Spomini na Belgrad. Prijatelju in pobratimu Jovanu P. Jovanovidu posvetil —a. I. Neizbrisni nam ostanejo v spominu daevi, ki smo jih preživeli letošnje počitnice v stolnem Belgradu med srbskimi brati učitelji. V onih dneh smo dobili toliko vtiskov v svojo dušo, da nam bo pač težko podati natančno sliko o vsem, kar smo doživeli. Lepi so spomini, ki jih hranimo v svojem srcu, in v kako uteho so nam ravno ti spomini prav mnogokrat, ko se vračamo, duševno in telesno izmučeni, od šolskega pouka! — Ako preživimo v duhu v takih časih vse one dneve, se nam vrne duševna svežost, in z novim veseljem se zopet lotimo svoje naloge. Spomini, žal, da so le spomiui! In pestri — kakor so pestre cvetke na pomladnem travniku — so ti spomini. Slika zakriva sliko v našem spominu, in težko, da dobimo dovolj besed, ki naj vsaj približno opišejo to, kar smo doživeli. Nestrpno sem čakal dne 16. avgusta t. 1. na južnern kolodvoru v Ljubljani svojih sopotnie in sopotnikov, da odrinemo na jug. Minute so mi bile ure. Najprej ugledam tovariša J. Prvo vprašanje ,je bilo: BKje so ostali drugi?" — Odgovor je bil: BTovariš G. nas pričakuje v Zagrebu, a tovariš T. se nam pridruži v Kresnicah; gospici tovarišici pa morata biti tu." In res! Besede še niso bile izgovorjene. pa zagledava po peronu ponosno korakati omenjeni gospiei. Prtljage sta imeli toliko s seboj, da je menda več ne bosta vzeli niti na svoje ženitovansko potovanje. Umevno je, da sva tudi midva bila podobna pravima agentoma. Pozdrav je bil v istini tovariški, in prvo vprašanje je bilo: MAli imate potne liste?" — Imeli smo jih vsi, nekaj je bilo slovenskih — a moj je slučajno delal izjemo, pisan je bil v blaženi nemščini. Zbogom, Ljubljaua! — — — V Kresnicah smo se zaman ozirali po tovarišu T. Ni ga bilo. — Domnevali smo, da je mogoče že oddrdral z brzovlakom do Zagreba. Na Zidanem mostu smo prestopili. In tu smo naleteli na tovariša T. Smejal se nam je na vse grlo ter nas izprašaval, gremo li v Ameriko, ker imamo toliko prtljage. .Glejte", je dejal, .slovenski učitelji imate še vsega preveč, ker drugače bi popotovali tako kakor jaz, ki ima le toliko s seboj kakor oni znani grški modrijan, ki je rekel, da vse svoje na sebi nosi." — In pokazal uam je svojo prtljago: običajni dežnik in solnčnik obenem, zgodovinsko (za njegovo zgodovino namreč!) znani havelok in par žepnib robcev. To je bila vsa njegova prtljaga. Samo glavne prtliage — svojega mošnjička — nam ni hotel pokazati! V Zagrebu so nas sprejeli prav srčno: tovariš G. ter nekaj hrvaških kolegov, med njinii naši sopotniki v Srbijo, ljubeznivi prof. Ivkanec in prefekt učiteljskega internata, Pejnovič. Prvo vprašanje je bilo: .Kje prenočimo?" In preskrbeli so nam imenitno nočišče hrvaški kolegi. Tovariš P. nam je odstopil svoj internat s kakimi 40 posteljami. In postelje so bile naravnost imenitne. Mislili smo, da ležimo doma na samih pernicah, in prav nič se ne motim, ako trdim, da bi se takih postelj sami nebeški krilatci ne branili, čeravno so vajeni spavati na samih oblakih! Ta večer smo preživeli nekaj prav lepib ur med hrvaškimi kolegi. Pridružil se nam je tudi kolega D. iz Serajevega, ki se je vračal iz Nemčije. Tam je namreč delal skice po naravi za serajevske šole. Ves srečen je bil, ko je slišal, da smo s Kranjskega, zakaj bil je lausko leto na Barju, kjer je risal pridelovanje šote. S tovarišem O. je bil večkrat skupaj, in ako se prav spominjam, nam je pravil, da je obiskal celo ižanskega Franceta. Urugo jutro smo si ogledali zagrebške zanimivosti, seveda v prvi vrsti le one, ki zanimajo nas učitelje, a tudi drugih nismo prezrli. Le žal, da nam je bil čas tako kratko odmerjen, zakaj popoldan ob 223 smo jo odkurili z brzovlakom proti Belgradu. Vožnja po slavonski ravnoti do Belgrada je bila za nas, ki smo vajeni hribovitih krajev, nekaj povse novega. Nebodotična planjava na vseh krajih! In tu se vrste obširni gozdovi, znane šume orjaških hrastov, neskončni travniki in neskončne njive, obsejane izvečiue s samo koruzo. Koruza doseza tu tako visočino, da se vanjo lahko skrije jezdec. — In na teh planjavah se pase brezštevila čred, konj, krav, prešičev, gosi, rac in puranov. — Le tupatam zagledaš med samim sadnim drevjem posamezne vasi, kjer te pozdravljajo borne hišiee, zidane v karakterističnem slavonskem slogu. Vožnja po tako enolični krajini nas je dokaj utrudila; a pridružile so se tej enoličnosti še tri druge nadloge: neznosna vročina in lakota ter žeja. Na slednji dve sitaiei se v Zagrebu nij nihče domislil; bili smo pač prenavdušeni: želodec nam je bil — zadnje vprašanje. Vdali smo se svoji usodi ter se tolažili s tem, da si na prvi postaji, kjer obstaue vlak, privežemo duše. In hrepeneče — kakor tisti bogatin v zgodbah sv. pisma — smo zrli pri kupejskih oknih, kdaj pridrdramo do postaje. Prišla je ena, prišla je druga postaja — a namesto želodčnega utešila smo ogledovali na teh čisto slavonskih postajah strahovite ogrske napise in čuli izvečine le ogrsko klicanje železniških uslužbencev. Postalo nam je sedaj tudi okrog srea tesno ... Slovan, ali si res v Avstriji obsojen v sužnost? Kdaj ti prisije solnee svobode ?! Postaja Vinkovce nas je šele odrešila. Imeli smo tu res le 8 minut odmora, a izkoristiti smo ga hoteli prav pošteno. ,,Še v želodec ni prišlo, pa sem več zapravil, kakor če bi doma tri dni sedel v gostilnici, s temi besedami je prihrumel tovariš T. v vlak. In v istini! Ko smo pričeli računati, koliko je kdo plačal v teh minutah, smo prišli do zaključka, da dražje niti pri Sacherju na Dunaju ne more biti kakor je na tej postaji! Tovariša T. je to tako ujezilo, da je od same jeze zasmrčal v kotu kupeja. Ker pa zgledi vlečejo, smo kmalu dremali vsi kakor Matjaževi vojaki. -Gospoda, molim pašuše!" Te besede, govorjene v najnižjem basu, so nas prebudile iz spanja. Pred nami je stal mož postave, zahtevajoč potne liste. — A kakšna je bila ta personifieirana postava? Širša kakor daljša; menda jo sedanja carinska vojna tako razganja. . . . Dolg, zategnjen žvižg, podoben žvižgu izpuščene rakete in strahovit sunek nas popolnoma zdrami. — In iz teme, ki jo je nekako tajnostno razsvetljevalo daljno bliskanje, se začujejo klici: B e o g r a d! (Dalje.)