Janez Orešnik
Filozofska fakulteta v Ljubljani
REČNO IME LAIBACH »LJUBLJANICA«
Izvor rečnega imena Laibach »Ljubljanica« je že dolgo sporen.' Glavna težava je, da sel po absolutni kronologiji nemških glasoslovnih zakonov dvoglasnika ai ne da izpeljati iz! ustreznega glasovja v besedi Ljubljana: v 12. stoletju ai še ne more biti iz oi. Zato je Kranz-1 mayer imeni ločil in predložil za Laibach povsem nemško etimologijo: laib- »pustiti (kotS ostanek)« in -ach »voda« naj bi dalo Laibach »zastajajoče vodovje«.^ Etimološko ločitev? besed Laibach in Ljubljana je sprejel Ramovš, zavrnili pa Kelemina, Bezlaj in Grad.^ Ke-lemina je skušal rešiti zvezo imen z domnevo, da je prišlo v nemščini ljubljanjskega mestnega okolja do razvoja oi v ai že v 1. polovici 12. stoletja." Bezlaj je premišljeval, ali ni »nemški -ai v Laibach samo substitucija za neznani starejši slovenski refleks.«' Grad je glede razvoja oi v ai previdno pritegnil Kelemini, omenil pa tudi možnost, da je oi v imenu Laibach prešel v ai z asimilacijo na daljavo, pod vplivom a-ja v sledečem zlogu besede.*
Dodajam še svojo podmeno o izvoru imena Laibach. Nemščina je prevzela slovensko obliko in jo po svojih glasoslovnih zakonih razvila do loib- (ali do inačice z vokalizmom na kaki starejši stopnji kot oi) + nekega eno- ali dvozložnega X, ki ni bliže določljiv (saj ni enotnega mnenja o prvotnem pokorenskem delu slovenskega imena). Nato je delovala v nemščini ljudska etimologija (kot pogosto ob prevzemu imena iz narečja v knjižni jezik ali ko ime prvič zapišejo). Zgodilo se je dvoje, mogoče ne hkrati: 1) X so nadomestih z -ach, značilnim za gornjenemška vodna imena, in 2) nerazumljivi loib- (ali kako njegovo pred-stopnjo) so osmislih v/aib- »pustiti (kot ostanek)«. Nastal je pomen »zastajajoče vodovje«, primerno poimenovanje poplavne reke.
Moja podmena ima nekaj dobrih strani:
1) Nemško ime Ljubljanice izvaja iz slovenskega.
2) Nima kronoloških težav z razvojem oi v ai.
3) Pojasnjuje, zakaj vsebujejo najstarejši zapisi imena Laibach^ pisavi ai in ei, s katerima se od 11./12. stoletja v bavarskih besedilih označevaU nadaljevanje germanskega dvoglasnika 'ai.* Namreč ker vsebuje vstavljeni koren laib- germaiiski 'ai.
4) Pojasnjuje, zakaj samostalnik Laib-ach v nemščini ni izpričan kot občno ime: ker je enkratna stvaritev ljudske etimologije.
' Zgodovino problema do 1953 je strnil v svoji knjigi Slovenska vodna imena I, 1956, str. 349 in nasl. F. Bezlaj. - V pričujočem članku so omenjeni samo novejši prispevki.
^ E. Kranzmayer, Caiinthia 1933, str. 39. - Lessiak-Kranzmayer, Die Mundart von laxz, 1944, str. 28, 105, 108. ' F. Ramovš, Zgodovinski časopis VI-VII, 1953, str. 157. - J. Kelemina, Razprave SAZU, razred za filološke in literarne vede, 1950, str. 105. - F. Bezlaj, Slavistična revija V-VII, 1954, str. 378. - A. Grad, SlavisUčna revija 28, 1980, str. 54.
J. Kelemina, navedeno mesto. ' F. Bezlaj, navedeno delo, str. 382. ' A. Grad, navedeno delo, str. 60-61.
' Stari zapisi na primer pri F. Bezlaju, navedeno delo, str. 378.
' Braune-Eggers, Allhochdeutsche Grammatik, 13. izdaja, 1975, str. 44-45.
98