Odred »Blagajev volčin« na taborjenju
TABOR! Vsakemu pravemu laborniku ob tej besedi poskoči srce. Celo lelo smo vodniki in naši člani pridno hodili na sestanke, se učili, in kaj je lahko lepše od nagrade — laborjenje?!
Super bo, pomisli vsak, ko se spomni nekaj prijetnih dni, ki jih je že lansko leto preživel v naravi pod šotorom s svojimi prijalclji.
Zdaj pa pojdimo lepo od začetka. Nas vodnike je čakalo precej zahtevno delo, saj veste, kakšne so pripra-ve na taborjenje. Najti je treba primeren prostor, obve-stiti člane in njihove starše, najpomembneje pa je seveda najti odličnega kuharja, ki bo pripravljen uslreči vsaki ali pa skoraj vsaki želji. Kdo si ne bi želel palačink na taborjenju? Tudi temu sta ustregli letos tovarišici Monika Vodeb in Jana Setničar, ki ju laboreči ne moremo in ne moremo prehvaliti.
No! Kje je sploh bil ta tabor, se boste vprašali. Letos smo se odločili, da gremo v Gornji grad. To je lepa, majhna vasica, le skok čez Črnivec oddaljena od Kamni-ka. Res prijazna vasica - verjemite. In ko se obiskovalec spusti po ovinkasti cesti v zeleno dolino... Glej! Mar ni tisto nad gornjegrajsko vasjo, tam na hribčku, šotor?! Res je, in to ne samo eden, več jih je, okoli njih pa živ žav, vse mrgoli Medvedkov in Čebelic, pa tabornikov in tabornic!
Pa pustimo prvi vtis naključnega obiskovalca in pojdi-mo lepo po vrsti.
Sončnega prvojulijskega dne je v tabor primartiralo 35 nasmejanih taborničkov, polnih pričakovanj. »Bomo na tem prostoru res preživeli desel lepih in koristnih dni-?,«so se spraSevali malfki, ki so prvič prišli na taborjenje in so o vsem že povprašali svoje starejše prijatelje tabor-nike.
Nastanjevalci, ali kot taborniki rečemo - konačarji smo postavili vse potrebne objekte, tako da so naši Medvedki in Čebelice, ter taborniki in tabornice prišli že v postavljen tabor.
Zdaj se pa začne lenarjenje, so pomislili taborniki, ki so prišli prvič na taborjenje. Pa so se krepko ušteli. Začelo se je pravo taborniško življenje.
Taborovodja nas je seznanil z življenjem na taboru in
dnevnim redom, s katerim se prej omenjeni »lenuhci« verjetno niso strinjali. Taboreči so sc potem nastanili po šotorih, in že je bil čas za prvo laborniško večerjo, ki malčkom Sitim sladkarij in popotnice (mamice nanjo nikoli ne pozabijo), ni preveč leknila v slast. Preostanek večera smo preživeli ob spoznavnem tabornem ognju, potem pa odšli spat. Straža je komaj pomirila nočne predavatelje, ki jih nikoli ne manjka. No, vsaj prvo noč. Marsikateremu mlademu taborniku pa se je utrnila solza, ko je pomislil 114 mamico.
Žjutraj slišiš piščalko. Vstajanje! Zbor, potem umiva-nje, zajtrk, potem pospravljanje šotorov. In dopoldanska gozdna šola. Kdo je ne bi imel rad? Postavljanje ognjev, šotork, lokostrelstvo, premagovanje ovir, lov na lisico in orientacijski pohod — same zanimive panoge, o katerih smo veliico slišali med letom v taborniški sobi na sestan-kih. In kdo se ne bi trudil? Vsak bi bil rad zmagovalec, člani, vodniki... VSI! In vsi smo bili zmagovalci. Naučili smo se veliko o življenju v in z naravo.
Zvečer pa športne igre, taborniški ogenj, večerni spre-hodi, vici, skeči, taborniške pesmi...
Tako poteka normalen dan na taboru. Toda - le kateri dan na taboru je normalen? Vsak dan posebej je bil zanimiv, napet in raznolik.
Taborniki ne bi bili taborniki, te ne bi naredili nekaj krajših in daljših izletov v čudovito gornjep, ajsko okoli-co. Tistim, ki planinarijo najraje, je najbolj ostal v spomi-nu izlet na strm hrib do cerkve Sv. Florjana. Drugim korajžnim je bil verjetno bolj vžeč nočni pohod, ko so kar nekajkrat ob šumenju v grmovju skakali s poti, misleč, da je kakšna huda zver.
O laborjenju bi lahko še in 5e pisali, marsikoga bi pohvalili, marsikoga grajali. Vendar to ni pomembno. Važno je, da je bilo super, da smo se domov vrnili polni vtisov in prepričani, da se drugo leto na laborjenju ponovno srečamo. Sevcda pa se bomo še prej celo leto na ta, za nas ljubitelje narave svečani dogodek marljivo pripravljali.
Vodnica
Mateja Plemelj
Odred Blagajev volčin