Yves Bonnefoy Ukrivljene deske Prevedla Nadja Dobnik in Ivan Dobnik POLETNI DEŽ Poletni dež REGICE, POD VEČER I Hripavi so bili glasovi Regic pod večer, Tam, kjer je voda iz korita tiho tekla In se svetlikala v travi. In rdeče je bilo nebo V praznih kozarcih, Luna kot neskončna reka Na površju zemlje. Naj so najine roke jemale ali ne, Isto izobilje, Naj so bile najine oči odprte ali zaprte, Ista svetloba. II Zadrževali so se, pod večer, Na terasi, S katere so poti iz svetlega peska vodile Iz neskončnega neba. In tako gola je bila Pred njimi zvezda, Tako blizu so bile te prsi Potrebi ustnic, Da so se prepričevali, Da je umreti preprosto, Veja, razprta za zlatò Zrele smokve. KAMEN V jutrih, ki sva jih imela, Sem počistil pepel, napolnit sem šel Vrč, položil sem ga na tlakovce, Z njim se je razlil po vsem prostoru Neprediren vonj mete. O, spomin, Tvoja drevesa so v cvetu pred nebom, Lahko bi si mislili, da sneži, Vendar se strela na poti oddaljuje, Večerni veter trosi preobilje svojega semena. KAMEN Vse je bilo revno, golo, spremenljivo, Najino pohištvo je bilo preprosto kakor kamni, Želela sva si, da je razpoka v zidu Tisti klas, ki iz njega rojijo svetovi. Oblaki, nocoj, Isti kot vedno, kakor žeja, Isto rdeče platno, razpeto. Zamisli si, mimoidoči, Najine ponovne začetke, najino hitenje, najino zaupnost. POLETNI DEŽ I. A najbolj drag, vendar ne Najmanj krut Vseh najinih spominov, poletni dež, Nenaden, kratkotrajen. Šla sva, in bilo je V nekem drugem svetu, Najina usta so se opijala Z vonjem trave. Zemlja, Koprena iz dežja, se je lepila nate. Bila je kakor dojka, O kateri bi bil sanjal slikar. II. In kmalu za tem nama je nebo Namenilo To zlatò, ki naj bi ga Tako iskala alkimija. Dotikala sva se ga, bleščečega, Na nizkih vejah, Všeč nama je bil njegov okus Vode, na najinih ustnicah. In ko sva nabirala Odpadle veje in listje, Tisti dim zvečer, nato nenadoma ta ogenj, Bilo je spet zlatò. KAMEN Skrivnostna nuja naju je klicala. Vstopila sva, odprla sva Oknice, prepoznala sva mizo, ognjišče, Posteljo; zvezda je rasla v okenskem križu, Slišala sva glas, ki hoče, da ljubiš Na vrhuncu poletja, Kot se igrajo delfini v svoji vodi brez bregov. Spiva, ne veva zase. Prsi ob prsih, Prepleteno dihanje, roka v roki brez sanj. KAMEN Obdarila sva se z nedolžnostjo, Dolgo je gorela le iz najinih teles, In najini koraki so šli bosi po travi, ki ne pomni, Bila sva privid, ki mu rečejo spomin. Ogenj nastaja iz sebe, zakaj bi hotel Zbrati skupaj njegov raztreseni pepel. Na dogovorjeni dan sva vrnila, kar sva bila, Bolj mogočnemu plamenu večernega neba. POTI I Poti, o lepi otroci, Ki so nama prihajali nasproti, Eden nasmejan, bosopet V suhem listju. Všeč nama je bilo, Kako je zamujal, Marsij otrok, A kot je to dovoljeno, Ko čas presahne, Srečna sva bila, da slišiva v daljavi njegovo preprosto piščal Prekašati boga, Ki je le v številu. II In hitro naju je odpeljal Tja, kjer se spušča noč, Dva koraka pred nama, Pogledujoč nazaj, Vedno nasmejan, lovil je Veje in ustvarjal Svetlobo s tistimi Drobnimi sadeži. Šel je tja, kjer ni več Ničesar znanega, a Prevzeta od njegove pesmi, plesoča, razsvetljena, Ga je spremljala čebela. III Ceres bi ga morala, Prepotena, zaprašena, Počakati, ko je iskala Po vsej zemlji. Od njega bi bila dobila Spokoj, zavetje. In tisto, kar je izgubila, Bi prepoznala V jasnem somraku In z enim krikom objela In nasmejana odnesla Na svojih ognjevitih rokah, Namesto da se še vedno, ponoči, Pod hrupom dreves Ustavlja in trka Na zaprta vrata. VČERAJ, NEKONČANO Naše življenje, te poti, Ki nas kličejo Sredi svežih travnikov, Kjer se leskeče voda. Nekaj jih vidimo begati V vrhovih krošenj, Kot iščejo sanje v našem snu Svojo drugo zemljo. Gredo, njihove roke so polne Zlatega prahu, Priprejo svoje roke In spusti se mrak. KAMEN Najine sence pred nama, na poti, So bile obarvane, zahvaljujoč travi, Poskakovale so ob kamnih. In sence ptic so drsele po njih Med kriki, ali se zadrževale tam, kjer sta se najini čeli Nagibali drugo k drugemu in se skoraj dotaknili Zaradi besed, ki sva si jih hotela izreči. KAMEN Ni več poti za naju, le visoka trava, Ni več prehoda, le blato, Ni več postlane postelje, le skozi naju Objem senc in kamnov. A svetla je ta noč, Kot si želiva, da bi bila najina smrt. Pobeli drevesa, razprejo se. Njihovo listje: pesek, nato pena. Tudi onstran časa vstane dan. DA BI TA SVET OSTAL! I Privzdignem vejo, Ki se je zlomila. Listi So težki od vode in senc, Kot to nebo, še pred Začetkom dneva. O zemlja, Neuglašeni znaki, razkropljene poti, Vendar lepota, popolna lepota, Lepota reke, Da bi ta svet ostal, Smrti navkljub! Stisnjena k veji Siva oliva. II Da bi ta svet ostal, Da bi popoln list Za vedno v drevesu obstrl Vsebino sadeža! Da bi smrdokavre Ob razprtju sveta, ob zori, Za vedno odletele izpod strehe Praznega skednja, In nato pristale tam dôli, V legendi, In bi vse ostalo negibno Še eno uro. III Da bi ta svet ostal! Da bi odsotnost in beseda Bili eno, za vedno, V preprostih stvareh. Ena drugi to, kar je Barva senci, Zlatò zrelega sadeža zlàtu Suhega lista. In bi se razdružili Šele s smrtjo, Kot lesk in voda izgineta z dlani, Na kateri se stopi snežinka. IV Oh, da bi ta očitnost Ne izginila, Kot ugasne nebo V posušeni mlaki, Da bi ta svet ostal Tak kot ta večer, Da bi tudi drugi uživali Sadove brez konca, Da bi ta svet ostal, Da bi vstopil, za vedno, Sijajni prah poletnega večera V veliko prazno sobo, In bi vedno tekla Po poti Voda enournega dežja V svetlobi. V Da bi ta svet ostal, Da bi besede ne postale Nekoč sive kosti, Ki bi jih kljuvali Kričeči, prepirljivi, Razpršeni Ptiči, naša noč V svetlobi. Da bi ta svet ostal, Kot se ustavi čas, Ko umivaš rano Jokajočega otroka. In ko se vrneš V temno sobo, Ga vidiš mirno spati, Noč, vendar svetloba. VI Pij, je govorila tista, ki Se je sklonila, Ko je jokal, zaupljiv, Po padcu. Pij, in naj tvoja roka Razpre mojo rdečo obleko, Naj tvoja usta sprejmejo Njeno blagodejno vročico. Od tvoje bolečine Te skoraj nič več ne žge, Pij to vodo, ki je Duša, ki sanja. VII Zemlja, ki je prišla k nam Z zaprtimi očmi, Kot bi prosila, Naj jo vodimo za roko. Rekla bi: naši glasovi, Zapleteni v praznino Drug drugega, naj bodo Naša zadostnost. Naša telesa naj iščejo prehod Iz bolj odprtih časov, Naše roke naj ne vedo ničesar O drugem bregu. Otrok naj se rodi iz nič, V zgornjem toku reke, In potuje proti niču, Z barke na barko. VIII In spet: poletje Bo trajalo le eno uro, A naj bo naša prostrana Kakor reka. Kajti v poželenju In ne v času Ima svojo moč pozaba In je na delu smrt, In glej, moje prsi so gole V svetlobi, Katere temne, nedoumljene slike Hitijo naprej. GLAS I Vse to, prijatelj moj, Živeti, kar povezuje Včeraj, naš privid, Z jutri, našimi sencami. Vse to, in kar je bilo Tako naše, vendar Je zgolj praznina med dlanmi, V katerih voda ne ostane. Vse to? In najbolj Naša sreča: Težki vzlet smrdokavre H golim kamnom. II In ko bi moglo biti nebo Naš način bivanja, S senco in barvami, Ki se trgajo, Vendar imajo celo v hitenju Pretečega oblaka Obraz otroka, Ki se je pravkar rodil, Strela, ki še spi, S spokojnimi potezami, Nasmejana kot v času Pred prvimi besedami. KAMEN Živeli so v času, ko so bile besede revne, Pomen ni več drhtel v popačenem ritmu, Dim se je širil in ovijal plamen, Bali so se, da jih veselje ne bo več presenetilo. Spali so. Iz obupa nad svetom. Skozi njihovo spanje so pluli spomini Kot barke skozi meglo, ki močneje Zažarijo, preden dosežejo vrh reke. Prebudili so se. A trava je že črna. Sence naj bodo njihov kruh in veter njihova voda. Tišina in nevednost njihov obroč, Naročje noči ves njihov ogenj na tem svetu. Z nogo premaknem Med drugimi kamni Tega širokega, ki prekriva Življenja, morda. In res je: veliko Jih je tam, na vse strani Bežijo, zaslepljena Ob nenadnem vdoru svetlobe. A glej, kmalu jih Odreši trava. Le za kratek čas sem zmotil Življenje brez spomina. Kako lepo je, nocoj! Komaj še Vem, na tej poti, Da še obstajam. Isto izbrisanje, Želeti, jemati, Skoraj iste teže Biti, ne biti. In iti, po tej poti Ali tisti drugi, Tako brez naglice pada in hlapi Dež v travi. Vonjave, barve, okusi, Iste sanje, Golobice v odmaknjenosti Gruljenja. KAMEN Spominja se, Odkar sta zemeljski roki vlekli k sebi Njegovo glavo, jo objemali Na kolenih večne topline. Mirno hrepenenje v tistih dneh, med sanjami, Tiho, plitko valovanje njegovega življenja, Prsti, ožarjeni, so držali njegove oči zaprte. Vendar se je večerno sonce, barka mrtvih, Dotikalo stekla in zahtevalo pristanek. KAMEN Knjige, to kar je raztrgal, Uničena stran, vendar svetloba Na tej strani, vse več svetlobe, Spoznal je, da spet postaja bela stran. Šel je ven. Obličje sveta, raztrgano, Se mu je zazdelo drugačne lepote, bolj človeške. Roka z neba je iskala njegovo med sencami, Kamen, na katerem vidite bledeti njegovo ime, Se je začel odpirati in postajati beseda. Mimoidoči, to so besede. A bolj kot da bereš, Hočem, da poslušaš: ta krhki Glas, kot ga imajo črke, ki jih trava jé. Prisluhni, poslušaj najprej srečno čebelo, Ki nabira med v naših skoraj zabrisanih imenih. Tava med obema krošnjama, Zvoke pravih vej prinaša Tistim, ki plemenitijo nevidno zlatò. Nato, védi, je še rahlejši zvok, in to je Neskončno mrmranje vseh naših senc. Prihaja izpod kamnov, Da bi se zlilo v eno samo toploto s slepo Svetlobo, ki si še vedno ti, ker še vidiš. Naj bo preprosto tvoje poslušanje! Tišina Je prag, kjer s pomočjo te drobne veje, Ki nezaznavno poka pod tvojo roko in skuša Razkriti ime na kamnu, Naša odsotna imena odrešujejo tvoj strah, In zate, ki se oddaljuješ, zamišljen, Tukaj postaja tam, ne da bi prenehal biti. Na kamnu z lisami Mahù se premika Senca. Videti je, da so nimfe, V družnem plesu. In če le za hip posije Sonce, se njihovi lasje Zalesketajo, kot bi se zlato V temni vazi. Življenje se bo končalo, Življenje ostaja. Na enak način se otrok igra Med preveč sanjami. Dež nad breznom I Dežuje, nad breznom, nad svetom. Smrdokavre So se posedle na našem skednju, kot vrhovi Begajočih svedrov dima. Zora, sprejmi naju še danes. Slišal sem prvo oso, Ki se je že prebudila, v toploti Megle, ki zapira pot, Na kateri se svetlika nekaj mlak. V svojem spokoju Išče, nevidna. Lahko bi verjel, Da sem tam, da jo poslušam. A njeno šumenje Narašča le v podobi. In pod mojimi koraki Pot ni več pot, le moje sanje so, O osi, o smrdokavrah in o megli. Rad sem hodil ven ob zori. Čas je spal V žerjavici, s čelom na pepelu. V sobi zgoraj sta mirno dihali Najini telesi, ki ju je odkrivalo odtekanje senc. II Dež poletnih juter, nepozabno Pljuskanje, kot prvi hlad Na steklu sanj; in speči Se je odrešil sebe in iskal Z golimi rokami v tem šumenju dežja nad svetom Drugo telo, ki je še spalo, in njegovo toplino. (Šumenje vode na strešni opeki, v rafalih, Premikanje sobe v sunkih Naraščajočega valovanja svetlobe. Nevihta Je zajela nebo, blisk Je nastal s kratkim močnim krikom, In bogastvo strele se razlije naokrog.) III Vstanem, vidim, Da se je najina barka to noč obrnila. Ogenj je skoraj pogorel. Mraz z zamahom vesla potiska nebo. In površina vode je ena sama svetloba, Pa spodaj? Drevesna debla brez barve, krošnje, Prepletene kakor sanje, kamni, Ki jim je hitri tok zaprl oči In se smehljajo v objemu peska. Na istem bregu I Včasih vzame ogledalo Med nebom in sobo V svoje roke neznatno Zemsko sonce. In pri stvareh, pri imenih Je tako, kot bi se Poti in upanja spet združila Na istem bregu. In začneš sanjariti, Da besede niso V spodnjem toku te reke, reke miru, Odveč za ta svet, In da govoriti ne pomeni Prerezati žilo Jagnjeta, ki zaupljivo Sledi besedi. II Sanjati: da je lepota Resnica, ista Očitnost, otrok, Ki stopa začuden pod brajdo. Vzravna se in srečen Zaradi toliko svetlobe Iztegne roko, da bi zgrabil Rdeči grozd. III In kasneje ga slišiš, Samega v svojem glasu, Kot bil hodil gol Po plaži In držal zrcalo, V katerega bi vse iz neba Prediralo, z močnimi žarki, in spet obarvalo Vse na zemlji. Pa vendar se ustavi Tu in tam, Njegova noga raztreseno potiska Vodo v pesek. DALNJI GLAS I Poslušal sem ga, nato sem se zbal, da ga Ne slišim več, glasu, ki mi govori ali si govori. Daljni glas, otrok, ki se igra na cesti, A spustila se je noč, nekdo kliče Tam, kjer sveti luč, kjer vrata zaškripajo, Ko se še bolj odprejo; in ta žarek svetlobe Spet obarva pesek, na katerem je plesala senca, Vrni se domov, mrmra, vrni se domov, pozno je. (Vrni se domov, se je slišalo mrmranje, in nisem vedel, Kdo tako kliče, iz globine časa, Katera mačeha, brez spomina in obraza, Katera bolečina, občutena že pred samim rojstvom.) II Ali pa sem ga slišal v drugi sobi. Nič nisem vedel o njem, razen da je otroštvo. Pretekla so leta, skoraj celo življenje Je trajalo to petje, moja edina blaginja. Pel je, če je to petje, vendar ne, Bilo je nekaj med glasom in govorico, Način prepustitve besede V lebdenju, kot pred negotovim začetkom sebe, In včasih to niso bile niti besede, Le zvok, iz katerega bi se rade rodile, Zvok iz toliko sence kakor svetlobe, Ne še glasba niti ne več hrup. III In rad sem ga imel, kot imam rad ta zvok, V katerega globini bi se pomladil svet, Ta zvok, ki združuje, ko besede razdružujejo, Ta čudoviti začetek, ko se vse konča. Kratek zlog, nato dolg zlog, Negotovost jamba, ki bi rad Presegel dih, ki upa, In dosegel to, kar je pomen. Kot ta luč v duši, ki sveti, Ko greš ponoči iz svoje sobe S svetilko, stisnjeno ob srcu, Da bi v njenem soju našel drugo senco. IV In življenje je šlo mimo, vendar te je ohranilo Živo, moja iluzija, po zaslugi teh učenih rok, Ki odbirajo med spomini in Skoraj nevidno šivajo odprte rane. Pa vendar: kaj storiti s to krpo rdečega blaga? Najdeš ga v svojem spominu, ko prestavljaš Leta in podobe; in nenadoma privrejo Solze, in obmolkneš v svojih nekdanjih besedah. Govoriti, skoraj peti, sanjati Še več kot glasbo, nato utihniti Kakor otrok, ki ga obide žalost In ki se ugrizne v ustnico, in se nato obrne stran. V Pel je, vendar kot bi si govoril: Kdo je potegnil čoln na breg, Kdo je položil veslo na pesek, Kdo je šel mimo, ki ga ne poznamo? Kdo je z bosimi nogami pustil sled, Kdo je vodo naredil mavrično, Kdo je obvaroval žerjavico pod pepelom, Kdo je narisal ta otroški obraz? Bil je spev samo iz nekaj not, Kdo je hotel spev v besedi? - Nihče ni hotel, nihče ni prišel in ne govori, Nihče ni šel mimo, ki ga nismo poznali. VI In nihče ni pil iz kozarca, ki ga polagam, Niti vzel sadja, ki je bilo pred mano, Rahel veter presipava prah Iz suhega listja in semen na poti. Poletje: bleščanje kot v snegu, Tistem, ki pride narahlo in ne traja In nič od nas ne moti svetlobe Vode, ki se je zgostila in nato izgine. Od tod vedrina, celo radost Teh trenutkov, ki vedo, da ni ničesar. Snežinka je roka, ki je prijela kozarec, Druge snežinke poletje, nebo in spomini. VII Ne ustavi se, plesoči glas, govorica Od nekdaj šepetana, duša besed, Ki obarvaš in razsipaš stvari V poletnih večerih, ko ni več noči. Glas, ki vnaša bit v navidezno, In oboje preplete kot snežinki istega snega, Glas, ki je skoraj utihnil, ko so sanje Zahtevale preveč in skoraj verjele, da so to dosegle. In ki bo v igri zapiral naše veke In se pri tem smeje stiskal k nam, Nato pa bomo videli v pesku znake, Ki jih je med plesom vtisnila njegova bosa noga. VIII Ne utihni, bližnji glas, dan je še, Tudi svetloba je tako lepa kot še nikdar. Vrni se, drobno plesoče življenje. Če te želja Po plesu, četudi si sam, prevzame, Glej, na pesku imaš dovolj svetlobe, Da se igraš s senco svojega telesa In celo brez vsakega strahu razpreš roke Smehu, ki se mrači v krošnjah. O glasba, o hrup številnih drugih svetov, Mar ni to tisto, kar si si želel Tistega večera, ko si se zaradi Ljubezen, kot so rekli, S tesnobo v srcu spustil v sobo. IX Pel je: »Sem, nisem, Za roko držim drugega, ki sem jaz, Plešem med svojimi sencami, ena se obrne K meni, nasmejana, brez obraza. S svojimi sencami plešem po poti, Le v njih najdem veselje do življenja, Čeprav vem, da bo pred zoro železo Razparalo tkanino plesa. In takrat se obrnem proti tisti najbolj levi, Tisti najbolj omahljivi in skoraj začudeni, Ki stoji v ozadju, v glasbi: Poglej, le zate se smejim in plešem. X In res je bila to senca, nenavaden Izsek jezika na nebu, Kot nevihtni oblaki in drevesa, ko prepletajo Svoje odseve v mirni vodi, in je večer. Senca, vendar edina dobra stvar na svetu, Kajti v vsaki preprosti stvari zajame Vodo z vonjem listja, ki se zliva preko roba Iz vrča, položenega na zveneče tlakovce. XI Pel je, in zaradi njegovih besed Bi skoraj lahko zaključil svojo dolgo vojno. Ko sem se mu približeval, sem se dotikal Njegovih rok in gledal njegove prste Razvezovati nit, katere vozli so v nevidnem. Je bil on zunaj in se je igral, kot preprost Otrok služabnik, ki skrbi za svet? Je bil on Parka, ki bi lažje ubila Kot nas privedla pod drevesa, Kjer bi nasmejana rekla tistemu ob sebi: »Poslušaj, besede zamirajo, Njihov zven je le še šum, in šumenje pojenjuje«? V PREVARI BESED I Poletno spanje je tudi letos Zlatò, ki zanj prosimo iz dna naših glasov, Da se preoblikuje iz kovine sanj. Grozdi gorà, bližnje stvari, So dozoreli, skoraj so že vino, zemlja So gole prsi, na katerih počiva naše življenje. In lahne sape nas obdajajo in sprejemajo. Kot poletna noč, ki je brez bregov, Z veje na vejo skače rahel ogenj. Prijateljica moja, tam je novo nebo, nova zemlja, Dim se sreča z dimom Nad razcepom obeh rokavov reke. In slavček zapoje še enkrat, Preden nas premaga sen, Zapel je, ko se je Odisej pogrezal v sen Na otoku, kjer se je ustavila njegova blodna pot, In tudi prišlek je pristal na sanje, Bile so kot drget njegovega spomina Preko njegove roke bivanja na zemlji, Ki jo je spodvil pod trudno glavo. Mislim, da je dihal spokojno Na ležišču užitka in nato počitka, Vendar je Venera na nebu, prva zvezda, Že obrnila premec, čeravno omahljivo, Proti odprtemu morju pod grozečimi oblaki In se oddaljila, barka, katere veslač, zazrt v druge luči, Je pozabil potopiti veslo v noč. In kaj je videl po milosti teh sanj? Je bila to tanka črta obrežja, Kjer bi bile sence svetle in svetla njihova noč Zaradi drugih ognjev, kot so tisti, ki gorijo V meglicah naših prošenj, nanizanih, Ko se pogrezamo v sanje? Težke ladje nas samih smo, Prepolne nedostopnih stvari, na potovanju S premca gledamo vse polno črne vode, Ki se skoraj že razpre, nato pa umakne, za vselej brez obale. On pa je, v skritih kotičkih žalostnega petja Slavčka z otoka naključja, Že pomislil, da bi spet prijel za veslo Nekega večera, ko se bo pena zopet pobelila, In morda pozabil vse otoke Sredi morja, nad katerim raste zvezda. Iti na tak način, z istim vodilom Preko podob, ki nas vsaka Pušča v vročici poželenja, Iti polni zaupanja, se izgubiti in se prepoznati Preko lepote spominov In lažnosti spominov, preko muk Nekaterih, a tudi sreče Drugih, katerih ogenj gori v upepeljeni preteklosti Kot rdeč oblak nad skalnimi čermi obale Ali slastnost sadežev, ki jih ni več. Iti skoraj čez onostranstvo jezika, Z le malo svetlobe, je to mogoče In ne spet le utvara, Katere obliko si v sencah, ki so vse bolj goste, Predstavljamo pod drugimi potezami, Lesketajočimi se v istem varljivem sijaju? Povsod v nas nič drugega kakor ponižna laž Besed, ki ponujajo več od tistega, kar je, Ali govorijo drugo od tistega, kar je, Le večeri, ne toliko polni lepote, ki še odlaša, Da bi zapustila zemljo, ki jo je tako ljubila In jo gnetla s svojimi rokami, polnimi svetlobe, Ampak polni temne vode, ki se iz noči v noč Z velikim hrupom preliva v našo prihodnost. Bose noge potopimo v vodo sanj, Mlačna je, ni jasno, ali gre za prebujenje Ali počasna, mirna strela spanca Že pušča svoja znamenja med vejami, Ki jih nemir pretresa, in že je pretemno, Da bi mogli prepoznati obličja, Ki si jih drevesa odmikajo pred našimi koraki. Hodimo naprej in voda nam sega do gležnjev, O sanje noči, vzemite sanje dneva V svoje ljubeče dlani, obrnite k sebi Njihov obraz, njihove oči, z nežnostjo dosežite, Da se bo njihov pogled stopil z vašim, bolj modrim, Za védenje, ki ga ne bo več paral Spor med upanjem in svetom, In naj enotnost vzame in varuje življenje V spokoju pene, kjer se zrcali Bodisi lepota, znova, bodisi resnica, iste Zvezde, ki se povečujejo v sanjah. Lepota, samozadostna lepota, skrajna lepota Zvezd brez smisla, brez gibanja. Na premcu je brodnik, večji od sveta, Bolj črn, vendar je njegova motnost florescentna. Rahlo pljuskanje vode, le malo skaljene, In kmalu je tišina. In ne vemo še, Ali je ta pesek, ki hrešči pod premcem, Novi breg ali isti svet Kakor v vročičnih gubah zemske postelje. Ne vemo, ali smo se dotaknili nove zemlje, Ne vemo, ali se roke ne iztegujejo Iz prsi gostoljubnega neznanca, da bi zgrabile Vrv, ki smo jo vrgli iz naše noči. In jutri, ko se zbudimo, Bo naše življenje morda bolj zaupljivo, V njem se bodo mudili glasovi in sence, Vendar obrnjeni, mirni, nepozorni, Brez vojn, brez očitkov, medtem ko bo Otrok poleg nas, na poti, Smeje stresal s svojo ogromno glavo In nas gledal z nespretnostjo Duha, ki v svojem izvoru prevzame Nalogo svetlobe v uganki. Še se zna smejati, Na nebu je utrgal pretežek grozd, Vidimo ga, kako ga nese v noč. Trgač, tisti, ki morda obira Druge grozde tam zgoraj v prihodnosti, Ga gleda iti mimo, čeprav je brez obraza. Zaupajmo ga dobrohotnosti poletnega večera, Zaspimo ... ... Glas, ki ga poslušam, se izgublja, Hrup v ozadju, iz noči, ga zabrisuje. Deske s premca barke, ukrivljene, Da dajejo umu obliko pod težo Neznanega, nezamisljivega, se ravnajo. Kaj mi pravi to hreščanje, ki razkraja Misli, ki jih upanje združuje? A spanje je brezbrižnost. Njegova svetloba, njegove sence: samo še Val, ki pljuskne ob poželenje. II In lahko bi, Pravkar, ko sem se nenadoma prebudil, Izpovedal ali skušal izpovedati vihar Krempljev in smejanja, ki udarja S pohlepom brez radosti primarnih življenj Ob nepovezani rob besede. Lahko bi zavpil, da povsod na zemlji Nepravičnost in nesreča pustošita pomen, Ki ga je um želel dati svetu, Skratka, spomnil bi se tega, kar je, Bil bi samo lucidnost, ki obupuje, In čeprav je v vejah Armidinega vrta zapredena himera, Ki prevara tako razum kot sanje, Bi prepustil besede tistemu, ki prečrtuje, Prozi, zaradi očitnosti stvari, Dar lepote v resnici. Zdi pa se mi tudi, da je resničen Edino glas, ki upa, čeprav Se ne zaveda zakonitosti, ki ga zanikajo. Da je resnično le drhtenje roke, ki najde stik Z obljubo druge roke. Da so resnične Le pregrade, ki jih odrivamo v somraku, Zvečer, na poti proti domu. Vem, kaj vse je treba prečrtati v knjigi, Ena beseda pa še vedno gori na mojih ustnicah. O poezija, Ne morem se zadržati, da te ne imenujem S tvojim imenom, ki ni več ljubljeno med tistimi, ki blodijo Danes med razvalinami besed. Dovolim si te nagovoriti, iz oči v oči, Kot v govorništvu nekdanjih dni, Ko so na predvečer praznovanj Najviše na stebre velikih dvoran Obesili vence iz listja in sadja. To počnem poln zaupanja, da bo spomin Prenesel svoje preproste besede tistim, Ki si prizadevajo udejaniti pomen, kljub neznankam; In jim razodel, na svojih širnih straneh, Tvoje ime, eno in mnogotero, In da bodo v tišini, v čistem ognju, Zgorele zaprisege njihovih dvomov in strahov. »Poglejte,« bo rekel, »v edino knjigo, Ki se piše skozi stoletja. In videli boste znake, Ki rastejo v podobah. In gore, ki modrijo V daljavi, da bi vam postale zemlja. Poslušajte glasbo, ki na višku stvari S svojo ubrano flavto razjasnjuje Zvok barve v vsem, kar je.« O poezija, Vem, da te zanikajo in zaničujejo, Da v tebi cenijo teater, torej laž, Da pritiskajo nate z jezikovnimi napakami, Da imajo vodo, ki jo prinašaš, za kužno Tistim, ki kljub vsemu hočejo piti In se razočarani odvrnejo, v smrt. In res je, da noč napihuje besede, Vetrovi obračajo njihove liste in ognji gonijo Njihove prestrašene živali pred naše noge. Smo verjeli, da nas bo daleč pripeljala pot, Ki se izgublja v očitnosti, Ne, podobe udarjajo ob vodo, ki narašča, Njihova sintaksa je nepovezana, je prah, In kmalu celo ni več podob, Ni več knjig, ni več velikega, toplega telesa sveta, Ki bi ga mogli objeti s svojim poželenjem. Pa vendar tudi vem, da ni druge zvezde, Ki bi se premikala, skrivnostno in preroško, Na iluzornem nebu negibnih planetov, Kot je tvoja barka, vedno mračna, a kjer se sence Zbirajo na premcu, in celo pojejo Kot so nekoč popotniki, ko se je začelo Pred njimi, po dolgem potovanju, Dvigovati iz pene kopno, in je sijal svetilnik. In če obstaja Še kaj drugega kot veter, morska čer in morje, Vem, da boš, celo ponoči, Sidro, vrženo v globino, opotekajoč korak v pesku, In les, nabran v kopico, in iskrica Pod vlažnim trsjem, in V nemirnem pričakovanju ognja, ki obotavljivo vznika, Prva beseda po dolgi tišini, Prvi ogenj, ki ga bo mogoče pobrati z dna mrtvega sveta. ROJSTNA HIŠA I Zbudil sem se, bila je rojstna hiša, Pena je brizgala po skalah, Nikjer ene same ptice, le veter je odpiral in zapiral val, Vonj obzorja iz vseh strani, Pepel, kot bi griči zakrivali ogenj, Ki nekje požiga vesolje. Šel sem prek verande, miza je bila pogrnjena, Voda je udarjala ob noge mize, ob kredenco. Morala bi vstopiti, tista brez-obraza, Ki sem vedel, da trese vrata S hodnika, ob temačnem stopnišču, vendar zaman, Tako visoka je bila že voda v sobi. Obrnil sem držaj, ki se ni vdal, Skoraj sem slišal hrup z drugega brega, Smeh otrok v visoki travi, Igre drugih, za vedno drugih, v njihovem veselju. II Zbudil sem se, bila je rojstna hiša, Rahlo je deževalo po vseh sobah, Šel sem iz ene v drugo in gledal Vodo, ki se je lesketala v zrcalih, Nakopičenih povsod, nekatera razbita in celo Potisnjena med stene in pohištvo. Od teh odsevov se je včasih Izluščil obraz, nasmejan, nežen Bolj in drugače, kot je lastno temu svetu. In obotavljajoče sem na tej podobi pogladil Neubogljivi pramen las boginje, Pod vodno tančico se mi je razkril Njen žalostni, raztreseni obraz male deklice. Začudenje med biti in ne biti, Roka, ki si ne upa dotakniti hlapov, Nato sem poslušal smeh, ki se je oddaljeval Po hodnikih prazne hiše. Tukaj za vedno le blaginja sanj, Stegnjena roka, ki ne prečka Hitre vode, v kateri se izbrišejo spomini. III Zbudil sem se, bila je rojstna hiša, Bila je noč, drevesa so se zgrinjala Od vsepovsod okoli naših vrat, Sam sem stal na pragu v hladnem vetru, Vendar ne, nikakor sam, kajti dve veliki bitji Sta se pogovarjali čez mene, skozi mene. Ena, zadaj, stara ženska, sključena, zlovešča, Druga pokončna, zunaj kot svetilka, Lepa, je držala kupo, ki ji je bila ponujena, In pila je lakomno, da se odžeja. Sem se mar hotel ponorčevati, vsekakor ne, Bolj sem vzkliknil iz ljubezni, Vendar s čudaškostjo obupa, In strup je bil povsod po mojih udih, Zasmehovana Ceres ga je uničila, ki jo je ljubil, Tako danes govori življenje, zazidano v življenju. IV Enkrat drugič. Bila je še noč. Voda je drsela Neslišno po črnih tleh, In vedel sem, da bo moja naloga le, Da se spominjam, in smejal sem se, Sklonil sem se in pobral v blatu Naročje vej in listja, Dvignil sem ta kup, od katerega je teklo, In ga v naročju stiskal k srcu, Kaj naj storim s tem lesom, kjer se je iz tolikšne odsotnosti Kljub vsemu dvigoval zvok barve, Ni pomembno, pohitel sem, da bi poiskal Vsaj kakšno lopo, s tem bremenom Vej, ki so bile polne Vogalov, zbodljajev, konic in krikov. In glasovi, ki so metali senco na pot, Ali me klicali, in jaz sem se obračal, Z razbijajočim srcem, na prazni cesti. V Toda v istih sanjah Ležim na dnu čolna, S čelom in očmi proti ukrivljenim deskam, Ob katere slišim udarjati dno reke, In nenadoma se premec dvigne, Mislim si, da smo že na rečnem ustju, Vendar obdržim oči ob lesu, Ki ima vonj po žgani smoli in lepilu. Preveč prostrane, preveč sijajne so podobe, Ki sem jih nabral v snu. Čemu bi zopet gledal, zunaj, Stvari, katerih besede mi govorijo, a me ne prepričajo, Želim si bolj visok ali manj temačen breg. In vendar se odpovem tem tlom, ki se premikajo Pod telesom, ki se išče, vstanem, V hiši grem iz sobe v sobo, Zdaj so brezštevilne, Za vrati slišim kričanje glasov, Zajamejo me kriki bolečine, ki bijejo Od podboje, ki popuščajo, pohitim, Pretežka mi je noč, ki traja, prestrašen vstopim V sobo, natrpano s šolskimi klopmi, Glej, mi rečejo, to je bila tvoja učilnica, Glej na stenah svoje prve slike, Glej, to je drevo, glej, tisto tam je pes, ki bevska, In tisti zemljevid na steni, Rumen, to razbarvanje imen in oblik, To izginjanje gora in rek V belino, ki se polasti jezika, Glej, to je bila tvoja edina knjiga. Izis iz mavca, Z zidu tega prostora, ki se lušči, Nikoli ni mogla in ne bo mogla ničesar drugega Odpreti zate, zapreti za teboj. VI Zbudil sem se, vendar na potovanju, Vlak je vozil vso noč, Zdaj je vozil proti velikim oblakom, Ki so stali tam, stisnjeni, v zori, ki so jo Od časa do časa razparale strele. Gledal sem nastajanje sveta V grmičevju ob nasipu; in nenadoma Ta drugi ogenj, niže na polju Iz kamenja in trte. Veter in dež Sta njegov dim tiščala k tlom, Vendar se je iz njega vil rdeč plamen In objel vznožje neba. Od kdaj goriš, ogenj vinogradnikov? Kdo te je hotel tu in za koga na tej zemlji? Za tem se je zdanilo; in sonce Je na vse strani poslalo tisočero puščic Po kupéju, kjer so se glave potnikov Še vedno pozibavale, na čipkah Blazinic iz modrega blaga. Nisem spal, Bil sem v letih, ki so čas upanja, Svoje besede sem posvetil nizkim goram, Ki sem jih videl prihajati skozi okno. VII Spominjam se, bilo je jutro, poleti, Okno je bilo priprto, približal sem se, Zagledal sem očeta na koncu vrta, Bil je negiben, gledal je, Kam, kaj, ne vem, preko vsega, Upognjen, kot je že bil, s pogledom, Uprtim proti nedovršenemu ali nemogočemu. Odložil je rovnico in lopato, Zrak je bil svež v tistem jutru sveta, Vendar je sama svežina nepredirna, in krut Spomin na jutra iz otroštva. Kdo je bil, kdo le je bil v svetlobi, Tega nisem vedel in še zdaj ne vem. Vidim pa ga tudi, na cesti, Kako počasi hodi, velika utrujenost Pritiska na njegove gibe tistih časov, Vračal se je na delo, medtem ko sem se jaz Potepal naokrog s sošolci iz razreda V zgodnjem, še brezčasnem popoldnevu. Tej njegovi hoji, opazovani iz daljave, Naj bodo posvečene besede, ki ne znajo izpovedati. (V jedilnici Popoldne neke nedelje, bilo je poletje, Oknice so zaprte pred vročino, Miza pospravljena, je predlagal Karte, kajti drugih slik ni bilo V rojstni hiši, ki bi zadostile Potrebam sanj, vendar gre ven, In nespretni otrok takoj pograbi karte, V kartah drugega zamenja Zmagovalne karte, nato čaka Vročično, da se igra nadaljuje, in da tisti, Ki je izgubljal, zmaga, in s takim zmagoslavjem, Da vidi v tem nekakšno znamenje, kar mu vzbudi, Njemu, otroku, nepoznano upanje. Po tem se poti razideta, in ena od njiju Se izgubi, skoraj takoj, in kljub vsemu bo prišla Pozaba, lakomna pozaba. Tudi če bi prečrtal Stokrat te besede, povsod, v verzih in v prozi, Ne morem preprečiti, Da ne bi vzniknile v mojih besedah.) VIII Odprem oči, res je rojstna hiša, In celo prav taka, kot je bila in nič drugačna, Ista majhna jedilnica, katere okno Gleda na breskev, ki ne raste. Moški in ženska sta sedla Pred okenski križ, eden nasproti drugega, Pogovarjata se, končno enkrat. Otrok Ju zagleda z druge strani vrta, gleda ju, Ve, da se je mogoče roditi iz teh besed. Soba za starši je mračna. Moški se je pravkar vrnil z dela. Utrujenost, Ki je bila edini žar njegovih gibov In je bilo sinu edinemu dano, da ga uzre, Ga že odmika od tega brega. IX In nato je prišel dan, Ko sem slišal ta izjemen Keatsov verz, Ki govori o Ruth – »when, sick for home, She stood in tears amid the alien corn«. Toda v pomen teh besed Mi ni bilo treba prodreti, Saj je bil v meni že od otroštva, Le prepoznati sem ga moral in ga vzljubiti, Ko se je vrnil iz globin mojega življenja. Le kaj naj bi dobil Od izmikajoče materine prisotnosti Drugega kot občutek izgnanstva in solze, Ki so zastirale njen pogled, ki je hotel videti V tuzemskih stvareh pogubljeni kraj? X Življenje torej; in spet je bila to Rojstna hiša. Okoli naju Podstrešje nad podrto cerkvijo, Lahkotna igra senc jutranjih oblakov, In v naju ta vonj po suhem senu, Kot da naju čaka, se nama je zdelo, Od zadnje vreče pšenice ali rži, Ki so jo davno prinesli sem gor V neskončni svetlobi Poletij, ki jih je ublažila vroča kritina. Slutil sem, da bo napočil dan, Prebujal sem se, in spet se obrnem K njej, ki je sanjala ob meni V izgubljeni hiši. Njenemu molku Naj bodo posvečene, pod večer, Besede, ki se zdi, da govore le o drugih stvareh. (Prebujal sem se, Rad sem imel te dneve, najine, dneve v zavetju, Kot mirno teče reka, čeprav jo je že Zgrabil hrup valov morja. Pluli so naprej, z veličastnostjo preprostih stvari, Velike jadrnice so iz tega, kar je, prijazno vzele Negotovo človeško življenje na palubo, Ki jo je gorovje razprostiralo okoli naju. O spomin, S pljuskanjem svoje tišine so prekrile Hrup vode na kamnih najinih glasov, In spredaj bi prav lahko bila smrt, Vendar tiste mlečne barve s konca plaž Pod večer, ko otroci Stopajo, daleč, in se smejejo v mirni vodi, in se še igrajo.) XI In odpravim se naprej, in to po poti Ki pelje navzgor in zavija, z meglicami, sipinami, Nad še nevidnim šumenjem, včasih z Bežno blagodejnostjo modrega peščenega osata. Tukaj se čas poglobi, že se Večna voda giblje v penah, Kmalu bom le dva koraka od nabrežja. In vidim ladjo, ki čaka na odprtem morju, Črno, kot velik svečnik s številnimi kraki, Ki jih objemajo plameni in dim. Kaj bomo storili? Kličejo z vseh strani, Kaj ne bi pomagali tistim, ki si želijo Na obalo? – Da, kliče senca, In vidim plavalce, ki se v noči Odpravijo proti ladji, in v rokah, Stegnjenih nad razburkano vodo, Držijo svetilke, z dolgimi barvnimi zastavicami. Čista lepota, v svojem rojstnem kraju, Ko še ne pomeni drugega kakor resnico. XII Lepota in resnica, vendar ti visoki valovi Nad kriki, ki ne prenehajo. Kako naj Upanje ostane slišno v hrušču, Kako narediti, da bo staranje ponovno rojstvo, Da se bo hiša odprla, od znotraj, Da smrt ne bo edina, ki bo potisnila Ven tistega, ki je iskal svoj rojstni kraj? Zdaj mi je jasno, da je bila Ceres tista, Ki se mi je zdelo, da v noči išče zatočišče, Ko je nekdo trkal na vrata, in zunaj Je bila nenadoma njena lepota, njena svetloba In tudi njeno poželenje, njena potreba, da bi pila Lakomno iz kupe upanja, Kajti bil je izgubljen, čeprav ga je bilo mogoče najti, Morda, otrok, ki ga ni znala, Čeprav božanska in bogata v sebi, Dvigniti iz zubljev mladega klasja, Da bi se smejal, v očitnosti, ki pomeni življenje, Preden si ga poželi bog mrtvih. Usmiljenje za Ceres in ne posmeh, Srečanja na križpotjih v globoki noči, Pozivi skozi besede, četudi brez odgovora, Govorica, čeprav nejasna, ki bi mogla Ljubiti končno Ceres, ki išče in trpi. UKRIVLJENE DESKE Velik, zelo velik je bil moški, ki je stal na bregu, ob barki. Lunin sij za njegovim hrbtom je lebdel na rečni gladini. Po rahlem šumu je otrok, ki se je bližal popolnoma neslišno, vedel, da se barka premika, ob mostičku ali ob kamnu. V roki je stiskal majhen bakren kovanec. »Dober dan, gospod,« je rekel z jasnim glasom, vendar tresočim, ker se je bal, da bi pritegnil preveč pozornosti moža, velikana, ki je negiben stal pred njim. A brodnik ga je bil, čeprav je bil videti zamišljen, že opazil pod trstičjem. »Dober dan, mali moj,« je odgovoril. »Kdo si?« »Ah, ne vem,« je rekel otrok. »Kako ne veš! Ali nimaš imena?« Otrok je skušal razumeti, kaj bi lahko bilo ime. »Ne vem«, je spet hitro rekel. »Ne veš! Vendar veš, kaj slišiš, ko se obrnejo nate, ko te pokličejo?« »Nihče me ne pokliče.« »Te ne pokličejo, ko se moraš vrniti domov? Ko si se igral zunaj in pride ura za večerjo, za spanje? Nimaš očeta, mame? Kje si doma, povej mi.« In zdaj se otrok sprašuje, kaj je to oče, mama; ali dom. »Oče,« reče, »kaj je to?« Brodnik je sedel na kamen blizu svoje barke. Njegov glas ni več prihajal od tako daleč iz noči. Vendar se je najprej nasmehnil. »Oče? No, tisti, ki te dvigne na kolena, ko jokaš, in ki se zvečer usede k tebi, ko te je strah zaspati, da ti pove zgodbo.« Otrok ni odgovoril. »Pogosto nimamo očeta, to je res,« je nadaljeval velikan kot bi malo pomišljal. »Vendar pa so mlade, nežne ženske, pravijo, ki prižgejo ogenj, te posedejo k sebi in ti zapojejo pesem. In kadar se oddaljijo, je zato, da skuhajo jedi, takrat diši po olju, ki se greje v loncu.« »Tudi tega se ne spomnjam,« je rekel otrok s svojim nežnim kristalnim glasom. Približal se je brodniku, ki je zdaj molčal, slišal je njegovo enakomerno, počasno dihanje. »Preko reke moram,« je rekel. »Imam denar za vožnjo.« Velikan se je sklonil, ga dvignil na svojih velikih rokah in ga namestil na ramenih, zravnal se je in stopil v barko, ki se je nekoliko pogreznila pod njegovo težo. »Pojdiva,« je rekel. »Močno se me primi za vrat!« Z eno roko je držal otroka za nogo, z drugo je zaril veslo v vodo. Otrok se ga je krčevito, z vzdihom, oprijel okoli vratu. Zdaj je lahko brodnik prijel veslo z obema rokama, potegnil ga je iz blata in barka se je odtrgala od brega, šumenje vode se je razširilo pod odsevi, med sencami. Trenutek za tem se je prst dotaknil njegovega ušesa. »Poslušaj,« je rekel otrok, »hočeš biti moj oče?« Vendar je takoj umolknil, solze so zlomile njegov glas. »Tvoj oče! Ampak jaz sem samo brodnik! Nikoli se ne oddaljim od enega ali drugega brega reke.« »Saj bom ostal s tabo, na bregu reke.« »Da si oče, moraš imeti dom, ne razumeš? Jaz nimam doma, živim med trstičjem ob reki.« »Tako rad bi ostal pri tebi, ob reki!« »Ne,« je rekel brodnik, »to ni mogoče. Sicer pa, poglej!« Kar je bilo treba videti, je to, da se je barka vse bolj upogibala pod težo moža in otroka, ki postajal vse večji. Brodnik je z muko potiskal barko naprej, voda je segala že do roba, prestopila ga je in začela zalivati trup, prišla do vrha velikih nog, ki so čutile, da na ukrivljenih deskah izgubljajo oporo. Vendar se čoln ni potopil, bilo je, kot bi se razblinil v noči, in mož je zdaj plaval z otrokom, ki se ga je še vedno oklepal okoli vratu. »Ne boj se,« je rekel, »reka ni tako široka, kmalu bova prispela.« »Ah, prosim te, bodi moj oče! Bodi moj dom!« »Pozabiti je treba vse to,« je tiho odgovoril velikan. »Pozabiti je treba te besede. Pozabiti je treba besede.« Z roko je spet prijel majhno nogo, ki je bila zdaj že ogromna, in s prosto roko plaval v tem brezkončnem prostoru tokov, ki udarjajo drug v drugega, brezen, ki se odpirajo, in zvezd. ŠE VEDNO SLEP ŠE VEDNO SLEP I Teologi tiste druge dežele menijo, da Bog je, vendar slep. Da tipaje išče med pretesnimi zidovi, kakršen je svet, drobno kričeče telo, otepajoče se, s še zaprtimi očmi, ki mu bo dalo pogled, če bo le moglo z nespretnimi rokami, pred časom, razpreti veke. Ideja, sanje o Bogu, sanje o tistem dnu noči, ki mu rečejo Bog, to bi preprosto pomenilo, mi pravijo, postati to življenje, biti poklican od tistega, kar si predstavlja, tam spredaj, v pogledu. Sanje, poželenje, ki se poraja iz teh brezen, iz teh negibnih skalnih gmot, iz tega šuma, daleč v globini, v izviru, Bog, namreč tisto nekaj bi se dvignilo iz krvi, iz krika, iz celega telesa proti tistemu, česar še nima, obrazu, očem. Ne, Bog ne išče čaščenja, upognjenega čela, duha, ki ga kliče na pomoč, ki ga izprašuje, pa tudi ne krika upora. Rad bi preprosto videl, kot vidi otrok, kamen, drevo, sadež, brajdo pod streho, ptico, ki se je spustila na zrel grozd. Bog, on, brez oči, si prizadeva končno videti svetlobo, vzame, on, večni, v svoje roke vpijoče, bežno, kajti pogled ima le tisto, kar umira. In tako začenja vedno znova v vsakem življenju in dokler življenje lahko vidi, kajti tema pride zgodaj, s ponižnim iskanjem samo navideznega. Življenje je več od njega, on to ve, on, ki je notranjost, on, ki ukrivi stvari po obliki, jih potemni, on, ki se širi z letom kričečih lastovic na modrem nebu; in ki se celo raztrga in raztopi v nevihtnem oblaku; vendar vedno od znotraj, izpod obličja, izpod gmote, ki prekriva gmoto in ki prekriva razpoke in skalne bloke, v neskončnost, tega, kar mi ti teologi govorijo, da je Bog. (On, ki ga je slišati v škripanju pregrade, zvečer, pod nebom, ki je rdeče in negibno zastane, ko se vrnemo, in tam je spet notranjost, notranjost šuma tokrat, in se znoči, in če obrneš kamen, poglejte, mi pravijo, gomazenje mravelj zunaj sveta.) II Bog, tisto, kar teologi tam doli imenujejo Bog, išče. Ve, da nima kaj, mi pravijo, spoznati, imenovati, zgraditi, ve, da si tega niti ne predstavlja, niti ne dosega. Upati, ve, da ga to presega. Čakati, ve, da ga to presega, opaziti od daleč, zakričati, prihiteti z razprtimi rokami, v solzah, ve, da ga to presega. In govoriti, reči: »Daj, vzemi, glej, ne jokaj, pojdi se igrat«, ve, da ga to presega. Reči: »Pij«, se skloniti k otroku, kot bi on želel, vendar drugače, z rokami, ki bi se dotaknile ihtenja, z ničemer drugim kot le z upanjem in zaskrbljenostjo, ve, da ga to presega. Zunaj, vendarle, glasovi. Zunaj: »Pridi, pozno je, pridi k meni.« Posluša. Vendar je tisto, kar nevidnost in življenje zazidata, v najbolj preprostih besedah. Ve, da tudi če bi roko prijel, roka ne bo med njegovimi. Bog, tisto, kar imenujejo Bog, on, brez imena, išče. Slišijo ga, kako blodi naokrog v kriku ranjene ptice, v bevskanju ujete živali. In ti teologi torej vedo, da se jim Bog približa, ponoči in podnevi; da se prikrade v njihove zenice, ko odprejo oči. Prepričujejo se, da bi rad njihove spomine, njihovo radost, da jih hoče oropati celo njihove smrti. In njihova edina misel, vse njihovo življenje, je odgnati ga, reči ne mogočnim rokam. »Umakni se«, kričijo, »umakni se v drevesa, umakni se v piš vetra, ki blodi, umakni se v modrino in rdečo okra, umakni se v okus sadja, umakni se celo v jagnje, ki trepeta v žrtvovanju.« In gredo pod drevesi, mahajo z barvnimi trakovi. »Dajmo, umakni se,« vpijejo, »Daj, opusti upanje, odidi, bežna žival si, v srcu, zgrajenem iz noči. Izpusti roko, ki jo držiš, strah jo je. Omahni, dvigni se, teci, goli otrok, ki ga obsuvajo s kamenjem.« ZLATO BREZ OBRAZA I In drugi, še drugi. Ti mi pravijo, da vedo, in sicer, da Bog raztrga, v tem je svet, strani, ki jih napiše. Da je njegovo sovraštvo do lastnega dela, do sebe, celo do lepote na nebu besed, tisto, ki s svojim plamenom črni drevo človeške besede, ki upa. Bog je umetnik, zanima ga le nedosegljivo, napade togote ima, kot umetniki, boji se, da ne bi ustvarjal le podob, svojo neučakanost izkričuje z grmenjem, sramoti tisto, kar ima sicer rad, in ne zna objeti obraza v svojimi rokami, ki trepetajo. In kar smo dolžni Bogu, dodajajo, je to, da mu pomagamo uničevati, da prenehamo tudi sami hrepeneti, ali ljubiti. Je to, da se obrnemo, da utihnemo, da s pepelom prekrijemo svetlobo, in pustimo, da zemlja postane le še nered skal na dnu soteske. Bog naj bi ne bil drugega kot trava, ki je slepa za druge trave pod ploho, ki se slepa zliva. Naša srca naj storijo, da bo namesto govorice, v mlakužah nerazumljivega časa, le še blato te snovi, ki je sanjala Boga. Bitje: niti ne kamen, predpostavljajo, ampak lomljenje, ki gre skozi kamen, drobljenje žil pr lomljenju, barva, ki ničesar ne pričakuje, ki ne pomeni ničesar v svetlobi. II Toda drugi mi zaupno pravijo, da je tisti, o katerem so sanjali, najprej premogel dovolj začudenosti, da je raznežil nad, recimo, otrokom, ki je stekel ven nekega poletnega jutra s krikom veselja. Še več, nad otrokom, ki se je obrnil stran, da bi prikril svoje solze. Bog je v teh prvih sanjah želel slišati to, kar posluša glasbenik, nagnjen nad drhteče strune. Presenečen je bil nad kiparjem, ki stremi, tam, kjer se dojka v marmorju napihne, kjer se ustnice razprejo, za nečim več kot je lepota, ki se mu ponuja. In zagotavljajo mi celo, da je nekoč, ko je gledal obrtnika, ki se je trudil s kosom lesa, da bi iz njega ustvaril podobo svojega boga, za katero je želel, da pomiri v njem bivanjsko stisko, začutil do te nespretnosti novo čustvo, zaželel si je, da bi zadovoljil to željo, da bi se mu približal na način, v katerem se je opotekalo upanje, in obtežil se je, spremenil se je v tisti les, se utelesil v naivni podobi in se prepustil sanjam umetnika. V podobi čaka svojo odrešitev. Bog, tisto, kar oni imenujejo Bog, čaka. Tisto je, kar životari v podobi, še vedno zakopani. In dejansko, in prvič, je tisto, kar upa. Sliši zvoke, ki se bližajo, ki se oddaljujejo. Težko pritiska nanj ponižna človeška misel. Težko pritiska teža razvnetega pogleda, vročičnih rok, težek prožni hrbet zleknjenega mladega dekleta, težek ogenj v sobi, ki svetel gori. III Govorijo mi. Kakšna čudna stvar so njihovi glasovi! Tavajo nad krošnjami dreves, rdeči in žalostni so kakor glas roga. Grem v smer, iz katere si predstavljam, da prihajajo, včasih pridem do križišč, dve, tri poti, prekrite z odpadlim listjem, napotim se po eni, na kateri vidim otroka na kolenih, ki se igra in jemlje v roke raznobarvne kamne. Sliši me prihajati in dvigne oči k meni, vendar se obrne stran. In kakšna čudna stvar so nekatere besede, brez ust in brez glasu so, brez obraza, srečaš jih v temi, primeš jih za roko, vodiš jih, vendar je noč povsod na zemlji. Tako je, kot bi bile besede gobavec, katerega zvonček slišiš v daljavi. Plašč se jim tesno prilega telesu sveta, a skozi njega prodira svetloba. METATI KAMNE VOZITI HITREJE Zakaj so gledali obzorje? Zakaj so imeli uči nenehno uprte v tisto točko, tam doli? Morda preprosto zato, ker so se že dolgo vozili naravnost proti njej po nočni cesti, ob kateri se je na vsaki strani raztezala le kamnita ravnica, posuta tu in tam z nizkimi griči in z redkim grmičevjem pod prostranim nebom brez zvezd. V daljavi, daleč v daljavi, sta bili dve nedoločni črti gora. Nekaj, podobno dvema rokama, široko razprtima okrog njih, jih je klicalo naprej, tja, kamor se je zdelo, da izginja cesta. Vendar je zdaj preteklo že veliko ur, odkar se je ta prag izmikal, se zabrisoval in odrival daleč stran od golega asfalta namišljena, pričakovana pobočja! Toliko ur! Čeprav bi se noč morala že davno končati. Gledali so obzorje, rob neba, molčali so in niso mogli odtrgati misli od točke, v kateri je cesta prebadala črno, nedoločno gmoto. In takrat se je nenadoma pojavila rdečica, nekoliko levo, spredaj, tam, kjer so se kljub vsemu že nekaj časa tla napihovala, brez dvoma, se ježila od izboklin in, kdo ve, od vdolbin, morda od vode. Rdečica se je vse bolj razlivala po obzorju, prikazale so se lise močne svetlobe, kot bi prihajale od ognja, in nebo okrog njih je bilo že skoraj rožnato – in drug drugega so lahko gledali, v avtu, na njihovih obrazih je bila tista rožnata svetloba. Vendar se žareč greben sonca ni in ni prikazal. In po dolgih minutah je rdečica, ki ni več naraščala, začela bledeti, nato je bilo upadanje že očitno, plamen, ki se je premikal, je postal škrlaten pepel in je ugašal. Svetloba je izginila na robu hribov, prepletenih med nebom in svetom. In spet je bila temna noč kot prej, brez zvezd. VOZITI ŠE DLJE Zdaj je bila že nekaj časa tudi sama cesta polna kamenja. Nato so skale začele napihovati tla in v njih delati razpoke, odprtine se postajale vse širše, večale so se, avto je premetavalo po teh ogromnih žilah, ki so se na mestih trgale in s potočki raskavega grušča in peska razsipavale nekakšno črnino, gostejšo celo od črnine noči, ki je zdaj brez predstavljivega konca vladala nad svetom. Nadaljevati pot v takih pogojih, ah, kako težko je bilo! Včasih je bilo treba stopiti iz kabrioleta – kajti avto je bil zdaj odkrit, prosto je bilo mogoče dihati hladen zrak – da smo ga dvignili na enem koncu in je lahko zapeljal ob katerem od tistih kamnov, ki jih je bilo komaj mogoče razločiti v temi in so bili včasih širši in daljši, kot bi si mislil. In vse bolj smo se bali, da se ne bo na poti znašla še širša skala, ki bi zapirala pot. In kdo ve, če se bomo takrat še lahko oddaljili po kateri od razpok ob robu cestišča in se kasneje vrnili na cesto, ki je šla na drugi strani naravnost naprej (to je bilo verjetno)? Voziti, kljub vsemu, voziti, kajti motor nadvse skrivnostno ni nehal teči, nadaljevati pot za vsako ceno, ne prenehati z napredovanjem med tistimi velikimi premiki, ki so se, tega si nismo upali niti priznati, dogajali tudi na nebu: gore, morda iz vode, ki so se rušile, rahlo zaobljene gmote so se zadevale druga ob drugo, se odrivale, se spet zaletavale, ter poplesovale in se vrtele z velikim hrupom prepadov, nato pa se izgubljale v neustvarjenem, v odsotnem. METATI KAMNE In bili smo tam, v noči, in metali kamne. Metali smo jih najviše, najdlje, kar je bilo mogoče, v tisti gozd pred nami, ki se je spuščal tako hitro, da je bil pod našimi nogami kakor brezno, s šumenjem vode, ki je tekla spodaj pod drevesi. Kamni, veliki kamni, ki smo jih ruvali iz zemlje med grmovjem, s težavo, vendar v naglici. Sivi kamni, kamni, ki so se svetlikali v temi. Dvigali smo jih z obema rokama, nad svoje glave. Kako težki so bili, višji in večji kot karkoli na svetu! Kako daleč bi jih vrgli, tja dol, na tisto drugo stran brez imena, v brezno, kjer ni več ne vzponov ne padcev ne šumenja vode ne zvezde. In gledali smo se smeje v mesečini, ki je prodirala od vsepovsod izpod oblakov. Roke kmalu razklane, roke krvave. Roke, ki so razpirale korenine, greble po zemlji, se oklepale skale, ki se je upirala prijemu. In kri je škrlatno pordečila tudi naše obraze, vendar so se naše oči vedno znova dvignile od opustošenih tal k drugim očem, in spet s tem istim smehom. Kazalo POLETNI DEŽ POLETNI DEŽ Regice, pod večer I. Hripavi so bili glasovi II. Zadrževali so se, pod večer Kamen Kamen Poletni dež I. A najbolj drag II. In kmalu za tem nama je nebo Kamen Kamen Poti I. Poti, o lepi otroci II. In hitro naju je odpeljal III. Ceres bi ga morala Včeraj, nekončano Kamen Kamen Da bi ta svet ostal I. Privzdignem vejo II. Da bi ta svet ostal III. Da bi ta svet ostal IV. Oh, da bi ta očitnost V. Da bi ta svet ostal VI. Pij, je govorila tista VII. Zemlja, ki je prišla k nam VIII. In spet: poletje Glas I. Vse to, prijatelj moj II. In ko bi moglo biti nebo Kamen Z nogo premaknem Isto izbrisanje Kamen Kamen Mimoidoči, to so besede Na kamnu z lisami DEŽ NAD BREZNOM I: Dežuje, nad breznom II. Dež poletnih juter III. Vstanem, vidim NA ISTEM BREGU I. Včasih vzame ogledalo II. Sanjati: da je lepota III. In kasneje ga slišiš DALJNI GLAS I. Poslušal sem ga, nato sem se zbal II. Ali pa sem ga slišal v drugi sobi III. In rad sem ga imel, kot imam rad ta zvok IV. In življenje je šlo mimo, vendar te je ohranilo V. Pel je, vendar kot bi si govoril VI. In nihče ni pil iz kozarca, ki ga polagam VII. Ne ustavi se, plesoči glas, govorica VIII. Ne utihni, bližnji glas, dan je še IX. Pel je: »Sem X. In res je bila to senca, nenavaden XI. Pel je, in zaradi njegovih besed V PREVARI BESED I. Poletno spanje je tudi letos II. In lahko bi ROJSTNA HIŠA I. Zbudil sem se II. Zbudil sem se III. Zbudil sem se IV. Enkrat drugič V. Toda v istih sanjah VI. Zbudil sem se VII. Spominjam se VIII. Odprem oči IX. In nato je prišel dan X. Življenje, torej XI. In odpravim se naprej XII. Lepota in resnica UKRIVLJENE DESKE Velik, zelo velik je bil moški ŠE VEDNO SLEP ŠE VEDNO SLEP I. Teologi II. Bog ZLATO BREZ OBRAZA I. In drugi II. Toda drugi III. Govorijo mi METATI KAMNE Voziti hitreje Voziti še dlje Metati kamne O avtorju Yves Bonnefoy UKRIVLJENE DESKE Prevedla Nadja Dobnik in Ivan Dobnik Yves Bonnefoy LES PLANCHES COURBES © Editions Mercure de France 2001 Izdano s podporo francoskega Ministrstva za zunanje zadeve, ki ga zastopa Francoski inštitut Charles Nodier iz Ljubljane. Poetikonove lire 4. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko izdaja Književno društvo Hiša poezije Pavšičeva 4, Ljubljana www.poetikon.si hisa-poezije@poetikon.si Zanj Nadja Dobnik Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Elektronska izdaja Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. Ljubljana 2017 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=293053184 ISBN 978-961-7016-24-6 (epub)