FEBRUAR 19 5 1 XIX. i • LETNIK NOVI LETNIK "DUHOVNEGA ŽIVLJENJA" Z NEKATERIMI SPREMEMBAMI V VSEBINI. IN OBLIKI SO NAŠI NAROČNIKI IN BRALCI ZELO TOPLO SPREJELI. UREDNIŠTVO SAMO PA SE ZAVEDA ŠE NEMAJHNIH POMANJKLJIVOSTI, KI JIH BO SKUŠALO V TEKU LETA ODPRAVITI, KOLIKOR LE MOGOČE. TAKO NA PRIMER JE ŽE V TEJ ŠTEVILKI USTREŽENO ZAHTEVI SODOBNEGA UREJEVANJA REVIJ, DA JE NAMREČ POSAMEZNA ŠTEVILKA VSEBINSKO ČIMBOLJ ENOTNA, KAR JE PRI NAŠI REVIJI MOŽNO LE V NJE PRVEM DELU, KI V TEJ ŠTEVILKI — POSTNI — DEJANSKO SKORO VSA GOVORI,. POD RAZNIMI VIDIKI LN NA RAZNE NAČINE, O VREDNOSTI IN UMETNOSTI ŽIVLJENJSKEGA DUHOVNEGA BOJA IN TRPLJENJA. VSAK, KI BO PREBRAL TE| SESTAVKE, BO ODLOŽIL LIST DUHOVNO OSVEŽEN IN ZA NADALJNJO VZTRAJNO NOTRANJO BORBO OPOGUMLJEN IN OKREPLJEN. TUDI FANTOVSKI IN DEKLIŠKI DEL JE ŽE V DRUGI ŠTEVILKI ZELO POPESTREN IN OBOGATEN,. TAKO DA KAR ZADOSTI POSEBNIM DUHOVNIM POTREBAM SLOVENSKE IZSELJENSKE MLADINE. ZLASTI PA BODO NAŠI OTROCI LAHKO VEDNO BOLJ ZADOVOLJNI Z "BOŽJIMI STEZICAMI", KATERIH SO SE RAZVESELILI NE LE ONI, AMPAK TUDI STARIŠI VIDA f SPIRITUAL Z MAKIJI) SKOZ ŽIVLJENJE 2. Z MAIUJO PRIPRAVLJENI NA TRPLJENJE Kakor je naš Odrešenik moral izpiti kelih trpljenja, tako je tudi njegova Mati Marija morala popiti čašo bolečin. Mati ne more drugače, kakor da čuti in nosi bolečine in muke svojih otrok. Takšno je Bog materino srce ustvaril. Ali je Marija naprej vedela, da bo moral Jezus za odrešenje ljudi trpeti? Gotovo je Marija poznala sveto pismo Stare zaveze. To spoznamo iz njenega hvalospeva Magnifikat, v katerem so misli in izrazi povzeti iz svetega pisma. Vsak veren Izraelec je posebno rad prebiral in premišljeval prerokbe, ki so napovedovale bodočega Odrešenika in njegovo kraljestvo. Iz teh napovedi so črpali v težkih preizkušnjah, porazih in ujetništvu neuklon- ljivo zaupanje na rešitev. Marija je bil* hči globoko vernih staršev, po starem izročilu so jo dali v tempelj, da je bila v hiši božji vzgojena ln izšolana, torej je poznala sveto pismo bolj temeljito kot navadna Izraelska dekleta. NI dvoma, da je v njeni brezmadežni duši gorelo močno in čisto hrepenenje po Odrešeniku, da se je ponudila Bogu kot žrtev, ki naj gane njegovo usmiljenje in pospeši prihod obljubljenega Odrešenika. Iz nobenega drugega srca na zemlji se ni dvigala tako Iskrena, topla in hrepeneča prošnja: Vi oblaki ga rosite ali zemlja naj ga da. Marija je gotovo poznala 21. psalm, v katerem David slika trpljenje Odrešenikovo in njegovo molitev na križu: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?. .. Kakor voda sem razlit, vse moje kosti so se razklenile. Kakor vosek je moje srce, raztopljeno v irib- škof Gregorij Rožman, mons. Jože Jagodic, kanonik Klinar in drugi slovenski duhovniki na rimskem romanju novembra 19 50 7—64 so v prilogi “Božje stezice’’, št. 1 jom telesu. Moje grlo je usnjeno kakor črepinje in jezik se mi jc prilepil k nebu. . . Prebodli ao moje roke in noge in vse moje kos,i so prešteli. Moja oblačila so si razde-*'*' in za mojo suknjo so žrebali." — Poznala jc napoved preroka Izajija, ki imenuje Odrešenika “moža bolečin", ki “nima ne podobe ne lepote. . . zaničevan in zadnji med ljud-D1i ■ • nosil je naše bolečine kakor ovca, ki jo peljejo v klavnico." Tedanji pismouki in učitelji svetega pisma f°h napovedi niso hoteli dobesedno umeti, npiralo se je njihovi nacionalni samozavesti, ,la bi on, ki naj ustanovi neminljivo kralje-Rtvo na zemlji, bil tako ponižan in uničen. 0 Mariji moramo soditi, da je pod razsvetljenjem Svetega Duha doumevala tudi napovedi 0 trpljenju Od rešen iko vem vsaj toliko, da je naPi'aj vedela, da bo trpel in mati njegova seveda z njim, da je po stopnji Jezusovih bo-lcčin določena tudi mera njenih srčnih muk. *^° je sprejela božjo ponudbo, da postane Mati •hlrešenikova, je sprejela tudi delež njegove-Ka trpljenjo, z njim bo sprejemala veselje in trpljenje, kakor in kadar bo prišlo, Bila je Pripravljena. Zaradi tega ni osupnila, ko ji jc starček Simeon v templju šestdeseti dan P° Jezusovem rojstvu napovedal: “in tvojo histno dušo bo presunil meč". če beremo poročilo evangelista Luke (2. P°glavje), opazimo, da se ni ustrašila te napovedi. l(o pripoveduje o pastirjih, ki so pri-š‘i novorojenega Jezusa v hlevec počastit in *° Pripovedovali o angelovem oznanilu in angelskem petju, pristavlja: “Marija pa je vse t° besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu", To se pravi: za Marijo so bili ti ,logoclki novi in nepričakovani, zato jih je Premišljevala, da iz njih spozna božjo mo-drost in dobroto in jo občuduje, da spozna 1,02j° voljo in jo točno izpolnjuje. Ko Luka Piše o 12 letnem Jezusu v templju, spet zaleže, da Marija in Jožef nista razumela nje-g°rega odgovora in da jc Marija vse to ohra-nila v svojem srcu. Ko pa navaja Simeonovo Papoved, ne pristavi nobene podobne opazke. Zakaj ne? Zato, ker Simeonova beseda za ‘Marijo ni bila nobena uganka, ki bi jo morala le razmišljati in tako skušati doumeti. Kar Ü je Simeon povedal, to je že sama pričakovala in vedela. Marlja je bila na trpljenje pripravljena, Pričakovala ga je in ga iz božjih rok sprejela 0t dcl svoje življenjske naloge. Mi pa naj 'i so °d Marije naučili biti pripravljeni na trpljenje. Tudi naš delež je v trpljenju. Iz ,la6<‘ človeške narave, po izvirnem grehu ra- njene in bolne, nujno sledi trpljenje. Nobeno človeško bitje ni brez njega, niti en dan star otrok ne, trdi modri v svetem pismu. Trpljenje je naš najbolj zvesti spremljevalec v življenju, ki nas nikdar ne zapusti, ki hodi z nami po vseh cestah, potih in stezah, ki nas povsod najde. Arsak razumen človek računa s tem, kar bo gotovo prišlo. Torej ra-računajmo s trpljenjem, ki bo prišlo, da nas ne najde nepripravljene. Bodimo pripravljeni na križe. Manj zaboli, če smo pripravljeni. Udarce, ki jih pričaku- Slovenci z zastavo . in napisom v Marijanski procesiji v Rimu — tik pred nje razvojem Lurd — najbolj znamenita božja pot. Praznik Marijinega prikazovanja tamkaj nedolžni deklici Bernardki praznujemo v mesecu februarju. jemo, lažje prestrežemo, da jih ne čutimo prehudo. Vzeti jih maramo kot nekaj, kar spada v naše življenje. “Sprejmi, kar ti Bog da”, je geslo znanega slovenskega duhovnika, ki je bil preganjan, izgnan že pred desetletji, v novejšem času na še zaprt. Sprejmi veselje s hvaležnostjo, kadar ti ga božja roka ponudi; ne brani se grenke kupe trpljenja iz iste božje roke. Če je že ne moreš sprejeti z veseljem, vzemi jo vdano in z Marijo reci: Fiat. zgodi se, četudi morda z od joka drhtečim glasom. To je stara modrost in v tisočletjih preizkušena od časov trpina Joba, ki je na očitke svoje žene odgovoril: “Ako smo dobro iz božje roke prejemali, zakaj bi hudega ne sprejeli?" Marije nepričakovano trpljenje ni strašilo, ni ležalo kakor grozeča senca nad njenim sončnim življenjem. V prihajajočem trpljenju ni gledala slepe, temne usode, ki človeka sovražno zasleduje, ampak božjo voljo, ki nalaga križ, kakršen ‘je vsakemu človeku naj- bolj prikladen in koristen. “Božja volja je sveta, a trda," je včasih vzdihnil pokojni profesor dr. Janez Zore v svoji dvajset let trajajoči bolezni. Kajpada čutimo trdoto in ostrino križa, čutimo žgoče in pekoče bolečine, čutimo bol krivice in zaničevanja, vse to čutimo kakor je Jezus čutil svoje bolečine in Marija svoje srčne muke in žalosti, a ;ii tem verujemo, da je v,sako od Boga dano trpljenje nam v korist in v dobro, ker sicer bi ga nam Bog ne bil poslal. “Bog je ljubezen" in z ljubeznijo ravna, kadar nam križe nalaga. Oče je, ki svojini otrokom trud in sn-moodpoved nalaga le v toliko, kolikor jim je za vzgojo v dobre, uporabne in sposobne ljudi potrebno In koristno. Navzlic temu, da je Marija videla trpljenje pred seboj, je bila Mati svetega veselja, ali pa hi morda bolj pravilno rekli; ravno zaradi tega, ker je bila pripravljena sprejeti trpljenje iz božjih rok, je bila VESELA DEKLA GOSPODOVA. Vprav zaradi tega! Saj ste že kdaj v življenju našli trpečo dušo, ki je silno in dolgo trpela, a je bila polna jasnega veselja, njen pogled topel in radosten kakor da se sonce smeje iz njega, pa čeprav kdaj kakor skozi solze. O te čudovito lepe duše, prijateljice Jezusove in Marijine in velike dobrotnice človeštvo, ki a svojimi bolečinami gradijo božje kraljestvo v drugih dušah. Pač čutijo svoje bolečine, njih naravo se je od začetka tildi upirala trpljenju in grenko vpraševala: “Zakaj tako. Gospod?” Potem pa so se v luči, ki jo v nje pošilja plamen ljubezni Jezusovega Srca, umirile, spoznale sveto voljo božjo, ki hoče, da ji z. brez-dajnim trpljenjem služijo in njegovo kraljestvo širijo, pa so se vdale, smehljaje so sprejele, kar jim je Gospod določil. Smehljaj trpljenja — najlepši smehljaj, ki sc moro prikazati na človekovem obrazu. Zanj so nam angeli nevoščljivi; oni ne morejo trpeti in tega najlepšega smehljaja Bogu darovati. Mi pa to moremo. Po Mariji, trpeči Materi, darujmo svojo pripravljenost sprejeti vsako trpljenje, ki ga nam Bog hoče naložiti, sprejeti ga v tiste namene, ki jili ima Bog sam: za rešenje duš, za spreobrnjenje brezbožnikov, za pravi mir, za rešitev sveta iz verig satanovih, če se naučimo sprejemati križe s smehljajem, potem bomo morda tako neizmerno srečni, da se ho naš poslednji smehljaj trpljenja v smrtnem boju spremenil v smehljaj večnega vcseVja v Bogu. škof GREGORIJ ROŽMAN ® I G, D <§ D © M La religiön verdadera es el firmamenlo d® republica. Quien combaie 6 la religiön destru-X® ®* fundamenio de toda humana so-Ciedtid. (De repub.) bios es el autor mäximo. (Timeo) ' Lin todas cosas, asi grandes como j^Qucnas, debe implorarse el auxilio de Dl0»- (Ibid.) PLATON Lo que el piloto en la nave, el cochero el carruaje, el director en el coro; lo ^Ue Ltialmente, la ley en la ciudad y el Lonoral en el e j er cito, esto es Dios en el ^undo. ARISTOTELES: Del mundo ioda humanidad ,existe por Dios, es fsida por Dios, vuelve al mismo Dios; y ^ltl L>ios no hay en la tierra, ni republi-jQä' ni sociedades, sino soledad, feroci-tiad Y maldad. VICO: De univ. Princ. Cerca tienes ä Dies, estä contigo, esta c er>tr° de ti. Asi te digo, Lucilo, que un parado espiritu se asienta dentro do sotros, es observador y custodio de ^Uestras buenas y malas obras. Este, . ,ai° tratado por nosotros, asi nos tra-ry" ^C,r° rdn9dn buen, hombre esta sin . 1"S| Li da consejos magniiicos y levan-° °°’ 6 čada buen varon. (Ep. 4L) SENECA Licdie niega ä Dios sino aquel ä quien cnvendria que Dios no existiere. SAN ÄGU3TIN fI°nra cuanto puedas d la religiön con ^Us ^eetos y con tu entendimiento, y •^roter,ala entre los creyentes y entre los creyentes. Pero profesala, no cumpli-, j Lda y materialmente las prdcticas culto, sino antes bien, animando la ^servancia de esas prdcticas con pen-°mientos elevados; dediedndote d cd-^rar *a sublimidad de los misterios, sin t /,erer arr°gnntemente explicarlos, pene-rjvndo^e de las virtudes que de ellos dc-an- Y no olvidando en tiempo alguno 6 -a s°la adoracion de las preces na da iv 6 d no nos proponemos adorar d 03 en todas nuostras obras. SILVIO PELLICO: Deb. de los hombr. OPUŠČEN VINOGRAD Imel vinograd sem cvetoč, obrezoval ga dan in noč, rahljal sem mu zemljo kamnito; uspeval mi je čudovito. A zdaj vinograd moj trpi, pošast brezbožna ga mori, najlepše mu mladike seka, iz njih življenjska moč izteka. V njem ni več grozdja, cvetja ni, iz trt se vseh le kri cedi, vse zidanice so brez vina. ljudi napaja bolečina. Ko na vinograd mislim svoj, stemne se pota pred menoj; vinograd moja je župnija. Ohrani, reži jo, Marija! Gregor Mali NASVET SAMEMU SEBI Odložil sem cmeravo bolečino iz mehkužnega naročja. Zadosti je tega pestovanja! Ta igra otročja s svojo solzno plitvino ni za človeka dejanja! Kdor hoče biti mož rojakom in ženi, naj zasajeni nož mimo izdere, rano izpere, (kači jeze, ki iz nje leze, naj glavo razkolje!) ter se zanjd več ne meni. In precej bo bolje! čas sam bo rano zacelil prej kakor bolečina kriči ter novega zdravja, nove moči pogumnemu srcu podeli’• Bogdan Budnčk O sveti kriz, življenja luž...! Risala Bara Remčeva a je bilo z manjšimi črkami pripisano: Kdor nima nobenega križa, naj odstrani ta napis!” zarjaveli žebljički, s katerimi je bil pričvrščen napis na vrata neke kmetiške hiše, in Porjave li papir pričata, da je bil ta napis tam že dalj časa. Nihče, ki ga jo bral, se ga ni lll>al odstraniti. Mnenja sem, da bi iz notranjega prepričanja tudi ti tega ne mogel storiti in jaz tudi “v ter nihče na svetu, zlasti dandanašnji ne. je tu, in kako naj se ga odkrižamo? Mi? ^“j je pred nami Nekdo že nosil velik, težak križ, s katerim je odrešil svet, tisti X"kdo, nad katerim se je razlegel glas iz nebes: “Ta je moj ljubljeni Sin, uad katerim tniani veselje; Njega poslušajte!" Vanj se ozirajmo ta postni čas! Njega vprašajmo: “Gospod Jezus, kaj praviš Ti ö križu?" KRISTUS S KRIŽEM PRED NAMI Predvsem nas Gospod bodri s tem, da On sani hodi pred nami po križevem potu. Neki star umetnik je to zelo lepo upodobil na. sli-*' Jezus gre spredaj s svojim težkim križem obložen, in Njemu slede: starček, mož, mladenič. . . nepregledna vrsta njegovih zvestih, vsak s svojim križem. Tiho, sam vase zamak-"jen, trudno sklonjen, opotekajoč se, nese ' tarček svoje breme. Mož ga krepko dviga s sv°jimi mišičastimi rokami, zravnan kot voj-š,-!lk, odločno zroč na svojega božjega Vod-luka na čelu vrste. Mladenič — skoraj še de-gleda začuden, z vprašanjem v očeh, lla božjega Mojstra: “Ali moram tudi jaz, ospod ?” Ta pa se obrača nanj z ljubečim Pogledom: “Da, prijatelj, tudi ti! Zakaj... 'sak , ki hoče biti moj učenec, naj vzame križ «a svoje rame in hodi za menoj!" podobo sem I. 1945 meseca junija, tisti as, ko se jo vztrajno razširjala med begunci lostna vest, da so Angleži vrnili naše domo-ance iz Vetrinja v Jugoslavijo v gotovo sunt, pokazal nekemu dekletu v begunstvu, atere zaročenec se je nahajal med vrnjmimi domobranci. Z njegovo vrnitvijo jo jv zagr-ll'hi nenadoma temna bodočnost. Vse pre-*lPe nade, ki sta jih imela za bodočnost drug drugem, so se ji razrušile v brezupne raz- valine. . . Potem sem jo vprašal: "Marija, Gospod se ozira po tebi! Ali se hočeš tudi ti pridružiti vrsti Njegovih?" Spolzele so ji solza ijo licih, toda odtočno je odvrnila: “Da, hočem!” Ali ni ta beseda posnemanja vredna tudi za nas? KRIŽ NALAGA DOBRI OČE Pa poslušajmo Gospoda dalje, kaj nam še pravi o križu! Zagotavlja nam, da ga sprejema iz rok svojega Očeta. ‘‘Oče.” To ime je ime, ki mu vedno sledi na Njegovih ustnicah. V največjem smrtnem boju na Oljski gori drhte Njegove ustnice: "Oče. . ., Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja mimo mene, pa ne moja, marveč Tvoja volja se naj zgodi, Oče!”. . . In, ko Peter uporabi meč, mu prepove: “Peter, vtekni meč nazaj v nožnico! Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga pošilja moj Oče!?" Nekaj mesecev po že navedenem dogodku sem obiskal v nekem begunskem taborišču moža, ki je v zadnjih par letih veliko pretrpel, ker mu je brezbožni komunizem na svoj “mesarski" način uničil več življenj v njegovi družini: ženo, dva mlajša otroka v starosti ti do 10 let in dva odrasla sina domobranca, katerih cden je umrl kot mučenec po zloglasnem izdajstvu pri Turjaku, drugi pa je bil vrnjen z drugimi domobranci vred iz Vetrinja v “titovino". Slednji je bil dovršil gimnazijo in je nameraval čimprej vstopiti v SREČA KRIŽA Kot nežni listki vrtnice rdeče osiplje se pričakovanje sreče in vonji zadnji kot prazni pladnji polagajo se na dlani trpeče. Na njih natočenega ni kozarca. Sesut v črepinje ostre od udarca ob moji nogi leži v morogi medice blatne kot ubita stvarca. Zdaj moji koprneči, žejni prsti oklepajo se križa kakor bisti; v njem se v bodečo skrivnostno srečo zažemajo, očiščeni in čvrsti. . . Bogdan Budnlk bogoslovno semenišče. Ko se je izvedelo, da je bil tudi ta med tistimi, ki so bili mučeni pahnjeni v brezdna v Kočevskem Rogu, sem tvegal prestop devetkilometrskega pasu, da sem obiskal in tolažil s križem .tildo obloženega očeta in svojega prijatelja. Pričakoval sem, da bom našel Bog ve kako potrtega moža. Pa bil sem presenečen in zelo vzhičen. Prišel mi je naproti mož, korenjak ne samo po telesu, temveč tudi po duhu. Razumel je do dna ves nauk o križu Kristusovem, besedo o kelihu, ki ga pošilja Oče. Povedel me je v svojo sobo in mi pokazal siike vseh svojih otrok, živih in mrtvih — 11 po številu — razvrščene pod steklom v skupnem okviru, postavljenem na poličici pod podobo Brezjanske Marije. V okviru pod fotografijami je bil vložen umetniško Izdelan napis: Bog je Oče, Bog je dober; kar Bog stori, vse prav stori! Tu ni bilo potrebno tolažiti, nasprotno — odtod sem odhajal sam potolažen. V KRIŽU — RESENJE Iz povedanega je jasno, da prihaja križ od zgoraj, iz nebes. In ker prihaja križ iz nebes, SOČUTJE Z JEZUSOM Jezus, beden kot berač, ves pozabljen in prezrt — svet, umeten vseh zvijač, Ti pripravlja korobač, meče Te iz src in hiš in Ti spet postavlja križ, da na njem boš razprostrt! Vem, kako Ti krvavi s trnjem venčano Sroš, vem, kako Te to boli, da Te mučijo stvari: Ti si nijh Vladar, Gospod, pa potiskajo Te v kot in iz javnosti podč! Pa bom jaz na rame del Tvoj krvavi težki križ, vence trnja bom ti snel in žeblje iz ran Ti vzel; na škrlatne brazde ran svoje bom sreč vsak dan Ti polagal kot obliž. Tvojih solz, krvavih srag bom ljubö nastregel vanj; vase Te bom skril, da nag več ne boš tako grenak. V srcu mojem je tvoj dom, v njem Te vsak dan venčal bom 3 cvetjem žrtev in dejanj. . . Bogdan Budnih potem je tudi dovolj očito, da križ ni sam sebi namen, ni nekaj takega, za čemer bi ue bilo ničesar več, temveč da je križ neka skrivnostna zavesa, katero tke Vsemogočni Z NAŠIM SODELOVANJEM, za katero se skriva nekaj skrivnostno čudovitega, globokega, veličastnega. Kako bi sicer mogel oče, kako bi mogel TA OČE s trpljenjem obkladati svojo otroke! ‘KRIŽ ODREŠI IN OSREČI SVET!” “Zdaj je svet sojen, zdaj bo knez tega sveta vržen venkaj. In jaz pa, KO BOM Z ZEMLJE POVZDIGNJEN, boni vse k sebi pritegnil" (Jan 12, 31—31). Ko je bil Kristus povzdignjen na križ, je bil satan pahnjen s prestola, človeštvo rešeno. “ZDAJ." pravi Gospod, in še danes traja ta “zdaj”, kajti še vedno traja borba med Njim in knezom tega sveta in še vedno zmaguje Gospod s svojim križem. Papež pravi v svoji okrožnici o skrivnostnem telesu Kristusovem; “Kristus je glava, mi smo udje. Odrešenje ni zadeva samo glave, temveč je zadeva celega telesa, je torej naloga tudi udov.” — Kristus je v vsej obilnosti zaslužil milost odrešenja, toda posredovanje milosti, udeleženje na odrešenju je odvisno TUDI od nas. Visoko se dviga Kristusov križ, toda strašno divjajo tudi peklenske sile brezboštva, sovraštva, nenravnosti, in ljudje se na splošno še premalo brigajo za križ Gospodov. Da bi se svet K NJEMU povrnil, da bi prišlo božje kraljestvo na zemljo, to je smisel našega križa. Kraljestvo .božje, božja zmaga pride po skupnem križu, Kristusovem in našem! Pre-nekaterikrat molimo: ‘‘Pridi k nam Tvoje kraljestvo!” V tem postnem času ne bomo samo prosiil Boga za Njegovo kraljestvo na zemlji, ampak bomo zanj tudi trpeli in žrtvovali. Ne, za kristjana ni dovolj, malodušno otresati se križa. Vsak kristjan MORA svoj križ koristno izrabiti, ker je poklican, da s svojim križem sodeluje pri odrešenju sveta. V zgoraj popisani podobi nam umetnik predočuje, kako mi vsi, vsak s svojim križem, sledimo svojemu s težkim križem obloženemu Gospodu in Mojstru! Pa je še ena podoba, ki izvaža še tesnejšo skupnost Kristusovo in našo: Peta postaja križvega pota je to: Simon iz Cy-rene pomaga Jezusu križ nesti. — To je naša naloga v tem postnem času, v tem velikem času trpljenja sveta: Gospod hodi s svojim križem po širni zemlji, Simon iz Cyrene pa mu ga pomaga nositi, in to smo ml. MI NOSIMO SVOJ KRIŽ S KRISTUSOM ZA REŠE-NJE SVETA. Zato, ne brani se križa, fi Simon iz Cyrene! m, r. Kraljica miru — prosi za nas! Kisala bara Kemčeva IP> © T Na fari je zazvonilo sedem. Stari Šim en trudno stopal z varuhinjo Jerico po cesti proti Soteski pod Ljubnikom. Ustavil se je in oddahnil, “Jeriča, sedem zvoni, moliva, pa še tnalo odpočila se bova med tem.” Otrok je obstal. Trudno so gledale iz bledikastega suhega obrazka velike oži zdaj na deda zdaj na Prijazni cerkveni stolp, odkoder se je slišalo zvonenje. šimen je dodal k navadni molitvi še Oženaš v čast sv. Valentinu in se pokrižal. Oča, ali je še daleč,” se je boječe oglasila •lei'ica. Starčeve oči so se uprle v prosojni obrazek. "Le potrpi, Jerica. Je še precej poti, Pa bova morebiti le koga dobila, da naju bo bralo potegnil, saj je polno voznikov na cesti.” “trnen je hotel še nekaj povedati, pa je obrnil Pogled prož. “Pokore imaš že dosti revica, ho si taka,” si je mislil, “čemu bi ji svetoval, na,i vzame utrujenost za pokoro.” Iz soteske je zapihala mrzla sapa. Dekletce Se Je zavijalo v staro pisano ogrinjalo in po-Sumno šlo naprej, dohitel ju je prvi voz. Lovrenc je bil gori, edini hlapec, ki je žagarju -točilarju ostal, ker je imel nogo pokvarjeno, T®e drugo je moralo na vojsko. Lovrenc je obstal. “Oča, ali greste k sv. Bolantinu? Pa Uako, ,ja Sj-e jerico s seboj vzeli, ali ni prečko zanjo. Sedita na voz, do konca Luše 'aju lahko potegnem.” Posadil ju je na desko u skrbno pokril s kocem. “Tako, da ne bosta Prezebala. Pa, Jerica, ali se ti nisi nič popra-'ila? še zmeraj si tako bleda in suha.” Nič ni hudega, Lovrenc, Bog že ve, zakaj sem taka, pravijo oča: če je Bogu to všeč, ° tudi meni.” Skoro se mu je zdelo, da gleda ’* bjenih oči svetnica. Mirno, globoko so gle-aje te oči, noben gib na obrazu ni izdajal bke žalosti ali obupanosti. Lovrenc je v zadregi udaril z vajeti po ko-*LU’ da ,io hitreje stopil. Dolgočasno se je ekla ozka dolina, nevzdržno je oh poti šu-mela Sora, pred Praprotnikom se jim je spet pokazala Planica. Zavili so skozi vas. Na Kazini je Lovrenc ustavil. “Oča, ali greste notri, dobro vam bo delo malo jago-dovca, ali pa brinjevca, Jerici pa malo mleka.” “Lovrenc, Bog naj ti stokrat povrne dobro voljo, pa ne bova. Pri maši bova, pa pri obhajilu.” — “To je pa že malo prehuda, oča, vsaj za otroka, če že ne za vas. Vse, kar je prav, saj sem jaz tudi kristjan, pa mora človek le za pravo mero vedeti.!’ §imen ga je pogledal: “Lovrenc, če bi ti imel moja leta in preživel to, kar sem jaz, tega ne bi rekel. Jaz stojim na pragu večnosti, pa zanjo, mislim, še nisem dosti zaslužil, morda je ta otrok že več, pa nikoli še ni rekla, da je preveč.” Obstala sta na vozu. Lovrenc je stopil v gostilno. Simen ni razumel besed, slišal je le smeh. “Kar malo potrpiva, Jerica, saj bo kmalu prišel.” Res je Lovrenc kmalu prišel in pognal. Prav do poti, ki gre navkreber proti sv. Valentinu, jii je potegnil. “Pa še zame malo pomolita, sem gotovo bolj potreben kot vidva, je že z voza doli zagodel in pognal. Pognala sta se v breg. V Kotanjah je bil še sneg. Ob potoku pa so že vrbe kazale prve mačice. Po bregeh je cvetel teloh in jetrnik. “Oča, poglejte, kako že cvete, kmalu bo spet gorko, to bo prijetno,” se je veselila Jerica. Lica so ji nalahno pordela. “Vidiš, sv. Balantin ima ključ od korenin, pravijo, samo prerado vse tole cvetje še mraz vzame.” šimen se je opiral na palico in spel Vedno više. Vroče mu je postajalo, težko je dihal. Na vsakih nekaj minut je malo počakal in se oddahnil. “Ne bom več dolgo,” se mu je ujedla misel v možgane. Kaj bo doma? Od Tineta ni nobenega pisma več iz vojske, ona je bolna, že lota ne more iz postelje, Jerica je slabotna Danes bom spet poprosil sv. Balantina za Tineta in Jerico, da ji da zdravje, za Anico bom pa Bogu na oltar svoje križe In žalost pri- nesel. Naj mene udari z boleznijo, pa da zdravje Anci, ali vsaj otroku.” Iz težkih misli mu je ušel vzdih. Jerica ga je pogledala: “Kaj je, oča, ali težko greste'” — “Nič ni, Jerica, nič, le pojdiva, pa težave Bogu darujva za to, da se ata vrne in mama ozdravi, pa še ti tudi.” Od cerkve doli je začelo pozvanjati. En sam zvonček je vojska pustila; kot bi otrok vekal, se je zdelo šimnu. Kakšno je bilo včasih! Upehana sta prišla do cerkvice. Preneka-terega znanca je videl šimen. Iz Poljanske doline in Selškega, iz vseh hribov na okoli. Sami stari, pohabljeni, ženske in otroci. Pre-nekatera črna ruta je oznanjala, da je padel gospodar ali sin. Na obrazih vseh je visela žalost ali skrb. “Trpljenje je zapisano na vsako človeško čelo,” je modroval šimen, “ta leta imamo v postu dvakrat post. Prejšnjega leta so si ljudje sami nalagali pokoro. Pri jedi so se pokorili, pijači so se odrekli, še tobak je počival do vsta-jenske procesije. Kakšna procesija ljudi je molila križev pot na Hribcu ob nedeljah. Potem pa je bilo vedno slabše. Pustni torek so potegnili čez pepelnično sredo, za post niso hoteli več vedeti, da bi si kdo sam od sebe kako pokoro naložil, je bilo pa že smešno, človek je pozabil, od kod je in kam gre, zdaj nam je Bog naložil pokoro, da bi spregledali.” Stopil je v cerkvico; blizu glavnega oltarja sta se spravila z Jerico v vegasto klop. Z oltarja doli je gledal v rdečem plašču sv. Valentin. Pred oltar je stopila mogočna postava gospoda Jožefa, gimen se je zatopil v molitev. Od nekod je zavekal otrok. Ta vek mu je spet odnesel misli. “Pa, če le ne bo nič iz tega romanja, če pade Tine, če ostane v postelji Anca in bolna Jerica. ’ Strašno mu je vrtala v glavo ta misel. "Ob kruhu in vodi bi se postil, tobaka ne bi pokusil celo leto in ne vem, kaj še storil, moj Bog! Na stara leta si mi naložil najtežji križ; tale post, dušni post, dušno trpljenje je zame najtežji.” Na koru je utihnilo petje. Jerica se je radovedno ozrla. Sklonil se je k njej: “Le na oltar glej, Jerica, tam se Kristus za nas daruje.” Otrok je uprl oči na oltar, šimna je presunila otrokova vera, s katero je upirala oči: Zamislil se je v svoje besede in bolečino. Odprla se mu je globina Oljske gore in Velikega petka. Zač uda lahko mu je postalo pri srcu. “Kaj bom jaz, starec, v skrbeh za vse to, če gleda na vse tisti, ki je za to umrl, da bi nas odrešil.” Zazdelo se mu je kot na Veliko soboto, ko je že vse v nestrpnem pričakovanju vstajenja, čeprav je še Bog v grobu. “štirideset dni je posta pred Vstajenjem," je pomislil, “dosti dolgo ža tistega, ki ga prav vzame. Leta in leta so življenjskega pota — posta pred vstajenjem, ki pride — malo jih je, ki to modrost razumejo. Križ v hišah in cerkvah jim je le še spomin in okras, zato jim je križ v življenju teža, ki jih podere na tla. Anca in Jerica, da bi te dve do dna to umeie, da bi jih teža ne podrla, samo to prošnjo mi izpolni, moj Bog; čeprav jim bolezni ne vzameš, saj jim jo boš laže pomagal nositi kot jaz.” Nad sv. Valentinom se je odprlo nebo. Toplo sonce je obsijalo romarje. Šimen je peljal za roko Jerico proti gostilni. Na obrazu mu je sijal mir in pokojnost kot na obrazu otroka v materinem naročju. “Oča, kaj mislite, ali bova kaj izmolila za ata in mamo?” — “Gotovo, Jerica, tisto, kar bo najbolj prav, to pa ve On bolj kot midva.” N.' ZEMLAK POMEN ZAKRAMENTOV Zakramenti so sveta znamenja, ki po moči, ki jim jo je dal Kristus, delajo v duši čudeže nadnaravnega življenja. Zakramenti so — kar že tudi beseda sama pove — svete skrivnosti. Delujejo v skritih, mim neopaznih globinah duše, in to, kar tam povzroče, ni nekaj naravnega, ampak je božje življenje v duši sami. Zato tudi zakramenti sami in njih skrivnostno delo v duši ostane našemu umu skrivnost; vsega tega ne vidimo, vse je nadnaravno. A poskusimo v nadaljnem v luči razodetega nauka nekaj več povedati o splošnem pomenu zakramentov, kar je potrebno, da moremo razumeti posamezne zakramente. Od zakramenta more imeti človek tudi naravno korist, n. pr. korist, ki je iz miru vesti in zavesti prijateljstva z Bogom, ko je lepo pripravljen prejel zakramente. A to je tu postranskega pomena in to ne mislimo. Govo- rimo le o pomenu zakramentov v nadnaravnem redu, le o tej koristi. O tem pomenu zakramentov v nadnaravnem redu na splošno moremo govoriti pod dvojnim vidikom: o njih individualnem pomenu, t. j. kaj so zakramenti posamezniku, posamzni duši, in o socialnem pomenu, t. j. kaj so zakramenti nadnaravni življcnski skupnosti, ki je Cerkev, skrivnostno telo Kristusovo. KAJ SO POSAMEZNIKU? Božjo življenje, ki ga je človek z Adamovim grehom izgubil, nam je Kristus zasluži! in vrnil, s svojim odrešilnim trpljenjem in smrtjo. To zaslužen je Kristusovo je neskončno; nikdar ne more biti toliko ljudi in toliko grehov, da ne bi bilo še več milosti v zakladu Kristusovega zaslužen ja. človeštvo je tako enkrat za vselej odrešeno. A posamezni človek postane dejansko odrč- in prejme sadove Kristusovega odrešenja, milost in božje življenje, po zakramentih, 1'fvič po svetem krstu. Zakramenti imajo svojo odrešilno moč iz Kristusovega odrešilnega trpljenja in smrti, s Cl|nvr nam je Kristus zaslužil vse bogastvo milosti, ki se nam po zakramentih dele. Brez *K' istUM/vega trpljenja in smrti ne bi bilo zakramentov. Zato sveti očetje govore, da so r-akranienti iz Jezusove prebodene strani na kužu. \7oda in kri iz Jezusove strani pome-nita dva glavna zakramenta — krst in evha-ristijo.l)a, iz Jezusove prebodene strani je ves kozji odrešilni red človeštva, Cerkev, ki je kila rojena tako iz Kristusa, novega Adama, k°t je bila Eva vzeta iz Adamove strani, ko i° je Bog ustvaril iz njegovega rebra. Za nadnaravno življenje posameznika je Kristus postavil več zakramentov, sedem, od katerih ima v nastanku in razvoju nadnaravnega življenja v človeku vsak svoj pomen, ot lepo razlaga sveti Tomaž Akvinski: Kot se človek v svojem naravnem življenju rodi, raste, se hrani, bolehen ozdravi, se podobno se do/ a ja z dušo v njenem nadnaravnem življenju po zakramentih: po SV' krstu, p<> sv. birmi, po sv. Rešujem Telesu, ’° sv- pokori, im sv. maziljenju. Krst je zakrament nadnaravnega rojstva c °vekovega v božjega otroka. Pred krstom ' '>! človek v izvirnem grehu duhovno mrtev, 1<° krstu se zgodi čudež, čudež oživitve, pve rojenja človeka k božjemu življenju. Mali človek, otrok, je po rojstvu še sla-en' a raste, se krepi in doraste močan za '$e naloge življenja. — Podobno v nadnaravnem življenju prejme po svetem krstu prerojeni a še slabotni božji otrok moč za po-P°‘no izvrševanje težkih nalog kristjana po zakramentu SVETE BIRME, ki je zakrament Parjenja, utrditve. Da si življenje človek ohrani in se mu množi, raste, se mora hraniti s primerno in močno hrano. — Božje življenje duše se ohranja in imroži s sv. IlEŠNJIM TELESOM, ld je primerna in močna hrana duše za nje božje življenje, kruh močnih. Naše telesno življenje je stalno izpostavljeno nevarnostim, boleznim, Iti ga groze uničiti; a primerno zdravilo nam vrača in utrjuje zdravje, človek bolan ozdravi. — V nadnaravnem življenju svoje duše je človek bolan po gr ehu, smrtni greh ga kot umori, greh mu grozi za vedno uničiti življenje duše. Popolno ozdravljenje mu da in vme popolno življenje nadnaravno zdravilo duše -- ZAKRAMENT SVETE POKORE. Ko je človek ozdravel, je še po bolezni oslabljen, počasi se krepi. — Za duhovno življenje duš je dal Kristus poseben zakrament za nevarno bolne: SVETO MAZILJENJE. Ta jim njih duhovno življtnje po odpuščenih grehih okrepi, da nročni in s cvetočim življenjem in zdravjem prestopijo prag večnosti. SV. MAŠNIŠKO POSVEČENJE in SVETI ZAKON sta med zakramenti, kot bomo videli, bolj socialnega pomena, čeprav dobi človek, ki ju prejme, tudi osebno prebogate milosti. Tako nas je Kristus za življenje božjih otrok za vse prilike tukajšnjega življenja oskrbel z nadnaravnimi močmi — zakramenti. Od zibeli do groba nas spremlja po zakramentih. Po sv. krstu in sv. pokori duhovno mrtva oživlja, zato se imenujeta zakramenta mrtvih; po drugih daje božjemu življenju v duši rast, moč, procvit; zato se Imenujejo zakramenti živih. Če hočemo prejeti sadove teh zakramentov, moramo biti duhovmo živi, moramo božje življenje posvečujoče milosti že imeti. DR. FRANC GNIDOVEC Jagnje božje, ki od jemlješ grebe sveta Kristus j6 naš Odrešenik, Osvoboditelj. kor ^ristus ni naš politični osvoboditelj, ka-brri x° ga v sv0iem izltaženem pojmovanju tičn 6ga MesiJa Judje pričakovali kot poli-t,, lega.OSvoboditelja, ki jih bo odrešil jarma Jega imperializma, ki jih je težil. KRISTUS JE ODREŠIL NAŠE DUŠE -tCSnici J® Kristus Odrešenik sveta, vsega 'estva; njegovo odrešenje in osvoboditev orv ?° . ®no, ampak duhovno odrešenje in 'oboditev iz suženjstva greha in satana. g .ezua sam v razgovoru z Judi tako razlaga j® delo odrešenja in osvobojenja na njih ugovor, da osvobojenja ne potrebujejo, ker kot Abrahamovi potomci nikdar nikomur niso služili: “Resnično, resnično, povem vam: Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha. . . Ako vas torej Sin osv°bodi, boste zaves svobodni" (Jan 8, 35—37). Stara zaveza Kristusa kot duhovnega odrešenika večkrat jasno napoveduje. Smisel teh prerokb povzema Zaharija v svojem, spevu ob rojstvu sina Janeza Krstnika: “Hvaljen Gospod, Bog Izraelov, ker se je ozrl na svoje ljudstvo in mu pripravil odrešenje... da bomo iz rok sovražnikov rešeni in mu brez strahu služili v svetosti in pravičnosti pred njegovim obličjem vse dni življenja ’ (Lk 1, 68• 74—75). Janez bo oznanjal ljudstvu kot Kristusov predhodnik “odrešenje v odpuščanju njih grehov, po prisrčnem usmiljenju našega Boga...” (Lk 1, 77—78). Janez Krstnik tudi res napove ljudstvu Kristusa kot odrešenika iz oblasti greha: “Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta!” (Jan 1, 29), je pokazal na Jezusa. Vsa Janezova pridiga je izzvenela v opomin: “Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo” (Mt 3, 2). Jezusova pridiga ob prvem nastopu v javnosti je ista: “čas se je dopolnil in božje kraljestvo se je približalo; delajte pokoro in verujte evangeliju!” (Mr 1, 15). V tem duhu tudi poteka vse Jezusovo javno delovanje. Poglejte njegovo družbo! Najsvetejši išče predvsem družbo grešnikov, na katere vsa judovska višja družba pljuje, kot da bi mogla s tem hinavskim obsojanjem prikriti svoje grehe. Ta "j4 in pije s cestninarji in grešniki” — se hinavsko zgražajo nad njim, na kar jim da tako jasen odgovor, ki izraža smisel njegovega prihoda: “Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike” (Mr. 2, 16—17). Kako tolažilna je bila za grešne duše, v katerih ni bilo farizejskega napuha, njegova beseda o božji ljubezni in usmiljenju do skesanega grešnjko. Grešnikom so veljale te besede, te so dvigale in reševale. Kako so se morda lesketale solze v očeh tem zavrženim ljudem, ko so poskušali Jezusovo priliko o izgubljenem sinu in o izgubljeni ovci. Jezusova beseda je grešnike očiščevala. Kako so bile srečne te duše ob zaključni besedi: “Povem vam, da bo tako v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kot nad devet in devetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore” (Lk 15, 7). Saj je vsak od njih čutil v svojem srcu: “Jaz sem tisti,” in je bil Bogu hvaležen. KRISTUS NAM ODPUŠČA GREHE Jezus je tudi naravnost odpuščal grehe s svojo vsemogočno besedo in dušam vlival božje življenje- “Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi,” je dejal mrtvoudnemu (Mt 9, 2). Ko so se pismouki v srcu zgledovali nad to besedo, češ: "Kdo more grehe odpuščati, kakor edini Bog?” je še ta notranji nevidni čudež odpu-ščenja grehov potrdil z zunanjim čudežem in v hipu s samo besedo ozdravil mrtvoudnega. “Odpuščeni so tvoji grehi — pojdi v miru,” čuje skesana grešnica, ki so jo te besede za vedno posvetile (Lk 7, 48—60). “Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega” (Jan 5, 14), opominja 38 let bolnega moža, ki ga je ozdravil in mu v ozdravljenju tudi grehe odpustil. , “Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej več ne greši!” (Jan 8, 11), velja nezvesti ženi, ki so jo farizeji pripeljali preden za obsodbo. In še in še bi mogli naštevati. A že samo ti v svetem pismu zapisani primeri nam jasno povedo, kakšno je bilo Kristusovo odrešilno delo. Kristus je Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, vrača dušam božje prijateljstvo, božje življenje. ZAKRAMENT BOŽJEGA USMILJENJA če se Kristusovo odrešilno delo v Cerkvi, ki jo je ustanovil, vse. čase nadaljuje, se mora gotovo to glavno — očiščevanje duš v odpuščanje grehov. To se godi v zakramentu svetega krsta, ki izbriše človeku izvirni greh, potem pa zlasti v zakramentu svete pokore, v katerem se odpuste grešniku po svetem krstu storjeni, t. j. osebni grehi. Jezus je postavil ta zakrament na dan svojega vstajenja zvečer. P0 dovršenem odrešenju je torej prinesel svoji Cerkvi ta dragoceni velikonočni dar, ki ga ji je pridobil za ceno svoje krvi, zakrament božjega usmiljenja. Prikazal se je nenadoma za zaklenjenimi durmi zbranim apostolom s pozdravom miru, ki ga jim je prinesel: “Mir vam bodi!” Tedaj jim izroči svojo oblast odpuščanja grehov: “Kakor je Oče mene pos’al, tudi jaz vas pošljem.” In po teh besedah je vanje dihnil in jim rekel: "Prejmite svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani” (Jan 20, 21—23). Kristusovo delo ljubezni in usmiljenja do grešnikov se tako v zakramentu sv. pokore nadaljuje. Posebno ta zakrament nam kaže, kako neizmerno je božje usmiljenje in neizčrpen zaklad Kristusovega odrešenja. Bog nas po Adamovem grehu ni bil dolžan odrešiti, mogel bi nas bil prepustiti pogubi. Ko nas je po svojem usmiljenju odrešil, bi nas bil mogel le od Adamovega, izvirnega greha, češ: Sedaj: se moreš zveličati; od tebe je odvisno; a če se odslej le enkrat smrtno pregrešiš, boš pogubljen, ne bo več odpuščanja. A ni tako. Bog v tem zakramentu človeku vedno odpušča, pn naj bi bilo število njegovih grehov še toliko in njih hudobija še večja. Večje je božje usmiljenje, močnejše Kristusovo zasluženje. Izpolnjeno je davno hrepenenje človeka po notranjem očiščenju. Ne daje ga nobeno obredno umivanje, nič ne pomagajo hinduistom valovi svete reke Gangesa, le v zakramentu svete pokore je očiščujoča kopel, v kateri se skesane duše očiščujejo po moči svete krvi Kristusove. SPOKORNEGA IN PONIŽNEGA SRCA ROG NE ZAMETUJE. . . Samo priti je treba v ponižnosti, kot so bili grešniki okrog Jezusa, priznavajoč svojo greš-nost. Grešniki so bili vsi, grešniki smo pred Bogom vsi, in Čim bolj si kdo prizadeva v ljubezni do Boga, bolj se zaveda svoje grešnosti. Priti pred Boga in priznati pred njim svojo grešnost, človeka no ponižuje, ampak dviga, rešuje, odrešuje. Ko bi ne bilo greha, bi ne bilo potrebno odrešenje, ne danes zakrament svete pokore; to vse bi danes bilo odveč in prazno in Bog bi bil delal nespametno. A resnica je, da ‘so vsi grešili in so brez božje slave; opravičenje pa jim daruje njegova milost po odrešitvi, ki je v Jezusu Kristusu. Nje- — 7C — Sa je Bog postavil kot spravo po veri v njegovi krvi” (Rim 3, 23—25). Bog je namreč vse skupaj vklenil v nepokorščino, da bi se vseh usmilil” (Rimij 11, Kdor se v napuhu Kristusu noče skesan pri-li/ati, je slep; ko ne vidi svoje bede, bo v l'i'USqiqloAsasi tiidseid m mm omg,, pumi 'o,jih grehih umri. ‘‘Smo mar mi slepi?’’ iz-Piašujejo Jezusa farizeji, v svojem napvhu naavsko skrivajoč svojo greši)osi. Jezus jim J© odgovoril: ‘‘Ako bi bili slepi ne bi imeli geeha; tako pa pravite: “Vidimo”; vaš greh Ci'tane” (Jan 9, 41). “Jaz grem, in iskali mu koste in v svojem grehu umr i” (Jau 3, 21). Za veliko noč Jezus po cerkveni zapovedi Ikliče vso svoje 'ljudstvo k sebi v zakramentu svete pokore; vse, od najpreprosteisigu vernika pa med duhovniki do vrhov cerkvene hierarhije. Jezus hoče biti oh prazniku svojega odrešenja, veliki noči, v resnici naš odrešenik. Bodo med klicanimi farizejske duše, ki se bodo zakrknile. Gorju jim. Množice pa se bodo očiščevale, jim delila mir in tiho notranjo srrčo odpuščajoča njegova beseda v zakramentu usmiljenja: “aupaj, sin, grehi so ti odpuščeni— Pojdi v miru in ne greši več! DR. FRANC GNIDOVEC P W I S 1P © W 1 P 0 V/' ROMANA “VELIKA SREDA MIERCOLES SANTO”. NAPISAL MANUEL GALVEZ PRVI SMRTNI! GREH (IV. poglavje) tako rad bi ostal nedolžen. Vi vc-.® ‘ • • Vsako noč sem molil rožni venec k Ma-'Jb da bi me ohranila v čistosti. Toda nisem , aJ biti močan. Pustil sem se premagati kušajavi. Tako ubog sem, oče! Tako ne Srecen!” Stavki so se trgali med neprestanim jokom .n 'dihnili. Duhovnikova dlan je položila svo-J° pomirjevalno moč na fantovo roko. Jok je K’nehal. Spovednik pa bi rad vedel, kako Jo zmagal Satan. Potrebno mu je to vedeti '■sako dušo posebej, da se laže pripravi za Do™° Proti njemu. Solanas je dobro poznal globino takih a 0 starih kakor svet. Samo oblike so se ,.^‘hnjale. Bil je to greh neizmernih mno-i?? ki žive na svetu, z izjemo srečnili Pri ‘v1C6v' Neskončno koprnjenj in želja pri-t ,v Ja Pot grehu. Satan položi v oči moškega lil obo. žt-nske in ga z njo draži, zavajajo-’ '.,2 Pjegovo voljo v greh. t d 6 Je 80 nie neprestano dražile, oče. Zadnji p®“®n niaem mogel več študirati. Več noči je sk„!°: ne da bi zaprl oči; preganjale so me slabnjave- Druga za drugo so se valile name misli. Molil sem in d-elal obljube. Kadar bodi! sam po ulicah, sem bil ena sama gi. ' skušnjav. Vedel som, da obstajajo zlo-va ‘le biše, in imelo me je, da bi vstopil v a J1® Predvsem ena me je mikala. Moji to-ize h - univerze so mi pravili, da so v njej zaa ’’ 1 svo,jo nedolžnost. Kadar me je p-.' ul - -,a Pri'd njo, sem šel na drugo stran Poč n*. 'n Pohitel. Včasih pa sem šel mimo r , S1- kadar me je že prevzemala neizmerna O' ednost. In stopal sem kakor človek, ki J1' odločil, da izvrši zločin. V»V kot enkriu v‘.rad P'anil vanjo, tako kakor človek, ki s-.-ze z balkona, čeprav sem '.cdel, da tič; 01 Sreh. Toda, pomislil sem na Marijo zmolil molitvico in skoraji stekel stran.” Spovednik je vzdihnil. S potrpljenjem je poslušal počasno spoved, misleč že na konec. N; kakšen konec? Ali ga je že vedel? O, tisočkrat je slišal in tisočkrat trpel pri teh zgodbah prvega padca. Vsak človek ima na svojo izbiro nebesa, ljudje pa jih v milijonih in milijonih, od začetka sveta pa skozi vsa stoletja izgubljajo samo zaradi ene uboge iluzije! “Toda nisem šel tja. Nekega večera pa — zadnji ponedeljek — sem se vračal domov, ko me nagovori neka ženska. Cesta je bila temna. Mislil sem, da je pristopila k meni, ker bi pač rada kakšno pojasnilo. Bila pa je pocestnica. Povabila m-e je v svoje stanovanje, če bi stanovala daleč, bi se rešil. Pa je imela sobo takoj zraven, nekaj korakov vstran. Nisem se znal premagati. Bil sem strahopetec. Vstopil sem in se pogubil za vse življenje!” Spovednik je napol odprl oči, dočim mu je glava padla skoraj na prsi. Pred njim je stala muka greha. Greh je zastrupil temu mladeniču veselje do življenja. Vsa žalost sveta prihaja od Zla, od Zla, ki ga ustvarjamo v svoji bedi in slabosti. Bog je edini vir veselja! Nečisto dejanje razžali popolnost lepote božje in nas spremeni v hipu v uboge prevarane živali, kar napolni dušo z neizmerno žalostjo. Pravo veselje je samo veselje svetnikov! Grešniki poznajo samo bežno zadostitev. Ni večje žalosti med ljudmi od te, ki jo povzroči greh mesenosti. Imeti umazano dušo — dušo, najbolj podobno Bogu v nas. najbližjo Lepoti sami — je vir potrtosti, ne-utolažljivosti in neozdravljive melanholije. “Tudi sem že prejel kazen,” je nadaljeval drhteči glas spovedanca. “Ves tisti večer sem bil strašno žalosten. Nisem imel volje ne govoriti ne jesti. Morala se mi je videti neizmerna muka na obrazu, kajti vsi so me spraševali, kaj se mi je pripetilo. Jaz pa sem’ mislil le to, da sem izgubil Boga, svojega Očeta, in nebesa! čutil sem, kakor da sem izgubil stvarno neko ve’iko gmotno dobrino. Ah, nikdar več ne bom mogel biti to, kar sem bil! Nikdar veö ne bom srečen! . . . Obupaval sem in obupujem, kajti nikdar več se ne bom mogel čutiti čistega, nedolžnega, brez-grešnega. . . Moj ideal je bil, da bi nikdar ne spoznal greha mesenosti. Zakaj sem padel, moj Bog? Zakaj sta me Devica in Kristus tisti hip zapustila? Zdi se mi, da se niti ne morem več imenovati katoličana. Oh, kako me je grizla vest in kako strašna groza je bila v meni, ko je pristopila mama k meni, preden sem zaspal, in me poljubila na čelo! Mislim, da je uganila, kako je z menoj. . . in me je bilo neizmerno sram. . . sram... in najraje bi ji povedal vse, prosil jo odpuščanja . . . rad bi ji izjokal svojo bolečino obenem z njenim jokom... ki me ima tako rada, tako rada in je tako dobra...” Spovednik je imel ob sebi pravo podobo žive človeške muke. Padec tega mladeniča se bistveno ni prav nič razločeval od padca prvega človeka. Vsak človek je bil nekoč Adam. Vsak človek nosi Adama v sebi samem. Bol prvega človeka v hipu, ko je izgubil paradiž, je zdaj bolečina tega ubogega otroka! Izgubiti nedolžnost je prav isto, kakor izgubiti paradiž in Boga. Zaradi greha prvega človeka moramo zdaj trpeti vsi ljudje vse ve-kove- . . Tisti pa, ki ohranja nedolžnost, ohranja veselje, srečo in moč! S prvim grehom se začenja trpljenje. ‘‘Vse sem izgubil, oče! Vse!” je zastokal spovedanec. Spovedniku je v dno srca segel prestrašeni krik te obupano duše. Kaj naj reče temu mladeniču, da ga potolaži? Tedaj je misel kakor blisk prešinil njegove možgane. Pa je prav tako tudi izginila, preden bi jo mogel za jeti. Zato se je ves pogreznil v svojo dušo in molil v pričakovanju, da se mu rešilna misel povrne. Ni dolgo čakal nanjo. Vsa njegova bit se je vrgla za njo in ko jo je ime!, je rekel: “Sin moj: ti moraš postati svetnik!” Počakal je, da vidi vtis, ki so ga napravile na spovedanca njegove besede. “Svetnik?! Ne bom zmogel... sem tako slab. . . ’’ “Bog hoče, da še ta hip nastopiš pot k svetosti! V njej boš dosegel edino-veselje in edino srečo!” Spovedanec je pod težo tako krute zapovedi samo jokajoče vzdihnil: “Sem tako slab... ne bom imel moči za boj, oče. . . ” “Seveda, ti sam ne boš zmogel ničesar! Toda Bog daje moči! Svetost se dobi samo z božjo milostjo! Nihče je ne doseže sam po sebi. Moli, živi redno življenje, sam sebi silo stori! Jaz pa bom molil zate k Gospodu! Svet potrebuje svetnikov. Trpel boš na ne zaslišan način, postati moraš junak v borbi sam s seboj. Samo tako si boš piidobil nazaj radost življenja!” Po spovedi se je pater s strašno bolečino v srcu napotil v svojo celico. Njegov obraz, navadno tako miren in nasmejan, mu je bil trpeč. V svoji celici se je zaprl in se vrgel na kolena. BREZ KESANJA (X. poglavje) Povodenj besed se je izlila skozi mrežo. Nato še kopica hitro navrženih stavkov. Oče Solanas je uganil razpoloženje spovedancev že po glasu in ritmu besed. Glas, ki je drhtel od ginjenosti v pretrganih stavkih je izražal resnično skesano dušo. Kadar pa se vlijo besede kot slap Igauzu, je jasno, da spovedanec nima namena izdati svojega greha, ampak ga čimbolj zakriti. Suhota duše pa so da čutiti v nasilnem glasi, v skoposti besed. Vabljiv in topel glas že pri prvi besed-kaže na osebo, ki je v oblasti poltenosti. Potvorjena strahopetnost da misliti na ljudi, ki nimajo resničnega kesanja, ali pa samo napol, in še toga so nekaj minut pred spovedjo umetno vzbudili. Ni redkost med ženskami več ali manj simuliran jok, s katerim hočejo nadomestiti kesanje in zabrisati sram. ko je treba izpovedati prvi smrtni greh. Oče Solanas spozna že takoj pri pivih besedah, vrsto grešnika, njegovih grehov, mero odkritosrčnosti in kosanja. Novinke v zakonolom stvu a!i grehih mesenosti spozna po tem, da motovilijo z besedami okoli: le redko pa izpovedo naravnost svoj greh ali pa ga vsaj skušajo na vse načine opravičevati. Zato ta naliv besed očetu Solanu ni bil nepoznan pojav, že naprej je vedel, da ga čaka četrt ure muke. Gostobesednost spovc-danke in njen parfum sta povečala soparo v spovednici. Z velikim robcem si je oče hladil obraz, hrbet in roke. Med tem, ko se je spovednik tako potil, je ženska govorilu o svojem možu, o njegovih ljubimkanjih z drugimi, o tem, kako njo omalovažuje in jo pušča samo. Spovednik je ni motil, v upanju, da se bo izklepetala. Toda vedno je zače’a z novo ploho. . . “Toda, duša, dozdaj ste govorila !e o grehih svojega moža. Začnite že s svojimi!” -'Oh, oče, moji grehi?! Kakšne grehe, mislite, naj imam? Nisem kradla. Sem zelo radodarna ženska, ki dajem mnogo v dobre namene. Imam ze’o veliko srce. . . res veliko in dobro. . . Vam se ne zdi prav, da to pravim . . . toda. . . Bog me je ustvaril takšno On bo razumel in rai odpustil vse slabosti." “Mislim, da.” ‘.‘Da, da! Vidim, da tudi vi razumete človeške slabosti. Niso ml lagaH, ko so ml rekli, da je pater Solanas najizobražeuejši in na; uvidevnejši spovednik.” “Pojdiva k stvari.” “Dobro, oče. Govorila sem vam o mojem možu, da vam pojasnim moj položaj in me boste laže razumeli. . . kajti — strašno sem nesrečna; in kakor vse žrtve moške samo- voljnosti sem tudi jaz poiskala tolažbo v ljubezni... ” To zadnjo besedo je povedala s pridihom Poezije. . . romantike. . . • • - v ljubezni, ki napolnjuje moje samotne Ul'e, v ljubezni, ki... ” Manjj besedi. Taka ljubezen je velik greh m se imenuje: prešuštvo. Greh se nikdar ne ■hore opravičiti niti hvaliti.” -'Toda, oče, pustite me govoriti. Moja ljubezen je čista ljubezen, plemenita.” “Ah tako! To pa je druga stvar.” Solanas je uprl pogled v mrežo: “Ljubezen samo v duhu ni greh. Toda sam0 če ne vzbuja slabih misli in ne nudi bližnjo priložnosti v greh.” . “Jaz nimam slabih misli. Zakaj nai bi jih imela?” Spovednik ji je pa razložil, da je tudi taka Gubezen nevarna, zlasti za poročeno ženo in jo mora zato obvladati, da se ne sme shajati z njim, ali pa vsaj zelo redko in vedno v družbi drugih oseb. Oj, oče, nikar tako! Zame bi pomenilo smrt, izgubiti to njegovo ljubeznivost, nje-®°ve poljube, njegove nežnosti. . .” Latru Solanu je zmanjkalo sape, “Kako? Niste rekli prej, da je vaša ljubezen čista, duhovna? Razumel sem, da se 11111 niste vdala.” Je čista ljubezen, čeprav sem se mu vdala ;n kaj je to? Morda ta nepomembnost zmanj-suje čistost moje ljubezni?” Sledilo je spet pet minut govorjenja, hudin ^a spovednika. Dvajsetkrat jo je že hotel pre miti, klepetuljo. Ona pa je govorila in govorila o čistosti svoje ljubezni, tako roman-’tne in idealistične, kakor je vzdihovala. So ailas, zaprt v svojo spovednico, ni vzdržal Vee. Imel je občutek, da lesene stene stiskajo bjegovo človečnost: njegovo dušo in njegovo “Pojdite!” Kaj, mečete me iz spovednice? In ste Predstavnik Jezusa, Njega, ki vse razume in ^Se odpušča? On, ki je razumel in odpustil . Prešuštnici, naj bi ne razumel in odpustil 1110je čiste ljubezni?” Pojdite, ali pa vas vrženi na cesto. Ne Ovolini, da se tako govori tukaj!” ^Mealen spovednik, ki ne razume čiste ^Pojdite, prosim vas lepo!” Greni in ne pridem k spovedi nikdar več ^ „življenju! Prišla sem iskat sveta, pa me ■ *Ze ven! To naj bodo tisti, ki govore v enu Jezusovem, v imenu tistega, ki vse razume . . > >» ^ Pater, ki je čutil drhteti les svoje spoved-j1Cc’ kakor da se trese vsa cerkev, je stopil g sPovednice. Ko je spovedanka to opazila 6,1® tudi ona oddaljila, mrmrajoč: 1 ostopa z menoj, kakor da sem pocestnica, m°ra!na, in ne razume čiste ljubezni...” j topala je napuhnjeno, z glavo bojevito giozeče obrnjeno proti patru in kužila cer-eak S SVoilm slabim parfumom, ženske, ki so °P k na sPoveci> so se posmehovale in delale “Kaj se je zgodilo?” “Nisem še videla take nesramnosti! ” “Bog jo bo kaznoval!” Solanas pa je vtaknil roke v širok rokav svoje kute, se obrnil in stopil proti zakristiji. Tam je obrnil svoj pogled v Kristusa. Obtožil Se mu je, da je slabo ravnal s spovedanko, da ji ni dovolj razložil njenega položaja, da ni pomolil zanjo, kakor hitro je začela govoriti. In še vedno obrnjen h križu, si je naložil teden dni posta ob vodi in kruhu. * <= * O PISATELJU TEH ODLOMKOV — MANDELU GALVEZU Gornje o spovedi je napisal še živeči argentinski pisatelj Manuel Galvez, ki nam Slovencem ni povsem neznan. Svoj čas jo dr. Anton Debeljak napisal o njem par poročil v ljubljanskih listih, večinoma ob priliki svetovnega kongresa PEN klubov, ki se je tik pred vojsko vršil v Buenos Airesu in je bil Galvez njegov predsednik. Prevod iz njegovega dela pa je tokrat bržčas prvi. Vzeli smo ga iz novele “Velikonočna sreda” — “Mier coles Santo”, ki je doživela velik svetovni uspeh in o kateri mi je pisatelj sam rekel, da jo smatra za eno svojih najboljših del. Prevedena je že v francoščino, angleščino, italijanščino, češčino, bulgarščino in izšla je tudi v podlistkih hrvatskega dnevnika -‘Hrvatska Straža”. Snov njena je zelo preprosta: pater Solanas začne veliko sredo ponoči s spovedovanjem umirajočega, potem pa ves dan z majhnimi presledki spoveduje vse vrste ljudi, ki hočejo za veliki četrtek opraviti velikonočno spoved. Vse vrste spovedanci prihajajo k njemu, vsa teža grehov se vali nanj, da, sam hudič ga izkuša s spominom na m.adost in celo z nejevero, na koncu ga stre in pade — svetnik — zadet od kapi. To je vsa vsebina te kratke povestice, o kateri pravijo kritiki, da je tako po preprostosti kakor po dramatični napetosti že zdaj klasično delo. Je “spomenik heroizmu in svetosti katoliškega duhovnika”. Za postni čas prevajamo ta odlomek pisatelja, ki je poleg Huga Wasta izmed vseh argentinskih pisateljev najbolj prevajan v tuje jezike. Toda Galvez Wasta daieko nadkriljuje v umetnosti ter je žo dalj časa edini argentinski kandidat za najvišje svetovno odlikovanje: Nobelovo nagrado. Pisatelj sam je sicer psihološki realist, da, včasih naravnost naturalist, kakor n. pr. v najbolj znani svoji povesti “Nacha Regules”, toda vedno da zmagovati ljubezni, veri, heroizmu in idealizmu. Nekaj zadnjih njegovih romanov pa izpričuje naravnost izrazito katoliško miselnost, med njimi zlasti “Velikonočna sreda”, ki je eno najboljših katoliških del moderne argentinske književnosti. Prepričan sem, da bomo o Gal-vezu Slovenci še pisali, za scdij naj ta dva kratka odlomka odpreta samo majhno linico v njegovo — po vrednosti bolj kot po koli-Icosti — velepomembno literarno delo. Dr. T. DEBELJAK Borba v življenju Zapiski iz najstarejših časov nam že govore 0 življenjski skušnji ljudi, da se brez truda in boja v življenju nič ne doseže. Pečeni golobi sami od sebe» nikomur ne lete v usta. Hibe same ne skačejo v čoln. Še sadje z drevesa samo otl sebe ne napolni jerbasov. Ne drži rok križem. Za lenuha ni kruha. V teh in tem podobnih rekih je ljudska modrost ponovila boJjO obsodbo nad Adamom v raju po grehu. “V trudu in znoju boš obdeloval zemljo. Sama od sebe ti bo rodila lt» trnje in oaat.” So to stvari, ki jih na splošno ni treba ponavljati. Preveč so znane vsakomur. Toda v izrednih razmerah, ko je kdo nasilno iztrgan iz svojega dotedanjega življenjskega okolja, s silo vržen iz kolesnic, po katerih je do-tedtlj potekalo njegovo življenje, pa se rado zgodi, °žanje delovnega ljudstva kot po-Ce-kCa novega liberalnega gospodarstva in so • 6V Vrzena iz dotedanjega privilegiranega SOp!a!ne®a Položajna ter sama obubožana, to je . ua podoba zapadne evropske družbe v etletjih po veliki revoluciji. k Vln°gih katoliških krogov, k0 so videli, kari? SS ievzrušilo vse, kar je njihovemu doteda-- življenju dajalo zgodovinski in dru- so v se ie polastila svetobežnost, ker • Prepričani, da z meščansko družbo, ki prišla na oblast z revolucijo in na osnovi ousseaujevih naukov o ljudski suverenosti, vesti ne morejo sodelovati. Po drugi strani pa vidimo druge katoličane, ki ne dvomijo, da mora Cerkev tudi spričo nove družbe prevzeti in izpolniti svoje poslanstvo zlasti na-pram vedno bolj naraščajočemu proletarstvu širokih delovnih množic. Res so tostranski posli, kakor ureditev socialnega in gospodarskega življenja naloga države in ne Cerkve, ki je nadnaravna družba. Vendar Cerkev svojega nadnaravnega poslanstva ne more z uspehom vršiti, ako tostranska plat družbe ni urejena, a je vsa skrb in misel človeka osredotočena na golo borbo za košček kruha. Urejena krščanska družba more nastati le tam, kjer tudi tostranski materialni pogoji pospešujejo krščansko življenje. Vendar je katoličan te dobe za socialno delo še premalo pripravljen. Političen in socialen prevrat še ni osvetljen v luči evangeljskega razodetja. Pa tudi delavskega problema ni bilo mogoče rešiti v krščanskem smislu, dokler Cerkev ni formulirala svoje misli o novonastali moderni družbi. Katoličani tiste dobe nimajo poleg dobre volje na razpolago drugega kakor tradicionalni nauk o ljubezni za reševanje perečih socialnih problemov. Prvi pisatelj, ki je hotel znova uvesti Cerkev v novi svet, je bil Francois lt. Chateaubriand (1768—1848), ki je bil v, restavracijski dobi francoski zunanji minister. V svojih številnih spisih, posebno v delu “Le Genie du Christianisme”, ki je izšlo v istem letu (1802), ko je prvi konzul Napoleon podpisal konkordat, se prizadeva za spravo med obema oblastima, med Cerkvijo in moderno državo. Cerkev naj sprejme novo družbo, a družba naj uveljavi krščanski socialni red. Joseph de Maistre (1753-—1821), ki je bil dalje časa francoski poslanik v Petrogradu, se bori za priznanje božje avtoritete v zakonodaji in napiše proti galikanizmu sijajno apologijo pa. Peštva. — Luis BOnald (1754—1840) je pristaš monarhije, vendar ne absolutne monarhije. Med vladarjem in ljudstvom mora biti zakonodajna ustanova (parlament), ki tolmači voljo naroda. Zagovarja obnovo stanovskih organizacij (korporacij), ki jih je revolucija odpravila. Toda najbolj napreden je bil pisateljski krog, ki je izdajal časopis “L’ Avenir” od leta 183 0i dalje. To glasilo moremo smatrati kot prvi poizkus socialnega krščanstva, ker se sistematično bori proti gospodarskemu liberalizmu Adam Smithove šole, katere glavni glasnik v Franciji je v tisti dobi bil J. B. Say. “L’ Avenir” sprejme dejstvo revolucije, le da jo hoče pokristjaniti. Z velikim ognjem napada mamonizem kapitalizma, njegovo grabežljivost, odločno izrabljanje delavcev, no. ve gospodarske metode, po katerih je delo postalo tržno blago. Delavca morejo uspešno zaščititi le stanovske organizacije, zato L’ Avenir zagotavlja obnovo korporacij. Družba mora biti zgrajena na druščini, na občestvu soseske (občine) in na stanovski podlagi. Najpomembnejši sodelavec L’ Avenira je bil Fel. Lamennäis (1782—1854). Ta nadarjeni duhovnik je sprejel revolucijo kot zadnje dejanje zgodovine. Kot vnet republikanec je v zgodovinskem prevratu, ki je strmoglavil monarhijo, videl božjo kazen za absolutistične vladarje, ki v svoji prešernosti niso hoteli priznavati božje avtoritete. Lamennais gori želje, pomagati proletariatu v njegovi brez-brambnosti in roti francosko duhovščino, naj Se vrže med delovno ljudstvo. Duhovnik naj postane zaupnik “ljudske bede, tolmač njegovih potreb, njegov prijatelj, živi previdnost za vse tiste, ki trpe žejo in lakoto in so žalostni." Od republike ši obeta več kot od monarhije tudi za versko in cerkveno življenje. Predvsem prostodušnost in svobodo. Toda polagoma je zašel predaleč. Pričel je zagovarjati absolutno demokracijo in učiti, da je v ljudstvu izvor vse suverenosti: Ljudska volja, božja volja! še več: svoboda mu je postala absolutna dogma, tako da je hotel popolno ločitev Cerkve in države. Papež Gregor XVI. (1831—,1846), ki je v svoji papeški državi imel velike težave z liberalno framasonerijo in revolucionarnimi karbonarji, je v okrožnici Mirari vos (1832) in Singulari (1834) obsodil skrajnosti Lame-nnais-jevega nauka. — Iz okrožnice Leona XIII. Liberias, ki je izšla več kot 50 let kasneje (1888), vemo, da Cerkev nikakor ne obsoja ljudskih svoboščin in ne boja za demokratične ljudske pravice, ampak le oni skrajni liberalizem, ki odklanja vsako božjo avtoriteto pa bodi na političnem, umskem ali verskem področju. Nasprotno je francoski katoliški sociolog G. Goyau celo ugotovil, da je mnogo idej, ki jih je L’ Avenir razglašal in se zanje boril, kasneje prešlo celo v Rerum novarum. Ostali uredniški krog, kateremu so pripadali pomembni možje kakor Montalembert, Lacordaire, de Coux in Ozanam, je nadaljeval z izdajanjem glasila, vendar bolj v pozitivnem duhu v skladju s cerkvenimi smernicami. — Dominikanec Lacordaire je sloveč po svojih pridigah v Notre Dame v Parizu, v katerih je pogosto žigosal brezobziren pohlep posedujočih slojev. Montalembert je potoval v Anglijo, da se je neposredno v klasični deželi kapitalizma mogel prepričati o socialnem, razdejanju novega gospodarskega sistema. IDe Coux je bil edini v L’ Avenirovem krogu, ki je bil veščak v gospodarskih vprašanjih. Plemeniti Ozanam pa je bil temeljit poznavalec sholastične filozofije, posebno sv. Tomaža Akvinca. Ustanovil je Vincencijevo konference, ki naj lajšajo bedo najbolj zapuščenih in siromašnih. že leta 18*53 je Ozanam mogel ugotoviti: “V Parizu nas je 2000 in obiskujemo 5000 družin, to se pravi 50.000 oseb in to je čatrtina siromakov tega velikega mesta.” Leta 1848 prično Lacordaire, Ozanam in duhovnik Maret izdajati novo katoliško socialno glasilo: L* Ere Nouvel'le. Cilj novega lista je bil, nuditi francoskim katoličanom državljansko in socialno vzgojo v spremenjenih razmerah, prodreti v vladajočo meščansko plast in napraviti prostor v družbi tudi za delavski stan. L’ Ere Nouvelle nastopi že z izdelanim socialnim programom: zahteva socialno zakonodajo za varstvo otrok, bolniško zavarovanje, starostno zavarovanje, mešane komiteje in razsodišča v slučaju delavskih sporov, stanovske organizacije in udeležbo delavcev na dobičku. Začetek jd bil odličen. List se je tiskal v nakladi 20.000 izvodov. Delavstvo ga je z navdušenjem sprejelo, žal se je ta “katoliška socialna pomlad” v Franciji skoraj končala. Vzroki so bili notranji in zunanji. Prvič je večina katoliške inteligence stala ob strani. Montalembert, Dupauloup in posebno vplivni časnikar Venillot ne sodelujejo, ker ne soglašajo s programom. Po njihovo bi bilo treba sprejeti meščanski vladajoči razred kakor tudi njegov liberalni gospodarski sistem takšen kakor je in delati le na to, da se režim toliko razgiri, da bo mesto še za Cerkev. Socialne n Sospodarske skrajnosti liberalizma pa naj omili krščanska ljubezen. —- Zunanji razlog, . ^ js L’Ere Nouvelle morala prenehati, pa 7°. bila anarhistična revolucija 1848 v Parizu, 1 je vrgla Ludovika Filipa in razglasila II. republiko (184*8—1852). Odločna akcija socialistov in komunistov je nad neorientirani-”Vn razcepljenimi katoličani odnesla zmago. x ,08*e j mo na kratko, kako so se prvi za-etki krščanske socialne delavnosti javljali izven Francije. Zelo pomembno je delo nemških roman-ikov. Romantika se je pojavila v Nemčiji Kmalu za tem tudi v Avstriji ob koncu • . veka in doživela svoj največji razmah v Prvih desetletjih 19. veka'. Bila je to katoliška c-ikcija na nevero tedanje filozofije in lažne prosvitljenosti. Njen ideal je bil obnovitev ratoligkega srednjega veka z njegovo verno-nh°’ Z- ^T'beznijo do Cerkve, obenem pa tudi novitev družabnega reda in socialnih usta-posebno korporacij, ki so bile tako zna-u.iie za krščanski srednji vek. Središče romantičnega gibanja je bila Westfalija, segla P3- je tudi na Bavarsko in v Avstrijo. Med lojimi pobomiki je štela lepo število nadar-' 1111 filozofov in odličnih pisateljev, kakor so: neprekosljivi časnikar Joseph GörreS (1776—1846), avstrijski verski in socialni filozof Adam Müller (179 6—1*838), konver-tlt Friderik Schlegel (177*2—1829), Klement Brentano (1778—1842) in mnogo drugih. Temu gibanju je 50 let kasneje sledila nova romantika, o kateri bomo govorili kasneje, ker je velik vpliv izvajala tudi na naše slovensko socialno gibanje. V tej dobi se štirje evropski narodi bore za neodvisnost: Belgija proti protestantski di- nastiji Orange, Irci proti zatiranju anglikanskih Angležev, Poljaki proti ruskemu pravoslavju in Grki proti muslimanstvu. Ti narodi, razven Grkov, so katoliški narodi in povsod se je Cerkev postavila na stran ljudskih množic v boju proti tiraniji. Ideje Lamennaisa in L’ Avenira, ideja demokracije in ljudskih svoboščin je postala last tudi katoliških množic. Cerkev ne, ugovarja, ampak se vrašča v nove razmere. V naslednjih desetletjih bom» videli, kako iz raznih katoliških narodov vstanejo veliki boritelji za ljudske politične pravice in družabno enakopravnost delavstva, ter tako neposredno pripravljajo pot velikemu papežu Leonu in njegovim socialnim okrožnicam. DR. IVAN AHČIN Wlf^iro to™M SlK©IFJlilL®@-|Ki@Ä ©TOAJÄ PIŠE DR. TINE PEBELJAK — NADALJEVANJE v ,.BaSu Prešerna in "čbeličarjev" je spadal njin krog rojak iz Železnikov, pozneje župni!- 'la ^or°škem, Levičnjk, ki je bil kot pes-c Pomemben v slovenski literarni zgodovini b“ (kar je odkril njegov rojak prof. Ko-■ 1 šele tik pred drugo svetovno vojno), da 6B zasn°yal in mnogo tudi napisal -—- verski q ® Srnjih in zmagi Katoliške Cerkve. p0 in zg'edu ie šel čez vso zgodovino Pesni'uU°Val Cerkcv v vseh dobah, škoda, da (p vSka SI,a ni enakovredna veličini zamisli De!reTer"®” je 0 njem zapisal: “Kako bi prave vrerln ex’1.r"nik?’’), toda tudi ni brez pesniške vensk ” in dokaz* da ie tudi “staroslo-*i’n, 'a generacija imela smisel za poezijo. T‘a ie bil pač samo eden. (■‘Pr J še nekpga drugega pesnika-duhovnjka nan oT'1"1 bra* tudi v Pivkbvanju’’, kot je s’a’ a Jeran) je dal naš okraj, katerega S'otovnPa danes še zelo skrita, dasi zasluži ne .. " t° trdim zavestno — ime pravega ki i ’ , " 6di"e"a med Prešernom in Jenkom, Kr-in,- tU(!n ® SovSkega polja in spada bolj h L,',.* '|U' ..i"6 Rodoljub žakeij-Ledinski (iz gro ,a pr* žireh)> katerega pesniška ostalina mori n/v°da v rod v rokopisu in je bila tik ž, , odom v mojih rokah v redakciji zdaj jn v,l ega g- Steske. Bil je pesnik Kollarjcve skev lazove r°mantike, besedno otrok kose-( , , la.Sa’ toda P°ln slovelo in siavOljubja Po nn*1 i'"'6 R°doViub!), pesnik sonetov (epa P jskem vzorcu) in narodnih motivov, ki jih je presnavljal v klasično slovensko pesem, (španščice, Mlada Breda) prav tako kot Prešeren “Lepo Vido’’. Bodoče literarne zgodovine bodo morale ob njem z večjimi poudarki postopati in mu dati ime resničnega pesnika, ki tudi ni brez religioznih motivov (lepa prigodnica na nove zvonove, proščenja itd.). Dober pesnik, a že iz Levstikovega časa je bil Anton Cegnar od Svetega Duha, katerega krilatica “z uma svitlim mečem" je splošno znana; bil je odličen prevajalec kasičnili del, publicist v Trstu, uradnik in ustanovitelj “Edinosti”. Bi je poštar v Trstu (mimogrede omenjam: poštar je bil tudi Košir iz Luše, ki je izumil poštne znamke in je zdaj v Jugoslaviji ob stoletnici rojstva prišel celo na jubilejne poštne znamke! Tudi Ločan!) V Trstu je postal središče javnega življenja tudi Ločan “Spodlipe" Dolinar, urednik “Jurija s pušo”. (Na Lontrgu ima spominsko ploščo in njegovo pisateljsko Ime je bilo: Podlipski!) Te omenjam, ker so važni kulturni delavci, čeprav na versko vzgojo naroda gotovo niso kaj več vplivali. Zanimiv zapisovalec narodnega blaga je bil tudi rojak loških hribov Volčič, župnik v Istri. Profesor v Benetkah prof. Debeljak z Visokega menda, je postal mecen Mohorjeve družbe, katero je z zapuščino podprl prevel prvi del Goldsmithovega “Wakefield-pri njenem versko-kulturnem delu. Jesenko je skega župnika”, drugi — Guzelj — pa Pe-liccovo “Moje ječe”: dve klasični krščanski knjigi, ki sta imeli tudi pri nas velik vpliv (Stritar: Gospod Mirodolski). Tako smo že v Stritarjevem času. VELIKI SLIKARJI Tedaj pa se je škofjeloški okraj postavljal posebno s svojimi mojstri slikarji, predvsem z bratoma šubicoma (Janežem in Jurijem) iz Poljan. V religioznem pomenu zasluži velik poudarek zlasti Janez, ki je napravil mnogo dragocenih oltarnih podob; imenujem naj samo “Pieta” v domači župni cerkvi sv. Martina v Šmartnem pod šmarno goro. Zlasti Janez je mojster oltarnih podob, dočim je Jurij prekosil brata v svetnih motivih in tudi v umetnosti. Tak velik umetnik brez svetih motivov je tudi veliki Ažbe iz Poljan, vodja umetniških šol v Miinchenu in učitelj naše moderne. Ta tredicija slikarjev ni potem tega okraja dolgo zapustila in najlepši cvet je dala v kmetskem fantu iz Sorice — prvem mojstru naše moderne Groharju, katerega Srce Jezusovo je v stranskem oltarju na — Brezjah. Tudi je slikal cerkve po Soški dolini, kot govore najnovejše njegove odkrite slike (že po našem begu iz domovine). Manjši umetnik je bil Šubic iz Loke ali kipar Grose’j iz Selc, ki je vlil na primer sv. Janeza Ne-pomuka na Loškem mostu ob ‘‘Fešku”. To pa omenjam ne toliko zaradi skromnega umetniškega pomena v bron vlitega kipa svetnika, ki so ga Ločani — o joj! — prevlekli s srebrno prevlako!) temveč zato, ker se mi zdi, da ime hiše ob njem. kjer se je rodila mo.ia mama — “Pri Fešku”, pride prav od tega svetnika: v dragoceni mohorski knjigi “Pod vernim krovom” (dr Turnšek) sem bral, da so tega svetnika ponekod imenovali tudi “fižolov Janez”, kar se v našem lepem dialektu skrajša v “fešlcov Janez”, tisti pa. ki ga čuva. je torej — “Fešk’. Pa naj kdo razloži drugače to lepo samo loško ime, ki ima v sebi tudi religiozni poudarek! V Selcih je bila znana tudi lepa domača obrt: slikanje na steklo svetih podob, ki so bile tak okras naših kmečkih hiš! LI KA JERAN V “staroslovensko” dobo spada veliki religiozni človek iz naše doline, svetniško pobožni, delovni in dobrodelni kanonik Luka Jeran iz Javorjev. Kot urednik “Zgodnje Da niče" je populariziral verski časopis med najširše plasti naroda: direktno iz njene tradicije je pozneje zraste! “Bogoljub”. Ta “Ilirec”, ki je Bleiweisu pomagal pri “Novicah”, je postal Predstavnik slovenske kmečke pobožnosti, ki se je v kulturnem prizadevanju kazala sicer “Nazaj k Jeranovi pobožnosti, ne na nazaj k. Nazaj k Jeranovi pobožnosti, ne pa nazaj k njegovemu vrednotenju kulturnega dela” (Grafenauer) Bil je naravnost svetec, hote! je postati misijonar in šel v Egipt za dr. Kno-bleharjem, pa se zaradi bolezni vrnil s svojimi “zamorčki”, ki niso prenesli ljubljanske klime; ustanovil je neke vrste “Ljudsko kuhinjo” za dijake, za katero je šel ves njegov prihranek... ostal je “oče” revnim študentom, in koliko duhovnikov je postalo samo po tej njegovi prizadevnosti in požrtvovalnosti! IVAN TAVČAR Ob koncu devetnajstega stoletja je loški okraj dal nekaj velikih ljudi v versko kulturnem pomenu. Mislim tu tudi na Tavčarja, ki je naš največji pisatelj, dasi je pozneje postal voditelj “naprednjakov” in vodil celo osebno “protifarško gonjo”, postavil se ironično proti Mahniču (4000), toda v svojih spisih ni bil nikdar brezverski. V mladosti je celo župniku stricu napisal nekaj “šmarnic", v nekem spisu (“Izgub’jeni Bog”) se je postavil v obrambo ‘svete Hostije”, seveda je zraven udaril po duhovniku, v zadnjih spisih “Cvetje v jeseni” je lepo opisal romanje na Malenško goro. Glavno njegovo versko kulturno vrednoto pa vidim v gledanju na protestantsko meddobje v loških krajih, kjer je pokazal toplo versko čustvo in dal priznanje katoliški tradiciji (Visoška kronika in druge). Za versko kul turni razvüj je bilo to njegovo pisateljstvo izredno pomembno, ker je naravnost iz njegovega romantično realističnega pojmovanja te dobe zrasel naš največji izrazito katoliški pisatelj Pregelj. Tavčar predstavlja tudi največji škofjeloški pisateljski lik in je klasik naše književnosti. Njegova smrt je bila naravnost vzorno katoliška. Spovedal so je prelatu Kalami in zadnje čtivo pred smrtjo je bi! Bourgetov roman “Smisel smrti", asketska knjiga Paulinova “Pot v večnost” in (ironija!) — Mahničeva številka “Časa”. RILEC, EVANGELIST KREK Med tiste velike ljudi spada tudi malo poznani Janez Rilec, župnik v žjreh, ki je bil prvi začetnik slovenskega krščansko socialnega gibanja pred dr. Krekom, še v Slomškovih “Drobtinicah” je podal svojo zamisel krščanske ureditve družbe, kar je potem vzel za svoj življenjski cilj dr. Janez Evangelist Krek. Ta se sicer ni rodil v loškem okraju, temeveč pri Svetem Gregorju; toda vedeti moramo, da mu je bil oče —*- učitelj, ki je hodil iz kraja v kraj, da pa je on in njegov rod iz Selške doline, materin pa iz Poljanske (sorodnica Šubicev!) in je njegova mati živela in umrla v Selcih, kjer je njeno hišo smatral za svoj dom, v katerega smo že leta 19 IS vzidavali spominsko ploščo. Dražgoško sveto Lucijo je opeval v drami, na PrtovČu je imel svojo akademijo in na Svetem Joštu: vse v našem okolju, ki ga je smatral za svoj domovinski kraj Ni njegova največja zasluga na versko kulturnem polju, pisanje Mohorskih Zgodb svetega pisma za najširše plasti naroda (kar je imelo velik verski vpliv), temveč njegovo preroditveno delo na široko in globoko: njegovo socialno politično delo je bilo bistveno v “slovenski katoliški renesansi” koncem stoletja. On je organizira! narod za dosego socialnih pravic po papeževih navodilih (Leon XIII.), težil je ustvariti milje in ustanove, da se bo katolištvo v vsakem pogledu pognalo v cvet. Njegova borba je dosledno šla tudi za politično osvoboditev naroda, ki jo je dopolnil njegov učenec dr. Korošec. Dobro poznamo delo dr. Kreka, čeprav še nimamo vseh njegovih zbranih del (zadnji urednik dr. Brumen) Og©ßA©OM KÄT©U©ÄlNi®W Nekateri najvažnejši dnevniki v Buenos Vn-e.su so zelo ostro obsodbi novo gibanje za poliranje Združenih držav Severne Amerik;-, 11 >,1‘ j*' tamkaj pojavilo v teku mesi ca div "dira 1950 in ki stremi za teni, da bi se 'užene države ne brigale več toliko za re-* ' Evrope in Azije pred komunizmom, a.n-v «»j bi se omejile samo na svojo lastno " "mbo. I pravičen«) so nastopili proti temu '1 "liski, azijski in ameriški svobodoljubni "•"•odi in prav (ak0 vidika večina pametno lsI' čili ljudi s predsednikom Trumanom na *11 v sami VSA. Iz d veli pogin vit n ili razlo-** taka izolacija nesprejemljiva in nedo-1 "sll,a- Prvič, ker je preveč sebična, hoteč šiAati le samega sebe, uri tem on mirno gle- dati, kako gre vse drugo po zlu: drugič, krije sila kratkovidna, pozabljajoč, da je nemogoče rešiti sebe doma, ako se ne postaviš sovražniku po robu že zunaj «lfnna. Pred očmi j<- tudi treba imeti danes že tako veliko sovražnikovo moč, da se en sam narod, tudi najmočnejši, brez sodelovanja drugih ne bo mogel dolgo uspešno braniti pred n ihn, in to toliko manj, kolikor bolj se ho sovražnik krepil z zasužnjevati jem ostalih narodov, ki bi mu, sami preslabotni, it brez pomoči močnega, kakor zrelo jabolko padli v naročje. Pa zakaj o teni v “Katoliških misijonih”? Ker je to silno močila prispodoba, če ne živeč kot prispodoba, za stališče premnogih katoličanov v duhovni borbi, ki divja danes v Slika na naslovni strani KM prikazuje slovenskega misijonarja sal. Pavla Bernika v Indiji Sliltj na tej strani nas popeljejo v Kharri ' Bengaliji, Kjer bomo pomagali p. Poderžajil pozidati centralno dekanijsko cerkev, ki ni nič drugega kot bivša šola v prezidavi. Na slikah vidimo tudi p. Poderžaja v procesiji in pa kočo na misijonskem vrtu, v kateri je živel pred 2 3 leti Irec Comerford, obnovitelj misijona v Kbarriju svetu skoro vzporedno z vojaško in politično. Odkar je Kristus prišel na svet, že skoro 2000 let, vlada na svetu borba za to, čigav bo ta svet: ali bo Kristusov ali bo Antikristov. V zadnjem času so Antikristove sile še posebno močno prešle v napad in osvajajo dušo za dušo, narod za narodom, deželo za deželo s svojimi satanskimi idejami in satanskim suženjstvom, kateremu ljudje pod silnim pritiskom, hočeš nočeš, podlegajo in sv počasi z njim sprijaznjujejo. Obstoje pa še narodi, ki so skoro v celoti krščanski, celo ka-liški. Ti so poklicani, da sc vržejo vsaj zdaj z vso silo v to duhovno borbo s sovražnikom; v svoji lastni sredi z najrazličnejšim apostolatom, zlasti Katoliško akcijo, zunaj sebe pa z misijonsko akcijo, ki pjošilja duhovno borbene edinice v tiste dežele, na tiste odseke borbe, ki sami še nimajo dovolj duhovno obrambnih sil na razpolago. Toda joj — tako bi moralo biti, a dejansko ni. Mnogi katoličani, ponekod celo v vodilnih krogih, so v svoji katoliški omejenosti slepo zaverovani v prakso izolacije, “aislaeionizma", kot pravijo tu; mislijo samo na to in delajo samo za to, kako bi rešili sebe, pozabljajo pa na to, da morajo reševati tudi in včasih najprej druge, ki so v isti in še večji nevarnosti. Mnogo jih je celo, ki trmasto zadržujejo tiste, ki jili vidijo priskočiti na pomoč bližnjemu v nevarnosti, To so vsi tisti, ki nasprotujejo misijonskemu delu, češ, dovolj imamo dela z reševanjem samega sebe, lastnega naroda, pustimo Kitajce in Indijce... Sebičneži, Kajni, ki govore: Mar sem jaz varuli svojega brata. . ■< slepci! Trepetajo pred tem, da bi jili komu* nizem zajel v svoje mreže, obenem pa mirno puste, da prepreza z istimi mrežami 43d milijonov Kitajcev, in se hudujejo in pohujšujejo nad tistimi velikani med nami, ki 6° šli tja, krvos.scimi rdečemu pajku te mreže trgat in iz njili trpeče kitajske in indijske brate reševat ali na jim vsaj trpljenje lajšat — s Kristusom, s tolažbo njegovega križa, ki jim ga prinašajo... ! — Slepci! Mislijo, da bodo rešili Cerkev, krščanstvo, vero, kultu1'0 8 C IP>®[D>I®iAEWA sem bil Be otrok, sem opazoval, kako so vozili gradivo za zidavo potresne cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Kadar se jim je kakšen voz v blato pogreznil, so trdosrčni vozniki z biči opletali po ubogih konjskih mrhah. . Smi ili so gs mi konji! V misijonskih nadlogah se včasih spomnim tistih konj in nekajkrat se mi zazdi, da je misijonar taka vprežna živina. Voz je v blatu, konjič pa vleče, vleče, vliče.. . žile no mu nabrekle, že mu je bič usode zarisal lisaste pege in brazgotine. . . Kdaj si bo ži-v*nče oddahnilo? A delo v misijonu ne čaka! Ilič časa ne odneha! Naprej! X Bengalskem misijonu smo globoko zao-'ali. Vzcveteli so misijoni. Dvigale so se cerkve in šole, sirotišča in zavetišča — klasni pogoji za rast Cerkve... A ustanovljeno mora biti oskrbovano. Vrh tega: Kdor no napreduje, nazaduje! ' Kliarriju smo se letos precej zadolžili, d veba je bilo popravljati škodo, ki so jo povzročila neurja in viharji, katerih je bilo letos okrog 40! — Dokončali smo osrednjo misijonsko stanovanjsko hišo. Postavili smo no-°’ čeprav ne docela zidano in še ne dovršeno, dekliško šolo. Dve novi cerkvici sta tudi vstali. Nekaj časa smo celo lahko nada-j^vall z zidanjem cerkve, a pri zidanju te-ntelja zakristije se je ustavilo. . A»ši spreobrnjenci ne morejo dosti poma-Rnli. Nedeljska zbirka? Niti en dolar na te-' ' "• Nadškofija je nenadoma izgubila velike "(lne dohodke. Stroški pa so se ji radi iz-tednih novih davščin silno povečali. Zato je cerkvena oblast tudi že prej določeno in ob-Jubljeno pomoč nenadoma odpovedala. Prišli Sl,o iz dežja pod kap! Lahko si torej mislite, dragi prijatelji v fgentini in drugod, kako ste nas razveselili s svojo akcijo v pomoč dograditvi naše osrednje cerkve in kako upanje ste nam vlili. . . ! Kharriju nam je, kakor da bi v mučni vro-'m nenadoma zavela blagodejna sanica, ki Ponaša novo rast, pomlad. . . Bog vam povrni vsem, že vnaprej! P. STANKO PODEHŽAJ D. J. MKSEč.M PRISPEVKI PO 10 PESOV ALI VEČ TER ENKRATNI KAKRŠNIKOLI D.X I , V* ZA PODEUŽAJEVO CERKEV X K H A -RRI.IU SE ODDAJAJO ALI POSIL JA JO NA NASI.OV: LENČEK LADISLAV CM, VICTOR MARTINE/ 50, BS. AIRES, ARGENTINA CIÄHW V naslednjem prinašamo pisiiio, ki ga je našemil uredništvu kar sam od sebe pisal p. Gordon E. Murphy I). J. (glej sliko) iz Kurseonga v Indiji, ko je čul o našem prizadevanju za pomoč p. Poderžaju pri gradnji cerkve. 21. XI. 1. 1. je bil posvečen za duhovnika. E _________ ___-«Ste» . Severne Indije po- Katoliški misijonarji zdravljajo argentinske Slovence in njih delo za indijske misijone. Dobro Vam je znano, da smo vsi osebno poklicani k misijonskemu delu po Cerkvi, ki je skrivnostno telo Kristusovo. Ta vzvišeni po-k ic ima dve struji. \ prvo štejemo vse one, ki imajo to predpravico, da osebno in dejansko delajo v tujih deželah, kji i komaj ka.i vedo o kraljestvu Jezusovem, in mod nje spadamo tudi mi —- misijonarji Indije. N< številni pa so oni, med katerimi tlte tudi Vi, dragi Slovenci, ki nam gmotno in duhovno pomagate pri veličastnem delu osvajanja sveta za Kristusa Ker na ste sredi molitev in dela za podvig cerkve v bengalskem Khariju, \'us še prav posebno pozdravljamo kot naše izredne sodelavce. Misijonarji, ki delujemo tukaj v severni Indiji, globoko dojemamo, da so katoliški misijoni nekaj vesoljnega. Tu so patri, bratje in sestre iz Belgije, Holandske, Švice, Luksemburga, Malte, Jugoslavije, Kanade, Irske, Združenih držav — pa tudi iz Indije same, iz vseh njenih središč. Med njimi so jezuiti, frančiškani, očetje Božje besede, lazaristi, sinovi Don Boška ter velik del svetnih duhovnikov — sinov domače zemlje. š ■ večja pestrost prevladuje med misijonskimi sestrami, ki so zastopane v vseh omenjenih redovnih skupinah od karmeličank s svojo stoletno duhovno tradicijo do najno- '11 lobodo sebi in svojemu narodu, če bodo j'To samo v sebi gojili, sebi branili —, za ■rjenje in moč in obrambo Iste Cerkve, iste if' iste svobode v sto in stokrat večjih na-todih, ki si sami ne morejo pomagati, pa nič storili'; Kako bi mogla Evropa uživati ver-sk° svobodo, če bo pa vsa Azija komunistična? In kako bi mogla Slovenija biti kakor cvetoč verski otok — sredi evropskega brez- božnega komunističnega sveta?! Kdor izmed nas še danes ne spozna, da je usoda Cerkve med nami, naše vere in naše svobode tesno povezana in odvisna od usode Cerkve, vere in svobode med Kitajci, Indijci, Afričani..., ta je slepec, ki mu ne gre vodstvo naroda niti v najneznatnejšem okolju, ne na političnem ne na kulturnem polju, kajti — kdaj še je bil slepec, vodnik drugim! — L. L. C. M. m@m rawo roiMo ip>@ o»djjo SREČANJE Z INDIJO Zakaj ne bi zapisal “srečanje” ? Srečujemo ljudi in stvari, ki jih že poznamo, ki so nam blizu, ali pa ki jih šele ho čemo spoznati, da jih vzljubimo. Ker me je Bog poklical v to deželo, je obenem tudi hotel, da jo vzljubim z vsemi ljudmi in stvarmi, ki so v njej. Torej je v resnici srečanje kakor z ljubljenim bitjem. Vtisi človeka, ki je videl Indijo prvič, so neizčrpni, kakor je neizčrpna dežela, bodisi po bogastvu človeških množic bodisi po mišljenju in čustvovanju. Za kristjana je “dežela teme in smrtne senco”, do katere ima še posebne odnose; za nas Slovence ima še zato privlačnost, ker živi v njej prgišče slovensl-th sinov in hčera, ki prinašajo luč v “temo in mrak ljudstev'”. Ko sem na večer 5. maja zapustil ladjo, da si ogledam mesto Bombay, sem žc na tihem delal načrte, kako bi se iznebil zamazane, a sicer gostoljubne ladje “Loenerkerk”, ki je last holandske paroplovne družbe in namenjena preko Ceylona v Kalkuto. Ali ne bo boljše, da jo ubrišem z vlakom naravnost do Kalkute in si tako prihranim več kot štirinajst dni časa in čim prej pozdravim našega brata Lukana, ki je doma iz sosednje fare? Preden pa sirena “Loenerker-ka” zatuli svoj prihod v kalkutsko pristanišče, si lahko že pošteno ogledam, kako dolge brade nosijo naši misijonarji in kako ribarijo ob vodah svetega Gangesa za dušami. Vrhu tega sem po odhodu treh misijonarjev “Božje Besede” — enega Belgijca, enega Holandca in enega Nemca -—• ostal edini popotnik ra ladji! Preštel sem denar, ki mi je ostal, in naštel natančno dvanajst dolarjev in preračuna', da bo še dovolj za vlak. VEČER V BOMBAYU “Pardon!” kmalu bi zgrmel na kup človeških teles, ki so ležala po tlaku. Nekaj ljudi se je z začudenjem ozrlo vame, najbrž zaradi nenavadnega pozdrava in se na skrivnem nasmehnilo. Bild jih je ogromno; med njimi prosjaki, ki so stegovali roko za “bakšiš”. oslabeli in bolehni pregnanci iz “turškega" Pakistana, sedč ali čepč na pločnikih. Ubogi vejših zdravnic-misijonark, katere letos praznujejo svoj skromen jubilej ustanovitve, in do najmlajših Misijonark Ljubezni, bengalskih deklet, ki so bile na praznik Roženven-ske Matere božje sprejete od Cerkve in potrjene kot kanonično ustanovljena družba kalkutske nadškofije (M. Terezija!). Delo patrov in bratov se razvija v vseh smereh: na visokih in srednjih šolah, v potujočih misijonih, na socialnem polju, v območju župnij in v mestnih središčih ter na podeželju, kjer širijo blngovest med kmečkim in izsušeni postavi z razjedenim obrazom — bila je stara ženica — sem potisnil v obvezane roke par annas (40 lir). Morda sem se dotaknil gobavke? Spreletelo me je ob tej misli. Njen obraz je razodeval nekaj podobnega. Prav nič nenavadnega ne bi bilo, kajti med petimi milijoni gobavih, jih pride na Indijo en milijon! Zato časopisi in v^ada neprestano tožijo, da križarijo te vrste bolniki neovirano po mestih in vasen. Koliko ljudstva! Navzgor, navzdol po ulicah so se usipali ljudje, kakor čebele iz panjev. Bilo je ravno okoli šeste ure, ko se uradi praz nijo in delo v tovarnah zamenjuje in ko pričenja pihati večerna sapa, ki ublažuje vročino in izvablja širne množice na ulice. Na najbolj prometnem kraju mesta —— pred kolodvorom ki je eden najmodernejših na svetu, sem gledal na tisoče in tisoče lačnih brezdomcev, po večini z izrazom neizmernega trpljenja na obrazu; ne vedd čemu trpijo, in nikogar ni, da bi jim povedal, da je čisto blizu njih boljši svet, da čaka nanje Nekdo, ki jim edino more spremeniti njih trpljenje, ga ublažiti in dvigniti na dostojno višino in mu dati božjo vrednost in rodovitnost. “Ljudstvo, ki sedi v temi in senci smrti!” Pred dvatisoč leti je prišel Odrešenik in našel na križišču cest, tam pri Genezareškem jezeru, ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja, lačne bolj resnice in dobrote kot kruha. “Množica se mi smili. . .” Globoko so se zagledale božje oči v svoje izvoljence. Tudi danes Iščejo in čakajo, kdo bo dal množicam jesti. Mnogo poklicanih povesi pred njim pogled in zato so Njegove oči žalostne, ko stopa mimo njih — oblečen v prosjaka — Bog in človek in ne najde odgovora. Ljubezen, ki prosi za svoje najbolj bedne brate in sestre, ne najde odgovora. . . Večer se je nagibal, ko sem stopil v bolnišnico, da poizvem pri dobrih ljudeh, kako bi prišel do katoliškega škofa in od tam do očetov Družbe Jezusove. Bila je menda zdravnica, ki mi je na vse načine skušala dopovedati, kako priti do. za-želj,enega cilja. Pa naj sem obračal, kakor sem hotel tistih pet angleških besed, vendar nisem mogel zvedeti, ali naj bi sedel na avtobus ali na tramvaj, ali naj bi krenil proti severu ali proti jugu in tudi številke vozil prebivalstvom. Delo sester sega 0(1 molitvenega življenja za samostanskimi zidovi do katchistinj na ulicah in na vasi, v bolniški postrežbi v. urejenih bolnišnicah, (lispenzarjih — t. i. zdraviliških postajah z naglo bolniško postrežbo, na tudi v sirotiščih, zavetiščih za gobavec, stare in ovdovele. Tako, glejte, postajamo “vsem vse” ne pre-zroč nobene prilike, rta pripravimo pot Njemu, ki je “POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE’’, Molite za nas! So bile previsoke za moje angleške pojme. Tako sem stal sredi valov ljudstva in ugibal. Iz zadrege mi je pomagal indijski stražnik ter me na moje veliko presenečenje popeljal skoro tik do tramvajske postaje. Vljudni urad-■tik indijskega “Timesa” pa nie je priporočil kondukterju, ki me je s svojim službenim vo-2 o tu dostavil prav do visoke gotske stolnice. Km- so bile mostno ulice le slabo razsvetljene, zato je bila tem vabljivejša luč, ki je v blestečih snopih lila na široko moderno asfaltno uhco tik velikega križišča. Vstopim. -Močan duh po kadilu in rožah in še ne Pogašene luči na oltarju ter zadnji čustlci 80 pobožno poljubljali Marijin' kip pred ottarjem. so naznanjali, da je blagoslov kon- Kli sem v Indiji ali pa v kakem evropskem Svetišču? Toda “šari” indijskih žena ter snežnobeia ■tanina “dholi", ki opleta temnopoltim moškim okoli ledij in jim sega do peta, sta zgo-v°rn0 pričala, da sem v Indiji. Pokleknil sem v klop ln sc zahvalil Gospo-dtt za veliko milost! Naslednji dogodki to '■'ulovite petomajske noči so mi pojasnili s!o-' . mtiiiščnike pa smatra za puncico svojega očesa. Zanje trka na dobra siva širom sveta. Dobro se zaveda, kaj so papizi zadnjih 50 let rekli in priporočali glede vzgoje domačih duhovnikov. -Na vrtu pred vhodom v semenišče jy dal postaviti len kip presv. Srca Jezusovega. izpod vznožja sedem jagnjeti bruha svežo vodo: simbol sedem sv. zakramentov ti r milosti božje, ki naj bi jo sinovi Indije de.ili med svojimi brati. Presv. Steč Jezusovo z razpt osti timi rokami vabi k sebi velikodušne indijski fante. Hvala Kogu, da se Mu jih vsako leto lepo število odzove. Pridejo posebno od jugozapadne inalabarske obale, iz družin, ki se s ponosom zovejo “ kristjani sv. Tomaža”. Se morajo naučiti novega jezika Tamil, ki je nekam podoben njihovemu, a ima drugačno pisavo; v par ietih ga dobro obvladajo. Med temi fanti in kleriki sem preživel lepo vrsto let; dve, ko sem še sam bil klerik, ter pot kot duhovnik. So dobrodušni, še dokaj nadarjeni, preprosti. Se zelo zanimajo, kaj se po drugih katoliških krajih sveta godi. Sivi da sem jim moral razložiti vse o Jugoslaviji in Sloveniji, posebno še ko so tudi tukajšnji časopisi o njej piaali. Sočustvujejo z našo mučehiško domovino in molijo zanjo, ču- dijo se našemu katoliškemu tisku. Pred vojno sem namreč marsikaj lepega iz Slovenije dobil, sedaj pa iz daljne Argentine. Posebno za misijonsko nedeijo si mi ni treba glavo beliti, kaj bi dal v stensko omarico za oznanila. Jo lanku napo.ni m z lepo ilustriranimi “ivuto-iiškimi misijoni”, ki jih skrbno hranim. im živim in delam i tem tako lepo napolnjenem semenišču tu v poganski Indiji, ko prisostvujem lepim obredom majniškega posvečenja, ko simi navzoč pri prvih sv. masah, mi misiii nehote pohitv v našo Slovenijo, ki je pred leti vsako leto dala lepo število poki iv I v semeniščem ter redovnim družbam, mislim na zaprto aii skoraj zapi to semenišče, mislim im tako slovesne nove maše z mlaji, niožnarji in pritrkovahjcm, a z žalostjo tudi na prazne novicijate, na naše duhovnike ter rcdovnikc-inučrnce, na one, ki ječijo no ječali, na prt-vzvišenega g. škofa v izgnanstvu, na naše seiuenisčnikc v begunstvu. A prepričan sem — čc se bomo mi Slovenci v tujini, velikodušno zavzeli z osebnim delom, z gorečo molitvijo in tudi z gmotno podporo za misijone ter za vzgojo domačih duhovnikov v misijonih, se bo tildi dobri in vsemogočni Bog cim prej zavzel za našo usiiiiijeno domovino in za njene duho vnike ter duhovniške poklice. Vse rojake, misijonske prijatelje in dobrotnike, razkropljene širom sveta, najlepše pozdravljam! Vsem iz srca želim nrav blagoslovljeno novo leto 1951. Naj Vani Deteee Jezuščelt s svojimi majhnimi, a (ako radodarnimi ročicami, podeli obilico svojih milnati. Betlehemski angelci pa naj čim prej zapoje svojo pesem veselja in miru nad to pogansko Indijo ter nad našo sedaj krvavečo in preganjano katoliško Slovenijo! Bernik Pavel BOMBA V BARAGOVEM MISIJONU 2. HUDOBIJA V AKCIJI Z g. Wolbankoni sva nadaljevala z misijonskim delom tako ravnodušno, kot da bi okrog naju sploh ne bilo rdečih., dasi sva vedela in čutila, kako sva nadzirana. Spet de je nabralo okrog 40 šolarjev, ki so z vso vnemo poslušali krščanski nauk in se odločili za vstop v Cerkev. Poleg- šolske mladine se je tudi ta aii oni odrasli prijavil za katclmmenn, tako srednješolski profesor angleščine, ki je iz protestantizma prestopil v katoliško Cerkev ter si pri krstu nadel ime Peter, skala, na katero je Kristus sezidal svojo Cerkev. Misijon je spet oživel. Dispanzer je bil od bolnikov stalno oblegan, Da apostolsko delo ne bi trpelo, je g. Wolbang določil za dispanzer le po dve tiri na (lan. Bdeči so z zavistjo gledaii najino delavnost, a javno si proti nama še niso upali nastopiti, ker so videli, da naju imajo Ningtunčani radi, pogani še bolj kot katoličani. “RIŽNI KRISTJANI" Zato je odpadnik Kralj, šef policije, začel iskati med slabimi katoličani zaveznikov. Skoraj dnevno je prihajal v ženski zavod, kjer je stanovalo več takozvanili ‘‘rižnih kristjanov”. Svoj čas so v tisti hiši stanovale usmiljenke, vodile dispanzer in vzgajale sirote. Ob prihodu slovenskih lazaristov smukaj je bila ta hiša polna rižnih kristjanov, Iti so se semkaj natepli od vseh strani in hoteli živeti na račun Cerkve, škof nam je takoj naročil, naj v ženskem zavodu napravimo red in odslovimo iz njega slabe kristjane. Te kočljivo zadeve sc je bilo mogoče šele sedaj lotiti, še pred prihodom rdečih sem začel s čiščenjem. Najprej sem izseli! najbolj obrekljivo žensko, ki sem jo ponovno zasačil pri kraji cerkvene imovine. Za ostale sem čakal ugodnejše prilike in Jim vnaprej povedal, da jih ob prvem večjem prestopku odslovim. Ob prihodu komunistov so pa ti rižni kristjani hoteli ‘‘napeljati vodo na svoj mlin”, misleč da bomo misijonarji radi komunistov izgubili glavo in nje pri miru pustili. Na drugi strani na je Kralj brž spoznal, da mu bodo ti rižni kristjani še najboljše orožje proti nam. Začel jih je ščuvati proti nam, naj se nama upro, naj naju oblatijo in naj okrog naju vohunijo zanj. Hotel je torej iz njih vzgojiti prave “terence” v misijonski hiši. laločusuo pa se je napram nama kazal zelo prijaznega, hoteč s tem svoje načrte prikriti. Mutec vedno večjo kontrolo in omejitve, s<'“i se čimpreje odpravil na misijon v soseti-MJe okrajno glavarstvo, kjer je tudi že lepa kap; ia z župniščem In bi katoličani radi cnn-P-ej dobili lastne ga duhovnika. Misijon sem v ‘dim opravil, h a za J grede sem pa že i.m 1 težave: n valj je namreč poslal za menoj po-heijo in skoraj bi me odpeljan v preiskovalki zapor, pa so mi zaenkrat samo zabičali, da tir oz dovoljenja Oblasti ne sinem več iz N ing-tuJa venkaj na deželo. no sem se vrnit domov, me je Kralj pri-brž obiskat, ves prijazen, sprašujoč po te;n in onem. Daši je prav on poslal vojake ža menoj, se je delal, kot da nič ne ve o potrebnosti kakega, dovoljenja za bodoče m°je krctanje po deželi in mi niti ni hotel povedati, kam naj se za to dovoljenje obrnem. Med tem je pa Kralj že dobro nakuril proti misijonu prebivalce ženskega zavoda, kar se Je kmalu tudi na zunaj izrazilo. Nekega pet-je g. Wölbung posvaril družino it n, sla-kujočo v zavodu, naj vendar ob petkih ne ja"S zdravil. Prepričeval sem jih, da je to za *nisijon nevarno, zlasti ker so katoličani, stanujoči v cerkveni hiši, nezanesljivi. Nihče od sorodnikov je ni hotel sprejeti, videl na sem, cl *Ji v nekaj dneh umrla, a se je pred smrtjo notela pripraviti še za sveti kršit. Zato sem jo sprejel in jo prepustil v oskrbo g. Wolban-U- Lepo se je pripravila na prejem zakramentov. Gospod jo je krstil in mazilil, nakar Se je mirno preselila v večnost. -Vin la ml je takoj očitala, da sem storil pravi zločin, ko s'rm v cerkveno hišo sprejel logatinko. Položaj je bil res nevaren. Da hi se lopo pripravil na vse, kar bi prišlo, sem začel opravljati svoje osemdnevne duhovne ‘aJe in vse posle prepustil g. Wolbanku. Ta je o vsem natanko poročal Kralju, kako in zakaj smo žensko sprejeli, pokazal mu jo je na mrtvaškem odru, nato pa žensko pokopal. SUROVA PREISKAVA Komaj zaključim duhovne vaje — 30. novembra i94!) —— že pridrvi JO oboroženih policistov v mojo sobo, 0 na jih ostane zunaj in zastraži vrata. Divje sikajo vame, da san dal zavetje zločinki in da se verjetno njen sin še skriva pri meni. Takoj nato se politični komisar usede za mizo z 10 policaji okrog in mi začne naštevati zločine: Sprejel si zločinca (pokojno ženo), mu dal zavetje. Nisi ga prijavil policiji, prav tako ne njegove smrti m- njegovega pokopa. Zaslužiš občutno kazen. . . — Glede prijave smrti in pokopa sem odgovoril s pismeno izjavo, ki so mi jo podpisali sorodniki pokojne, da bodo oni sami vse uredili pri oblasteh. Policiji, to je, Kralju, šefu policije, je žensko prijavil g. W., ker sem bil jaz tedaj zadržan. — Kralj, ki je Lil pri zasliševanjih in preiskavi tudi navzoč, je to tajil. Tedaj je pa g. Wolbanka pogrelo; vstal je, velik kakor je, s sveto jezo pokazal s prstom na Kralja in vpričo vseh dejal: “Lažeš!” Položaj je postal mučen. Kralj je molčal. Politični komisar je pa položaj diplomatsko rešil, rekoč: “Sta pač storila veliko delo usmiljenja, „ dejstvo ostane, da sta dala zavetje zločinki, ih po zakonu bi morala biti kaznovana. Milostno varna odpuščam, pač pa bomo natančno preiskali vaš misijon.” Nato je poslal pet policajev v mojo, pet pa v AVolbankovo sobo. Vse so pretaknili,, zlasti vse knjige in pisma. Odpreti sem jim moral celo tabernakelj in ciborij s posvečenimi hostijami, ker so mislili, da imava tamkaj skrite srebrnike in zlato. Pri preiskavi so bili silno surovi, tako da so šolski otroci, ki so to videli, glasno jokali, učitelj Chou Karel se pa tresel kot šiba na vodi. Le midva sv a ostala mirna in z žalostjo opazovala, kakšen satanizem diha iz teli ljudi. Očl-vidno so bili silno nejevoljni, ker niso nič našli, ko so jim vendar katoličani ženskega zavoda govorili o številnih srebrnikih, ki da nama jih je umrla ženska zapustila. Odnesli so pa s seboj dve najini pismi, nekaj ameriških revij in pa slovenske “Katoliške misijone", češ da bodo pregledali, s kom imava stike, kajti “ljudstvo” da naju je obtožilo špijonaže. že čez dva dni mi je Kralj vse vrnil, razen ‘‘Katoliških misijonov", a zahteval, nai se pismeno izjavim, da sem prekršil državni zakon in da se nameravam poboljšati. Previdno svm napisal, da slem se po mnenju Kralja pregrešil zoper zakone, ker sem dal zavetje ‘‘zločincu”, in da obljubljam v bodoče natančno izpolnjevati vladne odredbe. G. Wölbung’ je pa moral napisati zdraviliško potrdilo, za kakšno boleznijo je ženska umrla. Kralj se je pri vsem teni izdal, da je NAJIN SOVRAŽNIK in da bo v bodoče budno sledil najinim korakom. Midva sva na prvič povedala javno kristjanom, da so rdeči med katoličani NAŠLI JUDEŽA, ki naju je izdal in tožil in s tem povzročil najino preganjanje in da ta Judež še vedno uživa gostoljubje cerkvene hiše. (Se bo nadaljevalo.) DELO ZA CERKVENO ZEDINJENJE 1. POGI;ED na skoro dvatisočletno zgodovino katoliške Cerkve nam pove, da je bilo v zapadni Cerkvi vedno stremljenje za zedinjenjem. Mi zapadni katoličani hrepenimo, da bi se ločeni bratje na Vzhodu z nami zedinili v isti Kristusovi Cerkvi. Nad tisoč let smo živeli v eni in isti Cerkvi. Učenje velikih cerkvenih učiteljev, kakor sv. Atanazija, treh velikih Kapadocij-cev: Bazilija, njegovega brata Gregorija Ni-senskega in Gregorija Nancijanškega, dalje Efrema Sirca, Cirila Jeruzalemskega, Epifa-nija Salamiskega, Janeza Krizostoma, Cirila Aleksandrijskega in mnogih drugih cerkvenih učiteljev cenimo zapadni kristjani kot skupno dragoceno dediščino iz prvlli krščanskih časov. Zato smo si torej blizu drug drugemu. Izmed vseh drugih krščanskih vsroizpovedanj smo zapadni katoličani najbližji vzhodnim kristjanom v vprašanjih vere in morale. Žal, da je bila edinost, ki je trajala stoletja, koncem 9. veka začasno in leta 1054 za trajno pretrgana. S človeškega in krščanskega stališča jo bila ločitev Rima in Carigrada usodepolna za Vzhod in Zapad. žal da se je ta prepad med latinsko in grško Cerkvijo tekom naslednjih stoletij še poglobil. 2. V MIRNI ZGODOVINSKI OBLIKI naj bo tu pojasnjena goreča želja katoliške. Cerkve po zopetnem zedinjenju grške in latinske Cerkve. Vedno in vedno so veliki bogoslovci z grške in latinske strani skušali najti pota, kako priti do zaželjenega zedinjenja. To nesrečo, ki je nastala vsled razkola, je spoznal z bistrim očesom papež Gregor VII. Z apostolsko gorečnostjo je delal na obnovitvi razrušene edinosti. Že 1. 1098 je sklical papež Urban II. v Bari v Italiji cerkveni koncil, da bi določil načela za zedinjenje grške in rimske Cerkve. Na tem cerkvenem zboru je uspešno sodeloval slavni bogoslovec Anzehn Kanterburiški. Milanski nadškof Peter Groso-lan in cesar Emanuel Komnen sta nadaljevala delo za zedinjenje. V času križarskih vojsk je bilo doseženo začasno zedinjenje latinske z grško Cerkvijo. Pri tem so sodelovali veliki bogoslovci, kakor Niketa, solunski nadškof, Nicefor Blamid, zlasti pa carigrajski patriarh Janez Bek. Ta je bil sprva protivnik, pozneje pa velik borec za zedinjenje. Cesar Mihael Paleolog jo stopil 1. 1263 radi zedinjenja v pogajanje s papežem Urbanom IV. Najuglednejši zapadni bogoslovci, med njimi Tomaž Akvinski, so pripravili znanstvena preždela in lijonaki koncil 1. 1274, na katerega je papež Gregorij V. povabil cesarja Mihaela, je privedel do zedinjenja, ki pa je trajalo komaj 8 let. Stare rane še niso bile zaceljene, ko so bile žo nove zadane, šele 17. vesoljni cerkveni zbor v Ferari-Flo-renci 1. 1438—39 je zopet privedel do splošnega zedinjenja. Izjavo za zedinjenje so pod- pisali 5. julija 1439 po večini grški in orientalski škofje. Izredno zaslugo za ta uspeh so imeli Be-sarion, nicejski nadškof, Izid°r, ruski metropolit, dalje Latinci: kardinal Cesarini, Ni- kolaj Cusa, dominikanec Janez TOrquemada in Janez Ragusanski in kamaldulenski opat Ambro^j Travorsari. Pa tudi tokrat je prišlo vsled zunanjih težkoč in ker nista bila prej ljudstvo in nižja duhovščina katehetsko poučena, polagoma k novemu odpadu od cerkvenega edinstva. Žo 1. 1443 so trije vzhodni patriarhi odstavili kijevskega metropolita Metrofana in cesarju, ki je bil naklonjen uniji, zapretili z izključitvijo iz Cerkve. Veliki knez je zaprl kijevskega metropolita Izidorja. Temu se je posrečilo zbežati v Rim v septembru 14 43. Carigrajski patriarh Gregorij Mamas (1445 do 1451), ki je bil tudi naklonjen zedinjenju, je bil prisiljen zapustiti svoje mesto. Še enkrat je poskusil zadnji grški cesar Konstantin XII. stopiti v stik s papežem Nikolajem V. Kardinal Izidor Rusjki je mogel 14. decembra 1452 v prisotnosti cesarjevi, mnogih knezov in 300 duhovnikov praznovati praznik zedinjenja v cerkvi sv. Sofije v Carigradu. Osvojitev Carigrada po Turkih v naslednjem letu je uničila upapolno zedinjenje. Patriarški prestol je radi davka oh volitvah in radi letnih plačil postal sultanov denarni vir. Zaman so skušali Rimu prijazni patriarhi Nefon II., Rafael Lt. in Jeremija III. doseči zedinjenje. Delo za zedinjenje se je kl-jub političnim težavam nadaljevalo s posameznimi narodi, in sicer Cesto z uspehi. (Del Rumunov je sklenil zedinjenje z Rimom za časa kralja Janeza in papeža Inoceneija III. (1198—1216). Obdržali so svoj cerkveni (staroslovenski) jezik, slovansko liturgijo in svojo disciplino. Unija se je utrdila, ko se je zedinil z Rimom cesar Janez Paleolog star. v 1. 1363 in ko je prešel na katolištvo moldavski knez Lacko. Večji obseg je zavzelo zedinjenje v 177. stoletju. Dogovore o zedinjenju z Armenci so vodili papeži: Gregor VII., Inocenci j II., Lucij III., Gregor IX., Klemen IV., Nikolaj VI., Klemen VI., Benedikt XII., Evgen IV. In d*'ugi. šele napori Mehitarja (umrl 1749) so dovedli do trajnega uspeha. L. 1576 je bilo v Brestu na Poljskem zaključeno zedinjenje z Rusini (Maloruai, Ukrajinci). Okrepilo se je v letih 1720, 1798 in 1809. šele tolerančni edikt carja Nikolaja 1. 1905 je olajšal katoliški Cerkvi unijsko delo v Rusiji. Skupno število prestopov v katoliško Cerkev je tačas znašalo okoli 500.000. S. RIM ni nikdar jenjal nuditi ločenim bratom roke za spravo in zedinjenje. Napori so bili vedno venčani z uspehom, četudi ne v celoti, toda v manjšem obsegu, pri posameznikih in pri skupinah. i ■ ' h ^' [r Ena glavnih skrbi katoliške Cerkve je bila vsestranska zadovoljiva rešitev obred" nega vprašanja, Dasjravno Cerkev ceni zunanjo enotnost liturgije kot izraz notranje •enotnosti, toda pravtako uvažuje bogastvo ter globoki in prekrasni smisel bogoslužja vsake druge Cerkve. Cerkev priznava mnogoterost obredov in jih goji in želi v tem važnem vprašanju uvesti popolno harmonijo učenja in življenja. Značilne za neumorno in ljubeznivo skrb katoliške Cerkve za ločene brate so 4. SMERNICE, ki jih Vatikan daje apostolom unionistom (misijonarjem), da pravilno ravnajo z ločenimi brati orientalskega obreda. Papež Gregor XV. je ustanovil misijonsko centralo “Congregatio de propaganda fide”, ki se kar kratko imenuje “Propaganda”. V vprašanju obredov “Monita ad missionarios in partibus Orientalibus” (Navodila misijonarjem v pokrajinah Vzhoda), ki jih je izdala Propaganda 1. 1669, med drugim izrečno pravijo sledeče: “Misijonarji, ki delujejo na Vzhodu, morajo skrbno razločevati med stvarmi, ki spadajo v ceikvene obrede, in onimi, ki spadajo v vero in disciplino in ki se morajo ohraniti. Vera mora biti v vzhodni in zahodni Cerkvi ista. Toda disciplinske postave in cerkveni obredi so lahko v vsaki Cerkvi različni. Ta razlika v cerkvenih obredih je popolnoma v skladu z edinostjo vere.” Radi tega naj misijonarji (unionisti) v slučajih, kjer gre za povrnitev Grkov v katoliško Cerkev, jasno in odkrito povedo, da grških obredov rimska Cerkev niti ne zameta uiti ne spreminja, ampak jih odobrava. Misijonarji najj opozarjajo, da so rimski papeži s popolnoma jasnimi besedami vztrajali pri tem, da se posebni obredi vzhodne Cerkve ohranijo v vsem svojem obsegu in v vsej svoji čistosti.” V konstituciji “Misijonarjem, poslanim po Orientu” je Benedikt XIV. leta 1775 določil sledeče: “člen 18. . . . Pri vseh delih za izkoreninjenje zmot, katerim so morda zapadli vzhodni narodi, so se rimski papeži na vso moč trudili, da se puste nedotaknjeni njih sveti običaji, ki so jih imeli do razkola in ki so jih črpali n svojie liturgije in iz svojih starih častitljivih obredov. Nikdar niso rimski papeži želeli, da bi verniki pri prestopu iz vzhodne Cer, kve v katoliško zapustili svoje obrede in sprejeli latinske. Taka zahteva bi imela za posledico uničenje vzhodne Cerkve, grških in orientalskih obredov. To bi bilo nasprotno postopkom in mnenjem sv. Stolice.” 5. POSKUSI ZA ZBLIŽAN JE GRŠKE IN LATINSKE CERKVE V NAJNOVEJŠEM ČASU so zelo živahni. Vedno so bili papeži zavzeti za to, da se ne vmešavajo v politiko, pač pa da pazijo na vse, od česar zavisi Cerkev in božje kraljestvo na zemlji. Zelo uspešno delo za zedinjenje je koncem prejšnjega stoletja vršil v grški Cerkvi zelo čislani patriarh Joahim IV. še pred svojo izvolitvijo za patriarha si je 1. 1853 osebno izposloval pojasnila v Rimu o posameznih točkah. Pozneje je ta grški cerkveni hieraih, odlični zastopnik tako imenovane “laične stranke” na Vzhodu, videl vedno v zvezi z Rimom prerojenje ih poživi jen j e verskega življenja. 6. PAPEŽ PIJ IX. je v svoji veliki ljubezni za vzhodne Cerkve z buio “Romani Pontificis” z dne 6. januarja 1862 ustanovil poseben oddelek Propagande za potrebe grške Cerkve, “Congregatio pro negotiis ritus orientalis” (Kongregacija za potrebe vzhodnega obreda). V posebni okrož niči je povabil Orientalce na vatikanski koncil. 7. PAPEŽ LEON XIII. si je pridobil častno ime "vzhodnega papeža”, ker je pokazal \ zhodnim Cerkvam svojo očetovsko skrb na ta posebni način, da je ustanovil semenišče za Armence, Maronile, Grke in Rusine. Veliko versko gibanje je povzročila papeška enciklika “Grande munus” z dne 12. septembra 1880 o sv. Cirilu in Metodu, ki ju katoliški in pravoslavni Slovani časte kot apostola. Iznašla sta slovansko abecedo (glagolico) in s temi črkami pisala v staroslovenskem jeziku svete knjige, ki so bile potrebne za bogoslužje. Po smrti sv. Cirila 1. 869 je sv. Metod (umrl 885) skončal prevod vsega sv. pisma razen knjigo Makabejcev. L. 1894 je sklical papež Leon XIII. vzhodne katoliške hierarhe v Rim. Enciklika z dne 20. junija 1894, v kateri poživlja papež vzhodne disidente k zedinjenju z rimsko Cerkvijo, je imela sledečo važno izjavo: “Nagi-bani po božji ljubezni in skrbi za zveličanje vseh, ne pa iz človeških razlogov, želimo spravo in zedinjenje s Cerkvijo, želimo popolno in celo zedinjenje. To zedinjenje ne pomeni drugega kakor soglasnost z verskimi resnicami, ki jim sledimo, in izmenjavo bratske ljubezni. Istinito zedinjenje je tisto, katero je določil in želel ustanovitelj Cerkve, Jezus Kristus in ki obstoji v edinosti vere in uprave. Ni nikakega dvoma o tem, da niti mi niti naši nasledniki ničesar ne odvzamemo od Vaših pravic niti od privilegijev niti od privilegijev vaših patriarhov ali od verskih običajev vsake ločene Cerkve. Cerkev je vedno bogato delila privilegije z ozirom na izvor in običaje, ki so vsakemu narodu lastni, in bo tako tudi vedno ostalo.” K tem privilegijem spada pravica pravoslavnih duhovnikov, da se smejo oženiti pred posvetitvijo. Druga ženitev za duhovnike je tudi v pravoslavni Cerkvi nedovoljena. Papež Leon XIII. je uvaževal stare častitljive obrede vzhodne Cerkve v posebnih odredbah bule “Orientalium dignitas Ecclesia-rum" z dne 30. novembra 1874. V tej konstituciji stoji izrečeno: št. XI. . . . Ako se je kje kaka občina, dni- žina a!i oseba, ki je bila prej ločena, povrnila h katoliški edinosti pod izrečnim pogojem, da sprejme latinski obred, je ta oseba, družina ali občina zaenkrat vključena v ta obred. Ako pa ta pogoj ni bi! postavljen in je bila le odsotnost vzhodnega duhovnika povod k sprejetju latinskega obreda, tedaj so ti zedinjen-ci s katoliško Cerkvijo rlolžni se vrniti k svojemu obredu, kakor hitro pričujočnost vzhodnih duhovnikov da temu možnost." Ljubezen papeža Leona XIII. do vzhodne Cerkve je šla tako daleč, da se je ogibal izrazov "razkol, razkolniki" in je rabil izraza "ločeni bratje" in "disidenti". 8. PAPEŽ PIJ X. je določil iz posebnega spoštovanja do vzhodnega obreda dve rimski cerkvi za ta obred, namreč San Lorenzo ai Monti za Ruse in San Salvatore alle Capelle za Rumune, dalje je papež sam prevzel protektorat nad grško opatijo Grotta Ferrata. Zedinjenim Grkom je dal lastnega 'škofa, na Ogrskem bivajoči grški katoličani so bili združeni v lastno škofijo. Z blagoslovom papeža so sklicali zedinjeni Mclkiti ali arabsko govoreči katoličani grškega obreda lastno sinodo. škofje vzhodnega obreda so bili poslani k številnim rusinskim unijatom v Severni Ameriki . Papež Pij X. je prisostvoval slovesni službi božji, katero je opravil melkitski patriarh Ciril Vlil. v stari častitljivi liturgiji sv. Janeza Zlatousta, in je blagoslovil Grke in La-tince v grškem jeziku. J,. I90S je papež proglasil jubilej sv. Janezu Zlatoustega s slovesnostmi v vzhodnih zedinjenih obredih. S konstitucijo "Tradita ab antiquis” z dne 14. septembra 1912 je dovolil prejemanje sv. obhajila po različnih obredih. 9. PAPEŽ BENEDIKT XV., mirovni papež., je posvetil svojo očetovsko ljubezen ubogemu armenskemu narodu, ki je bi! po vojni zelo prizadet. Dalje je postavil v Rimu eritrejski kolegij za vzgojo etiopskih duhovnikov. S posebnim motu propriem z dne 1. maja 1917 je od papeža Pija IX. ustanovljeni oddelek za vzhone obrede povzdignil v samostojno kongregacijo za vzhodno Cerkev (Sacra Congregatio pro Ecclesia Ori-entali). Papež sam je prevzel predsedstvo te kongregacije. Očetovska skrb papeža Benedikta XV. za pravoslavne Ruse se je pokazala med drugim tudi v tem, da jih je sploh imenoval pravoslavce. Da bi za unionistično delo vzgojil izobražene duhovnike v vzhodnem vprašanju, je ustanovil v Rimu Vzhodni institut. Na podlagi teh študij naj bi se gradilo trajno zedinjenje Vzhoda in Zapada. 10. PAPEŽ PIJ XI. je nadaljeval unijsko delo svojih prednikov s sveto gorečnostjo in je smatral zedinjenje zahodne in vzhodne Cerkve kot eno največjih del svojega pontifikata. Težkoče teh unionističnih stremljenj izraža v sledečih besedah: “Z upom na uspeh pri tem delu moremo poskusiti pod tremi pogoji: Mi se moramo osvoboditi zmotnih mnenj, ki so nastala tekom stoletij z ozirom na vero in ustroj vzhodnih Cerkva. Vzhod mora s svoje, strani stremeti po podrobnejšem spoznavanju vere svojih očetov. Končno se mora vršiti obeh strani izmenjava mnenj v duhu bratske ljubezni." Ta apostolski duh dihajo skoro vsi nagovori, ukazi in naprave tega papeža. Prisrčne besede grgko-slovanski Cerkvi je naslovil 1. 1923 ob jubileju sv. Jozafata. Ta menih reda sv. Bazilija je bil kot nadškof v Polocku na Ruskem neumorno delaven za zedinjenje gršlco-slovanske Cerkve z rimsko. V 1. 1623 je pretrpel kot žrtev dela za zedinjenje muče-niško smrt. Očetovsko nujen poziv k sodelovanju za zedinjenje ruske Cerkve z latinsko Cerkvijo je poslal papež. 2 3. marca 1924 na opata — rrimasa benediktincev. Izrazil je željo, da se ustanovi benediktinska kongregacija slovanskega obreda z glavno opatijo v Rimu. Ta želja papeževa se izpolnjuje. Naj navedemo ge nekaj radostnih dejstev za zedinjenje: V Atenah na Grškem je bilo s pomočjo msgr. Calvassyja ustanovljeno grško-kato-liško semenišče vzhodnega obreda. Prav tako je bil ustanovljen samostan sester presv. Device. Pouk in liturgija sta v grškem jeziku. V Carigradu se je 1. 1914 usanovila mala kongregacija reda sv. Benedikta za Gruzince, kar je našlo pri pravoslavnih Gruzincih velik odziv. V Havbinu je mnogo Rusov sledilo zgledu svojega duhovnika Koronina in so izjavili papežu svojo podložnost. V Ameriki je škof Ožubaj s 30 svojimi duhovniki sprejel unijo. V vasi Nižna se je duhovnik Potanij Emelja-nov vrnil s svojo čredo v naročje katoliške Cerkve. V konzistoriju z dne 18. decembra 1924 je papež. Pij XI. v svojem nagovoru rekel sledeče: "Nemalo nas je razveselil IV. kongres Apostolstva sv. Cirila in Metoda, ki se je vršil v juliju 1924 na Velehradu. Kakor trije prejšnji kongresi, tako naj bi tudi ta služil zedinjenju ločenih vzhodnih narodov z rimsko Cerkvijo... V ta namen se je zbralo v prej imenovanem mestu precejšnje število mož, ki so v starih spornih vprašanjih temeljito podkovani. Po želji, ki smo jo v poslanici na nadškofa v Olomucu izrekli, je prišlo na kongres nekaj ločenih bratov, dočim so vsi drugi brez izjeme od daleč pazljivo sledili razpravam kongresa. Na obeh straneh so pokazali za časa izmenjave mnenj svojo dobro voljo. . . Neobhodno je potrebno, da se na univerzah in seminarjih latinske Cerkve proučuje kolikor mogoče podrobneje vzhodno vprašanje in sorodni predmeti..." ANTON MERKUN, USA RAZMETANI PAPIR Vrata v sobo so bila priprta. Zunaj je visela neizrazita sivina. Na razpokanih tleh sta se dolgočasili muhi, na mizi je ležal sve-zcnj papirja. Veter, ki je od časa do časa Potegnil iz sivine, je zganil razmetani papir, kakor bi hotel prebirati njih vsebino. Podolgovate, včasih v hitrici napisane črke so hotele naslikati življenje misijonarja v severnih Pokrajinah. On sam jih je pisal, misijonar Baraga. 1853 Januar. Slovar je sestavljen. Deo gratias! Rokopis obsega 1700 strani. Ko ne bi bilo Assininsa, indijanskega poglavarja, bi verjetno tudi slo-varja ne bilo, toliko mi je pomagal. Mojim naslednikom bo lažja pot do indijanskih src. Marec. čas teče brez besed mimo in spreminja stvari in ljudi: gradi in podira, zdravi in ubija. V nag reže poteze, blagodejne in boleče, kakor nam je pač namenil ljubi Bog. Končno pa: karkoli nam že prinaša, je dobrodošlo, v misijonih dvakrat dobrodošlo. Pfav zadnje potovanje je preveč kričeče, da bi ga ne vrgel na papir. 3. t. m, sva z Johnom odrinila preko michiganskega polotoka. štiri dni s krpljami na nogah, šest dni na saneh. (Na saneh se nam je pridružilo se šest tovarišev). Hm, nerodne so noči v gozdu. Sani so dva dni prav prijazno drčale Preko ledene plošče. Tretji dan pa — nikdar ga ne izgubim iz spomina. John — malo trme je v tebi, kajne Johnček? -— je podil konja kot za stavo. Pa smo ga vsi naganjali za drugo pot. Led je postajal sumljivo tenak in večkrat so zarežale v njem razpoke. A John je poganjal. “Hi, hot!” Sam ne vem, kako je prišlo do tega: v trenutku smo vsi -Piavali v ledenomrzli vodi. John je bil prvi spet na ledu in •—menda občutil svojo krivdo ~~ na vso moč pomagal drugim iz nezaželenega položaja. Meni je bil v napotje težki Plašč, ki se je dodobra napil ledene vode in nie tako z vso silo vlekel pod led. No, sami •smo se še nekako spravili na suho. Teže je bilo s konji, ki so do vratu plavali v vodi. Sever je bril in piskal kot za stavo, da nam ie obleka na koži zmrznila. Pač žalostne figure. Po treh miljah smo dosegli svetilnik in toplo peč. Vsi smo se spet razživeli, le John ie potegnil klobuk globoko na oči. Meni pa ie bil najprej na skrbi slovar. Razložil sem °krog peči razmočene liste, da so se malo posušili. Drugi so se mi smejali. Pa mi je bilo zares več za slovar kot za lastno življenje, ko sem se namakal v neprijetnem elementu. Julij. Srečni dan. Koliko večerov in noči sem hrepenel po njem: Slovar je natisnjen. Pomislite, ljudje božji, ideja izpred petih let je postala oprijemljiva: dobila je okusno obliko, obsega 622 strani in preselila se je iz glave v žep. (V levem žepu bo slovar zdaj moji vedni spremljevalec.) Stvarca je prav čedna in je popolna, kolikor sploh more biti popoln tak-le poskus. Na njeno zdravje takoj kozarec vode. September. Delo med ontonagonskimi in kerveenaw-skimi rudarji. O Bog, so te duše zapuščene, Razkuštrani, umazani delavci, ki jim v zelenih očeh kar gori strast po denarju. Ah, kaj vse se skriva za temi bleščečimi očmi. Težko je z njimi. Ne puste do sebe. Nimajo željA po višjem. Sedanjost jim zadošča, pa naj ho še tako nizka in nezadovoljiva. Klavrna življenja. Ko bi hoteli spoznati, za kakšne višine so rojeni. Pogrezajo se v zemljo s telesom in dušo. Včasih jih obiščem v rudnikih. Govorim jim, da tudi globoko pod zemljo lahko hranijo želje po visokem. Pa, . . Oktober. Pismo od . škofa Lefčvra sporoča, da je v Detroit dospel dopis iz Vatikana, s katerim sv. oče ustanavlja gornjemichiganski apostolski vikariat. Mene je imenoval za apostolskega vikarja. 1, novembra bo v Cincinnatiju škofovsko posvečenje. Ti sam veš, o Bog. Bom zmogel tolikšna bremena? Desettisoč duš — pol belih rudar jev in trgovcev, pol Indijancev — pa le dva duhovnika. Samo kdor je kdaj občutil odgovornost za duše, bo razumel, kakšno breme je tako imenovanje. Moje škofovsko geslo? Naj bodo besede, ki so me že kot akademika do dna pretresle in katerih polnost vedno volj doumevam: Eno je potrebno. Da, le eno. Vse drugo je le senca, le kulise, le lupina. Blagoslovljeno življenje, ki se je z vsemi močmi usmerilo v to eno. Naravnaj nas, Bog, v to, da, v to eno, edino potrebno. November. Sault Ste. Marie — moje škofijsko mesto. Na Kranjskem je vsaka vas večja kot ta kraj. Izba v leseni koči — škofijski dvorec. Iz tega naselja raznobarvnih obrazov in najrazličnejših teženj, vojakov, rudarjev in delavcev, ki kopljejo kanal, naj vodim nepregledne pla- njave. Vsaj deset duhovnikov bi potreboval, pa cerkva in šol in učiteljev in denarja. Kje dobiti? Brez vsega tega ne gre. Misel na ponovno pot čez morje mi je vedno bliže. Aprila 1854. Pogled nazaj. Le v kratkih potezah. Koncem novembra lani sem odpotoval. Enajst dni morja, neskončnega neba in veselega pričakovanja. Evropa, Bog s teboj. Dežela stare kulture, stare zgodovine. Dublin mi je dal duhovnika za irske izseljenške rudarje, Pariz bogoslovca Foxa. Sprejem pri bavarskem kralju Ludoviku v Miinchenu in pri škofu Rtidigierju v Linzu. Na Dunaju sem se oglasil pri Leopoldinski družbi. 26. januarja dospel v Ljubljano. Pozdravni govori, petje in podobno. (Postal sem celo predmet sonetov. Gorje mi!) Bolj kot v Ljubljani mi je udarjalo srce v Trebnjem. Svetli spomini iz preteklih let so se mi budili ob znanih ovinkih in vzpetinah. In Amalija, preljuba sestra! Potem sem obi-pri Kranju. skal Malo vas, Dobrnič, Metliko, šmartin Z Amalijo sva se odpeljala v Rim. Dvakrat sem bil sprejet pri sv. očetu. Najbolj me je presenetilo njegovo očetovsko sočutje z zapuščenimi indijanskimi plemeni. Dal sem mu po en izvod očipvejskega slovarja in slovnice, on pa mi je podaril zlat kelih. — Tudi Antonijo sva v Rimu obiskala. Po Ljubljani so mi zbrali nekaj denarja. Da bi ga le veliko nabrali, saj bodo tako sirote več dobile. Uboga neznana ženica je dala en krajcar — vse svoje premoženje. Indijancem ga bom pokazal kot izraz čudovite ljubezni do njih. — Ljubljano sem 28. marca zapustil. Gotovo zadnjič v življenju. Celje, Slovenjgradec, št. Andraž. Tu sem obiskal škofa Slomška. Prijazen in častitljiv mož. Na človeka napravi vtis svetnika. Dva duhovnika brata Leša sem tu dobil za svoje misijone. Trije tedni na Dunaju. Bili so rodovitni. Mnogo cerkvenih potrebščin in denarja so ljudje prinesli. V Pragi mi je bivši cesar Ferdinand podaril 1000 goldinarjev, v Miinchenu pa Ludovi-kova misijonska družba 2000. V Parizu se mi je pridružil slovenski duhovnik Lavtižar in dijak Pirc, pa dobri Edvard Jacker, ki bo v Ameriki dovršil bogoslovje. V Parizu sem dobil še 10.000 frankov in mnogo cv.i. 'lih potrebščin. Spet sem tu na starem mestu, hvala Bogu. čaka me tu še trpljenje. 1855. Vedel sem, da bo težko. A vse teže si nisem predstavljal. Kaj bo vedno tako? Razmere ostajajo • neurejene, pa delaj, kolikor hočeš. Protestanti delajo, ker jih denar žene. Duhovniki se ne znajo popolnoma vživeti v razmere. Vem, da bodo drugi želi naše delo. a kaj, ko nam gre setev tako slabo od rok. Bog bo od mene terjal duše. In če jih ne bo? če jih ne bo vseh, ki bi morale biti? 1856. Vsi sveti. Bolezen se me je lotila. Postajam star. Od 500 milj dolge vožnje mi je obolel želodec. Tretja obletnica škofovskega posvečenja, žalosten dan. Obhajajo me misli, da bi se mitri odpovedal. Ko bi le vedel, kako Bog hoče. Neuspeh za neuspehom. In kdo je kriv? Kje je krivda? V nas, v meni, ker ne delam dovolj ali ker ne delam prav. O, Bog! Te odlomke iz misijonarjeve življenja je prebiral veter, ki je vel iz sivine v sobo. On bi vedel povedati še mnogo, saj je srečaval misijonarja na potih ob žgočem soncu in trdih zimah. Mnogo, mnogo je bilo med vrsticami izpuščenega. Potem je veter listal nepopisane strani. Nepopisane strani — uganka življenja. Kaj vse bo v svojem teku še prineslo? — JANKO MISIJONSKO ZALEDJE ZA PODERŽAJEVO CERKEV Bralci “Katoliških misijonov’’ so na splošno z velikim veseljem pozdravili našo letošnjo veleakcijo ‘‘Za Poderžajevo cerkev", s katero hočemo zbrati 1000 dolarjev in jih poslati predstojniku Bengalskega misijona, dekanu p. Stanku Poderžaju v Kliarriju v Indiji, da bo mogel nadaljevati z že 15 let trajajočo gradnjo nove dekanijske cerkve, ki je sedaj prav za prav še ni. še z večjim veseljem je vzel to akcijo na znanje misijonar sam, kakor tudi njegovi slovenski sobrat je in celo indijski, kot vidimo iz pisma, ki nam ga je iz Kurse-onga poslal s tem v zvezi p. Murphy in ki je v tej številki objavljeno. Pater Poderžaj sam pa je v svojem periodičnem glasilu, ki ga pošilja zlasti severoameriškim dobrotnikom, zapisa! k akciji to!e: ‘‘Vesela vest..." Vse naše drage dobrot- nike in dobrotnice opozarjam na dopise, ki jih bodo o Bengaliji in posebej o misijonu v Kharriju v letu 1951 priobčevali slovenski "Katoliški misijoni" (v “Duhovnem življenju"), ki izhajajo v Argentini. -— Naši novo-naseljenci v Argentini so se resno zavzeli za akeijq v prid dograditve prepotrebne misijonske cerkve v Kharriju. Severnoameriške prijatelje v USA in drugod prosim, da se tej ikciji pridružite in s tem takorekoč še v begunskih razmerah živečim novodošlim slovenskim Argentincem daste tisto moralno oporo, ki jo čisto gotovo v najobilnejši meri zaslužijo” Tako misijonar. —— Sedaj pa velja ugotovili, kako kaj ta naša letošnja veleakcijn uspeva. Prijave tistih, ki bodo plačevali skozi celo leto po 10 pesov, že prihajajo. Njih seznam bomo začeli objavljati v prihodnji številki. Med tem pa je glavni dohodek v sklad za Poderžajcvo cerkev padel v blagajno na precej izviren način, kar v naslednjem opišemo : MISIJONSKO SILVESTROVANJE V BUENOS AIRESU Večkrat so se čule med našimi ljudmi pritožbe, da je za vse drugo poskrbljeno, samo za družabnost med nami ne. Res, že tri leta smo v Buenos Airesu, pa še nismo doživeli kake splošne družabne pr-reditve — pač najbolj zato, ker je v naših razmerah organizi-ranje takih prireditev zelo težko in z velikimi stroški združeno, kajti nimamo nobene svoje dvorane ali kakega drugega primernega prostora, ne sto ov in miz, ne pribora, kozarcev in sploh ničesar tega, kar se potrebuje za dobro razpoloženje več sto ljudi. Dušnopastirskemu misijonskemu odseku ta 'rzel v našem skupnem življenju ni ostala ne-, opažena, pa so si njega vodilni ‘možje"’ mislili: Začeti je treba, v tem je vsa skrivnost. Zakaj ne bi izrabili lepe prilike in priredili splošno vseslovensko Silvestrovanje, katerega dohodki, če bi jih kaj bilo, naj bi šli deloma za tukajšnjo slovensko Vincencijevo konferenco, večji del pa za misijonske namene, to h°t v sklad za Poderžajevo cerkev v Indiji. "L.iubeven je iznajd'jiva, ljubezen vse premore • . . pravi Apostol narodov, in tako je miši ionska l jubezen članov in članic Dušno-pastirskega misijonskega odseka resnično zmogla organizirati prav prisrčno slovensko silvestrovanje, ki je rodilo vsestranski uspeh: moralni in gmotni, dasi je bilo časa za nje-Sa pripravo komaj dober teden. . . Vsa prireditev je potekla takole: Ob 1G na starega leta dan se je župna cerkev v Ramos Me.Ua domala napolnila s Stojnci. ki so prišli na zahvalno pobožnost, pri kateri je govoril č. g. Orehar, pri petih litanijah pa pel pevski zbor iz Ramos Mejia. je bilo za začetek silvestrovanja. Nato se je kot v procesiji podala množica rojakov v nekaj 100 m oddaljeno slovensko hišo, "Sanatorij" imenovano, ki je bila pred dvema letoma najeta za kakih 20 slovenskih družin. Ta hiša ima prostorno dvorišče, ki izgloda kot kak gaj in na katerem rastejo žlahtni iglavci in palme. Na tem dvorišču naj bi potekalo naše silvestrovanje. Ko so prišli ljudje tja, so že našli vse pripravljeno: mize, stole, jedačo in pijačo in — sladoled (kajti pri nas je v tem času prava vročina!), zlasti pa srečelov, ki je vseboval -50 dobitkov, večinoma jestvine in pijače, pa tudi druge predmete, med njimi radio aparat. Srečke so bile po 3 pese ena, ker so nado-niestovale vstopnino, ki je ni bilo. Vedno več ljudstva je prihaja’o in vedno bolj veselo razpoloženje je vladalo. Zdaj z enega zdaj z drugega konca se je oglasila naša narodna Pesem, dokler se niso naši fantje ‘in potem še dekleta združili v veliko omizje in peli. da radiozvočnik sploh ni prišel do veljave. Med mizami so kar tekali naši “natakarji in natakarice", pa niso mogli vsem tako hitro postreči, kakor bi bilo želeti. Posebno iskani so bili pa iudi prodajalci srečk, kajti srečelov te je razvil nepričakovano lepo. Tisti, ki so fcOMPOT zadeli kake večje dobitke, so jih zmagoslavno okrog kazali, kar je priganjalo druge, da so še in še poskušali svojo srečo, ki pa kajpada ni bila vsem mila. Tako je nastopila noč in z njo čas za tretjo točko silvestrovanja: Naš sveti večer. Glavni vhod v hišo, ob katerem se vzpenjajo krasni kaktusi, je naenkrat zažarel: Prikazal se je angel Mariji Devici v Nazaretu in ji oznanil, da bo postala Mati božja. . . Ko je Marija izgovorila besedo: ‘‘Glej dekla sem Gospodova... in je evangelist zaključil: In angel je šel od nje. . ., je spet nastala tema, v kateri pa smo vsi zapeli: Je angel Gospodov oznanil Mariji in potem zmolili prvi dve desetki veselega rožnega venca. Ko smo začeli s tretjo desetko: Ki si ga Devica rodila — glej, se je osvetlil drugi konec velikega dvorišča. Zagledali smo evangelista, ki je začel brati evangelij o Jezusovem rojstvu. Porajale so se pred nami žive jaslice z Jezuščkom, ki je prav milo vekal, in Marijo in Jožefom, ki sta ga lepo tolažila in mirila. . . Nastopil je ange' in vsem nam — pastircem — oznanil veliko veselje. Ko je evangelist prebral, da se je v hipu zbrala ob angelu množica nebeške- vojske, ki sq Boga hvalili in peli. se je z vzvišene terase nad jas’icami oglasilo petie: Gloria, gloria. . . (pevski zbor Ramos Me.jia). Ko so angeli utihnili, smo se oglasili mi in vsi skupaj zapeli Sveta noč, blažena noč ter še zmolili trvtio deserko rožnega venca: ki si ga. devica rodila. Med tem pa je naenkrat žaromet začel svetiti v dalio. kjer smo zagledali prihajajoče svete Tri Kralje in začutili vonj njihovega kadila, žarometu so kot zvezdi sladili in ko se je njega luč vstavila nad jaslicami. so se tudi oni vsi veseli vrgli na kolena in počastili Dete ter mu darovali zlata, kadila in mire. — Tedaj je povzel besedo g. Orehar in nagovoril vse navzoče z izbranimi božičnimi mislimi, s čimer se je zaključil naš i.v11 vpver. Sledila je četrta točka našega silvestrovanja: Kino na prostem. Na velikem platnu, ki je bilo vidno vsem številnim navzočim, smo videli ž'v’jenje p. Damjana, očeta gobavcev, opazovali napetosti polne avanture iz Afrike in Severnih krajev ter se nasmejali ob številnih smernicah Malo je sicer elektrika nagajala, tako da ni bilo mogoče nuditi vseh ..ri-pravlienih filmov, pa že to, kar smo videli, .iv l>i'o povsem zadovoljivo. Kakih 2 0 minut pred polnOčio je vodia vso prireditve č. g. Ladislav Lenček C. M no-zval vse navzoče k polnočnici v Ramos Me.jia. kateremu vabilu so sc navzoči odzvali ter s~ kot en mo£ dvignili ter odšli proti cerkvi. Ostali so le nekateri sode’avci, ki so takni začeli pospravljati dvorišče. Ko sn se nrebi-n:s-, i-rn’li T'ntn"čn‘co, so že nax!i vs--leno urejeno in pospravljeno. Tako je potek’o “mišiionsko silvestrovanje" Slovencev v velikem Buenos Airesu. Ne rečemo, da je bilo vse popolno in najboljše, sei ie bila to prva tovrstna prireditev v tako velikem obsegu in smo bili prireditelji pnv=ent brez izkušenj, poleg tega se je pa, še v takem času vršila, ko je bilo polno drugih prireditev in je bilo zelo težko dobiti vse potrebno, kot mize, stole, pijačo in drugo. In končno: samo dober teden časa za pripravo vsega programa je bilo. . . še čudno, da je vse tako lepo izpadlo! Uspeli je bil vsestranski in v večji meri, kot smo pričakovali. Udeležilo se je prireditve kakih 800 ljudi, eni preje, drugi kasneje. Bili so zelo dobro volje in na splošno nad vse zadovoljni. Niti eden od nav m i’- ni niti za trenutek delal kakega nereda, ec nar so se ljudje res kar čudili, in kar jc vsekakor znak za visoko disciplino in moralo našega človeka tu. Dušnopastirski odsek je s to prireditvijo pridobil na potrebnem ugledu, z njim pa tudi misijonska misel, katera je bila podana tudi v filmu. Končno tudi finančni uspeh, kljub velikim stroškom, ni izostal in bo samo Poderžajev sklad za cerkev zraste! za 2000 pesov, tako da upamo g. p. Poderžaju v kratkem poslati prvi obrok našega prispevka: 150 VSA dolarjev, na podlagi katerih se bo, upamo, okorajžil in začel z nadaljevanjem gradnjo cerkve, kakor se je pred poldrugim letom okoraižil dr. Janež že samo z našo obljubo in nabavil rentgen, ki mu sedaj tako leno služi v slovenski misijonski bolnišnici. čez slabo leto pa boste vsi misijonski prijatelji povabljeni, da se udeležite zaključne ve-leprireditve za Poderžajcvo cerkev z. ve'ikim srečolovom, na katerega Vas že sedaj opozarjamo. Ne moremo pa zaključiti tega poročila o našem Silvestrovanju, ne da bi se na glas zahvalili vsem, ki so pri njem tako izdatno no-magali, tako darovalcem dobitkov in peciva, de'ikatesi Maček, in zlasti družinam Bidovec. Javoršek ter Cestnik, ki so veliko moči in časa žrtvovale pri organizaciji, prodajalcem, natakarjem in natakaricam ter pevcem in igralcem pri svetem večeru ter vsem ostalim. Veliki Misijonar Kristus Gospod jim bodi bogat plačnik! L- L- c- M- Mesečni misijonski sestanek smo imeli Sin venci v Velikem Buenos Airesu na praznik Svetih Treh Kraljev, 6. januarja. Nad vso pričakovanje lepo je uspel. Zbrali smo se spet najprej v cerkvi v Ramos Mejia, kjer smo molili najprej kratko molitveno uro, nato pa peli lavretanske litanije. Po pobožnosti pa smo v cerkveni dvorani prisostvovali filmski predstavi, katere glavni del je bil prikaz življenja sv. Frančiška Ksa-verija, zavetnika misijonov. Ostali filmi so prikazovali kraje in običaje misijonskih dežel, popeljavši nas najprej v Rim, nato pa preko Azije in Afrike proti severnemu te-čaiu. Udeleženci, ki so dvorano dokraja na polnili, so bili zelo zadovoljni, kljub temu. da je tudi to pot elektrika ponagajala in nas prisilila k polurnemu odmoru, katerega smo lepo izpolnili s skupnim petjem samih lepih slovenskih pesmi — ena, nepredvidena točka programa več... MISIJONSKI KOLEDARČEK bo kmalu pošel; če ga ne naročite takoj, ako ga še nimate, utegne biti prepozno. Samo v Kanadi so ga naročili 100. STROGOST PRI VZGOJI V prejšnjem sestavku smo govorili o ljubezni do otroka kot prvem pogoju uspešne vzgoje. Prava ljubezen do otroka na zna in •nora družiti mehko dobroto s potrebno strogostjo. Brez te povezanosti dobrote s strogostjo je uspešna vzgoja nemogoča. 1. STROGOST ZAHTEVA USPEŠNA VZGOJA. Kaj se namreč pravi vzgajati? Vzgajati se pravi otroku pomagati, da bo v njem duh zmagal nad raznimi neurejenimi nagnjenji, se pravi doseči, da bo otrok vsa svoja hotenja in nagnjenja brezpogojno podrejal pameti, dobremu, nravnim zakonom. To doseči Pa tii lahko. Kajti vsak otrok je že v prvih mesecih nagnjen tako k dobremu kakor tudi k slabemu, že od prvega dne njegovega življenja Ikič? dobiti v njem oblast slabo nad dobrim, nagon nad duhom. Zato se otrok tudi pametnim zahtevam sl ar še v često upira. V takih trenutkih morajo starši iz ljubezni do otroka zamenjati svojo vnanjo dobroto z resnobno strogostjo in odločno nepopustljivostjo. Samo tako bodo utrdili v njem dobro in obvladali slabo, samo tako mu bodo rešili srečo in poštenje njegove bodočnosti. Zato se oče in mati, ki svojega otroka resnično ljubita, ki resno skrbita za otrokovo resnično dobro, pri vzgoji ne ravnata po otrokovih hipnih željah, se glede spolnjevanja otrokovih vsakdanjih dolžnosti z njim ne pogajata, spolnjevanja njegovih dolžnosti ne skušata doseči z raznimi obljubami, ampak spoštovanje nravnih zakonov in spolnjevanje vsakdanjih dolžnosti dosledno in brezpogojno zahtevata. Otrok mora že takoj v začetku svojega življenja živo občutiti, da v vprašanju spolnjevanja božjih postav, da v vprašanju pokorščine do staršev ni nobenega pogajanja, da se ničesar ne doseže niti s solza- mi niti s trmo niti s prošnjami niti z dobrikanjem. Otrok se mora dobro zavedati, da bodo starši, če bo potrebno, da dosežejo pokorščino, segli tudi po skrajnih, čeprav neljubih in trdih sredstvih vzgoje. Motijo se tisti starši, ki upajo, da bodo s popuščanjem dosegli, da jili bo otrok raje ubogal, bolj spoštoval in ljubil. Nasprotno! Zaradi popuščanja od pametnih zahtev otroci starše vedno manj spoštujejo, vedno manj ljubijo, vedno težje ubogajo in zahtevajo od staršev vedno večje popuščanje. Kajti popuščanje od upravičenih zahtev pomeni za starše vedno njih poraz in zmago otroka nad starši; pomeni pa tudi zmago napake, zmago neurejenega nagnjenja nad otrokom. Tako zaradi popuščanja starši postajajo sužnji svojih otrok, otroci pa sužnji svojih napak. Otrok se tega zaveda, to čuti, zato pač ne more staršev zaradi njih popuščanja in nedoslednosti niti spoštovati niti ljubiti in jim je zato vedno težje pokoren. 2. STROGOST ZAHTEVA PRIPRAVA OTROKA NA PRIHODNJE ŽIVLJENJE. To je često zelo trdo, zahteva mnogo odpovedi ter često nalaga težke dolžnosti. Na tako življenje bodo starši otroka pripravili le, če ga že zgodaj, če ga že od otroške dolu1 navajajo na majhne in potem na vedno večje odpovedi in žrtve, na vestno m dosledno spolnjevanje vsakdanjih dolžnosti. Le tak'ö vzgojen otrok bo pozneje v življenju ostal težavam in dolžnostim kos, bo mojster življenja in ne njega igrača. Otroci to slutijo, doraščajoči se tega zavedajo, zato pametno, dosledno strogost spoštujejo, mirno sprejemajo ter so vsaj pozneje v življenju prav zaradi nje staršem iskreno hvaležni. Gorje pa otroku, ki dorašča brez pametne tozadevne strogosti pri vzgoji. Nepripravljen bo na zahteve življenja; razvajen v svojih željah, suženj svojih razpoloženj in nagnjenj bo kaj kmalu spravljal v nesrečo sebe, svoje starše in druge. Zato je mehkoba, malozah-tevna vzgoja naših dni — poleg splošne brez-načelnosti — največie zlo našega časa za mladino, za starše in družbo. Starši, ki zaradi svoje udobnosti ali malomarnosti ali nesposobnosti otroka z vzgojo ne navajajo na pametne, tudi težke žrtve in dolžnosti, na vztrajno in vestno spolnjevanje vsakdanjih dolžnosti, niso vzgojitelji svojih otrok. 3. KONČNO MLAD ČLOVEK TUDI SAM PRIČAKUJE, SPOŠTUJE IN UPOŠTEVA LE RESNO IN KREPKO VZGOJO, ki ne pozna popuščanja od pametnih zahtev, ter najraje uboga odločne vzgojitelje. Le poglejmo ravnanje otrok med seboj! Koga so pripravljeni priznati za svojega voditelja, koga ubogajo? Pogumnega in odločnega sovrstnika, na čeprav od njih veliko zahteva. Naj le! Da le zna zahtevati pravilno in da je le sam tudi odločen. S prezirom pa odklanjajo mehkobne, popuščajoče in neodločne tovariše. Dosledna strogost in pametnost v zahtevah vzbudi v otroku spoštovanje tudi do zahtev samih. X7 zahtevah vzgojitelja vidi nekaj, kar je vzvišeno nad človeške slabosti in samovoljnosti, zato sc tem laže in tem raje zahtevam pokori; to tem laže, čimbolj vidi v zahtevah staršev voljo božjo, tem laže, čim bolj opaža, kako starši sami v svojem življenju spolnjujejo zahteve, stavljene na otroke. Seveda pa morajo otroci vedno čutiti, da je strogost staršev in njihova nepopustljivost v zahtevah le odraz ljubezni staršev do otrok, čutiti morajo, da je strogost staršem le neob-hodno potrebno sredstvo, da morejo otroka obvarovati pred nesrečo in mu zagotoviti dobro. Le strogost, porojena iz ljubezni, ne odbija in ne ubije, ampak dviga in rešuje. DR. RUDOLF HANŽELlč NE TAKO Klatil sem se po južnem predmestju nekje, pa me je pot zanesla prav do hiše nekega znanca. In ker so naši ljudje splošno obiskov veseli, sem ga obiskal. “No, tebe pa že dolgo nisem videl?'’ ogovorim Andreja, ki je sedel za mizo in neka,; brkljal, “Eh, smo precej od rok, pa se človek najraje drži doma.’’ “Nc, ne rečem. A vsaj k slovenski m.iši bi kdaj prišel. Ne pomnim, kdaj si bil zadnjič tam.’’ “Je precej dolgo že,’’ je Andrej odkrit. “Zadnjič sem bil takrat, ko je bil škof Rožman pri nas!’’ “Hm, se ti ne zdi malo dolgo? Bi vendar privoščil sebi in domačim kdaj pa kdaj —• recimo vsak mesec — slovensko pridigo. Veš, takole brez božje besede boste čisto pouivjali/ “Saj imamo “Duhovno življenje ’. Je kar dosti za nas." In da bi se še bolj opravičil, je pristavil: “No, saj bi šel kdaj tudi k slovenski maši, a ni denarja!” Ra se oglasi Andrejev sinko France — sam Bog ve, kdaj se je pridružil najinemu razgovoru — in pravi: “Oh, ata! Saj imamo dosti denarja!” Andreju je neprijetno: “Kaj pa ti >eš?” Pa France ne odneha: “Seveda vem! V sredo zvečer — vi ste mislili, da spim, pa nisem — ste z mamo preštevali denar. Cel kup ga je bilo!” Andrej je bil hud: “Tiho! Kdo te je pa kaj vprašal? Marš ven!” France res odide, a pogleda ateta tako začudeno, razočarano in žalostno, da je postalo še meni hudo. Saj sem vedel: France ima prav, ata pa ne. Vstal sem, da bi odšel še jaz. “Greš?” pravi Andrej;. Saj si komaj prišel!” “Grem. Kaj pa čem?” sem bil nejevoljen. Menda je opazil, da mi je postalo neprijetno ob njegovem razgovoru s Francetom. Hotel je zabrisati ta vtis, pa se je ponudil: “Grem s teboj!” “Prav!” sem bil v resnici vesel. In proti postaji gredč sem mu povedal: “škoda je tvojega Franceta, čisto pokvaril ga boš!” “Kako? Jaz — pokvaril? Vsak dan ga učim, kaj je prav, in vedno molimo skupaj. Pa da bi ga pokvaril? No, veš kaj. . .” “Verjamem, da ga učiš — z besedami. A tvoja dejanja ga učijo čisto drugače. Glej, v tistih dveh pičlih minutah najinega razgovora, ki ga je — na žalost slišal tvoj fantek, si ga učil: “Fantek, laži! Fantek, za v cerkev je škoda denarja!” Gledal me je tako začudeno, da mi je skoraj; smeh ušel. Pa zadeva je bila le preresna. “Nič ne vem za to,” je povedal in rad sem mu verjel. Pa sem mu razložil, kako je s to rečjo. “Saj, takšni ste starši. Brbljate in čenčate vpričo otrok, pa sami ne veste, kaj. Pozabljate, da imajo otroci bistre oči, tanka ušesa in oster razum in da vse pobirajo za vami. Imaš denar (Bog ti ga požegnaj!), a meni si lagal, da ga nimaš. Tvoj fantek je slišal to laž. Kdo naj mu sedaj dopove, kaj je laž in kaj resnica? Duhovnik? No, ta mu bo že razložil. A fantek si bo mislil; če ata laže, potem to že ni greh — in bo tudi sam lagal. A če bo le verjel duhovniku, da je laž greh, no-— potem si bo pa mislil:naš ata pa že ni dober, ker laže. Prvo in drugo je slabo za tebe. Se ti ne zdi?’’ Andreju se je malo začelo le bliskati v glavi, odnehal pa še ni: “Eh, kaj?! Enkrat mi je res ušlo. A to ga vendar ne bo pogubilo!” “Morda res ne. A sam si preje rekel, da nič ne veš, kako ga učiš lagati. Bog ve kolikokrat ti tako-le “uide”. Zato pazi, kaj govoriš vpričo otrok. Drugače boš tudi ti prej ali slej potožil tako, kot je pred kratkim neki oče: “Le odkod se je spak vzel? Saj ga vsak dan učimo. Tudi molimo veliko. Na, pa je tak, da b; skoraj rekel: ni moj!” M1KO NEKAJ O VESELJU čo tele dneve, ko še malo manjka do pusta, v kolektivu ali v tovarni prisluhnem razgovorom deklet, skoro vedno najdem, da govore ° tem, kako se bodo v pustu razveseljevale. Mislite, da se jaz ne bom? Pa še vse bolj Pestro kot one s kolektiva. In še dalje! Začela bom z razveseljevanjem že 28. januarja — po zaslugi Društva Slovencev, ki nie vabi na svojo pustno zabavo. Udeležila se je bom, kajpada, saj bo domača in poštena zabava, po kateri me ne bo glava bolela. 'tiste tri pustne dni: nedelja, ponedeljek in torek bom pa doživela še posebno veselje, ki no si< er povsem druge vrste, a zato nič manjše, temveč še večje in globlje: duhovne vaje. Nad 100 slovenskih deklet si bo tiste dni privoščilo to izvirno pustno razveseljevanje. Slišim, da nrav tedaj tudi nič manj fantov — s svojimi duhovnimi vajami. če bi povedala to Argentinkam, bi me imele morda nekatere za versko blazno; morda jim bi prav dal celo kdo od rojakov, ki tole bere. Duhovne vaje — pa veselje! Kako gre to skupaj ... ?! Tudi jaz sem včasih tako mislila, tedaj ko še nisem doznala velike resnice o VREDNOTNI LESTVICI VESELJA. Veselje je namreč zelo raznoliko. V glavnem si lahko mislimo 4 vrste veselja. Duhovno, duševno, čustveno in čutno. Najnižje je to slednje, čutno, ki ga lahko uživajo tudi živali; naj višje je pa duhovno, ki ga morejo uživati samo ljudje, angeli in Bog. Kako bi vam razložila te štiri vrste veselja? Oh, da bi bila profesorica dušeslovja! Upam, da bo dr. Hanželič, ki je to, ob priliki napisal kak strokovni članek o tem. Jaz ti bom pa kar po domače malo razložila. V zadnji številki Dž sem brala o dveh dekletih: eni, slovenski, ki je bila vsa vedra in vesela, dasi skoro ni imela drugega kot Boga, in drugi, domačinki, ki je bila vsa nesrečna in žalostna, ker ji šivilja ni pravočasno naredila nove obleke. . . Ob tej “nesrečni” obleki si bom opomogla in ti razložila, po moje, štiri različr/ vrste veselja, čeprav se mi morda čudiš, kako bi sc ob sešitem kosu blaga dalo toliko povedati o veselju. Pa vendar: Obleka povzroči lahko vse štiri načine veselja: čutno, čustveno, duševno in duhovno. ČUTNO? Da. Kolikokrat slišiš opomine proti nenravni modi, kajne. Vidiš, sva že tam. Zakaj je obleka lahko nenravna in katera je nenravna? Tiata, ki je tako narejena, da oblečena dražljivo povdarja žensko telesnost, namesto da bi jo okusno pokrila in; oblažila. Tako povdarjanje telesnih oblik ali razgaljanje telesa čisto naravno vzbuja v drugem spolu, če ni izredno duhovno utrjen, bolj ali manj močno čutno veselje, Iker prija spolnemu nagonu. — Lahko pa celo ženska sama, ki se tako oblači, pri tem čutno veselje, naslado uživa; tedaj namreč, kadar se tako oblači prav iz svoje izkvarjenosti, v kateri čutno uživa ob misli, da se oči moških na njej pasejo. Ta ob svoji obleki uživa najnižje, in v tem primeru nedovoljeno, grešno čutno veselje, čutno veselje je namreč dato, ki ga čutimo ob zado-ščanju naših nagonov, čutno veselje je dovoljeno in upravičeno in resnično veselje, če in kadar se poslužujemo nagonov po božji volji, spolnega samo v zakonu. Potem je pa ČUSTVENO VESELJE, ki ga doživljamo takrat, kadar se v nas pod tem ali onim vplivom vzbujajo prijetna, topla čustva. (čustva so namreč lahko tudi neprijetna, težka, tedaj smo pač žalostni, potrti.) Tudi obleka nam lahko vzbuja prijetna, topla čustva. Tako se je na primer čustveno že naprej veselila svoje lepe obleke Ines v črtici januarske številke, ko si je predstavljala, kako bo razveselila svojega fanta na božični dan s svojo novo, sicer dostojno, a tako prikupno obleko. Tudi mamica, ko pripravlja za svojega otročička novo ohlekco, doživlja že samo ob mislih na njegovo srčkanost v njej topla materinska čustva, še celo na, ko ga v njej, zlasti prvič, vidi. Prijetna čustva, ki jih je nebroj različnih, navadno niso nevarna za dušo: nasprotno so pa žalostna, turobna čuv-stva laliko zelo nevarna, (Na primer: jeza, sovraštvo, oziroma čustva, ki iz teh strasti prihajajo.) Zato se pa lahko precej brezskrbno predajamo temu čustvenemu veselju, ki iz takih čustev izvira. Tako veselje si lahko vsaka izmed nas privošči z lepo, dostojno obleko, pa še na sto drugih, za čustveno veselje še vse bolj bogatih načinov življenjskega doživljanja. Bolj kot za vzbujanje čustvenega veselja je na obleka lahko povod za doživljanje velikega DUŠEVNEGA VESELJA, ki se poraja ob vsem, kar daje živeti našemu duhu, našim spoznavnim zmožnostim. Kakšno posebno veselje čuti duhovno količkaj vzgojeni človek ob poslušanju lepe glasbe, lno povezano z vso Goriško in Ijj.0lUa z vso Primorsko in nam vsem tako v zu> da ob njegovi smrti misli nas vseh hite globoki žalosti preko razdalj Oceana, da se d*ude v spoštljivem spominu ob njegovem grobu. . iIsSr. dr. Mirko Brumat je bil rojen v ^etopetru pri Gorici 18. julija 1897. Po do-rse^i ljudski šoli je obiskoval nemško gim-azijo v Gorici, katero je z odliko dovršil, na° pa je študiral bogoslovje deloma v Stič-’ deloma v Insbrucku, kj,er je diplomiral. Bo novi maši v Gorici je bil nastavljen za kaplana v Solkanu. L. 1922 je bil imenovan a stolnega vikarja, obenem pa je opravljal ^ofesorsko službo in učil glasbo v velikem toenišču. l. 1935 je zasedel v goriški stol-Cl mesto kanonika penitenciarija in deset g nato častno mesto kanonika sholastika in s tem tretje mesto v stolnem kapitlju. , Uelo pok. mgsr. Brumata je bilo predvsem razlto duhovniško. Mnoge Kristusove po-Qez®’ ki jih je v veliki meri upodobil v svoji du '. ’ j® zlasti kot spovednik in duhovni vo-Y skušal upodobiti tudi v drugih dušah, ako mila in dobra je bila njegova beseda, a se je zdelo čudno, ko je kot govornik urno in odločno v gromovitih besedah raz-mjai trhle temelje omahljivcev, dvomljiv-®v> mlačnih in brezbožnih. Ogromno delo je opravil pok. msgr. Bru-at z duhovnimi obnovami, tridnevnicami, ^ uhovnimi vajami in misijoni, katere je vodil mestu, na Sveti gori in po vsej deželi in za ® stanove, in to s toliko vnemo in požrtvo-uinostjo, da je opravljal večkrat delo dveh lik V svoji požrtvovalnosti je vodil, ko- k°r mi je znano, vsaj enkrat istočasno du- hovne vaje, ene za dekleta, druge pa za se-meniščnike, zraven pa je seveda opravljal se vse ostalo delo kot kanonik, urednik Slovenskega Primorca itd... V svojem 2 5 letnem duhovniškem delovanju j jo vodil samo zaprtih duhovnih vaj približno pet na leto. Ko je po smrti msgr. Leopolda Cigoja prevzel vodstvo goričke dekliške Marijine družbe in je postal hkrati tudi voditelj škofijskih Marijinih družb, je znal dati svojemu delu poleg globokega verskega tudi izrazito narodni pečat; tako so vse Marijine družbe po vsej deželi kljub laškemu nasprotovanju gojile tudi slovensko kulturno življenje. Kljub temu so slovenski komunisti v dobi blodnega ofarsltega gibanja msgr. Brumata obsodili na smrt in ga skušali umoriti, čeprav Jp on napravil v Gorici za slovenščino več že samo s svojo dolgotrajno borbo za ohranitev slovenskih pridig in knjig v Gorici, kakor so ga napravili komunisti s svojim vpitjem in prelivanjem krvi. Msgr. Mirko je posvetil službi Bogu in iskreni ljubezni do slovenskega naroda vse bogate naravne darove svoje duše tudi kot verski pesnik, komponist, nabožni pisatelj ln katoliški časnikar. Njegove verske pesmi in kompozicije so bolj prigodnega značaja. Kot nabožni in vzgojni pisatelj je izdal mladinsko vzgojno knjigo “Kam?”, zgodovinsko delo “Na Sveto goro”, šmarnice “Mala Cvetka Marijina". Kot časnikar se je zlasti udejstvoval v dveh letnikih “Svetogorske kraljice”; ta nabožni list je začel izdajati v Gorici leta 1939 ob priliki štiristoletnice svetogorske božje poti, in pozneje kot sourednik in odgovorni urednik, pod imenom “Bonaventura Mahnič“ — zveza teh dveh imen dokazuje, da je hotel hoditi po poti Jegliča in Mahniča — “Slovenskega Primorca”, prvega povojnega slovenskega protikomunističnega lista. Globoka in iskrena ljubezen do naroda je prisilna pokojnega msgr. Brumata, da se j|a boril za slovenske pravice proti nasilnemu fašizmu in odločno ter neustrašeno tudi proti lažnivemu in krvoločnemu komunizmu, ki je pod krinko osvoboditve Primorske z lahkoto s kor o vso Primorsko speljal v boj za mednarodne sovjetske cilje. Odmev dr. Brumato-vega svarečega glasu je donel po vsej deželi. Zato je bil kmalu od komunistov osovražen, obrekovan, proglašen za izdajalca slovenske- ^ zvoniku stolne cerkve zvon zapel je mrtvaške pesmi žalno melodijo o krizantemah, ki nekje bedijo, o njem, ki bol človeško dotrpel je. Zaspal je mož — za svetle ideale neutrudni borec.. . Tiho je omahnil v vrtincu dela in ko vir usahnil, ki je napajal žejne izpod skale. Nešteto src je v težki bolečini molče po njem, očetu, zajokalo, kot da jih strah je vsega v tej praznini. Naročje božje mu zdaj mir je dalo, ki ga iskal zaman je v solz dolini. Ne bo ga več gorje sveta teptalo. S spominske posmrtne podobice ga naroda in kot tak seveda obsojen na smrt. Ko je neko dekle naletelo na dva mlada komunistična razbojnika, ki sta prežala na msgr. Brumata, da bi ga ubila, jima je vsa začudena in prestrašena rekla: “Pa tako do- brega gospoda bosta ubila?" Onadva pa sta odgovorila: “Midva imava ukaz, da ga ustreliva, drugo naju ne briga.” Vendar vse sovraštvo in zalezovanje komunističnih privržencev ni prav nič zavrlo njegovega odličnega boja proti KP in njenim pogubnim zmotam, šel je odločno po jasno začrtani poti in je kmalu potegnil za seboj množice drugih. Kakor za vse resnično velike može med nami je tudi za dr. Brumata značilno, da je pri vsej svoji veliki ljubezni do lastnega naroda vedno imel v mislih tudi zadevo širjenja Cerkve med drugimi narodi — misijone, katerim je bil prav on za vso Goriško voditelj. Nekaj mesecev za n ovo mamo in niti Msgr. Bruniat v družbi slov. kanonikov v Gorici (sedi v sredi) mesec dni za bratom Amadejem, je Bog p°' klical v večnost msgr. Mirkota. Upamo, da nas ne bo pozabil pri Bogu in da bo njegov8 iskrena ljubezen in goreča priprošnja izprO' sila narodu pravo svobodo, da se bomo vsj njegovi znanci enkrat lahko svobodno zbral1 na Goriškem polju ob njegovem grobu in goreče molili k Bogu, kakor prosimo tudi sedaj po svetu raztreseni: Gospod Mirko, P°' čivaj v miru! Štefan Tonkli Svetogorska Marija se vrača na svoj doni-“Katoliški Glas” je objavil naslednje pismo p-Hugo Brena O. P. M.:Na željo višjih je podpisani začasni varuh svetogorske podobe isto sloven-Tavčar- ju in njegovemu namestniku dr. p. Romanu Tomincu, ki sta prišla v Rim po njo. Ker je letošnje romarske sezone konec, smo bili mnenja, da nima pomena je takoj vračati Sv. gori. Vsekakor pa spomladi, ko se odpre romarska sezona. Končnoveljavno bosta o tem odločila apostolska administratura in frančiškanski pro-vinciai v Ljubljani, ki bosta gotovo rada upoštevala upravičene ljudske želje, ki so bile za izročitev merodajne. Tako se bo kot begunka druge svetovne vojne ravno za 30 letnico P° povratku iz prvega begunstva vrnila. Naj h1 poslej mirno kraljevala na Sv. gori in delil8 obilo milosti. 3. prosvetni večer v Gorici — decembra 1. 1. je bil posvečen 150 letnici rojstva Anton» Martina Slomška. Izčrpno In lepo je govoril 0 Slomšku g. dr. Kazimir Humar, kateri j® tako dostojno proslavil spomin našega velikega škofa in narodnega buditelja, koleg predavanj |so bile na programu deklamacij6 Slomškovih del in petje pevskega zbora. Nova določila za dvestoletnico goriške nadškofije. Izvršni odbor, za praznovanje dvestoletnice goriške nadškofije je popravil svoje sklepe glede praznovanja dvestoletnice ustanovitve nadškofije. Sklenil je, da se bodo slovesnosti začele 6. julija 1951 v Ogleju ter Vi .i . vile do julija 1952. Zaključni evba-ll ngres ne bo v maju 1951, temveč \ ti. a ju 1952, torej eno leto pozneje. Do teli j i m kov je odbor prišel zato, da bi imeli virasa za praznovanje župnijskih in dekanijskih evharističnih kongresov-, ki se bodo u vrstili od julija 1951 do maja 1952. Vse osiale iniciative ostanejo, kakor je bilo skle-n.i. no. (Katoliški Glas) Ameriški poročevalec Sulzberger pri škofu Stepincu v zaporih Lepoglave. Ameriška domovina je objavila v novembru 1. 1. nekatere zanimivosti o tem obisku. Nadškof je izjavil poročevalcu, da rad trpi za svojo Cerkev iu da njegova bodočnost ni odvisna od maršal8 Tita ali njegove vlade, temveč od sv. Stolice. Nadalje je izjavil: “Glede moje osvoboditve sem popolnoma ravnodušen. Vem zakaj trpim. Za pravice katoliške Cerkve. Vsak dan sem pripravljen umreti za Cerkev. Katoliška 1 . kuv ne more biti in ne bo nikoli sužnja . z režima.” Poročevalec nadaljuje: “Ko smo stopili v celico, sem uzrl slokega, srednje visokega moža, ki je stal ob mizi. Bil je nadškof Stepinac, ki je sedaj star 5 3 let. Nadškof je obstal za trenutek; levica je po- 10. novembra osebno predal provincialu skih frančiškanov preč. g. p. Teodorju >- ' ■ v iz d iiic • in ;: v ■ znniin.i-. i in — vzpodbudna. “Slovenske družine n.: . 'Na g . uiio pet zlatih por.ilc v Sv 1 nem — res, blago- slov svetega leta. . Tako je k sliki napisal oni, ki jo je iz domovine poslal. — Sredi med zlatoporočnimi p vri sedi škof-zlatomašnik, nekdanji beograjski nadškof Rodič, sedaj naslovni Filipoliški, velik prijatelj pokojnega škofa Jegliča; je že 26 let nadškof, 58 let pa mašnik, star 82 let. Zlatopoiočni pavi pa so: Sede od leve na desno: Prvi par: Martinčič Marija, roj. 1876, in Martinčič Janez, roj. 187 5; imela sta 8 otrok. — Drugi par: Martinšeč Frančiška, roj. 1879, in Martinšek Janez, roj 1873; imela sta 10 otrok. —Stole, števši od leve: Tretji par Kavšek Marija, roj. 1877, in Janez, roj 1875, z 9 otroki; četrti par: Kmetič Urgula, roj. 1873, in Franc, roj. 1872, z 9 otroki; peti par: Medved Alojzija, roj 1878, in Henrik, roj 1874, z 19 otroki, — Skupaj so dali Bog jih živi '. lva* *a na odprti knjigi. Ko sem mu povedal, kuo sem, sem pripomnil, da želim sporočiti ?Vetu, karkoli ima povedati, in sem ga vpra-sal, kako se počuti. Dejal mi je, da se telesno dobro počuti, da prevaja življenje svetnikov ln se sploh bavi z drugimi takimi deli. Hrane da toa zadosti in tudi soba da je vsak dan Skurjena.” — “Tudi nadškofovi sovražniki Priznavajo in spoštujejo njegov izreden po-SUm in njegovo goreče prepričanje.” Pismo iz domovine. “. . . V šoli ni več verouka. Otroke poučujejo za prvo sv. obhajilo ^ cerkvi. Jaz stanujem blizu Novega mesta, *rer tu dobim sobo nekoliko ceneje kakor v Novem mestu. K maši, kadar je maša, grem ' nedeljo v Šmihel. Včasih so imeli tam dva gospoda, zdaj nimajo niti stalnega župnika. Neki pater frančiškan iz Novega mesta hodi v Šmihel maševat ob nedeljah, ker je že drugi župnik iz Šmihela v zaporih. Kajne, čudno, '[časih so capine in cigane zapirali, zdaj pa duhovnike Lahko si mislite, kaka pravica sedaj vlada, Pred nekaj meseci so pokopali v Šmihelu uivšj sestro prednico Stanislavo, ki je v de- ti zakonci narodu in Cerkvi 5 5 novih duš. n jim povrni! kliški. šoli v zavodu vzgojila cele rodove. Umrla je na gradu v Strugi, kamor jih je vlada izgnala ob prevratu. Kot politična jetnica je bila nekaj časa zaprta v Begunjah na Gorenjskem. Iz zapora se ni vrnila več zdrava. Ostale sestre so vključene v petletni plan in so zaposlene v vojnem trgovskem podjetju. Obdelujejo polje za vojaštvo. Stanujejo v gradu Struge skupajj z lastnikom Devičnikom, ki je razlaščen in je kot najemnik na svojem posestvu. Podrobnosti o dogodkih v Stični. P. Simon Ašič je poučeval verouk z oblastvenim dovoljenjem. Ko mu je le-to poteklo, bi ga moral obnoviti na glavarstvu v Grosupljem, a ga je šel iskat v Ljubljano, kjer ga je tudi dobil. Zato ga je pa grosupeljska oblast kaznovala z globo 15.000 dinarjev, katerih pa ni mogel plačati, kar je tudi povedal ljudem v cerkvi. Posledice: kot že sporočeno, je prišla policija in ponoči preiskala ves samostan ter potem odpeljala prav vse patre in brate z družino vred ter pustila le enega patra, ki ne zna dobro slovenščine. •— še pred božičem Pa so spustili opata in vse druge, razen šti- BUENOS AIRES IN OKOLICA čas izletov bi mogli imenovati zadnje tedne, ko so različne skupine po naših organizacijah izkoristile za izlet v prosto naravo. Začele so dekleta Slovenske dekliške organizacije, ki so 26. novembra izletele v Lujan. Nekoliko jih je motilo kislo vreme nedeljskega jutra, a jih ni oplašilo, in se jih je zbralo nad 100. Ob prihodu v Lujan je imel duhovni vodja njihove organizacije č. g. Orehar sv. mašo s kratko pridigo pri Mariji Pomagaj. Med sv. mašo so dekleta pele slovenske pesmi, kar je vzbudilo pozornost vernikov v cerkvi. Po sv. maši so odšle na poletno posestvo domačina Argentinca, ki jim ga je dal na razpolago za tisti dan. V prijaznem kramljanju, igrah in fotografiranju jim je minil čas. Zvečer so odšle nazaj v Lujan po kratko slovo k Mariji, nato pa z vlakom proti domu. Telesno utrujene, duhovno poživljene so med potjo prepevale na vlaku ter se s pesmijo med seboj poslovile s sklepom, da takih dni hočejo še v bodoče! Tako je potekel izlet Slovenske fantovske zveze. Odšli so pa povsem V drugo smer — v Tigre. Pa so tudi dobro iz-brali. (O tem več na str, 109!) Slovenski pevski zbor “Gallus” pa je po-težlcih dneh božičnih praznikov porabil za svoj oddih nedeljo 14. januarja. Pevcem niso nič naznačili kraja, kam mislijo, časopisi so pisali, da gredo v neznano. Vso pot od Once naprej jih je pobiral omnibus ter jih zapeljal do Lujana. Tam so imeli ob 10 sv. mašo, pri kateri je v splošno občudovanje zbor pel slovenske božične pesmi, nato pa so po maši ošli na isto kinto, kjer so bile pred tedni dekleta. Z veseljem sta jih sprejela lastnika in jima pripravila prvi prigrizek, poslušala petje in jim potem še za nagrado pripravila dobrot, da so se naši pevci čudili, ko so bili sicer sami z vsem potrebnim preskrbljeni. Tako so preživeli nekaj uric zunaj mestnega zidu in poslovnih prostorov, zraven pa pokazali tujcu lepo slovensko pesem ter hvaležno srce. Poroke slovenskih naseljencev so ta pred-pust prav po reku, da kratek predpust prinese veliko porok. Vrste mladinskih organi- rih, kasneje pa še dva, tako da se danes nahajata v zaporih le še dva patra, Okrog 50 slovenskih duiiovnikov-kaznjen-cev dela na Žalah pri gradnji palače notranjega ministrstva v Ljubljani. Med njimi se nahaja kakih šest lazaristov, prof. Marjan Dokler, ravnatelj Ivo Zor, Bartol in drugi. Zajc Ludvik, žunnik v Ihanu, je v zaporu. Mons. Janez Jenko je spet v Beogradu kot generalni vikar nadškofa Ujčiča. Stanko Jeglič je sedaj zaprt v Mariboru, kjer čez dan dela v nekem skladišču. Tamkaj je sedaj zaprt tudi kočevski dekan Flajnik, Kateremu je dovoljeno vsak mesec sprejeti 14 kg paket. 86 letni župnik Hribar (g pesniškim imenom Korinski) v Zalem logu je popolnoma obnemogel, a vztraja na svoji fari, kjer mu pomagata sosednja župnika iz Železnikov in Sorice. Ivan Hribar-Korinski je sestavil zbirko: Popevčice milemu narodu (1904), Umrl je preteklo jesen v Ptuju n. Ladislav Hazemaii, kapucin, ki je bil zelo znan misijonar (imel je tudi misijon pri sv. Jakobu v Ljubljani). Bil je večkrat gvardijan v Celju in Ptuju. Umrl je okrog 70 let star. Dne 23. decembra so pokopali v Ljubljani kanonika g. Janeza Gogala. Rojen je bil pokojni leta 1884 v Kranju. Izšel je iz družine, ki je dala ljubljanski škofiji škofa dr. Gogala, ki je ustanovil in pozidal Marijanišče. — Gimnazijo je g. kanonik dovršil v Kranju, bogo- slovje pa v Ljubljani. Ker je bil po končanem četrtem letniku bogoslovja še premlad, je moral čakati na mašniško posvečenje do sv. Treh Kraljev 1. 1907. Kot diakon je bil prefekt v zavodu sv. Stanislava, kar je ostal tudi še po novi maši. Iz zavoda je šel za kaplana v Trnovo na Krasu, od tam pa v Trnovo pri Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vojni kurat. Za stalno se je potem naselil kot župnik v Novi Oselci. V začetku druge svetovne vojne se je moral umakniti in se je naselil v Ljubljani, kjer je po smrti g. kanonika Sušnika dobil Schiffersteinov kano-nikat. Pokojni je bil krepke postave in vesele narave. Kjer je bil on v družbi, tam se je razlegal smeh in vladalo veselje. Naj mu Bog da uživati večno veselje! V št. Rupertu so župnika-salezijanca poslali na poboljševalno delo v Kočevje. Poročajo, da živi na svobodi inž. Martinjak in da tudi ravnatelj Ivan Martelanc še živi. Na Vrhniki bodo letos slavili IGO letnico posvečenja farne cerkve; ob tej priliki bodo obnovili znamenite Wolfove freske v pres-biteriju. V Kočevju so župljani na lastno pobudo dali obnoviti barvana cerkvene okna, ki so bila uničena med bombardiranjem 1. 1944. V Koprivniku pri Kočevju so cerkveni možje sklenili, da navozijo les za obnovo strehe župne cerkve, ki je iz neznanih vzrokov z zvonikom vred pogorela 1. 1948. zac*j ter pevskih zborom se vidno redčijo, ko J'm člani odhajajo v zakonski stan. .Največ horol, je v okraju Kamos Mejia, znamenje, aa je tu resnično najvtčja slovenska naselbini*' Kar je posebej ob tej priliki treba po-“Valiti, je navada, ki jc zelo mnogi ohranijo Ee od doma., da hočejo imeti poroko združeno ® sv mašo. i\ič jim ni v nedeljo čakati do 11, *0 so zadnje nedelje kar po vrsti poroke Slovencev z mašo; tudi v Capitalu se jim tako Pridruži od časa do časa poroka po starih običajih. Nekatere neveste odhajajo s svojimi ženini v najoddaljenejšo naselbino Slovencev ' tlornodoro Rivadavia, da se delovnim rokam pridruži tudi toplina ženskega srca ter s‘adko žgolenje otrok! Služba božja za Slovence je bila na ncde-'■lo 21. januarja v Floridi, kjer je maševal in Pridigal tamošnji kaplan g. Avguštin, prepe-'a* Pa pevski zbor iz Kamos Mejia. Veliko JUdi ge je nabralo, ker mnogi redno ne mo-fei° k službam božjim za Slovence, ki jih 'mamo po središčih, pa bi radi spet slišali slovenske božične pesmi prav za slovo pred Utopom v post. Po sv. maši so imeli tamošnji !°jaki še sestanek, ki ga je pripravilo Dru-. vo Slovencev. — Slovensko službo božjo so *111 e-i tudi rojaki v San Justo prav isto ne-?e>io. Saj jih je že za lepo skupino, zato od rasa do časa zlasti zaradi prejema zalcramen-t0v želijo slovensko službo božjo. To pot jo le opravil g. Levstek, ki je prišel iz daljne L°rdobe na počitnice med domače. 1‘očitnice preživljajo slovenski duhovniki ' teh tednih v Capitalu. Nekateri že več kot et0 dni niso bili med rojaki, zato z veseljem Sx°je dni oddiha prežive med Slovenci, da se Porazgovore in nasmejejo po domače, slišijo ovensko petje v cerkvi, vidijo slovensko •dužbo bož.jo in moške pri sv. obhajilu, za kapre je eden rekel, da jih je bilo toliko, da bi Pr* domačinih še par desetletij tega ne doži-. • Pri sv. Juliji so se zbrali kar štirje. Prvi Je Prišel iz Cordobe g. Levstek, ki je profesor malem semenišču tamkaj. Za njim je prišel S- župnik Radoš iz Canuelasa in nato iz dal-jega Tucumana katehet g. Škerbe, ki je s®daj župnik v Leales, 1200 km od tu, in že šlr&fovega obiska iz lanskega leta ni bil j*kaj. Preteklo soboto pa je prišel ravnatelj Slovenskega bogoslovja prelat dr. A. Odar, ki ,®ak° leto pride za par tednov med svoje nek-^ahje prijatelje in sodelavce porazgovorit se vPrašanjih, ki so danes važna in potrebna. ® omenimo še profesorja dr. Gnidovca, ki krito, kakršen je, preživi tudi svoje poeit-'Ce med nami v Capitalu, ter župnika g. Rav-. •karja, ki je v dveh odsekih za počitnice |mel med Slovenci službo božjo v Lanusu in amos Mejia, smo za sedaj opisali duhovniške letoviščarje. j Koledar Svobodne SIovenije” jc za Božič zsel v Buenos Airesu. Obsega okrog 300 strani P’ebogatega gradiva. Po pravici mu prideva jo uni naziv Zbornik, ker ima zbranega vsakega nekaj: iz naše preteklosti) in polpreteklosti, iz sedanjega življenja po svetu in doma in po-Slede naprej, v bodočnost, v vstajenje. Lepo ?® Prepletajo razprave, članki, črtice, pesmi, 1 Ustracije. “Duhovno življenje” bo prineslo °čeno te bogate slovenske knjige v marčni šte- Nekaj slovenskih usmiljenk skupaj s s. Ponikvar ob praznovanju zlatega jubileja njenega redovnega življenja. Jubilantka sedi v srdi vilki, skupaj z ocenami ostalih slovenskih knjižnih pojavov zadnjega časa v izseljenstvu. Pri oceni nas bo kajpada zanimala pred vsem duhovna plat ko’edarja: v koliko je izraz slovenske versko-duhovne vrednosti in tvorn°sti. Danes branje in nabavo Koledarja “Svobodne Slovenije" le prav toplo priporočamo, zlasti našim naročnikom in bralcem izven Argentine. škoda, resnična škoda bi bila namreč, ako se vsi po svetu raztresen; rojaki ne bi obogatili s to bogato zakladnico slovenskih vrednot. Duhovno vaje pripravljajo za pustne dni naši fantje in dekleta, kar jim zelo častita-mo ter jim želimo, da bi jih dobro opravili. Pa bomo kaj več poročali prihodnjič. Duhovniške spremembe. Službo duhovnikov v bolnišnici v Buenos Airesu sta nastopila Dr. Jaklič Franc, Hospital Pena Jose B.. sta-nuie Parronuia San Bartolome, Chiclana. 3647, tel. 61-4440, ter Klemenčič Janez, Hospital Ramos Mejia, General Urquiza 609. tel. 45-5424. Stanuje v bolnišnici. Prvi je bil sprejet iz škofije Mercedes v Buenos Aires. SLOVENCI V VILLA OBRER.-X - LA X VS Eden najvažnejših slovenskih centrov je bila še pred par leti Avellaneda. Tam so se č. g. Jakob s Slovenci v Itosarijo pokopava ponesrečenega rojaka pokojnega čuka vršile kulturne prireditve, tam so imeli Slovenci svojo službo božjo, ki jim jo je organi ziral in vodil g. Janez Hladnik. Na Avella-nedi je živelo tedaj največ Slovencev skupaj. Večino med njimi so imeli Prekmnici. ki y> se zbirali v društvu ‘'Slovenska krajina". Prva leta so bila zanje težka, posebno ge v dobi gospodarske krize. V zadnjih desetih letih pa so si gospodarsko opomogli in začeli misliti na lasten dom. Vprašanje je bilo, kje naj si kupijo zemljišča, da ne bodo daleč od tovarn, kj^r so našli zaposlitev. Odločili so se za parcele v bližini večjih industrijskih središč Avella-nede in Villa Obrem. Velika večina si je postavila dom v bližini ceste, ki vodi v La Plato. Nekatere ulice v tem delu mesta bi mogli imenovati slovenske, saj so Slovenci v v-ečini. Letos so se lotili gradnje slovenskega doma, kjer naj bi bilo zanje kulturno središče. IDom bo stal prav v centru Villa Obrera, samo nekaj kvader od farne cerkve Santo Cristo. želeti bi bilo, da bi bila poleg doma vsaj majhna kapelica, kjer bi imeli svojo slovensko službo božjo. Dolgo vrsto let'so jo Imeli, a kmalu bo preteklo eno leto, odkar so brez nje. Pa odhodu g. Hladnika v Lands Geste, se je tudi slovenska služba božja presta vi'a tja. Večina tu bivajočih se slovenske službo božje pri sv. Jožefu ne udeležuje. Slovenski duhovnik, ki je nastavljen v Santo Cristn. v katero faro večina spada, mora vsaj ra večje praznike pripraviti kaj slovenskega. Tako so imeli za zadnji Božič slovenske večernice. Udeležba je pričala, da si ne samo naši novonaseljenci. ampak tudi staronaseljenci in že tu roieni Slovenci želiio naših slovenskih pobožnosti in našega petja. MENDOšKA KRONIKA Na praznik Vseh svetnikov popoldne smo se zbrali mendoški Slovenci v kapeli pri sestrah frančiškankah, kjer imamo redno službo božjo, In po litanijah vseh svetnikov počastili spomin naših dragih rajnih s pridigo, z molitvijo in Petjem, bila je lepa domača pobožnost ob številni udeležbi. 5. novembra so dekleta napravila izlet v Maipd. 19. novembra je “Društvo Slovencev’’ priredilo Jeglič-Koroščevo pi-Oslavo v dvorani Maristov. G. prelat dr. Alojzij Odar je podal Po popoldanski pobožnosti na Veliko noč v Villa Obrere. Fotograf je ujel le še tole skupino ljudi, ker je — prišel prepozno.. . zelo izčrpno predavanje o vladiki Jegliču, %■ župan Majergič pa o dr. A. Korošcu. Istega dne je g. kaplan Malenšek napravi1 dušnopastirski obisk pri slovenskih fantih, ki delajo pri velikanskih javnih delih v puščavskem Nihuilu. Sv. maša v kinu je bila lep0 doživetje za vso delavsko množico. 29. novembra je g. kaplan Malenšek začel s skromno slovensko š°lo za naše otroke. Poučuje v dveh skupinah v dveh oddelkih (tedensko 8 ur). 3, decembe1" je bil za nas veliko doživetje, pravi narodni praznik. Ob okoraj stoodtsotn1 udeležbi novonaseljenih Slovencev je mend°šk* škof msgr. Alfonz M. Ruteler v frančiškanski baziliki maševal za naš slovenski naroči. 06 lOi se je zbrala skupina pred baziliko in pri’ čakala prevzvišenega, ki se je posebno rar." veselil nad pestrostjo nagih narodnih noš-Skupno smo odšli v najbolj razkošno men-dogko cerkev. Pevski zbor pod vodstvom gg prof. Bajukov je pel slovenske pesmi. G. škc( je med mašo pridigal in obhajal Slovence. so v lepem številu pristopili k angelski miri Presenetila nas je čudovita škofova pridig9' v kateri jo razvijal sledeče misli: “Jezus ja pridigal: Blagor njim, ki zavoljo pravico preganjanje trpe. Vi ste preganjani zaradi pravice. Izgubili ste zaradi zvestobe pravici vse: domovino, domove, zvezo z dragimi, vse raze11 vere. Ostanite zvesti svoji veri in vsem lepi'10 tradicijam, ki ste jih prinesli s seboj ln 6' jih v novi domovini ne boste našli. Naj ne b° med vami niti enega izdajalca, odpadnika Ne bi bili vredni Jezusovega blagra Mind-szenty, Stepinac in drugi, če bi odpadli. Enako tudi vi. Dobrodošli med nami! Veseli sno° vašega doprinosa k duhovni zgraditvi našo dežele.” Po maši se je g. Malenšek v španščini zahvalil g. škofu in pozval vernike, naj molijo za škofa in za uspeh njegovega apostolskega dela. Bratom Argentincem pa je položil na srce, naj se strnejo vsi v odločni borbi proti naj večji nevarnosti 20. stoletja, ki je brezbožni komunizem. Vse navzoče je obšlo začudeno strmenja spričo tako lepe, iskrene in plemenite pobožnosti. Spremili smo g. škofa na cesto do avtomobila, kjer smo se prav prisrčno poslovili 1 najlepšimi vtisi. Popoldne ob šestih smo nadaljevali s P°' božnostjo. G. škof nam je obljubil svojo nav-zočnost, pa je bil zaradi nekega pogreba nepričakovano zadržan. Z avtomobili smo se odpeljali na Challao, kjer je sredi puščavo pod hribi lična kapelica. En kilometer prc° kapelico smo se uvrstili v procesijo in mole-' rožni venec, fantje v narodnih nošah pa noseč podobo brezjanske Marije, ki jo je naslikal eden izmed nas, g. Plahuta, smo romali d-’ kapelice. Napolnili smo jo popolnoma. Iz zvonika je donelo in pelo pritrkovanje s tračnicami, ki so jih možje za to slovesnost namestili, iz kapele pa je grmelo tako mogočim ljudsko Petje, da so bila vsa srca ginjena-Po petih litanijah smo obnovili posvečenj0 Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in namestili našo Marijo na steno v kapelici. Po sli’ '■««Bosti ef° zahvalil vsem 8e je g. Ivan Tomažič pred kapelo ki so kakorkoli sodelo- Vai, p---»nem, g ■ Posebna hvala in zahvala gre ‘^Društvu 0 'e^cev”, ki je vso prireditev zamislilo, ^aiziralo in izpeljalo. povratku s Cliallao smo se šli zastop-skupine še enkrat pokl°nit g. školu ;o ki v dar podobo brezjanske Marije, Biki uiegov dvorec. Spregovoril je g. Tomažič in . °čil v dar podobo brezjanske Marij. , je 1°- nasHkal isti g. Plahuta. G. škof se aavp10Va razg°voril, približno takole: “Po-ga pa®: Blagor jim, ki zaradi pravice pro-[,!•]^ari.)e trpd. Preganjanje je milost kot tudi -Ištvo. In te milosti niso vsi deležni. Vaš v ,°d je bil vreden te milosti. Bog tudi zlo nja ■ 0 obrne. Tako mora tudi vaše proga-Po I1‘le r°dltl sad. Zato vas je Bog razkrop i PespVe^U’ ^a k* s svojim lepim zgledom dopri-na 1 k dvigu drugih narodov, k duhovnemu «el re<^^u drugih dežel. Ostanite zvesti! Ve-V *•* podarjene slike. Sem častilec Marijin. pro . dan jo bom imel pred očmi in jo bom 1 za vse potrebne milosti.” Prevzvišeni rokd^e kiagoslovil in vsakemu posebej stisnil niu V mu je g. Malenšek poljubil prstan, bau.,8' ^kof zašepetal na uho: “Slgue tra-■^tido!” (Nadaljuj z delom!) došk ■* idk' Bog in Brezmadežna čuvata men-j. 0 skupino, da bo vedno dobra ostala! v Sv>r eCelnkra zvečer je slovenski Miklavž obisk„e,mstvu dveh parkljev in enega angela bja-"a* večino slovenskih družin v Mendozi. Pika kar taksi, ker peš ne bi mogel ka2a|t>°r Priti- Kočarjev Lojze mu je pa pot ^iška: • decembra jo slovenski zbor pe’l v fran-Poid nSk* baziliki pri slovesni maši. —- Po-Marpe Pa d® naša mladina priredila pri Srcu hTa d>nem lepo akademijo na čast Brezmadežni. Mal|S*)0redu je bilo petje, recitacije in dve «gger ierlci’ ki d" je ležiral g. Rudi Hirsch-izD ■ Dokler bo naša mladina tako iskreno kj • 0dovala svoje navdušenje za Veliko ženo, sVof6 V?0r za vse lepo in plemenito, zlasti za ,° čistost in za veličino materinstva, smo hko zadovoljni. • decembra smo imeli slovesnost prvega j.La Vida Espiritual” — “Duhovno živ-Jenje” je slovenski duhovni mesečnik, §a Izdaja konzorcij. — Uredništvo in e Prava: Victor Martin ez 50, Buenos Ai-Argentina. — Za izdajatelja, ured-___stvo in upravo: Ladislav Lenček CM. ~~~ Naročnina: Za Argentino 4 0 pesov; 7* inozemstvo: USA 7 dolarjev; Kana-a 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; ule 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov. TARIFA BEDUCIDA Concesidn No. 2500 Mons. Buteler, mendoški škof, prijatelj Slovencev svetega obhajila. Pet malčkov je prvič sprejelo Jezusa v svoje srce. Grilčeva mama jim ja pripravila skupen zajtrk. 25. decembra smo imeli polnočnico v kapeli Bratov Maristov in istotam v dvorani boz’önico, ki jo je priredilo “Društvo Slovencev” po petih litanijah popoldne. Na programu je bilo petje in dve igrici, ki ju je nalašč za nas sestavil č. g. Mali, režiral pa g. Rudi Hirschegger. Čutimo, kako je težko plavati proti toku, ker naše mesto je eno najbolj poganskih v tej deželi. Nehote se človek naleze materialističnega duha in mišljenja. Le globoko versko življenje, ki se ne kaže zgolj na zunaj, marveč v skritih žrtvah, je poroštvo za našo zvestobo. Brezjansko Marijo nesejo na Challao 124 so v prilogi “Božje stezice", št. 2 119 Prosimo, poravnajte naročnino! •'POLIGLOTA" Corrientes 3114 IZ VSEBINE FEBRUARSKE), ŠTEVILKE: ČLANKI škof Gregorij Rožman: Z Marijo pripravljeni na trpljenje, Glejte v Jeruzalem gremo — Dr. Odar: Borba v življenju — Dr. Gnidovec: Pomen zakramentov za posameznika, Jagnje božje, ki odjemlješ grelle sveta -— Dr. Ahčin: Prvi začetki socialnega katolicizma — M. R.: Pomagal mu je nesti njegov križ — - Dr. Hanželič: Strogost pri vzgoji — Miko: N> tako — Dr. Debeljak: Versko-kulturni pomen škofjeloškega okraja — ČRTICE — Zemlak: Prošnja pot — Galvez: Dve spovedi — PESMI — Budnik: Nasvet samemu sebi, Sočutje z. Jezusom, Sreča križa — Mali: Opuščen vinograd — Janko: Podoba — xy: Zaspal je mož — FANTOM IN DEKLETOM: Nekaj o veselju, Duhovna vaje, Kdaj bomo nehali, Nasveti Andreji, Sveti oče dekletom o delu za druge, Pismo iz Mendoze —Kristjan sem, Pavčič — naš vzor, Na izletu, In to, kako se ti zdi — Zrnje — PO KATOLIŠKEM SVETU — MED IZSELJENCI — V DOMOVINI — BOŽJE STEZICE — KATOLIŠKI MISIJONI: L. L. C. M.: Izolacija katoličanov Poderžaji, Murphy: 'Pcderžajeva cerkev — Cukale: Moji prvi koraki po Indiji — Bernik: Cvetoče semenišče v Indiji — Kopač:. Borba v Baragovem misijonu — Merklin: Delo za cerkveno zedinjenje — K SLIKAM NA OVITKU — Prednja stran: Starodavna gotska cerkev v Št. Rupertu na Dolenjskem in edon izmed dolenjskih gradov; Svete Višarje, znamenita božja pot na meji med Koroško in Primorsko — Zadnja stran: Žive jaslice na misijonskem silvestrovanju v Buenos Airesu; Nova maša na Rakovniku v Ljubljani (1950); slovenski visokošolci iz Španije na svetoletnem romanju v Rim.