490
Leo Levic: Dunajska elegija. — Anton Medved: Strujarjem.
zgodovinski roman „Die Claudier" 100.000 mark, da si je sezidal s honorarjem lepo vilo — ako bi to zmogli, potem bi pri nas ta ali oni bil lahko samo pisatelj. Toda ker je povsod uboštvo, treba imeti hrbet zavarovan s trdno službo! Lahko bi našel še drugih zgledov. Levstik n. pr. ne bi bil izkusil toliko bridkega v tistih letih, ko je brez stalne službe gledal v negotovo bodočnost. Kako lahko bi bil dovršil vseučiliške študije! Da, po svoji darovitosti in učenosti bi bil s častjo zasedel lahko vseuciliško stolico. Res je sicer pozneje dobil sebi primerno mesto, a posnemati ga v njegovi trmoglavosti, ker ni hotel napraviti mature, ne bi jaz svetoval nobenemu mlademu možu. — Kolika nesreča n. pr. je bila za plodovitega Andrejčkovega Jožeta, da ni mogel dokončati niti gimnazijskih naukov, še manj pa aka-demično se izobraziti!...
Pa ne glede na gmotno stanje, je ne-ovržna resnica, da dandanes svet gleda v prvi vrsti na zunanjost, na naslov: doktor, profesor, sodnik ... To še kaj velja; kar je manj, se ne upošteva ...
Ako hočeš torej kdaj v zboru m6ž povzdigniti svoj glas, moraš, da še enkrat poudarim, zavzemati neko odlično socialno mesto.
In sedaj k Tvojemu novemu sklepu! Ne boj se, ne bom Te dosti pregovarjal; če po vsej sili hočeš obrniti hrbet vzorom prejšnjih let, pa ga obrni — a dobro to ni! Z vzori se ni šaliti! Najbolje človek deluje v tistem poklicu, za katerega ima največ veselja in daru. Če boš mnogo izpreminjal, je nevarno da ne bi sploh izgrešil prave poti in postal, kar bi bilo tako neizrečeno žalostno, — izgubljena eksistenca!! Mar jih ni še zadosti v našem majhnem narodu?! Mar jih ne vidiš dovolj na Dunaju?!
Ne daj se torej po nikomur odvrniti od svojega prvotnega sklepa; ostani zvest svoji „prvi ljubezni", da rabim ta izraz; vztrajaj! Potem boš mogel govoriti o značajnosti, o trdni, neupogljivi volji!
Zdrav!
Tvoj
oce.
Dunajska elegija.
Nad mesto legala je noč. Nešteto lučic zažarelo, pri svitu njih pa je vzcvetelo nebroj napol uvelih rož.
In jaz sem jih spoznal: med njimi lilije nobene, a vsaka v liste zasušene ovijala je smrtno kal . . ,
Vzletel pavlinčkov nočnih roj, na čašah sladkih obsedel . . . O, jaz pa sred razkošnih boj po lilijah sem vzhrepenel . .
Leo Levic.
Strujarjem.
,Umetnost sama sebi je namen.' Ce sebi le ves med in strup ponuja, zakaj tako modrujete o nji, naj vodi ta jo ali ona struja?!
Anton Medved.