vukcatnemi afaneinehtu ne-sagfasiu jpudemo kocino U do spoznanja, da teži naša folfia Motnost scmo v enotni ih močni stoi/ontUi (conti Letna naročnina znaša 40*— Din. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št 21-09. V Ljubljani, dne 8. julija 1933. Stev. 27 — Leto II. IZHAJA VSAKO SOBOTO Slovan - na plan! V borbo! Vse se vrti okoli splošne krize v najrazličnejših oblikah. Narodni gospodarji, finančniki in politiki si belijo glave in ne najdejo poti iz tega splošnega kaosa. Po vseh evropskih centrih, kopališčih in leto-vališčih se zbirajo diplomati in gospodarstveniki, novinarji in tudi akviziterji oboroževalne industrije. Zelene mize so natrpane, hotelska industrija je dobro zaposlena. Uspehi pa itak ne zanimajo javnosti. Ta javnost umira in hira v gladu in Pomanjkanju, čita poročila svojih ekspertov, čaka in upa. Ves svet izgublja zaupanje v sebe in svoje sile, izgublja voljo in zapravlja zdravi smisel in logično presojanje. Mržnja in hrasti se koreninijo, nestrpnost objemlje Naš zunanji minister g. Božo Jevtič ljudske mase in ustvarja bolestne psihoze. Vše to kaže, kakor da človeške energije izumirajo, da etične vrednote propadajo, da doživlja človeški rod najtežje dneve. Zastave idealizma, humanizma, dobrih vzgledov in socialnega čuvstvovanja so klonile pred maliki ostudnega egoizma, nepoštenja, izigravanja in zločinskih manevrov kepajočega kapitalizma. Severni in zapadni fašizmi polnijo arzenale in pripravljajo nove krvave plese človeškemu rodu. Imperializmi vseh vrst in oblik grabijo po tujih zemljah, po tujih narodih z enim samim namenom zavladati vsemu svetu. Narodi, pijani svoje prepo-tence, blaznijo. To je pičla analiza prvega polletja v gospodovem letu 1933. Taka je situacija današnjega duhovnega življenja, tako je politično stanje današnje Evrope. Vendar so se našli v drugi polovici tega nesrečnega leta ljudje,^ ki kujejo zgodovino po duši in vesti. Našli so se ljudje, ki so zaposlili vse svoje sile, umske in duhovne, da obvarujejo Evropo pred ponovno katastrofo, da ohranijo njene kulturne dobrine, da obdržijo potrebno ravnovesje narodov in držav, in da današnjo družbo brez pretresljajev pripeljejo na pot normalnega življenja, razvoja in blagostanja. Dovolj so govorili topovi, dovolj so rožljale sablje v Rimu in Berlinu. Končno mora imeti besedo ljudski razum. * Evropa se je oddahnila težkega, morečega vzdušja, ki ga ji je pripravil divji zakon Mussolini-Hitler. Z vzhoda je posijalo dobrotno sonce, da razprši strupene Pline, ki sta jih skuhala oba največja sovražnika svetovnega miru. Slovanski genij je moral zopet enkrat strezniti Evropo, rešiti jo imperialističnih pohlepov dveh [as, ki zastrupljajo človeštvo od rojstva človeške kulture dalje. Velika Rusija je po 16ih letih težkega notranjega duhovnega bolovanja ponudila roko svojim zapadnim slovanskim bratom, razprostrla nad njimi svoj ščit, da jih obvaruje pregaženja v trenutku, ko so provo-katerji svetovnega miru sklepali načrte brez krema rja. Mala antanta in Poljska z ene strani, Sovjetska Rusija z druge z osta- limi državami, s katerimi je mejaš (Afganistan, Estonija, Letonija, Litva, Perzija in Turčija) so podpisale pakt o nenapadanju. Ta pakt pada še bolj v oči v trenutku, ko se sestajajo in zopet razhajajo najrazličnejše konference, ki izkazujejo prav vse enak rezultat — pljusk v obraz evropski javnosti. Velika Rusija zopet vstaja, ona Rusija, ki je z milijoni svojih najboljših sinov reševala v prvih letih svetovne vojne ves svet. Z Rusijo nas veže skupna preteklost. Skupno slovansko poreklo — kajti kri ni voda. Slični slovanski jezik, kateremu današnje književne oblike dajajo ime jezik, ki pa ga slavisti in zgodovinarji označujejo kot dialekte edinstvenega slovanskega jezika (n. pr. Dobrovsky, Nemec Jakob Grim in Madžar Benjamin Kavaj). Pravoslavne Jugoslovane pa veže z Rusijo tudi pravoslavje, vse pa velike skupne akcije za naše osvobojenje. Resni politiki in publicisti predvidevajo preokret javnega mnenja in vodilnih krogov v Rusiji. Obstoje že vidni znaki, ki kažejo, da je Rusija na najboljši poti, da najde sama sebe. Vse bolj prihajajo do izraza nacionalistične težnje, ki odrivajo internacionalizem v ozadje. Predvsem pa se opazuje umik internacionalno-revolucio-narne ideologije. Tudi boljševiki se zavedajo, da morajo spremeniti taktiko. To je nujna zahtevka današnjega kaotičnega stanja. Revolucionarne zavisti se bodo morale umakniti evolucionarnemu delu. To je splošni biološki zakon, ki zapoveduje, da se morejo obdržati samo one oblike, ki so sposobne prilagoditvi. Ta zakon velja v isti meri za politične in socialne oblike. Kot dokaz, da upravni sovjetski krogi uvidevajo spremembo taktike, služi najbolje vsebina najnovejšega pakta Rusije z Malo antanto. Naravno je, da so Rusi prišli do spoznanja, da bi revizija mirovnih pogodb po receptu gg. Mussolinija, Hitlerja in Bethle-na pomenila novo svetovno klanje. * Slovan vstaja. Temeljito so prekrižani vsi oni računi Jadranskega jezera in njegovega germanskega mostišča. Prekrižani so računi protektoratov v Podunavju in nad Balkanom. Zopet stoji tu edini, tradi-cicnelni zaščitnik Balkana — Rusija. Zopet je tu ona velika bratska potenca, ki je ustvarila Jugoslavijo, ki je pregnala avstro-madžarske krvoloke, ki je položila Viljema na kolena. Zopet je tu ona zdrava sila, ki ji po vseh človeških in božjih zapovedih pripada prvo mesto na evropski pozornici. In zopet bo spregovorila, jutri še vse drugače kakor nekdaj ta velika sila na vseh konferencah in pri vseh odločitvah. Mi moramo biti gg. Mussoliniju in Hitlerju samo hvaležni, da sta s svojo pre-potenco in objestnostjo pripeljala našega krvnega brata na daljnem vzhodu v objem slovanske solidarnosti. Kolo zgodovine se vrti. Prihaja čas, ko bo Evropi zavladal Slovan, ko bomo obračunali z vsemi onimi, ki so rezali jermenje iz naših hrbtov, ko bomo v bratskem objemu združeni z vsemi brati majke slave. Dobro naj si zapomnijo vsi oni na severu in zapadu, da prihaja čas, velike slovanske velesile, ki bo zaščitnica onih najbolj izpostavljenih konic slovanstva. In takrat bo ta Rusija pokazala Evropi in vsemu svetu, kako se strahujejo mali Napoleoni in vsi oni diktatorčki, pred katerimi ima današnja krmežljava Evropa tako velik rešpekt. Mi vsi iskreni Jugoslovani se raduje-mo tega prvega koraka. Mi nismo malo-dušni, mi vemo in verujemo, da vstaja na daljnem vzhodu Slovan, ki bo zamenjal današnjega boljševika. K temu naj Bog pomaga! KADARKOLI SE PRI NAS POJAVI GLAS O PLEMENSKI RAZDELITVI DRŽAVE, SE MUSSOLINIJU SMEJI SRCE Osnovna ideja 6. januarja 1929 je bila ta. da se naj kasirajo bivše politične partije, da se naj enkrat za vselej onemogoči zavajanje in zlorabljanje ljudskih mas potom visoko donečih fraz in obljub s strani partizanskih tribunov, ki so se ponašali kot predstavniki naroda, kot zastopniki pravic in interesov tega naroda, pa so imeli pri tem v mislih le svoje lastne interese, svoje lastne bisage. Značilno je dejstvo, da je večina našega naroda z veseljem pozdravila akt od 6. januarja 1929 in je bila direktno vesela, da ji v bodoče ne bo treba več hoditi na razne politične shode poslušati prazne fraze o narodu in državi, podlo hvalisanje samega sebe in obrekovanje nasprotnikov s strani nastopajočih kandidatov. Zatišje je trajalo do 8. novembra 1931, ko je bil narod klican na volišča. Kdor je takrat prisluškoval intimnejšim razgovorom v narodu, ta je moral priti do prepričanja, da si narod niti najmanj ne želi volitev. Nasprotno, preprosti ljudje so neelede na svojo bivšo strankarsko pripadnost izjavljali, da ni treba parlamenta in volitev, da je bilo boljše brez vsega itd. Ta konstatacija ni naperjena proti ustanovi parlamenta, marveč jo navajamo le kot karakterističen znak miselnosti širokih plasti naroda, ki hoče imeti mir ter hoče vršiti brez hujskanja svoje obveze na-pram državi. Preprosti človek ve, da ga poslanec ne bo oprostil davkov in drugih dajatev. računa, da poslanci stanejo. da jih mora plačevati on sam in podobno. Ve pa tudi, da prinašajo politične stranke le nemir v tiho življenje naših trgov in vasi, razburkajo strasti in osebna sovraštva ter povzroče delitev ljudi na dva tabora, onega, ki je poslancu pri srcu in onega, ki poslancu ni simpatičen. Pomen 8. novembra 1931 je bil za naš narod mnogo globlji. Ta dan izvršene volitve so bile resničen plebiscit za kralja in državo. Samo zato so šle tako ogromne mase na volišča, samo zato je ta dan pomemben za nas in državo. Sledila je ustanovitev prve državne stranke, ki si je nadela nalogo, da vzgoji naš narod doumel vso golo resnico besed na-njem vse vezi in spomine na bivšo partizansko prošlost in da polagoma ustvari iz tega naroda v resnici enoten, državni jugoslovanski narod. Za tako delo so potrebna desetletja zlasti pri nas, ki smo se sešli kot rodni bratje, pa smo živeli sto in stoletja pod tujimi gospodarji in v najrazličnejših razmerah. Več let mirnega in smotrenega, le po globokem, idealnem jugoslovanskem nacionalizmu vodenega dela bi bilo treba, da bi naš narod v političnem smislu, da zatre v šega vladarja: »Kralj in narod« jn da bi tudi izvajal posledice tega izreka. V pravem državljanskem smislu vzgojeni narod naj si v resnično svobodnih volitvah izbira in izbere one svoje zaupnike, ki naj zastopajo njegove interese, zaupnike, ki so vzrasli med narodom in so si s svojim delom pridobili zaupanje tega naroda. Samo taki zastopniki bodo lahko stopili pred vladarja in se mu predstavili kot resnični predstavniki naroda, samo napram takim zastopnikom bo narod )>opolnoma iskren, samo taki zastopniki bodo lahko tudi sami iskreni napram svojemu na-rodu in ga bodo s svojim lastnim delom vzgajali v državljanskem smislu. Odpadle bodo vse one ogabne intervencije na račun partizanske pripadnosti in osebnega sorodstva ali prijateljstva, ki jih narod kmalu opazi in primerno komentira. Potem ne bo mogoče, da se bo vršila ona tekmovalna intervencijska politika, ki gleda samo na pridobivanje potom uspešnih posredovanj, ne gleda pa na njih pravilnost in upravičenost Stojimo sredi ustanavljanja novih političnih strank. Vse bodo jugoslovanske, vse bodo tudi socialne in če kdaj, se vsaj sedaj enkrat obetajo Jugoslaviji in Jugoslovanom nebesa na zemlji. Ta naš ubogi narod, ki je komaj začutil dobrote partizanskega zatišja, bo zopet naskakovan z vseh strani, bo zopet čul kopice obljub in zagotovil, bo zopet postal objekt, ki si ga bodo lastili razni politični avanturisti in se trgali zanj, da mu bodo strgali še ono boro obleko, ki mu je ostala na telesu v teh težkih časih. Mi nacionalisti smo lahko zadovoljni, saj tekmujejo vse nove stranke v tem, katera bo bolj jugoslovanska in bolj socialna. Ne sme se nam pa zameriti, če tega pojava nismo veseli. Poglejte osebe, ki so inicijatorji teh novih strank in takoj opazite večinoma sama stara, že izpred 6. januarja 1929 znana imena, ki nam ne morejo vzbujati nobenega zaupanja. Imamo Jugoslovansko radikalno kmetsko demokracijo, snujejo se Jugoslovanska marksistična stranka. Jugoslovanska narodna stranka, Jugoslovanska radikalna socialna stran- ka, Jugoslovanska agrarna strank^ in uver-jei^i smo lahko, da jih bo prišlo še nekaj. Pa imamo tudi naše klerikalce, ki komaj čakajo, da pristavijo svoj lonček k temu političnemu ognju in samo iščejo način, kako bi to storili. Če ne bodo našli možnosti samostojne politične partije — to bo nekoliko težko — se bodo skušali na vsak način nekam prisliniti, samo da si pridobe zopet ono gospodujočo pozicijo v Dravski banovini, ki so jo imeli nekdaj in po kateri se tako bridko toži nekaterim prizadetim voditeljem oficielno bivše, v resnici pa še vedno obstoječe in okrajno agilne SLS. Posledica vsega tega bo ista, kot če se zbere kup zdravnikov r>ri težko bolnem človeku, pa se vsak teh zdravnikov priduša samo na svojo diagnozo in samo na svoje recepte. Ko prodajajo zdravniki svojo učenost, jim pacijent umre, če ga ne ozdravi njegova lastna zdrava natura. Jugoslavija je prebolela že marsikaj, tudi partizanstvo od leta 1918 do 6. januarja 1929, prebolela bo tudi vse to, kar jo čaka. Ona ni umetna, pri zelenih mizah diplomatov skonstruirana tvorba, ona je le nujni zaključek vseh onih etničnih, zgodovinskih in zemljepisnih momentov, ki tvorijo nedeljivo, naravno enoto ne le iz današnjega ozemlja naše kraljevine, marveč tudi iz ozemlja še izven mej naše države tja do Tilmenta, tja do visokih Tur in tja do Črnega morja, enoto, ki.mora uriti slej ali prej skupaj pod en krov, če naj postane miren ta sicer tako nemirni jugovzhodni kot Evrope. In kai sledi iz vsega tega za nas, ki smo bili, smo in bomo prvenstveno nacionalisti in vidimo v politiki le sredstvo in pot za uresničenje svojih ciljev? Čim večja je opasiiost, tem večje so naše dolžnosti. Prav nič ne dvomimo, da bo rodilo politično življenje, ki se nam 'obeta pod okriljem in |)o zaslugi bodočih političnih partij, prav iste in morda še slabše pojave m izrastke, kot smo jih doživljali pred 6. januarjem 1929. Naš narod še ni ozdravel, ni imel še časa, da se konsolidira v svoji notranjosti in da preorientira svojo miselnost. Sedanje in nove partije bodo našle vsled tega povsod dovolj hrane. Vemo pa eno: Naš narod je zdrav in bo polagoma izmetal iz sebe vse kužne kali partizanstva in partizanskih borb. Ta proces je treba pospešiti, mi nacionalisti smo dolžni, da stojimo narodu ob strani in ga neprestano opozarjamo na vse ono slabo, kar je doživel in kar bo še. brez dvoma doživel po zaslugi političnih partij. Naša dolžnost je, da učimo ta narod, ga oddaljujemo od politikov, katerim ni jugoslovanska ideja prav nič drugega kot je jugoslovanska firma onim podjetjem, ki krijejo pod njo tuj kapital. Niti eden izmed nas ne sme stati ob strani. Kdorkoli je dovolj močan in samozavesten, kdorkoli je tako ure-, kvašen od jugoslovanske nacionalne ideje, da ga ne bo moglo okužiti partizanstvo — in drugih nam ni treba — ta naj gre na teren in naj na terenu samem vodi borbo proti partizanstvu, ki predstavlja mnogo večjo nevarnost za naš narod in za našo državo, kot Mussolini, Hitler itd. Proč s politiki, ki se hočejo restavrirati pod jugoslovansko firmo in zakriti ž njo svoje stare grehe, proč z vsemi onimi, katerim ni sveta niti jugoslovanska ideja, ki je nastala brez njihovega dela in bo ostala čista le tedaj, če je ne bodo mazale njihove umazane roke. Sedaj, ko mineva čas samo ene, privilegirane oolitične partije, sedaj nastopa naš čas. sedaj pribaja čas naše preizkušnje. Nacionalistični pokreti so se mogli razviti in so se razvili povsod le v Času borbe. Čim več borbe, čim več odpora, tem jačja je postajala fronta državljanov, ki so napuščali partije in se oklepali edino rešilne nacionalne ideje. Delo teh partii nam bo nudilo vedno dovoli gradiva za naš zdravilni pohod med narod. Prestali smo početno dobo svojega razvoja, strnjeni smo v enotno četo, partije nas kličejo na borbo. To borbo moramo sprejeti in jo provesti do zmagovitega zaključka, zato nacionalisti, na pohod med narod! Dolžnost vseh članov organizacij Narodne odbrane Ljubljana in okolica je, da se udeleže akademije, ki jo priredi Omladinski odbor N. o. v nedeljo dne 9. julija t. 1. ob 20. uri v veliki dvorani Sokola na Taboru. Po akademiji zbor vseli članov, da čujejo poročilo predsednika Ilije Trifunoviča in generalnega tajnika Uroša Bjeliča. Navzočnost obvezna!__________________________________________ Krajevni odbor N. 0. v šiški sklicuje za torek 18. julija t. 1. ob 20. uri v gostilni »Jadran« sestanek s predavanjem, ki je obvezen za vse člane. Privedite s seboj tudi prijatelje in somišljenike pokreta. Naš viteški pokret Posezimo najprvo nekoliko nazaj v slavno preteklost naše Narodne Odbrane. Še v tisti dobi* ko sta Južna Srbija in Makedonija ječali pod pritiskom turškega jarma, so se idealni narodni borci, Južni Srbijanci, zbirali na raznih skrivnih sestankih ter sklepali tajne zarote proti mohamedanskim mogotcem. Omenim naj samo njihovega voditelja Kosto Pečanca, ki je radi svojega junaštva postal že prava legendarna oseba. Od duševnih voditeljev je" stal na čelu vs'e akcije zdravnik dr. šuškalovič, ki je pod, pretvezo zdravljenja svobodno potoval po deželi ter tako na skrivnem prihajal v stike z narodnimi -borci in zarotniki. Eden izmed glavnih voditeljev je bil tudi sedanji naš predsednik NO lliia Trifunovič, ki si je s svojim junaštvom zaslužil pridevek »vojvoda Birčanin«:. Ti junaki so cesto prestopali na skrivnem staro mejo med Turčijo in Srbijo ter bili v stalnem kontaktu s somišljeniki v svobodni Srbiji. Skupno s temi so ustanoviti narodno borbeno društvo »Južno srbska brača«, ki je formiralo četniške edinice ter jih prebaci-valo preko meje v Južno Srbijo. Spočetka se je akcija omejila samo na Južno Srbijo. Ko pa je Avstrija leta 1908 definitivno anektirala Bosno in Hercegovino, se je ta akcija prenesla: tudi v te zasužnjene predele srbske narodnosti. Južno srbsko bratstvo je postalo preozek poj m. Zato se je to društvo preosno-valo v Narodno Odbrano, ki je stremela za tem, da osvobodi še vse podjarmljene Srbe, tako tiste pod Turčijo, kakor one pod Avstrijo in Madžarsko. V tedanji NO je sodelovalo vse, kar je stremelo za Veliko Srbijo. Njeno članstvo je obsegalo vse sloje dd najuglednejših državnikov, diplomatov in politikov pa preko vseh študentov do zadnjega nepismenega seljaka. Kaj je pomenila tedaj NO v inozemstvu in kako so sovražniki Srbije trepetali pred njo, vidimo iz besed, ki jih je izrekel nek avstrijski državnik: »Ne bojmo se srbske vojske. Veliko bolj nevarni so nam člani NO, ki se svobodno sprehajajo med nami in ki zavzemajo važne funkcije tudi po naših uradih.« Kako bogato je vzklilo seme, ki so ga zasejali najprej južnosrbski bratje in potem NO, nam je pokazal izid svetovne vojne leta 1918. Ideje in cilji NO so se izpolnili do poslednje pičice. Še več, duh NO ni osvobodil samo vse Srbe, temveč vse Jugoslovane. Po svetovni vojni je aktivnost NO ponehala. Jasno, saj je bilo njeno delo dovršeno. Vsi njeni protivniki so bili pomandrani in izgledalo je, da se ne bodo nikoli več osvestili. Vidimo pa, da gadja zalega še ni popolnoma strta. I zgleda, da so se po 141etnem odmoru opomogli in zopet so začeli s svojim podzemnim tihim rovarenjem, ki grozi, da uniči vse, kar so predvojni in medvojni borci ustvarili. Tudi NO je teh 14 let le dozdevno zatisnila oči. Še so tu Južno-srbski bratje in Odbranaši, ki budno pazijo na vsak korak nasprotnikov. Nastopili so novi časi, ki stavljajo nove zahteve. Vidimo, da so naši nasprotniki živahno na delu. Odbranaši se morajo znova zbrati ter morajo presalditi svoj duh tudi na nova tla razširjene domovine. Vendar pa mora nekdanja slavna NO prikrojiti svoje delovanje zahtevam novega časa. NO mora parirati udarce dvema sovražnikoma, notranjemu in zunanjemu. Kdo so naši notranji nasprotniki? Vsi tisti, ki nočejo ene skupne edinstvene močne Jugoslavije. Saj jih vsi predobro poznate in zato ni potrebno, da jih še posebej naštevam. Naša teza je: Kdor ni za edinstveno državo in kdor se v tem smislu ne more preorienti-rati, temu ni mesta pod nobenim pogojem pri nas. Ta se naj izseli ali pa bo poginil pod težo naše pete. Tu ni več debate. Dovolj je bilo preklanja po časopisih, na različnih shodih in v naši skupščini. Zmagal bo tisti, ki je močnejši. Da bo zmaga na naši strani, se bomo poslužili najradikalnejših sredstev. Drugi naši notranji nasprotniki so listi prikriti nacionalisti, ki so vseh 14 let po vojni povdarjali besedo »nacionalizem«, pa so se vse drugače vedli v praksi. Pririnili so se do udobnih stolčkov in do bogato^ obloženih miz, kjer so brezobzirno kradli državi in narodu denar. Izmed notranjih sovražnikov bodo ti nudili najostrejši odpor, kajti ti sede danes na najvplivnejših mestih in imajo dozdevno vso posvetno moč v svojih rokah. Toda NO naj se jih nikakor ne boji. NO se danes za enkrat še ne more nasloniti na svojo lastno, grobo elementarno silo pesti, ščiti pa jo njen svetal in kristalnočist program ter njena slavna preteklost, prod katero mora kloniti v državi vse, od najvišjega funkcionarja pa do zadnjega kmeta in delavca. Tretji naš nasprotnik, ki živi stalno med nami in ki se svobodno kreta tudi po naših javnih ustanovah, so priromani tujci in dru-gojezični naši državljani, ki so se zajedli v naše nacionalno telo še v tistih časih, ko smo bili zasužnjeni in ki se nikakor ne morejo uživeti v naši novi državi. Ti dan na dan rovarijo proti naši samostojnosti in komaj čakajo, da se zruši vse, kar so ustvarili Odbranaši in ostali nacionalni borci. Nevarni so nam zlasti v tem, ker imajo skoraj vse veje našega javnega gospodarstva v svojih rokah. Vemo, kako so prišli do te svoje moči. V šeststoletni avstrijski nadvladi so si pač delili zemljo po mili volji. Znan vam je pred, vojni avstrijski fevdalni sistem, pod katerim je bil naš kmet le tlačan in samo uboga delavska para. Sadove njegovega dela pa je žel samo tujec, ki je govoril njemu neznan jezik. Vedno se bahamo n. pr. kako lepa je naša Dolenjska in smo en njen del prekrstili v prelepo >Dolino gradov«. Malokdaj pa pomislimo, da so te ponosne stavbe živa priča nage žalostne preteklosti. Najbolj žalostno dejstvo pa je pri tem to, da vladajo take razmere tudi še dandanes, ko nas obseva že svobodno sonce. Naš pokret ne sme v tem pogledu ostati samo pri besedah, kakor je to storil n. pr. fažizem v Italiji. Pred dosego svoje moči je toliko obljubljal razlastitev latifundij, tako privatnih kakor cerkvenih, danes pa vidimo, da je ostalo vse pri starem. Agrarna reforma je eno izmed najbolj perečih vprašanj našega kmetstva in cilj NO bodi, da se izvrši do poslednje potankosti. Še slabše kot pri nas so razmere v tem pogledu v vzhodnih pokrajinah naše države, ki so nekdaj ječale pod madžarsko nadvlado. Še bolj žalostne so razmere v drugi panogi našega gospodarstva, v industriji. Skoraj vsa večja in glavna podjetja katerekoli stroke so v rokah tujcev, odnosno v rokah naših takozvanih »lojalnih« drugojezičnih državljanov. Sami veste, da je tem ljudem težko priti do živega. Bogati so in kdor ima denar, ima tudi moč. Z denarjem so se vtihotapili do naših oblasti in omamili marsikaterega našega javnega funkcionarja, da je podlegel njihovim zvitim in zahrbtnim nakanam,. namreč nagrabiti si pri nas čim več bogastva in denar ja ter ga odnesti potem ven izven mej naše domovine. Že prej sem povedal, da se s temi ljudmi bratijo mnogi ljudje našega pokolenja, takozvani lažinacio-nalisti. S prvimi kakor z drugimi bo treba temeljito pomesti. Neizprosen boj naj torej vodi NO proti vsem tem našim zajedavcem: 1. proti ljudem, ki rujejo proti državnemu edinstvu s svojimi verskimi in plemenskimi načeli; 2. proti vsem priseljenim tujcem in proti vsem tistim našim drugojezičnim državljanom, ki so naši državi nenaklonjeni, ki komaj čakajo, da se naša država zruši in ki so pri nas samo zato, da si kopičijo premoženje in kapital, naložen v inozemstvu;^ 3. proti vsem tistim našim javnim delavcem in funkcionarjem, ki za skledo žgancev prodajajo in izdajajo naše nacionalne in socialno ekonomske interese. Tako bodi delovanje NO znotraj mej naše domovine. V zadnjem času čitamo o nekem direk-toriju velesil, o neki njihovi namišljeni nadvladi nad majhnimi narodi. Govore o neki reviziji mej, ki bi se izvršila, kar se nas tiče, gotovo na našo škodo. Kdo je bil prvi, ki je dvignil glas proti temu nasilju? Zopet so se dvignili stari borci v NO, njim na čelu naš stari vojvoda Birčanin, ki so glasno vsemu svetu povedali, da ne pustimo, da se z nami in z našo zemljo kupčuje kakor s kako zamorsko kolonijo. Tako in slično naj bo delo NO napram inozemskim vsiljevalcem in kršilcem naših nedotakljivih mej. Preidemo k najvažnejšemu poglavju, kako naj NO uresniči ta svoj modemi program. Iz zgodovine socialnih revolucij vemo, da ni še nobena ideja uspela brez nasilja. Ne zadostuje, da ima NO samo lep program, ki ga hvalijo in ki ga priznavajo vsi pošteni in idealni'Jugoslovani. Če Jugoslavija ne bo mogla kdaj parirati udarcev naših zunanjih sovražnikov, bomo predvsem temu krivi mi sami, ker ne bo v nas samih dovolj odporne ^ moči, odnosno ker nas bo premalo stalo na braniku domovine. Da bo Jugoslavija skoz in skoz močna, zdrava in udarna sila, jo je treba predvsem očistiti njenih notranjih zajedavcev. Omenili smo že prej one tri vrste teh ljudi. Z lepa jih ne bomo nikdar odstranili, zato bomo morali rabiti nasilje. Danes NO ne predstavlja še močne nepremagljive udarne sile. Moramo jo ji šele ustvariti. Duh NO moramo presaditi v vsak naš kraj, v vsako našo vas. Tu naj bo jedro vsega delovanja močan krajevni odbor NO, ki naj ga sestavljajo najbolj pošteni in najbolj idealni državljani. Njemu ob strani pa stoj viteška četa, v kateri naj bodo organizirani predvsem mladi, nepokvarjeni ljudje. Naši vitezi naj predstavljajo močno falango neustrašenih in strogo discipliniranih borcev, ki naj predstavljajo istočasno meč in ščit krajevnega odbora NO. Tu vidite, da sem mišljenja, da bomo dosegli svoj cilj le z borbo in s silo. Vse pa naj se vrši pametno in preudarno po pravilnem predsodku uglednega in spoštovanega krajevnega odbora. Take borbene viteške čete moramo ustvarjati po vsej državi. Da ustvarja te čete po naših pokrajinah predvsem NO, se zavzemamo zaradi tega, ker je NO v južnih pokrajinah države zelo dobro organizirana, ima slavno preteklost in končno tudi iz čisto taktičnega razloga, ker je NO popolnoma srbska tvorevina. Smo mišljenja, da onstran Drine in Save ne bo uspela nikdar nikaka organizacija, ki ima svoj začetek in svoje rojstvo v takozvanih prečanskih krajih. Zato tudi tr-idiim, da ne bo nikaka druga nacionalna organizacija, ki ima na las isti program, kot ga ima NO, imela vsedržavnega uspeha, ker se prečanske ideje, dasiravno lepe in idealne, ne morejo presaditi v srce slavne in ponosne Šumadije. Če hočemo, da bo imel kak ekstremno nacionalistični pokret vsedržavni uspeh, tedaj mora prihajati iz Srbije od poštenih Srbov. V tem pogledu moramo priznati nadvlado starih izkušenih srbskih herojev. V nadaljnem poteku svojega delovanja mora postati NO najvišja institucija v vsej državi. Njenim izvrševalnim organom se mora ukloniti in umakniti vse. Naš središnji odbor NO mora postati najvišji posvetovalni organ pri kralju. Od tu gredo potem direktive v vse smeri države. On njega naj zavise potem najvišji funkcionarji v državni upravi, tako doma kakor v inozemstvu. Vsakoletni kongres delegatov iz vse države pa naj da potem priznanje delovanju središnjega odbora. NO mora stremeti, da dobi tako moč in oblast v državi, da bo vse delovanje in vsa bodočnost države od nje odvisna. Kajti drugače je vse njeno delo brezuspešno. Ostal bo le kup popisanega in potiskanega papirja. Krivice delavstvu, kmetu in uradniku pa se bodo še nadalje vršile. Poudaril sem že. da bo NO uresničila svoje ideje in svoj nacio-nalno-socialni program le z brezobzirnim nastopom. Udarno silo naj predstavljajo viteške čete. Pri tem se nas mora pravilno in dobro razumeti. Mi si ne predstavljamo pod viteško četo morda kake pretepaške tolpe, ki bi strahovala nemočnega nasprotnika in bi bil njen glavni cilj in smoter, da se njeni voditelji s silo dokopljejo do uglednih mest in da bi si čez noč napravili karijero. Viteška četa naj bo le moralna opora krajevnemu odboru NO, na katero naj bi se naslonil, če po legalni in zakoniti poti ne bo mogel doseči svojih upravičenih zahtev v borbi za nacionalne in socialne pravice državljanov. Krajevni odbor naj s svojo viteško četo Bojevnik, 1. jul. 1933. Te dni je imela naša Trboveljska svoj veliki petek na občnem zboru. Človeku se kar milo stori. Ubogi inozemski delničarji, ubogi upravni svetniki pa tudi ostali visoki funkcionarji — nič dividende! Neki rudar, ki je preko trideset let užival dobrote teh dobrotnikov vseh dobrotnikov in ki so ga skrbni očetje nazadnje s krvavečim srcem postavili v debeli penzion, je prišel na izvrstno misel, če bi morda ne kazalo, da bi priredili rudarji vseh revirjev Trboveljske podporno akcijo rudarjev za uboge delničarje itd. Saj vendar ne gre, da bi se rudarji mastili, delničarji itd. pa bi poginjali naravnost od gladu. Mehka duša starega rejenega rudarja v debelem penzijonu iz razkošne moderne vile se je milo razjokala na tihem, požrtvovalnem in nesebičnem trpljenju delničarjev itd. za debele rudarje. Posebno se je razjokal, ko so mu pokazali fotografijo občnega zbora. Gospodje dobrotniki vsi shujšani, bosi in nagi. Na obrazih silno trpljenje in pri oknih sestradana in razcapana deca delničarjev itd., glava pri glavi, proseče steguje shujšane ročice proti občnemu zboru za skorjico suhega kruha. Ali asketični apostoli so po zapovedi sv. pisma, ki pravi: »Če te je udaril po levi, nastavi še desno, če ti je vzel suknjo, daj mu še srajco!« odločno rekli svoj — ne! Naj tudi poginemo od lakote mi, naše žene in otroci, dividende ne bo samo zato. ker je treba v težkih časih skrbeti najprej za svojega bližnjega in to so za občni zbor vendarle najprej — debeli rudarji s svojimi srečnimi družinami. In res, stari rejeni rudar debelega penzijona iz razkošne moderne vile je sklical shod vseh revirjev za izvedbo pomožne akcije za delničarje itd. Kako bridko se je zmotil stari rejeni rudar debelega penzijona iz razkošne moderne vile, ko je skliceval shod in ko ni računal, da je samo nehvaležnost plačilo tega sveta. Na shod je prišel, reci in piši, samo en objesten rudar, ki je kratko izjavil, da drugih sploh ne bo in da nihče ne da nič, ker da dajo svoj denar rajši v banke in hranilnice Praznik sv. Cirila in Metoda se je slavil 5. t. -m. kot državni praznik — za katolike. Mi smo o tem že povedali svoje mnenje. Kot cerkveni praznik je mogoče, da se slavi ta god dvakrat, ako mora res tako biti, kot državni praznik pa se mora slaviti skupno, in sicer na dan 24. maja, ker je to — posebno za Slovence — važen šolski praznik. Po uradih je bila zmeda, eni so uradovali, drugi ne — skratka: nejasnost. Narod je imel po deževnih dneh toliko dela s senom, da sploh ni utegnil misliti na praznik. Ljudje so bili celo presenečeni, ko so zvedeli, da je praznik. Mi bi pa rekli, ako je praznik, naj se slavi v duhu in resnici, ne pa na tak malomaren način. Sicer se je vse zgodilo kakor vsako leto: Ciril Metodova družba je pozvala podružnice, naj zažgejo kresove — upamo, da se je to marsikje zgodilo, oni pa, ki so že pred vojno nastopili proti »cirilmetoda-riji«, so zopet pozabili priliko, da so v listih izrabili to dvoje svetih imen za svoje rimske namene. Ime slovanskih blagovestnikov služi namreč tem agitatorjem samo za firmo, da propagirajo nekako cerkveno edinstvo, ki je seveda samo propaganda za rimski katolicizem. Mi misilimo, da bi bili ti gospodje ■posebno v sedanjih časih lahko bolj slovenski ko rimski, in naj bi povdarjali ono glavno misel, ki jo predstavlja delo naših apostolov, t. j. slovansko bogosilužje. Tu je bistvo ciril-metodijske ideje, ne pa o katoliških misijonih — pod tem imenom — med pravoslavnimi. Tudi škof A. M. Slomšek je s svojo bratovščino mislil samo na cerkveno korist. Danes, ko je katoliška cerkev čim dalje bolj italijanska in nima naš narod v deželi, kjer prebiva papež, niti v cerkvi svojih pravic, da, ko se te pravice celo s pomočjo raznih Sirot-tijev zatirajo, nimamo mi prav nobenega povoda, agitirati med slovanskimi brati, za to italijansko cerkev in je največja sramota, če za to zlorabljamo celo imeni sv. Cirila m Metoda, ki sta bila sama v borbi z Rjmom, ko sta se borila za slovansko bogoslužje, in niti tistega, kar je že nezmotljivi papež potrdi'!, drugi — istotako nezmotljivi — niso priznali, in niti danes ne priznajo. Kajti slovansko bogoslužje bi danes ne smelo biti več vprašanje, ampak samo stvar nas samih, da ga uvedemo povsod, ako je naši duhovščini tudi na zunaj pokaže svojo odločnost in resnobo pri svojem delti. Zato naj bo viteška četa enotno uniformirana. Tako naj vitezi nastopajo pri vseh nacionalnih manifestacijah in tako naj sodelujejo pri vseh nacionalno-socialnih prireditvah. Viteška četa naj se ne smatra kot nekaka konkurenca Sokolu. NO ne misli niti najmanj tekmovati s kako že obstoječo nacionalno organizacijo. Iz prakse pa vemo, da so vsa dosedanja nacionalna udruženja le vžgojevalnica ali nekaka kovačnica nacionalistov. Ne sodelujejo pa aktivno pri dnevnih političnih dogodkih. Zato nam je za ohranitev močne edinstvene ter velike Jugoslavije danes potrebna ekstremno nacionalna organizacija, ki naj ji stalno lebdi pred očmi socialno pravična ureditev življenskegft položaja državljanov. V zunanjem svetu pa naj zbuja spoštovanje pred našo Jugoslavijo in po potrebi tudi strah pred njo in pred njenimi državljani, ki so odločni, da za obrambo svoje svobode in samostojnosti zagrabijo tudi po najradikalnejšem sredstvu — po ognju in meču. 0. R. na varno in plodonosno obrestovanje. kolikor ga namreč ne zaveseljačijo po barih itd. In groza, kake bogokletne stvari je pri tem govoril. Tako je rekel, da se je občni zbor delničarjev samo — potuhnil s svojo dividendo. Če hočeš doseči kake koncesije ali znižati rudarjem debele plače ali jih celo pošiljati k morju na dopust in v vile v penzijon, vendar ne smeš zavzeti, kakor kak bedak, bahaške taktike. Pokazati je treba siromaštvo, kakor to delajo vsi poklicni berači, po potrebi je potreba tudi milo zavijati glas in oči — nekaj se že doseže, ni vrag. Poleg tega pa sedaj tudi ni deviz na razpolago, da bi iznašali inozemski delničarji dividendo preko državne meje. Torej, kaj bi delničarji trenutno neugodne priiike ne spremenili v ugodno. Dividenda danes ali jutri, saj velik dobiček ne more ne skozi okno ne skozi vrata, kaj šele skozi ključavnice železnih kas, če mu tega gospodje ne dovolijo. Sicer pa dobičku ples-noba ne škoduje, narobe, kakor pri vinu je, ki se sčasoma Še omehča in na vrednosti pridobi. Sicer pa sam vrag znaj, ali je ta stari rudar ž dobro pokojnino gledal v njihove knjige? - Vse to je morala poslušati mehka duša starega rejenega rudarja debelega penzijona iz razkošne moderne vile. Propadla je dobrodelna akcija rejenih rudarjev za osirotele delničarje itd., ker je propadla hvaležnost za storjene dobrote, ker je propadla morala presitih rudarjev in se je že vsepovsod razširilo nevarno pohujšanje mehkužnega preobilja. In stari rejeni rudar mehke duše debelega penzijona iz razkošne moderne vile je paael na obraz pr#ed Križanim, na prsa se je trkal, grenke solze je pretakal in prosil za spreobrnitev grešnikov — in glej, prišla je Pravica. Kdor jo hoče videti, naj stopi v Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Kočevje in drugam, pa tudi pri delničarjih itd. naj se oglasi, in videl bo povsod rejene rudarje debelih plač in penzijonov v razkošnih modernih vilah poleg bednega delničarja. To sta veliki petek delničarjev in velika nedelja slovenskih rudarjev naše Trboveljske. na tem, da gre po poti sv. Cirila in Metoda. Tudi bi ne bilo — vsaj ne v naši državi — dveh praznikov — ako jim je za edinstvo. Kavno skupni praznik bi moral pokazati, kako nas ta dva apostola katolike in pravoslavne družita v eni krščanski veri — čeprav v dveh cerkvah — saj ti dve cerkvi se bosta tem bolj zbližali, čim bolj ju bo družilo -— bogoslužje v istem slovanskem jeziku. Tu je treba le nekaj tolerance in vprašanja se sama razrešujejo, z latinskim fanatizmom, ki je še politično pobarvan, pa ustvarjamo isti razdor, ki je vladal za časa sv. bratov med >tri-jezičniki« in Cirilovimi nazori o tem, da so pred Bogom vsi jeziki enakovredni in da naj vsak narod v svojem jeziku Boga časti. Praznik slovanskih blagovestnikov bi moral biti ‘vsako leto ne le manifestacija naše narodne misli, ki jo predstavljajo CM podružnice s svojimi kresovi, ampak vsenarodna manifestacija za oni ideal, za katerega sta sv. brata delala in živela, trpela in umirala. Znanstveno raziskavanje njiju dela in življenja nam jasno odkriva ta ideal, ki ga zahteva tudi današnja doba, da se uresniči v imenu naše narodne časti in svetega spomina obeh blagovestnikov. Žal, da je tudi v naši tako zvani narodni javnosti glede tega še toliko nejasnosti. Zato pravimo: ako slavimo praznik, slavimo ga v duhu in v resnici, ako nam gre za edinstvo, slavimo ga skupno in slavimo ga tako, da ga bo čutila in razumela naša mladina in vsa naša domovina, pa tudi onstran naših meja, da bodo narodi vedeli, da se zavedamo svojih pravic, snio narod, ki sta mu sv. Ciril in Metod že 1. 863. ustvarila slovansko cerkev in slovansko bogoslužje, ki naj postane zopet naša vsenarodna last in čast. Bistvo nacionalizma kakega naroda je stremljenje po politični in ekonomski samostojnosti svoje zemlje Trboveljska Po prazniku Z obhodov Cetie škofia Loka V nedeljo je imela Zveza bojevnikov« iz svetovne vojne tukaj veličasten tabor, ki se ga je udeležilo okoli 4000 borcev iz svetovnega požara. Mrki obrazi teli mož, ki so krvaveli na vseli bojnih poljanah za svojo in svojih otrok boljšo in lepšo bodočnost, so se razjasnili ob moških, kot jeklo trdih a pravičnih in poštenih besedah glavnega govorčka zvezinega podpredsednika g. Florjančiča. Zveza bojevnikov, ki je do danes tvorila tihi kader pozitivne sile države in naroda, je s teni dnem izrekla glasno obsodbo nad vse-x mi onimi voditelji naroda po osvobojenju, ki sp v teh 15 letih svobode iz osebnega koristoljubja in partizansko omejene zaslepljenosti priti rali državo na rob propada. Izrekla se je za edino odrešujočo tezo: Proč z vsemi voditelji vseh strank, nove može, novo delo! S tem je pridobil državotvorni val, ki zajema že vso državo, novo močno udarno silo. Narodna odbrana, ki je bila pred kratkim še osamljena pri svojem delu, pa močnega zaveznika. Rakek STRAŽAR OB MEJI Pred leti si je pridobil restavracijo na celjskem kolodvoru g. Walter Hobacher iz Maribora. Naš državljan je in bi mu privoščili, da bi uspeval. Ne moti nas, da je Nemec Po rojstvu in po vzgoji. Nikakor pa ne gre, da ■ie vpeljal na Rakeku, kjer si je tudi pridobil kolodvorsko restavracijo, svoj poseben način poslovanja. Tako zahteva od svojih nameščencev, ki hodijo okoli mednarodnih vlakov in Mopajo tudi v vlake, da samo nemški ponujajo prigrizke in pijačo. Doživeli smo, da je •nielo neko dekle, tamošnja domačinka, za n?s samo »Krainerwiirste« in »Schinkenbrot«, kranjskih klobas in kruha z gnjatjo pa ne. Nič ne rečemo; naj ponuja reči v nemščini tn francoščini, vendar pa mora biti naš jezik Prvi. Jako mučno je, da mora naš človek, ki Prihaja iz inozemstva, na domačih tleh čuti na.iprej in edino nemško besedo. Meja je moja. To morajo razumeti tudi ljudje iz Maribora. Trbovlje VSE ZA MALEGA ČLOVEKA! Če kdaj, je sedaj naš delavski trpin lahko srečen in miren. Vse se poti in trudi, vse se briga zanj in joče bridke solze nad njegovo kruto usodo. Ena resolucija sledi drugi, ena je lepša in odločnejša kot druga in vse hočejo kruha za prazne delavske želodce in zdravja za izsušene delavske obraze. Trboveljska je dobila samo radi delavstva večji delež pri dobavah državnim železnicam in je kvitirala ta svoj veliki uspeh s tem, da je vrgla še par sto delavcev na cesto. Čemu pa ne, saj se da zvišati delavna sila že zaposlenih delavcev. Delaj in nakoplji na dan toliko in toliko, sicer ubogi kapitalist ne bo shajal in bo pač odpustil še tebe! Ali ni tako morda prav? Zato se tudi prav nič ne mudi z raznimi ukrepi, ki bi naj pomagali našemu delavcu, ki naj bo vesel, da sploh še lahko živi in diha. Če bo sila res tako velika, da bo začela delavska para umirati, potem bo razdeljenih nekaj nakaznic za moko in fižol, morda še krompir in socialna skrb bo dobila javno priznanje. Kaj več? Gospodje delavci, bodite vendar pametni. V teh težkih časih ne gre, da se oglašate s svojimi zahtevami. Težka kriza ne dopušča, da bi se brigali še za vas, faktorji, ki izčrpavajo svoje možgane samo s širokimi državnimi in mednarodnimi problemi. In tudi ni tako hudo. Brezposelnost? Kaj še, saj imamo nekaj sitnih brezposelnih, to je res, toda glejte bogato Ameriko, tam jih je kar 17 milijonov. Če jih ni toliko, nič ne de, več jih je na vsak način kot pri nas in to je dovolj za naše in vaše pomirjenje. Inozemski nastavljenei pri nas? Pustite jih v miru, če nočete, da zapre tuja industrija svoja »Jugo«-podjetja in vam vrže pred noge one uboge dinarčke, ki si jih s trdim, poštenim in socialnim delom prigara v naši tako negostoljubni državi. Stanovanjska mizerija! Kje pa je? Saj je dovolj stanovanj in cene so tako zmerne, da boljša gospoda že kmalu ne bo našla več primerno dragih prostorov za reprezentativno prebivanje. Hišni gospodarji so tudi reveži, zlasti oni, ki so si nabavili hiše v dobi verižništva in inflacije. Pa bi verižili še vi, plebejci, potem bi lahko odirali vi druge, prav se vam godi. ko niste imeli dovolj brihtnih možganov in dovolj srečne roke. Imamo tudi specialiste za reševanje socialnih problemov, ki kar bruhajo iz sebe čudodelne recepte, ki si jih naj delavec polaga na izsušeni želodec, pa bo želodec poln! Nekoliko kregajo se sicer med seboj, ti specialisti, kajti, kolikor glav, toliko misli! In poleg tega pripada vsak tak specialist kaki posebni struji s posebnim programom. Ena ima marksistične, druga krščanske, tretja drugačne — socialne vidike, vsi so dobri, vsi zdravijo delavca in mu pomagajo s svojimi programi na drugi svet. In vsaka teh struj ima nekaj voditeljev, ki znajo tako nebeško lepo .govoriti na shodih in sestankih, da se stori delavcu milo, posebno če pomisli, da vzdržuje te voditelje on sam in da je domovina z delavskim želodcem vred rešena, če se njegov voditelj dokoplje po njegovih ramah in z njegovimi žulji do uglednega mesta. K tem specialistom za reševanje delavskih vprašanj je treba pt-išteti tudi naše domače upravne svetnike naših tujih podjetij. Vsa ta podjetja so nacionalizirana, v njih upravnih svetih imajo naši domači socialni in najbolj socialni upravni svetniki večino. Ne verjamete? Poglejte trgovski register pa boste videli, familijo naših domačih specijali-stov za nacionalizacijo delavske bede. Kako so prišli v upravne svete? Silno neradi se žrtvujejo, treba jim je vsiljevati tantijeme in dijete, če jih pa vzamejo jih takoj razdele med bedno delavstvo! In nihče ni šel prostovoljno v ta ali oni upravni svet! Eden je šel tja kot zaupnik vlade, drugi pa kot zaupnik bednega delavstva, ki ga vedno lahko išče, kadar ga rabi, pa ga po nesreči nikdar ne najde. Je revež vedno nujno zadržan po težkem delu za lajšanje bede in revščine, kako naj bo potem na razpolago še delavcu? Treba je tudi iskati vedno nova polja. Za udejstvovanje javne dobrotnosti, posebno sedaj, ko so denarni zavodi v krizi in nujno potrebujemo še nekaj starejših komisarjev in gerentov. Za taka mesto so dobri pred vsem taki, ki imajo sami denar v dotičnih zavodih, da ga lažje nadzirajo in vsaj malo prezračijo, da ne zaplesni. Oni potem tudi vedo, da se vodi politika varčevanja najboljše s tem, če pritržeš nekoliko plače malemu nastavljencu, da pa pustiš na 4K male uradnike po enega vodilnega uradnika, direktorja ali prokurista. In oni preskrbe za to, da se zmeče par uradnikov na cesto in nato nastavi nove in da se odpravi kulturna sramota kolektivnih pogodb! Take stvari ne spadajo v našo dobo! Zato proč z njimi med staro šaro! Ti mali človek pa, bodi miren in brez skrbi, če prej ne na onem svetu ti bo šlo dobro, tam boš ja ti lahko gostil druge, čeprav samo črve. ...A CESARJU, KAR JE CESARJEVEGA V Celju je mož svobodnega akademskega poklica, ki ima veselje z razmišljanjem, kako bi se zmazal pred davki. Poleg svojega posla ima še tik mesta hišo, a ko pride davkar, ti pa vse zataji, ničesar nima; še stroj, ki mu piše na njem uslužbenec, baje ni njegov. S hišo nima opravka, in kolo. s katerim se vozi, je baje last npkega dijaka. Kako bi neki bilo, ko bi vsi državljani tako delali? NAŠ ČLOVEK JE UBOG V Celju je za rekord brenkal po tamburici Rudolf Kovač, kovaški pomočnik brez posla, celih 107 ur. V nedeljo ob sedmih zvečer je nehal s svojim nehvaležnim poslom in sedaj ne ve, zakaj je tega treba bilo. Mladi mož je baje že tri leta brez dela in je že vse mogoče ]x>skusil, da bi obrnil pozornost na sebe. Po zimi se je kopal med snegom in ledom v Savinji, da si je nekoliko pomagal z darovi radovednežev. Potem je na drobno napisal kdo ve koliko tisoč besed na dopisnico, in sedaj je v kavarni pod kontrolo komisije prebrenkal 107 ur do onemoglosti. Dela in zaslužka pa menda le ne bo. Današnja doba nam je toliko vzela, a dala nam je rekorde in slavo za dan ali dva. In pa tujcev, ki našince povsod izpodrivajo. ZA KRIŽEMKLJUKO IN PROTI Naše Celjane je hudo razburilo dejstvo, da so začeli nastopati po ulicah in trgih mlajši ljudje, ki se prištevajo k narodni manjšini, s križemkljuko kot znakom, da hrepenijo za velikopoteznimi rezultati Hitlerjeve velenemške politike. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da nekateri zrelejši elementi, zlasti poslovni ljudje, obsojajo tako izzivanje. Ker imamo v manjšini dva tabora, se bo menda vendar dalo na primeren način napraviti red. ČEMU V TUJINO? Pri nas je še vedno razvada, dp dobro situirani ljudje rinejo v 'inozemstvo trosit denar. In baš v deželo, kjer nas najgrše gledajo. Pritoževati se naknadno zavoljo dogodkov in doživetij nima smisla; bolje je, sploh ne hoditi tja. * V Zagrebu, Ljubljani in drugod so nastale razne kreditne zadruge, ki so že na prvi pogled tako zasnovane, da ne more biti nobene prave koristi od njih. Vse brez izjeme so tako organizirane, da si morajo pristopajoči člani sami zbirati prispevke, da dobi potem redka bela vrana med njimi nekoč posojilo. Kedaj se to zgodi, to je v božjih rokah. Nič ni prav znano, kako garancijo nudijo ta podjetja članom za vplačani denar; pravila in določila so dokaj nejasna. V Celju so baje agenti, ki so sami morda brez izjeme pošteni ljudje, že nabrali nekoliko interesentov. Na vsak način je treba premisleka in opreznosti. Kajti znalo bi se kaki taki zadrugi zgoditi, da jo* doleti konec tistih drobnih zavarovalnic, ki so si po brezvestnih posredovalcih in svoji kaznivi velikopoteznosti začlanile celo ljudi, ki so se z eno nogo že sprehajali po pokopališču, potem pa prišle v pest oblasti. Čudno je to, da ti pride danes kdo in ti v hudih časih kredit ponuja, dočim si ga v dobrih starih časih moral v potu svojega obraza iskati in to često zaman. POHOD “ živi samo od naročnine Teharje pri Celju GLUCK AUF! Še po 14 letih naše svobode je na pročelju neke večje stavbe v skrajnem koncu Štor precej dobro ohranjen napis »Gliick auf!«; Ta stavba je last železarne in rudnika Štore. Merodajne činitelje pozivamo, da ta napis prej ko mogoče izgine, sicer se zna zgoditi^ da Vam naslikamo zraven še kljukaste križe... Nacionalisti iz fare. ZGODOVINSKI OSTANKI V gostilni Pišek visi v pivski sobi prekrasen spomin iz »Kriegs eajta«. Prestavite to sliko rajši v svoje privatno stanovanje, ker bi vam lahko kdo tako dragocenost iz gostilne ukradel. — V gostilni pod Teharskim klancem pa odstranite oni velikanski »Hier«, saj bo zadostovala tudi že tam naslikana roka. Isfi. Slatina Radenci VRTNA VESELICA V nedeljo 2. julija je priredila tukajšnja Nar. odbrana vrtno veselico. Bila je to prva prireditev N. o. pri nas in priznati se mora, da je uspela dobro vkljub temu, da se je agitiralo proti s strani raznih »malkontentov«. Pa tudi trganje plakatov ni dosti zaleglo, pač pa bi znala še koga zaboleti glava ... Tukaj smo tudi videli, kdo je za nas in kdo proti nam, kar je zelo važno. Da smo pogrešali marsikoga, ki se rad bije po svojili »narodnih« pršili, se razume samo ob sebi. Pa tudi Radgončanov iz narodnih vrst ni bilo, kar vzamemo 'do znanja in ravnanja ob priliki njihovih prireditev. Ob tej priliki se moramo zahvaliti vsem narodnim damam, ki so sodelovale in prispevale s pecivom. Posebna hvala pa gre prirediteljema gospodu Viktorju Šircu in Antonu Mihcu, ki sta vložila dosti časa in truda, da je prireditev tako dobro uspela. Hvala tudi sokolski godbi iz Radencev za lepo in neutrudljivo izvajanje. JEjubljančani 1 Oniladiiia Narodne Odbrane priredi v nedeljo, dne 9. julija 1938 akademije z družabnim večerom in plesom na Taboru Sodelovali bodo na tej akademiji naši mali umetniki »Trboveljski slavčki", ki se vračajo s turneje po Gorenjskem, in pevski zbor „Tabora“. Novost za Ljubljano pa bo narodni guslar Vukovič, ki nas bo seznanil s srbskimi narodnimi napevi SPORED: 1. Državna himna. 2. Pozdravni govor 8. „Tabor“, pevski zbor 4. Recitacija 5. Guslar 6. „Trboveljski slavčki", pevski zbor Ta pestri spored bo brez dvoma privabil na Tabor vso ljubljansko koncertno publiko Odbor Hočemo ljudi ravnih linij in neupognienih hrbtenic, hočemo vihre in borbel TEVTOBURŠKI HRAST! Celje, dne 5. julija 1933. Trden kot skala stoji naš tevtoburški hrast. Grom in peklo ne razmajeta njegovih korenin in ne vpogneta njegovega debla, kajti bil je presajen iz svete zemlje tevtoburških šum in njegove žile zajemajo od pamtiveka kristalno čist življenski sok. ... etschitschi, ... itschitschi, ...eugigg-i, itd. so pristna hrastovina. O tem ni dvoma! Vmes so sicer posamezne korenine, za sitne poznavalce dvomljivega porekla. In vendar! Je li mogoče, da bi imelo eno deblo korenine hrasta in lipe? Nikdar ne! Spomnimo se samo, kako se je presajalo mladiko tega drevesa oplojeno in posvečeno s srčno krvjo svete Germanije. Ne! Poreklo tevtoburškega hrasta nikdar ni bilo sporno, tevtoburški hrast ni in ne more biti bastard! Čujte in sodite sami. Pošten in skromen Janez Kanarčič je dobil cesarski list, zataknil si ga je za klobuk, objel svojo Micko, zavriskal, zapel, se pošteno napil in stopil v vojašnico. Tu so napravili iz njega že prvi dan od nog do glave cesarskega moža. Janez je dal slovo civilni obleki in dobil svojo številko. In številka je Janez ostal, dokler si ni vbil v Slavo, da so ga gospod župnik krstili za Johana in ne Janeza in da gospod šomašter ne Poznajo pravopisa, ker noben pošten Avstrijec ne piše »5« z eno črko._ Le-ta vsebuje vendar toliko skrivnosti, da jo morejo označiti najmanj štiri, torej »tsch«. Ko je Janez bamakal v nedeljo pero v svojo srčno kri in bapisal prvo pismo svoji Micki se je že podpisal Johan Kanartschitsch. Uboga Micka je dala svojo zadnjo šmarno petioo za mašo, ko je razvozljala ta gordijski vozel. Cez tri leta cesarske službe se je zaklju-.čila ta-le zgodba tako-le. Če je Janez ostal vsa ta tri leta brez sprememb pod vratom, se ie na Mickinem srcu prelevil zopet v poštenega Janeza Ka-narčiča. Na nekdanje gosposko ime ga je spominjala le še diploma na steni, ki jo ’’e prejel kot ostrostrelec. Če je Johan postal »kaprol« so bile redke tiste Micke, ki so napravile iz Johana zopet Janeza, četudi se jim je posrečilo spremeniti Kanartschitscha v — Kanarčiča. Johan Kanartschitsch pa, ki je postal »feldbebel« je pljunil na svojo rojstno vas, odtegnil se je njenemu vplivu in ostal Johan Kanartschitsch. Služil je cesarja 12 let v uniformi, stopil v državno službo, pozabil na Micko in vzel Marie, ki je služila pri ekscelenci ali pa par let kot natakarica ter zajemala kulturo pri mizah »plemenitega« naroda. Zgradila sta si gnezdo in valila ter pošiljala v svet mlade Kanartschitsche, opremljene s krstnimi listi s podčrtanimi »tsch«. In kadar je tak mladi Kanartschitsch prebral ime Kanarčič ga je obletavala zona pri tako oči-vidnem barbarskem pačenju plemenitega in čistokrvnega germanskega imena. Mladi Kanartschitsch je zavidal svojega prijatelja ... euscheg-a, ki je lahko zase in svoje potomce povdaril svojo pristno germansko kri še z enim »g« in postal »... euschegg«. S kakšno predpravico? Ni li njegov oče od vstopa v vojašnico do onega v zakon imel enake zasluge kot oče njegovega prijatelja? A mladi Kanartschitsch je še dobro odrezal. Mnogo več je moral pretrpeti sin nekega drugega, katerega ime v domači vasi ne konča niti na »č« niti na »k«. Dasi so se trudili vsi »feldbebelni« v polku da bi mu poplemenitili ime jim to ni uspelo. Mož je doslužil, a svojim otrokom ni mogel dati drugega imena kot ga je prejel od' svojih dedov. Dal pa jim je svojo, v cesarski službi poplemeniteno kri, ki jih je silila neprestano iz vrst plebejcev v vrste patricijev, kjer se je končno eden tudi zasidral kot enakovreden čistokrven patricij. Na zunaj je bil mož srečen. Izžareval je v svojo okolico svojo pristno germansko bit-nost, in si zgradil domače ognjišče, ^>b katerem je sanjal le o preteklosti in bodočnosti te olimpijske rase. Prav na dnu srca pa mu je glodal črv nezadovoljstva. Vsi znaki čiste germanske rase po najnovejšem Hitlerjevem kodeksu: višina, širina, teža telesa in posameznih njegovih delov (nohtov, las itd), barva kože, oči, las in nosu vse to ga ni motilo, če ni soglašalo do odtenkov. Bolelo ga je ime, tisto ime. ki ga ni mogel spremeniti niti njegovemu očetu niti njemu celo njegov predpostavljeni v cesarski vojski. A sveto pismo pravi: »Kdor išče, ta najde«! In tudi naš mož je končno našel, kar je iskal s toliko vztrajnostjo in hrepenenjem. Prišel je popotnik iz Bavarske in mu omenil v razgovoru, da dialekt njegove dežele vsebuje njegovemu priimku slično besedo ter mu navedel celo okraj, kjer je v rabi. Našega moža je popadla mrzlica, ki ga je tresla vse dotlej, dokler ni prejel iz Bavarske odgovor od župnijskega urada, kjer je zaprosil za točnejše podatke. Tisti dan je bilo pri stalnem omizju slavnostno razpoloženje. Odgovor se je glasil namreč tako-le: ... Res je, da je v našem okraju beseda kot se glasi Vaše ime z majhno spremembo že od pamtiveka v rabi. Iz matrike je tudi razvidno, da se je pred 600 leti izselila družina s takim imenom v tujino, žal, pa ni razvidno kam. Torej dokaz, neizpodbiten dokaz! Tevtoburški hrast in bastard njegove korenine so čistega porekla. ...itschitschi, ...etschitschi, ... euggi-gi triumfirajo, ker odslej je celo omizje rasno čisto, ni ga med njimi, ki bi imel senco barbarske krvi v svojih žilah. Res je sicer — in to vedo vsi —, da ima tudi ta član njihovega omizja najbližje sorodnike na Gorenjskem, da je tam v desetih vaseh to ime razširjeno kot plevel na zapuščenem polju, da ime samo brez vsakih sprememb v slovenščini opredeljuje pojm. A kaj vse to proti dejstvu, da se je pred 600 leti izselila neka družina s sličnim imenom iz Bavarske, sicer neznano kam, a kam pač drugam kot v rodni kraj tega moža. Tako je zopet ena izmed korenin tevtoburškega hrasta zajela trdna tla in njegova krona, ponosno kipeča v nebo se je razbohotila v žaru germanske rasne čistosti. V grobu pa se je obrnil star avstrijski feldbebel od sramu, ker si je leta in leta zaman belil glavo s popleinenitenjem nekega imena in sta ta problem tako enostavno rešila bavarski »globetroter« in prusaško točno vodena matrika bavarske župnije. Oj, tevtoburški hrast, hvala Ti! Truden potnik sem zašel v Tvojo senco. Legel sem in počil in Tvoja senca me je oplodila. Kadar me zopet zanese pot v Tvojo božanstveno bližino bom z naslado prisluškoval šelestju Tvojega listja in ovekovečil bom Tvojo zgodbo žitja in bitja, o drevo neba! Fitschverlitscliegggg. Nov napad na naše Primorje Že zadnjič smo priobčili dve uradni poštni znamki, ki jih je izdal Mussolini v ireden-listične svrhe, da si bo nekdaj prilastil naše Primorje. Danes prinašamo serijo takih znamk, v katerih se italijanski pohlep po naših lepih primorskih krajih še bolj zrcali. 0 tej stvari ne bomo mnogo debatirali. Naš odgovor bodi spodnji natečaj, ki ga razpisujejo Primorski akademiki. Vabimo tudi mi vse naše umetnike, da se tega natečaja udeleže. ev*#* E H mmt mm m sriAKts IH. S . ' J^.V . Klub jugoslovanskih primorskih akademikov v Ljubljani razpisuje natečaj za izdelavo serije peterih osnutkov poštnih znamk. Predstavljajo naj jugoslovanska mesta v Julijski Krajini: Trst, Gorico,’Reko in Pulj. Besedilo: ime mesta, kraljevina Jugoslavija in vrednost 0-25 Din, 075 Din. l-50 Din in 2-— Din. Z nacijonalnih vidikov apelira klub na naše umetnike, da se v polnem številu odzovejo razpisu, kljub temu, da ne razpisujemo nikakih nagrad. Rok za vlaganje je do prvega avgusta 1933. Izbrane osnutke bo predložil klub na pristojna mesta, v želji, da pridejo kot poštne znamke čim prej v promet. Klub Jugoslovanskih primorskih akademikov v Ljubljani, Gledališka ulica št. 12. Bregalnica Ona mladina, ki ni preživljala z nami velikih dogodkov 1. 1912 in 1913, bo le težko razumela, kaj je za nas pomenila Bregalnica. Zato je prav, da ob dvajsetletnici onih težkih dni koncem junija in v začetku julija pogledamo resnici še enkrat v oči. Že ob proslavi 20 letnice kumanovske bitke smo se spominjali, kako so balkanske zmage mahoma osvojile vsa naša srca, kako so nas oživile v obupnem položaju in kako so nam vlile novih nad in jasnih načrtov za našo bodočnost. Oni slavnostni pohod ob Vardarju, preko Kosova in Albanije do Drača in našega morja, proti Carigradu in Jedrenju, ki ga Jovan Skerlič, idejni vodja tedanje nacionalne mladine, imenuje »svetli dnevi« — je v teku šestih mesecev preobrazil zemljepis Balkana in postavil presenečeno Evropo pred dovršena dejstva. Bili smo že tako prebujeni, da smo se v polni meri zavedali važnosti teh dogodkov. Take stvari se v Ljubljani in naših rodoljubnih mestih niso mogle izvršiti brez primernih proslav po gostilnah in kavarnah, kjer smo lahko najbolj očitno kazali svoje navdušenje. Najprej smo se seveda morali naučiti balkanskih himen... Tako smo nenavadno . hitro znali »Onamo, onamo« in Šumi Marica«. Srbske himne »Bože pravde«, ki je danes naša državna himna in gotovo najlepša, še nismo znali. Zato smo peli: ;Što čutiš Srbine tužni...« S temi himnami smo spremljali slovanske zmage. Od Kumanova dalje je šlo nekaj časa vse v redu in vse tri himne so se čudovito ujemale. Naenkrat je nastala mala disonanca pri zavzetju Jedrenja. Nastal je spor. kdo je zavzel Jedrenje... Ali Bolgari ali srbske čete, ki so prišle s težko artilerijo Bolgarom na pomoč. Nam se je zdelo, da to ni tako važno, saj so vsi zavezniki in je glavna stvar, da je Jedrenje padlo... A tam doli ni bilo vseeno; po časopisih se je vodila prava borba, spor je zavzemal že nezavezniško obliko. 0 zaslugah težke srbske artilerije ni bilo dvoma... Pisalo se je, da so prišli Srbi Bolgarom na pomoč, dasi po pogodbi niso bili primorani, in da so jih Bolgari celo po strani gledali... Kakšno čudno zavezništvo! Ali niso morda v ozadju sovražne sile, ki bi rade motile slogo med zavezniki?... Gotovo... Saj smo vedeli, da je bolgarski kralj Viljemov prijatelj in da imajo v Bolgariji Nemci svojo besedo. Avstrijce smo itak poznali in smo vsak dan doživljali nove intrige proti Srbiji. Vkljub temu smo z vsemi tremi himnami pozdravljali padec Jedrenja. Oni, ki so imeli malo bolj odprte oči in so vkljub navdušenju znali še kritično gledati, so se začeli bati za — slovansko slogo. Tudi niso tajili, da so doživeli Bolgari na Čataldži in na Galipoljskem polo- toku — neuspehe... Mi pa smo mislili, da bonosno trdila: Mi orjemo! Takih mušic precej orje na slovenski kulturni njivi, sledu za njimi pa ne bo, kvečjemu kaka pikica na volovem rogu. G. dr. Breznik pa je dostojen Človek in se je v svoji omembi novinarjev držal le predmeta, t. j. novinarske slovenščine. On trdi, da je novinarski jezik po kakovosti najslabši, po vplivu pa najmočnejši. Na to mu je treba odgovoriti: Kar imamo, kar smo dobili iz ljudstva in kar nam je dala šola, to imamo. Največji križ pa nam je pravopis, v katerem sam dr. Breznik ni dosleden in ki se često križa z raznimi brusi in rešeti. Pišemo jezik, ki ima prevladujoč položaj v našem javnem življenju. Če bi pisali, kakor piše g. profesor Sovrč bi nas morda razumel Štajerc, nikakor pa ne Ljubljanka. Priznanje g. Brezniku pa gre vsekakor: Dal je vsem pišočim pomagalo velike vrednosti. Zakaj tedaj tak naslov našega članka? Zato, ker piše dr. Breznik v »Dom in Svetu« to-le: »Časniki nam rešujejo vprašanje slovenskega jezika v smislu starih Ilircev, ki so želeli, naj bi se slovenščina polagoma opuščala in nadomestila s srbo-hrvaščino. Niso si mislili stari Ilirci, da bodo njih želje uresničevali časnikarji in da bodo dosegli mnogo tega, o čemer so oni sanjali. Vsako desetletje izgubimo nekaj slovenskih besed in jih nadomestimo s srbo-hrvaškimi ali tistimi ruskimi in češkimi, ki si jih je izposodila srbo-hrva-ščina. To se godi podzavestno, brez vidnega prehoda, tako da izobraženec misli, da govori slovensko, v resnici pa rabi srbo-hrvatske besede... Časnikarski jezik je vodilni jezik v slovstvu. Boj proti njemu je brezprideij in nič ne ustavi njegovega vpliva.« Tedaj, prišel je, da graja, pa je izrekel lepo pohvalo. Vkljub temu se slovenski novinar prestraši, ko čuje, da izgubljamo naše domače besede. Toda kamen mu odvali od srca sam dr. Breznik, ko našteva, kake besede smo izgubili in prevzeli na mestu njih srbo-hrvatske. Izgubili smo n. pr. besedo zasluženje in si izposodili srbo-hrvatski izraz zasluga’ Profesor navaja še cel kup takih izgub, vsak neprofesor — in slovensko ljudstvo tvorijo po pretežni večini ravno taki ljudje, — bo vedel, da je ta izguba enaka ničli. Zato bo še nadalje izgubljal take besede, saj ve, da glagolnik zasluženje nikoli ni izgubljen, dokler imamo glagol, iz katerega se lahko tvori. Ako dr. Breznik jadikuje sedaj nad novinarsko slovenščino, ko tvorijo kader še ljudje stare šole, mu ne želimo doživeti kot jezikoslovcu onih časov, ko bo nastopilo novo po-kolenje. Znano je, da to menda sploh ne zna slovenski, ako se smemo zanesti na izjave profesorjev, srbo-hrvatski pa bodo znali vsi. Dobiček vojaške službe bo v tem času zbližal novinarje s čitatelji, dr -1 bodo bližje nego so si sedaj. In podzavestna evolucija bo šla zmagovito svojo pot, kakor je šla ves čas vkljub jadikovanju slovenoborcev. Boj proti prirodnemu razvoju je brezpriden, in nič ne ustavi njegovega vpliva, da ponovimo mutatis mutandis ugotovitev g. dr. Breznika. Še za nekaj moramo biti hvaležni gospodu dr. Brezniku. S svojo izredno pridnostjo je moral prebrskati cele gore plesnivega tiskanega papirja, da je sodobnikom dokazal, kako malenkostna muha-enodnevnica je današnje slovenoborsko pikolovstvo. Vsi naši najboljši možje so zavestno delovali za jugoslovansko jezikoslovno edinstvo. Zato ima ta razvoj že častno tradicijo, ki je slovenobor-stvo nikoli ne bo imelo. Poglavje o Josipu Jurčiču naj si prečita Josip Vidmar, ki pravi v »Sodobnosti«: slovenstvo je moralen problem. Odreči bo moral romanopiscu Jurčiču in sotvoreu slovenskega jezika vsako moralo, tak ognjevit Jugoslovan je bil ta vzgledni novinar. Za ceno jezika in za ceno vse namišljene naše samoniklosti je bil pripravljen takoj na integralno jugoslovansko edinstvo. Vidmar pa členka o moralnem problemu, ko je vendar samo problem, ali očuvamo. to zemljico Slovanstvu ali pa se potopimo v tujem morju. Epizoda slovenoborstva bo v naši zgodovini zabeležena kot jalov poskus psevdopisateljev, da vtaknejo šibko nožico med kolesa drvečega stroja evolucije. Na periferiji duha se opotekajoča Sodobnosti bo edini ostanek bedaste borbe. Škoda dr. Breznika, da je zagazil v ta krog. Škoda njegovega tarnanja, ko vse njegove ugotovitve dokazujejo ravno nasprotno. Z nenevarnem naročnine nničn|ete »POfliD “! Odgovorni urednik Miroslav Mateli*. — Itdaja za Narodno obrambno tiskorno ladrugo, r. *. * o. z., Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani.