaja za obzorje in se zliva z drogimi, kakor se pred popotnikovimi očmi godi s piramido, kamor so Egipčani zakopali eno kraljestvo." Predrzno bi bilo, ko bi hoteli že zdaj na nekoliko straneh z gotovostjo izreči sodbo, ki je prihranjena zgodovini ; vsled prevelike bližine nam je pogled negotov, poznejši zgodovinar bo pa iz daljave gledal dogodke v primerni perspektivi. Reči pa smemo, da so tudi v XIX. stoletju glavni dogodki imeli svoj vir v učenjakovi sobi, fizikovih laboratorijih in geografovih odkritjih. XIX, stoletje je podobno XVI. stoletju, ko so tudi nagla nova odkritja izpremenila način življenja. — Ne moremo trditi, da je sreča in moralnost napredovala ravno z umom. Pridobili smo novih sil (forces), ki so bile neznane prednikom — in to je vse. Pa te pridobitve so enako aktivne za dobro ali slabo, za koristno delo ali za zločin, za pomnože-vanje naše sreče ali nesreče. So moralno indiferentne kakor kruh, ki ga jemo. Vsaka stran zgodovine ali statistike nam govori, da tudi dandanes človek morale ne najde drugje kakor v sebi in v pomoči milosti odzgoraj. Veda in druge pridobitve so napravile človeka mogočnega, ne pa pravičnega in srečnega.
Francoska revolucija ni naravnosten vir dogodkov v XIX. stoletju ; več je na to stoletje vplivala indirektno. V imenu istih idej, ki jih je širila revolucija, je nastala reakcija proti nji. Isti duh svobode, ki ga je širil francoski narod pod orlovskimi krili velikega despota, je zbudil reakcijo proti revoluciji, — narodi so zase zahtevali svobodo. — Kadar se hoče človeštvo otresti starih razlik in dolžnosti, takrat se povzpne do veljave denar, kapital. Teoretična enakost v zakonih je rodila velikansko neenakost, gospodarsko fevdalnost — Revolucija je hotela, da bi vladal goli razum, a zavladalo je čuvstvo, lirizem, romantika, idealistična filozofija. V drugi polovici XIX. stoletja je pa nastala nova reakcija v ohlajenih glavah. Duh pozitivne znanosti je vzel gospodstvo metafiziki in lirizmu. Filozofija in literatura je morala služiti pozitivnemu realizmu, ki je dihal iz učenjaških laboratorijev. Seveda to gibanje ni zatrlo nasprotnega duha, bile so še izjeme, idealizem še ni zamrl; vendar je povsod zavladal praktični in pozitivni duh bolj	kakor prej.	Težnja po	jasnosti in	eksaktnosti je velikega
pomena za delovanje	in mišljenje.	Znanstveni	pozitivizem	je nazadnje presenetil
njega pristaše in nasprotnike. Vsi pravi učenjaki so po dolgih ovinkih prišli do starih resnic; posledice pozitivne vede so se približale tradicionalni resnici ali so jo pa še celo potrdile. Prišli so nazaj do starih šotorov, ki so jih zapustili ob začetku raziskavanja. Novo terminologijo so našli, a stvar sama, resnice same niso nove. Sv. Tomaž Akv. je učil marsikaj, kar se je celo „prosvitljencem“ XIX. stoletja zdelo prenapredno.
Motijo se oni, ki mislijo, da je v XIX. stoletju vera izgubila svojo prejšnjo moč. Razloček je le ta, da se je prej bolj očitno v javnosti kazalo versko prepričanje. „Vera ni izgubila nič svoje moči in je še vedno ostala skrivno vodilo (moteur) vseh važnih odločitev." — XIX. stoletje je bilo katoliški veri nasprotno, hotelo je uničili katoliško cerkev. Pa vendar ravno zdaj kaže vladar katoliške cerkve nenavadno veliko duhovno moč in vpliv. „Vojskujoča se cerkev je prestala viharje XIX. stoletja,	ne da bi se	umeknila	z mesta, kamor jo je povzdignilo
toliko stoletij; svojo	posest je ohranila proti	strahovitim	napadom in ni prene-
hala delati mnoga dobrega; bolj kakor kdaj prevzema, vznemirja ali utrjuje vsakega Človeka, ki razmišlja o svojem namenu ali pa razpravlja o namenu drugih." Te besede so res iz srca privrele Voguč-u ; vidi se jim, da jih je zapisal po lastni skušnji.
Vogiič kliče preteklemu stoletju v slovo: „Tvoje delo je motno (trouble), pa veliko .... Spremlja te nevidna in vsemogoča volja, ki je spremljala tvoje prednike. Bolj kakor vsako drugo bi ti lahko nase obrnilo krasne besede sv. Avguština : , Volens quo n o 11 e m p er v e n e r a m
Socialno vprašanje	v XIX.	stoletju (de M u	n). Vsako	stoletje
je	poznalo socialne agitacije.	Toda ta	večni konHikt med	bogastvom	in rev-
ščino, silo in slabostjo je bil prej bolj postranski; v XIX. veku pa je postal ta konflikt tako mogočen, da je od njega odvisna prihodnost narodov. Res je na socialno vprašanje močno vplivala industrija in udeleževanje mas pri politiki, pa to še ne razloži vsega. Vzroki so že v francoski revoluciji in v njeni dvojni zmoti: katerih prva je bila sekularizacija ali laicizacija družbe, t. j. radikalna ločitev med božjim in človeškim zakonom; druga pa individualizem, ki je raztrgal družabne vezi in razrušil družabne organizme. Nastal je nov red na podlagi človekove neodvisnosti od Boga in na podlagi absolutne individualne svobode. — Trije faktorji družabnega življenja, delo, last in menjavanje ne služijo več prvotnemu družabnemu namenu. Delo je postalo blago; delavčeva osebnost se prezira. Last ni več družabna ustanova, ampak služi osebni koristi. V menjavanju je vse v sužnosti denarja in kapitala; ker je postal sam najbolj produktiven, diktira ceno vsem produktom. Organizacije obrtnikov so porušene; nastala je ekonomična revolucija, izrabljanje delavcev, žensko delo, razpadanje družine in propadanje nravnosti. — V imenu sekularizacije in individualizma je država pograbila cerkveno premoženje in s tem uničila glavno podporo revežev. Svoboda spekulacije, premoč denarja nad delom provzroča, da se steka vse bogastvo le	v	nekatere srečne žepe. — Take so	posledice revolucije.
Na Francoskem so bili	prepojeni	od revolucije, v ločitvi	cerkve od države
so videli srečo in napredek; zato so bili dolgo gluhi za socialne reforme. V zadnjih desetletjih so pa spoznali, kam je prišla družba; ideja socialne reforme je dobivala vedno več podlage. Ko so se katoličani zavedli družabnega stanja, so se z navdušenjem lotili dela. Pa že v začetku so bili needini. Eni so hoteli, naj se dela brez ozira na državo v imenu krščanske ljubezni. Drugi pa delajo iz prepričanja, da sama krščanska ljubezen ne more rešiti velikih nalog in vprašanj, ki so v tesni zvezi s pravim redom. Vsi so pa edini v tem, da je treba društvene organizacije, ki res zelo napreduje. Preden je poteklo eno stoletje, se je že pokazalo, da družba ne more obstati brez korporativne organizacije, ki jo je razrušila revolucija. Povsod se oglaša klic po organizaciji, dasi je še neodločeno važno vprašanje: ali naj bi bila ta organizacija neodvisna od države (le dovoljena od države), ali pa utemeljena v zakonodajstvu in postavno ukazana. Korporativna organizacija je velikanskega pomena, ker bi omejevala vsemogočnost države in dala družini njene pravice. 1 o pa more doseči le moralna moč, moralni vpliv, ki ga more dati samo katoliška cerkev. Cerkev se tega zaveda in
njen poglavar je v okrožnici „Rerum novarura“ podal osnovne principe, v katerih se morajo zediniti vsi katoličani.
Za družabne reforme se bori tudi socializem, ki hoče na zemlji imeti nebesa in s svojimi materialističnimi obljubami pridobiva mase. Razne socialistične struje so edine v tem, da zametajo versko, družabno in državno avktoriteto. Socializem je nastal ob revoluciji; mogočni vladarji so ga zadrževali. Liberalizem pa mu je dal novih tal. Na razvalinah liberalizma napreduje socializem ; le katolicizem je še neomajan in to je edina moč, ki more vzdržati družabni red. Da bi se le vsi katoličani zedinili na poti, ki jo kaže cerkev in po ti poti šli složno na delo.
Filozofija (D idiot). Filozofija je najvišje delo človeškega uma. Um in filozofija sta skoraj sinonima. Po pravi filozofiji se um nekako približa božji neskončni modrosti, filozofija vodi k nadnaravni veri in podpira pozitivno teologijo. Napačna filozofija je pa sovražnica vere in uma; škoduje vedi. Njene posledice se kažejo v morali. — XVIII. stoletje se je s ponosom imenovalo filo-zofično. Poseben napredek so videli v tem, da so se otresli vsake avktoritete, Aristotelove, svetopisemske in bogoslovske. To so bili prostomiselci. Stoletje se je končalo z obožavanjem uma. Vse te „zaklade“ svobodnega uma je podedovalo XIX. stoletje.
V začetku XIX stoletja so bili vsi filozofi prešinjeni z materializmom enciklopedistov. Emigranti so se pa v raznih deželah navzeli raznega duha : na Angleškem Kartezijevega in A. Smithovega, na Nemškem Jacobijevega misticizma in Kantovih naukov, po drugih deželah pa oslabljene sholastike. Apologetika je bila brez življenja; razum pa v jarmu napačne filozofije. Izprva je nastala le boječa reakcija proti materialistični in senzualistični filozofiji. Laro-miguičre,	Biran,	Gčrando	in drugi so zagovarjali spiritualiem in „honetno“
moralo. Razum se lahko ustavlja materialnemu svetu in strastem ; saj one zunanje vtiske, ki se hočejo vriniti v svetišče svobodne volje, lahko premaga. Duša in um nista pod materialnimi vplivi; odvisna sta le od privlačnosti (attraction) neskončnega, božjega duha ; tako so našli psihologično metodo za dokaz božanstva, ki se da nazadnje navesti na stare dokaze iz gibanja. — Vštric s teoretičnim povračanjem k zdravemu spiritualizmu je šlo še bolj mogočno in splošno teženje k večni lepoti in resnici. To se je kazalo posebno v pesniških delih; znameniti duhovi te vrste so: La Harpe, F ontanes in Chateaubriand. „ Geni e	du	c h ri s t i a n	i sm e “ najlepše in najživeje izraža domotožje po
nadnaravnem.	Ko	je mislil	racionalizem slaviti triumfe, je človeštvo zahrepenelo
po nadnaravnem, po božji lepoti, po lepoti krščanske morile. Te težnje so privrele iz Čistih src in zato so važne tudi za filozofijo, ki more le v takih srcih živeti. — Frayssinous je 1. 1803. začel z novim ognjem braniti krščanstvo v svojih govorih. Krščanska apologetika je dobila novo moč, ker se je novo filozofično in estetično gibanje stekalo v pravo krščansko metafiziko. Toda Napoleon	ni	bil	posebno	prijazen tem „ideologom“, ki so hoteli prenoviti
Francijo , bal se je vsega, kar ni podpiralo njegovega prestola, njegovih zakonov in njegove politične organizacije Evrope. Napoleon ni vedel, da pripravljajo veliko večjo nevarnost ideologi s severovzhoda.
V Konigsbergu je vstal Kant, ne materialist, ne panteist. Praktično je celo terjal religijo in moralo. Toda zanikal je vsako avtoriteto in postavil avtonomijo uma. Um je merilo vse resnice; ideje so le subjektivne tvorbe uma. S tem je nastopila doba skrajnega kriticizma in subjektivizma, ki je rodila na vseh poljih toliko zlžt. Kartezianizem je bil še vdan cerkvi; ontologizem Male-branchov in dinamizem Leibnitzov je skušal odpreti nove poti apologetiki dogem; misticizem Jacobijev zadovoljuje vsaj aspiracije srca; materializem in ateizem odbijata s surovimi nauki; a kantizem je na videz veren, toda dejansko s svojo skepso izpodjeda korenine vsaki veri in resnici sploh. Odkrit kantovec ne more biti katoličan. In zares je črpal iz Kanta Fichte svoj ateizem, Schelling monizem, Hegel ideologični evolucionizem. Iz ideologije Heglove se je razvil evolucionizem prirodoslovcev in transcendentni racionalizem nemške bogoslovne tubinške šole, ki je zopet vplival tako pogubno na katoliško bogoslovje (Hermes, Baader, Gtinther, Rosmini. ); celo socializem, komunizem, anarhizem se po svojih idejah raz-tekajo iz nemške ideologije. Tako je res nemška ideologija pokopala francosko cesarstvo.
Na Francoskem je dolgo časa razburjal duhove tradicionalizem. Nekateri so zdvomili o človeškem umu ter iskali opore v prvotnem razodetju, v tradicijah človeškega rodu, v kolektivni človeški pameti (Bonald, Lamennais). A cerkev je odkrila njih zablodo ter jo obsodila, ker tradicionalizem dosledno mora zanikati prvo svojstvo vere, ki je rationabile o b s e q u i u m. Vzporedno s tradicionalizmom pa je tekla druga struja, podobna kantizmu, saint-simo-nizem. Saint-Simon je zavrgel vsako metafiziko kakor Kant. Toda odtod ni zašel v subjektivizem in idealizem, ampak ravno nasprotno v objektivizem in pozitivizem. Edino, kar moremo spoznati, so pojavi; edino sredstvo spoznanja je izkušnja (empirija) ; kar je empirično, to je pozitivno; vse drugo je negotovo. Prvak pozitivizma je bil Avgust Comte; najbolj znani epigoni Littrč, Ta in e, Broca, Charcot. Pozitivizmu v pomoč se je pridružil z Nemškega po duhu sorodni kantizem, z Angleškega pa od Brovvna tja zanešeni kantizem v angleški obliki agnosticizma, ob enem z darvinizmom. S Francoskega se je pozitivizem razširil na Nemško (BUchner, Hilckel, Vogt, Moleschott. . . .)
Kontroverze, ki so v Franciji, Nemčiji in Italiji nastale vsled tradicionalizma in ontologizma, vsled gUntherianizma in racionalizma, so Rimu dokazale, da je nujno potrebno vrniti se h krščanski filozofiji srednjega veka, posebno k sv. Tomažu Akvincu. Nikjer namreč ni tako lepo združena globokost in preprostost, izkušnja in umovanje. V Italiji se je to gibanje začelo okoli I. 1850 (Libera-tore, San sev eri n o, Signoriello, Taparelli d’ Azeglio). Nekoliko let pozneje se je isto začelo tudi v drugih deželah, na Francoskem (Rosset, Sauvč, Grandeland, Bourquard), Španskem (Balmes, Gonzalez), Nemškem (Kleutgen, S tockl) Vatikanski koncil je dal s svojimi obravnavami o „katoliški veri1' nov mogočen nagib. — Že nekoliko časa sta se bila dva učenjaka brata Joahim in Jožef Pecci navduševela za knjigi „Summa Theologica“ in „Summa contra Gentiles . Tukaj sta našla rešitev najtežjih vprašanj, odgovor na vse ugovore kantistov in pozitivistov, podlago umskega in moralnega napredka, podiago teologije, dokaze za objektivnost sveta in jaz-a itd In vse to je izraženo
z res angelsko jasnostjo. Eden teh bratov (Joahim) je gojil to filozofijo v svoji škofijski palači in v semenišču, drugi pa na rimski univerzi. Ko je pa postal Joahim papež, Jožef pa kardinal, je vstopil sv. Tomaž v apostolsko palačo. L. 1879 je okrožnica „Ae terni Patris“ oznanila za filozofijo novo dobo. Začele so se obnavljati tomistične tradicije primerno idejam, vedam in običajem našega časa.
V imenu idej papeževe okrožnice je nastopila cela vrsta velikih duhov v vseh katoliških deželah. Na Francoskem se odlikujejo: Domet de Vorges, Gardair, Farges, Blanc; dominikanci: Monsabrč, Berthier, Cocon-nier;	jezuita Bonniot in	Rčgnon. Ne tako	strogo v	sholastični	metodi,
vendar	v istem duhu pišejo	Hulst, Broglie,	Joly,	Goe h in,	Ollč-
L a p r u n e, F o n s e n g r i v e, P i a t. Pridružujejo se tudi zdravniki T r a v a g I i n i, Frčdault, Fe r ra n d, Surbled.... V Belgiji slovi „ Institut superieur de philosophie" pod genialnim vodstvom Merciera. Ta filozofični ,,institut" z veliko temelfitostjo in spretnostjo združuje nova fiziologična in psiho-fizična eksperimentalna raziskavanja s spekulacijo stare sholastike. Tako hočejo dokazati, da je filozofija središče vseh ved in da filozofija vse druge vede pripravlja za podporo božje teologije. Na Nemškem so važni Gutberlet, Pese h, M e y e r, C at h r e i n, L e h m k 11 h I i. dr. Na Španskem O r t i y L a r a , M e n-dive, Hernandez y Fajarnez; v Italiji Zigliara, M a z zel la, Satolli, Lep idi . . . . V moralni, filozofiji so napisali katoliki mnogo odličnih del (Weiss, Pčrin, A n t o i n i. dr.) Sam veliki Leon XIII. je pa tako odličen filozofičen pisatelj, da ga mora vse občudovati.
Še vedno pa je nekoliko pisateljev, pristašev s p i r i t u a 1 i s t i č n e filozofije, ki se ne morejo popolnoma sprijazniti sholastično filozofijo. Vzrok temu so predsodki vzgoje, neumevanje terminologije, nasprotje katolicizmu .	.	Kartezianska
filozofija je pa tako oslabela, da se je morala opirati na krščanski sokratizem, če ni hotela utoniti v subjektivizmu in pozitivizmu. To vidimo pri filozofih N o liri s s o n, Desdruits, N a vi 11 e, D e s j a rdi n s; tudi učenjaki J. B. Dumas, F 1 o u r e n s , Pasteur so se zatekli k sholastiki. — Posebno originalen je O 11 <ž-Laprune , ki utrujene eklektične duhove z varno roko vodi h krščanski resnici. — Pozitivizem ne napreduje več in tudi ne vpliva več mnogo na občinstvo. S sholastiko ne more tekmovati. Pozitivizem je res povzdignil pozitivne vede, nazadnje se pa mora le ukloniti drugačni filozofiji, sicer propade. Zgledov imamo dovolj. Edini pravi filozof pozitivizma je Alfred Fouillč:	pa še ta
se tako nagiblje na razne strani, da ga še komaj moremo imenovati pozitivista.
Edini sovražnik katoliške filozofije v XX. stoletju bo še kantize m, Razni francoski filozofje Ren o u vi er, S ec reta n, Pil Ion, Liard... so ga modificirali po svoje.
Koncentracija vse filozofije v proučevanje jaz-a (..solipsizem") še nekoliko zanima ljudi. Na razne ugovore odgovarjajo z evolucijo idej itd. Vendar je gotovo, da bo zmagal zdravi razsodek in prava filozofija.
Ne vemo, če bo imelo v XX, veku človeštvo dovolj miru za razmišlja-vanje, ker pretč nemiri in prekucije. Vsekako pa bodo tudi ti nemiri razjasnili ozračje. Človeštvo se bo oprijelo pravih starih principov Aristotela in sv. Tomaža,
I. P.: Un sičcle.	361
ne da bi pri tem preziralo pozitivne vede. Ni se bati. da bi se obnovile zmote sholastike XIV, — XVIII. stoletja ; sholastika je bila takrat preveč spekulativna in aprioristiČna. Spoznali bodo, da se ne sme kar tako ločiti objekt in subjekt. Kakor ni teologije brez filozofije, tako ni filozofije brez pozitivnih ved. Kakor ni pravega konflikta med vero in vedo, tako tudi ne med filozofijo in pozitivno vedo. Naravna in nadnaravna resnica, filozofija in pozitivna veda so pod vodstvom providencialnega zakona; trojni rezultat tega razmerja je pa: krščanska teologija, krščanska filozofija in krščanska veda.
Slovstvo. (Brunetičre.) Duhoviti mislec Brunetičre je napisal razpravo o razvoju literature v preteklem stoletju. Ferdinand Brunetiere je gotovo eden najoriginalnejših, pa tudi najstrožjih francoskih kritikov. Njegova kritika je objektivna; postavil si je svoje principe, „ i d č e s f o n da m e n t a 1 e s ki so mu merodajne v kritiki. Zato je zbudil večkrat odpor in si nakopal veliko literarnih nasprotnikov. Brunetiere pozna temeljito literaturo prejšnjih stoletij-in sodobno slovstvo. Proučil je tudi mislece XIX. stoletja; občudoval je Schopenhauerja, čital dela Renana Ali dočim so privedli njegove vrstnike pogubni vplivi do indiferentizma in skepticizma, se je sam obrnil h krščanstvu in se zlasti zatopil v XVII. vek, ker se mu zdita v tem stoletju najlepše združeni dogma in morala. Brunetičre zahteva od pisatelja ali umetnika, da najprej pojmi idejo dolžnosti in dobrega. Vsa literarna vprašanja je treba preobraziti v moralna ali, kar je isto v socialna, zakaj morala je temelj in vez družbe Zato je nastopil proti skepticizmu in drugim filozofičnim ali znanstvenim sistemom, ki hočejo bistvo sveta in človeka razložiti brez razodetja in nadnaravnega vpliva.
Ge izvzamemo renesanso, pravi pisatelj, se ni izvršil v nobeni dobi tolik preobrat v literaturi, kakor v devetnajstem stoletju. V početku je izražen ta preobrat v reakciji proti klasičnemu idealu. Začela se je reakcija najprej na Francoskem, brezdvomno pod germanskim, zlasti angleškim vplivom. V boju proti klasicizmu je zmagal germanski duh nad latinskim.
Nova struja, na katere razvoj je vplivala individualistična angleška literatura. se zove romantika. Na zunanje je romantika odpor proti klasičnemu idealu, po svojem bistvu pa je emancipacija pisateljevega ali pesnikovega „jaz“.
Romantika je torej individualistična. Ravno zato se pa ni mogla vzdržati in ohraniti si gospostva v literaturi. Romantika že po svoji naravi ni sposobna za vsako literarno obliko, ampak ima svojo moč le bolj v liriki. Vrhutega so v oni dobi vse težnje od dne do dne postajale bolj socialne. Tudi je tedaj veliko vplivalo na duhove naziranje, ki vse opazuje z naravoslovnega stališča. Tako zvani znanstveni napredek, ki je nasproti subjektivizmu začel poudarjati objekt, je naravno zatrl romantično gibanje in ustvaril v literaturi novo strujo, naturalizem.
Ideal naturalizma, ki se je razvil med leti 1840 in 1855, je reprodukcija, posnemanje narave. Naturalist se mora popolnoma pokoriti predmetu, ki ga hoče obdelati. Ta struja je kmalu zavladala v literaturi, ker so bile zanjo tedaj razmere splošno ugodne. Takoj v začetku se je pa to gibanje delilo. Tako se je razvila zlasti na F'rancoskem struja, ki ji je bilo geslo ,,1’art pour l’art“.
Prva napaka teorije „P art pour 1’ art“ je bila ločitev umetnosti in življenja. Zastopniki te struje so napravili iz umetnosti kabalistično vedo, katere skrivnosti so bile znane samo njim. Se večja zmota pa je bila ločitev umetnosti in morale. Sklicevali so se na naravo samo, češ da je ne moremo opazovati, še manj posnemati, ako hočemo moralizirati. Toda temu moramo odločno oporekati. Zakaj pisatelji izvečine ne posnemajo zunanje narave, anlpak naravo človeškega življenja. Ali pa je človeško življenje brez moralnosti? Kdor hoče predstavljati življenje, pa se ne ozira na moralo, pravzaprav ne posnema, ampak pači svoj vzorec. Zato je obžalovati, da zlasti francoski naturalisti tega splošno niso umevali. Angleži so to bolje umevali. Nekaj let pozneje je zmagoslavno nastopil v evropski literaturi ruski roman s Tolstim in Dostojevskim, ki sta pravzaprav odkrila slovstvu slovansko dušo. Rusi in Skandinavci so oprostili literaturo vezi, v katere jo je vklepala teorija „1’ art pour l’art“. Toda Če so francoski naturalisti grešili, ker so ločili moralo od življenja, so pa angleški, ruski in skandinavski naturalisti večkrat zameŠavali pojma umetnosti in koristnega. Res, koristno in lepo nista dva nezdružljiva pojma, ali treba je paziti, da jih ne zamenjavamo; napačno je mnenje, da je umotvor dovolj moralen, ker je lep, ali dovolj lep, ker je moralen.
Nato prehaja Brunetičre na posamezne literarne oblike in opazuje, koliko so pridobile, koliko izgubile. Dramatično slovstvo je v preteklem stoletju veliko ustvarilo ali ostavilo ni umotvorov, ki bi se lahko merili z nesmrtnimi deli velikih dramatičnih pisateljev prejšnjih stoletij. Trajno vrednost bi dramatičnim proizvodom XIX. stoletja težko prisodili. Wagner je v Tristanu in Par-civalu izvršil nekaj najbolj originalnega v dramatiki XIX. stoletja. Poleg enega ali dveh francoskih dramatikov imata edino Wagner in Ibsen mesto v evropski literaturi. Razlogov, da dramatika v preteklem stoletju ni uspevala, je iskati v bogatem razvoju romana in v strujah samih, ki so dramo gojile. Niti romantika niti naturalizem ne moreta ugoditi zahtevam dovršene drame. Treba bi se bilo vrniti k Moličreu in Shakespeareu.
Lirika se je v minulem veku bogato razvila in ustvarila mnogo lepega. Romantika je bila že naravno sposobna za liriko, ker je dovoljevala pesnikovim čuvstvom prosto pot.
Okoli leta 1860. je pa postala lirika bolj epična, filozofična, simbolična, Zahtevalo se je od pesnika, da misli in opazuje. Posamezne struje, ki so izvršile ta preobrat v liriki, se med seboj razlikujejo, vendar imajo nekaj skupnega; vse namreč iščejo vir poezije izvun sebe, v stvareh, zlasti v preteklosti in legendi. Skrivnost besedi ima nanje veliko privlačno moč; z besedami ravnajo kakor z dragocenimi kameni. Nekateri zro v skrivnosti besed naravnost skrivnost stvari, ki jo hočejo doseči. Tako je nastal simbolizem. Tudi v pojmovanju lirike in poezije so te struje edine. Lirika je odsev vesoljstva v duši pesnikovi, poezija pa je umetnost izraziti, kar je skrivnostnega v vesoljstvu, v človeku, v zgodovini.
Kritika se je razvijala podobno drugim literarnim smerem. Romantiki so ustanovili čisto subjektivno, impresionistično kritiko, ki je pa kmalu izpre-menila svoj značaj. Med leti 1830. in 1850. je postala romantična kritika objektiv-nejša. Popolen preobrat so izvršili zlasti Renan, Talne in Scherer. Ti trije so
oprli estetiko na rezultate znanosti. Nekaj let sem se pa zmanjšuje vpliv njih kritike, ki se je tako malo zmenila za moralno vrednost literarnih in umetniških proizvodov. Zdi se, da sedaj vedno bolj raste veljava socialne kritike.
Roman je postal v XIX. stoletju splošen žaner (genre), ker se je najbolj prilagodil zahtevam sodobne misli. Roman je bil morda najložje sredstvo seznaniti množico s težkimi problemi, ki vznemirjajo sodobno dušo. V romantičnem romanu je liričnih potez na izobilje Pod vplivom Scotta in Manzonija pa je dobila epična romantika bolj objektiven izraz v historičnem romanu, ki je nevedč pripravljal pot realističnemu. Prehod iz zgodovinskega v realistični roman vidimo zlasti jasno pri Balzacu.
Realističen roman hoče biti in je v resnici zgodovina sodobnega življenja.
. Lahko rečemo, da bo dobil zgodovinar v realističnem romanu veliko zanimivih pojasnil o moderni družbi Seveda ta pojasnila ne bodo vedno autentiČna in zanesljiva, kajti vsak pisatelj je realnost drugače opazoval in ji dal drugačno obliko. Francoski	naturalizem	je opazoval malo bolj z viška svoje	vzorce, zato
se	mu je pogosto	ponesrečilo	natančno posnemanje realnosti. Francoski natura-
lizem je to popravljal, kar je kopira). Angleški naturalisti so zamenjavali umetnost in	moralo. Ruski naturalizem,	ironičen pri Gogolju, nekako mističen	pri Tolstem,
je	postal bolesten	in rovarski	v romanih Dostojevskega. Realnost je	torej povsod
skažena. Naturalistični roman je značilen za drugo polovico preteklega stoletja in bo morda v zgodovini moderne civilizacije kdaj tako znamenit, kakor je nizozemsko slikarstvo. Vendar ni mogel naturalizem kljub kratkemu zmagoslavju popolnoma zatreti drugih vrst romana. Niti historični niti osebni roman nista popolnoma izginila. Tudi psihologičnega romana ni mogel zatreti naturalizem. Polagoma so se začela razpravljati v romanu tudi moralna vprašanja. Zlasti so se zanimale za to stran ženske; in res moramo priznati, da so ravno pisateljice na Angleškem, Francoskem, v Italiji in Skandinaviji pokazale naturalističnemu romanu socialno važnost.
Zanimivo je, kako misli Brunetiere o prihodnosti literature. Ali je želeti, da se literatura oprosti narodnega značaja? Ali je v tem oziru literatura XIX. stoletja napredovala? Brunetičre zanikuje obe vprašanji. Preteklo stoletje, ki je bilo v mnogem oziru kozmopolitiČno, je bilo tudi stoletje narodnosti. Romantika pomenja povrat k srednjemu veku in najstarejšim početkom narodnega razvoja. S tem je hotela očistiti narodni duh tujih vplivov. Tako so postale angleška, nemška in italijanska literatura vedno bolj narodne. Pripomogli so še učenjaki, kritika, zlasti pa ideja narodne edinosti, ki je zahtevala, da vsak 'pisatelj misli in čuti narodno. Najlepši dokaz tega je literarna zgodovina italijanska do leta 1860 ali 1870. Gremo lahko še dlje! V drugi polovici minulega veka je literatura položila temelj skandinavski narodnosti. Pisatelji, kakor Ibsen. Bjornson so pokazali Švedom, Norvegoni in Dancem njih narodne lastnosti in duševno ustvarili skandinavski narod Podobno velja o Rusih; brezdvomno sta v tem oziru več storila Tolstoj in Dostojevski kakor Peter Veliki ali Katarina
Ali so pa ti razlogi dovolj močni, da bi ubranili ,,poevropljenje“ (europča-nisation) kulture? Saj vidimo, kako se povsod čitajo tudi inozemska dela, kolik vpliv imajo literature drugih narodov. Romantika, realizem, naturalizem so bili
splošna evropska gibanja. Torej bi bilo čisto mogoče, da bi intelektualni kozmo-politizem odstranil narodne razlike, literatura bi pa vzela z narodovih tradicij le kar je najboljšega, najčistejšega in najoriginalnejŠega.
Brunetičre pravi, da bi to pomenilo konec literature. Kajti v literaturi ne gledamo samo na ideje, ampak tudi, kako so izražene Tu pa odločuje duh in miljč narodov ki izveČine zavisi od narodovega jezika. Kaj bi bilo ostalo od Shakespearja ali Danteja, ako bi bila pisala latinsko? V literaturi so le splošne ideje; in želeti je, da v vseh slovstvih zavladajo iste splošne ideje. Oblika teh idej pa naj bo različna, kakor zahteva narodov duh. Potem je upati, da literatura ne bo samo zabava, zlasti v dobi, ko pisatelj ne more in ne sme prezirati velikih socialnih izprememb, ki so se izvršile v človeški družbi. Splošna literatura postaja vedno bolj socialna Zdi se morda, da so socialna vprašanja nezdružljiva z zahte-t vami umetnosti; toda drama in roman sta sposobna za socialna vprašanja. Treba je le več nadarjenosti, umetnosti in vsestranske izkušnje. Število literatov se bo morda tako zmanjšalo, a bo rastla vrednost literature. Potem bodo pisatelji spoznali, da socialna vprašanja niso samo moralna, ampak tudi verska. Saj se je nemogoče izogniti verskemu vprašanju, kakor priča tudi slovstvo XIX. stoletja. Versko misel srečavamo vedno v literaturi minulega veka; seveda je bila pogostokrat vera literatom predmet sovraštva. Versko vprašanje se dandanes vedno bolj poudarja; in tega se moramo le veseliti, saj nič ne daje literaturi tako globokega zmisla. kakor verska misel.
Umetnost. (A n d r 6 P č r a t 6.) Devetnajsto stoletje je ljubilo umetnost, ali preziralo je zakone, ki tvorijo življenje umetnosti. Ostavilo nam je mnogo krasnih slik, nekaj slovečih kiparskih del, ali dalo nam ni pravih umetnin. V umotvorih XIX. stoletja pogrešamo enotne ideje, ki je navduševala velike umetnike prejšnjih dob. Francoza David in Ingres sta gojila klasično smer; vzor jima je bila antika. Le polagoma se je na Francoskem pod angleškim vplivom razvila romantična šola, na čelu D e 1 a c r o i x , ki je prvi moderni slikar. Romantika je poučila umetnike opazovanja narave. Nekaj novega je prinesla v umetnost prerafaelitska šola na Angleškem. Hotela je umetnost privesti v one smeri, v katerih je bila pred renesanco, zato je bilo njeno načelo natančno in skrbno opazovanje narave. Razvijala se je ta struja pod vplivom Ruskina in je bila z navdušenjem vzprejeta zlasti v Nemčiji. R u s k i n in velika mojstra v arhitekturi Viollet-le-Duc in Welby Pugin so se uglobili v študij srednjega veka in z navdušenjem gojili gotiko. Globokoumen, simbolističen umetnik je v novejši dobi francoski slikar Puvis de Chavannes. Njegovi umotvori so pokazali pravo smer novi struji, ki prav ceni pomen in namen umetnosti. Od te struje je treba ločiti moderno gibanje, ki se je le iz prenasičenja in teženja po novih užitkih obrnilo k simbolizmu. Tako je nemirno in nestalno XIX. stoletje pripravilo pot novi umetnosti. Vse kaže da bo nova umetnost prava ljudska umetnost, izraz ljudskega življenja. Proizvodi Roli a in Carrierea, dela Frčdčrica, slike Uhdeja ter globoki simboli Wattsa in P u v i s a oznanjajo ljudsko umetnost; tudi nekatera dela Rodina izražajo težnje nove struje v kiparstvu, ki se hoče docela prilagoditi naravi in skupnim Človeškim čuvstvortt. Nova umetnost pa bo krščanska, saj čisto in nežno opazovanje narave vodi k Stvarniku.
F. G. - I. P.: Un sičcle.
365
Vera in vere. (R e n G M a r i e de la Broise, S. J.) Vsi filozofični sistemi XIX. stoletja so razlagali najsplošnejši pojav v človeštvu, religijo, ali vsak je različno pojmoval versko idejo. Tako se je v minulem veku razvila iz filozofije in zgodovine nova veda ver (science des religions). Podlago različnim sistemom o veri in verah je dal Kantov subjektivizem. Stoletje, ki je pozabilo na pozitivno vero in dolžnosti človeka nasproti Bogu, je zrlo v veri neko psi-hologično dejstvo, ki je sicer najnujnejše čuvstvo ali vsaj najplemenitejša ideja Človeške duše. Drugače pojmuje to dejstvo idealizem, drugače pozivitizem, drugače agnosticizem. Pozivitizem razlaga verski čut iz fiziologičnih vzrokov in eksperimentalne psihologije. Agnosticizem gleda v veri samo skrivnost in trdi, da se ondi jenja spoznanje, kjer se konča izkušnja. Veliko privlačnost ima na moderne duhove novi tok, ki hoče popolnoma ločiti versko idejo in dogmo. V vseh raznih teorijah o veri in verah je polno zmot, ki rušijo versko čuvstvo. Tudi sestav novokrščanstva, ki poudarja v naukih Kristusovih le moralo, pa zametava dogmo, je zmoten in ne bo mogel oživiti prave verske misli. To more storiti le katoliška cerkev, ki je na vatikanskem zboru zavrgla napačne sestave o veri in verah in je trdno in jasno določila, kako moramo umevati versko idejo. Nasproti raznim sestavom kantistov in hegeliancev je cerkev izrekla, da je vera praktični izraz razmerja med človekom in Bogom. Zato je možna le ena prava vera, ki prav umeva razmerje med stvarjo in Stvarnikom. Ta edino prava vera je pa katoliška, kajti edino v katoliških resnicah je izraženo pravo razmerje med človekom in Bogom. Katoliška cerkev se ne boji teorij, ki nasprotujejo njenim naukom. V devetnajstih stoletjih se je pojavilo brezštevilno cerkvi sovražnih sestavov, ki so pa kmalu izginili. Tudi sistemi današnjih dni nimajo trajnosti, ker nimajo pravega izvora, so nelogični in ne morejo razložiti najvažnejših zgodovinskih dejstev. Le katoliška cerkev bo obstala. Zato ne preostaja drugega, kakor zanikavati Boga in vsako vero ali se pa okleniti katoliške cerkve.
Krščanske ločene cerkve. (Pisani.) Ta članek govori o vzhodnih raz-kolnih cerkvah, o protestantizmu in o anglikanizmu Nas zanima posebno to, kar piše o vzhodnem razkolu, zlasti o Rusih. Med vzhodnimi razkolniki je okoli 100.000 Nestoriancev in pet milijonov monofizitov; neprimerno večja je tako imenovana „pravoslavnac< cerkev, ker ima mogočno oporo v Rusiji.
Razkol je nastal vsled narodnih, jezikovnih in kulturnih razlik; ko bi bil nastal le samo vsled dogmatične needinosti, bi bil moral že davno ponehati. Grki s carigrajskimi patriarhi na čelu so hoteli biti neodvisni od Rima; carigrajski patriarhi so hoteli biti neodvisni cerkveni poglavarji celega vzhoda. Zdaj pa carigrajski patriarh nima nobene veljave. Vsi razkolniki nekdanje grške cerkve so pod vplivom Rusije. V zadnjih letih je Rusija popolnoma izpodrinila grški vpliv v Siriji in Palestini. Sirski škofje ne študirajo več v Atenah in v Berolinu, ampak na Ruskem; tam se navzamejo ruskih idej, ki jih potem širijo v domovini med rojaki. — Izpreobrnitve med razkolniki so redke, posebno pri Srbih in Grkih, ki so najbolj strastni nasprotniki katoliške cerkve; znamenite pa so izpreobrnitve nekaterih odličnih Rusov. Preprosti ruski narod je globoko veren, le da se preveč slepo oklepa zunanjih form. Med izobraženci niso redki taki, ki razmišljajo o verskem vprašanju. Ker se ne morejo zadovoljiti z zunanjim bogo-
častjem, ki v njem ne najdejo božje podlage, iščejo resnice drugje. Ko so resnico našli, žrtvujejo za-njo vse, bogastvo, dostojanstva, zapustč svoje, zapustč domovino brez upa vrnitve; *te velike in plemenite duše, kakršnih toliko najdemo med Slovani/4 se na potu k resnici ne dajo ustaviti od nobene ovire. Sicer so nekoliko sanjarski in nejasni, a vedno plemeniti in junaški. „To so plemenite žrtve ki so se žrtvovale za blagor svojega naroda, ki kažejo, Česa je zmožen rod, ki so iz njega izšli, in kaj smemo po pravici pričakovati od njih bratov." — Velikanski vpliv Rusije in njen značaj kaže, da bi bila njena vrnitev k edinosti odločilna za druge razkolnike; vsaka spravna akcija brez Rusije je brezuspešna. Kaj nam obeta Rusija? Pravijo, da je Nikolaj II. naklonjen katolikom; gotovo so razmere med sv. stolico in Peterburgom zdaj bolj prijazne, toda to je nekoliko odvisno od Poljakov, ki so prej nekoliko odgovornosti zvrnili na sv. stolico in proti nji obrnili nemilost carjevo do upornih katolikov. Zdaj je pa Poljska resignirana in Rusija upa, da ji bo Rim svetoval, naj pozabi. — Gotovo je car Nikolaj do katoličanov bolj toleranten, kakor so bili njegovi predniki. Ali pa to pomeni, da se nagiblje h katolicizmu? Mislimo, da ne; pa ko bi tudi bilo, ne bi veliko pomagalo. Dasi je absoluten vladar, vendar ne more modificirati vere svojega naroda; zadel bi na velik odpor, ali pa celo padel pod mcrivčevim orožjem. Saj je še Peter Vel. pri svojih malenkostnih verskih reformah zadel na velik odpor, in vendar je bil on vse drugače mogočen kakor so vladarji naše dobe.
„Ne, car ne more dekretirati sprave z Rimom, in ta sprava še ni blizu, ker čas še ni prišel. Ruska družba je deloma še aziatska; kitajski zid, napravljen od uredb in predsodkov, jo loči od ostalega sveta: treba je ta zid najprej prebiti, da bo mogel zunanji zrak prenoviti to ozračje, kjer se naše ideje niso mogle širiti; masa ruskega naroda mora zvedeti, da so še drugi katoličani, kakor Poljaki, njih žrtve zdaj, a prej njih groza, v obeh slučajih njih sovražniki; vse to se zgodi toliko lažje, ker bodo simpatije, ki iz Francije potekajo v Rusijo, pripravljale pot našim idejam, najprej slabim, potem dobrim, in ko bodo tla pripravljena, se bo resnica lahko širila in delala čuda, ki jih smemo pričakovati od plemenitega in verskega temperamenta ruskega naroda/4
Čim bolj smo proučevali knjigo „Un sičcle44, tem bolj smo videli, da se bogastvo nje idej ne more pokazati v kratkem spisu. Vseh člankov v knjigi je 32. Razdeljeni so v tri oddelke: I. Politično in ekonomično gibanje. 2. Umsko gibanje. 3 Versko gibanje. Tudi na videz suhoparni Članki so pisani jako zanimivo; s temeljitostjo se združuje živahna francoska duhovitost. Povzeli smo le glavne misli iz najvažnejših člankov. Drugi članki govorč o narodnostih, o političnih vprašanjih, o z a k o 11 o d a j s t v u in načinu vladanja v XIX. veku. Skrbno sestavljeni članki razgrinjajo pred vami moč in organizacijo tiska, opisujejo vam nova odkritja in iznajdbe, govore o arheologiji in zgodovini; o fiziki, kemiji, matematiki, zdravilstvu. Lep članek opisuje boje, ki jih je katoliška cerkev imela v XIX. veku; ti boji so bili najprej večinoma le
boji s posvetno oblastjo, pozneje se je pa pridružil znanstveni boj z vedo in raznimi filozofičninii sistemi. Grof Haussonville (Član francoske akademije) popisuje karitativno delovanje katoliške cerkve; orleanski škof Touchet pa njeno notranje življenje. Vse članke lepo resumira pariški nadškof kardinal Richard; vse teži k enoti, ta je pa le v veri, edinost vere pa le v cerkvi.
Knjiga je pa tudi sama lep dokaz za vesoljnost, splošnost in edinost katoliške cerkve. Saj so v ti knjigi zastopani cerkveni dostojanstveniki in redovniki, posvetni dostojanstveniki, učenjaki in publicisti.
Tako knjigo morejo napisati le možje, ki imajo poleg strokovnjaškega znanja tudi pregled čez vso kulturo. Ti možje morajo živeti nekako v središču kulture ali morajo biti vsaj v zvezi s središčem. Središče svetovne kulture, če moremo sploh o njem govoriti, je pa do zdaj še v francoskem narodu.
F. G. — I. P.
Slovstvo.
Antoni Mazanovvski: Mloda Polska w powie^ci, liryce i dramacie. Str. 199 Krakow 1902. Nakladem Friedleina; cena 3 K 60 h.
V ti knjigi so v lepo celoto zbrani članki, ki jih je pisatelj objavljal v veliki poljski katoliški reviji „Przegl^d Powszechny“ (1. 1899, 1900 in 1901.) Kakor smo z zanimanjem brali njegove posamezne članke v omenjenem listu, tako smo jih tudi z	veseljem še	enkrat prebirali, zbrane	v lepo knjigo.	Zakaj
priznati moramo, da	je tako temeljitih študij v moderni	literaturi težko	dobiti
kje drugje. Profesor Mazanotvski je znan kot dober poznavavec vse poljske literature (spisal je celo vrsto lepih študij, oziroma monografij, o poljskem slovstvu — poljskemu občinstvu so se jako priljubile; v kratkem izide tudi njegova celotna zgodovina poljskega slovstva), poleg tega pa je v svoji novi knjigi pokazal, da izborno pozna vso moderno literaturo. Tak mož pač lahko piše študije o „mladi Poljski“. Knjiga je pisana vsestransko zanimivo; seznanja nas z vsemi znamenitejšimi pojavi moderne literature — seveda v prvi vrsti s pojavi poljske literature, z idejami, s tehnično in estetično stranjo raznih novih struj. Težko bi dobili kritika, ki bi nam znal podati tako nepristransko, obširno in natančno sliko. Njegova sodba	je določna	in jasna, pa vendar jako	previdna; pojavov, ki
mu niso po volji, ne	obsoja kar	„a priori" s prezirljivimi	izrazi — kakor	se to
dandanes tako rado godi —, vedno zna ohraniti Čudovito mirno resnobo in objektivnost, vsaki struji rad prizna, kar ima dobrega, a tudi ne zamolči napak.
V kaosu moderne literature se je pač težko orientirati. Tudi Mazanovvski nam ni mogel vselej narisati določne slike; posebno v prvem članku „Natu-ralizem in modernizem* pogrešamo preglednosti in duhovite sinteze. Nakopičil je preveč podatkov in jih premalo uredil, na podlagi teh podatkov si le s precejšnjim trudom ustvarimo jasno sliko. V 19. stoletju je bila pripovest najvažnejša vrsta umetnosti, menda zato, ker je njena oblika najbolj gibčna in prožna za sprejemanje novih teženj in idej. „V vrstah umetnikov in bravcev je
taka anarhija, da bi ji težko našli primere v literaturi prejšnjih stoletij/1 Nahajajo se taki, ki se v eni sapi navdušujejo za tako nasprotujoče si pisatelje kakor so Tolstoj in d’Anunzio, Ruskin in Ibsen, Brandes in Ed. Rostand (str. 5). Maza-nowski pripoveduje, kako je za romani s socialnimi in znanstvenimi tendencami nastopil individualizem; prej so se značaji razvijali pod vplivom okolice, potem pa sami iz sebe. Začela se je bolestna psihologija, »nadljudje*, pesimizem, melanholija, nenormalnosti .... Naturalizem je preziral moč in lepoto besede, modernizem je pa vzljubil bujni romantični jezik in ga okrasil še z novim na-kitjem.' Naturalizem je naravo slikal suho, podrobno; modernizem jo pa kakor romantiki napaja z duševnim bogastvom, prizori se menjajo kakor se menja dušno stanje. Kaj bo z moderno literaturo? „Reči moremo le toliko, da nad pripovestjo in poezijo čuvstvo in domišljija prevladujeta bolj kakor kdajkoli, če morebiti izvzamemo srednji vek (str. 32). Sploh pa manjka čistih tonov, smeri se križajo, v istih pisateljih se nahajajo romantične in naturalistične barve.
Nato nam Mazanowski v živih in preglednih slikah predstavlja glavne poljske naturaliste; to vam je zanimivo brati te živahne karakteristike! Najmanj poleta ima Artur G r u s z e c k i, naturalist velikega sloga; ostaja pri zunanjostih. Rejmont ima največ življenja in najbolj bogate barve; hitro se je razvil, ima mnogo notranje sile. Žeromski in Sieroszevvski imata že manj določen značaj; prvi je bliže naturalizmu, drugi modernizmu, oba pa imata sočutno dušo do ljudi in do narave. — Med pripovednike — moderniste šteje Mazanowski znanega Przy-byszewskega, ki je izprva pisal nemško, potem pa pobsko. Tega skrajno modernega pisatelja so nekaj časa občudovali, toda njegova slava je kmalu minila; Mazanovvski mu je dokazal, da ima malo originalnosti, posebno je mnogo vzel iz Dostojevvskega. Ima sicer živo, a nestalno domišljijo, razum ga malo vodi, njegove misli so kakor kaos — kakor bi poslušali norca. Anarhija oblike in vsebine je značilna poteza njegovega artizma.
.lako živo in slikovito je narisana najnovejša lirika. Sicer je pa tudi tukaj težko „s kritično analizo narisati osnovne tone harmonije, ki se razlega v tem koncertu, posebno ker še manjka kapelnika, ki bi z močno voljo ujel raztresene zvoke razmajane melodije“ (str. 111). Splošno med mladimi pesniki ni niti sile, niti slikovitosti niti novosti, bledi epigoni velikih prednikov včasih z medlim glasom krožijo o narodni bedi. Med novimi pesnimi je mnogo bojevitosti, večkrat se razlegajo bojeviti toni družabnih strasti (taki so: Niemojewski, Kas-p r o w i c z in T e t m a j e r) V erotiki deluje ves aparat naturalistične pornografije; poezija se ponižuje do poveličevanja fizične lepote in strasti, in s tem pesniki zastrupljajo in uničujejo sebe in poezijo (str. 115). — Težak in bolesten nemir je tudi v verskih razmišljanjih in Čuvstvih novih pesnikov. Sredi prečutih noči, samotnih stisk in bridkosti iščejo neke opore in zavetja; zatekajo se k panteizmu in Buddhu. A vsi zastonj, zakaj, kdor se je odvrnil od krščanskega Boga, ta se ne more več vrniti v varno zavetje (str. 123) Individualizem je rodil med mladimi pesniki prezir do „na-vadnih“ zemljanov; zato pa tem bolj navdušeno vihtč kadilnice medsebojne adoracije (str. 130). Jasnejši toni odmevajo v mladi poeziji, kadar se z iskrenimi čuvstvi zataplja v naravo; R y d e 1, M i r i a m in W i e r z b i c k i so znali
zadeti domači ton, njih pesni se zdajpazdaj zlivajo v lep koncert z melodijo poljskih poljan. — Moderni pesniki iščejo originalnosti v obliki. —■ Umolknili so patriotični in narodni zvoki, ugasnila je družabna misel, zamrli ali potihnili so odmevi razbolele duše, zato se pa vedno glasneje oglaša hrepenenje po miru in veri v višje moči. Kljubu vsi monotonosti in medlosti se v mladi poljski poeziji oglaša vendar nekaj mladeniškega, nekaj krepkega, neko koprnenje po vsem, kar je odzgoraj.
Peti Članek knjige je posvečen dramatiki modernistov. 19. stoletje ni ustvarilo drame, ki bi se mogla meriti z velikimi dramatiki prejšnjih stoletij. — Izmed modernih pisateljev se. je v drami poskusil Przybyszewski, ki je s svojo nenavadno individualnostjo zbudil mnogo pozornosti. Vendar ni ustvaril niti ene res dramatične osebe; zamišljena tesnoba in ozkost dela vse njegove osebe drugo drugi podobne. Pesnik T e t m a j e r je v svojih dramah čisto pod vplivom Maeterlincka. Mnogo bolj originalen je R v d e 1; njegov misterij „Dies irae“ je nekaj lepega. Visoko nad vsemi drugimi pa je Stanislav Wy s p i a lis ki (znan tudi kot slikar). V njegovih dramah je mnogo originalnosti in notranje sile; nekateri prizori preveč kažejo Maeterlinckov vpliv. Najznamenitejše njegovo delo je „Wesele“ (drama v 3 dejanjih). „ V i š j a domišljija se je spojila s čuvstvom, narodno življenje je dalo podlago in nastalo je nenavadno delo, ki bo vedno ostalo v literaturi kot lep izraz rodne domišljije in domovinskega navdušenja" (str. 189).
V zadnjem Članku „M la d a Poljska in romantika, pa prihodnost p o e z i j e" kaže Mazanovvski	zanimivo	sorodnost	med sedanjimi
strujami in poljskim	romantičnim gibanjem 1	1820—30.	— Vsi pojavi
najnovejše poljske literature imajo sledove talenta, težč za novimi cilji in se borč proti naturalizmu; le v pripovesti se še kažejo poteze naturalizma. Lirika je izpolnila tehniko, obogatila jezik z novimi podobami, našla izraze najrazličnejšim čuvstvom, strastem in sanjarijam. „Duša davnih vekov naroda, svitanje nove zarje na obzorju, družabne muke naše dobe, antagonizem med masami, a vse ožarjeno od legende, mita in narodove domišljije — to je dediščina drame. Drama poljska nastopa s tako živostjo in silo, da v nji gledamo prihodnost poljske poezije (str. 199).
Dostavek. Knjiga o „Mladi Poljski" je zanimiva tudi zato, ker so trije njeni članki izšli v slovenskem prevodu in sicer v — „ L j u b 1 j a n s k e m Zvonu" l.rpoo in	1901 (podnaslovom	»Najmlajši	poljski novelisti" in »Moderna poljska lirika").	Marsikdo se je čudil,	ko je v „Lj. Zvonu"	bral iste članke
(z dostavkom: za „Lj. Zvon" napisal A. Mazanowski), ki jih je že več mesecev prej bral v „Prz. P." Poudarjam, da je „Przegl;pi Pow.“ prav tako katoliški list kakor „K. O." le s tem razločkom, da »Obzornikov" urednik ni jezuit. — „Przeglqd Povv.“ pa urejajo, pišejo in izdajajo j e z u i t j e. Vanj pišejo tudi profesorji — laiki; Mazanovvski mu je stalen sotrudnik. — Marsikdo je mislil, da je „Lj. Zvon" prevel liste članke iz „Przegl^da Pow.“ Tega nismo mogli verjeti; zato smo prosili uredništvo v Krakovu, naj nam stvar pojasni. Dobili smo odgovor, da je prof. Mazanovvski res poslal tiste članke (seveda je iste najprej dobil »Przegl^d Po \v.“), ker ni vedel, da ima „Ljub-
ljanski Zvon" drugačno smer, kakor „Przegl^d Pow.“ Prevedeni članki do se pičice skladajo z izvirnikom v „Przegl£j.ndu“, (prevod je bil izprva neroden, nekod celo napačen; proti koncu pa prav gladek in točen); le tuintam je kak stavek izpuščen, misel pa nobena ni drugače zasukana. Članek o liriki se tudi v „Zvonu“ (1901 št. 6 in 7) tako glasi, da obsoja panteizem in budizem v poeziji; tudi „Zvon“ piše, da pesnik, ki se je odvrnil od krščanskega Boga, zastonj išče živi jenskega cilja (str. 407).
Posledic nam ni treba izvajati. Le to omenimo, da se je „Zvon“ v istem času, ko je začel objavljati te članke, s strastjo in načelno zaganjal v kritiko „Katol. Obz." in v katoliško kritiko sploh in protestira! proti izvolitvi g. dr. A. Uše-ničnika v odbor „Slov. Matice"; -s— sam pa je prinašal Članke, ki jih je, preden so prišli v javnost, pregledal katoliški urednik-jezuit, „Lj. Zvon" je pisal: ,,Če se ,Matičin' odbor strinja z vsemi nazori in tendencami ,K. Obz.‘, potem ,Matica' ni več vseslovensko književno društvo, ampak strankarsko samokato-liško in reakcionarno društvo .... Procvitu naše ,Matice' ti (namreč katoliški) odborniki ne bodo koristili. Radi bi poznali tistega modernega slovenskega pesnika, novelista ali znanstvenika, ki bi dopuščal, da bi mu njegov rokopis cenzurirali pristaši ,K. Obzornika'". Isti „Zvon“ pa v naslednjih štev. prinaša članke, ki se ne samo strinjajo, ampak so tudi vzeti iz poljskega „K. Obzornika" (przegl^d povvszechni = katoliški obzornik).	F. Ks. G.
Dr. Jos. Tumpach: I. Vyznam a duležitost starokfesfanskych pamatek a pomniku pro včdu a naboženstvi. Cyrillo-MethodčjskA knihtisk&rna V. Kotrba. V Praze 1901. Str. 105 v 160. Cena: 1 K 30 h.
II. Manželstvave svčtle nejstaršfch pamatek a pomniku kfesfanskych. Kniž. arcib. knihtiskdrna. V Praze 1901. Str. 49. v 8°. Cena; 90 h.
Dve lepi knjigi je podaril pod imenovanima naslovoma dr Tumpach Češkemu bogoslovnemu slovstvu. Obe se naslanjata na najnovejšo panogo apologetiške vede, namreč na krščansko arheologijo, ki jo je ustanovil rajni J. R o ss i. Pomen te vede za katoliškega bogoslovca se še mnogo premalo pozna; dozdaj se je večinoma zbiralo samo gradivo; bogoslovska, zlasti apologetiška izraba pa še čaka spretnih sil. Ni čuda; ogromni in dragi zborniki, ki obsegajo to gradivo, so večinoma le v rokah strokovnjakov arheologov; ti imajo pri njih dozdaj že prvo, do mala edino besedo.
Zato nas pa veseli, ako se že tudi na polju krščanske arheologije pojavljajo posamne apologetiške študije. Dr. Tumpach nam podaje kar dve. Da mu ta tvarina ni ptuja in da ni šel brez priprave na delo, nam priča to, da je izdal
I.	1898 v češčini sloveče delo sedanjega levovskega nadškofa dr .los. B i 1 c z e w-skega: Arheologija krščanska.1)
To delo obravnava zgodovino in pregled dosedanjih uspehov arheološke vede. Češčine ali poljščine veščim Slovencem je toplo priporočamo. Pisano je v sila jasnem, prikupljivem slogu in neprimerno ložje se je po njem seznaniti z bistvom krščanske arheologije, nego s kakimi nemškimi ali laškimi zborniki. Kolikor moremo soditi, sploh, še nima nobeno slovstvo tako pregledne sistema-
*) Archaeologie kresfanska. V Praze '898. (Vzdčlaviaci knihovna kavolicka sv. IX.)
tiske knjige. Dr. Tumpachu se je gotovo po tej knjigi priljubila krščanska arheološka veda; ostal ji je zvest; z njemu lastno marljivostjo je študiral dalje in sad svojega dela je priobčil v navedenih knjižicah.
I. Prva opisuje pomen in važnost starokrščanskih spomenikov za vedo in religijo; ima torej splošen značaj. Nastala je po predavanjih, ki jih je imel pisatelj na vseučilišču za širše občinstvo. V uvodu opisuje ob kratkem zgodovinski razvoj krščanske arheološke vede, ki se sicer pričenja z odkritjem rimskih katakomb 1. 1578, ki se je pa razvila šele v našem času. Zatem pa osvetljuje posamna vprašanja z arheološkega stališča:
1. Prvo vprašanje, s katerim se bavi, slove: ,V kakšnem pravnem razmerju so bili kristjani do rimske	države.*	Začetkom	jih je imela gosposka za
judovsko ločino. Se le pod	Trajanom	so pričeli	preganjati krščanstvo kot
samostojno religijo. Tedaj so izgubili vsako pravo. Preje so si mogli pridobivati lastninsko pravico in sicer korporativno, ker je bila judovska vera državno priznana, in posamič, ker jih je bilo mnogo med njimi rimskih meščanov. Cesar Trajan jim je pa vzel vse te pravice; po njegovem so postali že zavoljo samega imena popolnoma brezpravni. Cerkev se je pa vendar mogla širiti, ker so bila po rimskem pravu dovoljena pogrebna društva. Pod obliko pogrebnega društva, kateremu je na čelu stal papež, je živela katoliška cerkev v pravnem oziru ob dobi krutega preganjanja. O tem imamo v arheoloških spomenikih silno mnogo dokazov. Razvil se	je	molčč	po malem nekak kompromis med	cerkvijo in
državo. Dasi je namreč vlada vedela, da se pod pogrebnim društvom skriva religijska zveza, je vender redno iz politiških ozirov pustila ta društva. Za Časa Aleksandra Severa (223 — 235)	se	je pa	kristjanom	zakonito priznala upravičenost. Postavili so si namreč	za	Tibero	cerkev. Tamošnji krčmarji so se pritožili, češ da je prostor	njihov.	Toda cesar je odločil, da je bolje, ako stoji tam
svetišče, kjer se bo	častil Bog,	nego krčma. Dioklecian je sicer vzel	kristjanom
to pravico, toda le	za	malo časa. Že Maksencij je njegov izjemni	zakon pre-
klical. — Ta dejstva so bila pač že preje znana, toda po starih- spomenikih in napisih so nam neprimerno jasnejša; pravnega razmerja prvih kristjanov nam ne opisuje samo zgodovinar, marveč moremo si je ogledati na posamnih dejstvih, ki nam jih priobčuje arheologija.
2. V drugem poglavju opisuje dr. Tumpach, kako se po starih pomnikih more slediti pot, po kateri se je razširjal sv. evangelij.
Razne krščanske rodbine, o katerih smo poznali samo imena, se nam razkrivajo; spoznavamo jih kot znance, o katerih nam poroča posvetna zgodovina. Starokrščanski, zlasti nagrobni spomeniki, ki se spravljajo po posamnih mestih na dan, nam brezdvojbeno izpričujejo, da se je ondi že v najstarejših dobah razširjalo krščanstvo. Ko jih zmanjka, sklepamo po pravici, da so nastopili za krščanstvo zli časi.
Tako imamo na pr. iz PorenšČine iz 4. in 5. veka vse polno takih spomenikov. V 5. in 6. veku jih ni več. Poganski 1*ranki in za njimi Ripuarcl so se polastili tamošnjih krajev.
3. Zelo zanimivo je tretje poglavje, ki nam popisuje, kako se v starih spomenikih slika nekdanja cerkvena organizacija. Iz pogrebnih kamnov vidimo, da
24°
so že v najstarejšem času vse hierarhiške stopinje živele; ne samo višji, tudi mali redovi so izpričani po teh kamenitih pričah. Tudi starodavna farna organizacija rimskega mesta je brezdvojbeno dokazana.
Za življenje prvih kristjanov je značilno, da nam stari pomniki dokazujejo, kako se je suženjstvo v krščanstvu temeljito izpremenilo. Krščanski gospodarji imenujejo sužnje na grobnih kamenih, ki so jim jih postavili, svojo „uteho“, svoje „ljubljence“ i. t. d.
Pogani so zaničevali telesno delo. Arheologija nam pa izpričuje, da so kristjani delavce častili. Neke vrste delavci Fossores t. j. grobarji so imeli v prvem krščanstvu poseben, nekako posvečen, religiozen značaj.
Svetost krščanskega zakona in vzvišenost rodbinskega življenja se jasno svita iz starih pomnikov. Ves nauk katoliške cerkve o zakonu ima svoje dokaze tudi v njih. Ta tvarina je tako obsežna, da jo dr. Tumpach obravnava v posebni knjigi, ki smo jo zgoraj navedli na drugem mestu. Kanonistu in dogmatiku podaje knjiga „Zakon v luči najstarejših spomenikov in pomnikov krščanskih^ silno mnogo lepega in važnega gradiva.
Spokornost prvih kristjanov ima tudi sijajne priče v arheologiji. Njihova imena na grobnih kamnih n. pr.: Alogius, Insapientia, Iniuriosus, Calumniosuo, Contumeliosus, Importunus, Exitiosus, Malitiosus kažejo, kako so hoteli še po svoji smrti kazati, da se zavedajo svoje grešnosti in da so v spokorni ponižnosti ostavili ta svet.
Poganstvo ni poznalo skrbi za bolnike; vsega, kar jih je spominjalo smrti, so se ogibali, najbolj pa mrličev samih. Že pogled mrliča jih je, kakor so mislili, onečiščal. Prvi kristjani so pa imeli že nekako posebno kongregacijo para-bolanov, ki so stregli bolnikom Strah pred smrtjo je izgubil pri njih svojo grozo. Pieteta do mrličev je imela nekaj ljubeznivega v sebi; saj je slonela na utemeljenem upanju v božjega Zveličarja. To izpričujejo voščila, ki jih je verna ljubezen vklesala v stare grobne pomnike svojim rajnim.
4.	V četrtem poglavju obravnava dr. Tumpach umetniško stran starih pomnikov. Cerkev je lahko tudi s tega stališča ponosna na to dobo. Bila je-od vseh strani zatirana, brezpravna, toda njene idealne sile so tudi v tej krvavi dobi s svojo božanstveno močjo rodile umetnike in ustvarjale umetnine. Dr. Tumpach deli stare krščanske umetnine v te-le vrste:
a) Prva vrsta obsega simbole, ki označujejo tajne krščanske vere: n. pr. sidro, golobica, pav, petelin, zajec, lev, jelen, oljična vejica, palmov venec in palmova veja, lilija, riba. Vsak simbol je zase vreden temeljitega študija in pri vsakem je mogoče apologetu nabrati znamenitega gradiva.
b) Druga vrsta obsega alegoriške slike. Zlasti se rade slikajo Gospodove prilike. Tako imamo 11. pr. lepe slike vinske trte in njenih mladik, o modrih in nespametnih devicah, prav često pa o dobrem pastirju.
c) V tretjo vrsto starih umetnin Štejemo zgodovinske slike. Tako imamo n. pr. sliko Noeta v barki, Adama in Evo v raju pred drevesom, na katerem je ovita kača, Abelovo daritev, Jona v raznih dogodkih njegovega življenja, štiri reke v morju, mano, Suzano, Izaka, Mojzesa i. t. d.
č) Najlepše so pa liturgiške slike, zlasti tiste, ki predstavljajo našega Gospoda in njegovo sv. Mater. Sem štejemo tudi 1. 1849 v katakombi sv. Priscile po Wilpertu najdeno sliko sv. maše: krog mize sedi šest mož in žena. Na prvem mestu sedi od drugih oddeljen častitljiv mož, ki lomi kruh. — Znamenite so tudi slike v katakombah sv. Kaliksta, ki v logiškem ciklu predstavljajo idejo odrešenja. Mož, Čegar postava znači sv. Petra, bije ob skalo. Kakor je nekdaj Mojzes iz prave natorne skale s palico prizval vodo Izraelcem, tako jo sedaj iz duhovne skale, božjega Odrešenika, izvablja drugi Mojzes — sv. Peter. Ta ideja je še jasnejša v drugih slikah, ki so ravno tam. Prva predstavlja Človeka, ki lovi ribe v reki. Tudi ta je sv. Peter, ki oznanjevaje evangelij lovi duše za Kristusa. Druga kaže moža, ki v ravno tej reki krsti dečka in tretja ima naslikanega moža mrtvoudnega (z ozirom na čudež v Betezdi), ki nese svojo postelj.
Poleg tega imamo v katakombah slike sv. Janeza Krstnika, evangelistov, sv. Neže, sv. Lavrencija, apostolov in med njimi posebno sv. Petra in Pavla, ki se povsod enako slikata. Izmed Marijinih slik je najlepša v katakombi sv. Priscile. Božja Mati drži sv. dete na prsih; poleg nje pa stoji prerok Izaija, držeč v eni roki zavitek, z drugo pa kažoč na mater in na zvezdo, ki se dviga nad njeno glavo. Zveličarjeve doprsne slike, kar se nam jih je ohranilo, so vse Še-le iz 5 veka. Križanega Krista nam kažejo slike iz 6. in 7. veka.
5.	V zadnjem oddelku nam ob kratkem pojasnjuje dr. Tumpach, kako izpričujejo stari pomniki nauke katoliške cerkve. Vera prvih kristjanov v božji značaj svetopisemskih knjig ima mnogo arheoloških prič. Važni so zlasti tisti spomeniki, ki se tičejo knjig ali odstavkov, katere so protestantje zavrgli. V ne-brojnih napisih se javlja vera v sv. Trojico. Na slikah in v napisih vidimo dokaze za vero o grehu prvih starišev, o obljubi Odrešenika, o Gospodovih čudežih o primatu sv. Petra, o sv. zakramentih, med njimi največ o sv. Rešnjem Telesu; dalje o veri v vstajenje po smrti, v vice, v molitev za rajne, v češčenje svetnikov, njihovih podob in ostankov.
Vse to podaja dr. Tumpach pregledno, logiško v lepi, jasni besedi. Omenjali smo nekoliko obširneje njegovo prvo delo ne samo, ker želimo, naj bi se razširilo tudi med nami, marveč naj bi se tudi pri nas krščanska arheologija jela gojiti bolj, nego se je doslej. Naša domovina je že v prvi dobi imela kristjane v svoji sredi. Zmisel za krščansko vedo sploh naj torej pri nas podpira ljubezen do doma in do domačih ostalin. Dobro bi bilo, ko bi tudi nam kdo pretolmaČil Bilczevvskega knjigo in tako podal načela, po katerih se more uspešno razvijati ta veda. Potem dobimo morda tudi mi več mož, ki bodo pri nas, kakor dr. Tumpach med Cehi, obogatili bogoslovsko vedo s tako prikupnimi spisi, kakor sta navedena.	Dr.	k.
Lifcand Labors of Rt. Rev. Frederic Baraga, First Bishop of Marquette, Mich. By P. Chrysostomus Ver\vyst, O. F. M. Milvvaukec, Wis.: M H Wi!tzius & Go , 1900 — Jako zanimiva in za Slovence pomenljiva knjiga. V angleškem jeziku pisana seveda ni vsem Slovencem razumljiva. Nje vsebina pa bo, upamo kmalu vsem lahko postala znana. Kmalu namreč izide ta knjiga v francoski in nemški prestavi, in ko poide dr. Leona Vončine po družbi sv. Mohorja izdani
življenjepis našega svetniškega rojaka Barage, izide tudi slovenski prevod tega angleškega lepega dela, kajpak prikrojen kolikor se da za Slovence. Mično pisana in lično tiskana amerikanska knjiga nam popisuje prve poskuse za pokristjanitev Indijancev v severnoameriškem „Severozapadu“ in nas seznanja z misijonarji: Jogues, Raymbault, Garreau in Dreuillettes. Slika nam stanje katoličanstva v Zedinjenih državah ob času Baragovega prihoda. Obširno popisuje rojstni kraj škofa Barage, njega študije v Ljubljani in na Dunaju, njega delovanje v Šmartnem pri Kranju in v Metliki, njegov sklep iti misijonirat med Indijance v Ameriko in prizor ob njegovem odhodu iz Metlike, ki je bil prav podoben odhodu svetega Pavla iz Mileta („Magnus autem fletus factus est omnium“ Act. 20). Dalje nam slika njegov dohod v Cincinnati in njegovo prvo misijonarjenje med Indijanci v Arbre Croche, Little Detroit, Manistique. Beaver Island, Grand River, St. Glaire, La Pointe in v Fond du Lac. Riše nam Baragov značaj, njegovo ponižnost, uboštvo, gorečnost. Pripoveduje, kako je ustanovil Baraga misijonsko postajo v L’ Anse, kako je sestavil slovnico in besednjak v čipevškem jeziku. Govori nam o njegovem povišanju v škofovsko dostojanstvo in o nadaljnih njegovih misijonskih obiskih in delih v Fort William, Grand Portage, Superior in La Pointe In v dodatku nam kaže škofa Baraga pastirski list „Eno je potrebno" v čipevškem in angleškem jeziku, odlomek njegove indijanske slovnice in nekatera časniška poročila o življenju in delovanju njegovem. V okviru »življenja in delovanja škofa Barage" pa nam Verwyst prikazuje tudi življenje in delovanje takratnih slovenskih misijonarjev Frančiška Pirca, Otona Skole in Lovrenca Lavtižarja. Lepo to Verwystovo knjigo krasijo pa tudi lepe slike: slika našega Pirca, Skole, Lavtižarja, Vertina, Mraka, dalje slika Edvarda Jackerja, Teodora Van den Broecka, podoba indijanske cerkve in šole v Odanah (Bad River, Reservation, Wis ), skupina Indijancev v Harbor Springs, Harbor Springs (stari Arbre Croche, Mich.), Vincencij Roy, Marquette priveslavši po Mississippiju, „La bonne Cathe-rine Tegahkouita", mučenje „bratov“ Joques, Brebeuf, Lallemant, Rasle, Menard in Rene Goupil. Lepo knjigo, ki bo širila slavo našega rojaka Barage med drugimi narodi, veselo pozdravljamo,	Dr.	m. P.
Poročilo o II. slovenskem katoliškem shodu, ki se je vršil leta 1900 v Ljubljani. Sestavil tajnik pripravljavnega odbora. V Ljubljani 1901. Tisk Katoliške tiskarne.
Poleg poročila o prvem slovenskem katoliškem shodu imamo torej tudi poročilo o drugem shodu. To sta dve knjigi, ki se morata nahajati v knjižnici vsakega rodoljuba in ne morda tam zadaj v zaprašenem predalu neprebranih, da, niti prerezanih knjig, ampak spredaj, med knjigami, ki jih rabimo ob vse-dnjem, ob vsaki priliki, vsak hip Saj obsegata te dve knjigi naš katoliški program; ne le prve principe, osnovna načela, ki morajo biti itak zapisana v naši duši, ampak program podrobnega, praktičnega dela. Kar je prvi katoliški shod začrtal bolj splošno, kakor drugače tudi ni bilo mogoče, to je drugi shod podrobneje razložil in določil Izkušnja je dobra učiteljica. Tudi katoličane po Slovenskem je poučila izkušnja zadnja leta o marsičem, kar ni bilo tako jasno, o čemer niso bili vsi enih misli, kar je nekatere begalo in vznemirjalo. Drugi katoliški shod je uporabil te nauke in jih izrazil v programu. Zlasti je bilo zadnja
leta še mnogo nesporazumljenja o narodnogospodarskem delovanju, nesporazum-Ijenja, katero so nasprotniki katoliškega programa premeteno gojili in množili. Bilo je torej treba najprej v tem oziru določiti pravec. Ta potreba je dala drugemu katoliškemu shodu smer Zato je program drugega shoda pred vsem socialen program. Drugi katoliški shod je združil programe vseh stanov v enoten in celoten socialni program slovenskega krščanskega ljudstva. Ta program je jedro rečene knjige, poročila o drugem slovenskem katoliškem shodu.
Seveda za program je bilo treba dela v odsekih, je bilo treba programatičnih govorov na ljudskih zborih, je bilo treba nekake slovesne promulgacije in apro-bacije. Tudi to je vse zabeleženo v poročilu, da se ne bi pozabilo.
Drugi slovenski katoliški shod pa je bil obenem tudi sijajna manifestacija katoliške zavesti, slovesna in javna veroizpoved slovenskega krščanskega ljudstva koncem XIX. veka. Pričujoči so bili naši cerkveni knezi, obhajala se je slovesna služba božja, ves zbor se je posvetil Kristusu, nesmrtnemu kralju vseh vekov. Tudi tega spominja poročilo.
Sploh poročilo je vestna, skrbna in natančna slika drugega slovenskega katoliškega shoda. V knjigi so tudi lepe slike cerkvenih knezov, ki so bili pričujoči na shodu, ter slika predsestva. Posvečena je pokrovitelju, ljubljanskemu knezu in škofu presv. g. Antonu B. Jegliču.
Hvaležni smo odboru in zlasti tajniku za to knjigo, ki je spomenik drugega slovenskega katoliškega shoda ter obenem kažipot v bodočnost. A. U.
Nedolžnim srcem. Pesmi s slikami Zbral Anton K r ž i č. (Ponatis iz Vrtca in Angeljčka). V Ljubljani 1901. Založilo društvo „Pripravniški dom“. Tisk Katoliške tiskarne.
To je lepa knjižica, ki bo napravila mladini veliko veselja. Pesemce, ki so bile po Vrtcu in Angeljčku semtertam raztresene in že celo ali napol pozabljene, je prof, Kržič skrbno zbral ter lepo uredil, obenem pa jim je tudi iz Vrtca in Angeljčka dodal ljubke slike. Pesmi kajpada niso vse ene vrednosti in cene. Toda če je nekatere vzgojila bolj dobra volja kakor pa srčna toplota, so druge pristne pesniške cvetke, iznikle naravnost iz Čutečega srca. Vse pa so za nedolžna srca in to je treba dandanašnji tudi poudarjati. Kaj pomaga pestri cvet, če pa je strupen; otrok ne pustimo, da bi trgali take cvetove!	1	a.	U.
Literarischer Anzeiger fiir das katholische Oesterreich. Vodi in izdaja vseučiliščih profesor dr. Fr. S. Gutjahr. Zalaga „Styria“ v Gradcu. Na leto izide 12 zvezkov vsaj po dve poli. Cena 3 K.
Z lahkim srcem priporočamo ta katoliški literarni list, saj je edini v „ka-toliški“ Avstriji. Da list preveva pravi duh, za to nam jamči že ime prof. Gut-jahra, a tudi bukvama - založnica „Styria“, ki se je začela zlasti zadnji čas lepo razvijati v prospeh krščanski stvari. „Literarischer Anzeiger11 donaša obzornik, poročila in ocene o delih iz katoliške theologije, filozofije, zgodovine, pedagogike, umetnosti, leposlovja... Priznati moramo, da so nam bile zadnje številke, ki so nam prišle v roko, jako všeč. Seveda ni najti v tem listu vsega, a je zato list tako po ceni, da si ga lahko omisli vsak, kdor želi imeti neki pregled in sodbo zlasti o katoliški književnosti.
Socializma dr. K r e k o v e g a je izšel zadnji zvezek s kazali. Delo je sedaj celotno. Knjigovez Fr. Breskvar je oskrbel delu izvirne platnice. Več v prihodnjem zvezku.
Glasnik Leonove družbe".
Leta 1901. so pristopili „Leonovi družbi":*)
I.	Ustanovitelji:
33. P. n. g. Karlin 'Janez, župnik v Smledniku.
II.	Redni člani:
119. P. n. g. msgr. dr. Jos. Gabriev-čič, ravnatelj osrednjega semenišča v Gorici.
120. P. n. g. Voh Jernej, stolni kanonik v Mariboru.
1.21. P. n. g. Zega Valentin, kaplan v Bovcu.
122. P. n. g. Rebol Frančišek, kaplan v Postojini.
III.	Podporni člani:
124. P. n. g. Demšar Josip, mestni kaplan v Kočevju.
125. P. n. g. Potokar Josip, mestni kaplan v Kranju.
126. P. n. g. Singer Stefan, provizor v Logivasi.
127. P. n. g. Oblak Valentin, kaplan v Borovnici.
128. P. n. g. RanČigaj Anton, vikar v Celju.
129. P. n. g. Možina Ivan, župnik v Rovtah.
130. P. n. g. Kržišnik Jožef kaplan v Tržiču.
131. P. n. g. Zabret Valentin, kaplan v Gorjah.
132. P. n. g. Guzelj Franc, vikar v Logeh.
133. P. n. g. Janc Peter, kaplan v Toplicah.
134. P. n. g. Schiffrer Gustav, župnik v Borovnici.
135. P. n. g. Geržin Matija, župnik v Fari pri Kostelu.
136. P. n. g. Pipan Andrej, župnik v Polici.
137. P. n g. Kolarič Josip, župnik pri St. Martinu na Paki.
138. P. n. g. Povše Henrik, mestni kaplan v Kamniku.
139. P. n. g. Rihar Leopold, župnik v Nevljah pri Kamniku.
140. P. n. g. Cegnar Josip, kurat na Vrhpolju pri Moravčah.
141. P. n. g. Lovšin Anton, župnik na Dobrovi.
142. P. n. g. Čemažar Janez, kaplan v Sevnici ob Savi.
143. P. n. g. Čemažar Fran, kurat v Vrabčah pri Vipavi
144. P. n. g. Žnidaršič Anton, župnik v Osilnici.
145. P. n. g. Tomažič Ivan, mestni kaplan v Celju.
#) Imena so uvrščena po tem, kdaj je kdo pristopil družbi. Če seje v imenik letos ali že prej vrinila kaka pomota ali če je morda izpuščeno ime kakega člana, prosimo, da nam dotičnik to blagovoljno naznani.
Paberki
»Jugov" junak neki dr. Tomaž, kateri podira klerikalne stebre kakor kak Samson, očita v 5. št. tega lista (str. 40) dr. Mahniču »psihološko sleparstvo11 češ ker je v „R. K.“ 1. I. str. 60. pojem narodnosti izdal za goli nič in za duševno bolezen. Čujmo, kako piše dr. Mahnič v istem članku, eno samo stran pred onim »psihološkim sleparstvom" o ljubezni do naroda in materinega jezika! — »Naravno (t. j. po naravnem zakonu je) — pravi — da vsakdo ljubi svoj narod, t. j. one, ki ž njim govorč eni in isti materin jezik ... A isto tako naravno je tudi, da vsakdo ljubi in goji svoj jezik ter se potrudi nevstrašno priboriti mu vse pravice. Kdo nam bo tedaj zameril, ako se dandanes vnemamo z ljubeznijo do naroda, ako se pod zastavo narodnostne ideje borimo za domač jezik? — Ne; marveč živeli narodnostni boritelji! ki se vstrajno, kise nevstrašno potezajo za materinščino v šoli in v vradu. Mili glas materin, ki mi je prvi zvenel na ušesa, po katerem sem dobil prve pojme o Bogu, o dobrem in slabem, ne smel bi ga gojiti ne vsovršiti ga v vporabo višjih pojmov in spoznanja? Da bi imel ostati večno le jezik neotesanega kmeta?... Kdo pa vas je učil te modrosti, zatiralci jezikovnih teženj, teženj tako naravnih, tako opravičenih?" (ib. str. 59-). Tako dr. Mahnič. In to ni edino mesto tega smisla v njegovih spisih. Pritlikavec dr. Tomaž pa vpije: »Izdal se je psihološki slepar! Za narod mu ni nič!" Iz tega se prvič razvidi, kako imenitno je razumel dr. Tomaž Mahničev spis o idejah. Poseben filozof to, kateremu se niti ne sanja, kaj bi bil n. pr. pojem kot tak... Drugič pa kaže dr. Tomaž v pravi luči svoje rodoljubje, ko ometava dr. Mahniča s »psihološkim sleparjem1' ob tem-le njegovem stavku, katerega je on (dr. Tomaž) pol citiral, pol pa prikril (bržkone radi slabe vesti!): „In ko bi prišlo res tako daleč, da bi tudi Slovenci morali katoličanstvu žrtvovati svojo narodnost (NB. do tu je dr. Tomaž citiral!), bi ne bilo to boljše, nego da bi za časno narodno slavo zatajili edino pravo vero, ž njo izgubili večna nebesa?..." Dr. Tomažu bi to ne bilo bolje — zato pa pravimo, da kaže »Jug" v pristni luči njegovo tudi-rodoljubje . . .
Kar piše ta »doktor" v 6. št. »Juga" proti d r. K r e k u, to ne zasluži resnega odgovora. Take konfuzije pojmov še nismo zasledili v slovenščini... Ni čuda, če človek tako izvrstno razume Mahničevo razpravo v pojmih!
Da bi dr. Tomaža pri podiranju klerikalnih stebrov le ne — zmečkalo!
Tudidoktor.
Karel Hermitc. Slavni matematik Karel H e r m i t e, ud zavoda »La France", je nedavno umrl star 78 let. Hermite, veren katoličan, je bil zvest prijatelj učenemu jezuitu, slavnemu matematiku I’. Jouber. Francoski listi vseh vrst odkrito priznavajo Hcrmitove velike zasluge za matematiško vedo. Katoliški časniki pa še posebej poudarjajo njegovo globoko versko mišljenje. Celo »Figaro", ki katoličanom ni prijazen, imenuje Hermite-a prvega matematika 19. stoletja; zavoljo njegovega verskega mišljenja in življenja pa ga imenuje svetnika. — Nov dokaz, da se vera s pravo vedo rada in lahko druži. Dr. J. L.
Novodobni naravoslovci — verni kristjanje. Najslavnejši naravoslovci so si ohranili vero pri vsej svoji vednosti in izkušenosti. Le veri er (f 1877), kije našel Neptuna, je imel v opazovalnici križ. P. Secchi, znani astronom (•{• 1878), je bil pobožen redovnik. Ampere, odlični fizik, je zatrjeval na smrtni postelji, da zna na pamet Tomaža Kemp-čana »Hodi za Kristusom". Slično kakor imenovani učenjaki, sta mislila in delala tudi matematika B e s s e 1 in C a u c h y, kemik Pasteur, geologa Elija de B e a u m o n t in Barrande, fizika Biot in F a r a d a y, botanik C u v i e r i. t. d. Vsi so bili verni kristjanje. In zakaj bi ne bili? Saj prava veda veri, oziroma razodenju božjemu, ne more nasprotovati.	Dr.	J. L.