solze so mi zalile oči in v grlu mi je samo po-ihtevalo, čeprav nisem maral. Komaj sem bil zunaj, je prihitel gospod za menoj; sklonil se je k meni, ves spačen je bil njegov obraz; snel mi je klobuk, zgrabil me za lase ter me stresel, da sem se opotekel. »Ti prokleti poba, ti! Ali nisi mogel požreti tistih par soldov ? Kdo te je klical' nazaj? Na . . . bonbonov!« Zasukal me je v kolobarju, da sem odletel na drugo stran ceste, vrgel je klobuk za menoj ter se vrnil preklinjaje v šta-cuno . , . Ko sem tekel domov, sem jokal naglas. Ni me bolelo, ko me je lasal, še čutil nisem. Bolelo pa me je in sram me je bilo, da je bral v mojih očeh tisto lepo šolsko zgodbo ter jo sunil v prah. Še za bonbone je vedel! , . . Nikomur nisem bil doslej še povedal te zgodbe o poštenosti. Nosil sem jo zaklenjeno v srcu, kakor spomin na skriven greh. Ali še zdaj mi plane v lica kri, če se domislim nanjo. Domislim pa se nanjo vselej, kadar mi prisodijo teden dni ječe in -sramote zaradi hudodelstva, o katerem ne vem, če je zares hudodelstvo, ali če je dobro delo usmiljenja! . . .«
Tako je pravil moj kuštravi znanec.
»Ali tri desetice,« sem rekel, »take tri uboge desetice še ne morejo biti kamen mejnik, da bi se človek odpovedal beli cesti ter krenil na slepo vero v goščavo brez poti!«
Zamahnil je osorno ter stresel z glavo, da so se mu usuli dolgi kuštri prav do oči.
»Kaj goščava! Goščava je ves svet, neobdelana in nepoznana, past človeku! Vsak trenotek življenja, že vsaka bežna misel je zgodba o poštenosti, ali o nepoštenosti. Umetnost je razlikovanje med obema; edina sadonosna umetnost človeška!« —
ZGODBA O NEPOŠTENOSTI
Moj dolgi in kuštravi znanec je kakor v obupni vdanosti iztegnil obedve koščeni roki daleč iz prekratkih rokavov ter je pripovedoval o svojem čudno zaveriženem življenju s tistim globokim, rahlo trepetajočim glasom, ki poslušalcu že sam izpričuje, da je resnična in pravična vsaka beseda. —
Človeku ni dano, da bi razlikoval, kaj je dobro in kaj je hudo, kaj je prav in kaj ne, kaj je poštenost in kaj nepoštenost. Meni vsaj ni dano. In to pomanjkanje koristne razsodnosti je poglavitni izvirek vseh bridkosti mojega življenja. Res je, da me je presunil mnogokdaj žgoči občutek greha in da me je spreletel mnogokdaj sladki občutek lepega dejanja. Izkazalo pa se je vselej, da sodi moje srce natanko narobe, kakor posvetna
šega in postava. Za lepo dejanje so me lasali, za greh so me božali. Torej se je moje srce motilo, zakaj   posvetna šega   in   postava   je  nezmotljiva.
Rajni Luka Jeran, ki je zdaj v nebesih in me sliši, mi je dal nekoč srebrn goldinar in mi je naročil, da naj ga ponesem — več ne vem, kam. Tiščal sem goldinar v pesti in sem šel počasi po stopnicah. Zjutraj je bilo, šolske knjige sem držal pod pazduho. Rahel dež je rosil, oblaki pa so begali ter se razmikali tako naglo in sunkoma, da se je časih vsa ulica žarko zableščala v solncu in so bili prameni dežja podobni trepetajočim bisernim trakom. Niti za hip nisem pomislil, da bi se napotil tja, kamor mi je bil ukazal gospod ; prav tako malo sem mislil na šolo. Vendarle pri-sežem, da greh ni bil preudarjen, da ni bil sklenjen niti s koncem misli. Če bi zdajle stal pred sodnikom, pred vsevednim Bogom, bi rekel brez strahu: »Greh se je storil sam, brez mene in zoper mene; srebrni goldinar je ravnal čisto po svoji vesti in pameti!« Godilo se je z menoj, kakor da me je vodila tuja roka, kakor da mi je tuj glas narekoval misli, besede in dejanja.
Menjal sem goldinar pri branjevki, ki me je premerila s hudim pogledom, obrnila svetli goldinar skrbljivo in nezaupno ter ga še potehtala na dlani, preden mi je naštela drobiž. Kupil sem fig, tistih velikih, sočnih, ki imajo rdeče meso in mastno, kakor s stopljenim cukrom polito kožo. Šel sem počasi dalje, ker se mi ni nikamor mudilo, in sem jedel zlagoma, brez posebne slasti. Pomislil sem: »Kako neki je vedela tista ženska, da goldinar ni bil moj ?« In še ob tej misli se ni genil v mojem srcu niti najrahlejši občutek greha. Vse je bilo zares tako, kakor da je hodil in postajal med ljudmi tuj človek, ki sem ga poznal komaj napol in se nisem veliko menil zanj.
Stopil sem k peku, nakupil si štrukljev in piškotov ter si natlačil žepe, da so štrleli od mene. Ko sem prišel mimo nožarja, sem stopil k njemu ter si kupil nož z dvema klinama, kakor sem si ga bil že zdavnaj poželel. V prodajalnici papirja sem si izbral celo pest pisanih svinčnikov ter steklenico rdeče tinte; čemu se mitje bilo zahotelo tistih reči, ne vem. Nazadnje sem se napotil iz mestajv drevored.
Oblaki so se bili ustanovili, oddehnili se od nespametnega prebeganja ter se niže spustili na streho in na kostanje. Vztrepetal sem in sem videl, da sem ves premočen. Štruklji v žepih so se bili zmehčali, prepojili se z vlago in so bili težki. Od klobuka in od knjig je kapalo, zeblo me je v roke. In takrat jezačelo segati v mojo dušo nekaj nagnusnega, kakor da bi črna gnojnica
<§»    18    <©»
lila nanjo. Bil je občutek neskončne osamelosti, tolike puščobe in tesnobe, da se še razjokati nisem mogel; iznad čela mi je udaril mrzel pot in zahladilo mi je v lica.
V drevoredu ni bilo ljudi. Posegel sem v žep ter zalučil orehov štrukelj daleč v travo. Papirni zavoj se je bil odvil, vrabci so sfrfotali z vej. Tako sem storil čisto brez misli in brez namena, ravnal nisem jaz, temveč tisti, ki me je vodil od začetka ter mi ukazoval po samovoljni pameti. Pometal sem še vse ostale piškote v jarek in v travo; gnusili so se mi, ko so ležali tam, namočeni, spolzki in ogabno sladki, kakor so bili. Otrl sem si dlani v mokri travi, ali zdelo se mi je, da se jih še zmeraj drži cukrena plast, ki neče stran.
Poldne je odzvonilo, ko sem se vrnil domov, truden in premražen.
»Kod si hodil?« me je temno premerila gospodinja.
»Nikoder!« sem rekel tja vendan. Sedel sem takoj za mizo; noge so se mi šibile, v grlu se mi je vzdigalo, z drobnim kladivcem me je venomer tolklo po sencih.
»Kakšen pa si? Ali ti je slabo? Kaj si pa kosil?«
»Nič nisem kosil!«
»Hinavec !« je pljunila ter je šla.
Tako mi je bilo vse na čelu zapisano.
Brati nisem mogel, učiti se nisem maral. Sobota je bila, ni bilo treba v šolo. Sam sem bil v izbi; vsi drugi so se bili nekam poizgubili, morda so se mi bili zanalašč ognili. V tistih časih sem presanjal po cele dolge ure, po cele dni. Kadar mi je bilo hudo, so mi sanje kar same rosile v dušo, tople in mile; in mahoma sem bil bogat. Ali zdaj ni hotelo biti lepih sanj; misli so bile puste in žalostne, še solz ni bilo. Spomnil sem se na svojo mater; tudi ona mi ni dala tolažbe, videl sem jo objokano in ubogo.
Zgodaj sem se spravil v posteljo, nikomur nisem rekel lahko noč. Zaspal sem kmalu, ker sem bil truden. Ko sem se predramil, čez pol ure ali kaj, sem planil trepetajoč, z zobmi šklepetajoč ; vse, kar je bilo, se je bliskoma zasvetilo pred   menoj v svoji trdi,   neusmiljeni pravičnosti.
Ozrl sem se po izbi in sem poslušal. Tema je bila; vsi drugi so že spali, sopli so mirno, enakomerno ; njih duše so bile brez greha.
Vzdignil sem se oprezno, da bi koga ne zbudil. Vzel sem iz suknjiča, ki je visel preko stola, tiste pisane svinčnike, vzel iz hlačnega žepa nož in krajcarje, ki so mi bili še ostali in ki so bili vsi od vlage mokri  in mastni.   Tipal sem počasi
in po prstih proti durim; tam mi je ropotaje padel nož na tla.
»Kaj pa je?« je v poluspanju zagodrnjal tovariš,
Stal sem in čakal, dokler ni bilo vse tiho, Nato sem se splazil plah in upognjen skoz kuhinjo, odklenil duri še tam, tekel bos po mrzlem, kamenitem hodniku do stranišča, pometal vanj svinčnike, nož in krajcarje ter se vrnil naglo, po tatinsko, tresoč se po vsem telesu od strahu in od mraza. Kar sem bil storil, sem storil v omotici, brez blage in brez kake hude misli. Ko sem legel v posteljo, sem se odel preko glave, sključil se v klopčič ter privzdignil kolena prav do čeljusti, ali vendar me je zeblo, da se mi je koža grbila in da sem vztrepetaval sunkoma kakor v mrzlici. »Moli!« sem rekel. Toda srce je bilo nemo in prazno, še golih besed ni bilo na ustnice.
Zdi se mi, da časih duša zadremlje, telo pa se giblje samovoljno še dalje, noge stopajo, oči gledajo, jezik govori. Zatvornica je že zdavnaj spuščena, struga je suha, kolo pa se vrti pod zatvornico naslepo in vprazno, široke lopate bi-jejo v pusti zrak.
Vstal sem ves bolan in neprespan, popil sem kavo, šel sem k maši, razgovarjal sem se s sošolci, romal križem po solnčnih, nedeljskih ulicah; in vse, kar sem storil, govoril in ravnal, je bilo mrtvo. Še tega, da sem ves čas verno čakal desete dopoldanske ure, nisem bil sklenil sam, temveč je bilo sklenjeno brez mene, od zunaj in že zdavnaj prej.
Ko je odbila deseta dopoldanska ura, sem se napotil h gospodu. Na širokem, mračnem hodniku so stale in čakale kmetiške ženske; nekatere so imele cule in čajne seboj, prišle so bile pač od daleč. Zaškripale so duri, prikazala se je ženska. »Bog povrni! Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Druga je potrkala narahlo in je stopila v izbo. Tako so se vrstile. Ko ni bilo nikogar več na hodniku, sem potrkal sam.
Stal sem pred njim, še zdaj ga vidim. Kadarkoli se spomnim nanj, vselej je tisti, kakor je bil ob oni strašni uri. Oblečen v obnošeno, ogoljeno črno suknjo, širok, plečat, globoko upognjen, kakor pod silnim bremenom, ki mu ga je bilo naložilo uboštvo in trpljenje vsega sveta. Izpod sršečih, košatih obrvi so gledale žive, resne oči, v dno duše izprašujoče. Položil mi je roko na ramo, tisto trdo, zagorelo, kmetiško roko.
»Kam si dal goldinar ?«
Njegov glas je bil zamolkel in raskav.
Sam ne vem, kdo da je takrat govoril namesto mene. Občutil sem edinole, da ve čisto vse
'
©    19   ©
3*
do kraja, tudi tisto, kar je bilo ponoči; in še za hip me ni prešinila misel, da bi tajil. Povedal sem vse od začetka do konca, natanko in po pravici, kakor se je godilo. Čudno se mi zdi, da mi je tekla beseda tako gladko, kakor da bi bil pravil pusto šolsko zgodbo naizust, tja vendan. Nisem jokal, nič milosti prosil, samo razložil sem, kako da je bilo. Tudi v tistem trenotku mi srce ni očitalo greha, me ni klicalo k spovedi in pokori.
Nagnil se je čisto blizu k meni; ustnice, prej stisnjene, so se rahlo odprle in so vztrepetale; iz širokega, koščenega obraza je zasijala blagost, trpka in resna, kakor trudoma iz bolečine porojena, luč iz kamna.
»Nisi storil prav! Nisi storil prav!« je rekel tiho,  počasi in pogrkovaje.
V času pred veliko Levstikovo pravopisno reformacijo (z 1. 1863) so poskušali pisati po etimologiji, ali bolje po izvoru še več besed. Nekaj teh oblik se je sprejelo, nekaj pa ne.
Za kviško, kmalo, blizo, kar se je pisalo nekaj po gorenjski izreki, nekaj po vplivu prislovov na o, so začeli pisati po izvoru kvišku, kmalu, blizu. Prvi je pisal te oblike Valjavec v svojih, za pravopis znamenitih Pesmih 1855: k višku, k malu.1 Isto je za njim zahteval B, Raič v Novicah 1, 1856: »,Kmali* in ,kmalo' se večkrat potrebuje (t. j. piše) namesto pravilnega kmalu; to narečje (t. j. prislov) je sostavljeno iz predloga k in tretjega sklona nedoločivne oblike (t. j. imenske sklanje) s končnicoj u« (115). S tem je bil izvor besedam pojasnjen, ali pisati še dolgo ni nihče jel po izvoru. L. 1860 nahajamo nekaj novih oblik v Glasniku,2 toda redno se še niso začele rabiti. Niti Levstik, ki je njihov izvor dobro poznal, kakor kaže neka njegova opomba v Novicah 1. 18623   se  jih   še  ni poprijel v Napreju,   kjer je
i K višku (57, 88, 92, 93, 99, 122, 165, 172) (v isti pesmi, ki je izšla prej v Bčeli, piše v Bč. 1853, 137 še: kviško) 207 (v isti pesmi Bč. 1. c. 145 še kviško); k malu (120, 126, 157, 159, 181, 208) (v isti pesmi Bč. 1. c. 145 še: kmalo) 211; toda ,blizo' je pisal še po starem!
2  Gl. 5. zv. 30: kmalu (Janežič), 6. zv. 37: kvišku (Mencinger).
3  Str. 283: »kmalo nam.(estu) k malu: kviško nam. k višku.«
Stopil je s svojim težkim korakom k mizi, vzel je iz lesene skodelice desetico in mi jo je dal. »Na,   kupi  si   štrukljev za nedolžen denar!« Nasmehnil   se  je s   tistim   zamolklim,   komaj vidnim smehljajem, ki je bil njegov. Naglo, kakor v sramu,   me je  pokrižal po čelu,   nato  me je s palcem in sredincem tlesknil po glavi. »Pojdi v božjem imenu!   Le pojdi!« Šel sem. Takrat se je vse razparalo, pretrgalo in povzdignilo v meni.   Razjokal bi se,   da bi se kamni topili, zavriskal bi, da bi planilo do nebes. Skril bi se v brezdanjo noč —  oj,   ne skril,   pokazal   bi se vsem   ljudem v svojem očiščenju   in poveličanju.  Ni jih besed, ni jih! —
To je zgodba o nepoštenosti, kakor mi jo je pravil moj kuštravi znanec. —
sicer začel čisto po novem pisati. Rabiti pa jih je začel 1. 1864 v Novicah,1 česar ni opustil tudi v nadaljnjih spisih. Sreče z novo pisavo ni imel. Posnemal ga je le Bleiweis v svojih spisih,2 drugi Novičarji pa so ostali pri starem. Preziral je nove oblike tudi Glasnik in to prav do konca t. j. do 1. 1868, kar je tem bolj čudno, ker jih je preje baš Janežič začel pisati.3 Tudi Stritarjev Zvon še ni po novem pel, dokler ni prišel sam Levstik na Dunaj in mu jarem popravil.4 Odslej je veljala pisava po izvoru za edino upravičeno. —
Namesto ptuj, ki se je pisalo že izza protestantskih pisateljev,5 so začeli tudi po etimologiji pisati tuj. Na preobrat pri tej besedi so brez-dvoma vplivali štajerski pisatelji te dobe, ki pišejo stalno tuj, tujec itd. Zato je umevno, da se je spotikal nad našo staro pisavo B, Raič v Glasniku 1858, kjer je zakričal: »Pokaj ptuj namesto tuj?«6   Vendar   je   bil   ta   klic   le   glas v puščavi
1  Nov. 1864, Zatoženi sosamoglasnik:  kvišku (70, 83).
2  Nov. 1866, 204, 344: kmalu.
3  Gl. 1865: kmalo 8, 137 itd., blizo (7) 1866.10, 11: kmalo itd. vedno tako! 1867, kmalo, blizo (67) itd. 1868 blizo (5 dvakrat) itd.
* Zv. 1870: 5, 8 blizo; toda pozneje blizu (56, 57, 88, 89 itd.) kmalu (57). Ko ni bilo več Levstika pri Zvonu, je Stritar pisal zopet: blizo (1876, 18) kmalo 21, 64 itd.
5 »Kako da pišejo naši stari ptuj za tuj, ni jasno,« Škrabec v Cvetju 13. 4.
n 1858, 2. zv. 198.
D     D                                                                                                                                                       D     D     D                                                                                                                                                      ?     D
Di A. BREZNIK: RAZVOJ NOVEJŠE SLOVENSKE PISAVE
PA    LEVCEV     PRAVOPIS.                                 (Nadaljevanje iz prejšnjega letnika.)
<*sp    20    <©»