Poštnina platana v gotovini
ILUSTROVANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO
Cena 2 din
DRUŽINSKI TEDNIK
življenje je kakor obleka: kadar se umaže, jo osnažiš; kadar se strga, jo zašiješ — oblečen ostaneš pa vendarle, kakor moreš in znaš. , , Honore de Balzac (1799—1850)	L el« IX. 1	Ljul	[>1	Jana, 6. maja 1	937 ši*N. 18	Doms: „Obtožujem svojega moža!” Gl. stran 3
	»DRUŽINSKI TEDNIK« izha]a vsak četrtek. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Tel. Št. 33-32. Poštni predal št. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani št. 15.393. — NAROČNINA: V« leta 20 din, */* leta 40 din, 1 leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 21 /2 dolarja. Naročnino je treba plačati vnaprej. — ROKOPISOV ne vračamo, netrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 din znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 mm) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. Notice: vsaka beseda din 2.—. Malt oglasi: vsaka beseda din 0.50. Oglasni davek povsod še posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust.					
						
6b snateuHslcefn ,dnevu
Neka pravljica pripoveduje, kako je hudobni sin iztrgal svoji lastni tna teri srce iz prsi in bežeč z njenim še toplim, krvavečim srcem v roki, se je na potu spotaknil, padel in se močno pobil. A materino, v poslednjih utripih bijoče srce je še tedaj mislilo le na sina, v strahu je vztrepetalo in ga pomilovalo: »Ubogi sin, ali te hudo boli?«
In v sinovo zakrknjeno srce je padla kaplja spoznanja, ganilo ga je to velikodušno, nesebično, samo-pozabljajoče materinsko srce, šel je vase in se spreobrnil.
Ali se ne obnavlja smisel te pravljice v neštetih variantah tudi še dandanes ?
Ali nam ne pripoveduje pestro razgibano življenje resničnih romanov o dobrih materah, kakor nam jih najboljša pravljica ne zna povedati?
V tujino odhaja sin.
Zdravih rok, vedre duše, ves prepojen z visokoletečimi mulami, poln kipeče, vesele mladosti ne mara več poslušati zastarele materinske nauke, ne mara več njene skrbne nege in ljubezni. Kajti on vse bolje pozna svet in hoče se mu prostosti, širokega razmaha, smeha in mladih lic, ki ga ne bodo spominjala materinega razo-, ranega čela, njenih večnih ■skrbi, njenih zapovedi in prepovedi.
V silni bolečini se mati odtrga od svojega ljubljenca, kljub žalosti mu Uesebično želeč, da najde — čeprav brez nje -— v prostranem svetu sreče; bogastva, ljubezni. V dolgih nočeh brez spanca krvavi njeno materinsko srce ob misli na otroka in je pripravljeno v svoji osamljenosti čakati leta ih, leta z nezmanjšano silo ljubezni na n j egovo vrni lev.
In leta teko!
Vrača se sin v tiho materino zatišje obupan, uničen!
Bleščeči svet tam zunaj je bil le, varljiv videz, mrzel nestvor brez srca ' in usmiljenja. Ni mu dal ne dela, ne Veselja, ne ljubezni. Prav do tal ga je uklonil in ubil v njem vso voljo, strl vse imčrte.
Le ena sama misel ga je v vsem tem neuspehu še priklepala na borno življenje: zavest, da živi na vsem božjem svetu eno samo bitje, nad katerim se ni in se ne bo nikoli razočaral, bitje, ki ga je vsak hip pripravljeno sprejeti in ga kakor malega otroka priviti na ljubeče srce.
To bitje je njegova mati.
Pol bolečine je pozabljeno, pol rane zaceljeno, ko potegne drobna, vela, od dela zgrbljena materina roka po njegovem čelu:
»Ali hudo boli, sin?«
»Boli, boli, mati, ti draga, edina... a kaj, da si mi le še ti ostala zvesta!« ----------
Zvabil je hčerico svet, ki ga je videla vsega v rožnati barvi svoje mladosti. Zvabil jo je proč iz materinega skrbečega varstva in jo kot pohojen, uničen cvet spet vrgel od sebe.
Kam. naj se zateče reva? Kalcor presekana je pot pred njo, za njo jm Im,žejo s prsti in jo zasmehujejo tisti, ki so jo prej s sladkimi besedami vabili.
‘Kakor drobna lučka v temo, talco se jtritijHi njena žalostna misel do zavesti, da ima vendar še mater, Ici jo bo morda razumela!
V razoranem, od starosti in skrbi zarodi pokvarjene hčere upadlem materinem licu leži bridkost, v izjokanih očeh grenak očitek, na izsušenih ustnicah je pa pripravljena stroga beseda.
Ko pa mati vidi., kako prihaja njen otrok skesan, obujmn, do smrti potrt, P v mehki materinski dobroti zasije stari obraz. Kakor bi mignil, je vse Pozabljeno, vse odpuščeno.
In njene dobre roke negujejo, ozdravljajo!
In njene tople besede so balzam, Ici se narahlo dotika bolečine:
*Boli, ljubo dete?«
»Boli, boli, a vse bo dobro, ko sem l‘ri tebi, ti najboljša, najdražja!-----
^ Mi. ne pomeni že samo pojmovanje ‘esede »mati« žrtev žene, ki postavil svoje, telo in svojo dušo v službo ™vih življenj, ki se skrivnostno po-v njenem naročju, srkajo nje-o km, rasejo ob njej in dobivajo od le pogum in sposobnost za življenje?
Nadaljevanje n* 3. strani
Razgled po svetu
Tudi na Japonskem
ne rastejo drevesa do neba: poraz vojne stranke pri volitvah.
Španija postaja druga Belgija
V Ljubljani, 5. maja.
V petek, 30. aprila so imeli na Japonskem; volitve. Vlada se ni mogla sporazumeti s parlamentom, zato je bila državni zbor razpustila, meneč, da bo pri novih volitvah zbrala potrebno ji večino in da bo stare, vsaj kolikor toliko parlamentarno misleče stranke odrinila v kot. Zgodilo se je pa narobe: nove. vladne strančice so doživele klavrn polom, obe najmočnejši stranki, konservativna in liberalna, sta; ostali neokrnjeni, socialistična stranka, čeprav, še zelo neznatna, je pa poskočila kar za 100"/,,!
Zaradi tega sicer ne bo krize tokijske vlade — na Japonskem pojmujejo parlamentarizem nekoliko drugače kakor ha zahodu; parlament je tam le bolj nekaka zunanja dekoracija, podobno kakor je bil na primer nemški državni zbor pod Bismarckom — brez posledic pa te volitve vendarle ne bodo. Narod je vladno politiko obsodil; glasovala je sicer komaj polovica volilnih upravičencev, toda tisti, ki so ostali doma, najbrže niso vladinovci. Volilci so se izrekli zoper sedanjo japonsko politiko, ki žrtvuje vojnemu molohu do malega pol narodnih dohodkov; izrekli* so se zoper japonske pustolovščine na Kitajskem; izrekli so se za prijateljsko sožitje s sosedi.
Zato ni izključeno, da se bo japonska zunanja politika začela spet približevati zahodnim državam in se bo nemara celo sprijaznila z razmerami na Kitajskem; že zato — domnevajo v teh stvareh navadno prav dobro informirani Angleži — ker se Kitajci čedalje bolj postavljajo na lastne noge in Japonci že lep čas ne nabirajo več pod kitajskim zidom poceni • vojaških lovorik; narobe!
Japonska vojaška politika je lok prenapenjala. Japonci so sicer danes do zob oborožen narod, a kaj, ko so njihovi sosedje tudi! Z orožjem bodo torej težko kaj opravili. Japonci to vedo; tudi tega se zavedajo, da so najugodnejši trenutek (za napad na Rusijo) že zamudili. Zato bodo skušali svojo zunanjo politiko preurediti na miroljubnejši podlagi. Ni ga namreč naroda, ki bi bil bolj kakor japonski odvisen od zunanjega sveta. Japonec je veleinteligenten, skromen, žilav, potrpežljiv — a kaj mu vse to po-
1. maja so v Berlinu odprli razstavo pod naslovom »Dajte mi štiri leta časa!« Na sliki: Kancler Hitler sl ogleduje razstavni oddelek vojnega ministrstva
maga, ko ima njegova domovina premalo surovin in premalo denarja, da bi se mogla razviti! Surovine ima Kitajska, denar imata Anglija in Združene države: treba se bo hočeš nočeš z njima sporazumeti, ko je pa vojaška politika pripeljala narod v zagato, iz katere skoraj ni bilo več izhoda.
Kako bodo Japonci notranjo krizo rešili, ta trenutek morda še sami prav ne vedo; kakšna posebna presenečenja nam pa najbrže ne kaže pričakovati. Važnejše jfe to, da bo po porazu japonske vojaške stranke napetost na Daljnem vzhodu popustila. Z drugimi
Po zavzetju Eibarja na baskovski fronti: od nacionalističnega obstreljevanja ni niti ena hiša ostala cela.
besedami: večni zublji vzhodnoazijskega ognjišča bi se utegnili nekoliko poleči.
če ne bodo petkove volitve rodile nobenega drugega uspeha, jim smemo biti že samo za tega edinega hvaležni.
Mučenistvo baskovskega naroda
Ko so Nemci vdrli leta 1914, čez belgijske meje, ni bil njihov namen samo to, da pridejo Francozom za hrbet; zahotelo se jim je tudi belgijskih naravnih bogastev in dostopa na obrežje Rokavskega preliva, kjer bi postali mejaši Velike Britanije. Baš strah pred tem mejaštvom jih je tudi pokopal: zgolj iz tega strahu je šla Anglija v vojno.
Leta 1937 se zgodovina ponavlja. To pot so žrtve nemškega pohlepa španski Baski.
če smemo verjeti zgodovinarjem, je baskovski narod eden izmed najstarejših ,v Evropi, morda sploh najstarejši. Danes šteje okoli 750.000 duš, med njimi kakih 200.000 na francoski strani Pirenejev, dobrega pol milijona jih pa živi na španskem, V Bilbau in okolici imajo velike plavže; baskovsko železo je med najboljšimi v Evropi. Baski so na glasu vernega katoliškega naroda. Ekstremne stranke pri njih niso doma, tem bolj sta pa vko-reninjeni zdrava, na stoletnih tradicijah temelječa demokracija in svobo-doljubnost. V vseh dosedanjih državljanskih vojnah so se Baski znali ubraniti španskih tlačiteljev in so si do danes ohranili svojo nacionalno samobitnost v okviru španske monarhije in republike.
Po tem uvodu bomo laže razumeli dogodke prejšnjega torka.
Naš zemljevid kaže, kako je približno potekala fronta pred začetkom nove Molove ofenzive proti Bilbau. To pot je nacionalistični general hotel po vsaki ceni streti baskovski odpor; saj se je že cele štiri tedne vzlio
ogromni tehnični in številčni premoči zaman zaletaval v hrabrega nasprotnika, tako da so celo nacionalisti sami začeli dvomiti o njegovih vojaških sposobnostih.
česar ni zmogel strateški genij Francovega generala, so zmogle bombe nemških letal.
Po' peklenskem bombardiranju baskovskih postojank z vsemi mogočimi bombami in granatami (največ z vži-galnimi) se je baskovska fronta zamajala. Padel je Durango, padel je Eibar. Mola je že napovedal padec Bilbaa, v nacionalističnem taboru je zavladalo veselje.
Toda Baski so žilav narod in prodiranje francovcev ni šlo tako hitro izpod nog, kakor je Mola obljubljal; da, jelo se je celo že ustavljati. Komaj so nemški bombniki izginili, se je pokazalo, da sta nasprotnika spet enakovredna.	»
Ta zastoj je šel generalu Moli silno do živega; ni čudo, saj so ga dogodki vnovič postavili na laž! Togotno je tedaj oznanil po radiu:
»Izbrisali bomo Bilbao z obličja zemlje in njegovo golo in zapuščeno prizorišče bo vzelo Angležem veselje, da bi podpirali baskovske boljševike proti naši volji. (Mola je meril na angleške trgovske ladje, ki so se upale pripeljati živež v blokirani Bilbao. Op. ured.) Uničiti moramo prestolnico odpadniškega naroda, ki se predrzne postavljati po robu nepremagljivi nacionalni ideji.«
■(Tekst preveden po angleškem poročilu časopisne agencije British United Press.)
Nekaj ur preden je general Mola govoril te zgodovinske besede, so nemški bombniki porušili do tal baskovsko zgodovinsko mesteče Guernico. Takrat, ko je Mola grozil Bilbau z istim razdejanjem, kakor ga je doživela nesrečna Guernica, svetovna javnost še ni utegnila reagirati na nemško vandalstvo; takrat Mola še ni vedel, kakšen vihar ogorčenja bo vzdignilo barbarstvo rajhovskih bombnikov. Drugače bi si bil morda rajši jezik odgriznil, kakor da bi izrekel take besede. Kajti i njimi je sam postavil na laž svoje prijatelje Nemce, ki še danes ogorčeno taje, da bi bili oni vpepelili Guernico in pomorili njeno nedolžno civilno prebivalstvo; po njihovem so namreč to grozodejstvo zagrešile »rdeče tolpe hudodelca Aguirra«. (Aguirre je katoliški prezident baskovske republike.)
Leta 1914. se je Belgija predrznila postaviti nemškemu imperializmu po robu: to jo je stalo njena cvetoča mesta, ki so jih razrušili nemški topovi. Leta 1937 Baski niso marali skleniti posebni mir s Francom, kakor jim je pred šestimi tedni predlagal neki zaupnik nemške (!) vlade v Pa-
rizu: »Prav,« je rekel tedaj Nemec, »bomo pa drugače prišli do Bilbaa.«
.Drugače' pomeni očitno po metodi, ki se je pretekli torek obnesla pri Guernici. Kakšna je ta metoda? Dajmo besedo Noelu Monksu, posebnemu
h^Go/f po/i BisC
Bčmo
ALGO RTA LAB AREN AS lQ#ru6ALEr£
mMACALDO
ONO. GUERNICA
BILBAO
momrn
MtOir
'ORIB!ETA
zftMUA.
DURANSujkr^^^/^i EL0RR10*
CEANUR?-^
AMURR/0
CNANDIANO:-. '.v •' •
r. : US/DE A
Zemljevid Bilbaa in okolice pred začetkom sedanje Molove ofenzive
dopisniku Nemcem naklonjenega ,Pa-ris-Soira‘:
»Dosti grozot sem že doživel na španskem teh šest mesecev, toda straliotnejše od razdejanja Guernice, nekdanje baskovske prestolnice, ne pomnim... Med bombami, vrženimi iz tujih bombnih letal, ki so v službi generala Franca, jih je bilo svojih tisoč vžigalnih, kakih sto pa letalskih torpedov... še pred 24 urami je bilo to ljubko lO.OOOglavo mestece ponos baskovske dežele. Guernica je za Baske slično kakor Westminster za Angleže in Reims ali Versailles za Francoze. Celih 500 let je bilo to mesto sedež baskovske vlade... Zdaj je ostalo nedotaknjeno eno samo poslopje v njem... stari parlament...« — Vse drugo se je porušilo ali zgorelo. čloJ veških žrtev je več tisoč, med njimi okoli 800 mrtvih.
Poročevalec konservativnega, bolj Francu kakor republikancem naklonjenega .Timesa* pravi, da so Gtier-nico bombardirala nemška' letala tipov Junkers- in Heinkel. »Razdejanje Guernice' riima para v vsej vojni zgodovini,« ugotavlja ,Times*, »kajti mestece ni bilo nikak vojaški objekt.«
In naposled: sam poročevalec Reuterja, najbolj nepristranske časopisne agencije na svetu, je brzojavil, v London: »Na lastne oči sem videl. medi bombardiranjem celo vrsto letal, Id sem jih na prvi pogled spoznal za nemška.«
Nemci kljub temu trdovratno taje. Po njihovem zatrjevanju so Guernico prav tako kakor Durango uničile .rdeče tolpe* — čeprav, je »ves Durango poln bombnih jam, čeprav so na vseh njegovih cerkvah strehe preluknjane, čeprav so na razvalinah mesteca pobrali 200 mrtvih, med njimi 14 nun, ki so jih požele letalske strojnice, ko so tekle čez samostanski vrt...« (.Times*)
Nemce je danes sram lastnega divjanja, zato taje. Toda nihče ne more
Nadaljevanje na 5. strani v S. stolpcu
i i '	✓
— * <
		
Italijanski zunanji minister grof Cia nico Tirano. Na sliki: grof C
no je te dni obiskal albansko prestol* lano pri obhodu častne čete
na&iA
Nevšečnosti mariborskih zdravnikov
Mlada mariborska dama toži zdravnika zaradi odprave plodu — proti njeni volji. Neki drugi mariborski zdravnik bo pa moral plačati 100.000 dinarjev, ker je prepozno prišel na razpravo
Ljubljana, dne 5. maja.
Mariborsko državno tožilstvo je do-| bilo ovadbo neke ugledne mlade Mari-t borčanke proti zdravniku dr. Zdenku I Matjašiču, češ da je izvršil nad njo t splav, čeprav tega ni želela.
Lepa in mlada dama je bila zaljubljena v premožnega Mariborčana. Po-t sledice njune ljubezni so se kmalu [ pokazale: mlada dama se je začutila ; mater. Bogati Mariborčan je svoji prijateljici prigovarjal k splavu, toda
Za prispevek v tej rubriki
plačamo 20 din
Muti in otrok
Preteklo nedeljo me je pot zanesla »kozi prijazno vasico B... Gredoč mirno gostilne sem stopila po cigarete.
Za neko mizo je sedela družba mož in. fantov, za drugo pa tuja ženska za-', nemarjene zunanjosti in zabuhlegat ona se ni dala pregovoriti. Ko je vi-I obraza, poleg nje pa trileten deček.i del, da tako nič ne opravi, ji je pred-tmgelskega obrazka in zlatih kodrov. 1 lagal, naj se da pregledati zdravniku, Že močno vinjena mati je sinčka na- j tla bo vsaj za gotovo vedel, ali je res pojila, da je revše obležalo nezavest-jv blagoslovljenem stanju ali ne. In no, in potem dejala: tVes dan nisva ? dekle je na to pristalo. dobila nič jesti, zato se ga je takot V ovadbi na državno tožilstvo je prijelo.«.	_	Š	mlada dama napisala, da se je res
Ženska torej prosjači, pa nima za i dala pregledati zdravniku dr. Zdenku malo mleka in kruha, za alkohol pa* Matjašiču, da je pa koj po pregledu tmu. Ali je čudno, če živimo v dobit tutila bolečine, ki si jih ni znala po-pijuncev, delomržnežev in zločincev,*jasniti. Zato se je obrnila do drugega ko pije dete alkohol tako rekoč že ir* zdravnika dr. Benčine in ta je baje materinih prsi?	Opazovalka ♦ugotovil izvršitev splava. Mlada dama
* in dr. Benčina sta nato vložila na Tujski promet	2	državno tožilstvo ovadbo proti dr. Ma-
♦ tjašiču zaradi odprave plodu.
Tole se je nedavno zgodilo na viški? V Mariboru je dogodek zbudil veli-mitnici. Francoski avto iz Pariza, v* ko in razumljivo senzacijo, in vsi z katerem je bil višji uradnik s svojo« veliko napetostjo pričakujejo razplet ženo in šoferjem, je vozil v mesto.?
Šofer je prezrl znak mitničarja in je? vozil dalje. Mitničar je sedel na kolo
te nevsakdanje senzacije, ko je zdravnik na željo svojega prijatelja, a proti volji njegove prijateljice izvršil nad njo splav.
Zamujene minute, ki stanejo 100.000 dinarjev
Neki drugi mariborski zdravnik je imel pa drugačno smolo. Njegova bivša prijateljica je vložila proti njemu tožbo za plačilo odškodnine v znesku 100.000 dinarjev. Razprava se je vršila v Celju in zdravnik in njegov odvetnik sta se pripeljala iz Maribora z avtomobilom.
Ali je imel avto pokvaro, ali se je med potjo kaj drugega zgodilo, ne vemo; gotovo je le to, da sta se v Celje pripeljala z majhno zamudo. Le za nekaj minut sta prišla prepozno, a dovolj, da je sodnik medtem zdravnika obsodil in contumaciam (v odsotnosti) na plačilo 100.000 dinarjev.
Proti zamudnostni obsodbi ni pravnega zdravila. Zdravnik bo moral odriniti 100 jurjev in vse njegovo in njegovega odvetnika izgovarjanje ne bo nič zaleglo.
Ta mala a draga zamuda nekaj minut nas uči, da je vožnja z avtom resda gosposka in imenitna, cenejša od plebejskega vlaka pa še zdaleč ne.
in ustavil avto kakih 100 m od mitnice. Potniki so morali odpreti in raz-] kazati vse kovčege. Po kratki zamudi J »o se odpeljali.
Kakšne vtise bo prinesel ta gospodi V domovino? Pač lepa propagandah na eni strani izdajamo velike denarje] za tujski promet, vse to pa pokvari < tak na videz neznaten, v resnici pa le] prepomemben dogodek.	P.	R.
Potreba ali požrešnost?
Nedavno je oblast prepovedala vstop in pobiranje raztresenega premoga na prostem tiru, tako zvanem »štoglajzu«. Kot vsakodnevna priča vseh mogočih tamkajšnjih dogodkov bom navedel samo dva primera, iz katerih naj potem cenjeni bralci sami odgovore na naslovno vprašanje.
Neka družina štirih ljudi, dveh odraslih in dveh otrok, vsi pa brez za-?
■ Umrl je Matej Hubad, oče slovenske pesmi in pionir slovenske glasbene uinelnosli. Pokopali 60 ga z velikimi častmi. Od pokojnika so se poslovili z izbranimi govori predsednik Glasbene Matice podžupan dr. Vladimir Ravnihar, zastopnik zagrebške Akademije znanosti ia umetnosti dr. Božidar ftirola, rektor zagrebške Glasbene akademije, Skladatelj Lhodka, pesnik Oton Župančič, predstavnik Hubadove župe in zastopnik Jugoslovanske pevske zveze dr. A. Švigelj in predsednik pevskega zbora Glasbene Matice Silvan Pečenko. Pogreba se je udeležilo zelo veliko ljudi. K večnemu počitku je pokojnika spremila nepregledna množica, na čelu z banom dr • Natlačenom, poveljnikom dravske divizije generalom Tomičem in županom dr. AdleSičeni, dalje vseučiliški profesorji dr. Kidrič, dr. Krek in dr.
> Lukman, minister v. p. in senator dr. služka, se je že precej dolgo, a resi Kramer, senator dr. Gregorin, fran-borno hranila s prodajo premoga, kif «*kl. konzul g. Remerand in mnogo sta ga otroka nabrala na tleh podf drugih odličnikov, vozovi.	*	• Okoli 200.000 dinarjev škode je
Druga obitelj: oče zaposlen, matij je pa videla pridnost prej omenjenih) otrok, zato je iz gole požrešnosti podila svojega devetletnega sinka, takoj ko se je vrnil iz šole, po premog.) Šla ga je celo sama nadzorovat in če j ga ni bilo moči dobiti po tleh, jej moral vzeti z voza, če ga ni sploh nič] prinesel, je bil pa pošteno tepen.
Taki ljudje torej požro še onim, kij so res pošteni in potrebni. Bil je res) že skrajni čas, da je oblast izdala) gornjo prepoved, ker so nekateri) starši že kar računali s takimi do-) hodki iz ostankov in tatvin >štoglaj-J
te ilni napravil požar v delavnici in v hiši znanega tržiškega čevljarskega mojstra g. Ješeta. Ogenj je nastal, ker je neki delavec, ki je kuhal lepilo za čevlje, primešal lepilu nekaj bencina. Bo nesreči se je pa lepilo vnelo in v trenutku je bila vsa čevljarska delavnica v ognju. Vzlie požrtvovalnemu delu gasilcev iz Tržiča, od Sv. Ane, od Sv. Katarine in iz Loma je škoda, ki jo trpi g. Janko Ješe, ogromna. Zgorelo mu je vse ostrešje, veliko usnja in 22 čevljarskih strojev z motorji. Veliko škode ima pa tudi od vode, ker so pri gašenju obrizgali z
aav, ne meneč se za to, na kakšna« vodo pohištvo, delavnico in prodajalno, pota bo to privedlo njihove otroke. ?	■ [, prvega nadstropja mariborske
Očividec • bolnišnice je skočila in obležala na »	,	.	_	j	mestu mrtva petna jstletna Hedviga
Lepo, Kajne.	jMeklverjeva.	Pred kratkim so ji ope-
... .	... v. .	, ,.... irirali slepič; operacija se je sicer po-
Mrlm je bil za živega iz boljših« gre-jj toda dobila je vnetje trebušne Blojev, povsod znan m priljubljen m* zato ga je spremljalo na njegovi zadnji poti zelo veliko ljudi. Ko so prišli
mrene. V najhujši vročici je dekle brez zavesti odprlo okno in se vrglo na cesto — Pred kratkim se je v isti bolnišnici zgodil podoben primer: ne-
M krsto do odprtega groba, bi bil se veda vsak rad kar najbliže pri jami 'in začelo se je prerivanje sem in tja.
Nihče se ni oziral kam stopi, hodili eo vsevprek, kar po grobovih. Celo aia križe in spomenike so lezli, samo? da bi videli, kako ge bo vdova jokala,« hafifAUClfOfia iiafAlial Itako je oblečena, kdo izmed sorod-? IIWJRWw3lv“5ICI IICIIvllO
Mučeništvo
nikov je prišel k pogrebu itd. Koliko? križev ao podrli, koliko grobov in-jevetja so pohodili in pomečkali! [Eden izmed pogrebcev je nekemu dečku, stoječemu na spomeniku, velel, naj stopi dol, fantalin se je pa odrezal: »Kaj koga briga, kje stojim, iaaj tudi odrasli stojijo na grobovih.«
Lepo, kajne?
Videla sem tudi nekaj mladih gospodičen, ki so po tujih grobovih tr-gale cvetje, da so ga potem vrgle v 'novi grob.	N. H. L.
Hranilne
knjižite
nakup in prodaja — naj-solidneje potom pisarne
moizii Planinšek
Ljubljana Beethovnova ulica 4 I. Telefon 55-10
Nadaljevanje s J. strani
izbrisati s sveta dejstva, ki so jih videli ia zapisali nepristranski opazovalci. Nesrečna baskovska dežela preživlja danes takšne in še hujše grozote, kakor jih je Belgija leta 1914 — samo zato, ker se ne ukloni Nemcem in jim ne prepusti svojih plavžev, svojih rudnikov in svojega železa. Kajti po baskovskem železu obhajajo Nemce skomine. V new-yoiških listih beremo, da so nekatere nemške orožne tovarne morali zapreti, ker jim manjka sirovin. Baskovsko železo bi nemške smrtonosne stroje spet pognalo in nemška gosjiociarska statistika bi spet lahko ugotovila padec nezaposlenosti... Da je moralo za to dati življenje toliko in toliko tiso-čev nedolžnih žensk, starcev in otrok svobodoljubnega naroda — kaj je to tej statistiki mar!
Da ni šla leta 1914. Anglija v vojno, kje bi bila danes Belgija! A Baski? Kdo bo nje rešil iztrebljenja?
Baski so trde grče in ne obupujejo. ? Vero in upanje jim vliva simbolni j migljaj usode: Guernice ni več, toda ? kakor po čudežu je ostalo nedotak-?njeno eno samo poslopje: starodavni | baskovski parlament. V Berlinu je ♦ bilo leta 1933 narobe: edino parla-Jment je uničil požar...
?	Observer
ki bolnik je po operaciji slepiča dobil vnetje trebušne mrene in umrl. Pri obdukciji so dognali, da je zdravnik pri operaciji pozabil odstraniti košček zavoja. O obeh zadevah 6e bo uvedla preiskava, ki jo bo po naročilu bana dr. Natlačena vodil dr. F. Plečnik, profesor ljubljanske univerze.
■ Okoli 5000 Ijaili je te dni odpotovalo ii Prekmurja na Francosko, na državno posestvo Belje in v Vojvodino. Zadnje dni je borza dela v Murski Soboti postiljala vsak dan transporte po 200 do 300 ljudi, tako da eo oetali v Prekmurju eamo tisti, ki eo nujno potrebni za obdelavo zemlje, otroci in starčki. Sezonski delavci, ki vsako leto odpotujejo v Francijo, na Belje ali v Vojvodino, ostanejo tam do jeseni, nato se vrnejo domov s skromnimi prihranki. Na Francoskem zaslužijo na primer po 600 frankov na mesec, od tega si prihranijo po 300 frankov, v eni sezoni torej 1800 do 2000 frankov. Za delo na Francoskem so letos sprejeli samo najboljše in najmočnejše delavce med 21. in 35. letom.
■ Mlado blagajničarko Angelo Novakovo v Ivanjkovcih je ubil odpuščeni orožnik Avgust Lipovec. Ko se je te dni Novakova po končanih vajah za gasilsko zabavo napotila domov, jo je za nekimi vrati napadel odpuščeni orožnik Avgust Lipovec in ji zadal z
žepnim nožem sedem ran, tako da seNabavila sem si le krasne zavese je nesrečnica nezavestna zgrudila na tla. Sin njenega gospodarja trgovcaV L. Petovarja je bil kakih 30 korakov daleč in ji je takoj priskočil na pomoč. Napadalec je po svojem groznem dejanju zbežal. Novakovo so še isti večer prepeljali v bolnišnico, toda še med potjo je podlegla težkim ranam.
— Avgust Lipovec je pred več leti služboval v Ivanjkovcih, kjer se je zaljubil v lepo in pridno dekle. Zaradi njegove nasilnosti in hitre razburljivosti so ga premestili; ker se pa še vedno ni poboljšal, eo ga naposled odslovili iz službe. V zadnjem času se je Lipovec naselil v Ivanjkovcih in je grozil Novakovi, da jo ubije, če ne I>o* ta ne njegova žena. Ona mu je pa svetovala, naj se pobriga za službo in naj začne mirno življenje, pa se bosta poročila. Lipovec je bil po vsem okraju znan kot nasilnež. Ko se je orožnikom vendarle posrečilo, da so ga
specijalnem oddelku tvrdke
A. & E. SKABERNE
LIUBI.IANA
BINKOŠTNA ŠTEVILKA »Družinskega tednika« bo po svoji vsebini izredno pestra in zabavna. Izšla bo v povečanem obsegu namesto v četrtek dne 13., v petek dne 14. maja.
CENJ. ČITATEUE OPOZARJAMO,
da si to številko zanesljivo rezervirajo pri svojih stalnih prodajalcih, ker bo po svoji izbrani in velezanimivi vsebini res vredna svojega denarja. Prepričani smo, da bodo v tej povečani številki »Družinskega tednika« tudi izbirčneži našli mnogo zanimivosti.
CENJ. INSERENTE OPOZARJAMO,
da izide binkoštna številka »Družinskega tednika« v povečani nakladi; zato bo še posebno dobro sredstvo za oglašanje, za reklamo. Prosimo, da nam svoja naročila oddaste čim prej, ker si tako zagotovite čim lepši prostor za svoj oglas.
Uredništvo in uprava.
■ V 53. leta je perila hčerke žena kmeta Ivana Jankoviča iz Gračanov
pri Novem Paz&ru. Zanimivo je, da ima žena že 25 let starega oženjenega sina in poročeno hčer, staro 18 let. Njen mož je pa za celiti pet let mlajši o<l nje.
■ Zboljšanje gospodarskih razmer so v zadnjih mesecih posebno občutili v Bački. Iz Subotice poročajo, da je zaradi skoka cen za 10 do ‘25% nasproti lanskemu letu prišlo v obtok več denarja in je oživelo gospodarstvo, tako da se pri kmetih in pri trgovcih opažajo začetki novega blagostanja. Zemlja, ki je zadnja leta v ceni zelo padla, je letos skočila za 30 do 00%, pa jo vzlic temu kupujejo. — Ozdravljenje gospodarstva v Bački z veseljem pozdravljamo z željo, da bi ga vendar že tudi mi v Sloveniji doživeli.
Proti malokrvnosti,
bledici, slabosti in pomanjkanju teka je
»FERRODOVIM«
i ....preizkušena in priporoč-Ijivn zdravilna specialiteta.
„F F. R R O D O V1 M* je prijetno sladko zdravilo, zlasti za slabotne In v rasti zaostale otroke, posebno za otroke, ki ne jedo radi.
,FFRRODOVlM“ je zdravilo za ženske, katere po porodu oslabijo vsled izgube krvi in za one, katere vsled malokrvnosti izgubijo svoje mesečno perilo.
Za dober uspeh zadostujejo 2 do 3 steklenice.
„l;EUUODOVlM“ mipoSllJa po povzetju : Mr.ph.lt. M n« UŠI C. lekarnar, MOST**, hrlmor. hsittrlas. PtStnl ortiUI 30 <■ Cena I ilekle •id Bin 40' . 3 steklcnscs Bin W Iranko. Belin Ji t vseh Ukanil. Selu rtu. tel S. Ir. 8682 ■ 3-2
drugi dan po grozne m zločinu prijeli in prepeljali v Ivanjkovci’, so ee vsi oddahnili.
■ Skrivnostni umor kuharice Jožete Martinčičeve iui javorskem župnišču je še volno nepojasnjen. O lem groznem umoru je zadnji leden prineslo ljubljansko »Julro« več ko eno stran
SOKOLSKI DOM SISKA
tile fon 33 87
predvaja v četrtek «. t. m. »SVATBENA NOČ«
A »m Sten.
V pohoto 8. t. m. in v nedeljo 9. t. m.
»KRALJICA KRISTINA«
V gl. vlogi: Greta Garbo, John Gil-
bert in Lewis Stone.
KINO TALIJA KRANJ
predvaja t soboto 8. t. ra. ob 20.30 uri in v nedeljo 0. t. m. ob 16.. 18. in In 20.30 urj nemški veleliim »STARI IN MLADI KRALJ«
V g), vlogi: Emi! Jannings.
ZVOČNI RADIO JESENICE
IrlrlOD i>lt It. 620
6. maja eb 20.30 url In 6. maja ob 16. In ‘20.30 uri ■PRATER«
Magila SchneUlvr in AVilli Klchbergrr Dodatek: »Zora tednik« in »Neubogljivi zajtrk. — 7. in 8. maja ob '211.30 uri In 0. maja ob 16. In 20.30 uri »MARVSA«
V gl. vlogi: Jirlna fitepnifkova, Jaro. »lav Vojla in Vladimir Bor*ky. — Dodatek: glasbeni Ulm Rubina In njegov
orkester II.
KINO ŠOŠTANJ
predvaja v Četrtek 6. t. ra. ob IB., 18. in 20)10 uri »ZELENI DOMINO«
V gl. vlogi: Karl Ludwig Diehl. — Dodatek: nov tednik. — V uoboto b. t. m. oh 2li. uri in v nedeljo 9. t. m. ob
15., 18. in 20.30 uri 1 »AVE MARIJA«
Dodatek: nov Foxov tednik.
dolg članek s slikami. V zvezi s tem člankom beremo v »Slovencu« z dne 30. aprila tole: »Slovenski narod« in »Jutro« eta v zvezi z umorom na Javorju na poseben način opisala podrobnosti, in sicer tako, da vsa javnost sklepa iz teh poročil, ko da je krivec župnik na Javorju g. Jernej Klinec. Zato je g. župnik Klinec po svojem zastopniku dr. Josipu Voršiču vložil tiskovno tožbo, da bo dal priliko obema časopisoma, da bosta svoja namigavanja pred sodiščem dokazala.
JUsinica ucccUtisb/a
V»e cenjene čitatelje »Družinskega tednika«, ki. na ra pošiljajo svoje prispevke za rubriko »Zrcalo naših dni«, prosi uredništvo, da pišejo vedno samo na eni strani papirja, ne na obeh, in da pišejo razločno in čitljivo, po možnosti e črnilom Vsak prispevek morajo podpisati 8 svojim pravim imenom.
Uredništvo sporoča, da ne »nore pismeno odgovarjati na vsako vprašanje posebej, in tudi ne sporočiti, ali bo kateri članek izšel ali ne; prav tako ne mo*e vsakomur posebej pisati, da je prispevek morda roranl v koš. Vsakdo bo najlaže sam presodil, kaj bo 1 njegovim prispevkom, če počaka 14 do 30 dni in če pazljivo bere listnico uredništva. Tudi honorarje za vsak prispevek posebej uredništvo ne more nakazovati, temveč po 10 ali 2fl skupaj, da s» prihrani poštne stroške. Kdor pride sam v našo upravo, bo pa seveda lahko takoj dobil svoj honorar.
T. p. — M LJ. O psili in 'kužkih smo do volj pisali. Pred kratkim smo priobčili celo »Gala pogreb«. To, da niste naročnica, nič ne de: glavno je. da je prispevek dober. Poskušajte, morda boste našli kakšno drugo zanimivo stvar
Carmen. To pot ne moreni objaviti. Poiščite kai zanimivejšega!
A. R. O svojevrstnem rekordu smo že sami poročali v »-Kroniki pioteklega tetina«, zato ne moremo isto stvar objaviti še v »Zrcalu naših dni«. Poiščite kaj novega in zanimivejšega!
R«t: Vaš* »Nesrečni zvonovi« so sicer dobri, toda za objavo niso. Bilo bi najboljše, tla to »poročite upravi bolnišnice nli pa na župnišče.
E. M. v C. Hoteli bi sodelovati, pravite pa, da se nimate česa učiti v našem »Zrcalu«. Kaj bi rekli; aT' se moramo mi vara prilagoditi, ali vi nam? Za vašo »Iskreno« kritiko našega »Zrcala« lepa hvala: toda pomislite, kako bi ljudje kritikovali naš list in rubriko, če bi objavljali že vaše prispevke!
E. K. pri V.: Hvala za vaša prispevka, toda žal nobenega nisem mogel objaviti. Ko bi bolje poznali tehnično stran tiska velikih cenikov, bi videli, da hi tisk takšnega cenika terjal ogromno denarja, tovarna pa tako prodaja večidel na Hrvat .»kem in v Srbiji. Napišite kaj drugega' Mislim, da bi se tudi na kmetih dali dobiti prav dobri Izvirni prispevki. . Pozdravljeni!
M. L. — 8t.: Če pomislimo, da bo kraaju že letošnji pomladni velesejem, potem o lanskem res 110 kaže pisati. Sicer pa: ali morete obsojati tako majhnega otroka ki že ne ve, kaj počne? Veselilo mr bo pa, če s** boste oglasili » kakšnim drugim prispevkom!
I. B. pri T.r članek »Moderna slovenščina* sem prečit*!, toda pn najboljši vo’ji ran j ni prostora. Priporočam vam, da ga pošljete kak. šni reviji,. M' tako nismo poklicani, prinašati takšne stvari. Pozdrav iz domovine! Oglasite 8e h kakšno drugo stvarjo!
P. R. šivilja: Za takšna mesta, kakor jih omenjate, so po navadi starejši ljudje in taki, ki lahko postrežejo z kakšnim poroštvom. Ni cer se pa » to zadevo ne moremo vtikati. Pošljite še kaj Prisrčen pozdrav!
M M. p. P. Naša monopolska uprava skoraj ne dela reklame, posebno ne v primeri s tujimi tobačnimi tovarnami. Glede kakovost} cigaret niste nič novega povedali.
M. A. H p K : Pošljite Se knj. to ni za objavo. Tudi Naši dnevi* se v vašem prispevku ne zrcalijo Mogoče boste z drugim prispevkom Imeli boljšo srečo!
Banka Baruch
11. Kii« Auber. PAKIS (0*1
Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najkulantneje. — PoMni uradi v Belgiji. Franciji. Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija:	št	3064-64,	Bruselles:
Holandija- St. 1458-66. Ded. Dienst; Francija 51 1117-94. Pariš: Lusein-burg: 5t. 5967. Luxemhurg.
Na zahtevo po5ljemo brezplačno naše čekovne nakaznice
Ogorčene ženske iz Bilbaa
Baskovsko mesto Bilbao, ki je zadnje čase tako tragično zaslovelo zaradi grozot španske državljanske vojne, je znano tudi še po neki drugi znamenitosti, po neki tragikomični aferi, ki se je tam odigrala pred 30 leti.
Tiste dni je mestna šiviljica Jesusa Pujana z bodalom zabodla svojega zaročenca, ker jo je varal z neko plesalko. Porota je mlado morilko obsodila na sedem let ječe.
Ta stroga kazen je pa razburila Je-susine zagovornice in someščanke. Saj je sodišče s svojo kaznijo vzelo šibkemu spolu tako rekoč pravico do maščevanja nad močnejšim spolom — prastaro špansko pravico, ki ni zapisana v paragrafih in zakonih, pač
pa v ljudskih srcih in španskih običajih.
Razjarjene ženske so priredile več javnih zborovanj in na koncu zbrale okrog 10.000 podpisov v protest proti razsodbi. To zbirko so poslale predsedniku porote. Poslanica je bila pa tako ognjevito napisana, da se je sodišče čutilo užaljeno; zato je tožilo vseh 10.000 podpisnic. Posledica te tožbe je bila, da so se trpinkam pridružili še okoliški kraji in kmalu je iz desetih tisočev zraslo 20.000 razjarjenih žensk, ki so imele trden namen vztrajati do konca tega pravičnega boja za svoje pravice...
Bogve kako bi se bila razpletla ta zadeva, da ni madridsko pravosodno ministrstvo pozvalo sodišče, naj razpravo odgodil in počasi nanjo pozabil.
Madridski dar vojni na oltar
(nxO) Madrid, maja. Po podatkih madridskega občinskega sveta so letalski in drugi bombni napadi do konca marca docela ali pa delno porušili v notranjosti mesta 980 zgradb, med njimi: 14 šol, 8 cerkev, 9 otroških zavetišč, 4 bolnišnice, 2 muzeja in 2 akademiji.
Obstreljevanje je terjalo 1277 smrtnih žrtev in 2439 ranjencev. Pri tem pa niso vštete žrtve iz predmestij Te-tuaua, las Victorias in Puente de Val-lecas. Tamkaj je bilo 214 mrtvih in 693 ranjenih.
Aprilsko bombardiranje je število madridskih mrtvecev in ranjencev seveda. še znatno pomnožilo.
(»Publicidad«, Barcelona)
Dobra reklama
(«) Cikago, maja. že nekaj časa lahko vidiš pri vožnji z avtobusom nekega starega, sivega možička v družbi mladega, čednega dekleta. Starček je gotovo zelo gluh, saj nosi zmerom pri sebi veliko slušalo.
Med vožnjo se obrne deklica k svojemu spremljevalcu in mu na ves glas zavpije na uho:
»Dedek, da ne boste pozabili kupiti omako .Doublezede1!«
Stari gospod menda ne razume opomina in dekle ga mora še glasneje ponoviti.
»Doublezede? Zakaj Doublezede?« vpraša nato začudeno.
»Ker je to najboljša omaka na svetu!«
»Kje naj jo pa kupim?«
»Dobite jo v vsaki trgovini z mešanim blagom.«
Stari gospod najbrže ne razume več, kaj mu pripoveduje njegova vnukinja. Dekle se obupano ozre po sopotnikih, saj si s svojim šibkim glasom ne zna več pomagati.
Navadno ji takrat priskoči na pomoč ljubezniv dečko in ji pomaga trobiti v slušalo. »Gluhec« naposled razume, se nasmehne in zahvali.
Kmalu nato ded in njegova lepa »vnukinja« izstopita in počakata na drug avto — da ves prizor znova .odigrata'...
Kako naj Franco zavzame Madrid...
Prizor se je odigral v milanski kavarni »Savini«, kjer se zbira cvet milanskih književnikov in umetnikov.
Slikar Cesetti je odložil »Corriere delta Sera«, kjer je bil pravkar pre-čital najnovejša poročila s španskih bojišč, in je resno izjavil:
»Morda bi bil vendarle kakšen način, da general Franco zavzame Madrid. Na čelo svoje armade naj bi postavil nekaj tisoč bikov; ko bi te Spancem tako drage živali zagledale .rdeče", bi nedvomno planile na branilce mesta in jih nabodle na svoje togove...« (»Meridian« di Roma«)
Za nos 100.000 frankov
(*i) Pari*, aprila. Italijan Viktor Lanza je nekega dne odkril, da ga žena vara z možem njegove sestre. Poklical je prešestnico pred sodnike — in tam so jo obsodili na 25 frankov globe. Po razpravi sta stopila pobotana zakonca v neko krčmo. Kar na lepem sta se pa začela prepirati. Prepir je Postajal čedalje hujši. Naposled sta si skočila mož in žena v lase: Zaman so ju hoteli gostje pomiriti.
Zdajci je pa žena tako obupno kriknila, da so se vsi okoli zdrznili: mož Ji je bil v jezi odgriznil nos!
Medtem ko so nesrečnico peljali v bolnišnico, da bi jo koj operirali, je Policija moža aretirala. Zadeva je šla kajpak pred sodnike. Gospa Lanzova Je zahtevala 200.000 frankov za bolečine.
»Tako močno me je bila uščipnila,« So je zagovarjal gospod Lanza, »da sem jieliote krčevito zaprl odprta usta — *>' pri tem sem ugriznil — sam Bog ** ga vedi kaj. Ker je pa nesreča hotela, tla sem ji odgriznil nos, ji prav rad dam kos svojega mesa, da ji Zdravniki za kozmetiko napravijo no-Ve8».c
Predsednik sodišča je pa izjavil, da se v takšne kupčije ne more -spuščati, v kupčije, ki so skoraj podobne zgodbi »Beneškega trgovca«.
Neki Lanzov prijatelj je kot priča izjavil, da se čudi prenagljenosti svojega prijatelja: »Tako pameten fant — zakaj le ni kam drugam ugriznil...«
Državni pravdnik je zahteval kar najstrožjo kazen za to prav kanibalsko početje. Naposled je dobil ljubosumni mož štiri leta ječe, zraven bo moral pa plačati 100.000 frankov odškodnine.
Ustrežljiva policija
(n*k) Prasa, maja. V »Prager Tag-blattu« beremo tole pismo neke stare mamice iz Teplic:
»Moj sin živi že 20 let v Ameriki, zadnja leta pa nimam od njega nič več glasu. V velikih skrbeh sem se naposled sklenila obrniti do policijskega ravnateljstva v Cincinnatiju, odkoder mi je moj sin iz nekega hotela zadnjikrat pisal. Pismu sem priložila nekaj vrstic za sina, s prošnjo, naj mu izroče moje pisanje, če ga najdejo.
Da bi mi policijsko ravnateljstvo samo odgovorilo, se nisem niti v sanjah zanašala; upala sem le, da mi bo sin, če ga bodo našli, sam odgovoril. če pa ne bom dobila nikakega sporočila, ga pač niso našli, ali ga pa sploh iskali niso.
Tri tedne po mojem pisanju sem dobila odgovor policijskega ravnateljstva v Cincinnatiju (mestu s po! milijona prebivalcev!). Policijski ravnatelj mi je vljudno in prijazno sam sporočil, da so mojega sina srečno našli in da so mu dali moje pismo.
Zdaj mi ni več treba živeti v strašni negotovosti in skrbeh, kaj se ie zgodilo z mojim otrokom.«
Pameten izum
(nld) London, maja. Dobro si je izmislil neki Anglež, doma iz kentske grofije; izumil je namreč aparat, ki vam še tako trdovratnega govornika prisili k molku.
Naprava ima podobo človeške glave z usti, odprtimi na stežaj. Ko prične kdo govoriti, se prikaže iz ust aparata velikanski jezik in niha in opleta okoli sebe ves čas, dokler traja govor.
Po 270 sekundah glava hudomušno pomežikne z enim očesom, po 5 minutah pa poseben vzvod prekine električni tok, tako da objame govornika in poslušalce trda tema.
Najbrže bi to koristno iznajdbo tudi pri naš za časa volitev s pridom rabili!
Proces zaradi opice
(n) Bukarešta, maja. Pri nas imamo pravdo zaradi kanarčkov, v Bukarešti se pa dajejo zaradi opice.
Tamošnje sodišče je moralo namreč razsoditi v čudni zadevi. Neka gospa Romanova je šla na daljše potovanje, poprej je pa zaupala svojo ljubljeno opico gospe Sanatescu. Ko se je pa vrnila s potovanja, ji gospa Sanatescu
živalce ni hotela vrniti, češ da se je je navadila. Opica je res ob prihodu svoje prve gospodarice zbežala v kot in ne prošnje ne grožnje je niso spravile iz njenega skrivališča.
Gospa Romanova je zatorej vložila tožbo proti gospe Sana-tescovi; zahteva, da ji vrne opico ali ji pa izplača 15.000 lejev odškodnine in še 5000 lejev za izgubljena čustva, ki jih je njena živalca zdaj podarila drugi gospodarici.
Obtoženka se je pa zagovarjala, da jo je reja opice precej stala. Sodišče je razpravo odgo-dilo, do razsodbe pa ostane opica pri gospe Sanatescovi.
Življenjski eliksir
(n) Newyork, maja. V ameriških zdravniških krogih je zbudilo veliko zanimanje odkritje neke tekočine, ki nam utegne podaljšati življenje za dobrih deset let.
Zdravnik James Kendall je namreč po dolgoletnem trudu sestavil neki sok, ki telesne funkcije zavira, ne da bi pri tem padla telesna toplota in ne da bi se zato staničje bolj obrabilo.
Ameriški zdravniki menijo, da bi lahko vsak človek ob smotrnejši hrani in zmernem življenju živel nekaj dalje, kakor živi dandanes.
{Blagodejno vplivajo m nežno kožo!
EtIDA BELI SPANSKI BEZEG Doumljivega vonja — sncžnobclc barve
vi
Slavni slabi učenci
O Newtonu je znano, da je bil v šoli med najslabšimi učenci; toda tedanja šola je gojila samo jezikoslovje in je docela zanemarjala matematiko in naravoslovje, to je tisti stroki, kjer se je Newton pozneje pokazal tako genialnega učenjaka.
Justus von Liebig, znani nemški kemik, je veljal v šoli za enega najbolj zabitih učencev, doma mu je pa znanstvena dela razlagal njegov stric. Toda z 21 leti je bil Liebig že redni profesor na univerzi in že v tako zgodnji mladosti je začel ustvarjati svoja najboljša dela.
Podobno se je godilo Pasteurju, Darwinu, Robertu Kochu, nemškemu kirurgu Billrothu, Georgu Stephensonu, zdravniku in naravoslovcu Robertu Mayer-ju, fiziku in psihologu Helm-holtzu, in še mnogim slavnim iznajditeljem in učenjakom. Šestletnega Thomasa A. Edisona je učiteljica pognala iz šole, ker se ji je zdel prezabit za učenje; dečka je morala doma učiti mati.
V šoli so bili med zadnjimi, zato so pa pozneje tem bolj zasloveli Heinrich von Kleist, Oliver Goldsmith, Gottfried Keller, Gerhart Hauptmann, Otto Ju-lius Bierbaum, Thomas Mann in Max Dauthendey. (nwk)
Če žena ne mara »Rubensovih oblik«
(n) Marseille, aprila. Slaščičar Le-donnier ni nikoli maral suhih ljudi. Oženil se je z ljubko debeluško, ki je bila živa reklama za njegove slaščice. Toda ženica se je kmalu naveličala svoje bujnosti; hotela je shujšati po vsaki ceni.
Tega pa njen mož ni mogel dovoliti. Prej je sedela v blagajni rožnata, polna In zdrava ženska, zdaj pa le prosojno eterično bitje. Obiskovalci slaščičarne bi mogli sumiti, da Le-donnierovo pecivo ni zdravo in redilno... Povrh je pa žeua še izblebetala radovednim damam, ki bi bile tudi rade shujšale, da nikoli več ne pokusi sladkarij. Možu je • bilo te »narobe reklame« dovolj in odločil se je za
ločitev od suhe žene, ki mu kvari kupčijo.
Gospa Ledonnierova se ni branila, ker pravi, da ljubezen, ki traja le tako dolgo, dokler je žena debela, ni prava ljubezen...
Pri predavanju se je zastrupil
(nmi) Budimpešta, maja. Primarij dr. Johann Fritz je ondan napovedal v nekem klubu svoje predavanje. Zbralo se je pa le malo poslušalcev. Tedaj je znanstvenik sedel za pre-davalno mizo in dejal: »Fritzismu na čast se bom zastrupil.«
Se preden ga je mogel kdo zadržati, je zdravnik požrl veliko množino nekega strupa. Predavanja je bilo kajpada konec, ker so morali predavatelja odpeljati v bolnišnico.
Zdravnik Fritz je bil oče nove teorije o zatiranju krvnih bolezni, ki se po njem imenuje »fritzizem«. Pri njegovih stanovskih tovariših, a tudi pri drugih ljudeh je pa zbudila ta njegova teorija samo posmeh, posebno ker jo je njen iznajditelj razširjal na kaj čudne načine.
Anekdote
Veliki neznanec
Jan Kiepura se je vračal z neke velike turneje. V jedilnem vagonu se je seznanil z nekim na moč prijaznim gospodom. »Prav počaščen sem, da sem se smel z vami seznaniti,« je dejal prijazni gospod.
Slavni tenorist se je ljubeznivo nasmehnil:
»Doma je pač čisto drugače kakor v tujini. Ali mi verjamete, da me je nekoč v Ameriki nekdo vprašal, kdo sem? Mene gre vprašat, kdo sem! Prav kratko sem mu odgovoril, da;’ sem Kiepura — pa sem mu obrnil hrbet.«
Prijazni gospod se je na vse grlo zasmejal:
»Imenitno! Res dobra šala! Kako se pa zares pišete?...«
Ena sama beseda
cel roman
»Komu se le dandanašnji ljubi, da; bi pisal dolga pisma? Pišemo le še; posetnice in brzojavke — poslednja; pisma so pisali okrog osemdesetega; leta preteklega stoletja. Zdaj velja; načelo: Kratko! čim krajše, tem bolj-; še!«
Gostje pri markizi de Boudevillovi; so se pogovarjali pri obedu o teh; stvareh. Nekaj izmed njih jih je hudo; obžalovalo, da so pisma prišla tako; ob veljavo. Potlej so pa drug drugega! vpraševali, kakšno pismo je koga iz-; med njih najbolj razveselilo.
»V prav posebno zabavo mi je bilo; pismo,« je dejal stari vojvoda de Bio-! glie, vnuk gospe Staelove, »ki sem ga: dobil med tisoč drugimi, pismo, ki je; bila v njem ena sama beseda. Res! je pa,« je smehljaje se nadaljevali vojvoda, »da sem dobil tisto pismo od neke zelo lepe ženske...«
»In kakšna je bila tista beseda?« so hoteli vsi vedeti.
»Drevi!« je s sladkim nasmehom odgovoril stari vojvoda.
OBTOŽUJEM svojega moža:
1. Da meni prepušča, da vsako jutro ustavim, budilko.
S. Da tiči predolgo v toaletni sobici, kadar bi se rada oblekla.
S. Da pušča svoje britvice na vseh koncih in krajih, kjer so docela odveč.
4. Da mr primerja z drugimi ženskami rekoč: »Ve ženske, ki imate oči samo za uniforme,« ali pa: »Ve ženske, ki bi hotele, da bi vam vsakdo dvoril.*
5. Da me primerja s svojo materjo rekoč: »Povem ti, moja mama si je znala urediti vse mnogo bolje kakor ti!*
6. Da me primerja s seboj, rekoč: »S pol denarja, ki ga ti porabiš, bi jas dvakrat več naredil.*
7. Da govori o najinem zakonu z besedami: >ICo še
MAJHNI VZROKI — VELIKI UČINKI Marsikateri zakon bi bil lahko srečen, če ne bi roožiček docela pozabil, kakšen je bil do svojega dekleta pred poroko. Majhne žalitve so prav tako nevarne kakor veliki prepiri: oboji rahljajo zakonsko vez... Prisluhnite torej vsi tisti, ki vas je ob tem naslovu zapekla vest, in — poboljšajte se!
nisem imel jarma okrog vratu,* ali pa: »Ko sem storil to bedarijo, da sem se oženil...*
S. Da pravi, ko končam pripovedovanje o dogodku, ki sem ga doživela na trgu ali v trgovini:»Kaj si že rekla?*
9. Da odvrne, kadar ga prosim za kako pojasnilo o njegovem delu: »Kaj ti bom pripovedoval, saj tako ne bi razumela.«
10. Da se izmuzne, kadar povabim svoje prijateljice v goste, z izgovorom: >Opro-
stite mi, nujen opravek imam.*
11. Da izbira v radijskem, programu samo športna ali politična poročila, ali pa le glasbo, ki njega zanima.
12. Da pride celo v nedeljo neobrit k obedu in brez ovratnice, češ: saj sva sama.
IS. Da me zbudi sredi noči, ko se vrne z veselega večera, samo da mi pove:	»Ne-
verjetno, kako dobro se človek zabava, če ni žene zraven!*
14. Da, mi pripelje v goste
svoje prijatelje, ne da bi me prej obvestil.
15. Da me pred njimi kliče: »Moja ženka«, »Moja slabša polovica,* ali kadar je dobre volje: »Mucka*.
IG. Da jim vsakič pripoveduje svoj najljubši dovtip (ki sem ga slišala že 4817-krat).
17. Da pa brezobzirno skoči meni v besedo, rekoč: »Molči, saj ne znaš pripovedovati!*
18. Da raztrobi svojim prijateljem vse majhne napakice mojega značaja.
19. Da jim pri mizi reče: »Če je dovolj za tri, bo tudi še za štiri,* in pri tem moj delež žrtvuje.
20. Da se ne spomni mojega godu ne rojstnega dne, odkar sva poročena.
(nžd).
Ob materinskem dnevu
Nadaljevanje s 1. strani
Prava mati vidi smisel življenja v tem, da živi le za druge, pozabljena je lastna udobnost, pozabljene želj«, ki jih je gojila kot mlado dekle.
Zato je družina brez prave materi kakor razkropljena čreda brez skrbnega pastirja.
Zato je dom brez matere siv, pu-ščobno-meglen dan brez sonca, je izsušena zemlja breK dežja, je grenka jed brez sladkorja.
Vsa otrokova mladost je prežeta % bistvom matere in ob dobri materi uspevajo otrooi kakor dragocene cvetke v skrbni negi vrtnarja.
Vem za ljudi, ki trdijo, da je materi žrtev sladka, da ji je tako globoko prirojena in samobitna, da se ti žrtve niti več ne zaveda. Zato da ta žrtev tudi ni nikakršna zasluga, ki bi ji bilo treba posvečati toliko pozornosti in hvaležnosti.
Toda, ali ne dokazujejo baš slabi matere, ki se ne brigajo za otroke, in žene, ki zametujejo materinstvo, da ta žrtev le ni tako prijetna m sladka, kakor se nekaterim dozdevaf Materi, revni delavki, bi bilo pač prijetnejše, če bi tistih par trdo zasluženih dinarjev mogla porabili zase, kakor pa da gara od ranega jutra do poznega večera za svojih pet ali ša več otrok.
Hvala Bogu, da je našim materam to jivest dolžnosti tako sveta in da tv jo z vso resnostjo zavedajo. Zato so jxi tudi v polni men vredne priznanja in hvaležnosti.
Kakor pa priznavamo globoki pomni matere za družino, za ožji krog, v katerem zdaj deluje, toliko premalo ji dajemo možnosti, da te svoje materinske sposobnosti pokaže tudi u svojem širšem krogu, v katerem iivi, v območju svojega naroda in države.
Zato kličem vsem materinskim srcem danes tele besede:
Ve, matere, ki sle središče družine, varuhinje miru, sloge in prave kreposti, ve, katerih ljubezen, volja in misel cesto tako usodno posegajo o vso otroško bit, postojte za hip danes na svoj praznik, odložite za pol urice svoje delo in premislite tole vprašanje :
»Kaj pomaga ves vaš trud, vse vaše delo, ki ga opravljate od zore do mraka, kaj zaleže vsa vaša nesebična ljubezen, vsi dobri nauki, ki ste jih zasejale v sprejemljiva otroška srca, kuj vse vaše bolečine in žrtve, ki ste jih tako velikodušno prenesle, če /xi zdajci spet vstane strašni vojni zmaj in uniči vaše trudapolno delo? Če zadivja vojna vihra iti bodo vaši lastni, dobro vzgojeni sinovi s svojimi rokami in s svojim umom pomagali moriti in uničevati sinove tujih mater in bodo postali iz dobrih ovčia krute, krviželjne zveri?
Če pogoltne ta strašni zmaj tudi vaše sinove in pokvari vaše cvetoče hčere ter vam, zasmehujoč vaš trud, vzame vse nade, da bi se na stara leta veselile drobnih vnukov iti uživale ob njih zasluženi mir in počitek starih dni?
Ali bi hotele to doživeti?
;:	Mislim, da ne, in zato vam še tola
povem:
Kakor imate silno moč, da blažiti vse spore in nerazumevanja v svojem ožjem družinskem krogu, tako živa v vas tudi silne sposobnosti, da vplivate na potek svetovnih dogodkov, na politiko miru!
Ne recite, da niste sposobne, naj ste že preproste kmečke ali delavska matere ali /m mestne gospe. Kakor v rani dobi lahko vcepite otroku zavest, da je mir vir cvetočega življenja, vir sreče in zadovoljstva, tako lahka tudi na svoj način propagirate za mir v javnem življenju, se brigate za usodo države, ki je obenem usoda vaših sinov in ličera.
Združite se, organizirajte se! Ni vseeno, ali ima žena volilno pravico ali ne, že glede na svetovni mir ja potrebno, da jo ima; kajti kadar brt-do v parlamentih vseh držav odločali o vojni tudi matere, tedaj sem prepričana, da vojne ne bo. Videle bodo namreč v duhu lastne sinove v mlaki krvi, videle lastne hčere, kako se davijo v megli strupenih plinov, in bodo s studom in ogorčenjem glasovati proti vojni!
O matere, ve hraniteljice in stvip-riteljice, ve. varuhinje življenja, velika naloga, veliko delo nas še čakal ;	Gorenjk«.
Irrfje vse
-	*g
cimean4
ODLIČNO ZOBNO KREMO
PREIZKUSITE 1
Kit levi: 321etni nemški kolesarski prvak Erik Moller je sklenil dati aktivnemu športu slovo, češ da Je prav, če človek napravi prostor naraščaju. — V sredi: V Milan so te dni prispeli prvi nemški delavci, v zameno za italijanske, ki jih bodo poslali v Nemčijo. Nemški delavci bodo delali nekaj mesecev v italijanskih tovarnah, italijanski pa v nemških. — Na sliki: italijanski delovni vodja izroča nemškemu delavcu delavsko knjižico. — Na desni: 181etna japonska filmska zvezda Secuko Hara je prišla v Kvropo na obisk. Prvi denar, ki ga je v Berlinu izdala, je bil namenjen nakupu fotografskega aparata; kakor kaže naša slika, ima z njim veliko veselje.
Deseti brat
Ljubezenska povest v verzih po Jurčičevem romanu
stajo. Le trgovec iz Lipskega me je bil videl iz okna, pa si bržčas ni mislil nič hudega.
Na postaji me je izročil carinski uradnik nekemu vojaku, bržčas orožniškemu častniku. Znova so mi odprli kovfieg in pištole so osupile še orožniškega častnika. Vprašal me je nekaj po kitajsko, in čeprav ga nisem razumela, sem mislila, kaj bi rad vedel. Skomignila sem z rameni.
Orožniški častnik, osoren in zavaljen gospod, me je izpraševal trdovratno dalje po kitajsko. Ker nisem razumela uiti besedice, je carinar prevajal njegova vprašanja.
»Kako se pišete?«
»Bianea Singal,« sem odgovorila.
»Potni list!«
Pomolila sem mu odprti potni list.
»Saj se ne pišete Bianča Singal!«
»Pač! To se pravi...«
»V potil eni listu je zapisano: Beata Sydov; hoteli ste nie torej še nalagati povrh...«
»Ne, res ne! Moj3 meščansko ime ie res Beata Sydov, kot umetnica sem si pa nadela ime Bianee Singalove...«
Tedaj sem izprevidela, da sem se usodno zaletela. Kako bi le mogla v tem zabitem kraju dokazati orožnik« ali carinarju, kaj je pra-v za prav umetniško ime...
»Hoteli ste tihotapiti orožje v Maijd-žukuo, razen tega ste pa povedali 5e napačno ime!« S tem me je orožniški častnik obsodil.
Potlej je začel z veliko vnemo brskati po moji prtljagi, naposled je pa sestavil zapisnik. To je trajalo več ko dve uri; saj ni čudno, ko sem se pa morala s častnikom pogovarjati samo |M> tolmaču! Neprenehoma sem zrla skozi zamazana okna, in vsa sem drhtela v strahu, da ho vlak za H'ar-bin vsak hip odpeljal. Nikogar ni bilo videti, ne Stankoviča ne Marge in sploh nobenega sopotnika, da bi ga opozorila naše.
Zdajci je zapel postajni zvonec.
Ali lahko stopim ria vlak?«
»Ne, kar tukaj pri nas ostanete!«
::Saj moram vendar v Tokio... Pogodba me veže...«
»V Tokio že še ne pojdete, vsaj s tem vlakom ne.«
»Potlej me vsaj pustite, da se pogovorim s Stankovičem ali pa z nekim drugim gos podom, ki...«
.'»Ne. Z nikomer ne boste govorili!«
Ne da bi mnogo pomišljala, sem zbežala iz pisarne na peron.
»Stankovič! Stankovič! Pomagajte mi! Moram z vami...«
Vlak je že potegnil, in tekla sem ol) njem, za mano sta pa hitela oba uradnika. Za nekim oknom sem opazila Stankoviča, toda komaj me je uzrl, se je že potuhnil.
»Tak odprite vendar, odprite... Aretirali so me...«
Vlak je potegnil že hitreje in zaostala sem; v oddelku poleg Stankoviča je nekdo odprl okno. Gospod iz Lipskega je pogledal skozenj.
»Kaj pa je, za pet ran božjih?« jo zaklical.
(Dalje prihoclnjii)
Vsakdo, kdor čita »Družinski tednik«,
mora priznati, da vidi v njem stremljenje po izboljšanju in napredku, da vsestransko ustrežemo našim iilate-Ijem. Če ste torej z »Družinskim tednikoma zadovoljni, povejte to vsem svojim znancem in prijateljem, če pa niste zadovoljni — povejte samo nam.
iV sedanji čas postavil in v stihe prelil; Ivan Rob
Po resničnih dogodkih napisal F. N.
S. nadaljevanje XXI.
Ta čas je ona pred zrcalom umetno se frizirala, je ustne barvala s črtalom, se skrbno manikirala.
Potem je s kremo ,de chaque heure‘ si lica spretno namazala, na to je »Tokalon« dodala, parfum nazadnje »de sept fleure«. »Za boj sem zdaj oborožena, ne reši sila ga nobena.«
XX IT.
Nikar ne misli, ljubi bralec,
>— iz skušnje bralke to vedo — da ona je tako hitela, kot jaz popisal sem vse to!
Kaj še! Med tem je Kvas pojedel, Inštrukcijo je že končal, si grad z okolico ogledal in končno v utici — zaspal. Enajst je ura že odbila, ko budoar je zapustila.
XXIII.
Ko Manica je pridrobnela po pesku drobnem k utici, je zapazila vsa vesela, da naš junak ko dete spi.
Ne sluti revež, da ga čaka Ahila žalostni pogin, ko prepetnajstila junaka je nežna ženska brez vrlin.
Hej, vzdrami se, zaspanec ti!
— a on ko naše ljudstvo spi.
XXIV.
Tja za hrbet mu je stopila, srce ji bilo je močno, z rokami mu oči pokrila:
»Kdo je?« mu šepnila sladko.
Zdaj Kvas iz praznih sanj se
[vzdrami, kdo je, iz nežnih rok spozna, od muke, sreče vztrepeta, vonjava njenih rok ga mami:
»O Manica!« brž zažgoli, poljubljat prstke ji hiti.
XXV.
Roke mu Manica umakne, naj ve, da zmaga njena je, obličju strog izraz natakne, levite brati mu začne:
»Gospod inštruktor, le spodobno! Poštenost daleč mi slovi in vrh tega imam že fanta, on je poet, a kaj ste vi?
In če sem z vami se šalila, s tem nisem v vas se zaljubila.«
XXVI.
Poparjen Kvas ji odgovarja:
»Ah, oprostite mi, pardon! če sem s poljubi vas užalil, jih smatrajte kot suh poklon.
Da imate fanta, obžalujem, še bolj pa to, da je poet.
Kaj sem? Predlani v športno zvezo v »Podsavezu« sem bil sprejet.
Na tekmah vseh sem zmagoval, mi sam župan pokal je dal.
4. nadaljevanje
Že prihodnji dan po odhodu iz Moskve se je začel Stankovič pogajati s sprevodnikom spalnih vagonov, in vsak izmed nas je dobil za zmerno napitnino svoj spalni oddelek. Stankovič in jaz sva si bila soseda, Margo je prebivala na drugi strani. Danes sem prepričana, da je Stankovič nalašč ta-j ko razdelil naše prostore, j Kajti o<Lkar smo sedeli v ruskem vlaku, se je njegovo vedenje popolnoma spremenilo. Obsipaval me je s precej vsiljivimi pozornostmi in mi je po vseh pravilih dvoril. Za Omskom, Jii smo se skozenj vozili tretji dan od Moskve, že nisem mogla več dvomiti, da je zaljubljen vame in da me hoče po vsaki ceni osvojiti. Skoraj ves dan je posedal pni meni v oddelku. Ko ; sem hotela pustiti vrata na hodnik podprta, so mi je zasmejal v obraz in ; • jih je zaprl. Dvakrat sem ga morala
• | prav strogo prositi, naj odide iz od-
• ■ delka, Hkratu se je pa Margo — brž-
• čil« zgolj preračunljivo — zelo zanimala ; zanj, toda Stankovič se ni zmenil za-
• | njo.
• Tisti popoldan je postala pokrajina,
< ki smo se po njej vozili, prav sibir-; ska; postaje so imele že popolnoma ; azijsko zveneča imena:	Tatarska ja,
j Ooero, Karahi, Kogurla, Čita. Vozili •; smo se po Tajgi, ki se razprostira pro-; ti severu prav do Ledenega morja, j Pokrajina je bila divje lepa; nad ne-; skonono snežno puščavo se je ie mra-; čilo, in iskre iz lokomotive, ki jo ku-; rijo v Rusiji z drvmi, so deževale milino okna. Takšni prizori so nas čakali ;zdaj te dni — večer za večerom.
I Koj drugi dan mi je Stankovič po ivseh pravilih razkril ljubezen, prav za ;piav me je zasnubil. Takrat sem šele razumela, da je bil njegov pogoj, da ;ne smem biti poročena, ne zaročena in da niti moškega »priveska« ne smem imeti —- preračunan. Povedala sem mn, da sicer, nisem zaročena, da se pa vendar namenim poročiti in da ;sem si ženina že izbrala. Prosila sem ga torej, naj opusti svojo zaljubljenost. ;iu naj ne razdira ubranosti, ki vlada ;med nama.
Sicer ni bilo več res, da sem se hotela poročiti, odkar sem se razšla z Alfredom, vendar se mi j« zde) ta iz-; govo r najprimernejši.
; Stankovič je postal zelo slabe volje; ;prav očitno in nebrzdano je to pokazal.
I Spoznala sem, da je možak od sile nagonski, in da se bom morala zaradi : lega pošteno paziti. Dejal mi je najn-;reč: »Premislili si še boste... potovanje bo trajalo še nekaj dni.«
; Pošteno žad mi je bilo, da sem ta-:ko prenagljeno sprejela ta angažman. T)a sem takrat malo trezneje mislila Iin se nisem prav takrat sporekla z : Alfredom in se zamerila Raeknerju,
IM prav gotovo ne storila takšne pre-’nagljenosti. Ker je pa takrat že vse Upadlo v vodo, sem zagrabila, kar se 'mi je pač ponudilo. Zdaj mi ni ostalo ^drugega, kakor da svojo pogodbo dražim, če se nočem brez beliča vrniti ■domov.
Med vožnjo sem se seznanila tudi z nekim sopotnikom. Bil je trgovec iz Lipskega in se je peljal po kupčijah v Sangaj. Kakšnih osem in štirideset ali petdeset let sem mu prisodila. Nekoč sem mu prav na kratko omenila, kakšni »o moji načrti, on nii
zmerom znova ponavljal: »Bodite previdni, bodite hudo previdni!« Zlasti me je svaril pred Šangajem.
Za Irkutskom se je sneg že talil; od vzhoda, od Rumenega morja, so pihljali topli vetrovi čez sibirsko stepo. Led je že pokal na Bajkalskem jezeru, iki smo se ob njem pol dneva vozili. Snežna odeja je postajala čedalje tanjša; zelena trava je že podjetno kukala v svet. Takrat sein prvič med to vožnjo odprla okno in sem globoko vsrkavala sveži vlažni zrak — in zdelo se mi je, da sem ujela vonj po šmarnicah. Io vendar ni mogoče! sem si mislila; bilo je pa vendar tako! Na levi in na desni, kjer je že sneg skopnel, so po travnikih cvetele šmarnice; natanko sem videla njihove debele snežnobele glavice, ki so precej večje od našjh evropskih.
Vsa sem bila opojena. Vonj po šmarnicah se je na čuden način mešal z lesnim dimom iz lokomotive. Tako objestna sem postala, da bi bila najrajši zaplesala h godbi drdrajočih koles. Proti večeru je solnee s krvavo-rdečim sijem zatonilo na zapadu, od koder smo prihajali.
Prihodnji večer smo prišli v Čito; prodajaloi časopisov so vpili v vseh mogočih jeziki.
»Gospodična, le kupite si poslednji nemški list, potlej ne boste videli nobenega več,« mi je dejal trgovec iz Lipskega.
Pošteno sem se prestrašila, in on je to opazil.
»Ne, nisem tako mislil, čita je namreč poslednja postaja, kjer še prodajajo nemške liste.« Smejal se je iti tudi jaz sem se	s sjHehom, pa se
mi'ni posrečilo.
Šjh*! je šolnce kt vavimMe 2al|o — in .spet je zavel omami,j.iv Vonj po šmarjljc-ah skozi odprto okno. Neka tesnobna slutnja, me je mučila,/ ali je bila ,]>a morda’ samo živčnost »mijli dolge- vožnje, mprda tudi Hrepenenje — 'sani Bog sr ga vedi po čem.
.Taike ->vylje me je dobil' Stankovič v jedilnem vozu, iu spet mi je začel presedali s svojo ljubeznijo. Zlagala sem se nul, da me boli glava, da se slabo počutim, in sem ga prosila, naj me. pusji v miru. Tedaj,so se napele mišice v njegovem obrazu; jel si je gristi. brke ju je bil očitno na moč razburjen. Potlej mi je pa jasno in glasno dejal, da se v drugo ne bo dal odbiti; zahteval je, naj ga (K) večerji počakam v-svojem oddelku'.
Vstala sem, da bi odšla iz jedilnega voza — in šele tedaj sem opazila, da je Margo v^es čas sedela pni sosedni mizi. Torej-je morala tudi slišati najin pogovor. ;
Togotna in vsa obupana sem zbežala :in sein se zarila v svojem oddelku v blazine. Jokala in tulila sem kakor otrok. 'v
še medtem ko sem jokala, sem slišala, da je nekdo potrkal na vrata. Nisem se galiila. Potlej so se odprla vrata JVlarj£im>ga oddelka in precej nato se mi je zdelo, da slišim odon-dod pogovor. Ničesar mi ni bilo več mar. Sicer sem si res morala misliti, da je Stankovič jezen name, in da
Tudi tega mi ni bilo mar, saj sem imela pogodbo v žepu.
Podzavestno sem se slekla in legla na posteljo.
Drugo jutro na vse zgodaj me je zbudilo trkanje. Vlak je vozil nekam počasi. Vsa zaspana sem vprašala, kdo je — in zaslišala sem Stankovičev glas:
»Mandžuli! Mandžuli! Vstanite, ma-deinoiselle Singalova!«
Bili smo na meji Rusije in Mandžurije.
»Odprite!« je ukazal Stankovič koj nato. Ogrnila 6em jutrnjo haljo in odprla, ne da bi se prav zavedala, kaj počnem. Stankovič je bil že oblečen, vendar je imel čez obleko ogrnjen spalni plašč.
»Moram se vam opravičiti... zaradi snočnje neotesanosti...« je dejal koj pri vratih. »Bržčas sem bil iz uma; upam pa, da mi boste oprostili. Nikoli več se ne bom tako spozabil.« Ponudil mi je roko v spravo.
»To me zelo veseli, gospod Stankovič; prav od srca me veseli.« Segla sem mu v roko in jo krepko stisnila. »Vidite, tako je mnogo bolje, če ostaneva prijatelja.«
Galantno mi je poljubil roko.
»Zdaj pa brž, brž!« me je naganjal. »Vlak ne stoji dolgo! S kovčegi je treba pred carina rje!«
Stopila sem v umivalnico — in se umila, kakor bi trenil. Ko sem se vrnila v oddelek, je bil Stankovič že odšel. Oblekla sem se v nekaj minutah, saj sem tega vajena od plesa, kjer so odmori zmerom prekratki. Ruski carinarji so že kukali v oddelek, ko sem si zapenjala poslednje gumbe na bluzi. Pogledali niso skoraj ničesar. Par vprašanj — in odšli so.
Potlej je vlak obstal. Kitajski uradniki so stopili v vagone. V moj oddelek je stopil neki carinar s črnimi naočniki. »Odprite kovčegek je ukazal v slabi angleščini.
Odprla sem veliki kovčeg in ročno torbico.
»Ali je to vse kar imate? Nimata ničesar ocariniti?«	*
»Ničesar, samo obleke.«
Segel je v kovčeg in privzdignil zgornja oblačila. Na moji rožnati svileni srajci so ležale tri pištole Mau-serjevega sistema.
Ujetnica v Mamlžuliju
»Hm, to so samo obleka?« me je vprašal uradnik s temnimi naočniki, ko sem se opomogla od prvega strahu.
»Prejle so bile v kovčegu samo obleke... Kdo mi je pištole položil vanj... res ne vein.« Nehote sem tedaj pomislila na Stankoviča, ki je bil prejle, ko sem se umivala, sam v oddelku.
»Prosim, z menoj!« je ukazal uradnik in pomignil nekemu postreščku, da odnese mojo prtljago. V hodniku sem klicala Stankoviča.
»Naprej! Z nikomer »e nimate ničesar pogovoriti!« je velel uradnik. Stankovič se ni prikazal, čaprav je moral slišali moje klice.
Tako 6em morala zoper svojo voljo oditi s carinskim uradnikom na po-
6. V. 1937.
\
Pred poroko in po njej
I Pred poroko je vse rožnato: nova o prava je skromna, a čedna, stanovanjce ima res samo eno sobo, toda to je le za prvo silo, možičkova plača velika res ni, za dva je bo pa le dovolj... Vse drugo bosta izpolnila ljube zen in spoštovanje.
Tako nekako si predstavlja zakonsko življenje današnje dekle, ki se pogumno poroči tudi z možem, ki sicer ni »terna«, zato pa dober in pošten človek.
Prav ista deklica pa spozna kot mlada žena, koliko ovir in težav, ki to ji bile pred poroko neznane, kali srečno zakonsko življenje. Kako naj bo zmerom lepo počesana, ko nima niti denarja za frizerja, kako naj posveti svoji lepoti vsaj nekaj trenutkov, ko mora vsako minuto porabiti za hišno in gospodinjsko delo? Kako naj ima bele roke, ko mora pomivati in ribati, pomakati zdaj roke ■e vročo, zdaj v mrzlo vodo, da nežna Koža res pošteno razpoka? Ljubezni-vost in prijazen nasmešek ob vsakem (asu... prazne sanje, ko mora nositi dve ali tri leta le eno s>domačo« in mo s>nedeljsko« obleko!
Težko je svetovati, še težje tolažiti, šaj lahko na vsako mojo spodbudno besedo zaslišim preprosti, pa jedrnati odgovor: »Ni denarja«.
Žena misli, da je na ta način osleparjena za svoje sanje, prične otožno pobešati glavo, če je nepotrpežljiva, pa dolžiti moža, da je le on kriv vse te nesreče, ker ne zna zaslužiti dovolj denarja. Ljubezen skopni, spoštovanje pi-av tako, ostane samo še gola in grda resničnost s strganimi čevlji, izpranimi oblekami in vsakdanjimi prepiri...
Pa vseeno, lotiti se hočem nehvaležnega dela in vam dokazati, da življenje le ni tako črno kakor ga gledate.
»Kakor si boš postlala, tako boš ležala,« pravi naš stari pregovor, ki *kriva v hudomušni obliki globoko resnico: ne pritožuj se nad življenjem, ki si ga sama izbrala. Če ti ne gre vse po sreči, ne zmerjaj takoj moža, češ le poglej kako se. je poročila Meta ali Mara, kakšne lepe obleke ima gospa iz sosednje vile in kje je tisto stanovanje, lci bo imelo tri sobe? Mož sam si želi iz dvo- ali enosobnega pekla, ki mu ga, delaš s takimi očitki, le verjemi mi — če te ima, še tako rad.
. V gospodinjskem delu se hitro zasukaj, pa ne na rovaš reda in snage. Nikoli ne odlašaj neprijetnega dela! Delaj s pametjo, na primer ne-po-
maži. vseh krožnikov pri navadnem kosilu, tako ti jih ne bo treba vseh pomivati!	•
'Razočarane žene pa gospodinjstvo ne peče tako hudo kakor pomanjkanje udobnosti in lepih oblek. Ne moreš plačati frizerja? Saj ti ga ni treba! Poskusi kdaj s preprosto pričesko, z gladkimi lasmi (ali kito); če te ima mož rad, mu, boš tako še bolj všeč.
Obleka, s to je pa križ, manjka ti je na vseh koncih in krajih. Zd vse prizadete veljaj: več preprostih oblek, manj dragocenih blag! Pralne bluze, za dom predpasniki, ki jih lahko odpneš in vržeš v perilo, dve krili, eno poletno in eno težje, pa boš zmerom čedno oblečena. Obleke ne deli v navadno in praznično. Tako se le prerado zgodi, da imaš samo eno res lepo obleko iz dragega blaga, ki se je pa hitro naveličaš, in se je bojiš popravljati, da je ne bi pokvarila. »Pradrago je bilo blago,€ praviš, »da bi jo razrezala.« Zato pa vzemi preprosta, blaga, ki jih lahko vsak čas opereš in prenarediš.
Bele roke so res kras čedne ženske, zakaj bi jih potlej kjub ribanju in pomivanju ne imela? Kadar jih zmočiš, jih vselej dobro obriši, da koža ne razpoka; to je prvi pogoj za lepe roke. Natakni si pri umazanem suhem domačem delu stare rokavice, morda materine ali moževe, samo da te varujejo. Otrobi so poceni, kupi si jih, skuhaj in pomakaj po vsakem pomivanju ali pranju roke vanje. Otrobom voda mehča in beli roke. Gumijaste rokavice so že tako poceni, da niso niti za najbolj skromne žene luksus.
Tistim, ki še niso poročene, pa dva kratka, nasveta od srca. Premisli, s kom se zvežeš za vse življenje, žrtvuj se le za človeka, pri katerem prav gotovo veš, da bo znal tvojo žrtev ceniti. Preiskusi ga pred poroko, v malenkostih se cesto pokaže človekov značaj.
Drugi nasvet je bolj praktičnega značaja: vsaj nekoliko se nauči krojiti in šivati, kajti to znanje ni nikoli odveč, najmanj pa v zakonu.
Če si pa že zvezana, se zavedaj, da je ta vez sveta, ker veže tebe, moža in nedolžne otroke. Ne trgaj je torej brez vzroka iz nepotrpežljivo-sti ali naveličanosti! Pomisli zmerom, da za vse bogastvo va svetu ne moreš k u p i t i dobrega moža, zdravih otrok in čistega srca!
Saška.
Naša kuhinja
JEDILNIK ZA SKROMNEJŠE
Četrtek: Meso s hrenom in pražen krompir.
Petek: Riževi zvitki s špinačo*, krompirjev pire.
Sobota: Goveja juha z zdrobom, govedina s krompirjevimi svalki in čebulno omako.
Nedelja: Pečena jagnjetina s peteršiljevim krompirjem, zelena solata, pečenjak iz žemljic ali maslenega kruha.
Ponedeljek: Zelenjavna juha, golaž iz morskih rib, dušen riž.
Torek: Zelje s krompirjevim peče-njakom, orehov kipnik.
Sreda: Juha s kislo smetano, tirolski cmoki z zeleno solato.
JEDILNIK ZA PREMOŽNEJŠE
Četrtek: Goveja juha z vlivanci, riževo meso s parmskim sirom, janežev prepečenec s šodojem**.
Petek: Ovsen močnik, praženo meso, vanilijevi rezanci.
Sobota:	Juha	iz belušev, hopel-
Popel, zelena solata, rumov kipnik.
Nedelja, Obama juha z rezanci, nadevana piška z rižem in solato, španska torta.
Ponedeljek: Goveja juha z žličniki presnega masla, svinjske zarebre-fiice s paprikovo omako, slan krompir, čokoladne rezine.
Torek: Juha iz telečje glave, buhtlji.
Sreda: Goveja juha z rižem, govedina z novim krompirjem, drobnjakova omaka.
Pojasnila
* Riževi zvitki: Vmešaj na ognju 25 dek riža, 3 deke presnega masla, Nekoliko soli in drobno sesekljane če-
Kuhiniska posoda F. GOLOB, LfUBLjm
Wolfova 8
Ule. Ko riž postekleni, dodaj ’/>■ litra "“ftčne vode in duši tako dolgo, do-*ei' se riž ne zmehča. Nato gu ohladi, ^pšaj jajce in drobno sesekljanega f£.. ei‘šilja. Iz te zmesi oblikuj na de -ki si jo posula z drobtinami, ' ‘ke, in jih zlatorumeno opeci z ^entalskim sirom ali kuhanim prelenim mesom v vroči masti.
, Janežev prepečenec: Rahlo vme-slarit ct la jaica> 2 rumenjaka, 15 dek i- ko,'ja v prahu, "t deke izbranega ;ia in nekoliko limonove lupinice.
Podmeti testo s 16 dekami ostre moke in ga ppeci v obliki za škofovsko testo. Pečeno in ohlajeno zmes razreži na 1 cm široke rezine in jih peči v pečici, da dobe zlatorumeno barvo.
NEKAJ RECEPTOV ZA IZBIRČNEZE Zelenjava v hladetini
Skuhaj: cvetačo, zelen grah, beluše, stročji fižol, korenje, kožčke kumar, dodaj trdo kuhana jajca in dušene gobice. Vloži zelenjavo v pripravljeno hladetino, ki naj bo v lepi obliki, počakaj, da se shladi in usede, pred serviranjem jo pa stresi v majonezo. Hladetino pripravi iz svinjskih parkljev, svinjske glave in kož, dodaj potrebno zelenjavo, potem pa še kuhano zelenjavo. Pri hladetini ostane še toliko tekočine, da lahko iz nje napraviš dobro domačo svinjsko žolico.
Francoski kipnik
Olupi in zreži na lističe pet dobrih jabolk, potresi jih v sladkorju in jih v maslu ocvri. Potem namaži piškote z mezgo in obloži z njimi dno z maslom namazane sklede. Vrhu piškotov daj vrsto ocvrtih jabolk, vlij nanje malo šodoja, ki ga narediš iz petih rumenjakov, osminke litra vina, nekaj žlic vode, limonovega soka in toliko sladkorja, da bo sladak. Ko se zgosti, pridaj še dve žlici ruma. Na šodo položi spet namazane piškote in na te jabolka. Tako delaj, dokler imaš kaj piškotov in jabolk, malo šodoja pa prihrani, primešaj mu trd sneg dveh beljakov, vlij to povrhu in peci kipnik v pečici tri četrt ure.
Krompir s slanikom ali sardelami
Nareži kuhanega, olupljenega krompirja na rezine, prej pa sesekljaj slanike ali tri sardele in jih daj na razbeljeno presno maslo, v katerem si zarumenila precej drobno sesekljane čebule. Namaži kozo z maslom, posuj jo prav malo s kruhovimi drobtinami ■ in daj vanjo vrsto še gorkega, slanega 1 krompirja, po vrhu vrsto pripravljenega slanika ali sardel, naloži 'na to s)>et krompir in delaj to tako dolgo, dokler ne poidejo krompir-in sardele. Ko je koza polna, pa oblij krompir z majhnim kozarcem smetane in po- j stavi kozo v pečico, da se krompir lepo rumeno opeče.
r 3
f A BAYE
vij
Vri reornatizmu, mifn in i iocuu.
OiUi	dO.ULiLJMe/
Cvetlice - oznanjevalke poletja
Imprimč je čarobno blago, ki bo vladalo vse poletje. Zenske ga bodo najbrže z veseljem sprejele, saj so ga že lansko leto vzljubile, Imprimirana blaga so priljubljena zaradi svoje ljubkosti in pestrosti, pa tudi zaradi svoje praktičnosti. Doslej so vsa mogoča rožasta blaga zbujala v ženskem svetu zanimanje in priznanje, letos bodo pa gotovo navdušila vsa ženska srca.
Za poletje bo moda stresla iz svojega polnega roga še posebno originalne risbe, barve In vzorce. Modna fantazija je poklicala na pomoč vso naravo, ne le cvetlice, temveč tudi ži vali in celo ljudi. Stere palače, spomeniki in stolpi, nebotičniki, pa tudi celi vrtovi in travniki bodo blesteli na vsem mogočem blagu. Pri novih vzorcih je bogato zastopano živalstvo in rastlinstvo.
Videli bomo vzorce z značilnimi palačami Newyorka, Pariza in Benetk, dalje črede slonov in jate pisanih tičkov z razprostrtimi perotmi. Nekatera blaga imajo na temni podlagi na-risane ali naslikane smešne vaške prizore in skupine, ali pa možiclje, godce in kmetice.
Najbrže menite na tihem: »To pa ne bo nič kaj lepo.« Motite se. Vse slike in risbe so tako lične in majhne, da jih šele od blizu lahko spo znaš. od daleč pa kažejo radovednim
«*
Ne utegnem.
•*
a m
Tako in podobno odgovarjate menda nekatere na moje nasvete, vsp vam je preveč in odveč, nikakor ne najdete pet minut časa za svoje zdravje. Tiste, ki se izgovarjate s svojim delom in b trudnostjo, ste pač neozdravljive; vem, nikoli vam ne bom mogla dokazati, da je moči trudnost premagati s telovadbo ali s kratkim sprehodom, in ne s posteljo, kamor padete ko snop in spite do drugega dne, ko prepozno vstanete in spet nejevoljne tečete v pisarno.
Pa vseeno, poskusila bom z najlažjimi in najprijetnejšimi vajami, ki jih vadite lahko celo pri delu in ki sem jih z vseh vetrov zbrala za vas.
Neki ameriški profesor trdi, da lahko ostaneš brez truda lepa in vitka, če večkrat na dan vkrčiS želodec in 6e vzravnaš. To ni težko, saj lahko krčiš želodec za pisalno mizo, v kinu ali gledališču in tudi na cesti. Pri tem bodo tvoj hrbet in tvoje rane dobile pravo držo In nevarna mast ob pasu bo skopnela.
To vajo delam z uspehom že dobro leto.
Tista, ki ne more niti deset minut na dan telovaditi, lahko telovadbo nadomesti s kratkim sprehodom. Na poti iz službe naj ne misli deset minut na nič drugega kakor na pravilno držo, na pravilno prestopanje in korakanje, na dobro držo glave in ram. Deset minut na dan zadošča, a ne pozabi ta sprehod redno vsak dan ponoviti, le tako boš dosegla uspeh. Vidite, saj je vse tako preprosto, le vztrajnosti je treba!
že en ameriški nasvet, potem pa končam, saj vem, da se vam spet kam mudi.
Lezi sem pa tja za nekaj minut tako, da bo glava ležala precej niže od nog. Kri ti bo zalila obraz, sprva tl bo nekam neprijetno in nerodno, ko boš vstala se boš pa bolje počutila in kmalu ti bo docela dobro. Ta lega namreč požene kri v glavo in tako na zelo naraven način osveži kožo na obrazu.
Drugič še kaj!	Saška
Z zakonom zaščiteno po vsem svetu
Poskusite zobno ščetko .ORLOV" in vsem vašim zahtevam bo popolnoma zadoščeno
Dobi se povsod!
Pomlad je tu - pletena roba v omaro!
Vse veste, kako moderne so zadnja leta pletene obleke in jopice. Ne po krivem, saj so res praktične, udobne in poceni. Pleteno obleko lahko nosiš več let, seveda če z njo lepo in pravilno ravnaš.
Ne obešaj pletenih stvari na obešalnike, ker se razvlečejo in kaj hitro izgube pravo obliko, če imaš na obleki žepe, naj ti služijo le kot okras, ne pa za spravljanje robca ali celo denarnice. Razvlečeni, mlahavi žepi kaze vsako sicer še tako čedno obleko.
Prav tako ne tlači robca, da, niti robčka ne, za rokav, kakor delajo nekatere nespametne in površne ženske. (Prvič to ni higiensko, povrh tega se pa manšete grdo raztegnejo in rokavi razširijo.)
Kadar v pleteni obleki sedeš, jo povleci nekoliko navzgor, da se na kolenih ne raztegne. Tudi pri spravljanju pletene robe pazi, kako jo zložiš, sicer bo hitro izgubila obliko.
Pranje pletenih stvari je posebna umetnost, ki jo malokatera pozna, a vendar se je lahko vsaka nauči. Obleko operi v dobri milni peni ali v »Luxu«, jo speri večkrat v mlačni vodi, ki ji dodaš nekoliko kisa; zdaj pa pride glavni postopek: raztegovanje obleke. Najbolje je, da pred pranjem izmeriš dolžino in širino obleke, potem jo pa za nekaj cm manj nategneš. Mokro obleko suši na ravni deski, ne pa na obešalniku ali na vrvi.
Zdaj spomladi se boš morala ločiti od svojih pletenih prijateljic; ker so ti vso zimo tako dobro služile, jim tudi ti privošči prijetno »poletno spanje«. Svetujem ti, da jih po zgornjem navodilu opereš, potem pa zaviješ v več pol časopisnega papirja in položiš na dno omare. Jeseni jih boš z veseljem oblekla, saj bodo tako čedne kakor takrat, ko si jih kupila.
(n)
Novela »Družinskega tednika*
Njena najljubša kolonjska voda
Napisal Erieli K n ud Kerninavr
Ce ti hudo izpadajo lasje, vzemi j milni špirit, ga razredči s francoskim žganjem in si večkrat s to tekočino vdigni glavo.
očem kar najbolj ubrano simfonijo barv.
Tudi cvetlični imprime, ki ga že poznamo, ni izgubil svoje mikavnosti. Vendar pa nosijo tudi vsa rožasta blaga pečat letošnje mode, ki po lepoti, originalnosti in pestrosti prekaša vse prejšnje. Imprimeji z velikimi naslikanimi rožami bodo posebno v modi za poletne večerne obleke.	1
Dečve in dnevne dopoldanske in. popoldanske obleke pa bodo polne vseh mogočih cvetlic: vrtnic, maka, kresnic, jasmina in majhnih nežnih šopkov iz poljskega cvetja. Izbire bo toliko, da se ne boste mogle odločiti za pravo blago.
Doslej smo poznali le imprimirane svile, letos bomo pa nosile tudi druga imprimirana blaga:	til, tenčico,
pike, organdi, platno in vse mogoče krepe.
Tudi enobarvno dnevno obleko lahko prenoviš z jopico, plaščkom a;i bolerom iz imprimeja.' Najmanj stroška boš imel s kratkim bolerom, ki je letos spet v modi in čigar kroj bomo prinesli v eni izmed prihodnjih številk.
»Meter imprimeja je košček poletja,« je rekel neki modni ustvarjalec, ko je dokončal svojo najnovejšo risbo za to prekrasno blago. Ni se zmotil.	(n)
3Tako, draga gospodična,« je dejala stara vdova (H) dvornem svetniku, ki ei je svojo skromno pokojnino izboljšala z oddajanjem sob, »tole je pa kopalnica.«
Pri teh besedah je odprla z neko preračunjeno počasnostjo ozka, belo pobarvana vrata. Z vljudno ravnodušnostjo je pogledala Rutb v temačni prostor — ko je pa zažarela v njem električna žarnica, je kar odskočila z vzhičenim vzklikom.
»Prekrasno!« je navdušeno vzkliknila. Ta kopalnica je pač prijeten dodatek k starinsko opremljeni sobici mlade študentke! Za tako majhen denar še taka udobnost! »Ree prekrasno!«
Nad vzidano kadjo so se bleščale ponikljane pipe »in prlie, umivalnik poleg plinske pečice se je zdel kakor da bi ga skrivna roka postavila iz kopalnice kakšne razvajene filmski? dive v to skromno stanovanje, ogledala so še svetlikala ih bleščala, gladka kamnilna tla s pisanim mozaikom so se kosala po lesku z oplošcenimi stenami.
PARIŠKE MODNE MUHE
SINJI LASJE. Najnovejša pariška posebnost so sinji lasje, 'ne morda plavi, temveč ; temno modri, sinji z vijoličastim nadihom in vranje črni. Parižani menijo, da se sinji lasje najlepše podajo ženskam, ki imajo svetle oči..............
ČRNI NAOČNIKI — NAJNOVEJŠA MODA. Ne samo ljudje z vnetimi očmi. vse lepe Parižanke so navdušene za temne naočnike. V barih, na plesu in v gledališču ,srečaš lahko‘lepe dame v večernih oblekah — s temnimi naočniki. Vsekako svojevrsten okus!
SREBRNA LISICA ha črni svileni poletni obleki je za Parižanko višek dobrega okusa, če le ne bo prevroče...
POLETNA SANDALA ima po novem polvisoko leseno peto v obliki koeke ali kvadra.	(n)
Stara dama se je pasla na Hutiii-neiu začudenju. Potlej je dejala z lahnim vzdihom: »Da, da, to je poslednje, kar sva ei lahko z mojim pokojnim privoščila; današnji dan bi česa takšnega ne zmogla. Tukajle...« je dejala stara dama kazaje na majhno mizico, »je prostor za vaše toaletne potrebščine. Tam zraven ima namreč gospod inženir svoje stvari.«
Šele tedaj je Ruth opazila nad vzidanim umivalnikom na :1 '.leni plošči razne stekleničke, tube in skodelice, same moške toaletne potrebščine: čopič za britje, aparat za britje...
0,«	• menila brez posebnega na-
vdušenja, »torej imate še drugega najem, .'ka. gospa svetnica!«
»Od sile prikupnega človeka!« Stara goi-pa je navdušeno dvignila roke »Šved je in inženir, ki dela tukaj pri svojem svaku. . Tih je in obziren, skratka vzoren najemnik. Ob sedmih zjutraj odhaja in se zvečer ob enajstih vrača. Moja stara Betka mu pri pravi, zajtrk. Jaz ga vidim samo vsakega prvega," kadar mi prinese najemnino. Sto šilingov ini plača. Kar zadovoljna’sem, da ga imam. Pa mi je tudi res všeč ,ta mladi gospod, ker je pošten in zanesljiv človek. Le poslej-tV si, kako lepo ima svoje stvari v redu. Tam mu ne sme nihče brskati. Samo s konci prstov je premaknila gospa svetnica njegov beli sldnoko ščeni. glavnik, ležeč poleg ščetke za lase.
Ta ,je prav gotovo dolgočasen in oduren pikolovec — si je na tihem mislila Uut.li. Potlej je za sveto obljubila gospe svetnici, da ne bo kalila posvečenega reda gospoda inženirja, da plina pod kotlom ne bo brez potrebe prižigala in da bo svoje brisače obešala samo na levi držaj. »Na desnem ima namreč gospod inženir svoje brisače...« je malo prej s poudarkom dejala gospa svetnica. Rulh se ie priklonila in izginila v svojo kamro, kakor je brez spoštovanja imenovala svojo sobo.
(Nadaljevanje na 8. strani)
TUDI ZA POMLAD KUPITE
prt PAULIN ■ u
V LJUBLJANI, KONGRESNI TRG 5
Roman. - Angloiki napisala Cllnor Glyn. - Pravodei Z. P.
J.	nadaljevanj«	mišljujejo, ali se jim bo posrečilo
Vljudno je pozdravil in s za-	up iti kakšno svojo tekmico,
doščenjem je opazila Tamara,	ka-	' r?®1 k®dlv	bi morali reci, če poko	slabo	se	mu je podala	obleka.	?}Lslln!'	mora ta revež po-
•	..... steno truditi,	preden si med vso to
Njenim od angleških krojačev razvajenim očem se je zdela njegova obleka malomeščanska, skorajda smešna — in to ji je bilo od sile všeč.
Tedaj se je namenila, da si bo privoščila majceno šalo z Milicento.
»Ali si opazila, Millicent,« jo je vprašala, »da je knez tisti mladi mož, ki sva ga videli na mostovžu v pidžaml? Kar čudim se, da se s takimle neotesancem pogovarjaš, čeprav ga osebno poznaš.«
Mrs. Hardcastlova jo je užaljeno pogledala in je odgovorila: »Veš, Tamara, tisti neprijetni dogodek sem že popolnoma pozabila! Zakaj neki me spominjaš nanj? Knez je prav vljuden in skromen mlad mož. Prepričana sem, da bi mu bilo od sile nerodno, če bi le slutil, da sva ga takšnega videli.«
»Zdi se mi, da je bil takrat prl-kupnejši kakor zdaj,« je zlobno menila Tamari. »Ali si sploh kdaj že videla takšno skrpucalasto obleko?«
Mrs. Hardcastlovo je kar obrnilo na stolu in zastrmela je prijateljici v oči. Zgrozila se je, da Tamara o nespodobnih rečeh tako vnemamo govori. Zadevo je začela kar na lepem presojati z drugimi očmi. »Mislila sem, da ga tisto jutro sploh videla nisi,« je zbadljivo dejala.
Tamara se je razjezila: »Tvoj 5»opis ja bil tako živ — in razen tega sem se tudi obrnila!«
»Obrnila si se! Potlej ko sem ti že rekla, da je skoraj nag! Draga Tamara, kako si le mogla kaj takšnega storiti?«
»Pst, k nama prihaja!« ji je skočila Tamara v besedo, hlastno odprla knjigo in se delala, kakor da bere.
»Naposled je mrs. Loraine vendarle prišla,« je dejala Milllcent. Tedaj je bila Tamara že iz vljudnosti prisiljena, da se ozre po prišlecu. Hladno se je priklonila.
Mladi mož se niti zavzel ni. Sedel je. potegnil si je odejo čez kolena in je zastrmel zamišljeno v daljavo. Solnce je bilo že zašlo — in kmalu se je prikazala luna v vsej svoji krasoti.
Mrak je bil prav kratek, zakaj kmalu so prižgali električne svetilke. Stari Anglež Stephen Strong je pozdravil Tamaro, potlej je pa sedel poleg mrs. Hardcastlove.
Millicent je bila prešerne volje; govorila je v lepo oblikovanih stavkih; vsak je bil blagozveneč — vsak razumljiv, še nikomur ni bilo treba, da bi si bil v pogovoru z Millieento napenjal možgane. Takšne žene so možem najbolj všeč!
Tamara se je delala, kakor da bi brala, toda neposredna kneževa bližina ji je uročila vse misli. Tako mamljive osebnosti še ni bila srečala. Nepremično, kakor iz kamna izklesana je sedela in strmela v knjigo. Skoraj nepremagljiva želja, da bi ga pogledala, jo je prevzela. In vendar jo je udušila. Njena živčnost je tolikanj naraščala, da je skoraj drhtela. Tedaj jo je on ogovoril: »Ali imate mačje oči?«
Ko se ji je tako vendar že ponudila priložnost, da mu pogleda v obraz, ji je bilo, kakor da ne more dvigniti oči od knjige.
»Seveda jih nimam,« je odgovorila z ledenim glasom.
»Zakaj se pa potlej delate, kakor da bi brali v tem mraku? Svit teh bornih svetilk niti ne sega do sem.«
Tamara je molčala, obrnila je celo nekaj listov... Hotela ga je jeziti.
»Na plesu je bilo pa res zanimivo,« je nadaljeval; »ali ste opazili, kako so haremske dame kukale iz svojih kletk? Debele in grde so bile vse po vrsti; prav pametno je bilo, da so jih 3krivall. Imele so nas gotovo za množico norcev, ki od same ponorelosti skačejo po dvorani.«
»Sirote!« je dejala Tamara. Tako izumetničenega in pretiranega glasu še ni bila pri sebi nikoli slišala.
»Zakaj sirote? Vse telesne dobrote so jim na razpolago, skrbi in bojnzni sploh ne poznajo. Včasih so že malo razburjene, ko pre-
maščobo najde kakšno čedno dekle.«
Tamari takšen način zabave ni bil všeč; ni ji bilo do tega, da bi se pogovarjala o haremski morali. O, da bi bil le tiho! In vendar je bil njegov glas tako blagoglasen in njegova angleščina tako popolna! Naskrivaj je škilila k njemu. Kako lepo so mu bili razraščeni lasje na čelu — in čelo, kakor da bi bilo grško! Nos je bil kratek in nekoliko močan, prelepo zarisane ustnice je pa obkrožal nadvse mikaven izraz. Vsa njegova osebnost je izžarevala privlačnost na slehernega človeka, ki mu je prišel v bližino. Oči pod dolgimi in gostimi obrvmi so bile nenavadno velike, skrivnostno strastne, pa zraven docela nebrižne; nekaj jutrovske-ga se je zrcalilo v njih, čeprav je bil ves njegov obraz severnjaško bled.
Tamarini mehki svetloplavl lasje so bili komaj za odtenek svetlejši od njegovih. Zanesla se sicer ni, vendar se ji je zdelo, da ima sive oči.
Prcrada bi ga bila marsikaj vprašala, vendar se je obvladala. Zdajci se je obrnil in se ji zagledal v obraz. Dotlej je bil nepremično gledal na morje. Taki nenadni gibi bi vsakogar zbegali, kaj šele človeka, ki je kakor Tamara, pravkar študirala črte njegovega obraza.
»Kaj — za božjo voljo — vas je prijelo, da ste ponoči zašli k sfingi?« je vprašal.
Srd je popadel Tamaro. Niti vprašanje samo niti ton nista bila zanjo laskava.
»Bržčas sem hotela kamne šteti, ki je sfinga iz njih sestavljena!« je odgovorila.
»Ce hoče človek dognati takšna tehnična vprašanja, si kajpak izbere noč za to!«
Knez se je kar tresel od smeha — skoraj nalezljiv je bil njegov smeh, tako prešerno je zvenel.
»Niste tako nespametni, kakor sem si mislil,« je odkrito dejal. »Tako lepi in tako pesniški ste se zdeli s tenčico, ki ste si jo bili takrat ovili okoli glave! Huj! Potiej pa ni bilo nič drugega za tisto ten-čico kakor lepa voščena lutka! Zal mi je bilo, da sem sl zaradi vas pokvaril obisk v vasi; zame je vse to velikega pomena!«
Tamaro je jel pogovor vendarle zanimati, čeprav se je bila zaklela, da bo ostala zapeta in čeprav mu je zamerila »voščeno lutko«.
»In?« je obotavljaje se vprašala. »Od sfinge lahko zveste vse, kar koli potrebujete za življenje. Na primer, da ste vi in da sem jaz, da sva torej oba neznatna atoma, in da sva samo v lastnih očeh, in drugod nikjer, pomembna. Okrutna je tudi včasih, pa ji še na um ne pride, da bi koga na koščke raztrgala, kadar je takšne volje; včasih pripravi človeka celo do tega, da postane kar krvi željan.«
Tamaro so te besede kar odbijale. Kako le more biti mlad mož tako čudaški? si je mislila. Ali je prismojen ali je pa drugačen kakor so vsi drugi, in je nemara prav zaradi tega tolikanj mamljiv? Čutila je, kako jo je spreletela lahna zona.
Potlej se je zdajci spet obrnil k njej s popolnoma spremenjenim obrazom in jo je skrbno zavil v pled, ki ga ji je veter odgrnil.
»Tako drobcen bel obrazek imate,« j« dejal. Ljubkovanje je bilo v njegovih besedah. »Skrbett mo-
to] , kakor vidiš z visokega hriba razgrnjeno pred seboj ravnico. Zdelo se ji je, da je bila med njo in med drugimi že zmerom nekakšna razlika, ki se je pa dotlej nikoli ni zavedela.
Spomnila se je, da jo je marsikaj zbodlo v oči, česar drugi še opazili niso, in vedela je tudi, da je zaradi tega že od mladih nog zmerom skrivala svoje misli pred drugimi, ali jih je pa vsaj na zunaj utesnila v iste dolgočasne in solidne oblike kakor vsi drugi člani njene družine. Revčki, ko pa niso drugače mogli...
Toda nekaj je bilo pribito zanjo: v bodoče bo mislila in delala po svoji pameti. Teta Klara ji s svojim mračnim čelom ne bo več prepovedala nobene knjige in nobenega dejanja. Življenje naj jo nauči, česar jo sme naučiti.
Tamara je bila dobro in temeljito vzgojena; in s to svojo vzgojo se je hotela okoristiti. Namesto da svoje znanje brezplodno zavrže, kakor zavrže vrtnar gomoljike v temačno klet, bo odslej negovala svojega duha; morda bo žetev sočna!
.Poleti bom stara pet in dvajset let,‘ si je dejala, ,in vsa ta leta doslej sem zabila!‘
Vsakikrat, kadar sta prišla trdovratna sprehajalca mimo nje, je ujela nekaj besed njunega pogovora. Lov, psi in otroci — Berti-cina umnost in Maurielove koze — knez se je zdel zmerom vnet in
Ker vam ob nainižji ceni nudi prvovrstno delo in blago, pravilno modno linijo in eleganten izgled v plaščih, kostumih in palefojih
ram, da vam bo lepo toplo, in da vas ta grdi veter ne spiha z ladje.«
Tamara je vztrepetala — in vendar ni vedela zakaj.
Pogovor se je raztegnil. Millicent se je vmešala s svojimi plehkimi pripombami. Morje, je rekla, je postalo mnogo mirnejše, pa bosta lahko šli k večerji. Potlej je še dejala, da je slišala, da je na ladji neka ciganska godba, in kar čedno bi bilo, če bi malo zasvirala!
Tamaro je jezilo, ker je knez pritrdil vsem puhlostim njene prijateljice in da jo je celo z ljubeznivo vljudnostjo sam spodbujal, ne da bi mu bile pri tem ustnice le trohico trznile. Ko se je slučajno srečal s Tamarinim pogledom, se je kratko zasmejal in ji šepnil:
»Kako popolna žena! Vse na pra-	_	________ _________
vem mestu! V najlepšem trenutku j vljuden poslušalec. Čez nekaj čaša bi vzela pletenje v roke in bi po-1 je prišel Stephen Strong in je se-
Tisoč je bolezni« a zdravje samo eno!
Bili zdravi ali bolni, ako še ne poznate RADENSKEGA zdravilnega kopališča, zahtevajte s kratko dopisnico prospekte in navodila od uprave
Radenskega kopališča,
Slatina Radenci
(pri Mariboru)
vila možu vsako leto po enega otroka! Kadar najdem drugo takšno ženo na svetu, se koj poročim z njo!«
Tamara je bila besna. Zamerila mu je, da se je norčeval iz Milli-
V 24 URAH
barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. ftl.robi in Hvellolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere. suši. monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in pub
tovarna JOS. REICH LJUBLJANA
cente, in kar zgrozila se je spričo njegovega govorjenja. Ogrnila sl je pled, rekla, da jo zebe, in prosila gospoda Stronga, naj se malo sprehodi z njo po palubi. Po knezu se sploh ozrla ni več, vse dotlej, dokler niso skupaj odšli k večerji.
Za mizo se je vedel kakor kakšen tujec. Sedel je poleg nje, vendar ni izustil ničesar neprimernega; sicer je pa sploh malo govoril z njo, pač pa se je s kapitanom in včasih s Stephenom Strongom pomenil kaj o pomorskih zadevah. Njen trdni sklep, da mu bo pokazala roge. je bil popolnoma odveč; z ničimer ji ni dal priložnosti, da bi si ga mogla privoščiti.
Kozak carjevega spremstva
V ponedeljek sta slišali, da bodo drugo jutro pristali v Brindisiju. Koj je začela Tamara pregovarjati mrs. Hardcastlovo. da bi izstopili na kopno že kar tam, in bi se torej ne peljali do Trsta. »Prej bova doma,« je dejala; in ta vzrok je bil za Millicent tehten.
Toda še ves ponedeljek je čakal Tamaro. Dan je bil prekrasen. Sinje Sredozemsko morje se je tokrat s pravico ponašalo s svojim imenom. Tamara je bila na moč dobre volje, ko je okoli enajstih stopila na krov. Tam se je že sprehajala mrs. Hardcastlova z ruskim knezom; čebljala sta in smejala sta se kakor dva stara znanca. Spet je Tamaro jeza pograbila; »saj se tako spet norčuje iz uboge Millicente, ki takih reči nikoli ne razume,« sl je mislila. Tamara se Je udobno zleknila na svojem ležalnem stolu in je pasla oči po sinjem morju.
Kaj na le odsihdob počne? Na Jugu je spoznala mikavnost spremembe — in to jo je spravilo do malega is ravnotežja. Skoraj nemogoče se ji je zdelo, da se bo spet vrnila v Undenvood ln da se bo morala spet privaditi dolgočasnemu vsakdanjemu življenju. Videla j* življenje razprostrto pred se-
del na stol mrs. Hardcastlove.
»Ali vas smem motiti v vašem razmišljanju? Tako zatopljeni se zdite.«
»Moje misli so neumne, toda vi, ki poznate svet, mi povejte, kakšen je v resnici!«
Stephen Srong je bil čudaški starec; na oko je bil videti kakor kakšen okorel Anglež, pa je bil vendar v svojih navadah pravi kozmopolit. V mladih letih se je ukvarjal z diplomatskimi stvarmi in je doživel zlato dobo Egipta pod Isma-ilom. Potem je podedoval veliko premoženje in je potoval po vsem svetu. Več let je prebil na Dunaju, v Petrogradu in v Parizu. Vsako pozno jesen se je pa zatekel v deželo sfinge.
»Svet,« je dejal, ko je udobno sedel na stol, »je prijetno prebivališče, če ga gledaš takšnega, kakršen je, ln se ne spuščaš z njim v boj. Človek ne sme biti premalenkosten in ne prekritičen. Vse je treba sprejeti vase, prizanesljiv je treba biti s slabostmi ljudmi, ki žive na njem.«
»Da,« je dejala Tamara, »vem, da imate prav. Toda mnogi med nami so privrženci kaste, ki si do-mišljuje, da je edino njeno mišljenje zveličavno. Tudi jaz se štejem mednje, in zaradi tega pravim, da sem neumnica.«
Spet sta šla sprehajalca mimo.
»Ta knez Milaslavski je tip,« je menil Strong, »ki bi ga lahko študirali. Poznam ga že več let, skoraj že od njegovega detinstva; kakšnih devet in dvajset ali trideset let mu utegne biti, pa je zares zanimiva osebnost.«
»Da,« je odkritosrčno dejala Tamara, »to čutim. Pripovedujte mi kaj o njem.«
Stephen Strong si je prižgal smotko in je puhal oblačke dima predse; potlej je sedel z izrazom človeka, ki namerava pripovedovati dolgo zgodbo:
»Mnogo premlad je podedoval veliko premoženje in je sprva živel razuzdano, da že ni bilo več lepo. Njegova mati je bila iz družine Bosmanovih; to ime pomeni v Rusiji neke vrste Kreže. Mladi knez je ljubljenec na dvoru, razen tega je pa kozak carjevega spremstva. Divja prostost kozakov je bila mlademu bogatašu bolj všeč kakor služba pri kakšnem drugem polku, že po svoji materi izhaja iz kozaške družine, in potomci kozakov imajo divjo kri v žilah. Pripovedujejo si neverjetne pustolovščine o njem, kajpak hudo pretirane, res je pa vendar, da je prikupen, čeprav nemiren in drzen značaj.«
»Kaj sl pa takega pripovedujejo o njem?« je s strahom vprašala Tamara.
»To ni za nežna ženska ušesa!« je smehljaje se odgovoril Stephen Strong. »Prava zlodejstva! Sprva ga je kajpak mikalo vse, in z mla-
SMRT PLEŠAVOSTI
..MORANA" PRAVO 'C U DO !
til
'X-,.	«.	▼	'Fr
MORANA JE USAVRŠENA.ODPRAVhPRHlJAJ.EKCEMEJAČl IN HRAMI LASIŠČ E.
TAIČ03 USTAVI IZPADANJE LAS.LASJE PORASTEJO TUDI NAPLESA5T0M MESTU. CENA STAKLENICE PO POVZETJU DIN 40. POŠTNINA DIN 7-
MODEPNA KOZMETIKA -5PLIT-
MOPANA PIPtOMI&ANA V 10ND0NU s GE GRAND PRIX IN ZLATO KOLAJNO
Cene našim malim oglasom so zmerne in času primerne!
demško di’znostjo si je tudi vse privoščil. Nekoč je baje zaradi neke stave ugrabil neko nuno in jo odpeljal v hišo tistega moža, ki ga je nekoč ljubila in ki je zaradi njega odšla v samostan. To je bilo nekje na Poljskem. Potlej si je včasih privoščil^ razbrzdane orgije na svojem podeželskem posestvu, kjer so po tri dni pirovali in veseljačili, Škandal je bil kajpak vsakikrat neizogiben in strašen. Vrnil se ja pa zmerom krotek ko ovca, in v družbi so ga razvajale stare dame, ki je bil z njimi na moč ljubezniv. Pravijo celo, da se ne boji ne Boga ne hudiča, edino car mu utegne še nagnati strah v kosti.«
»Joj, kako strašno!« je dejala Tamara; toda ta vzklik ji je ušel bolj iz navade, zakaj, da po pravici povemo, jo je vse podzavestno očaralo in na moč zanimalo.
»Strahu ne pozna; hladnokrven je kakor Anglež. Zares slabih stvari ne pripovedujejo o njem. Včasih živi na moč preprosto na svojem posestvu; sam s svojimi konji in psi. Zdi se mi, da bi njegovi ljudje šli v ogenj zanj. Res je tudi, da ni objestnosti, ki je ne bi storil, kadar ga zgrabi.«
»Tak je tudi videti,« je dejala Tamara. »Samo to bi rada vedela, ali oblači po navadi uniformo, in se mu zaradi tega civilna obleka tako malo poda?«
»Kajpak.« je pritrdil Stephen Strong; »celo v Parizu bi se zmrdovali zaradi tega, če bi ga pa videli v Petrogradu, bi kar strmeli kakor druge.«
»Kakšne druge?« je vprašala Tamara.
»ženske; obožujejo ga. Ciganke, imenitne dame, igralke, plesalke, in —« hotel je omeniti še neko vrsto žensk, pa se je spomnil, da bi ga Tamara najbrž ne razumela; zato je zdajci obmolknil.
Tamaro je obšel občutek, kakor da bi se morala zoper nekaj boriti;' Zato je dejala hladno: »Nu, to je spet dokaz, kako neumne gosi so vse.«
Stephen Strong jo je ošinil z očmi od strani; in če bi bila znala brati njegove misli, bi bila približno tole uganila: ,Ta srčkana mala Angležinja je že v Grickovem ukletju — in naj se še toliko bori zoper to, vendar ne bo ušla usodi. Ako si Gricko vtepe v glavo, bo zmagal!'
»O čem se neki pogovarja z mojo prijateljico, mr. Strong?« je vprašala, ko je šel parček spet mimo njiju. »Millicent je pač med zadnjimi, ki bi utegnila imeti kaj skupnega z njim; od zgražanja bi menda umrla, če bi vedela za te kneževe pustolovščine. Njega pa tako ne zanima niti besedica tega, kar mu pripoveduje.«
»On stori zmerom samo to, kar človek najmanj pričakuje,« je menil Stephen Strong. Pri teh besedah se je široko zasmejal. Neskončno se je zabaval spričo tega neenakega para. »Mrs. Hardcastlova je sicer prav čedna,« je potlej spet povzel.
V tistem trenutku sta Millicent in knez pristopila k njima.
Okrogle sinje oči mrs. Hardcastlove so kar sijale in njen sveži obraz je kar žarel od zadovoljnosti.
»Tamara, ljubica,« je vzkliknila, nepopravljiva lenuška si! Zakaj neki sediš tukajle, namesto da bi se malo sprehodila? Ne moreš sl misliti, kako zabavne stvari ml knez pripoveduje. Prav zdaj mi je govoril o nekem ruskem pesniku —■ imena si ne morem zapomniti — ki je pisal o nekem hudiču, ne o Faustu, vendar nekaj podobnega.«
Tamara je opazila hudoben nasmešek v kozakovih očeh, Millicent je pa kar veselo čebljala dalje, ne meneča se za svojo okolico, »Mislim namreč tisto čudno pravljično sorto hudičev, ki prihajajo na svet in — in potlej damam pamet mešajo...«
»Bržčas misliš LermontovljevO .Demone', Millicent, ne?« je vprašala Tamara. »Neka prijateljica moje matere je prevedla knjigo * angleščino. Predobro poznam to delo! Prekrasno Je, krasnejše pa je gotovo še v ruščini.« je dodala in ošinila kneza s čudnim pogledom.
ARTI S T BU X
VELIK ROMAN iz cirkuške-
—ggg|—MM—Bg «A ŽIVLJENJA
Napisa/ Hans Possendorf
Za pravilne odgovore na vprašanja, nanašajoča ae na razplet tega romana, razpisuje uredništvo »Družinskega tednika" 12 denarnih nagrad v skupnem znesku 2500 din
10. nadaljevanje
Humor
Državni uradnik
Jc to samce lepih lastnosti. Popolnoma se razvije v 35—40 letih dela. nato ga izločijo iz vrste. Samice se prej izrabijo, zato so manj zastopane v tej vrsti. Je zelo potrpežljiv, tudi pri spremembi dresure ne kaže posebne upornosti, pokorno sluša krotitelja, na dano povelje sede, vstane, leže, na povelje da glas od sebe, se potaji v kot, itd. Z uspehom ga pošiljajo v najbolj oddaljene kraje, uboga brez ugovora, sploh so lastnosti te vrste odlične, posebno slovenska rasa prednjači! Vendar se kaže tendenca, da bi to raso poplemenitili s tujimi plemeni! Doma je največ po Slovenskem.
(»Koprive«, Zagreb)
Zdravniška
Bolnik toži o nespečnosti. Zdravnik ga pretrka od glave do nog, pa ne najde ničesar.
»Kdaj po navadi ležete?« vpraša nato.
»Vsak večer točno ob devetih!«
»Pa ne morete zaspati?«
»Kdo to pravi? Pri priči zaspim. Ko snop!«
»Tak tako!« de zdravnik nekam začudeno. »Potlej se gotovo čez nekaj ur zbudite, pa ne morete več zaspati?«
»Narobe! Do jutra spim!«
»Pa se morda prav zgodaj zbudite?«
»Ne bi rekel! Okoli desetih ali enajstih se že predramim!«
Zdravnik ne ve ne kod ne kam. »Zakaj pa potlej tožite o nespečnosti?«
Bolnik zavzdihne: »Opoldne, ko ležem, da bi dve uri zaspal, še zadremati ne merem!«
Tri ameriške
Jonny dela učiteljici mnogo preglavic. Zato je skrbna vzgojiteljica pisala njegovi materi: »Vaš sin je najpametnejši fant v mojem razredu, hkratu je pa tudi največji navihanec. Kaj naj storim?«
Z obratno pošto je dobila učiteljica odgovor: »Storite kar koli hočete. Jaz imam že dovolj skrbi z njegovim očetom.«
•
Neki yankee se je pritoževal — to Je bilo še za ameriške prohibicije — da ni v Ameriki dovolj prostosti.
»Saj imate vendar v newyorškera pristanišču prekrasen kip .Svobode'!« mu je dejal neki Evropec.
»Ze res, že res.« je menil yankee, »opazili pa menda niste, da ta ,Svo-iioda' Ameriki hrbet obrača?«
Rockefeller je odpravil berače zmerom z novcem za 1 cent. V prvih letih krize se je posrečilo nekemu klatežu, da se je pritihotapil do njega.
»Na pol sem že sestradan,« je ogovoril revež bogataša.
»Nate deset centov.« mu je dejal Rockefeller. »Zakaj ste pa prišli na beraško palico?«
»Isto najrako sem imel kakor vi.« mu je razložil klatež. »Preveč radodaren sem bil!«
Pmna se
»Zakaj pa jemlješ vsak večer papigo v svojo spalnico?«
»Kar tako, iz radovednosti.«
»Kako iz radovednosti?«
»Veš, rad bi dognal, kaj v spanju govorim.«
i l t f  L--------------------------------------------------
Konkurenca
»In kaj te Je spravilo sčm, nesrečnež?«
»Konkurenca, gola konkurenca! Izdeloval sem iste vrste denar kakor ■»lada.«
(»Til-Bils«)
Vzrok in učinek
Ona: »Neverjetno! Kako le moreš ha potovanju izgubiti svoj poročni prstan?«
On: »To se gotovo ne bi bilo zgodilo, če bi mi bila zašila luknjo v Slivnikovem žepu...«
Mirni zakon
i^Jati: »No, otrok moj, kako ti jc zakonsko življenje?«
Hči: »Ne morem se pritoževati: •■prav sva že pol leta poročena, sva z možem Sre tnkral sporekla.«
•Mati: »Kdaj je pa to bilo?«
^Hči: »Tri dni po poroki, in od tn-vlyl n‘sv“ spregovorila niti besedice
Sunkovito se je Bux naposled vendar iztrgal. Toda tedaj so ju že prinesli. Na nosilnici je nepremično ležala gospa Berndtova. Poleg nje je šepaje stopal, oprt na rekviziterja, njen mož; strahotno hlipanje, škripanju podobno, se mu je trgalo iz prsi. Na drugi strani se je opotekala, bleda ko smrt, Cilka; niti glasu ni bilo iz njenih ust. Potlej sta stopala za tem žalostnim sprevodom dva civilista; bila sta oba zdravnika.
Nosilnico so postavili na tla in Bux je pokleknil zraven nje, da bi preiskal ponesrečenko. V tistem trenutku je odprla gospa Berndtova oči. Za hip se je zmedeno ozrla okrog sebe, in je bila že koj spet pri popolni zavesti.
Iz arene je še zmerom prihajalo zamolklo bučanje razburjenih glasov občinstva. Vmes je bilo slišati histerične krike osuplih žensk.
»Brž, pomagajte mi vendar! Občinstvo moramo pomiriti!« je vzkliknila gospa Berndtova; z naporom je dvignila život in nestrpno sunila Buxovo roko vstran, ki jo je hotela pridržati.
2e je stala pokonci oprta na dva strežaja — samo na eni nogi; na drugo ni mogla stopiti, ker je bila na več mestih zlomljena.
»Naprej! Podprite me! Naprej, ven pred občinstvo!«
Berndtu so skoraj odpovedale moči; čeprav ni imel resnih ran, pa se je zaradi razburjenosti vendar komaj držal na nogah in je le s težavo premagoval omedlevico. Tudi njega sta podprla dva moža — in tik za svojo ženo se je vlekel v areno.
En sam krik odrešenja se je razlegel. ko je občinstvo zagledalo.ponesrečena artista živa; in temu kriku je sledilo divje in od radosti pijano ploskanje. Berno in Berna sta se z medlim priklonom zahvalila.
Tedaj je snela Berna eno roko s pleč podpirajočega jo rekviziterja in dala znamenje, da bi rada spregovorila. Pri priči je vse obmolknilo in slišati je bilo samo jasni glas artistke:
»Un piccolo accidente — senza importanza!«*
Natanko si slišal, kako so si tisoči olajšano oddahnili: če je artistka sama razglasila, da gre samo za neznatno nezgodo brez pomena, potlej bo že res! — In znova se je utrgalo navdušeno ploskanje.
In še zmerom je donelo, ko se je gospa Berndtova že vrnila v pripremišče. Tedaj sta ji zdajci obe roki spolzeli po plečih obeh mož nizdol — in sesedla se je na tla.
Bux in Friedenthal sta takoj priskočila in sta jo položila nazaj na nosilnico. Klovn ji je potipal žilo, pretrgal ji je obleko in položil svoje uho na njene prsi. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. Ob istem času je tudi eden od italijanskih zdravnikov tipal Berni na drugi roki žilo.
Godba je zaigrala poskočno koračnico, uvodno koračnico Buxo-vega nastopa. Njegove živali so pozorno prisluhnile. Brama se je kar napotil proti areni; druge živali, vse z nabornimi ovratniki okrog vratu in s klovnskimi čepicami na glavah, so stopale v vrsti za njim.
Bux je dvignil groteskno našminkani obraz. Bil je ves spačen in zdelo se je, kakor da se reži. »Morta,« je šepnil skoraj neslišno zdravniku.
Zdravnik je prikimal, in po tem kimanju je razumel gospod Berndt, da je njegova žena mrtva. — Notranja krvavitev je kar na lepem končala njeno življenje. — Z glasnim krikom se je vrgel nad mrtvo ženo. Cilka se je opotekla nazaj in Friedenthal jo je ujel v naročje.
Ruperti je z obema rokama potegnil še zmerom ob nosilnici klečečega klovna kvišku: »Ven! Brž, brž!«
* Majhna nesreča, nič nevarnega.
Bux je skočil pokonci in stekel za svojimi živalmi. Brama je bil že skoraj pri vhodu v areno. Bux je prišel ravno še o pravem času, da se je postavil na čelo svoje karavane. In režaje se, grohotaje se in spotikaje se ob svoje lastne noge, je ob grmečih zvokih godbe in med bučnim grohotanjem množice vkorakal v areno.
XII
Vso noč po smrtnem padcu ni bilo v cirkusu miru. Ravnatelj Kleno, nadzornik Friedenthal, Bux in gospod Hartmann, šef poročevalske službe, sploh niso zatisnili očesa.
2e proti koncu predstave se je raznesla vest o smrti gospe Bernd-tove med občinstvom in je zbudila med živahnimi Rimljani veliko osuplost in globoko sočustvovanje. Policija se je prikazala, da bi ugotovila, ali ni morda kakšna nepazljivost zakrivila nesreče. Toda o tem še govora ni bilo. Uradni zdravnik je potrdil smrt artistke in je odredil, da jo je treba prepeljati v mrtvašnico, časnikarji so prihiteli od vseh strani, da bi dobili za svoje liste kolikor mogoče obširna poročila o nesreči in o ponesrečenki. 2e na vse zgodaj so ukrenili vse potrebno zaradi pogreba, ki je bil po tamkajšnjih zdravstveno policijskih predpisih določen že za prihodnji popoldan. — Medtem so se kazalci ure pomaknili že na deseto predpoldne, ko je Bux naposled utegnil vendar malo leči.
Ob treh ga je prišel Tom budit. Buchsbaumova prva misel je veljala njegovi ubogi mali prijateljici in njenemu nesrečnemu očetu. Gospoda Berndta je po prvih divjih izbruhih bolečine popadla popolna apatija; niti besedice ni več spregovoril. za nič se ni več zmenil, temveč se je s svojim otrokom zabubil v svojem stanovanjskem vozu.
»Poskusi obzirno ugotoviti, kje sta gospod Berndt in Cilka!« je dejal Bux črncu. »In potlej vprašaj v pisarni, ali je kaj pošte zame!«
Že čez nekaj minut se je vrnil Tom z novico, da Berndt in njegova hčerkica bržčas še zmerom nista zapustila stanovanjskega voza. Hkratu je izročil Buxu dve pismi in po naročilu tajnice drugo izdajo .Giomale d’Italia‘. Tam so se brala dolga poročila o smrti gospe Berndtove, o njeni umetniški karieri in o njeni družini. Resnica se je v pisani mešanici kosala z neresnico, toda iz vsega je dihalo globoko sočustvovanje spričo tragične usode nemške artistke. Celo kraj in ura pogreba sta bila oznanjena, in prebivalstvo Je bilo na-prošeno, naj se pogreba udeleži.
Bux je poročilo samo bežno preletel. Potlej je segel po pismih. Prvo je bilo od njegove matere. Pisala je:
Nordlingen, 24. IV. 24.
Dragi moj sin! Dobili smo tvojo brzojavko iz Firence. Prav lepa hvala. Oče je precej rekel, da tam ne boste prav dolgo ostali. Firenca je bila zmerom slabo cirkuško mesto* Ljudje so tam to-pejšl kakor so Italijani sicer. V Napoliju in v Milanu so v Italiji zmerom najboljše kupčije. Danes ti torej pišem v Rim. Upam, da te najde moje pismo pri dobrem zdravju. Prav veselilo nas je, ko gre dragemu staremu dobro. Upamo, da nisi imel neprilik, ko je tisto mlado Nemko tako neusmiljeno oplazil. Dalcje naj bolj pazi nanj in mu naj ne dovoli svojeglavosti. Sicer pa že vem: vse kar Broma stori, se zdi Dakji dobro in prav! Zelo nas tudi veseli, da je tvoja Judita spet po-
polnoma zdrava In da gre vsem živalim in Tomu in Dakji dobro. Pri nas ni mnogo novega. Zdravi smo vsi. Oče je sicer tri dni ležal zaradi prehlada, pa je danes že zdrav in bo šel zvečer že v Zvezdo kvartat. Ana nam je pisala iz Tokia. Ona in njen mož sta zdrava; njena točka zelo ugaja na Japonskem. Preden bosta odpotovala v San Francisco, bosta šla še na Filipine za prav imenitno plačo. Upajmo, da kaj ne spodleti! Hudo je, ko sta oba otroka tako daleč od nas! Nove zavese za tvoj voz bodo konec tedna gotove. Poslala ti jih bom v Napoli. Upam, da ti carina ne bo delala sitnosti. Oče in jaz se še premno-gokrat meniva o tvojem žal tako kratkem obisku. Oče te prav prisrčno pozdravlja; hotel je še sam pripisati nekaj vrstic, pa je le prelen; saj ga poznaš.
Pozdravlja te in poljublja tvoja mati.
»Ti dobra!« je dejal Bux tiho predse in z nežnim gibom spet spognil pismo skupaj. Potlej je vzel še drugo pismo v roko, ogledal si je neznano mu pisavo in odprl ovitek brez posebne radovednosti. Toda koj nato je že vedel, čigavo je pismo, zakaj na finem papirju sta bili v levem zgornjem kotu vtisnjeni črki F. P. V pismu je pisalo:
Firenca, 25. IV. 24.
Dragi prijatelj! Ze zdavnaj sem ti hotela pisati, zakaj od najine ločitve so minili že trije dnevi in pol, in to se mi zdi strašno dolgo! Pa nisem mogla prej pisati, ker sem ves ljubi dan s papanom skupaj in z našimi firenškimi sorodniki. In zvečer sem bila zmerom zelo trudna. Zdaj po obedu se je papa vendarle malo vlegel, in sem brez nadzorstva. Spomnila sem se, da o meni prav za prav skoraj nič ne veš. Menda samo to. da je papa služil pri gardnem topništvu in da še zmerom stanujeva v Potsdamu. Po malem ti bom o vsem poročala; za enkrat je kar preveč. Pripovedovala sem ti, da mama več ne živi. To pa ni res. 2e dolgo je ločena od pa-pana in poročena z nekim drugim. Nikoli je ne vidim. Roditelja sta se ločila med vojno, 1915, ko sem bila enajst let stara. Piši mi v Potsdam poštno ležeče pod značko »Brama« — ali boš? Zakaj, tega imena ne bom gotovo nikoli pozabila!
Stanujeva sama, papa in jaz. Papa je bil nekoč imovit, zdaj nama pa ne gre nič več tako dobro. Vseeno ima papa še konja, I in tudi jaz ga večkrat jezdim —I kajpak v moškem sedlu! — Papa ima še mnogo starih predsodkov, jaz pa moderneje mislim. Malo je tudi zagrenjen, ker nima več takšne besede kakor nekoč. Bil je namreč zelo strog in natančen v službi, kakor so mi povedali častniki, ki so pod njim služili. Novi časi so zelo krivični in presvo-bodni, marsikaj mi je pa vseeno všeč: na primer, da imajo mlada dekleta mnogo več prostosti. Pravijo, da je njega dni bilo kar strašno. Papanu se zde sicer današnje navade nemogoče in rad bi mi marsikaj prepovedal, pa se vendar ne more novemu času po robu postavljati! Hvala Bogu!
Rada bi ti pisala, kako te ljubim, toda ti si tako čuden in hočeš, da ostaneva za zdaj samo dobra prijatelja. Zaradi tega ne pišem, kakor bi rada. Nekaj ti pa moram vendar povedati: vožnja v tvojem stanovanjskem vozu
Hranilne ¥loge
prodaste ali kupite zelo ugodno potom moje oblastveno dovoljene pisarne. Takojšnja gotovina.
Rudolf Zore. Ljubljana
Gledališka ul. 12 Telefon 38-10
me je tako prevzela, da bi še zdaj precej s teboj pobegnila. Ti bi bil lahko šel v kakšen drugi velik cirkus, jaz bi pa morda lahko nastopala kot jahalka! Ali bi ne bilo krasno?
Piši mi, prosim, pa brž! Jutri se odpeljeva domov, mimogrede se ustaviva še v Lucernu. Zelo rada bi našla v Potsdamu že tvoje pismo. Boš pisal? Prosim, prosim!
Tvoja zvesta prijateljica Feda.
Medtem ko je Bux bral to pismo, je zdaj pa zdaj spreletel nasmešek njegov obraz: ali ni ta srčkana Feodora Prastelnyjeva še pravi otrok? In kolikšna čudna mešanica poštenosti in bahaštva! Polna nasprotij:	ponosna na preteklo
moč in na službo svojega očeta — in vendar zvedava po novi prostosti! Pravi otrok svojega časa! — Ali ga mar res ljubi? Ali jo pa samo draži dozdevno romantično cirkuško ozračje in originalnost teh stikov med višjo meščansko gospodično in cirkuškim klovnom? In kako lahko in pieprosto si zamišlja nastopanje kot cirkuška jahalka! No, morda bo še kdaj naneslo, da bo lahko preskusil njene jahalne sposobnosti.
Bux je vzel svoj pisani artistov-ski pisemski papir, ki mu je rabil za poslovno dopisovanje z ravnatelji in agenti. Napisal je:
Rim, 26. aprila 1924.
Draga Feda! Samo teh par vrstic, da ti izpolnim željo in da boš našla v Potsdamu že moje pismo. Danes nisem nič razpoložen za pisanje, ker sem včeraj nekaj neznansko žalostnega doživel: mati male Cilke Berndtove (Berno in Berna, kolesarska umetnika na visoko razpeti vrvi) je strmoglavila v areno in je kmalu nato umrla, čez dve uri jo bomo pokopali.
Za tvoje pismo prisrčna hvala. Zelo sem ga bil vesel. Moj naslov ostane začasno: cirkus Krčno, Rim.	,
Da dobiš sploh obvestilo od mene, ti pišem tokrat pod zaželeno značko, poštno ležeče. Toda drugič tega ne bom več storil, zakaj pod častjo mi je — in prav tako je zate nemogoče, da bi hodila na pošto po šifrirana pisma. Sporoči mi, prosim, svoj pravi naslov, če pa tega po nobeni ceni nočeš, mi napiši kokšen drugi pameten naslov, kamor ti bom lahko na tvoje ime pisal. (,Ti malomeščan!* si zdaj spet misliš, kaj ne?)
Mislim, da moderno mlado dekle lahko, danes mirno in odkrito dopisuje s svojimi prijatelji. Ali pa sodim mar med tiste, ki je z njimi dopisovanje prepovedano?
Sporoči mi torej svoj pravi naslov, ako hočeš še kaj o meni slišati! Vesel bom, če ti bom lahko potlej obširno pisal o svojih (Brami, Antonu, Tedi ju itd.)
Mnogo prav prisrčnih pozdravov
Tvoj prijatelj
Vilibald Buchsbaum.
Pogreba gospe Berndtove se je udeležilo mnogo občinstva. Kaipak so bili navzočni tudi ravnatelj Kreno in njegova žena, vsi artisti in skoraj vse ostalo cirkuško osebje. Rakev je bila vsa pokrita z venci in zadaj so peljali še velik voz s šopki in cvetlicami.
Ko sta župnik nemške kolonije in ravnatelj Kreno končala ob grobu svoja govora, je stopil še Bux k odprtemu grobu, da se v imenu vseh artistov poslovi od pokojnice.
V kratkih in vznešenih besedah je pojasnil, kaj je izgubil cirkuški svet v tej ženi kot umetnici in kot tovarišici. Govoril je o njeni zgledni in redki energiji, o njeni neusahljivi pridnosti, o nienem pogumu, o njenem vzornem tovarištvu in o njeni ustrežljivosti in o njeni — kljub trdi skorji — vendar tako globoki človeški dobroti.
POJDITE TUDI VI, ki Citate ta oglas, v popolnemu prenovljene lokale staroznane
gostilne »Lovšin" v Gradišču štev. 13
(pri dramskem gledaliičn)
in počutili sc boste udobno. Postrežba )e izborna, vina so pristna in naravna. Pivo je vedno sveže. S hrano bodo abonenti kakor tudi ostali gostje v vsakem oziru zadovoljni.
Njena najljubša
koionjska voda
Nadaljevanje s 5. strani
Zvečer, ko je že popila čaj v majhni, na moč čedni kuhinji, se je bila že popolnoma sprijaznila z novim stanovanjem. Potlej je odšla v svojo sobo in se je zatopila v knjige in skripta. Med študijem kanonskega prava je zdajci zaslišala rožljanje ključev pri vežnih vratih in kmalu nato šum vole v kopalnici. Njena mala budilka je kazala točno enajsto uro.
»Vzorni najemnik je torej že doma,« je malo zaničljivo pomislila.
Drugo jutro jo je zbudilo brnenje njene male budilke. Še vsa zaspana je skočila pokonci. Pol sedmih. Ali je kopalnica že prosta? Prisluhnila je. Skozi tenko steno je slišala pridušeno žvižganje in spet lahni sum vodovoda.
Snažen človek, ta idealni najemnik — si je mislila v nolsnu. Čez nekaj čaisa je zaslišala korake v predsobju in točno ob sedmih so se spet obrnili ključi v vežnih vratih. Zdaj pa brž na noge!
V kopalnici je plaval lahen vonj po parfumu. Ruth je razširila nosnice, tinska kolonjska voda, je strokovnjaško ugotovila. Njena najljubša kolonj-ska voda! Toda za tolikšno steklenico, kakršna je stala na njegovi polici, ni bilo vsega njenega denarja za takele potrebice dovolj.
Skoraj nevoščljivo je opazovala veliko angleško kopalno milo, kopalno sol, stekleničke s kremo in elegantno tubo zobnega čistila. Vse je bilo na -svojem • prostoru. >0, vodo za lase ima tudi/: si je mislila, »potlej je gotovo majhen in debel, pa še plešo ima. Kaj mi mar! Sramota je pa vendar. da si ta fante lahko vse privošči, jaz pa, žlahtna po rodu, si ne moreni kupiti ničesar,« je poltiho gostolela predse. Potlej je pomolila glavo pod prho, in pri priči je pozabila svojega skrivnostnega soseda.
Toda na skrivaj je vendar plaval njegov duh po novem stanovanju in v njenem novem življenju. Privadila <e "jo temu, da je sleherno jutro in deherni večer prisluhnila njegovim korakom, in ne da bi se sama prav zavedala, ji je prišlo v navado, da je sleherno jutro s kritičnim pogledom (»šinila njegov umivalnik. Moral je l-iti plavolas, zakaj na glavniku je včasih opazila svetle lase, bržčas — »njegove poslednje...«
In vsako jutro se je bril. Na vratih je včasih visela svetlo in sinje progasta jutrnja halja, ki je včasih tudi lahno dišala po ruski kolonjski vodi.
Nekoč, neke sobote, je opazila v predsobju prislonjene krasne smuči.
»Gospod inženir gre jutri na smučanje, ji je zaupala skrivnostno gospa svetnica, »vrnil se bo pa šele v nedeljo zvečer.«
7, lahno zavistjo je poslušala Ruth ob zori stopinje težkih okovanih čevljev pa predsobju,
Aht», dolgočasnež se pelje na Semmering. Ko bi se le njej kdaj tako dobro godilo! Pošteno je že hrepenela 1*0 svežem, čistem zraku, po vožnji na škripajočem snegu. Toda zdaj, pred rigorozom, še misliti ni na to. Sicer je pa tudi njen žep prazen. Vso današnjo nedeljo bo študirala! Prava sreč«, da je odšla gospa svetnica pozidne k svoji sestri in stara Betka k svoji nečakinji. Stanovanje je bilo prazno in popolnoma tiho. Kasno popoldne se je Ruth spomnila, da bi se po študiju imenitno prilegla osvežujoča kopel.
S treskom je zaprla knjigo, pritegnila sc je in si od lahn la. Vse jo je Že. bolelo od dolgega sedenja. Zdaj se bo pa treba podvizati. Itrž si je pripravila posteljo, na posteljno omarico si je položila pomarančo, kekse in cigarete. slekla se je, ogrnila si je haljo, nataknila copate in smuknila v kopalnico.
Voda je pršeče padala v belo kad.
»Klasno!« Ruth je od navdušenja kar zavrisnila. Uživala je in pretezala se je v topli vodi. Potlej je vstala in potegnila za prho. Hladna voda jo je (»opolnoma osvežila. Lahkih nog je
skočila iz kadi, se ogrnila v rjuho, otrla si je vodne kaplje z mladostno togega telesa, ogrnila se je spet v haljo in si nataknila copate. Že je ho-teia oditi iz kopalnice, toda poželenje jo je premamilo. »Prava reč,« je dela predse in odločno segla po veliki steklenici ruske kolonjske vode.
^Plešasti debeluhar tako ne bo ničesar opazil — in saj bom porabila samo nekaj kapljic za prsi, čelo in roke!« Previdno si je kanila parfum na plosko dlan.
Tedaj so zarožljali v stanovanjskih vratih ključi. Vsa preplašena je Ruth prisluhnila. Srce ji je utripalo kakor kakšni šolarki, ki jo je mati zasačila pri kraji sladkorja. Kdo le je? Naj bo kdor koli, steklenico le brž nazaj na njen prostor! In tedaj — nerodnost nikoli ne počiva — lahen žvenket, in nesrečna steklenica je ležala razbita na kamenitnih tleh. Opojen vonj je zaplaval po kopalnici. Ruth je od strahu skoraj okamenela.
V tistem trenutku je pa nekdo odprl vrata kopalnice — »zaklenila se nisem...« je spreletelo ubogo grešnico
— in na pragu je stal visok vitek gospod. Ko je opazil Ruth, je sramežljivo odskočil.
»Oprostite, tisočkrat oprostite,« je v zadregi jecljal, »hotel sem samo vzeti
— svojo haljo — saj se mi še sanjalo ni, da bi utegnili vi...«
Ruth si je pritegnila haljo tesneje ob život in je z neznanskim začudenjem opazovala vsiljivca. Saj vendar ni ne majhen ne debel — in plešast še dolgo ne bo!
»Vi ste...?« je brez sape dahnila.
»Inženir Petersen, Sven Petersen,« je hlipnil mladi mož.
' Ruth Moller je moje ime. Tudi jaz stanujem tu...« je zajecljala in temna rdečica ji je zalila lica.
»Razbila sem vašo steklenico s kolon jsko vodo,« se je v zadregi opra-. vičevala. »Prvikrat sem jo danes vzela v roko." je pogumno dodala — in ko mu je globoko pogledala v njegove vesele, sive oči, je v opravičilo dahnila: »Ruska kolon jska voda mi je namreč najljubša.«
»Res? Tudi meni,« je prešernih'oči pritrdil mladi inženir. »To je imenitno! Toda tako prestrašeni ste videti, gospodična Ruth, da mi je kar hudo. Saj sem prav za prav jaz kriv, da ste tako preplašeni. Gospa svetnica je dejala, da preveč študirate. Bledica bo od knjig! Veste kaj, prijetno italijansko krčmo poznam tukaj v bližini. Ali ne bi hoteli nocoj v moji družbi tja?«
Z lahno popevčico je stopila Ruth drugo jutro v kopalnico! Smehljala se
MULI OGLASI
Dcpiscvczn/e
Vsaka beseda t Din Oavefc » 50 Om Za titro at? rtalanj« naslovov 3 Din Na|mani 10 besed
MLADA GOSPA prijetne funanjosti, aeriozna želi spoznati primernega gospoda v svrho razvedrila. Ponudbe pod fiifro: »Marcela«.
ZENITE SE SREČNO in bogato samo potoin našega zavoda, kateri ima najvefjo izbiro iz cele države, raznih ženidbenih kandidatkini z doto (16 Din 2.000.000. ter raznih hiJnih posestnikov, veleposestnikov, advokatov, profesorjev. inženjerjev. ekonomov, kmečkih fantov, železničarjev, žandarjev, stražarjev in vseh vrst uradnikov, kateri se želijo takoj oženiti. Informacije dajemo po nakazilu T>'n 10'— v poSt-nih znamkah » lugntok« Zagreb, flica 31.
Stanovanjc
Vsaka beseda 2& par. Oavek 1*60 Din. Za titro ali dajan)* naslovov 8 Din. Na|man| 10 besed
MALO HIŠICO eno družinsko (kuhinja, soba In kabinet) z vrtom v neposredni bližini Ljub ljane vzame v najem mlad zakonski par brez otrok. Ponudbe prosim na upravo »Družinske ga tednika« pod šifro »Mirna stranka«.
Predam
70*— DINARJEV NA DAN lahko vsak zasluži s prodajanjem novih predmetov, ki so vsakemu potrebni Pošljite znamko ra odgovor. J. Ilatič, Ljubljana 1
Pri prehodu zime v leto.
\
f
f#?*
Jtlff' S5Š
T/nivea
1 CREME
...vam je potrebno utrjevanje kože
Samo Nivea vsebuje Eucerif, okrepčevalno sredstvo za kožo. Koža postane odporna in ji ne škoduje močno popoldansko sonce. Mladosten, svež in zdrav izgled je sad redne nege s kremo NIVEA
■■■
Žvečite in ostanite zdravi
Zdravnikov nasvet
Neki slaven zdravnik svetuje svojim pacientom, naj žvečijo WR[GLEY gu-mlpo vsaki jedi, da postanejo usta sveža, dih prijeten in zobje čisti. Pospešuje prebavo, ker povzroča prost pritok sline.
ZAVITKI PO DIN ls 2— in 5 -
WRIGLEY
THE FAVORITE OF HOLLyWOOD Gumi za žvečenje po jedi.
Generalno zastopstvo in tovarniško skladišče: Albert Ozno, Zagreb, Vlaška 72 a, tel. 52-80. Sprejmem zastopnike s provizijo
NOVOSTI
lepe vzorce
za pumparice, športne obleke nudi ceneno
Presker
Sv. Petra cesta štev. 14
KRATEK KLAVIR, izvrstno ohranjen, s krasnim Klasom prodam za 4.500 dinarjev. Medved, Celje, Slomškov trg 7.
Knjižna založba tiskarne Merkur
d. d.
v Ljubljani. Gregoriifeva ulita 23 a
opozarja na naslednje knjige svoje založbe:
Dr. I. Matko — PERKUSIJA IN AVSKULTACIJA .... 120‘—
Dr. Vidmar M. — MOJ POGLED NA SVET ■■■•■•> 100 —
Dr. Vidmar M. — OSLOVSKI MOST.................. • ■ • 100
Claude Anet — ARIJANA, roman, vezano	30 —
Conan Doyle — POZNA OSVETA, roman, vezano . , , , ,	24-—
Gabršček A. - GORIŠKI SLOVENCI I. del....................80'—
K ref ft — V OKLOPNJAKU OKOLI SVETA, roman, vezano	24 —
Rehar R. — PESMI O KRALJEVIČU MARKU, broširano . .	20'—
Rehar R. — POPOTOVANJE PO ZVEZDI VECERNICI, broš.	12 —
Spicar J. - MARTIN NAPUHEK, igra, broš...................10‘—
Vachek E. - KRI NE KLICE PO MAŠČEVANJU,	broš. , .	48	—
vez. . ,	54	—
Ivo Šorli — IZPRANI SPISI, obstoječi iz šestih knjig, broš. 230 —
vez. . ,	320 —
Mala knjižnica — Jurčič: SOSEDOV SIN — Dr. B. Škerlj:
ČLOVEK — Beecher-Stowe: KOCA STRICA	TOMA —
Goethe: EGMONT — Iloratiue Flaccufl: PESMI	— Storm:
JEZDEC NA SERCU — Jan Neruda: MALOSTRANSKE POVESTI. Vsak zvezek stane broširan din 15'—, vezan
Na vse gornje cene dovolimo onim naročnikom, ki se sklicujejo na naš oglaa v »Družinskem tednikuf, 20odetotni popust.
20'-
Cene naših malih oglasov so zmerne in času primerne!
POZOR
GOSPODINJE I
Najceneje ste postreženi s
KURIVOM
pri tvrdki
RUDOLF VELEPIŽ
trgovina s kurivom
uuBtjaNa vn.
Sv. Jerneja cesta 25 TELEFON 2708
Prvi poskus
stalni odjem
Ko se pripeljem v Ljubljano
ml ni treba več iskati po mestu
barve, lake, Selake, firnež, čopiče itd.
ker vse to dobim po zelo ugodnih cenah tik pri kolodvoru:
Barve-laki: R. Hafnar
Ljubljana, Miklošičeva cesta 36
je predse ob spominu na snočnji večer. Čudno — danes je ves svet nekam svež in svetal... Pred svojo toaletno mizico je zdajci obstala in živa rdečica ji je zalila obraz in ušesa, zakaj pred njenim milom je bila naslonjena drobna vizitnica in na njej je z velikimi in simpatičnimi črkami pisalo: »Zelo se že veselim drevišnjega svidenja.«:
Za vizitnico je pa stala velika steklenica ruske kolonjske vode...
  	(*<»i)
Radio Ljubljana
od 6.—12. maja 1937.
ČETRTEK, 6. MLAJA 9.00: Čas, poročila, spored ■ 9.15; Vesel pozdrav! (plošče) ■ 9'45: Verski govor (g. dr. Ciril Potočnik) ■ 10.00;. Prenos cerkv. glasbe iz cerkve sv. Nikolaja v Ljubljani ■ 11.00: Kmečka godba, kmečki ples (plošče)
■ 11.30: Otroški nastop (vodi gdč. Slavica Vencajzova) ■	12.00:	Ura
lahke glasbe: Slovenski Šramel ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored', obvestila ■ 13.15: Plošče ■ 17.00: Kmet. ura: Presajanje povrtnine (g. J. Štrekelj) ■ 17.30: Dueti harmonik ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored,, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 1.50: Šmarnice ■ .20.15: Slovenske Marijine božje .poti II. ■ 20.45: Koncert pevskega, društva Kra-kovo-Trnovo ■ 21.30: Jugoslovanska glasba (Radijski orkester) ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, s|>ored ■ 22.15: Joh. Straussovi zvoki (Radijski orkester) ■ Konec ob 23. uri.
PETEK, 7. MAJA 11.00: Kaj lahko stori šolski otrok v tvorbi proti jetiki (dr. F. Mis) ■ 12.00: Zvoki iz naših krajev (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Valček na valček (Radijski orkester) ■ 14.00: Vreme, borza ® 18.00: Delavska družina (gdč. K. Hafner) ■ 18.20: Pablo Carsals igra violončelo (plošče) ■ 18.40: Francoščina (dr. Stanko Leben)
■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura 19.50: Predavanje Protituberkulozne lige ■ 20.00:V. Koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta ■ 20.50: Zvezde in zvezdniki (plošče) ■ 21.10: Francoske opere (Radijski orkester) ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri.
SOBOTA, 8. MAJA
12.00: Plošče ■ 12.45: Vreme, po ročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila
■ 13.15: Plošče ■ 14.00: Vreme “ 18.00: Veselimo se pomladi! (Radijski orkester) ■ 18.40: O varovanju in reševanju na ledenikih (J. Kveder)
■ 19.00: Čas, vreme, poročila,, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji politiki (dr. A. Kuhar) ■ 21.20:
Plošče ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Vesela glasba (Rad. orkester) ■ Konec ob 23. uri.
NEDELJA, 9. MAJA
8.00: Vesel nedeljski pozdrav (plo-šče) ■ 8.30: Telovadba * 9.00: Čas, poročila, spored ■ 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz franč. cerkve ■ 9.45: Verski govor (dr. G. Rant) ■ 10.00: Otroška ura ■ 10.30: Prenos koncerta Rančigajevih harmonikarjev ■ 12.00: Plošče ■ 13.00: Čaš, sipored, obvestila
■ 13.15: Opoldanski koncert Rad. ork.
■ 16.00: Domači zvoki (Rad. ork.) ■ 17.00: Kužne bolezni mladih živali (dr. Hribar) ■ 17.20: Za zabavo in za smeli ■ ‘19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Prenos šmarnic iz cerkve svj Petra v Ljubljani ■ 20.15: Slovenske Marijine božje poti II. ■ 20.45; Jožek in Ježek ■ 21.30: Koncert Rad. ork. in gdč. V. Rudolfove ■ 22.00: Ča3, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Koncert Rad. ork. in gdč. V. Rudolfove ® Konec ob 23. uri.
PONEDELJEK, 10. MAJA
12.00: Majniški sprehod (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Citraške in mandolinistične točke (plošče) ■ 14.: Vreme, borza ■ 18.00: O sladkorni bolezni (g. dr. Ivan Matko) ■ 18.20: Glazuuov (plošče) ■ 18.40: Maksim. Gorkij (dr. N. Preobraženskij) ■ 19.: Čas, v nune r poročila, spored, obvestila ■ 19.30; Nac. ura ■ 19.50: Zanimi- • vosti ■ 20.00: Rezervirano za prenos
■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored
■ 22.15: Zvoki v oddih (Rad. ork.) ■ Konec ob 23. uri.
TOREK, 11. MAJA.
11.00: šolska ura ■ 12.00: Virtuozi (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Radijski orkester ■ 14.00: Vreme, l>orza ■ 18.00: Pesmi iz Istre ■ 18.40: Pregled današnjega stanja izlama (g. Fr. Terseglav) ■ 19.00: Čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zabavni zvočni tednik ■ 20.00: Gotovac: Koleda (plošča)
■ 20.20: Ivo Vojnovič: Ekvinokcij — drama v 4. dejanjih ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Lahka glasba ■ Konec ob 23. uri.
SREDA, 12. MAJA
12.00: Po čeških logih in gajih (plošče) ■ 12.45: Vreme, poročila ■ 13.00: Čas, spored, obvestila ■ 13.15: Plošče po željah ■ 13.30: Reportaža o kronanju angl. kralja Jurija VI. (pra-(108 iz Londona) ■	14.00: Vreme,
borza B 18.00: Naši hrošči (g. P. Gil-ly) ■ 18.20: Ferijalni savez (g. D. Stojan) ■ 18.10: Občine, skrbite z* otroke (g. V. Jagodič) ® 19.00: čas, vreme, poročila, spored, obvestila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Šah ■ 20.00: Koncert g. J. Betetto in Rad. ork. ■ 22.00: Čas, vreme, poročila, spored ■ 22.15: Za zabavo in za ples (Cimermanov trio) ■ Konec ob 23. uri.
KNJIŽNA ZALOZBA
Hram
Izda v svojem letošnjem programu 1037/38 šest obširnih del v prevodih naših najboljših prevajalcev: Otona Župančiča, Vladimirja Levstika in drugih, Izbranih iz svetovne literature, trajne umetniške vrednosti.
Vsaka knjiga v lepi opremi bo obsegala 300—400 in tudi več strani.
Plačljivo v‘dvanajstih mesečnih obrokih, v polusnje vezane knjige din 33'— mesečno, v celo platno vezane knjige din 25’— mesečno.
Vsak naročnik, ki se naroči na naš letošnji program, dobi kot nagrado še eno v celo platno vezano knjižico. Izdano pri naši založbi Izven rednih programov. Več v prospektu.
Zahtevajte prospekt — katerega Vam pošljemo brezplačno!
ZALOZBA NRAN, LJUBLJANA. FLORJANSKA ULICA 14
ladaja »a fcon^rclj »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kern, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskarno odgovarja O. Mihalek
vsi v Ljubljani.