i SLOVENSKA BCELA — —A®®®»- Poducen in kratkočasen list. Vredil in izdal: Anton Janežič. Ceterli tečaj. V Natisnil Celovcu 1S53 Perd. al. Kleinm ajr. : Ishsi ni litw-iY 55989 IV,« .8r,£l iiwoIO f 'f. ¡ j I .! \ .f.tt'ï Un«-:»«/ I m e ii i k eastitih g.g. naročnikov slov. bcele in vciiili podpornikov slavenskeg-a slovstva. G. Ajhelburg Fr. baron, c. k. uradnik v Celovca. » Aleš Lovre, kapi. v Podkloštru. » Anderiaš Jož., duh. v Alaria-Hulf. » Ankerst Jan., kapi. v Krajnski gori. » Antolic Iv., kapi. v Rušnjah. » Arcon Jak., zač. učitelj v Gorici. „ Balon Ant., kapi. v Skalah. „ Bauer Karl, duh. v Št. Jurju. » Bergman Val., fajni. v železni Kapli. „ Biconik Fr. kapi. v Kapli. „ Biljhar Ivan v Ljubljani. „ Blažič Fr., bogsl. v Gorici. » Bornik Jož., fajm. v Jugivesi. >, Božič Bal., kapi. v Št. Ilnu. ,, Božič Janko, bogsl. v Ljubljani. » Bradaška Fr., uč. pripra vn. v Beču. » Brence Jan., kapi. v Komendi. » Bruk Osv. inženir v Velkovcu. „ Bubanovič Mil., dijak v Zagrebu. „ Burcar Mat., bogsl. v Gradcu. „ Cafov Orosl., kapi. v Frauheimu. ,, Cegnar Fr., poštn. uradnik v Ljubljani. » Cene Gašp. kapi. v Št. Paulu. » Cerer Ferd., c. k. uradnik v Vodinjani. „ Cizej Pet., kapi. v slov. Gradcu. » Cocej Arni, duh. v Lopati. » Cvek Leop , učenik v Cerklah. „ Cvetko Fr., kapi. pri sv. Benediktu. » Cernic Jan., kapi. v /Tinjah. ,, Černic Kari, kapi. v Št. Andražu. SI. Citavnica bogoslovska v Celovcu. ,, Citavnica narodna v Reki. G. Dobajnikar S., expos, v Celovcu. » Dolinar Mat. kapi. Ljutomeru. » Dolinšek BI., bogsl v Št. Andražu. „ Dovjak Jak , kapi. v Doberdobu. » Drobnič Andr., kapi. v Ternovini. » Drobnič Jož., duh. v Celju. SI. Družtvo bravno v Borovljah. » Družtvo slovensko v Gradcu. » Družtvo slavensko v Terstu. SI. Dvorana v Zagrebu. G. Kinspieler Jan. kapi. pri Velkovcu. „ Endlicher R., uradn. v Ložu. „ Farkaš Pet., župn. pri sv. Jurju. „ Ferčnik Lambert, kapi. v St. Jakopu. » Fresl Fr., kapi. v Šmarjeti. » Furlani Jan , učitelj v Bovcu. » Fiink Guido, dijak v Gradcu. „ Furlani Jož., kapi. v Mernem. » Gajler Fr., učenik v Št. Lenartu. ,, Gajšek Kari, kapi. v Skalah. „ Gestrin Leop., kapi. v Kočevski Reki. » Globočnik Ant. avskult. v Vipavi. » Gobane Aleks., rudn. uradnik v Lirši. „ Golia Ant. v Mirnem. » Goličnik Melh., bogsl. v Celovcu. » Golinar Jož. prov. pri Novi cerkvi. „ Graber Mih., kapi. v Št. Urbanu. ,, Grabner Flor., c. k. sodnik na Terbižu. ,, Gregi Jan. bogsl. v Celovcu. » Gregorsič Ant. kapi. v Libušini. Gospodična Gresl Josipa v Trebnjem. G. Gruden Jak., kapi. v Mirni. » Hajšek Ant., bogsl. v Celovcu. » Hauser Ferd., mestni župan v Celovcu. „ Dr. Hladnik Jan., pravdn. namestnik v Velkovcu. „ Hobel Ant., bogsl. v Celovcu. ,, Hofmajer Mih., kapi. v Velkovcu. » Hojker Kari, oskerbnik v Snežniškem gradu. » Holc Jak., kapi. pri sv. Jakobu v slov. gor. » Holibar Mih., kurat v VVajdeku. » Hrašovic Fr., adj. v Ormežu. >, Huber Iv., teržn. pomočn. v. Ljutomeru. » Humar Jan., vikar v Kozbani. » Incko Tom., fajm. v Grafendorfu. Irkic Jan., sodu. prisedn. v Vipavi. Jakopič Jan., kapi. v Belaku. Janežič Bal.,sedmošolec v Celovcu. Janežič Fr. bogsl. v Št. Andražu. Janežič Gregor, v Lišah^v Rožju. Javornik Placid , fajm. v Št. Jurju. Jeraj Jož. kapi. v Št. Jurju. Jerisa Luk., kapi. v Ribnici. Kane Vekosl., učitelj v Gorici. Kandolini Adalh., sodn. pridružn. v Teržiču. Kanduč Jož. župn. na Berdu. Kaplenk Jan., kapi. v Ajdovicah. Karner J. privat v Celovcu. Kasl Jož., c. k. adj. v Priberze. Kastelic Janez, kapi. v Kranju. Katnik Alojz, mesln. kapi. v Celovcu. Klančnik Orosl., kapi. v Sromlah. Kmetic Jož. v Rušnjah. KociančičŠtef., učitelj bogoslovja v Gorici. Dr. Kočevar Štef. zdravnik v Celju. Koler Janez, kapi. v Št. 1'aulu. Kometer Jan., nunski spovednik v Celovcu. Kovač Jož., učenik v Lipaljivesi. Kovačič Jož., kapi. v Wiesu. Kovačič Mart., kapi. v Hart-mansdorfu. Kozjak Fr., mlinar v Borovljah. (Kozler Pet., pravdn. namestnik v Teminu. Kragl. Mart., bogsl. v Celovcu. Krajnc Fr., kapi. v Radgoni. Dr. Krajnc Jož., prof. v. Gradcu. Kramar Bogomil v Škofjiloki. Kramberger Fel., korar v Voravi Kraškovic, kapi. v Mernipeči. Kravcer Greg., fajro. v Cačah. Krener J. bogsl. v Celovcu. Krofič Mih., kapi. v Št- Mihelu. Krušič Iv., bogsl. v Celovcu. Kuk J. N. c. k. pomorsk. uradnik v Terstu. Kulnik Fr., fajm. v Ukovah. Kumer Jan., fajm, v Komendi. Kumer Jan., osmosolec v Celovcu. Kurnik Jan., kapi. pri sv. Ani. G. Kurnik Vojt., kolar v Teržiču. „ Kušar Gr. vikar v Terstu. }) Kvas Kol , učite! slovenščine v Gradcu. w Lapagna Jur., kapi. v Kobaridu. „ Leder Jan., šestošolec v Celovcu. Slav. Lejrerjeva bukvarnica v Mariboru 5 izt. G. Lesjak Bal., fajm. v Dvoru. » Lesjak Bal., osmosolec v Celovcu. „ Levičnik Jož., posestn. v Ze-Ieznikah. „ Liavnik Mark., c. k. soduik v Št. Mohoru. „ Likar Jak , kapi. v Suhi. » Link Bal., duh. v Zrevcu. i SI. Lowova kavarna na Dunaju. G. Lukanc Jož., bogsl. v Ljubljani. „ Dr. Magdič An t. v Orniužu. „ Majar Matia, fajin. v Gorjah. „ Majciger Jan., uč. pripravnik na Dunaju ,, Majerič Jak., učitel pri sv. Vidu. ,, Majher Bartl., fajm. v Ovčjivesi. „ Majnik Jan., fajm. v Zireh. „ Matiasič Juri, c. k. učitel v Mariboru. „ Matoh Jož., kapi. v Zibiki. „ Megušar Al., uradn. v Vipavi. >; Mejač Ant., kapi. v sp. Idrii. „ Mertl Fr., dijak v Celovcu. „ Meško Stanko, kapi. v Ormežu. >, Metelko Fr,, prof. slovenščine v Ljubljani. » Meznarič Ant., kapi. pri sv. Janžu. » Milar J., kapi. v Metliki. „ Milar Jan., bogsl. v Celovcu. () Modic Iv., bogsl. v Celovcu. „ Mozetič Dr. bogsl. \r Gorici. „ Mraz Tonu, bogsl. v St. Andraži». » Muden Sim., kapi. v Otmanjah. » Dr. Murko Ant., dekan v Savriču. » Dr. Muršec Jož., c. k. učitel v Gradcu. „ Novak Jan., bogsl. v Celovcu. „ Oliban Ant. kapi. v Rojah. SI. ordinariat v Št Andražu. G. Orožen Bal. kapi. v Sieli. » Orožen Ign., vikar v Celju. „ Oloničar Mat., dijak u Ljubljani. G. Ožgan Fr., provis. v Zabriicah. „ Paril Fil., kmet na Mačah. „ lavšič Jož. žup. učitel v Kortah. „ Pečar Ivriž. P., ucitel v A'ovo-meslu. „ Pečnik Mili., ucitel v Podgorjah. Petan Fr., bogsl. v Celovcu. „ Picbler Adam, korar in vodja semenišča v Celovcu. Pire Mat, mesto. kapi. v Gorici 2 izt. „ Polak Edv., fajm. v Siriarjeti. „ Poljane Klem. P., ucitel v No-vouiestu. » Posat Iv , kural v Sekavi „ Potočnik Ant., katebot v Postojni. » Potočnik Lovre, bogsl. v SI. Andražu. » Praprotnik Anrlr., ucitel v Skof-jiloki. „ Puher Vikt., kapi. v St. llu. „ Pukšič Fr., kapi. pri sv. Ani. » Rabič Pavi, puškar v Borovljah, » Rabič Sim., kapi. v Metliki. » Radičnik Bostj., kapi. v Rožeku » Raič Bož., kapi. v Slivnici. » Rajner Pavi, kapi. v Belaku. ,, Ravnikar Mat, fajm. na Selah. » Razlag Radosl., pravn. v Gradcu. „ Rečicky Vekosl., podvodja semenišča v Celovcu. » Dr. Robič M. prof. v Gradcu. „ Robida Kari, prof. v, Celovcu; v Rozman Jož., korar v St. Andražu. „ Rudmaš Sim., c. k. nadzornik ljudskih šol v Celovcu. „ Sajovec Bogomil, bogsl. v Ljubljani. „ Sebacher Jak., bogsl. v Celovcu. .SI. Semeniška knjižnica v Gradcu. (¡. Serajnik Lovr., fajm. na Žili. » Sevnik Leop., kapi. v Wolfs-bergu. ,, Sevnik Vinc., c. k. uradn. v Planini. „ Simandel Drag.,kapl.ua Vranskem. » Sivic Jak., fajm. v Lipi. >, Skarbina Jož. kapi. v Naborjeli. » Skok Mat., ucitel v Barkoli. » Sodia M., fajm. v,St. Janžu. » Somer Gr., ucitel v Borovljah. G. Sorčič Fr, fajm. v Brežcah. „ Stanonik Luk., kapl.vSmartnem. » Stepančič Bart., v Gorici. „ Sterman BI., kapi. v Cmreku. „ Stojan Mih., dekan v Brazlovčali. „ Strah Jail., kor. predstojnik na Ptujem. „ Strajnsak Ant., kapi. pri sv. Lorencu. » Strajnsak Dav., kapi. v Savriču „ 'Suhač Ani. kapi. v Ljutomeru. ,, Sumper Jan., kapi. v Zabnicah. „ Svetec Luk., pravnik v Beču. >? Saliot Juri, kapi. v Ligistu-„ Sajnik Ant., pilar v Borovljah. „ Santl Mih., kapi. v Serdišču. „ Škofi c Jan, kapi. v Toplicah. „ S'ik Jož., kapi. v Pasailu. Preblagorodni g. baron Janez Slojsnik, c. k. deželni poglavar na Koroškem. G. Spendir Jož., fajm. v Porečah. » Sporer Dav., dijak v Zagrebu, j » Stangl Lovre, kapi. v Svečah. » Štefan. Jož., osmošolec v Celovcu. „ Stiker Pet., kapi. v Št. Jurju. „ štusFr, župn. v Zibiki. » Dr. Šubic J. v Celju. » Švarc Fr., bogsl. v Gradcu. » Tavšič Jož., prov. na Golšovein. » Teran Jan., koop. v Jelšanah. » Terstenjak Dav., c. k. ucitel v Mariboru » Tevž Ign., tergovec v Mitrovici. » To man Jan., fužinar v Kainni-gorici. Gospodični Jela in Mariana Toinan v Kamnigorici. G. Tomašič Mat., vojn. duhoven v Bolonji. » Trafenik Jan., kapi. v Loki. ,> Tre uri Jan., kapi. v Kopru. » Trobej Jan., kapi. v Grižah. » Turkuš Jož. bogsl. v Celovcu. » Tutek Jur., župn. pri Marii Devici. » Ulaga Jož., duh. v Zavcu. » Ulaga Jož., duh. na Dunaju. Gospodična Urbančič Josepina na Turnu. G. Valentin Ant., šolski vodja v Kopru. G. Valentinič Ani. zač. šolski vodja v Belaku. » Valjavcc Mat., uč. pripravnik v Becu. » Vari Juri, fajm. v Krašnji. » Vegund Jož., učitel v Skalah. » Verbnjak Obilovit, kapi. v Sevnici. „ Verlic Fr., kapi. v Kircbbachu. » Vinkovic Iv., pravn. v Gradcu. » Vodušek Mat., opat v Celju. » Dr. Vogrin Lovr., župn. pri mali Nedli. G. Dr. Vojska Andr., v Ljubljani. » Vošnak Lovr., bogsl. Celovcu. „ Vrečko Fr., fajin. v Št. Janžu. » Vrečko Mat., kapi. v Vitanji. ,, Wilcnpart Jan.,kapi. v St. Mohoru. „ Wolf Ant., c. k. sodnik v Kapli. » Wolf Ant. žnpn. pri sv. Petru. » Zeichen Jan., kapi. v Zagorici. » Zupan Jan., fužinar v Kropi. » Zager Fr-, kapi. pri Novicerkvi. „ Zičker Ant., duh. v Sevnici. Gospodična Zuža Antonia v Zavcu. Dalej se Bčela menja s si. vrednistvi: Novic — Zgodnje Danice Solsk. prijatelja — Nevena — Narodnih novin — Zagr. Katoličkega lista — Glasnika Dalmatinskega — Svetovida — Lumira — Pražskih novin — slovenskih novin — Cirila in Metoda — Moravskih novin — Zorje Galičke — Včelke — Przyjaciela domovvy. Lil. Kazalo. P e m m e. Stran. Stran. Bčela o novem letu . 1 Javbrama 67 Pesen jetnikova 9 Vzhod solnca . , . 70 Ti moj oče 33 Slovencoin znana Simbilja. 78 Prijatlu .... 41 Virgiljevo poljodelstvo 86 Vijolica .... 49 Procesia rešn. Telesa na Slovo .... 65 Laškem 102 Zla udova 73 Slovstvena zgodovina 108 Godci sv. Joba 89 Libanske cedre 11 1 Nevmerlost 121 Tapvrivs 125 Pobožni starček 137 Navade primorskih Sloven- Kvatrni večer . 145 cov .... 146 Solrpinka 153 Dvor Dragotina velicega 150 Sinonove laži 169 Rimski žerovi 151 Blagi sin .... 185 Macron .... 166 Koledarska 199 Vrabec .... 171 Vraže primorskih Slovencov Običaji Turkov 178 P o v e h t i. 182 Fedor in Olga . . . 1- -129 Pomenki o družtvu sv. Mo-hora .... Valenje tičev . Prebivavci južne Afrike Nekaj o slov. petji . 187 191 197 203 Saladin in Joanitarji Obraz z gor Prigodbe na poti Bukva na Tominskem 94 137 153 183 Grobni kamen 193 Toulovec Lovre 202 'it ■>• e h. ZiianRlveni noMavki • S mesnice. 8, 40 , 48, 56, 64, 80, i28, 160 176 Odgovori na vprašanje druž- Zvestoba hiene . 15 tva za jugosl. poveslnico 4 Pregovori 8, 24, 32, 104, Hajduki .... 5 176, 200 Želja jezikoznanska . 7 Čuden prigodek 24 Libanon .... 14 Knez Kavnic in židovi 40 Žabljak .... 21 Modri odgovori 56 Novo leto 25 Napoleona naj lepši dan . 72 Običaji Arahljanov . 39 Nizozemski bedni 88 Kemperle Štefan 43 Slovstveni glasnik / V vsakem Nemški Rovt 53 Drobtince \ listu Izhaja ¡m pol poli vsaki flptver-tek. SLOVENSKA BCELA. Odgovorni vrednik: Aiit. Jitnr/i^. Velja na leto 2 11. 24. kr. in po posli 3 11. »r. •St. 1. V čelvertek (i. januarja 185.1. IV. lelo. Beela o novem letu. Kog vas živi, cvetke moje Vsili dolinic in gora! Tukaj zdaj vošila svoje Vam prinesem iz serca Po širokem se množile, Razevelile svoj obiaz, Neprenehoma kalile, In bodite Slave kras! Nabirala in hranila Vse sladcice skerbno bom, Kar medli bom !e dobila, Bo za Slave mili dom. — Bog, ki vladaš moč viharja, Varuj naših rožic cvet; — Naj nam sije upna zarja, BI a g o s lovi SI a v e sv e I! F e (] o r i n Olg a. i. iVoč je, in skoz visoka okna nekega velikanskega poslopja v rusovskern stolnem mestu Petrogradu sije bledi mesec v krasno sobo, ktere ozidje in naprava se zlata, srebra in svile lesketa. Kamor se oko ozre, povsod se mu blišče nasproti dragocenosti in krasote neizmernega bogastva. Tukej visijo veličanska beneška ogledala, tam drage podobe slovečih umetnikov, tukej težke svilnate predgrinjalke, tam dragocenjena z zlatom na vdelana pogrinjala in preproge po tleli raztegnjene, tukej zlate z biseri okincane posode, tam cudoumetno napravljena ura iz alabastra in tukej visi na zlati verižici težak sto in sto drazih kamnov lesketajoči svečnik, kterega neštevilne lučice skorej beli svit polnomesca oteinnijo. Pa v sredi tega bogastva, te krasote in dragocenosti kolika žalost in brilkost! — Poleg nar širje stene stoji mehko postlana postelja. Svilnata ža-grinjala se gubijo s težkimi valdami iz nad posteljnega obnebja navdol in zlate vezi jih razprostirajo na levo in desno. Vse je v bogastvu, vse se blisketa v prezali krasoti. Vendar, kdo porajta na vse to bogastvo V Kdo se za vse to kej peča'# Gotovo ne una bledovela človeška podoba, ki težko dihaje z motnim očesom in vpadenim obličjem v prekrasni postelji počiva; tudi ne uni dečik, ali bolj za prav mladeneč, ki na kolenih pri postelji medli in z vročimi solzami velo roko svojega bolnega očeta poljubuje; in ne una blaga deklica, ki zraven svojega brata kleče svoje objokano obličje proti nebu vzdiguje, k večnemu Očetu zdihovaje, da bi njenemu očetu še zdravje dodelil; in tudi ne uni sivi starček, stari, zvesti hišni služabnik, ki umirajočega skor nič menj ne obžaluje, kakor lastna otroka; zakaj on je lega bolnika pestoval, ko je še otrok bil, je potem vse živlenje veselje in britkosti zvesto ž njim delil in je ravno tako malima otrokoma skerben prijatelv in varh bil, kakor nekdaj še majhnemu, zdaj umirajočemu očetu. Se celo lini velik, videzno ošaben mož z jastrebovim očesom in černo brado je viditi, kakor bi žalosti in pomilovanja ginjen bil, čeravno se na njegovem osornem obličji le težko njegovi notranji občutki berejo. Ta sloni poleg znožja postelje in stoji dolgo ncprcmaknjen in molči; njegovo zgerbančeno čelo in njegov ojster pogled je zdaj na umirajočega, zdaj na britko presunjena otroka ober njen. Težko dihajoči bolnik, žalostni starček, ihtijoča olroka, temni osorni^ mož — ti vsi so žalostno nasprotje ncprecenjetifga krog njih bliščečega bogastva, ki zdaj nar bolj živo pričuje, kako malo da za-more človeka srečnega storiti? Ubogi, umirajoči bolnik, kaj se pač on dalje za posvetno peča! Jokajoča otroka, — nju oči so v solzah potopljene in obernjene samo v ljubega očela, ki jima bo tako kmalo odvzet in kterega živlenja za vse svoje bogastvo le za eno samo uro podaljšati ne moreta! In zvesti služabnik, ki ima zdaj nar večega dobrotnika in prijatla zgubili, kaj se pač tudi on peča za bliščeče zlato in drage bisere krog sebe, zdaj ki ugasne milo oko, ki mu je vedno lako prijazno bilo! — In uni mož — ujec teh dveh otrok — še celo on, vender nak! on sam se oberne od umirajočega preč in meri z velicimi očmi ne-precenjeno bogastvo krog sebe in neko posebno peklensko veselje se mu izpod temne brade smeja — 011 sam se proda, da se mu u sercu še drugi občutki kuhajo, kakor občulki žalosti in pomilovanja. — Klečijoči mladeneč dobro zapazi ta hudobni pogled, to peklensko veselje - njegovo obličje prerudi, njegovo oko se žive nejevolje lesketa in serdite besede so mu že na jeziku; vender on molči, serditi pogled mu v očesu vgasne ' in zopet kleči mirno z žalostnim v ljubega očeta vpertim očesom. Mož pa, ki pri znožji slone se še bolj videzno žalostnega dela, kakor poprej. Se bolj temno zgerbanči svoje čelo in več se mu ne bere ostudno veselje v ogroznih očeh. »Fedor! Olga!« reče zdaj tiho in pojemaje bolni oče, — »ljuba moja otroka, moja poslednja ura se bliža, vaju rajnea mali me že tje za seboj kličejo in kmalo vaju bom zapustil in vaju nikoli nikdar na zemlji več v idil ne bom! Fedor, moj sin, ali me slišiš?" Mladenč trepeta in vroče solze ga zalijejo. Vender se premaguje in z na pol olerpnjenim glasom odgovori: „Tukej sim, ljubi oče, slišim vas! — Nak, nak! ljubi oče, nikoli, nikdar nas ne morete, nas ne smele zapustiti! Sladkomilo se nasmehljaje pogleda kakor z spremenjenim očesom svoja olroka. »Gospod kliče" reče na to, „in prav bi ne bilo, se njegovi sv. volji ustavljati. Se malo besedi mi je danih z vama govoriti, ljubi moj Fedor! moja predraga Olga! Dobro si jih zapomnita, zakaj poslednje so vajnega rajneega očeta!" Bolnik obmolkne in njegova poslednja moč pojenilje, med tem ko njegova otroka glasno jok zaženeta; vender še enkrat se zasveti njegovo oko in gleda milo vboga otroka, ki bota mogla, lako kmalo že, zapuščene sirote ostali. »Fedor!« reče on, »vedno si bil dober dečik, bodi torej tudi, kadar mene več ne bo. Bodi zvest varh svoje sestre! Tebi priporočim skerb za njeno blagostanje! Ali jej hočeš vedno Ijubeznjiv brat, skerben pfijatel biti'?" »Da! Hočem, ljubi oče'* odgovori pojemaje Fedor, „nikoli se nočem ločiti od nje l" Oče se zadovoljno, kolikor mu še moč dopusti, nasmehne in reče proti Olgi: »In ti Olga! moje drago, Ijubeznjivo dele! ali boš tudi svojemu bratu z enako ljubeznijo vdana, s kakoršno si mene vedno ljubila? On je vreden, da ga ljubiš, Olga!" »Bogu je znano, da ga ljubim, tako kakor Vas, dragi oče!« odgovori Olga. „Prav tako, moja otroka," reče oče, »Gospod nuj blagoslovi to uro in vama milost dodeli, da bota terdna in srečna v nasprotni ljubezni in skerbi eden za druzega. — In ti Ivanov — —", s temi besedami se oberne umirajoči proti temnemu osornemu možu, ki je še zmiraj konec postelje stoje žalostno prigodbo gledal, — „Ivanov, moje rajnce zaroč-nice ljubi brat, tebe prosim, imej skerb za v boge sirote, dokler nista še močna zadosti, se z \iltarji tega življenja bojevati. 8 svojo poslednjo besedo ti tedaj vse svoje, kar mi je nar drajšega, zročim, — Ivanov, ti me gotovo ne boš v zaupanji goljfal!" Pri teh besedah Ivanova nekoliko po rujavem obrazu bledica obide. Viditi je, kakor J>i bil pobil; na lo reče z negotovim glasom: »Ti pre-zgodej skerbiš, Cernikov. Bog obvari, da bi bila tvoja poslednja ura že tako blizo! Potolaži se, še veliko let boš živel, če boš enkrat to bolezen prestal!" „To je, da« reče knez Cernikov, „tode lo se ne bo nikoli zgodilo. Moje oko bo v kratkem ugasnilo. Ivanov, stopi sem bližej! Priseži mi lukej pri živem Bogu, da hočeš mojima otrokoma drugi oče bili! Tega me zagotovi, Ivanov, in lahko bom umeri! Ti, kakor nju vujec, ju boš •gotovo skerbno varoval, otroka svoje rajnce sestre! — Ivanov! v svoji poslednji naredbi sim le varha čez nju postavil, tebi sim ju zaupal, — ta moj nar drajši zaklad - obljubi mi tedaj, da ju hočeš varvati, kakor lastna otroka!" Umirajoči poda knezu svojo trepečo desnico in Ivanov mu seže z /arečimi persli nasproli in reče z merzlim glasom: Storil bom za nju, kar bo v moji moči, tega te zagotovim pri živem Bogu!" „O gospod! gospod! zročite meni skerb za draga olročiča!" za-kliče naenkrat stari zvesti služabnik s Irepečim glasom. »Jest sim ju varval, in za njo skerbel do današnjega dne — in zvest jima bom, — skerbel bom zanju, zagotovim Vas pri živem Bogu! to da meni, meni samemu zročite ljuba otroka!" Presunljiv je bil pogled že skor ugasnjenih oči, s kterim se umirajoči v zvestega služabnika ozre, še bolj presunljiv pa la, s kterim se nar prej dvomljivo, potem pa serdito v Ivanovega vpre, kterega divje obličje že več notranjega peklenskega veselja polajevati ne more." „Usmiljeni Bog!" zakliče Cernikov, — „prepozno je — Gospod! ti bodi varh ubozih sirot, kterih očeta zdaj k sebi pokličeš! — Ivanov! moje prekletstvo, če - — <• Glas mu zmanjka in težko se mu glava zverne nazaj. »Bog bodi njegovi duši milostljiv!" kremlja jokaje stari služabnik in položi merzlo glavo na blazino, ktero vroče solze polivajo. Fedor glasno plaka ves prestrašen, Olga mu pade v naročje britko jokaje. Knez Ivanov stermi 1 * debelo v uboge sinile. Temen, temen je njegov pogled, kakor nar čer-nejša noč in v njegovi černi duši se zbudijo vse hude, dozdaj še s silo potajevane strasti in temnejše in temnejše prihaja njegovo zgerbančeno čelo. Poslednjič se odahne, se skloni k merliču in z divjim pogledom v vgasnjeno oko moža, ki mu je svoja otroka, svoje vse izročil. „Mertev je!« godernja ivanov, „to teli) ne bo nikoli več živelo, te usta nikoli več prekletstva čez koga izrek vale !(< „Spel inu je na obličji peklensko veselje, radostno se iz pod černe brade posmehuje, njegove velike oči se pasejo nad krasoto bogastva okrog sebe. »Moje — vse moje!« godernja, da se komej sliši, se naglo za veri» in gre iz sobe, le ene same tolažile besedice ne pusti vsi vbozima sirotama, ktera s čisto potertim sercem na tleli medlita in druzega nič ne čutita, kakor neizmerno britkost zavoljo neskončne nesreče, da sta ljubega očeta na zemlji za vselej zgubila. Poleg mertvaške postelje poklekneta, jokata in molita. Stari, zvesti služabnik Vazil poklekne in moli ž njima in njegove solze se ž ujeninia družijo. Tudi on je veliko zgubil; tode-njemu ni za se dosti mar, on misli le na britkost zapuščenih sirot in njegovo zvesto, ljubezpipolno serce se trese in topi, če se v nju prihodnost ozre in se kneza Ivanova spomni, v kterega rokah je sadaj vsa nju britka osoda. (IHilje sledi.) Odgovori nn vjinišniij« «Iru/.tvn /,n jugoNlai. povealui«-w. Maloklera zemlja je v begu stoletij toliko prestala, kolikor naša Goriška planjava, začetek velikih italianskih ravnin, imenitna zavoljo nekdaj pre-slavnega mesta Ogleja (Aquilejaj> in vrala prelepe Italie. Rimljani so tod s\oje vojskne trume na Panonsko in Ilirsko in Norisko pošiljali; tod skozi so pa tudi divji narodi ob času preselovanja narodov v Europini vert silili. Tukej so nekdaj mogočni Oglejski patriarhi z vladajočimi grofovi Goriškimi iu Gradiškanskimi, in potem z Benečani se vojskovali in od leta 1500 naprej so se cesarske vojske tukej serdito bojevale zoper Benečane. Kaj čuda torej, da se skorej po celem Goriškem na mnogo razvalin nekdajnih mest, gradov, cerkev itd. pogostania naleti, in da se tu pa tam vojskne oprave, orožje, stare peneze, bogove itd. nahaja'? Prijatli stare povesiti iie in sploh starin zamorejo tukej v resnici mnogo dobili, kar scer drugod li težko najdejo. Jaz bi hotel, da bi mogel saj količkaj v pričejočem spisu resnico tega dovoljno dokazali ali, žalibog! jaz sini se malo s povestnico pečal, ker mi moj poklic vse druge dolžnosti naklada; tudi nimam dovolj spretnega peresa, da bi od teh za zgodovino naše dežele važnih stvari mogel tako govoriti, kakor bi trebalo. Ali ker sini naprošen, da naj kej na vprašanja druživa za jugoslavensko povestnico v Zagrebu odgovorim, hočem storiti, kar za sadaj premorem. I. Razvalin je pač mnogo pri nas od gradov, cerkev, itd. kakor na Karininski gori stari grad Karmin (Cormons), stari grad verh Teržiča (Monfaloone, Falkenburg) in Devina (Dnino, Tvbaiuj, nad Dornbergom — ¡s — in Rihenbergom (Reifeiiberg), nad Černičem, nad Ipav«, u Vipužah, v Dobri ild., koji so ve;''i del od sovražnikov razdjani, nekej požgani nekej zapuščeni in od zoba časa razdrobljeni. Naj znanienileji razvaline so v Ogleju, (Aqmleja), kjer se tako rekoč vedno hodi po oslankih slavnega mesta, in se tudi pri vsaki stopinji vidi tu razdjano zidovje, tam zlomljene stebre, tu vidiš hišo sozidano s samimi kamni, ki imajo ali razne latinske napise, ali pa razne podobe starinske, tain najdeš podobe bogov itd. II. Da se človeške kosti mnogokrat najdejo, posebno blizo navadnih pokopališč, ni nobenega čuda; da se pa tam najdejo, kjer bi se jih naj manj pričakovalo, in pogostaina od nenavadne veličine, to človeku misel obudi, da hi vtegnule take kosti v nekakej zvezi bili z domačo zgodovino. Tako izvem za gotovo, da so se blizo vasi Vitulje (blizo Oer-nič) ne daleč od kapele svetega Pelra slučajno izkopale še precej velike človeške kosti na njivi cerkvenega starašina, ki so bile v obzidanih gro-beh. Nobeden se sicer ne spomni, da bi bilo ondi kedaj pokopališče, ali bliža kapele dovolj kaže, da se ima tu na nekdajno navadno pokopališče mislili; torej se mi leto ne zdi toliko važno. Važniše pa bi uteg-nulo to biti; da so se nekdaj (kdaj, ne vem — povem li, kar mi je od te reči nek prijatel pravil) pri našem mostu, ki je čez Sočo nastavljen, velike človeške kosti vdobile, ko so ravno most popravljali. Ravno tako so se izkopale kosti precej zunej Gorice proti jugu, na cesti, ki v Tersl pelje, in scer križ poti blizo novega mestnega pokopališča, kadar se je cesta popravljala, in zraven so se tudi neke perslene posode dobile. Nekteri menijo, da so bili to ostanki iz časov Rimljanov. Pravijo tudi od vasi Merna na Tersljanski cesti, eno uro od Gorice na reki Ipavi, Ha so se nekje lake kosti izkopale, vender pa gotovega izvedili ne morem nič. — V Ločniku (Lucinico) na zapadu eno uro od Gorice, na Soči, so se lani v vertu nekega gospoda Višini-« izkopale štiri človeške okost-nice cSkelelle), ki so bile nenavadno velike, kakor mi pravijo. Menda so ondi bili o času bojev z Benečani pokopani nekoji vojščaki, ker so se ravno pri Ločniku večkrat kervavo kresali Austrianci in Benečani. III. Kosti, ki so se pri Vitulji skopale, so bile, kakor siirt rekel, v obzidanih grobeh; druzega bi ne vedel povedali, ker sam nisim tega nič v idil. V Ločniku pa so se razun omenjenih štirih okostnic v ravno listem vertu in o ravno tisti priložnosti lani našli penezi, kakor pravijo, henečanski. Le škoda, da mi ni bilo mogoče še zvediti, kam da so te reči prišle, da bi jih mogel sam ogledati. — Pepel v bronastih loncih se je pred petimi leti na nekem polju v Tminskih (Tolmeinis *. -— OdgfTvonii vrednik: Ani. .laiic/i«-. St. 2. V četverlek 13. januarja 1853. IV. leto. P e n jetnik (Ruska narodna) O V il. v INe «umi mali, zelena dobrava; Ne brani mi o tem premišljevali. Kaki» se zajlra bom na spraševanje Pred strašnega sodnika cara vstopil. Tu mene jame car sam spraševali; »Povej* po\ej junak, li kmečki sin! S kMhri li kradel, s kim raz boje v a I"? Je mnogo li lovaršev bilo vas'? Povem jaz tebi, pravoslavni car ! l)a bilo nas lovaršev je četvero. Tovarš moj pervi bila temna noč, Tovarš moj drugi bil jekleni nož, Tovarš moj Iretji bil je togi lok, Poslanci moji pa kovane strele. Odgovori mu pravoslavni car: Prav dobro, moj junak, li kmečki sin, Si odgovoril, kakor ropal dobro. Zalo le hočem tudi obdarovali: Sred čistega polja s visoko stavbo Iz dveh stebrov in počez z ednini tramom. Štefan. F e d o p i n O I g a. (Dalje.) 11. IVnez Ivanov je bil pred svetom šlet za nezmerno premožnega moža. Njegova posestva so bila velika in sužnjev je imel brez števila. Tode ljudem ni bilo znano, da to bogastvo ni več njegovo. Njegova posestvu so bila že do zadnje tnervice zastavljena, le visoka kneževska stopnja»' ga je še obranila, da ga niso že davno dolžniki iz njegovega gradu izpodili. Neizmerna zapravljivost ga je že na kraj pogubljivosti pripeljala, v ktero bi se bil kmalo nevbranljivo pogreznil; zakaj Ivanov v vse grehe in gerdobe zakopan, ni bil mož zato, vboštva se iie bali, veliko menj pa še, ga voljno prenašali. Drugi dan po smerli rajncega svaka, kleri mu je na smcrlni po-'slelji skerb za svoja otroka prepustil, se sprehaja*Ivanov po svoji sobi gori pa doli. Njegove jaslrobove oči se lesketajo priserčnega veselja in njegovo obličje je priča radostne zadovoljnosti, ki se kej malo k žalostni obleki, ktero je zavoljo smerti svojega svaka oblekel, prileze. »Ravno o pravem času se je stegnil!« godefnja sain seboj ter dergne zadovoljno se smejajc roke eno ob drugo. »Še nekaj tednov naj bi bilo minilo, in on bi bil gotovo zvedel, na kakšnih tleli da stojim, in gotovo bi ne bil meni, beraču, svojega premoženja zaupal. Tode zdaj je vse dobro, Cernikov je bil bogat, skerben, dober gospodar. S polovico njegovega premoženja svoje dolžnike poplačam, in drugo polovico — bo, za to bomo že skerbeli, da bo prav! Kje se neki Petrovič tako dolgo potepa'?« - *. # Knez pocukne naglo in lerdo za zvonček in majhen hip potem stopi služabnik v sobo, ki svojega gospoda s prav pičlim priklonom vpraša, kaj da veli V »Kje je moj tajnik, Petrovič'?" vpraša knez. „Kaj je meni mar" odgovori služabnik, „mende se še po postelji valja." „Ti sužnji pes!" zagroini knez nad njim ter stopi bliže njega, kleri pa neprestrašen pred njim stoji. Se li prederzneš* t i svojemu gospodu tako odgovoriti?" „Svojemu gospodu!" se hrohota služabnik, „mende to gospodova-nje ne bo dolgo lerpelo!" Kneza rudečica prešine. Z grozovitim pogledom stopi k njemu, ki se loti tako prederzno mu odjezljaii, in ga vdari s svojo debelo pestjo, da se precej na tla zgrudi. »Peter, Janko, Anže!" zakliče knez z gromečim glasom in precej prileti trop služabnikov v sobo. » Zgrabite psa, zvežite in bičajte ga, da mu bo koža iz telesa postergana in verzite ga v temno luknjo, da mi nikoli več pred oči ne pride. Preč ž njim! Precej! na mestu! če ne — « Knezu ni treba dalje ukazovali. Sužnji zgrabijo slrežela ter ga vlečejo vkljub njegovemu hranjenju seboj in majhen hip potem se sliši na dvorišču žalosten jok, nad kterim se divji knez z ostudnim veseljem več časa pase. „Ha!" gromi sam seboj in škriplje z zobmi, — »zares je bil zadnji čas, da se je Cernikov stegnil! Tako dalječ je tedaj že prišlo, da se že celo sužnji prederznejo nasprotvati mi! To mora drugači biti!" Spet potegne močno za zvonec in tisti hip sloji drugi služabnik pred knezom, ki se nizko prikloni do tal in trepelaje knezovega povelja pričakuje. Ponižno obnašanje tega moža nekoliko kneza potolaži in bolj prijazno , kakor je morebiti suženj prirakoval, ga nagovori in bara po svojem tajniku Petroviču. »Gospod! gotovo je še v svoji sobi« odgovori suženj. »Pokliči ga!« zapove knez. »Beci mu, da ima pri tej priči priti — pri moji jezi!« Nizko do tal se sluga prikloni in leti kakor bi ga veter nesel. Dobro rnu je znano, da je njegovo življenje v rokah kneza, in kako grozovita da je jeza njegova, mu je priča žalostna osoda svojega tovar-ša, ki je pred kratkim v grozovitih bolečinah končal. Nesrečni reve* je bil le inalo časa pozabil, da je knez tako dolgo njegov gospod, dokler ni od dolžnikov popolnama pregnan in mogel je to pozabljivost tako strašno z grozovito smertjo plačati. — Koliko nesrečnih sužnjev knezovih je že lako žalostno svoje živlenje končalo, ki so v ostudne in mokre temnice pahnjeni, počasu sognjiti mogli! Pa kdo seje za nje kej zmenil1? Leto in zopet leto in dan so počasi trohneli v podzemeljskih hramih in nihče ni slišal njih stoka, nihče vidil njih solza, kakor bistro oko vsiga-pričujočega Boga. kleremu ni nič skritega, kteri pa tudi nobene hudobije ne zanese, ki jo prevzetni hudobnež v ošabni neusmiljenosti stori. — it - Komej je vbogi razlezeni suženj v grozovitih bolečinah svoj lek dokončal, že prisope skrivni tajnik Petrovič v sobo 111 se nizko, nižej še kakor suženj, pred svojim gospodom priklone. «Petrovič,« rece ta, „kako stoje kej moje reci? Jest potrebujem denarja! Pripravi mi deset tisuč rubeljnov. Na zastarelem, suhem obrazu zaraščenega pisarja se nar veče začudenje bere in s čudnim pogledom spod čela se v svojega gospoda ozre. »Denarje! milostljivi gospod!" reče s pobitim glasom, „denarjev! deset tisuč rubeljnov! Milostljivi knez! vaš ponižni sluga ne ve še, kje bi jih d eset dobil! Posestvo je zastavljeno, žetev že na njivi prodana, vaše cede so že davno lirjavci požerli, kakor gotovo živim, nisim vstani nič pripravili, drugači ne, kakor če bi znal svojo rujavo kožo v zlato preko val i. „Tiho, li revna stvar!" zagromi hroltotaje knez, »kakor gotovo živim, mi moraš v eni uri deset iisuč rubeljnov preskerbeli. Deset tisuč! razumiš, Petrovič? deset tisuč!" Petrovič se zvija kakor šiba, pot mu po vsi koži sloji; zakaj dobro še pomni žalostne osode, klera je pred kratkim vbozega sužnja zadela. In verh lega je bil on sam knezov suženj, in je le s prilizovanjein in prililinjenjem pripravil, da je tajnik poslal. »Deset tisuc rubeljnov!" gospod! kreinlja lihaina sam seboj. »Vzemite mi življenje, moje oči, moje vse, tode denarjev vam vbogi Petrovič ne more preskerbeli!" -In če tne na kosce razsekati velite, vbogi Petrovič ne more, pa ne more vašega povelja dopolniti. Vzemite mu kri, —• življenje, Petrovič je v vaših rokah, vaš nar ponižnišisluga, pripravljen vse dali za svojega gospoda — tode denarjev kovali ne more!" (Dalje sledi.) . r/ /i Odgovori n» »j»r«j»n,|n ilruitva za jiigoslav. |iov«i»tnleo. (Dalje.) IV. Velik prijatelj starin in domače poveslnice, sadaj že pokojni grof Turn, talianski Conle della Torre, a!i, kakor so ga Furlani imenovali Cont Turrian v Civdadu (Forum Julii), kanonik kolegialne cirkve, je bil iz imen še sadaj navadnih posameznih delov tiste okolice, in drugih enakih znamenj sodil, da je nekadaj za časa Rimljanov tu pa tam kej bili moralo, kakor, lempli, gledišča, leržišča itd. Ni se bal tudi velikih stroškov; rekel je tu pa tam kopati, in je našel pod zemljo staro zidovje in več drugih starin, in iz tega je spoznal, kako velik je bil v starih časih Forum Juhi, ter si je narisal plan nekadanjega mesta, ki se nahaja, menim, v Civdatskem museu. — Da se v današnjem Ogleju in v okolicah večkrat najde pod zemljo staro zidovje, je obče znano. Tri ure od Ogleja proti Gorici je vas, ki se ji Viliessds (Viless) pravi. Pred sedmimi ali osmimi leti so kmetje pri kopanju našli pod zemljo staro zidovje iz navadnih opek. Kmetje so se veselili te najdbe, in so si za svoje potrebe ondi opeke izkopovali. Misli se, da so bili to ostanki nekdajnih villae Oglejčanov, in da od tod pride sadajno ime vasi Viless. Jaz bi pa raji verjel, da beseda Vilesse je slovenska, namreč V lesi, U lesi, im Walde. Stara govorica je namreč, da so k cerkvi Matere Božje, ki je zdaj na ondajšnjem pokopališči, Slovenci bližnjih krajev romali, in to cerkev so oni imenovali Mali božja v lesi, ker je stala v sredi gostega lesja. Na iztok« Tirnava je farna Devinska cerkev, posebno presbyte-rium, na tistem mestu, kjer je nekdai malikvavski tempel stal, in kjer so se darovali beli konji. Ne daleč od tod proti zverinjaku (Thiergarten) na morskem bregu se najdejo zasute zidovja nekdanjega templa Diane. Zidovje je iz opek navadne velikosti. Tam, kjer se Ipava v Sočo izliva, se najdejo še ostanki slareg« mosta čez Sočo; pravijo, da so nekdaj Rimljani imeli ondi železen most. Ondod se sicer najdvajo tudi druge starine. Moram Vam tukej še pristaviti, kar mi je nek prijatel na moje vprašanje od lege nekdanje No reje priobčil. „Mesto Noreia, kterega mesto starinarji povsod iščejo, pa naili, ne morejo — tako mi piše — je bilo tnenda na Tminskem. Jaz menim, da je bila Noreja na Soči v sred današnih vasi Mod rejce, M od reje in svete Lucie. Opiram svoje ntnenje na sledeče: a) Imena vasi M (t d rejca in Modre ja imata vrojeno enakost z glasom Noreja. Ne vem druzega počelka enakih iinett; kaj čuda ladaj, da nju iz Nore je izpeljem'} Tini več: Krajina je takšina, da zainore vsakdo na to misel priti. Soča se je oiuli pod zemljo v jezero zberala, in Noreja je nad jezerom stala. Pri prekucii narave se je zemlja vleknila, in Noreja se v jezeru Soče zgubila; ostali ste na tem kraju Mod rejca, na titiem pa Mudreji, b Historička resnica je, da so Teuloni in Cimbri pri Noreji rimskega Konsula Karbona (,113) zmagali bili. Da je moral ondi nekdaj hud boj biti, spričujejo sledeče reči: Na polju se večkrat najdejo semterlje r i ms k i gu m bi, m pred mnogimi leti pravijo, da so svinčenino izkopali. Vender od vsega tega Vam nimam kej poslati, c) Nad vasjo M «drejo sloji skalnat gric imenovan ključ. Visoko v griču pravijo, da je železen k le p viditi. Čemu? ne vem, samo sodili smem, da morda je Noreja tako visoko pred potopom stala, d) Pred petimi leti je kmet na svojem polju bronaste lonce^ v kterih je pepel bil, izkopal. Kam jih je denil, ne vem. Tukej je utegnilo pokopališče biti, ker so ajilje po navadi mertve sožigali in njih pepel zakopavali, e) Teutoni in Cimbri so bili iz hribov prišli, kakor historia pravi. Tudi to mojo misel poterdi. Menim, da so prišli iz Krajinskega čez Senlvidsko goro in Pečino. Iz Pečine se je vidila Noreja. Ontle so se divjaki vtaborili, in ker so od daleč rimske vojščake zagledali, k boju pripravljali. Zatorej najdeš ondi imena, ki imajo vojaški pomen. Neki prostor se imenuje Grad, in zidovje še zdaj poznaš. Drugi prostor se kliče Gradi ška, tretji V a h t ¿rš če. -— Sklenite iz tega, kar hočete. Jaz sim Vam le svoje misli razodel. Zal mi je, da spisanih spominkov nimam in za nje ue vem. Saino to dolo-žim, da neki gerški pisatelj Norejo toliko stadij od morja gori po vodi (menda Soči) položi, da bi se daljava do Modruje lahko zmerila." Tako moj prijatel. Dasiravno vse to še ne doviža, da je prav za gotovo ondi Noreja stala, je vender iz teli besed toliko spoznati, da je 011-dod o času Rimskega gospodvanja nekej bili ulegnulo. Pristavim še lo, kar se bere v „Čaroli Stephani dictionario h i s t or i co - ge o gr aplii co - G en e vae 16 93"' na strani 693 pod besedo Noreia; „Noreia, hodie Gor i ti a, teste Amasseo, urbs Carnorum ad Isontiuiij vel Natisonein fltivium, ubi, ut scribil Strah«), a ur i lavacra et ferri secture sutit. Hic Cn. Curbo inani oonatu cuui Cimbris conflitil.'3' Kar pravi lukej, da so tam pri Noreji a uri lavacra et ferri seclurae, se prileze popoluaina temu mest«, ker se še zdaj na Slapi najde rude srebra in zlata, ravno tako na Pušnem v Ročinskili okolicah. Še olo lo pripovedujejo ljudje, da so v slarih časih v Trebušji Benečani zlato rudo kopali, Trebušje pa ni daleč od tod. — Na Mostu *) pri sv. Lucii se najde sled veliko rimskih slarin. Kakor stari ljudje pripovedujejo, so dobili v tukajšni okolici denarjev mnogotere cene , srebernih in bakrenih, z napisi rimskega kraljestva, ljudovlade in cesarstva, vsake sorte posode, železne palice (šlange), vile, serpe, ključavnice, svinc; izkopujejo se lonci s skrilami pokriti, kamor so per ajdih sožgane kosli, pepel, oglje itd. devali. Najdejo se bolj globoko v zemlji stari zidovi, hrami v razvalinah, stene, tudi opeke z latinskimi čerkami n. pr. C. L., kar sim sam vidil. V petnajstih letih, od kar sim na Mostu v službi **.), sini ečkrat s svojimi očmi naletel na stare reči. — To tiie je permoraU), najdene starine v Gorico na pretres pošiljali, kar sim do sadaj že dvakrat storil. Odpisano pismo gospo* da učitelja Joana Milharčiča v prikladi ***), Vas bo vterdilo, da je moje pisanje resnično, in da pa M oslu je moralo v slarih časih kaj ležati, ali kaka vas, ali terg, ali morebiti celo kako mesto. Se ve da okolica ali lega na Moslu je lila v starih časih drugačna, kakor sadanja. I dri a ****) in Soča sle tekle pod zemljo. Selško, Ložko, Kozmeričko, Mostarsko in Modrejsko polje je bilo po verhu zvezano, kot eu sam velik prostor. Sčasoma se je podzemeljski strug Soče in Idrie ali sam od sebe zasul, ali je bil od kakega sovražnika poderl, in vode ste zgarej lekle. To pričujejo zdaj cele verste povodnega peska po verhu, zdaj povodni prod (Schotter), zidovje v razvalinah itd. Tudi pravijo in terdijo, se ve da li iz ustnega izničenja, da je poleni, ko je bila podzemeljska vodna pot (Flussbeet) zasuta., vs|alo veliko jezero, po katerem so se v barkah vozili, in jih na bregu v Ključnici priklepali. Saj se najdejo, pravijo, še zdaj kljuke, železne v rob zabite. Zraven tega hočejo ludi vedili, da je Soča čez Ciginsko polje na {'late lekla. Golovo je, da je bilo na Moslu ob času Rimeov kaj posebnega. Prihodnost bo vse bolj razjasnila. Bog daj!" Tako govori zgorej omenjeni gospod v svojem listu "/, , ¿"2, ki ga je meni pisal Po njegovem mnenju (da še nekaj iz njegovega lisla pristavim) se Alpes Carnicae imenujejo od gore Krn. Karu; Rhaetia je Rezia; Milan pa v Mileni; C o in o v K a m ne ni, kakor Komen na Krasu; Gre m o na v Kreme nem; Alan lov a v Motnem, zavoljo motne vode; Bri.via, Brescia v B rež j i od brega ali od breze; Verona % Perovem zavoljo vode, kjer perejo; Vicentia v Pečen-cah (Brenn-Ne.ssel); Padova v Pad o v e m, GVerliefung). Coceviai) v Gorici je Kočevje od koča = hiša. V V u čeli (Vozana) od vol- Vas sveta Lucia, ciio uro od Toiniua ua južno stran, pri Soči, kjer je bil od nekdaj most čez to reko, se kliče sploh „na mostu," **) Gospod, ki mi to piše, je duhovni pastir na mostu ali pri sveti Lucii. ***) Menim, da ni treba priložiti tukej omenjene priklade ; pa jp tudi več v rokah nimsm, ker sim jo v Zagreb poslal. ****) Obe reki tečete silno globoko, in lahko je verjeti, da je nekdaj vse tako bilo, kakor se tukej pravi, f) Cocevia se imenuje ena naj starših ulic v Gorici p«d Gradeui. hov, ki so lodlulili; Ca por e II o, Kohar id od Kolovrata ; Bergogna v Bregen ju; L one h v Lazih; Bovc (Flitsch) od boul = jama (Kluft, Schlucht) itd. Libanon. Med gorovjem Sirie je nar veči in nar znamenitiši Libanon, ki je čisl apnjenik in se poleg morja v dveh enakogredocih verslah od južno-zahodne strani proli severno-vzhodni razproslira. Dolejni del tega gorovja se imenuje Antilibanon, t. j. Libanon, ki je pravemu nasproten. Dolino pa, ki je v okrogu obeh, Libanona in Anlilibanona, v arabskem jeziku »elbokah" zovejo. Imenujejo ju pa Libanona zavolj bele barve, ker večidel iz apnjenika obslojita in ludi nju verhove večen sneg pokriva. Ako se potnik Sirii bliža, že zagleda, komej od Larnake na Cipru odbrodivši, v daljavi od 30 francoskih milj bele verhove Libanona. Iz ladije na suho stopivši «termi z začudenjem in s lihim zavzetjem orjaške gore in slermine, ki krog in krog Sirijo obdajajo in varjejo. Že nekoliko za mestom Tripoli se pride k pervim goram, v lepe rodovitne ravnine. In tako tudi od mesta Bairut, kjer se človek od začetka po krasnih vertovih in dolih sprehaja. Poleg ceste je vedno košato drevje, semlertje tudi kaka kerčma ali kavana. Sludencov in potokov je brez števila, voda merzla in krepčavna. Kar bolje se obnašajo murbine drevesa in lerta. Ali vedno bliže so hribje, dalje ko se lazi, lepši je razgled po zapuščenem bre/.nem polji. Hrib za hribom se versti, pot je zmiram stermejši in slabši, dokler da se popolnaina zgubi. Ali zdaj se odpre na drugi strani drug razgled —dol za dolom—krasna Sirija obkoličena od Libanona. Gore so večidel obdelane, vas za vasjo, hiša za hišo, samostan za samostanom, terla pri terti. Vse v nar lepši krasoti. Doline so globoke in ozke. Zad za rodovitnimi se vzdigujejo slermi nerodovitni hribje in svoje verhove v oblake zakrivajo. Tu se pasejo čede černih koz z rujavkastimi ušesi in bele ovce z velikimi in debelimi repovi. Kar krajne sUrmine so verhovi Libanona, %golo, stermo glavuičaslo gorovje, ki je z večnim snegom pokrito. v Čeravno ga semlertje kej okopni, nikoli vender popolnaina ne zgine. Se cedre nekterikrat lako pokrije, da bi bile vse zadelane, ko bi ga veter ne raznesel. Zavolj lega je pa tudi toliko virov, ki se krog in krog gore na vse kraje raziekajo in v reko Jordan zlijejo. Kako lepo prerok Jeremija (XVIII. 14.) to popisuje: „Bo mar kdaj zmanjkalo snega Libanona na kamnili zemlji? in ali se morejo kdaj usušili hladni iz ster-mine žuboreči viri? Tode moje ljudstvo me je pozabilo, zastonj darujejo, na svojih potih se .«podtikajo, in hodijo po tih starodavnih potih kot na nos na vrat.« Narava, govori Jehova po preroku, ostane v svoji od Stvarnika predpisani poti; ali moje ljudstvo je zapustilo tisto pot, klero so njegovi očetje hodili. Dasiravno so verhovi gor nepriljudni in ledeni, je vender v srednjih in spodnjih krajih neizrečeno prijetno. Potniki mnogo vedo povedali od imenitnost in nadahnutja, pogledaje iz visočin v krasno s cedrami nase-jano okolico, in nekteri še celo terdijo, da zunej Sirije ni lepšega kraja na svetu. Tu se nar bolj terla obnaša. Veliko sladkega vina se pridela, ktero sploh vsi hvalijo. Vinograde imajo navado z, volmi orati ter ne privezujejo terte na kole, ampak je koj po tleh rasti puste. Grojzdi so neznano veliki in jagode enake slivam. Neki potnik takole pripoveduje: Narbolji, kar se v Europi nikjer ne dobi, je rumeno vino Libanona. Ko sim ga pokusil, dvomim, da bi »Malaga" veliko ne prekosil. Narpred se nekoliko prokuha, da potem sladkost in rumeno barvo dobi. Gorkota po njem nastane in ne bo vpijanil temuč le prijetno grel. Zato pravi prerok Hozea IV. 8) »da bo spomin poboljšanega izraelskega ljudstva tak, kot je vino Libanona." — Nar znarnenitiši in iz starih časov sem sloveče so cedre Libanona. Sicer tudi drugod rastejo, kakor na Amanu in Turu (Tauru) v mali Azii, toda te so veliko manjši od Libanonskih. Cedra je ravno tiste ro-dovine, kot smreka in ima skor po 2 palca dolge vedno zelene igle. Zeleni sterši so po pet paleov dolgi, 4 široki in se terdo sive skorje derže. Zares je cedra krasno drevo; občudovanja vredne so enako zrašče-ne veje. Les je rudečkast in kerhek. Smola, ki od dreves kaplja, je mehka kot balzam. V takem gojzdu kej lepo diši, da človeka veselje obhaja se po tacih krajih sprehajati. Tudi nikdar lesa červ ne ogloda ali zaje, kot ima pri druzih navado in neznano dolgo terpi, da ga celo nekteri nestrohljiv les zovejo. Nekdaj so ga rabili, v deske podelan, za strehe ali zu hodišče v sobah. Grad v Perzepoli, Salomonov tempelj in grad so bili iz cedrovinega lesa. V Tiru so imeli jambore na ladij ah iz ceder. Pripovedujejo pa, da ni več sledu od toliko gojzdov, ki so bili vsi napolnjeni s cedrami. i\ar veča cedra je merila v širokosti, 4 čevlje od tal, okoli 20 čevljev. Veja do zlomljenega konca je bila 30 korakov dolga. Nar starša drevesa se v tem od druzih razločijo, da imajo listje in vejice samo v verhu; in da jih tudi po 5, po 6 debel iz korenine žene. Vejice in listje je pri druzih na vejah. Barva lesa je sivkasta. Pri starem drevji ni več življenja viditi. Bazun ceder omenijo pa še par druzih drevnih sort, ki so veči od ceder, kterih pa nihče natanko ne popiše. V bolj zapuščenih krajih in samotnih luknjah Libanona bivajo divje zverine, posebno medvedje, volkovi, šakali, merjasci in barsi, klere posebno za volj lepih kož love, da jih potem v konjske pngrinjala porabijo. — Z m e s. r/ /ivekioba Mene. Prejel sim — piše g. H. Berthoud v nekem Pariškem listu — mlado hieno v darilo. Kakor pes se je s časom na me privadila; kamor sim šel, je bila za menoj. Na daljih popolvanjih mi je clo za vodnika služila, ter me je vselej na pravo pot zapeljala. Vsake nevarnosti me je opominjala in varvala. — Enkrat se podam — pravi dalej — z hieno v puščavo. Kinalo predaleč zabredem; vode mi zmanjka in v sredi brezkončne peščave ne vem kaj in kam. Čedalje bolj so mi moči pešale in poslednjič se zgrudim ves oslabljen na zemljo gotove smerti pričakovaje. — Zvesta hiena traplja okoli mene, me voha in voha in se na enkrat naprej spusti. Po nekoliko minutah žival spet hitro na- zaj priskače. Dlako in fflavo je imela vlažno. Neprenehoma mi je lizala roke in obličji Zadnjič si toliko opomorem, da liieni slediti zamorem. Čez nekoliko čjisa prideva do ravno skopane jame. Berš liiena t je skoči, pa vode — ne najde. Voha in išče z gobcem v tleh in jame kmalo z veselim rcnčajein urno grebsti in kopali. Čedalje glasneje je renčala in glej — kmalo je jama polna vode. Vmijem si obličje, persi in roke in se toliko okrepčam, da srečno donni zaiti morem. — Ali neosramoti t« žival marsikterega človeka?— Poznej je to bieno neki ris zlo ranil, da je poginila. SlotMtio in iiiiietuofet. * V Terstu je ravno na svitlo prišel: „Koledarček za navadno leto 1853. Obseže na 35 straneh razun navadne pratike sledeče reči: Terst in njegova okolica — Škanderberg — Električni telegraf — Kako postaja vetar — Sova in lulenje psa — Pisaoc in učenik jezika — Kuga med zverino — Tri smešnice — Nekaj o sla v jonskim jeziku. Spredej se najde podoba mesta Tersla od lela 1670. — S popravami naše slovenščine po mislih pričujočega Koledarčka se nikakor ne moremo zatopiti. Sicer naj vsak bravec njegovo ceno sam presodi. * Po naznanilu „Novic« so milostljivi knezoškof I.avanlinski ravno »veliko berilo za '2. odred ljudskih šol" doveršili. * Dru -rra** ^^ * ¿¿¿Ls sa*y* ¿y' ¿r css-Srt * ' Sse sz -/2c, f/t'sy ^ sss ¿y*" si e^z / /«e«/ stepat J ss^kí't >. sC/ ' /<£* -Cl J-f ¿s/ s-/? S2¿> -¿Zessaá , / ' S? ---A._ / / /> ¿^^Ufy j-SVS jsS ¿fo^a Jt^n^r, ¿/¿š x ¿¿V 'SS y sts /Žssžrj ^r^ // S " .y. Jf¿z/i« ¿¿V SS ¿íj^&r^ ac /¿SS? t^aí'. ^ vT ^ /j ,& ¿ /s c jdS&i* f^sV^S /sr /¿sí'* z^VŽ} ^Si&íy/'^s r^i» /¿¿g . -/z^^Aw^^tí ^ ^ S ^éiís/Z¿¿a., ¿t-rr^ ißf * -'¿ect.; Sí; y y • - „ - Ü' ' » /¿i'sïjf ^kíV^á« y^/¿> ir rye ^i&f' - ysy a ¿»es srss y i jima še dolgo tako bilo, kakor zdaj. Tako skupej združenima se je zdela vsaka težava, vsaka britkost kakor nič; rajši sta holla skupej pomanjkanja terpeti, kakor lo-čena v bogastvu in obilnosti živeti. Pomen -kovata se pogosto od rajncega očeta; sanja se jima večkrat od prihodnosti, ki si jo vsaj veliko prijazniši domišljujela, kakor sedanje britke ure; v svojih mislih zidata zlate gradove med veselim upanjem, ki kakor cvetlica v sercu nesrečnika priklije, in se norčujeta nad knezom, kteremn se še, kakor mislita, senjalo ni, kako srečna se v ječi počutita. Bila sta namreč otroka, ljuba, prijazna otroka, ki v svojih nedolžnih sercih hudobije in brezdušnosli lakomnega in brezvestnega sovražnika še sanjati nista mogla. Teden na teden preide. Mlada jetnika ne vidita nikoli nikogar, zunej mulastega sužnja, kteri jima vsak dan o svoji uri molče pičlo hrano prinese in na tla postavi, ktero vselej brez pritožbe, zadovoljna povžijeta. Navadila sta se že bila svojega žalostnega stanja, kakor žalostno je tudi bilo; ničesar nista pogrešala, ničesar želela, kakor vedno skup ostati, srečo in nesrečo med seboj deliti. Ljubezen, čista, sveta, nebeška ljubezen, ki jima jo je Bog v mlada serca vcepil, jima je tolažba v samoti, v vsili polrebah in jima slajša grenko čašo terpljenja, ktero sta že tako mlada pili morala. Ali gorje! tudi ta tako zanimiva, tiha sreča se jima kmalo oberne! Nove britkosti, nove težave, britkejši in grenkejši, kakor vse dozdanje imajo nju revne zapuščene serca skorej v obup pripravili. Poletje preide, jesen s svojimi merzlimi nočmi, svojim deževjem in pogostimi viharji se prililiža. Skozi razbilo okno vihra divji veter in pljuska z dežjem v zapuščeno ječo da je joj. Nježna Olga trepeta mraza in mokrote, in Fedor s strahom zapazi, kako da rudečica iz njenih lic zginva, njene čversle, sville oči vgasujejo, in kako si vse prizadeva, svoje terpljenje z britkožalnim, pojemljivim smehljanjem prikriti. S povz-digujenima rokama, in s curkama tekočimi solzami prosi sužnja, ki jima je vsakdanjo pičlo hrano donašal, da bi vsaj sestri gorko posteljo pripravili, ali pa okno popraviti rekel, pa hlapce pri vsem tem gluho oslane in noben pogled v njegovem temnem obličji ne pokaže, da bi kej usmiljenja v svojem serou občulil. Obupljivo povzdiguje Fedor roke proti nebu, moli, zdihuje, joka — vse zastonj. Cloveče pride in gre, se še ne zmeni dalje za uboga jetnika, kterih nesreča bi bila mogla terdi kamen omečiti. Fedor vse slori, kar le more terpljenje svoje mile -sestre polajšali. Ponoči kadar je na rnerzli slami zadremala, jo zagerne s svojo lastno obleko in še ne porajla zalo, če ludi sam očesa ne zatisne in po vsili udih mraza Irepela. Po dnevu ji merzle ročice v svojih rokah z dihanjem ust ogreva. Vzame trepečo deklico v svoje naročje, jo na se pritisne in lako k sebi v svoje oblačilo zavije, ler položi njeno bledo, velo obličje na svoje serce, ki že tako slabo in brit kosti polno bije. Jo nosi v svojem naročji, da bi omagane nožice mokrote varoval, ker cele luže so od deževja po merzlem kamnitnem tlaku stale, jo skuša pred vsako sapico noter pihajočega viharja obvarovati in je pripravljen samega sebe popolnama darovali, da bi le nje, nje, oslabljene, blage sestrice lerpeli ne vidil; ali, gorje! vse njegovo prizadevanje ne odverne nesreče, ki počasti, vedno bližej in bližej žuga in njegovo serce z neznanim strahom neizrečene britkosli napolni. Olga zboli. Njen oslabljen život ne more dalje pri revni hrani tolikega mraza in mokrote prenašati. Huda merzlica se je loli, večkrat pride ob pogum, in nič več ne razjasni njen truden, mil pogled, njeno prijazno, hvaležno smehljanje njenega zvestega brala, ubozega, zdaj čisto nesrečnega Fedora. Njegova presiljena moč ga zapusli. Zgrudi se na mokro, revno ležišče zraven svoje trepetajoče sestrice; poklekne, joka, joka tako milo, kakor bi mu serce počitiliotlo. „O Bog, usmili se Ti mene!" to so bile edine besedice, ki jih je s Irepečimi ustnicami izdihniti zamogel. Tako dalječ, to je bila volja kneza Ivanova, tako dal ječ je moglo priti. Revno, mlado serce Fedora, je bolel, da naj bo popolnama poterto in pobito, in poleni si je mislil, „ga imam, potem si ne bo upal več mojim ukazom ustavljali. On stopi v žalostno, zapuščeno, strašno ječo in premišljuje z nitfzlim pogledom uboge sirote, ktere je on sam tako neizrečeno nesrečne storil. Fedor zavpije na glas poln strahu in serdite nejevolje, ko zagleda brezdušnega trinoga, in gotovo bi ga bil v tem trenutku svojemu maščevanju žertvoval, ako bi tako oslabljen, tako nezmožen ne bil. Pa Bog ga obvarje pred kervoželjnim djanjem, ki se v njegovih medlo bliščečih očeh lesketaje bere, in njegova že vzdignjena desnica mu pade omagana nazaj. „Fedor, poslušaj me!" reče knez, potem ko je svoje peklenske oči nekaj časa s peklensko radostjo nad obupom revnih sirot pasel. »Nič ne, besedice nočem slišali iz ostudnih ust morivca moje sestre, inoje vboge nedolžne Olge," reče Fedor in si grize zobe skupej, da bi tako vjoče in goreče solze jeze in obupa, ki so ga polivati začele, na- zaj posilil. „Glej lukej le! morivec! glej, Iresi se in Irepeej, ler vedi, da božji pravici ne odkles in prekletstvo mojega očeta le bo v prah po-terlo! — O oče! moj ljubi oče! zakaj si svoje simle lako zgodaj zapustili" Knez, z ramami inajaje, reče merzto: „Ti si olrok in ne veš, kaj govoriš. Ne jesl, li, ti sam si morivec svoje seslre. Tvoja terma jo je tu sem pripravila. Bi bila zdrava in srečna, ako bi bil ti mene slušal. Poslušaj me! Se je čas pomagali. Pojdi v Moskvo in od le ure naprej bom za Olgo skerbel, bolj kot za lastnega otroka. Zdaj si torej zberi, tebi je prepuščeno, ali naj umerje, ali živi v sreči, veselji in kneževski obilnosti." Fedor strepeta, strepeta nazaj pred lini divjakom, kterega vso, popolno prekletstva vredno malopridno*! je zdaj v enem hipu spoznal. Zdaj še le prav vidi, da je vse tako narejeno njega popolnaui« končali; zdaj še le culi s strašno goto ostjo, da zamoce Olgo, svojo čez vse drago sestro, še le poleni rešili, ako se samega sebe, svojo srečo, vso svojo prihodnost leniu hudobnemu možuuu žerlvuje. Fedor je l il sicer še mlad, pa blago, junaško serce je v njegovih persih igralo. Pomisli poslednjih besedi rajncega očeta in njegov lerden sklep je storjen. Počasu se približa knezu ler mu reče z doitečim in Irepečim glasom: »Tukej sim, vzemi me kervoželjuež! Umerjeni, da bo le ona rešena!" Žarek upanja se v divjih očeh kneza zasveti. Njegov namen je dosežen, vcnder se še klini, da bi Fedora loliko golovejše v pogubo pahnil „Ti se motiš, dragi Fedor! reče s prihlinjeno prijaznostjo." Jest nočem tvoje pogube, tiinveč le tvojo in Olgino srečo. Zdaj, ko li je tvoja svojoglavnost nekoliko prešla, upam, da jo boš tudi dosegel." Fedor odgovori le z zaničljivini pogledom; zakaj zdaj, ko je glo-bočino knezovega serca pregledal, se ne da več od njega slepili. .Nesreča, težavno, brilko terpljenje mu je namreč um razvedrilo in ga modrejšega storilo. Dovoljenje, da sme Olga ž njim terpljenje ječe delili, ki jo je dosihmal za b'ago ravnanje kneza imel, ni bilo namreč nič druzega. kakor zvijačno prerajlana, ostudna, peklenska neusmiljenost. „O!" zdihuje včasi, zakaj nisim že možak, da bi se maščevali zamogel! Knez ne porajla več nanj. Pokliče svoje sužnje. Olgo prenesejo v njeno lastno, prijetno sobo, kjer je vse napravljeno, kar ji je kdej drago in ljubo bilo. Zdravniki se pokličejo; stari, zvesti sluga Vazil streže bolni, tudi nesrečnemu Fetloru se ne brani pri svoji sestri bili. On ne gre kar nič od nje. Vedno hladi njeno vroče čelo in poživja njene goreče upnice. Olga ozdravi. Njena mladost in skerbna postrežba premagate merzlico. Ali Fedor ostane žalosten in vgasnjeno njegovo oko, ki se z gittljivo in neizrečeno ljubeznijo cele ure v milo, desiravno še bledovelo Olgino obličje zagleda. Ubogi mladeneč! Kako kmalo se mu bo treba od mile sestrice ločiti, klero loliko serčnejše, loliko bolj goreče ljubi, kolikor več se mu zavolj nje terpeli kaže. — ("alje sledi.) Odgovori nn V|irH«anjn drn/.lin zn jugoMlnv. |io««*Miilrn. , X. ilekej starin, od klerili smo do sedaj že kej omenili, se najde v Civdadskem Museu, nekej pri prha lih, kakor n. pr. pri grofu Francu Kassis v Monaster» in v Gorici, pri apolekarju Vine Zandonali u v Ogleji, pri Dr. Jakobu Delia Bona-u v Gorici, in pri več drugih. XI. Kakor lako zvani Turški klanci v Hrušici na hislorio o[w-miujajo, lako najdemo ludi pri nas več enakih imen, ki imajo nekak hislorički pomen. Dve uri od Gorice proti izhodu je ne daeč od reke I p» ve farna vas Vogerska (Ungarsbach, ludi Huneubach) Že samo ime opominja na A lil a in njegovo sirovo vojsko, kt vri je tu čez šel na Talianskn iu nazaj. Da se pa ravno ta vas tako imenuje, ima, pravijo, svoj vzrok v tem, ker je bilo lukej mnogo Huriov ali Vogrov pokopanih, kar se s leni polerdi, da so enkrat cele iiunske oklepe lukej izkopali. — Da bi ime Vi I esse zamoglo na starodavne čase opominjali, ko so Oglejčani lukej imeli svoje villas, smo že zgorej omenili. Kakor ludi, da bi vtegnnlo to ime bili Slovensko, namreč V lesi, glej IV. liomaiis (s je znak višebroja furlanskega) pomeni Rimljane, iu opominja tudi na starodav nosi. — M un as tir (talianski Moaaslero) je vas malo pred Oglejem; ime samo že pove, da je bil lukej nekdaj en samostan, in bil je res do časov cesarja Jožefa II. — Na cesti, ki pelje i/. Ogleja v Palmo, je fara Tiar/, (tal. Ter z o), menda od tod tako imenovana, ker je bil lukej tertius lapis ali urbe Aquileja. Tako tudi Zandonalti v svojem -Guida storica deli'autica Aquileja" pravi. — Kak hislorički pomen utegnejo imeti imena nekih gričev pri Pečini na Sembiški gori, namreč Grad, Gradiška, Vahlaršče, je bilo ludi že pod IV. povedano. — Gotovo je, da so Turki nekdaj po naših Tminskili gorah hudo divjali. Tega nas opomni Turški križ v Kopališčih (tako se imenuje svel poleg ceste od Roči ne do .Sele). (Jstineno izročilo pove: Kristjani so se Turku hrabro slavili, pa vender ga niso mogli popolnoma zmagali. Na Doblarju (ne daleč od Ročine proti Seli) so se ta daj trume kristjanov sošle in se verb griča \taborile; zatorej ondi .še dan današnji neko staro zidov je sloji, imenovano D obla rs k i grad. Ondi so kristjani Turka čakali. Ko so Turki po klancu, ki se mu Kopališče pravi, šli, so jih kristjani iz hriba doli napadali, ter s kam-njem in drugimi rečmi vse pokončali. En sam Turk je smerli odšel, iu ta je križ v skalo vsekal, da nikdar ne bo več tod hodil. Kaj je od vsega lega res, se ne ve; nekej se je moralo na Doblarju godili, ker se po polju okoli čudne sekire iu drugi spomini najdejo. Se pred letom je kmet štiri lonce izkopal, v kterih je bil pepel in kosti, in ludi oglje je ondi blizo uajdel. Od kod pa ime Kopališče? inorebit, kakor je menil naš sada že pokojni kanonik Valentin Stanič, odtod, ker so tu pobili Turki pokopani bili, se je ta klane imenoval naj pred pokopališče, kar se je sčasoma skrajšalo v kopališče. Jaz bi menil, da so Turki, ki tiiso mogli naprej, ker so hrabri gorjani sotesko branili, veči del v Soči poginuli, ki je ulegnula ludi ravno velika bili; m od tod je ime kopališče, ker so se Turki v Soči dobro okopa 11. Za čas, kdaj se je to zgodilo, ne vem. Tudi imena Ločni k, Brida, Podbrida Fara, Gradiška, Za g rado, Selce, in tem enake so pomembne. Ločnik (Luciuico) je, kakor sim že omenil, I lizo Soče, dobro uro od Gorice proti zapadli na podnožju Berd , iu loči od nekdaj Slovence od Furianov, ali kakor jim Goriški Slovenci pravijo, od Lahov. Ločnik sam je bil nekdaj ves slovenski, sada j je pak skorej ves pofur-lanjeii; njegovo ime nam kaže, kaj je bil v nekdajnib časih. Pa, kaj pravim? saj je še sedaj blizo čelerli del srenje slovenski. Da je nekdaj la cela vas slovenska bila, spričuje tudi to, da se še sadaj, ko že vsi furlansko govore, en del vasi proti gori imenuje gorejni konec, temu nasprotni pa dolejni konec; polje, ki se na obe strani cesle razprostira, se zove cesta, in drugo bližno polje steza, spet drugo log, podlog itd. Ravno to spričujejo nektere imena posameznih starih hiš v Ločniku, kakor Vidoz vidovec, viduus). Cumar, to je h um ar, od liuma (Hiigelbevvohner) itd. Morda se pa vas tudi Ločn i k pravi zalo, ker je bila tukej loči v na meja med Benečani iu Atislrianci. — Med Loč ni k o 111 in med Mušo (Mossa) je podolgat majhen hrib, ki mu Lahi Brida pravijo, kar je gotovo naše berdo. Pod tem nekaj z hosto, nekaj z vinogradi obdanim hribom je tia južni strani vasica in polje, ki se imenuje po furlansko P o brida ali Podbrida to je, p o d berdo m. Kdo ne vidi na pervi mah, da je bila ludi ta zemlja od nekdaj čisto slovenska, ki je že tako še vedno blizo Slovencov? — In če se pomaknemo en tnalo nižej doli po Furlanskem delu Goriške nadškofije, najdemo še več enakih imen. Tako je blizo Gradiške, tverdnjave, ki ima čisto slovensko ime, neka vas pri cesarski cesti, ki se ji F ar a pravi; Z a grad o (Sagrado) unkraj Soče, Gradiš k i nasproti, se tako kliče, ker leži za gradom I. j. za Gradiško. Selce blizo Monfalkona je ludi čisto slovensko ime. Žabi j a k, ("Konec.) l-^eta 1182 vdarijo Turki še z večo vojsko proti Žabljaku. Ko lo I\an začuje, pošlje hitro poslance v Benetke, da bi mu proti Turčinu na pomoč pritekli, kakor je bilo dogovorjeno. Ali Benečani se jatnejo izgovarjati, da so ravno z sultanom kupčijsko pogodbo sklenili in ga puste na cedilu. Ivan vidili, da se ne more za dolgo lurškej sili vpirati, se vmakne s svojimi v Cetinje iu zažge z lastno roko stolni grad Zabljak. Od lega dne je Cetinje slolica (sedež černogorskih vladarjev. Tu si je dal Ivan samostan in poslopje za se sozidati. Turki, spoznavši veliko imenitnost Zabljaka so ga spet ^pozidali in kolikor je mogoče vlerdili. Večkrat so napadali Cernogorci Žabljak, pa vselej brez uspeha. Tako so vdarili 1. 1780 z veliko silo na Žabljak: tri dni so se neprenehoma bili s turško vojsko, ki je bila Žabljaku na pomoč prišla; pa vse zastonj. Turško vojsko so scer razbili, pa Za! ljaka se spet niso mogli polastiti. Tako so Turki zaderžali Žabljak skoz tristo let do I. 1835. Tega leta so planili Turki „na mir Božji in na veru tverdu" na Kuče, jih mnogo posekajo in blizo 4000 ovac seboj odženejo. To je ^Cernogorce na pravično maščevanje podbudilo. Predobti dva stražarja v Žabljaku, da jjm ponoči vrata odperta puste. V noči 25. marca se vkrade mala tropa Cernogorcev v grad, ga osvoji, poseka Turke in razbije turško vojsko, ki je na pomoč prihitela; ali tudi Cernogorci so v tem boju tnnogo junakov zgubili. Vendar vladiku se ni zdelo po volji, se s Turčinotn v nov boj podati ;t zatorej zapove pod cerkvenim proklelstvom Cernogor-com, da se iz Žabljaka nazaj vmaknejo. Cernogorci požgejo torej ves Žabljak in jo odmaknejo, predenj skadarski paša Afis z novo vojsko prispe. Tudi lanskega leta 23. novembra so se Cernogorci sopet te imenitne terdnjave polastili in Cernogorsko bandero na Zabljaku razvili. Pred kratkim so vendar menda po volji ruskega cara, prevažno mesto sopet popustilii V ostalem ima Zabljak okoli 50 hiš, pa zidovi niso previsoki. Leži nad potjo, po klerej so Turki v sokolovo gnezdo—Cernogorov— vderali in se more taj ključ Cernogore imenovali. Kako se bodo Cernogorske zadeve obernile, je še neznano. Običaji Arabija no v. Arabljani prebivajo v Arabii, velicem pololoku na jugu turške Azie in Egipta, v sosednjih aziatskih puščavah in v severni Afriki. Oni so kaj staro ljudstvo, nasledniki Izmaela, Ezava in družili Abrahamovih sorodnikov. Od ptujih zmagovavcov niso bili še nikdar zmagani in pod-jarmljeni, in še sedaj se navad svojih očakov zvesto derže. Njih jezik, ki je sveti jezik Muhamelancov, je omikan in lepoglasen. Muhametov verozakon je v Arabii doma in še dandanašnji ga vsi Arabljani za svojega spoznajo. Le Vahabiti so se od lela 1750 koranu deloma odpovedali ter ne verujejo, da bi bil Muhamet od Boga poslan, kakor staro-verni Muhametanci terdijo, in ga imajo le za navadnega modrega človeka. Vender so njegovo postavo poojstrili in se zderže kave, tobaka in svilnatih oblačil. Oni imajo duhovnega poglavarja, kadi imenovanega, in posvetnega, emira po imenu in so Se že do 5 milionov ljudi narastli, med kterimi je do 200,000 vojščakov. Drugi Arabljani so deloma pastirji, ki v šotorih žive in se Beduine, t. j. sinove puščave imenujejo; deloma so naseljeni, se s poljodelstvom pečajo in Fela imenujejo; ali pa po mestih stanujejo, od obertnije in tergovine žive in se Ha de si imenujejo. Beduini se za naj plemenitniji med njimi štejejo. Arabljani so srednje velikosti, močnih in terdnih kosti, belega ali rujavkastega obraza in kaj medli. Naj medlejši med njimi so Beduini, kterih skoraj ni druzega kot kost in koža; na nogah so same kite; meč ni zaznati, tudi trebuh se od pers ne loči. Jedo kaj malo, nekteri komaj kakih J 2 lotov slabo redivnih jedi na dan povžijejo; namreč kakih dateljnov, rajža, malo sirovega masla in sterdi ali mleka, le malokdaj mesa pokusijo. Brez kave in tobaka pa Arabljani ne morejo živeti, tudi ženske ne; zato Vahabite, ki se ju zderže, toliko občudujejo. Beduini se po puščavah vedno siromašni in lačni klatijo, dostikrat morajo kače in podgane jesti. Kdor ima veliko živine, je bogat; naj potrebniši in koristniši jim je velbljud, naj veče veselje in bogastvo pa prelepi konji. Arabski konji so naj bolji in naj lepši med vsemi. Vender Arabljani svoje konje v dve versti ločijo, kadiši in kelani imenovani. Le ke-lani so tako zlo čislani; kadar na svet pridejo, se priče pokličejo. Arabljani imajo svoje konje jako radi; ž njimi se pogovarjajo, jiin svojo ljubezen zagotovljajo, jim pravijo, da jih imajo radi kakor sinove, jih ljubijo in objemajo. Ker kake dni tudi brez klaje preživeti zamorejo, se Arabljani radi bahajo, da njih konji od sape žive. Kladejo jim raj/, dateljne, ječmen, kaj malega sena in velbljudovo mleko. (Iioncc sledi.) Z m e s. Hnr/. Kavnie in židovi. /Ja časov Maric Terezie so si Židi na vso moč prizadevali, da bi se jim dovolilo, se v Beču naselili, /e mnogo cesarskih svelovavcev so imeli na svojej strani, da so pri sejah za nje govorili. Samo knez Kavnie je njim vselej nasproti govoril. Cesarica pa ni ničesar storila, kar bi jej Kavnic ne bil svetoval. Zato so židovi sklenuli, vse poskusili, njega na svojo stran spraviti. Ali Kavnic ni nič hotel od Židov slišati. Obljubili so mu pa, če jih pred se pusti, ne besedice ne čerhnuti. Le pod tim pogojem je jim slednjič k sebi priti dovolil. Preojslro kazen pa jim je zažugal, če bi ne molčali. Židovi pridejo, se globoko priklonijo, postavijo pred kneza skrinjico polno žlahtnih kamnov, položijo perste na usta in odidejo. — Ko se je spel enkrat zavolj židovske stvari posvetovalo, pride tudi Kavnic k posvetovanju. Skrinjico je prinesel seboj in jo ravno pred se postavi Mnogi so spet za židove iskreno govorili, Kavnic pa je deržal perst na ustih in ni besedice zinul. Vsim se je lo čudno zdelo, posebno pa cesarici. Slednjič ga vpraša, kaj da ima to pomenili t Kavnic njej vse razloži in še pristavi: „Ce sem jaz že toliko za molčanje prejel, koliko so še le li za govorjenje dobiii!" — Vsi vmolknejo in noben se ni več podslopil, za Žide govorili. — Slovstvo in «imetiiostt. * Po ves! ni ca nove zaveze. Spisal L. Fleury, poslovenil >S. Kociančič. Imenovana knjiga je ravno kar v Gorici pri Paternollitu v enaki obliki kakor j>povcstnica stare zaveze" na svilio prišla. Terdno srno prepričani, da bo ludi ta nova poveslnica enako h\alo stekla kakor stara. Ne moremo drugači, kakor jo vsim rodoljubnim Slovencom živo živo priporočiti. — Velja le 30 kr. sr. * „Drobi ince za le I o 1 8 53" so ravno donatisnjene. Štejejo 18 drobno tiskanih pol. Prihodnjič več o njih. * Omenjen rokopis „Stari Urban ali zimski pogovori dobrih kmetov" je društvo sv. Mohora že prejelo in ga bo tudi skorej v natis dalo. To bojo za naše krnele sopet bukve, da je malo boljših. x Le škoda, da se k našemu društvu tako malo kmeliških ljudi oglaša. Častiti gospodi dušni pastirji! Vaša beseda bi znala tu veliko pomagati. * Od »narodnih pesem štajerskih, koroških in krajn-skih Slovencev«, kijih je rajnki Slanko Vraz v Zagrebu izdal, «e sedaj drugi zvezek za nalis pripravlja. Smesiiice. — Nekoliko šolarjev sreča krnelico z oslom. Vsi jo z enim glasom pozdravijo: »dober dan, oslovska mali!« — „„Tudi vam, dragi moji otroci! odgovori ona in gre naprej. — V sobo, kjer je revež prebival in spal, pride po noči lat in išče, kje da bi kej dobil. „Prijatel!" ga nagovori revež, ki se je ravno zbudil, »li prideš po noči v lami semkaj reči iskal, kterih še jes pri belem dnevu ne morem dobili." Natisnil- ter d. ŽI KJleininajr v Celovcu, SLOVENSKA BCELA. v^P Odgovorni vrednik: Ani. Janexic. ¥ Si. 6. v čelveriek 10. februarja 1853. »IV. leto. v z iinetno se najti, Skor se ločili, To je živlenja Znana igrača; Bit'si prijatli Večni si znanci, i j a t 1 u. ¥ Ciste so dušce Krasne namembe; Zato uzami In me ne zabi, Darek ta j mali Znamnje ljubavi! J. P a valeč. F e d o r in Olga. (Dalje.) IY. Fedor je skušal po vsi svoji moči notranjo brilkost, ki inu je serce pila, sestri prikrili. Tode oko ljubezni vidi bistro, in dobro zapazi Olga, da brat v svojem sercu težke britkosti prikriva. Praša, prosi, da bi Fe-dor svoje terpljenje ž njo delil, kakor je ona njegovo jelje zvesto ž njim delila; pa Fedor se vsacemu vprašanju zmuzne, ali pa jo s prihodnostjo tolaži, da bo namreč še vse zvedila, ali pa reče, (in ni legal), da je njegovo serce po smerli rajnega očeta še silno pobito in vedno žaleče britkosti napolnjeno. Saj je bila namreč res vsa nesreča, vsa britkost le po smerli očeta prišla. Tako je Olgo motil, dokler je toliko ozdravela, da je smel upati, da je zadosti terdna, britkost ločitve serčno prenesli. Morebiti je tudi upal revni mladeneč, da je knez, ki ga je zdaj mirno ipri sestri živeti pustil, svoje prejšnje misli, ju kdej ločiti, popolnaina I pozabil. In če je taka, si je mislil, zakaj bi pred časom Olgino mirno /življenje kalil, in njeno komej nekoliko poživljeno serce z novimi britkostmi iin skerbmi napolnoval? Oh, pa ubogi mladeneč se je motil v tem svojem sicer majhnem vvender sladkem upanji. Knez ni svojega namena pozabil; pa se tudi pprenaglil ni ga izpeljati, saj je dobro vedil, da mu njegova žerlva nikoli me odide. S tem, da je Fedora in Olgo nekoliko časa skup živeti pustil, se j noter do zadnje abecedne čerke, kjer pove, kako se vsaka reč, ki mu je bila pri tem prevodu potrebna, a) po Kraj ris ko, b) po Koroško, c) po Slovensko in Bezjačko, in d) po Hervaško pravi: on dela namreč razloček med temi narečji, le tega ne morem zapopasti, zakaj da bezjačko narečje s slovenskim v en red poslavlja, in tudi ne vem prav, ktero narečje on lako imenuje. Po tem rokopisu soditi, bi djal, da on kako istriansko podnarečje lako imenuje. To je, kar se mi je potrebno zdelo, od rokopisa tega za Slovenščino vnetega Ločniškega fajmošlra svelu priobčili. Naj bi tudi še drugi vlastenci nam kej povedali od drugih enakih spisov, za ktere o priložnosti zvedo, da se popolnoma ne pozabijo! Ipauc. . *) Besedo Vojvoda piše vedno Viuda. Običaji A p a b 1 j a n o v. (Konec.) Ker so Beduini jako siromašni, se lahko zapopade, zakaj tako radi popotnike ropajo. To se jim tudi ne zdi krivično, ker mislijo, da so bili za Abrahamovo premoženje ogoljufani, ker je Abraham njih očaka Izma-ela zavergši, Izaka, I. j. vse druge narode za derliča postavil. Zato imajo iudi vse, kar ptujcom ukradejo in naropajo, za dar božji in vselej,kadar kaj prida dobe, Boga zahvalijo. In ravno ti Beduini, ki so na planem toliko ropaželjni, so v svojem šolorišču naj prijazniši in postrežniši ljudje. Marsikaki popotnik žc je bil prijazno sprejet od roparja, ki ga je bil ravnokar okradel in je svoje reči v njegovem šotoru vidil. Celo sovražnikom se laka gostoljubnost skazuje. Kakor hitro popotnik v šotorišče stopi, mu gré pervi, ki ga zagleda, naproti in mu brado poljubi rekoč: „Kako srečen sim jez, da si prišel, božji blagoslov sabo prineseš. Mir bodi s laboj!" Potem ga pelje v svoj šotor, mu da noge umiti, njegove konje osna/iti, s plahto ogerniti in jim položili. Prinese mu naj boljega, karkoli ima, na mizo, mu sam streže in se k njemu pri ravno tisti mizi usesti, se mu zdi nespodobno. Naslednje mu da kave in tobaka ter mu postelj pripravi. Ce je pa kak poglavar, emir ali šejk v šolorišču, on gosté sprejema in jih vodi v nalašč za popolne pripravljen šotor, mučil imenovan. Kadar dalje gredo, jih preskerbé z živežem in z druzimi na poti potrebnimi rečmi in z besedami: „Aia (Bog) poverili!" je vse plačano. Ako gost zamore gospodarju kak nožek, kresiven kamen ali kake lote strelnega praha in gospodinji, po arabsko la la imenovani, škarje in kako veliko šivanko podarili, se oba jako srečna štejela. — Graje vredna pa je pri Arabljanih navadna kervna osvela (maščevanje). Arabljanu kaj hitro kri zavre; le reci mu: „Tvoje pokrivalo je omaza-no;" ali: „lurban imaš narobe pokril," bo že mislil, da se mora kerva-vo maščevati. Še izpljuniti se ne sine pričo njega , da bi njegove jeze ne obudil. Kervna osveta se preseluje od očeta na sinove in vnuke, dokler morivca ali enega iz njegovega rodu ne umore. Beduini so v majhne rodove razdeljeni, kterim šerifi ali šejki zapovedujejo. Dostikrat se jih tudi več sotorišč pod enim emirom ali knezom zedini, zlasti kadar se imajo z druzimi rodovi vojskovali. Toda ti knezi imajo malo oblasti; dosti manj kot hišni očetje in gospodarji v svojih šolorih, ki so vsi svoji družini sodniki in kralji. V vsacent šotoru le po ena družina prebiva. Dosti emirov še tako priprosto živi, kot Abraham svoje dni; marsikteri sam konja berzda in sedlja, sam jagnje iz cede odbere in zakolje; kneginja z lastnima rokama kruh mesi in peče, in plemenite gospodične ovce pasejo, jih pri vodnjakih napajajo in vodo v verčeh na glavi v šotore nosijo. Neki popotnik, ki je Arabljane v obljubljeni deželi vidil, takole pripoveduje: »Ce v svetem pismu bereš, kako Izakov snubač Rebeko pervikrat pri vodnjaku vidi, enako prigodbo tukaj vsaki večer lahko vidiš. Velbljudi pred mestom okoli vodnjakov ležeči, ženske, ki z verči na ramah iz mesta pridejo, možakom piti dajejo in se ž njimi pogovarjajo, sreberne zapestnice, ki jih nosijo, posode, kakoršne so bile nekdaj, podoba verčev in svelilnic, biličasla pastirska palica, frača, s ktero si otroci igrajo in s ktero je - mi — David Goliata ubil, kapnice po polji, kamor .«o bili Jožefa bratje vergli, zijavke in votline, v ktere so se preganjani skrivali in sedaj pastirji pred slabim vremenom beže — vse to se pri svetu tako najde, kakor je bilo pred 4000 leti " - Žito meljejo na ročnih mlinih, ki jih sužnji verte- Beduini in sploh vsi Arabljani so jako resnobni. Smeh, ples in pelje so pri njih nespodobne reči. Edina igra, ki jo igrajo, je tako imenovana kraljeva igra ali šah. Zvečer si radi pripovedke in pravljice pripovedujejo; kdor zna posebno lepo pripovedovali, časi tudi lep dar dobi, in marsikteri družini je zmišljena glava umnega pripovedovavca slavo in bogaslvo pridobila. — Pozdravljajo se slovesno. Znanci si poljubijo glavo, ramo in roko; podložni imenitnim pa koleni, nogi in oblačila in hišnemu gospodarju žena in otroci brado, ktero imajo Arabljani v veliki časti. Ako kdo brado moža zasramuje, ga gotovo naj huje razkači. Navadno pozdravljanje pri srečanji je še dandanašnji slara beseda: „mir bodi s taboj— pri kleri se desna roka na persi položi. — Z m e s. Kelja JezibuKiiRiish» o norem let«. (Dalje.) je ledaj laka, da je z govorom drugih Slovanov vred tudi vir slovenščine — slaroslovenščina — zoper nas, gre očitno na dan, da se je, kakor sem že rekel, naše mišljenje, kdr se tiče rabe glagolov dover-šivnih v nepogojnem naklonu sedanj, časa kasneje izverglo, — da ni slovansko. Pa ludi iz posebne lastnosti glagola slovanskega se lahko prepričaš, da je naša raba kriva. Nepogojni naklon sedanj, časa na vprašanje, kaj dela-m,-š,-a V ali kaj se dela? kaj se godi? nam pravi namreč, da se djanje ravno zdaj če tudi le en hip časa) godi ali verši; glagol do ver si vni nam kaže djanje doveršeno, glagol nedoveršivni djanje ne do ver še no t. j. djanje, ki se ravno godi ali verši; tedaj se smejo v slovanskem in loraj tudi v slovenske m jeziku v nepogojnem naklonn sedanjega časa samo nedoveršivni glagoli rabiti. Dokazavši, da je naša raba nedoverš. glagolov v imenovanih in enakih primerlejih kriva,—ptuja, želim o nbvem lelu J 8 53, da bi jo vsi pisatelji slovenski popustili, kakor so že več drugih napak ti. pr. nekdanjo neslovansko rabo člena (določnega in nedoločnega), dasiravno se je ta napaka med ljudstvom veliko bolj vkorenila, kot ta, od klere tukaj posebno govorim, klera se bolj po tiskopisih kol med ljudstvom nahaja. Zatrošeni plevel izmed ljudstva ne bo se ve da tako naglo zginul, kakor ni zginul še dan današnji člen, kterega so pisatelji že davno popustili; ali naj zgine vsaj iz spisov! Kakor izpuščanje člena v spisih priproslega Slovenca, ki govore člen še rabi, cisto nič ne moli, tako ga ne bo—verjemite ini —(udiraba glagolov nedoveršivnih v malo navedenih in enakih primerlejih, v kterih je glagolov doveršivnih vajen, kar nič ne motila. Ne bo ga motilo, terdim celo, da se mu bo prec pametnejše zdelo, če mu boš v pisarniei prisegajočemu napovedaval: „prisegam" itd. namesto: »prisežem« in v cerkvi: »odpovedujem se« itd. namesto »odpovem se« itd. Porečeš: Kaj pravijo pa naše slovnice zastran tega? ali ni tega nobena razjasnila? Slavni naš Kopitar je v svoji zares „modroznanski" slovnici na str. 309 lastnosti in rabo glagola slovenskega pervi izverstno razložil, ali ravno tega ni tako razločno povedal, kakor bi bilo želeli. Vse druge mlajše slovnice so njegova vodila z drugimi besedami ponavljale. Po njegovem vodilu pa, „da se sme na vprašanje kaj delaš? le z nedover-šivnimi glagoli odgovarjati, sodim, da je bil morebiti ludi on že.on-daj te misli, ktero tukaj razkazujem; zakaj njegove besede na str. 309:" wenn Trüber (Luk. XIIII. 2— 4) erzählt: „Inu Jezus odgouori inu praui htim vučenikom pisma inu hlim FariZeioin, rekoč: Aku se spodobi ob tei soboti ozdraulati? Oni pag o mol če. Inu on nega prime inu ga ozdraui inu ga proč pošle,"-so sind odgovori, omolče, ozdravi, pošlje eben so viele Präsentia von verbis perfectivis, und den Krainer muss es befremden, wenn er hört, dass z. B. stre lim, skočim, vzdignem, pokažem u. a. bei den Böhmen, Russen und andern Mit-slaven eben so viele Fulura sind; — bei uns sind das lauter Präsentia (freilich perf. Bedeutung, da es Präsentia von dieser Art Verbis sind) und bedeuten: ich schliesse, springe, habe u.s. w. (einmal) und machen ihr eigentliches Futurum mit bödem (bom) wie die verba imprf." — te besede Kopitarjeve — pravim — se tičejo le rabe „časa sedanjega« (po-vestnega, praes historicum) namesto „preteklega;" zakaj razun določnega naklona na vpr. kaj delaš? itd. rabijo tudi Rusi, Čehi, Poljaki in ogr. Slovenci doveršivne glagole v sedanj, času, kakor mi, namreč: y nedoločnem, pogojnem in velivnem naklonu; glagoli dover-šivni jim zaznamujejo prihodnji čas, samo v določnem naklonu sedanj. časa, in to, ako je djanje enkratno, ali če si mislijo, da bode doveršcno; — če se djanje ponavlja, ali če ne bo doveršeno, skratka: za zaznamek prihodnjega časa glagolov nedoveršivnih jim pa služi kakor nam, pomožni glagol „biti" (budu, bede izr: benden, bodem.) Enojni obliki prihodnjega časa (futurum simplex) drugih Slovanov in staroslovenščine se ne bo vendar po moji misli Slovenec toliko čudil, pomislivši, da tudi nam oblika ali podoba sedanj, časa doverš. glagolov: po j dem, po rečem, po v le če m in več drugih s „po" sostavljenih v določnem naklonu prihodnji čas zaznamuje. Tudi v sledečih stavkih sloji sedanji čas namesto,, prihodnjega: Ako brat pride (ako bo brat prišel), daj mu le reči. Če hočeš, mu pa povem. (To se še ne godi in se še ni zgodilo, tedaj je prihodnje). — Kiizmič (ogr. Slovenec), ki je novi zakon po gerškem poslovenil, piše Jan. XV. 26. Gda pa pride obveselitel, steroga (kterega) vam jaz pošlem, . . . . on bode sve-dočo" .... Jan. Vili. JO. in 11. Nišče le je nej (te ni) os od o? — Nijazlene osodimnec ego le condemnabo(l); — Jan. XXl. 6: „Vrzite na desno slran ladje (le) vlak, i najdete (rib). Iz teh izgledov se vidi, da so ogr. Slovenci staro enojno (nesoslavljeno) obliko prihodnjega časa glagolov doveršivnih popolnoma ohranili. Kteri Slovenec pa ne ume zgornjih stavkov? — Svetujem toraj gredoč pisateljem slovenskim, da bi se „nesostavljenega prihodnjega časa" zavoljo kratkote in lepote bolj posluževali, vsaj ledaj, kedar se ni dvoumja bati, posebno ako je v stavku ktera beseda, ki sama po sebi prihodnji čas naznanuje, kakor: jutri, pojutrišnjem, drugi teden itd. n. pr. jutri zgodaj vstane m, se obleče in, vzdignem hlapce in nasekam i njimi dervza ves teden, To se vje- ma s slovanščino in z drugimi jeziki. Ne zameri, dragi bravec, da sem govore od prihodnjega časa nekoliko v stran krenul; potrebno se mi je zdelo za sledeče razkazovanje. (Konec sledi.) Slovstvo in nnietiiost. * J ugosl a v en s k o: Pri g. Pateruolitu v Gorici se tiskajo: Pridige in drugi slovenski spisi" ki jih je po svoji smerti zapustil Jožef Stibiel, Ločniški dekan, kterim je prislavljen kratek životopis rajnkega. Tri pole so že gotove. — Naš slov. pisatelj J. Drobnič je ravno prestavo »Ko me lia Nepota" v ilirskem jeziku dogotovil. Da bi le kmalo beji dan vglcdala. * C es k o: G. Lud. Stur je izročil českej matici preimenitno delo o narodnih pesinah in običajih slovenskega ljudstva na Ogerskem.— V zalogi K. Andréa v Praze je izšla obširna knjiga pod naslovom: IJ-mfni h o s p o d â r s k é ve všech odvètvich orby a chovâni d o-bytka,« od g. Ferd. Stainma. — Od slavnega narodnega pesnika Ja-romira Erbena so ravno donatisnjene »K y tiče z povesti narodni ch." Ceski lisli to delo močno hvalijo. — Pri J. Pospišilu je izšel pervi zvezek spisa: „Amerika o času o d k r y t i a ž na nejnovejši dobu." Različne drobtlnee. * Soha (statua) češkega pesnika Sim. Lomnicki-ga, od Jul. Melcer-ja v Rimu dogotovljena, je srečno v Prago dospela. * Kako uro od Berne na cesti proti Olomucu so našli veliko sta-roslovansko gomilo z mnogimi starinami. * Po naj višjem ukazu se letos slovenščina tudi v tukajšnern reja-lišču mladih vojakov razlaga. Vsi mladenči se morajo slovenskega jezika učiti. Razlaga ga sam vodja rejalisča g. lajtn. Bratuš. — Po ter. a-kem nimamo v Celovcu več javne šole, kjer bi se naš mili jezik ne učil. Siiiesniee. »Mamika!« reče Jurček svoji maleri — „jaz siin bil dans v mlinu, in sim vidil tam osla, grozno velikega osla, večega kakor je naš stri-ček. — »Ali, glejte nu, mamika!« — mu njegova sestrica, malo starejši od njega, hitro besedo preseče — „kako naš Jurček zopet laže! kje zamore biti na svetu veči osel, kakor je naš slriček!« — Dva sodniška služabnika sta imela vjeli in v ječo spraviti nekega dolžnika. Ta jih je pa od daleč že vidil, je zaklenul pred njima vrata, in jih je iz okna doli psoval. Oba psovana napišeta tadaj tožno pismo takole: „Gospod N., ko sva se njegovi hiši bližala, je naju psoval, da »sva osla, hudobneža, potepuha, neumneža in vola, in da je vse to res, „polerdiva s svojim vlastnoročnim podpisom." Poprava V spisu „želja jeiiko7.il.» v 4. listu stoji v I. versti (Češki oznauuje namesto: „ozuamuje;» — v 2'. v. pag. 3l so izostale za besedo „samo" besede: zgoraj navedene glagole, in v »6. v. stoji „z glavnim namesto" : «z glasnim," Natisnil- Ferd. 11. Klein in ajr v Celovcu. 'Hr- SLOVENSKA BCELA. vs.*^ Odgovorni vrednik: A nt. Jnnr/,ir. St. 7. V čelvertek 17. februarja 1853. IV. leto. V i j o 1 č i c a. Pod lipo košato Tu sapca pihlja; Tu hočem se vsesti, Ce velerc odnesli, Otožnost serca. Zamišljen drevenim V travičico ta. Vijoleica bleda Prijazno mi gleda V očesa kalna. Vijolčica meni Tako govori: „Zakaj bolečine Ti serčice gine'/ Kaj v persih le skli?« Tak praša in milši V ob icje mi zre. Tolažbo mi lije U persa,—obsije Mi radost sei*ce. — T o m. Le m pel j. F « d o r in Olga. (Dalje.) Pri poslednjih besedah stopi stari zesti Vazil v sobo in povzame s tre-pečim glasom: Ljuba Olga! Knez ga sili, se od tebe ločiti, on ti ga iiz naročja^ terga, on je tisti brezdušne/,, ki se prederzne, voljo vaju rajnega očeta tako brezvestno zanemarati! O jes ga dobro poznam! Silna je njegova hudobna volja in njegova moč se dalječ razprostira — tude nad njim je eden močnejši in mogočnejši in le temu vse zaupajmo. On stori zvijačo hudobnežev v sramoto in moč hudodeluikov v nični prah pobije. Ne bojta se toraj, vboga, zapuščena siroteja! Gospod naš Bog je mogočen Bog in močna podpora revnih sirot. On vaju ¡ne zapusti, in če bi vsi svetovi vaju serca ločili, On vaju bo zopet ze-idinil! — Res je, da potrebujeta tolažbe, tode Bog vaju bo tolažil." Besede častitega starčika presunejo globoko serce ubozega Fedora. :>)Nak!« zdihne ^s pojemljivim glasom, Olgo objemaje, — »nak, draga imoja! ne zapuščam te prostovoljno! Knez mi je dal zbrali med tvojo ismertjo in mojo revšino, in potem lahko veš, kaj da siin z volil, kaj da «sirn zbrati mogel. O Olga! nikoli, nikdar bi se prostovoljen od tebe lo-»čil ne bil!« — In Olga vprašuje, sliši in zve vse, čisto vse. Milo se zjoka, vender sse v solzah nasmehlja, zakaj neizrečena ljubezen milega brala ji je slad-usa, hladivna tolažba v neizrečeni britkosti. — so — »In misliš, Fedor! da se bom zdaj, ko vse vem, od tebe ločila?" vpraša Olga. .-Nak, moj brat, skupej bova živela, skupej terpela, skur pej umerla , če se naju Bog ne usmili. Nikdar me ne smeš zapustiti, Fedor, nikdar se ločili od mene!" »On mora«, reče Vazil. »Ne obležuj mu še bolj serca, Olga! Da; on se mora ločili! To je skušnja, ki vama jo Bog pošlje, in akoravno je ojslra, jo bola vender prenesla in premagala, ako le zaupljivo v Njega pogledujeta_,, ki povsot in vedno svojo mogočno roko nad vama v varstvo razproslerlo ima. Cas povračila bo gotovo prišel, in je morebiti bližej, kakor sami mislimo. Naklepi hudobnežev so na pesku zidani, in en sam dihlej nar majnše sapice jih je vstani potreti. Vidva sta zdaj v knezovi oblasli, zalorej se mu morala vdali, da se vama ¡>e kej hujšega ne naključi, kakor to, kar z vama nantenva. Ločita se torej, pa ločita se s sercem polnim nepremakljivega upanja, polnim ljubezni, ki vse prenese, vse premaga v pogledu proti tistemu, ki je zgolj večna ljubezen!« Olga tiho joka-in brata prisereno objame, tako priserčno in terdo, kot bi se ne hotla nikdar od njega ločili. Fedor jo mirno tolaži, oblju-bivši da bo vedno nanjo mislil in ji prav pogostoma dopisoval, kadar koli bo priložnosti imel. In Olgi igrajo solzice v očeh vedno milejši, v voljo Gospodovo se vda in upa, kot Fedor, srečne prihodnosti. Stari Vazil stoji objokan zraven nbozih sirot, ki še tako mlada, tako slaba, preganjana od ostudne lakomnosti in poželjivosli, nimata nobene pomoči, kakor samo zaupanje v Boga; in svoje roke povzdigovaje moli takole: „Gospod! bodi jima hramba in pomoč, pokrepčaj jima tužne serca, in izpelji vse po svoji neskončni modrosti!« — Tako sedita še vedno revna siroleja objeinaje se še poslednji trenutek, ki jima je še določen v zagotovanji neločljive ljubezni, ki jima je še edina pomoč britko ločenje prenašati; ko knez Ivanov in njegov tajnik, zviti, hudolmi Petrovič v soho stopita. »Si že napravljen ?« vpraša knez Fedora. „Sim!" odgovori Fedor s terdnim glasom, ako ravno ga bledica po vsem obličji spreleti, ko namreč tisti trenutek pride, ki ga ima v temno prihodnost pahniti, in njegovo sestro brez vsega varstva v roke divjega kneza prepustiti. »No, tedaj beri te le verstice, ki sini jih do svojega prijatla Pe-stuševa v Moskvo pisal" govori knez na dalje, ter poda Fedoru odperto pismice. »Prepričaj se iz tega, kako dobro da s teboj mislim, in skušaj, da boš mojo skerb z jakim obnašanjem obilno poplačal.« Fedor vzame pismo in bere sledeče, kratke verstice: Moj dragi Pestušev! Tukej Vam pošljem svojega dobrega sestrinca, iz kterega mi imate verlega vojaka izroditi. Imejte ga, kakor bi bil moj lastni sin, zakaj mladeneč je jak in ima le mali nekazek, ki se gotovo lahko popraviti da. Ta pregrešek je nekoliko terme in svojeglavnosti. Ravnajte ž njim lepo in skusite mu moško terdnost navdihnili. Skusite, dragi Pestušev! iz jakega mladenča, jakega moža narediti!" — Knez Ivanov. Fedor komej svojim očem zaupa, ko te verste prebere. »Sim se mar mogel nad knezom motiti,« si misli, »kako sim mu mogel tako malo zaupali, in njegove namene tako krivo sodili ?" — Pa prihodnost me bo vsega nalanko prepričala "reče dalje sam pri sebi. »Le pazimo dobro!« Molcé da knezu list nazaj, kteri ga svojemu tajniku poda s poveljem, ga skupej spraviti in z njegovim znamnjein zapečatiti. Petrovič se zvijačno nasmehljá, vzame list, se nizko prikloni, in odide. V predsobi razterga pismo, in vzame drugo že narejeno in skup spravljeno iz žepa, v kterem so bile sledeče besede pisane: Dragi moj Pestušev! Tukaj Vam pošljem mladega, grizljivega psa, ki je edina zavira med menoj in veliko dedšino, klere dober delček imá tudi Vaš biti, ako poskerbite , da bo termoglaven poglavec v Sibirijo odpeljan , od koder se nam ne bo nič več pred njim bati treba. Ravnajte skerbno in zvito, kakor vedno, in če sreča hoče, se nam mora dobro iziti. Z Bogom! Knez Ivanov. To pismo vzame Petrovič, pride v sobo nazaj in ga Fedoru poda, kteremu tudi knez priporoči, da ga ima sam v roke nadpolkovnika Pe-sluševa zročiti. »In zdaj pa, ljuba otroka, poslovita se!" reče Ivanov. »Še pet minut sama pustim, in potem, Fedor, junaško naprej! V Moskvi te čakajo dobri pajdaši in zvesti, očetovski prijatelj torej vesel se oziraj v radostno prihodnost, kjer te cela versta prijetnih dni in častne sreče čaka!« On in tajnik gresta preč; Olga se ihtijoča Fedora oklene, kteri si zastonj prizadeva , svoje solze zatajevati, zdaj, ko se je res britki trenutek ločenja približal. »Z Bogom! ljubi brat! Z Bogom mila sestra! Bog te obvari!« to so zadnje besede, ki jih s trepečim glasom poljubovaje se zadnjikrat izgovoriti zamorela. „Ti pa zvesti Vazil!« reče Fedor, ti ne boš Olge nikoli zapustil. Ti ji obljubiš bili prijalel, brat in oče, kaj ne'i „Prisežem ti pri živem Bogu! Fedor! odgovori starček in položi svojo trepetajočo roko na g'avfi britko presunjenih olrok. »Bodita poto-lažena in ljubila se še dalje tako. Oko je, ki nad vama čnje, očetovsko oko, ki vse vidi—na dno černe duše hudobneža. In to oko gleda zdaj to brilko uro ločenja na vaju in vaju nikoli zapustilo ne bo. Bodita po-tolažena, pravim, kmalo se bola zopet srečna vidila." Viditi je bilo kot bi duh preroka iz starega, zvestega Vazila govoril. Kakor mehko hladno zdravilo so bile njegove besede za tužne, ranjene serca preganjanih sirot in jima oslajša grenko uro ločenja. Še en pogled, en objemlej, še en poslednji, poslednji: „Z Bogom!" in — Fedor odide. Lahke sani, s čverstimi konjiči naprežene, ga peljejo zmiraj dalje in dalje od mile sestrice, med tem ko Olga v rokah svojega očetovskega prijalla s potoki britkih solz britko žalost tugopolnega serca izjokuje. Sirote sta bila tedaj ločena in vsak trenutek ju vedno dalje in dalje loči. Nju serca so polne I ritkosti, 11 ju oči so solzá žalite in vender — popolnoma nista nesrečna. Ljubezen jima v terpljenji daje pogum. Sestra vé, da jo bral, bral vé, da ga sestra ljubi. Kakor sla tudi nesrečna, zapuščena, vé vender vsak vsaj za eno sercé na svetu, ki za-nj gori, in ta gotovost razvedruje kakor solnčni žar temno noč nju terpljenja, ktera je bila že tako zgodej nju mladega duha pokrila. V svoji vzajemni ljubezni najdeta tolažbo in veselje; zakaj ljubezen vse prenese, vse pre-terpi, in vse upa. '/ (Dalje sledi.) Odgovori na vprašanja «Irnžtva za Jnjcotslav. poveHtnlro. XI. (Dalje.) tiliao Ajella je neka vas, kise po Furlansko kliče Kravi (Crauglio); jaz bi djal, da se ta kraj prav za prav Kravje kliče od našega „krava", torej da so tudi tu še Slavjani nekdaj bivali. — Prav blizo Pahne je vas Joanniz (Joanic - Joanec = Ivanec). Druga je Tapogliano = Topol j a na, kraj s topoli obraščen. Te, in ako je še kej enakih imen, nas spominja na stare čase, ko so po vsih tih krajih še naši slovenski prededi stanovali, ki so lim krajem slovenske imena dali. Da so okoli Karmina (Corinons) Slovani živeli, spričuje tudi ime Kopriva, ki je na cesti, klera iz Karmina v Gorico pelje. Na Krasu je neka vas, ne daleč od Gradiške, ki se St. Martin kliče. Tam se, bi djal, vse hiše imenujejo V i cen t i ni, ker so vsi iz Vicence doma, in zatorej govoie še dan današnji nek b iz jaški jezik, t. j. nekako mešanco talianskega in slovenskega. Pripoveda se, da so bili v starih časih neki poliliški prestopniki iz Vicence tu sem preseljeni, in zatorej so jih deželani V i cen ti ne imenovali. Pa ker sini že tukej bizjaški jezik omenil, je treba da tudi kej povem od naših Bizjakov. Celi kos primorske dežele gor od De v in a do Gradiške, med Krasom in Sočo, se kliče „il Territorio" per eminenliam, to je, „il territorio v ene t o," ker je bil ta kos dežele do poslednih časov Be-nečanske republike vedno pod oblastjo Benečanov. Govore pa tudi ne po furlansko ali laško, ne prav po taliansko, ampak neko posebno taliansko podnarečje, ki ga bizjaškega imenujemo, in oni sami si pravijo B i-siacchi. Od kod to ime, ne vem. — Ravno tako so bili Cainpo-longo, Muscoli in neki drugi manji kraji benečanski, in zatorej se je bilo leta 1818 zgodilo, da so ljudje po vsih lih krajih, kakor tudi na otoku Grado bili goreče vneli za taliansko reč in Auslriancom nasproti, med tem ko so bili vsi drugi naši Furlani vneli za Austrio. Se nekej iz Tminskega. Kervavec se kliče dolina na Planjšici ali Banjšici, menda od ondi prelite kervi vojščakov. Na Vojskah je vas blizo nemškega Idria. Ta vas leži na dolgi in široki ravnini. Pripoveda se od ondašnjega hudega boja s Turki. — Vse imena po Tminskein so čisto slovenske, kar obilno priča, da pervi naselniki teh krajev so bili Sloveni. P. n. Tinin (Tolmein) od T minske reke, koja seje iz temnih peči po teinnein„ s m rekov ju cedila; Ljubina — ljubljena; Lom, kjer se hrib lomi; Ciapovan = Cepvan od imena C ep, tako se potok onde kliče; Panikva od poniknil ti, kakor ondašnji svet spričuje; Tribuša = trebušje, trebuh, ker je svet ondi trebuhu podoben; Ser p e niča — ser p, Soča se ondi v podobo serpa krivi. Ročina, kjer celi dan sonce pripeka, itd. — Ime Uče (\Voltschah) se lahko od uče ni kov spelja, ker so menda lukrj pervi kerščanski učeni ki stanovali, ki so sveto vero v teh krajih širili. — Od Gorice mesta, in njenih delov in teržišč, ki se imenujejo: Pristav (pristava), Braj-d a, V a k a n a, K v a r, P o d t u r n o m, SI r a ž i č, Studenec, Kasta-njevica, Travnik, gojzd Panovie, itd. ne bom nič govoril, ker same imena že dovolj govore. - 53 — Nemški Rovt na Tominskein. m arsikleri kraj, ki spada pod Gorico, je omenjenja vreden, in mogel bi Vam veliko pisali ne rečem od Ogleja, ki je bilo svoje dni pervo mesto za mogočnim Rimom, ampak tudi od mnogo drugih pomanjših krajev; toda vse to je že večidel popisano nekej v „Rubeis Monument a E c c I e s i te A q u i I e j e n s i s", nekej v »C a p p e 11 e 11 i le C h i e s e d'ltalia" pod odstavkom »Aquileja", nekej v drugih enakih delih. Ali od Nemškega Rovi a na Tominskein nisim jaz še nikjer nič bral, in morila bodo tudi drugi bravci ravno lako, kakor jaz, reči zatnogli; in vender je tudi la kraj nekoliko imeniten in vreden, da se posebno omeni. Zatorej se denem enmalo ta kraj popisati, kar sitn iz verodostojnih oseb in iz izvirnih listin in drugih spisov čezanj zvediti zamogel. Nemški Rovt (Deulsehruth = Deutschgereuth, Rulhae theutoni» c® v starih listinah tudi Nenibschernt) na izhodu Toinina , in na jugu Bohinskih dolin, od klerih ga visoke planine ločijo, ki Goriške predele proti Gorenskim mejijo, je na vsili straneh od previsokih gor obdan ali obkrožen, da se prav težko in skorej li z nevarnostjo do njega prili zaniore. Na severni in izhodni slrani se strašno visoke skalovite gore čez oblake vzdigujejo, ki ločijo Krajnsko in Goriško; na južni slrani so manjši, toda slerme nekej^s senoželmi nekej s liostanii obraščene gore, ki ločijo nemški Rovt od Seinbiške in od Cerkniške ali Cerklanske fare; na zapadu je druga visoka gora, ki Podmevsko faro proli Nemškemu Rovlu meji. Do bistre Bače, ki prav ukusne posterve redi, in se napo-. sled mizo svete Lucie na Mostu v ldrio izteka, in še nekej čez Bačo se je fara Nemškega Rovta izlegovala proti jugoizhodu, preden je Pod-berda sama (1848) v faro povikšana bila. — Razun Bače je tod, kakor sploh po Tominskih gorah, mnogo studeneov, potočičev in potokov, med katerimi pa samo Koritenco omenimo, ki kmalo za farnim krajem, ki se od tod ludi Koritenca zove, izvira, in se proti jugozapadu med strašno stermino tekoč pri Grahovi v Bačo izliva. Ker je pa na izlivu Korilence v Bačo druga vas, ki se tudi Koritenca imenuje, zato pravijo lej „Slovenska Koritenca", uni pa „Nemška Koritenca" ali pa drugači „Nemški Rovt." Tu v Nemški Koritenci ali v Nemškem Rov tu je tudi farna cerkev in sedež fajinoštra, ki ima ne daleč od ondod (menda pol ure hoda) na zapadu še eno vasico, ki se Grand imenuje, perva nase bina teh nemških rovlarjev. Do leta 1739 je vsakralni fajniošter tega kraja imel po dva kaplana, ki sla mu pomagala, zalo ker je moral razun teh ravno kar omenjenih dveh vasi preskerbovali še čez Iri ure od lam oddaljeno vas Podberdo na Bači, s Tertnikom vred, Bačo (tako se namreč tudi ena vasica kliče), Petrovoberdo in nekej sarnolnih In pa lain po gori Por z ni razlre-šenih hiš. (Vsi ti kraji so od leta 1739 sem, pod imenom Podberda dobili svojega lastnega duhovnika, odvisecega od Koritenskega fajmošlra; sadaj pa od 1848 je lukej nova fara, kakor je bilo že tu zgorej omenjeno.) — Tako je tudi S ter ž išče, eno dobro uro oil fare, bilo neposredno odvisno od fajinoštra; še le 1772 je dobilo tudi ono svojega lastnega kaplana, ki mora pre vid jat i Steržišče, Znoile, Kuk ali Kov k in Kal. O bloke pa z Hudojužno na Bači ima še le od leta 1806 svojega lastnega pastirja, ki je pa tako, kakor Steržiški kaplan, od Koritenskega fajmoštra odvisen. — Od kar je fara na več kaplanij razdeljena, je v Nemški Korit en ci fajmošter sam ostal brez poma-gajočih mu kaplanov. Toda opustimo sadaj zemljopisno in duhovsko opisovanje Nemškega Rovta, in poglejmo en malo, kar je mogoče, na zgodovino tega dovolj imenitnega kraja Potem, kar sim do sadaj starih listin viditi mogel, ki Nemški Rovt zadevajo, sodim jaz, da so Nemci, in scer Tirolci, v le kraje prišli h koncu 12. ali saj v začetku 13. stoletja. Neki kmet namreč v vasi Grand hrani star pergament, pismo izvirno svetega Bertranda, Oglejskega patriarha (ta patriarh je živel v 14 stoletju, stoloval je kot patriarh v Vidmi 1334 — 1350) pisano I. aprila 1346 v Vidmi, s katerim ponovi prebivavcom Koritence, Tertnika, Ster-žišča in Granda, in vsih listih rovt (tako razlagam jaz besede latinskega originala: „massarii nostri de Corilhnich, Trentinich, Gradi s c ha et Loco Rutharii1) vse liste pravice in povlastice, klere jim je bil že patriarh Beri o Id podelil (Bertoldus ali An de (h s, patr. A(|uil. 1218 — 1251), čigar povlastivno pismo pa jim je bilo pri enem požaru pogorelo ( . - . suplicarunt, ut cuin privilegium loca-tionis factae suis progeniloribus per bona; menioriic Bertoldum Patriarham Aquilegensem praedecessorem nostruiu de niansis Aquilegensis Ecclesi« silis in eisdem villis, dud um fuerit igne crematuin, dignaremur eis Ioca-lionem hujusmodi innovare.«) Ust m en o sporočilo polerduje lo mojo sodbo čez pervi postanek Nemškega Rovta. Kakor mi namreč zagotovljajo osebe, kterim gre v lej zadevi vsa vera, ker tamkej v tistih krajih žive, in torej gotovo vedo, kaj ljudstvo samo od sebe in od svojih starih časov pripoveda, in So ne le samo resnicoljubni, ampak tudi dovolj izobraženi, da vedo prazne pravlice od zgodovinsko — pomembnih sporočil ločiti: ljudje pravijo, »da je že čez 700 let, kar so njih prededje v le kraj prišli iz Tirolskega, in scer iz Inske doline (Imithal). Oni so bili v vojski nekega rimsko-nemškega cesarja (imena ne vedo povedali), in so naj več k zmagi čez hudega sovražnika pripomogli. Ker so se ti Tirolci iako možko v bitvi obnašali, jim je cesar dovolil, da si smejo izvolili, kjer koli se jim ljubi prebivati, da smejo zemljo obdelovati, kolikor jim je je Ireba, brez da bi morali zanjo kadaj kej davkov plačevati. Oni so se torej vzdig-nuli proti svojemu domu, pridejo v te gore, ki jim močno dopadejo, in eni izmed njih sklenejo tukej ostati in se tu naselili." — »Začetek le naselbine - tako mi neki blag gospod čez to piše — je bil storjen s 70, ali kakor drugi pravijo, s 76 osebami, ki so se naselili v vaseh (kakor se sadaj imenujejo) Grand, Deutschruth ali Nemški Rovt, Steržišče, Zarz ali Source, Deutschruth na Bohinskein (dva kraja namreč se kličeta tako, eden na Goriškem, drugi pa na Bohinskem pod Bistriško faro) ild. Sedem vasi je po tem iz teh naselbin postalo, kjer so v preslarih gojzdih nekej drevja posekali in stanovati začeli itd.« Naj bo pa že res ali ne vse to, kar Nemški Rovtarji od pervega začetka svojega naseljenja v teh gorah pravijo, to je vender gotovo, da so Nemci, in scer Tirolci. Od lod pride, da so jih njihovi bližnji sosedje, sami čisti Slovenci, od nekdaj zmirom li nemške rovtarje, kakor se tudi sami kličejo, imenovali, in jih še dan današni tako imenujejo. Oni govorijo tudi še vedno nemško, toda močno pokvarjeno, in s Slovenskim zlo pomešano, kakor je naravno, ker so okrog in okrog s samimi Slovenci obdani. Glejte, kaj mi od njih jezika zgorej pohvaljeni duhovnik piše: „Svoj nemški jezik zvesto hranijo, akoravno je vedno ubožniši v izrekih, ker se vedno bolj pozgublja in s Slovenskim zamenja; tako pravijo n. pr. Ig berde schoun (beri žoun) wek, ban mir die Schila (beri ž i I a) k o u m t; h o u t'r gemoucht die routenga? to je: ich werde schon aufschreien (wek-vekati), wenn mir die Nolli (schila = sila) kommt; hast du die Rechnung gemacht? — Glasu m nimajo ne v nemškem, ne v slovenskem, ampak li i, n. pr. schoun izgovarjajo žoun, schila pa žila itd. — Kadar govore slovensko, imajo samo š, i, c, nikoli pa s, z, e n. pr. Sveto, Sveto, Sveto .. . caštito v š a k i caš buodi; ali: lih vsaki'n krajcar kruha šmo šnedli itd." — Slovenskega so se nemški rovtarji pa navadili nekej že zavoljo tega, ker morajo vedno se pečati s Slovenci, ki so od vsili strani njih sosedje; posebno pa zavoljo lega, ker je ves kerš-čanski nauk za otroke in za odraščene, vse pridige in molitve v cerkvi po slovensko. Le med sabo oni svoje nemško narečje govore, in je še čudo, da so ga mogli do sadaj še tako ohraniti, potem ko so že toliko stoletij oddaljeni, bi djal odtergani od svoje prave domovine, v tako nemilih okolnostih glede na svoj materinski jezik. Posebni značaj tega njih jezika, ki ga govore — tako nasieduje zgorej omenjeni dopisovatelj moj — je pa ta, da nemško govoreč za vse li možko zaime er rabijo, n. pr. Schau'r, schau'r, be'r trienkt! (beri: žaur, žaur, ber trienkt!) tako je enkrat pasterica drugi ženi rekla, ko ji je pokazati hotla, kako željno žejna krava pije. Ravno tako izgovarjajo oni ou namesti a ali o, n. pr. koumt'r ouch nouch Toulmain moorg^nf namesto: kommst du auch nach Tolmein morgen? — Zmanjšavne kon-covke lein oni nimajo; namesti nje rabijo vedno le, n pr. besede, kakor Söhnlein, Mägdelein, Thereschen, Hanschen, Mariechen u. s. w. izgovarjajo oni: Söhnele, Mägdele, Theresele, Hänsele, Mizele itd. Sicer imajo tudi svoje posebne besede za živali, kakor n. pr. Kesele namesti Kitzchen, Mekele namesti Lamm ali Lämmer, Zazeln namesti Kalb, Sprin-gele namesti Hase itd.« (Konec sledi.) Slovstvo in umetnost. Drobtince za novo leto 1 853. Na svetlo dal Jožef Rozman. Leži pred nami že 8. tečaj milih Drobtinc, ki so blizo naj dalej po slovenskem svetu razširjene. Bogate zaklade lepih navkov nam podajajo tudi letaš v svojih predalih. Celo jim kinča sprelepa podoba sv. Metoda in Cirila, kterih zasluge za kerščansko vero med Slavjani nam milostljivi kne-zoškof Lavantinski v „keršanskej besedi o bravtovšini sv. Cirila in Me-tuda« prav mično popisujejo. V pervem razdelku „pastirsko ogledalo« (str. 1 — 104) imenovanem beremo prav lepe pridige izdelane in osnovane. „Ogledalo blaženih mož« (107 — 148) je posebno izverstno opravljeno in obsega med drugim mične živlenjopise Leopolda Volk in er j a, Franca Hladnika in Marka Hanžiča. — V 3. razdelku (151 — 186) nahajamo zmed mnogo družili lepih reči tudi „križarske ali svete vojske« precej obširno popisane. — 4. razdelk (191 — 206) zapopada več mičnih prilik in basen. . Peti predal (210 — 265) brani tudi mnogo kaj zanimivih in koristnih reči, posebno »navod, kako bi se perv-nici v nedelskih šolah pisati in citati ob ednem ali pisaje se citati učili,« polem »kratko dogodivščino slavianskega sveta« »Amerika najdena" in „sveto detinstvo Jezusovo." Tudi »slovenska gerlica" (269 — 282) se je dosti prijetno oglasila. Sostavki letašnjih Droblino so večidel od milostljivega knezoskofa Lavantinskega in čast. g. Rozmana. Že ime teh izverstnih slov. pisateljev je nam porok o izverstnosti tih novih, teško pričakovanih bukev. Natisnjene so z novimi prav vkusnimi pismeni. Veljajo mehko vezane le 48 kr. sr. Češko: Ravno je izšel 2. zvezek mesečnega časopisa „Živa. Kakor pervi zvezek obsega tudi ta mnogo prekrasnih soslavkov in soer: »O kamennein a hnedein uhli, zvlašte v Čechach;" od J. Krejciga; „Vrabec«; »O snehu a ledu," »O semenech rostlin« spisal Em. Purkyne; „O povetrnosli« od Dr. J. Kuneša; životopis „Karla Boriboja Prešla"« „Jedovata zbran pavouku"; „Malachit v červenem piskovci u Chrasti"; „Zajec« in Navešije o prirodo -vedeckych knihach " Se enkrat opomnimo Slovence, ki so češkega narečja zmožni, tega prekoristnega časopisa, ki po pošti prejeman na leto le 3 gld. 24 kr. sr. velja. — Ceska matica bo neki izdala »primerjajočo vseslovansko slovnico" od Lad. Ce-lakovski-ga.—Pri Pospišilu v Pragi je izšel „Diva delni och otn i k" (igra-lišni dobrovoljec), t. j. pel veselih iger za manjša igrališča.— Tydženske novine naznanujejo, da je župnik Stempel doljnolužičko prestavo Phai-drovih basen tiskali dal. Ravno la spisatelj je tudi sostavil veči pesmolvor pod naslovom: »Pytanje za starim mjasecom, abo lužyckih Serbov pot loče nje. — Izverstni prestavlja vec B. Peška je doversil prestaro vsih Mickievičevih balad in romanc. — V kratkem bo v češke« jeziku izdan glasoviti roman »Tarantas« grofa Solohuba. Modri odgovori. — Antisten prašan, zakaj da bogati redkeje hodijo k modrim, kakor modri k bogatim, je odgovoril: »Zalo ker učeni vedo, česar jim manjka, bogati pa ne." . .... — Ravno laj je pri drugi priložnosti rekel: „Ce bi prisiljen bil volili, krokar ali zavidnik bili, bi rajši krokar bil; zakaj ti samo merli-če razmesarjajo, zavidniki pa žive. — Reven pesmarček je Teokritu svoje pesmi prebiral. Ko konca, praša Teokrita, ktere da so mu naj bolj dopadle? — »Ktere nisi bral« je bil odgovor. Smešnlee. Gizdelin pride v štacuno blaga kupovat. Ker se mu vse predrago zdi, poprosi, da naj mu zavolj prijatelstva boljši kup dajo. »Aha! pravi štacunar, ravno prijatli dajo kej skupiti, sovražniki tako ne pridejo!" Krnet z oslom gre ravno mem šole, ko šolarji iz šole gredo. Osel, jih zagledali, začne na vso moč rigati. Šolarji pa nejevoljni čez tako grozen krik, priletijo h kmetu ter ga oštejejo, zakaj da ima tako nevljudnega osla, da se tako dere. »Ne zamerite, pravi na to kmet, osel le veselja riga, ker je toliko tovaršev in prijatlov dobil." Poprava. Na sir. 47, 10. v. od zgorej naj se bere: schie.sse — licb* mesto : schliesse — habe. Natisnit- Ferd. žl Klein in ajr v Celovcu. SLOVENSKI BULA. ^VP Odgovorni vrednik: Ant. Jttitezlc. St. H. V čelvertek 24. februarja 1853. IV. leto. F e d o p i n O I g a. (Dalje.) V. iVoč je in polnomesec sije v lesketajočem zvezdnem okrožji. Njegov žark obseva široke, žalostne planjave severo-izhodne Rusije in razsvetljuje strašno pot, ki v Sibirijo *) pelja. In pot je z snegom pokrita in oble-dena, in kakor dalječ sega oko, povsod, povsod se nič druzega ne vidi, kakor bela, merzla odeja zemlje, ki je semtertje s černim smerekovim germovjem preraščena. Vse je mertvo, pušobno, liho in merzlo, — strašno, grozovito merzlo. Le včasi hrusi semtertje kako drevo, ali se odčesne kaka veja pod težo silnega snega in semtertje se sliši ogrozno tuljenje, ki strašno med merzlimi vetrovi po daljavi buči. Volkovi so, ki jim glad in mraz take strašne glasove prisili. Druzega ni nič živega ruti na široki, neizmerno široki, straha — in grozopolni sneženi puščavi. Hura! liura! kaj derči tako nagloma sem od zahoda?! Biči pokajo, Ikonji razgetajo, lahke sani derče hitro kot veter po planjavi. Jezdici gredo spredej, ob straneh, jezdici zadej! Hitro jo dervijo naprej, tiho molče, Ibrez vsega glasu, kakor molčeča liha zimska noč. Hura! hura! Zopet bič poči! Še hilreji derči, konji sopihajo in dervijo kakor bi šlo za stavo, se z severjem v hitrosti meriti, in kozak **) ina sprednjem, nizkem sedeži sani biča še huji kakor blisk naprej dereče konje. Hura! hura! naprej! naprej! Zmiraj globokejše v severno, mrazo-sludno sneženo pušavo! Kaj je to? Mar vožnja na sprehod? Ali se gredo prijalli obiskat? Ali hitijo dolgo od domovine ločeni v roke svojih drazih nazaj, da jim želja po dolgo oddaljenih starših in bratih vožnjo tako pospeši? O Bog! mak, nič vsega lega ne! Jezdici so oboroženi s sulicami, sabljami in samokresi; tukcj slišiš orožje rožljati; nobenega žarka prijaznoličnosli lukej me vidiš, le temni obrazi vojakov sc vidijo. Hura! hura! naprej! naprej! In na saneh sedi bradat mož, oborožen kakor jezdici od nog do glave v kožuhu zavit. Zraven njega sedi mladeneč. — Oh! kako je bled! *) Sibirija ali Severija, neizmerna planjava, v severni Azii pod Ruskim vladarslvom, večidel s snegom in ledom pokrita, kamor se rusovski hudodelniki v prepoved pošiljajo, kjer se morajo s težkim delom večidel od lova živili, v grozovitem mrazu in vedni nevarnosti, od divjih zveri raztergani bili. **) Kozaki so ruski konjniki. kako gleda s^ terdiin očesom obupljivo in nezavedno t Je naprej! Žalost, britka, moreča žalost, neutolažljiva obupljivost in strašna brilkost se bere v njegovem zalem, pobitem obličji. Njegove blede ustnica trepelajo, solze, britke solze mu iz oči poigravajo in mesečni žark se v njih poles-ketava. Ne potečejo mu po bledem licu, zakaj grozovili mraz jih v led sterdi, in mladeneč ne vzdigne roke, da bi si to živo pričo svoje notranje britkosti obrisal. Zakaj glej, njegove roke so vklenjene in on ni vslaiii, jih do svojih gorečih oči prinesli. Ubogi nesrečni! ti si jetnik, in steza, po kleri jezdici tje dervijo in sani derče je pot v — »Sibirijo. — Hura! hura ! naprej! naprej! In zmirej dalje in zmirej hitrej dervi vožnja v puščavo. Kakor blisk ti gre naprej, tiho, molče v divjem begu. Naenkrat, pa nar sprednji jezdec obsjane in vzdigne roko. Sani se ustavijo in oboroženi spremljevavci sede pokojni na konjih. Iz germovja, komej sto korakov spredej, zahiumi ogrozno, mnogoglasno tuljenje. „Volkovi so v goščavi!« zavpije sprednji jezdec. V stran zavernimo, samokrese v roke! in naprej, kar morejo konji dirjali! Če se gerdobe za nami spuste, le dobro meriti, da vsak prav zadene! Naprej!« Kozak z bičem poči in—hura! derči voz naprej po sneženi puščavi prek hoste, iz ktere glasneji in strašnejši tuljenje verši. Zdaj skoči nekaj kakor temna senca iz germovja, za njo se jih še več prikaže, ki lohnijo urno kakor blisk po sneženi goljavi. Ena puška poči, tam zopet ena in dve gladovi merhi ležite pobiti na tleh, druge pa obstoje oplašene in še strašnejši tuljenje verši. „Naprej! kar morejo konji teči!« kliče zapovedva^ec malega tropiča. Bič in ostrog storita vse, kar je mogoče in hitrejši in hitrejši mali trop dalje dervi. Se se eden pa drugi zdaj pa zdaj oplašen nazaj v planjavo ozira, vender nevarnosti se ni več bali. Divje zveri so se smert-nega strela oplašene nazaj v goščavo zgubile. „Zahvali Boga, bratec!" reče bradati mož, ki zraven mladenča na vozu sedi. „Nevarnost je bila za petami in velika, in srečno smo ji ušli.« Mladeneč se ne gane V tla stermi in gleda še bolj zamišljen kot prej in se brilko nasmehlja. „Boljši bi mi bilo od volkov razterganemii biti, kakor da moram tako žalostno v nezmernih britkostih poeasu umirati !« reče ves pol.il. Pogled pomilovanja zašije v očeh bradatega Rusa prot svojemu mlademu in vender tako nesrečnemu spremljanou. »Ne smeš obupati, bratec!« reče prijazno, oblast presvitle carinje je mogočna in njena milost je velika. Počakajmo časa. S časoma tudi drevo cvete in sladki sad rodi.« Res je, če le ni posekano ali usušeno, odgovori britko mladeneč in vroča solza se mu zalesketa v očeh. Bradati mož ga vidi solziti in reče: „Bratec le ni sram'? kdor je možak, se ne sme kisali kot otroče.« »Saj ne pomilujern samega sebe" odgovori mladeneč. »O moja uboga, nesrečna, ljuba Olga!« »Kdo je Olga?" vpraša mož. »Moja sestra, moja nedo'žna sestra!« zdihuje mladeneč. „Jest zamo-rem svoje terpljenje že sam prenašati; ali ona! oh zakaj mora ona toliko terpeti, tako neizrečeno nesrečna biti! Nesramni, brezdušni Ivanov!« In mladeneč škriplje z zobmi in žuga s terdo pestjo svoje vklenjene roke. „Tiho, bratec!" mu uhi pošepla, in »a za roko poprime, ne zgovori tega imena tako glasno! Ivanov! Kaj ti je Ivanov storil? Jest ga.poznam! On tudi mene pozna! Tode govori tiho. Njegova moč seže daljec, celo še v tri puščavo." Mladeneč pogleda nezaupljivo starca in otresa molče z glavo. Ali bi ne znal uiorde biti kak ogleduh, ali izdajavec? Zase se sicer nič več ne boji. Saj ga ne more nič bolj žalostnega zadeli, kakor je pregnanstvo v Sibirijo. To je že samo hujši kakor smeri, to je toliko, kakor živemu pokopanemu bili. Pa Olga, njegova sestni! On molči in se z nejevoljo preč oberne. „Nič se ne boj! bratec! "mu šepla stari, ki je gotovo mladenčeve misli vganil bil.„ Pri meni si varen. In kaj bi ti le škodovali zamogel? Kar ti je prisojeno, je enkrat storjeno. Pa kadar v Pelrograd pridem, bi ti morde še kej pomagati znal, čuješ brate'? In jesl bi rad storil, zakaj smiliš se mi! Ali bi ne hotel mi svojega imena povedati?« »Svojega imena? Kaj je tebi mar za moje ime! Tvoj jetnik sim; Ift to ti je dosti!« „In vender, brale, bi rad zvedil tvoje iine. Tvoje obličje^ kakor je temno, me opomni necega druzega, ki je zmiraj prijazno bilo, tudi proti svojemu staremu, takrat še mlademu Petru Ivajloviču." Da da! ljubeznjiv, prijazen gospod so bili!" »Kdo ?" vpraša mladeneč. »Oh, ti ga ne poznaš, bratec!" odgovori stari. Tudi je že umeri. Tode dober, ljubeznjiv gospod so bili rajni Vladimir Cernikov!" »Kdo? zakliče nevtegoma bledi mladeneč. „Cernikov?« «Se ve da, knez Cernikov! Mogočen gospod, kakor sim rekel, pa ludi ljubeznjiv in milostljiv !« »O Bog, ta so bili moj oče!« reče mladeneč, (kterega smo zdaj za Fedora spoznali), in zdihne globoko. »Tvoj oče!« reče stari z začudenim, vender bolj tihim glasom, Ti bi bil po tem takem sin, pravi sin mogočnega, bogatega kneza, ki je ti-sučero služabnikov imel? Ti bi bil tedaj mali Fedor, prijazno, veselo detce, ki sim ga tolikokrat v svojem naročji pestoval? Bratec! je li mogoče? Ti, dedič sloveče kneževine in vender zdaj revniši, kot nar manjši suženj?!" »Da, revniši kot nar manjši suženj!« zdihuje Fedor in se britko nasmehlja. „Pa vender govori« reče stari, — povej mi vender, tode tiho, da um le ne slišijo, kako se je godilo, da semkej prideš na pot v Sibirijo in še tako mlad? Kaj si laccga pregrešil?" Fedor molči in gleda slermo starega. Kaj, si misli, če bi tudi ta bil hudobnež Ivanova ? Ali bi mu smel zaupati, potem ko je že tako britke skušnje prestal ? — Stari Kozak razumi dobro in mu bere njegovo misel. „Nič se mene ne boj!" reče tiho. »Zaupanje za zaupanje! Jes ti bom povedal, kdo da sim in kaj da sim vse doživel, in vidil boš, da imam vso pravico tebe pomilovali. Glej, bralec, pred dvanajstimi leti nisim bil še to, kar sim zdaj, sam svoj, prosi mož. Takrat sim bil ubog, zaničevan suženj kneza Ivanova v Pelrogradu. Nekega dne, bratec, še tako dobro' vem, kakor bi včeraj bito, me pokliče iu mi ukaže drago posodo prinesti, ki jo je hotel ravno tvojemu očetu, svojemu svaku pokazati. 8* - «o — Jes stopim naglo, njegovo povelje dopolniti, zakaj lahko veš, knez Ivanov je ojster, terd gospod in hoče, da bi bilo že prej storjeno, kakor kej veli. Tode moja takratna naglica je bila moja nesreča, ali nak ! veliko več moja sreča je bila, bratec! Posoda je bila velika in težka, tako da nisim mogel pred seboj lakko gledati, kam stopam, ko sim jo na rokah nesel. In zdaj, bralec moj! misli si moj strah, spodtaknem se nad knezovim psom, ki mi ravno med nogami smukne, in ležim na tleh, posoda pa zraven mene, tode na slo k ose «v zdrobljena.« »Sibajte ga nerodueža, da se slegne!" kriči knez obdivjan, in bratec! ko je tako rekel, je kri v meni obledenela in mislil sim sam pri sebi: „Bog ti pomagaj, Ivajlovič, danes si solnce v zadnjič vidil!1 Hlapčoni me zgrabijo in vlečejo proč, in jes besedice ne zinem, saj vem, da bi nič pomagalo ne bilo. In glej bratec! oh, Bog mu daj dobro tudi tam kjer je, v večnosti! zdaj slopi knez Cernikov k meni, berzno me po ramah z roko potaklja in reče mirno in prijazno, — ah mislil sim, da angelja slišim, — pustite ga, moj je!« reče on, in hlapčoni me puste; misli si, bratec, jes padem pred knezom na tla, jokam in objemam njegova kolena. In knez Ivanov reče prevzetno in zajedljivo: „Kaj počenjaš, svak! Jes ne potrebujem, da bi se ti v moje reči mešal. Pa knez Cernikov, čuješ dobro, bratec, knez Cernikov, tvoj oče stopi k prevzetnemu, hudobnemu možu in mu pošepta par besedi na uho. Ivanov pomiga in knez Cernikov reče meni: Vstani Ivajlovič in pojdi v mojo hišo, od danes naprej boš moj!« Veselja bi bil skorej glasno zaukal, pa si nisim upal zavoljo Ivanova, ki me je tako ostudno gledal, kakor bi me bolel z očmi prebosli. »Tukej ga ne boš imel!« reče tvojemu očetu, če bi mi imel pes še pred oči priti, naj se rajši precej tukej stegne!" »Prav tedaj! ga tudi ne boš več vidil« rečejo tvoj oče, potem se obernejo proti meni, rekoč: Pojdi Ivajlovič! Jes le osvobodim in skerbel bom za te. Pojdi in počakuj me v mojem poslopji.« In jest sini šel, bralec, ne šel, letel sini, skakal, plesal; bilo mi je, kakor bi mogel veselja obnoreli, zakaj bratec, si znaš mislili, — ,v smert obsojen in potem oprosten biti, — to je velik razloček. Knez Cernikov pridejo kmalo domu in mi rečejo: Par dni ostaneš še pri meni in znaš z mojim Fedoroin igrati, tode varuj se, da te Ivanov ne vidi, če pride.« »In jes sini igral s teboj, Fedor — bil si še tako majhen, komej štiri ali pet let star, pa ljubeznjiv, prijazen olročiček si bil in se smejal, imel si Ivajloviča priserčno rad. In osem dni potem stopijo knez Cernikov k meni in mi rečejo, da zamorein vojak bili, če mi je všeč, in če se pripravnega mislim, da hočejo že oni skerbeli, da kmalo na kako vikšo stopnjo pridem. In jes, Fedor — oh, mene zalijejo solze, — roko poljubim dobrolljivemu, milostljivemu gospodu, padem pred nje na kolena in jih zahvalim iz serca globočine- Svoje življenje bi bil zanje dal. In jest grem v Moskvo, sini vojak in čez nekaj let postanem stotnik, zakaj knez Cernikov me niso pozabili, in zdaj — o usmiljeni Bog! — zdaj moram malega Fedora, njegovega sina v Sibirijo odpeljali. O kaj je oso-da človeka v Gospodovih rokah! Pa li, moj bratec, ali se boš še bal staremu Ivajloviču zaupali"? Ni vstani misliti, da bi tebe izdal*? Ali bi ne delal potem s sinom svojega dobrotnika kot nar nehvaležniši sirovak. Bratec! jes sini tvoj; stari ivajlovič je tvoj z dušo in telesom! in stari Ivajlovič te hoče oprostili in sinu povernili, kar so mu oče dobrega storili, in Petrograd je še na svetu, in carinja je v Petrogradu, in kakor pot v Sibirijo pelje, ravno lako pelje tudi iz Sibirije nazaj, in stari Ivaj-lovič se pri živem Bogu zaroti, da hoče sina kneza Cernikova ali rešili, ali pa zadnjo kapljo kervi zanj preliti. Da, to hočem, sin mojega dobrotnika, to hočem, in zalo mi smeš zaupati!« Z vedno večini zavzetjem posluša Fedor prigodbo starega Kozaka in vedno jasnoličniše prihaja. »O Gospod! Gospod!« izdihne globoko. »Kako velika je tvoja milost, kako neskončna tvoja dobrota. Dobre dela rajnega očeta vstanejo in varujejo njih sina, mu prijatla naklonijo, takrat ko je od vsih zapuščen, le od Tebe ne!« »Bes je, bralec, reče Ivajlovič, Bog kaznuje grehe staršev še na otrocih; pa tudi njih dobre dela povračuje še njih zarodu. Da bralec, prijalla si našel, prijatla, ki ti je zvest do smerti in pripravljen vse za te prestati. Veseli se Fedor, in zahvali Gospodu, da ti je tacega očeta dal, čigar dobre dela še čez njih nierzli grob blagoslov rosijo. Zaliva? Gospoda, Fedor, in bodi vesel v njegovem zaupanji, kterega pomoč je nar bli/.ej ondi, kjer skoraj vsaka iskrica upanja zgine. Bodi pololažen, bralec, On, ki ti pošlje prijalla v potrebi, li bo tudi rešitelja v žalostnem pregnanstvu poslal!" »In Olga ?« vpraša Fedor. »Ali ni Olga tvoja sestra"? Ali ni Olga hči tvojega očeta i Ali ne more neskončni Bog tudi Olgi, kakor tebi tolažbe poslali?" reče stari Ivajlovič. „Ona je v božjih rokah, kakor li, in volja hudobneža je ničen prah pred duhom večnega Očeta!" Sladak pokoj se o tih besedah poverile v Fedorovo serce, sladko, veselo upanje ga navdihne in z serčno ljubeznijo in hvaležnostjo povzdigne svoj pogled prot nebu rekoč: „Gospod! kakor je Tvoja volja, vodi mene, spremljaj njo! Tvoja sv. volja naj se izide, kar li storiš, je prav slorjeno!> „Amen! reče Ivajlovič in rahlo poprime Fedorovo ledeno roko. Se so njegove roke vklenjene; pa on ni več žalosten, njegovo serce veselo bije in njegovo bistro oko gleda prijazniši po pušobni planjavi. V njegovih persili ozelene zopel solnčna pomlad in lepe cvetlice, ki notri /.a-cvetijo so Za up v Boga, Ljubezen, Upanje. Hura! hura! derči voz dalje in dalje v puščavo naprej. Biči pokajo, orožje rožlja, konjiči sopejo in Fedor se smehlja. Več ga ni strah Sibirije. Misli ua ljubo sestro in veselo prihodnost mil sladijo in delajo kratek čas. (Dalje sledi.) Z m e s. Keljn Je/.lkozimiiKka o iiotein letu. (Konec.) Kakor bomo pozneje vidili, ne ukljubuje moji misli tudi nobeden drug izgled Kopitarjev; Ali porečeš: Ce pravim: Bčela naznanja ali na z na nuje, br al le pozdravlja *) itd. kažejo glagoli dalje ali večkratno — po- *) Tako govorijo (o enkratnem djanju) v lem smislu vsi naši jugoslovanski bratje Horvatje, Slavonci, Dalmalinci, Serhi. Pis. n a v I j a n o djanje; če je pa djanje enkratno, komaj en hip terpeee, ali če si djanje doveršeno mislimo, moramo doverš. glagole staviti. Prijatel! ravno to je naša pomota, da si (pa le v nekterih primerlejih) vsem drugim Slovanom ukljub djanje doveršeno mislimo, dokler se (akoprav le en hip) godi. Ali se ne poslužujemo nadalje tudi mi glagolov nedoveršivnih ponavljanega djanja, dasi je djanje enkratno, govore: ravno zdaj klicar novo postavo oznanuje; ravno zdaj pismo podpisujem, kamen vzdigujem, poklekujem, (asse ich mich auf die Knie nieder, mache ich einen Fussfall) ? — Jeli da ? — Pa se ti čudno in napačno ne zdi"? — Zakaj ne? Zato ker si takega — pravega govorjenja navajen, ker nisi terdega Slovenca drugače govoriti slišal. — Ker pa grajana raba glagolov doveršivnih o tistih razmerah rabi v zadnjih izgledih, ktera se z govorom vseh drugih Slovanov soglaša, nasprotuje, gre tudi iz tega očitno na dan, da je naša raba v navedenih in t enakih primerlejih kriva. »Se enkrat velim: Ptuja, zatrošena je, jemlje slovenščini izvirno posebnost, jo neizrečeno pači. Milo gledajo sesire njene ptujo šego na narodni obleki, milo milo gledajo, kako se s tem nepristojnim lišpom čedalje bolj lišpa in od njih odločuje, ter si zavoljo tega celo nekaj do-mišljuje. — Pisatelji slovenski! Vam posebno polagam te besede na ser-ce. V vaših rokah je premila slovenščina Ne puščajte je več po stranskih nepristojnih šegah segati; nedomači kroj krojite sopet po domačem in ga popravljajte kolikor je mogoče vsaj pisaje. Le pomislite, kako je Trubar pisal, kako zdaj pišete Koliko ste že popravili! zakaj ne bi še tega? Nemogoče ni. Rad bi bil to reč še malo natanjčnejše in — »quia exempla Ira-hunt"—z veliko več izgledi iz vseh slovanskih jezikov razlagal; ali tesni prostor Bčelin me je prisilil, razjasnovanje prikrajšati, da se ne bode spis predolgo vlekel. Vendar mislim, da bodo toliko dosti, da se pazljivi bravec lahko preveri, al sem krivo ali pravo lerdil. Nazadnje naj samo še sostavim pravila, kterih v sedanjih slovnicah ni. L Glagole nedoiersivne moramo rabiti i) kakor že vemo, v določnem naklonu sedanjega časa na vprašanje: Kaj delaš? (pa tudi na vprašanje: Kaj delam? kaj dela? kaj delamo? itd. Kaj se godi?) Taka je posebno v brezpogojnem ali naravnost pripovedavajočem govoru. Izgledov je bilo dovolj navedenih. Naj sloji lukej še opomba, da pO tem takem glagoli nedoveršivni — celo ponavljanega djanja ne le ponavljano ampak (na vpr: kaj delaš? itd. namreč) tudi enkratno djanje kažejo. — «.) Vprašali smemo v določnem naklonu sedanjega časa, najsi je djanje enkratno, tudi samo z nedoveršivnim glagolom n. pr. (Jan. XVIII. 23). Če sein hudo govoril, skaži mi, če sem pa dobro, zakaj me biješ? (ne: zakaj me udariš, dasi je samo od enega udarca — od ene žlafernice" — govorjenje). Ravno tako ne bi „bilo prav rečeno: zakaj kamen vzdigneš, (namesto vzdiguješ. Čemu poklekneš (namesto poklekuješ)? To se ujema prav po pameti s pervim pravilom. Kakor se ne sme namreč z doveršivnim glagolom vprašati, tako tudi odgovarjati ne.. Kdor bi hotel v pervem izgledu enkratno djanje zaznamovati, bi moral v preteklem času vprašati, kar ne bi bilo napak, ker je djanje že popred minulo, namreč: Zakaj si me udaril? Dostikrat bi bilo našemu jeziku celo primernejše v preteklem času go- voriU namesto po nemškem v sedanjem, n. pr. Neven je prinesel (ne prinese!!) novico. Takih izgledov je v novem zakonu vseh slovanskih jezikov veliko veliko *), 3) glagoli: začenjati, začeti, počenjati, početi, nehovati, nehati, in sostavljeni zahtevajo samo ne-doveršivno obliko glagola v nedoločnem naklonu k sebi, n. pr: začenjam prepisovati, (ne: prepisati), začel sem oznanovati (ne: oznaniti), nehal bom poklekovati (ne: pokleknuti.) II, Glagolov (lovevšiviiili v določnem naklonu sedanjega časa se pa smemo posluževati, ako si djanje doveršeno mislimo, v p o gnojne m govoru, t. j, kedar je stavek od stavka zavisen, in sicer: t) namesto prihodnjega časa, ki se je v takih primerlejih v svoji stari nesostavljeni obliki ohranil, n. pr: »Kaj stavis, de ta kamen dvignem (n: da ga bom dvignul)? Kopitar.—Ako nam oznani (n: ako nam bo oznanil), bomo šli. Ako ne maraš, te dam (n. te bom dal) zapreti. *) Kedar pride (n. kedar bo prišel), mu bom povedal. — Ce se umi ješ, boš bel. (V zadnjih treh primerlejih bi rabil Latinec svoj fulur. exact.); — 8) v pogojnem govoru tudi namesto preteklega časa, n. pr: Ko se umije (ko se je umil — umivši se) hoče vselej berž kosila imeli. **) Kedar koli k meni pride, mi pripoveduje novice vsega sveta. — Namesto preteklega časa smemo tudi sedanjega rabiti pripovedovaje, in to z glagoli doveršivnimi in ncdover-šivnimi, ako si preleklp djanje tako rekoč pričujoče mislimo, — sedanji povestni čas, praes. historicum, -r- n. pr. v izgledu Kopitarjevem iz Trubarja. (Luk. XIV. 2 — 4): In J. odgovori in pravi itd. Oni pak omolče. In on njega prime in ga ozdravi itd. (n: je odgovoril, rekel, so omolčali [umolknulil, gaje prijel in ozdravil); 3) namesto naklona pogojivnega, n. pr. (Mat. XXIV. 4.) Gledajte, da vas kdo ne zapelje (n. da vas ne bi zapeljal.i Ruski: Beregites, cloby kto vas neprel'stil. — Ako je treba, prisežem (bi prisegel), da je to res. Ali vzdigneš n: ali bi vZdignul t. j. ali moreš vzdignu-ti) ti kamen? Ali mu daš (bi mu dal ti) svoj nož? Iz tega se lahko prepričaš (n: se bi lahko prepričal, — se moreš prepričati), da je res laka. Včasi si je treba stavek, od kterega je drugi zavisen, mislili n. pr: vselej ga pozdravim, (kedar ga srečam); 4) se smemo glag. doveršivnih v določnem naklonu sed. časa posluževati, pripovedovaje, kako se djanje za djanjem hip na hip sploh (ne ravno zdaj) godi, n. pr. Ko vstane, se hitro umije, obleče, počeše, pokrije, bukve vzame in gre. 5) Tudi govorimo vsi Slovenci in Jugoslovani: Ne dam mu naj manje stvari (n. nečem mu dati . . . ); hote naznati, kaj se ravno godi ali ne godi, pravimo pa vendar le: dajem, ne dajem. V drugih naklonih sed. časa (od drugega ne govorim), namreč: v nedoločnem, velivnem, želivnein, pogojivnem in nameni vnem smemo rabili, kakor si djanje mislimo — doveršeno, ali *) Kakor n. pr. (Mat. II. 2): Mi smo njegovo zvezdo vidili . . . , in smo prišli njega molit (und kommen ihn anzubethen); — pridemo" ne bi bilo nikakor prav, ker bi rekel vsak drugi Jugoslovan, posluževajese sedanjega časa: »dolazimo," ne »dodjemo." **) Ogerskiin Slov. zaznamuje' dam, daš, da itd. v nepogojnem govoru vedno prihodnji čas, samo v primerleju 5. pod II. ne. — '— ned o v er ¡5 eno, enkralno ali večkratno, — glagole doveršivne ali nedoveršivne, n. pr. Moram oznaniti, ali oz na nov a ti, oznani, ali oznanuj, naj oznanim, ali oznanujem, ild. itd. Kteri glagoli so doveršivni, kteri nedoversivni, si nisem namenil razlagati, vendar naj morebiti, da ne bo odveč vsaj to povem: Ce je glagol n edo v e r si ven, bode doveršiven, ako ga s kakšnim predlogom sostaviš, n. pr. hvalim, znanim, mijem nedoverš., za = hvalim, o—znanim, u=mijem d o veri., samo nekteri glagoli VI. reda ( ujem. — ovali) ostajajo tudi sostavljeni nedoverš., n. pr. vzdi-gujem, žalujem nedoverš., po=v»digujem, ob=žalujem tudi nedoverš. Ce je pa glagol doveršiven, ostaja tudi sostavljen s predlogom doveršiven n. pr. poročiti dovrš., priporočiti tudi dovrš. Napačno rabijo toraj neslovanske (skovane) glagole: za—der/.a-ti se (sich verhalten, aufführen), za = st o pit i (verstehen) za = upali (vertrauen, ogr. Slov. pravijo: upati se v koga) za nedoveršivne. Več od tega posebno v Kopitarjevi in Melelkotovi slovnici. SloiHlveni glasnik. G. Ternski misli nov zvezek svojih pesem v ilirskem jeziku izdati. — Slavni pridigar I', Mansvet Šmajdek, frančiškan pripravlja svoje slovenske pridige za natis. — Znamenito delo, ki ga je g. S tur českej matici izročil, ne govori samo o narodnih pesmah in običajih Ogersko — slovencov, ampak vsili slovanskih plemen starega in novega veka. — „Danica" je jela priobčevali spise stariših horvalskih spisa-teljev. V 5. listu nam prinaša: „Propast bosanskoga kraljestva (1. 1463)" od P. Vitezoviča. — Suešiiiee. — Neki berač se dela mulastega, da bi več usmiljenja pri memo-gredočih obudil. Kavno tisto pol pride mlad človek, ki ga je poznal, mu podari nekaj v roko ler ga še vpraša, od kterega časa sem da je mu-tast? „Gospod! odgovori berač, „od mladosti že." — Oče gre z tiar mlajšim otrokom na somenj, kjer je na preterganje jedel. Ko je že gostovanje pri koncu bilo, reče otrok s solzami v očeh: „Oh! zakaj še nimam želodcov svojih sestra pri sebi." Različne droblince. * V Moskvi je zameri ruski spisalelj Vasil Alexandrovic Vonlars ki. Naj imenitniši njegovi spisi so „Velika dama" (roman), „Le kar" (drama), »Minister" (roman) in »Dve sestri" (novela.) Zastaviee. 4. V enem jezeru so bile tri ribe. Prišli so trije ribči ., in so v—sak eno vjeli; koliko jih je še v jezeru ostalo? 5. V enem mlinu je bil en mlinar; mlin je imel štiri kote, v vsakem kolu je sedela ena stara mačka, vsaka mačka je imela štiri mlade; koliko je bilo nog v mlinu? — Naznanilo. Casl. g.g. naročnikom »Bčele" naznanujemo, da se je preimenitni zgodovinski spis g. prof. Terstenjaka: »Kdo so bili Am-bidravi in kdo je sozidal starodavni mesti Virunum in Teurnia Kell i ali Ve ned i?" ravno kar v posebnej dokladi liskati jel, kterega bomo od 3. inarca začevši Bčeli na pol poli prilagali. Novim naročnikom moremo še s vsimi letašnjimi listi poslreči. Vredn. Natisnit' Ferd. Ž l. Klejntnajr v Celovcu, Izhaja ua poí poli vsaki ¿et.ver-tet. SLOVENSKA BÉELA. Velja na leto 2 fl. 24. kr. in po poŠti 3 fl. sr. Sí. 9. Odgovorni vrednik: Ant. Jaueiic. V četvertek 3. marca 1853. IY. leto. S 1 o y ó Zdravi bodite, prijatelji blagi! Moram ločiti se, prišel je čas; Vondar v spominu mi bodete dragi, Daleč če ravno bom živel od vas. Dolgo smo časa že skupaj živeli, HJnega bratje smo bili serca; Sdaj se ločivšim nain v dalnej deželi Bog naj prijateljstva blagoslov da. Težko bi dja!o, se bratje ločiti, Če bi ne upal vas vjdili več, Grenke solzice bi moral točiti, Ker grem od bratov preljubljenih preč. Z Bogom prijatelji! zdravi bodite, Vedno, predragi, spomnite se me; Z Bogom prijatelji! zdravi bodite, Z vami bo vekoma moje serce. F Ah kako hitro življenje nam mine, Ah kako dnevi prehitro beže, Leto za lelom v minulosti zgine, Človek le bliže j prot večnosti gre. Torej med nami ljubezen naj vlada, Vroča ljubezen na vekovit čas; Kdor od prijateljstva .sloge odpada, Cern naj mu bodi pred svetom obraz! B I a žic. F e d o r i n Olí? a. (Dalje.) VI. . Dalje gre voz, pa namesti sirovega varha, sedi zvest prijalel zraven Fe-dora. Peter Ivajlovič razklene vezi, v kterih je bil Fedor zakovan, gn zavije v volčji kožuh, tako skerbno, kakorkoli bi bil oče s svojim sinom storiti mogel. Začudeni gledajo jezditi početje svojega zapovedovavca. Ta se pa smehljá rekoč: „Otrok je še! komu bi se ne smilil'?« in jezdici z ramami pokimujejo in dervé dalje in sani derčijo kakor pušica naprej. „In zdaj tedaj, bratec« reče Peter Ivajlov-ič, vzdaj mi pa ti povej, kaj si pregrešil, da le taka strašna kazen pregnanstva zadene'? iNe boj se mi vsega razodeti, zakaj vediti moram, če ti kaj pomagati hočem.« „Kaj pregrešil?« odgovori Fedor, „jes nisim nič, čisto nič pregrešil! »In vender si tukej?« bara stari. »Nak tako hudoben še celo knez Ivanov ne more biti, da bi te brez vsega vzroka in vse pravice v divje Sibirske puščave zagnal, tebe, sina tako mogočnega in slovečega kneza. In jeS imam ukaz od carinje, od nje lastne roke podpisan. Pomote ni tukej mogoče, zakaj jes poznam njeno pisanje, ker ti nisi nar perv nesrečni, ki ga v Sibirijo spremljam.« „O Peter Ivajlovič! res je da prav brez pregreška nisim, reče Fe-dor, — tode nobeno hudo zadolženje moje vesti ne obležava. Poslušaj me, vse ti hočem razodeli, vse kar sam vem, sodim in mislim. In Fedor pripoveduje, kako so rajni oče uinerli, njemu in Olgi kneza Ivanova varha postavili, kako je Ivanov v zaupanji rajneega ogoljufal, in brezdušno ravnal. In Peter Ivajlovič škriplje z zobmi med Fedorovo povestjo, ko mu ta pripoveduje, kako je bil vječen, kako je Ivanov z zapuščenimi sirotami gerdo počenjal, nju serca raztergal in ju brezvestno za vselej razpo-diti namenil. »Žalosten in pobit, če tudi ne prav brez vsega upanja, pridem v Moskvo« pripoveduje. Fedor dalje. Vse moje misli so bile per Olgi zbrane; ta mi je bila še edina tolažba, da sim vedilf da mila sestra na svojega brata z ravno tako gorečo ljubeznijo misli. Verli tega sim še imel pisano priporočenje svojega ujca do Pestuševa; mislil sim, da vem, kaj je pisanega in sim za gotovo upal, da me bo polkovnik dobro sprejel in prijazno z menoj ravnal Pa ne vem, ali ni bilo pisanje res tako, kakor sim mislil, ali je Pestušev kak drug pomigljej zastran mene dobil — z eno besedo: moje sprejetje ni bilo tako, kakor sim se nadjal. Mislil sim, Pestušev me bo prijazno sprejel, me kakor knežiča svojemu polku vverstil, mi učenika dal, ki bi me v vojaških vajah učil. Pa nič vsega tega ni bilo. Ko v Moskvo dojdem in me pred polkovnika pripeljejo, mu izročim pismo, ktero sim prav skerbno hranil. Med tem ko bere, prav skerbno opazujem moža, v kterega rokah je vsa moja prihodnja osoda; in inoje serce je nekako pobilo in žalostno. V tistem sirovolerdeni obličji ui kar nič prijaznosti viditi. Njegovo čelo tako temno, njegov pogled merzel in ojster, iz njegovih ust nobene prijazne besede. Ko pismo mojega ujca prebere, ga spet nazaj spravi in me meri z jastrobovim pogledom, za-ničljivo nasmehljaje se, od verha do tal. Jes stojim pokojen pred njim, če mi ravno serce glasno bije in neki notranji gias mi reče: »Od tega moža ti ni nič dobrega pričakovali! »No, paglavček!« reče poslednjič polkovnik, »ti bo tedaj treba glavico ogladiti, ti boljšo.izrejo in lepo vedenje vtepsti v bučo. in popraviti, kar je slaba izreja spridila. To bo terdo šlo, mislim!« »Ko ta mož tako pove in mojega rajneega očela še v grobu zaničuje, ker jim mojo slabo izrejo očita, mi kri v persih zavre in nevoljen odgovorim: Gospod! dobrega vedenja siin se že davno učil, in za tega voljo ne pridem sem! Vojak hočem bili in pokazalo se bo, ali bom v tem stanu svojo dolžnost dopolnil ali ne!" »Tiho, jezični smerkovec!" zagromi polkovnik nad menoj in me gleda z ojstrini očesom, ko bi ine prebosli imelo, ki me pa še bolj razkači. »Ne morem molčati, mu zavernem derzno nazaj, kadar se moj rajnei oče krivo obrekvajo!« Z jastrebovimi očmi skoči polkovnik nad me, vzdigne roko in me vdari z pestjo tako silno v obraz, da več stopinj nazaj odletim in da se mi kri scurkama iz ust in nosa vlije. „Se enkrat tni tako odgovori, paglavec! in te dam vklenki in bičati, da boš pomnil!« rujove polkovnik s sirovim glasom. Proč s tabo! Osem dni ob suhem kruhu in vodi v ječo! tam se ti bo že kri ohladila!« Z nogo vdari ob Ha in precej pridejo nekleri vojaki, ki jim ukaže, in ki precej njegovo povelje store. Zgrabijo me, in pet minut potem ležim v temni, podzemeljski luknji, v ktero je komej par pičlih žarkov svillobe od zgorej zahajalo Mraz je bilo, vse mokro in zebsti me začne. V ječi svojega ujca sim vsaj zrak in luč imel in butaro slame, na kleri sim počiti zamogel; — pa tukej — pokriva zelena plesnjoba zidovje, iz kterega zaporedama kaplja za kapljo doli cerlja Po tleh je opolzel glin, in nikjer ni prostorčika, da bi se vleči zamogel. Po dolzem tavanji po temi, med kterim sim si roke in oblačilo v ostudni plesnjobi vmazal, zadenem na zadnje na neki kamen, ravno velik dovolj, da sim za silo na njem sedeti zamogel. Bil je v enem kotu in čeravno moker kakor sploh vse, česar sim se dotaknil, se vender usedem nanj, da se vsaj v blato mi ni treba usesti, kterega sim že cele kepe na nogah imel." „Tukej se v svojih mislih zgubim, ki so, se ve da zadosti žalostne bile, pa so me vender žalostnega stanja pozabili storile. Mislim na Olgo, rajncega očeta, na pretekle vesele, pa ludi prihodnje čase. Peter Ivaj-lovič! moje stanje je bilo strašno zadosti, vender se tolažim z upanjem, da bode boljši in mislim: če bi ne bil tako derzno s polkovnikom govoril, bi ti ne bilo treba v ječi bili. V prihodnje bodi bolj previden, stori svojo dolžnost iu boljše bo vse. Vidiš tedaj Ivajlovič, da je bila moja volja dobra, in priseči zamorem, da sim res tako mislil. Zakaj toliko sim se bil že izučil, da je nespainet se s silo sili mogočnih ustavljati, tudi če bi prav imel. Pa nikoli nisim porajtal, da je v slani človek tako hudoben bili, in še le pozneji sim se prepričal, da je vse prerajlano, me po vsaki ceni pokončati." »To se ve de, bralec!" reče Ivajlovič. »Da se je Ivanov tvojega premoženja polastiti zamogel, je bilo treba nar prej tebe s poti spraviti. To se samo razume. Pa le povej dalje, bratec!" »Tedaj« pripoveduje dalje Fedor, — osem dni je bilo strašno dol-zih, vender so pretekli. Terpel sim brez pritožbe, brez godernjanja, posled-njič sim zopet pred polkovnika pcljan. Komej hodim, tako revnega me je plesnjev zrak moje ječe in slaba hrana naredila, klera mi je bila, kakor psu na tla veržena." (Dalje sledi.) IAVBRAMA. *) Razložil Davorin T e r s t e n j a k. v Ce človek v lepo lavanlinsko dolino pride, se mu dvoje veličastnih cirkev v pogled postavi: staroslavni klošter sv. Pavla in častitljiva cirkev škofovska sv. Andreja. Slovenci! ta dolina je klasička, ne samo imam svoje misli rad lam, ker v nji sloluje nar vredniši pastir in nar slavniši Slovenec, lemoč tudi za lega voljo, ker je tam stal enkrat tempelj nar višjega Boga paganskih Slovencev Bramata. Ce ravno kakor kristjan se žalostim, da so naši Slovenski predstariši tako dolgo sedeli v sencah teme in sm^rti, lako vendar kakor izpraševavec iu preiskovavec starin slovenskih sem močno vesel najdenega kamna, kleri ima gori navedeni *) 1*. d'>gotovljenega spisa: Kdo so bili 1'aaonci iu iNoriČaui — Kelti ali Slovenci ? napis. Hvala bodi nevtrudljivcimi rajnemu učenemu redovniku sv. Pavla Eichhornu in drugim njegovim bratom, kteri so nam drage ostanke rimskih napisov zapisali, in nje nevsmilenemu zobu veka oteli. Nikdar bi v basnoslovju in dogodivščini starih Slovencev do jasnega in resničnega ne prišli, ko bi tih zlatih ostankov rimskoslovenskega izobraženja ne imeli. Rajni Eichhorn nam je ohranil zlomek rimskega napisa na nekem kamnu V Scntpavlu, (tiililu.io p. itnigu II. (»¡Ig 6 Jaiicliuulicr . 106 4» l'aiil 1 c. |» 7(1 Tirolci izgovarjajo kol s, kakor smo ravno pokazali; drugič pa in posebno lo, da od pervega naseljenja v leb krajih do današnjega dne vsako lelo med sabo pobirajo neko miloščino, ki jo poleni na Tirolsko v I n-■ in g en (lako oni iine mesta izgovarjajo) pošiljajo v vedni spomin, da so njih nekdajni spredniki bili iz tega mesta doma. To davšino imenujejo (ne vem pa zakaj?) Käfergeld. Da se tako malo listin najde, iz katerih bi bilo mogoče kej več od Nemškega Rovla izvedili, pride od tod, ker so nemški rovlarji večkrat popolnoma pogoreli, in vse take listine so v ognju že kdaj konec vzele. Že pred 1346. letom so enkrat pogoreli, kakor smo od začetka že omenili ; zatorej jim je sv. Berlrand, ko je bil Oglejski patriarh, ravno tiste povlaslice pismeno ponovil, ki so jih bili že v pervi polovici 13. veka od patriarha Bertolda dobili. Tudi potem so še večkrat pogoreli, in \se slare pisma, ki zadevajo nemški Rovi, do 1800 so v ognju konec vzele. Po sreči sim še listi pergamenl v roke dobil, od klerega sim tudi /,e zgorej govoril, ki ga hrani neki kmet v G ran du. Pri ravno tem kmelu se hranijo pa tudi še neke druge pisma, ki so v eno teko vkupej spisane, in imajo od zunej napis: „Processus Vicinorum el hoininum de .Nl'll'b-seherulh sub jurisdictione Tulmini, cum Perill. D. Petro Antonio Coronino Lib. Bar. de Piebacina et Gradisiulla." Pravda la je bila v letu 1653 med nemškimi Rovlarji, ki so svoje stare pravice branili proti deželnemu poglavarju (Landeshauptmann) Tominskeinu, kit ri je terjal, da naj mu plačajo deseti denar ali la u dem i u m od prodanih zemljišč in posestev. Torej so Inkej zbrane vse liste pisma, ki so jih nemški Rovlarji lakrat še imeli, in iz katerih so zamogli dokazali, da so prosti vsili lakih in enakih davšin. Iz leb pisem namreč se vidi: 1) Da Nemški ltovtarji niso bili dolžni nikoli nič druzega odrajlovali od svojih zemljišč in posestev, kakor samo eno kosilo ali eno večerjo palriarhaiskemu oskerbniku v Toininu (ali pa v dnarji toliko, kar bi laka jed veljala), kadar je namreč vsako leto o sv. Mihelu k njim iz Tomina dohajal, da je z njimi porajtoval, njih tožbe zaslišal in razsojevali Sicer so sami med sabo majhne pravde razsojevali, loda lako, da kadar ena ali druga stran ni bila s tako razsodbo zadovoljna, so celo reč v Tomin v novo razsojenje pošiljali. Se ve da, ko so Oglejski patriarhi jenjali biti gospodje Toniins-kih krajev, in so drugi neduhovni gospodje čez le gore gospodovali, »o nemški Rovlarji svoje stare pravice obderžali. Elenieh Tominskih gospodov menda jih je bil Benečanom zastavil ali proti koncu 15. ali pa v začetku 16. .stoletja. Ko je pa cela Goriška grofia v I5u0. lelii Auslriaiis-kiin vladarjem v oblast prišla, in se je bila huda vojska \nela med Au-strianci in med Benečani, kakor je iz zgodovine znano, ki je več lel ter-pela, in tem krajem mnogo škode napravila, so tudi nemški Rovtarji mnogo la čas terpeli, in v neki lepi priložnosti Benečane popustili, in se nazaj pod inilosho žezlo Auslrianskih vladarjev željno podali. To pri gori ho omeni povlastivno pismo ddo. Wien 2. Oct. 1534, ki ga jim je takrat še samo rimski kralj Ferdinand, ki je pa poleni 1558 poslal tudi rimsko-itemški cesar, bil podelil. To pismo sim samo v prepisu bral (izvirnega ni mogoče več najti.) V njem so med drugimi rečmi bere:'. . . . und haben durch ainen Graffen dassel st verpt'eiidel worden, ondt yetzt am jüngsten Khrieg guetwillig widerumbin an bemelte unser Gralsehaft Görz khuemen sein . . . etc.0 ter pravi, da jim tisle pravice dodeli n polerdi ludi on, klere so bili že od cesarja Maksi niliana poterjene dobili, kar pa jim je v enem požaru pogorelo. — 2.) Dokler so bili še podložni Oglejskim patriarhom (in se ve da tudi potem), so bili dolžni ob času vojske ali seer druge enake nevarnosti dati deset mož v varstvo To-minskega grada, kar se bere tudi v ravnp kar omenjenem patriarhovem pismu. Sicer pa so bili prosti vse druge vojaške službe, kar jim je bilo puščeno tudi od Austrianskih vladarjev, kteri so jim te njih stare pravice vse večkrat poterdili. Torej oni niso dajali novincov v vojake, niso plačevali desetega denarja za prodane ali kupljene posestva, niso z drugimi sodeželani plačevali nič ne za popravljanje potov, mostov ali za druge enake potrebe, kakor v zgoraj imenovanih pismih beremo, ne desetine ali drugih enakih davšin. — Od časov nepozablive cesarice Marie Terezie pa so začeli tudi oni mladenče dajati v vojaško službo. Začetek tega je bil, pravijo, tak le: ker se mladenči v Nemškem Rovlu niso bali, da bi jih kdo v vojaško službo silil, so bili tim bolj prešerni in so mnogokrat silno razsajali. Da bi jih bil enmalo prestrašil in ložej v prihodnje jih berzdal, je blezo okoli 1760 ali 1770 njih tačasni župan (Oberrichter) Luka Kikli enega v vojake dal. In od tistega časa dajajo tudi oni vsako leto redno svoje novince. Še eno stvar hočem od Nemškega Rovla povedati, in ta je ruda, ki se menda v tistih gorah nahaja. Pravijo, da so te gore še bolj bogate na rudi, kakor Iderske (?!). Pred petnajstimi leti, pravijo, je neki Kall-neker blezo 70 lake rude v Železnike nesel, in je zanjo 1 11. 20 kr. prejel. Posebno se neki železo dobiva. — Pravijo tudi to, da se lu pa tam tudi kej obilno zlata nahaja, vsako leto o kresu se prikažejo Benečani, ki se po teh gorah razidejo, zlata iskat, in vselej mnogo zlata najdejo, s katerim se potem domu vračajo. Kaj je od vsega tega res, jaz ne vem; povedal sim jo, kakor sini slišal. Ipavec. Vzhod solnea po zimi. „ l rijatel, ali si že kedaj po zimi z visocega berda vzhod solnea vidil?" Tako enkrat pri večernem razgovoru po dolgem molčanju človek vedrega čela krepko reče. Na jasnem njegovem licu ste se dve modri punčici, kakor dve biserni kapljici znierznjene rose lesketale; in besede njegove, tekoče spod berk, so zamišljeno dušo mladega prijatla, ki je zraven njega sedel in še na prejšnji razgovor mislil, kakor iz spanja zbudile. »Nisim« odgovori mladeneč, potegne iz dolge cevi prijetni dim turškega tabaka v se, in ga kakor čašo šampanjskega vina skozi usta nad nos spusti, ki se v podobi venca po celej sobi razvija. Tedaj moj brate, vstaneva jutri prav za rana in greva na Medvedov grad, *) kjer bova vidila izhod solnea, kakoršnega še nikdar vidil nisi. Ti se boš neizmerno radoval, dasiravno je zima, tode velim ti, da zgodej vstaneš, ker nama je naj manj uro hoda treba, da do pervega berda prideva. Zato se mora zgodej vstati, da bova že tam, preden se solnce porodi, da naju pričakovanje ne vkani; zakaj ako se zakasniva samo za eno minulo, zamudiva vso lepoto in ves najni trud je zastonj. *) Gora blito Zagreba. • Komaj so pervi petelini po polnoči zoro napovedali, od ktere še na nebu sledii ni bilo, sta se oba prijatla, kakor sta si prej ta večer obljubila, v sobi staršema po šegi „z dobrim jutrom" pozdravila, smodke zažgala in se k Medvedograškej gori krenila, od deleč snežnemu oblaku, visečemu iz nad Zagreba, podobnej, kakor visi skerbna mati po noči in po dnevu nad posteljo svojega bolnega Ijubčika, ki spi. Po celein mestu je gluha tihota vladala. Nihče še ni pretergal sladkega spanja dobrim meščanom. Na nobenem oknu še nič svitlega ni bilo; mislil bi bil, da so same hiše pospale. Sveče so že po svetilnicah dogorele in vgasnile: ničesar se ni slišalo, kakor da je sneg prevelioega mraza pod njunimi nogami škripal. Tako sta že zarana naša potnika iz mesta prišla in na enkrat sta se na planem znašla. Pot jima je bil na polju precej težaven, ker je debel sneg napadel, in gaz še ni uterjena bila. Sla sla polagoma, kakor sta mogla^ Bilo je vse mirno. V tej zimnej tihoti se je bliskelal neizmerni broj po nebu posutih zvezd, ktere so gledajoče same v se, ena na drugo z očini migale, kakor to delajo dečki, kedar zjulrej zgodej vstanejo, si mize oči inanejo, ali pa zopet sklopljene trepavnice povzdignejo in še sami ne vedo, dokler za terdno ne sklenejo, ali bi vstali, ali se zopet spat vlegli. Vsredi lepih nebeških zvezdic hodi napolnjeni mesec, kakor star ded, skrivajoč se zdaj za tamna zagrinjala, zdaj zopet golo glavo pomoli, kakor dete, kedar se skrilavca igra in svojega tovarša kliče, naj ga išče. Ali vidiš Bogomir! (tako se je imenoval mlajši pajdaš) ta veli-čanstveni prizor na nebu? Vidiš, tiste dve zvezdi gori pred nama? to sla bogova slovanska Lel in Polel. Naši bratje Poljcijim Litev i Koron od takrat pravijo, kar ju je ljubezen bratovska med sabo zedinila, ne s silo zmage, ampak z vezjo neločljivega prijalelstva. Zvezdarji te dve zvezdi Kastor in Poluks zovejo; ali ne verjemi njihovim besedam, ampak to, kar vera in serce dveh narodov govori. — G'ej lam blišči tehtnica, to je vaga, na kterej je Bog na dan stvarjenja vse zvezde in zemlje vagal, prej kakor jih je na mesto postavil po onih prazninah zra-kovja; takrat je obesil ono zlato tehtnico na nebesu. Od nje so ljudje uzor tehtnice vzeli. — Na sevru, ali ga vidiš svitli krog; tislo je nebeško sito, skozi ktero je, kakor stari pravijo, Bog pervo zenice presejal, da ga je čisto vergel na zemljo očaku našemu Adamu, kterega je prej iz veselega raja zavoljo greha spodil. — Se je druzih zvezd; tode so že ugasnile; ah žalostno je brale sedaj po zimi na polju, oko nima kej viditi, uho ne kaj slišati. O zima, veliki ta zatiravec, je odpravila iz naših gajev domače pevce; pokrila je zemlja kakor bela postelja, ne more se še siromak zajec v njej skriti, ker ga že^ od daleč na sto in še več korakov vajeno ostro oko lovca zagleda. Žalostni so logi, podobni devicam, ki po preteklem času pomladi goljufane vcrte v rokah veli venec mladosti, ravno tako se derže tudi ta drevesa za meršave roke stiska je samo suho listje. Samo veter tuli; — O! kdo pač mu bo po zimi branil, se po svetu poditi in razsajali? Sumi, buči, žvižga in leti; zakaj kje naj počine, kam se nasloni? Noče poljubiti one zelene trave, ker se je pod snegom k černej zemlji podvila, in se nježno okoli cvetka ovijati noče, ker ga nikjer ne najde. Goni i leraj nevtrudeni letavec in svoj namen si dosegel! ko se jame svitati, boš utihnil. (Konec sledi.) Z m e s. Napoleona naj lepši «lan. Ko sn onega dne v llnlii po dobljenej zmagi v šotoru generala Napo-leon-Buonaparla se gostovali, enemu pričujočih mladih oficirjev na misel pride, poprašali, kteri dan je bil pač za vsakega, kar jih je pri mizi, naj lepši in naj srečn i ši v njegovem življenju. Vsak je pomislil in dal odgovor: eden je imenoval dan, na klerega je kak častni red prijel, drugi dan, kterega je general postal, i. I. d. naj srečniši in naj lepši v svojem življenju. Ko je versla na višega generala Buonaparta prišla, je bil viditi globoko zamišljen. „Vi morate pač, eden oficirjev pravi, v zadregi bili naj lepši in srečniši dan v svojem življenju imenovati, ker jih imate toliko slavnih in srečnih." — „Nikakor nisem, je odrekel Buonaparte, v zadregi, do! ro ga poznam naj lepši in naj srečniši dan svojega življenja, bil je dan mojega pervega obhajila" Mladi častniki so se temu odgovoru smejali, ki so v svojej lahkomišeljnosti menili, da je to le šala, le en slar general se ni smejal, teniuč, si je uterl — močno ginjen, kakor je bil viditi, solzo z oči. Napoleon mu roko poda rekoč: „Brate, samo ti me zastopiš, tile pa me ne tonejo." F Slovstveni glasnik. Pri Fr. Zupanu v Zagrebu je ravno izšel pervi zvezek »Vienca zabav noga kn jiže vstva" od V. Vežica. Obsega dve veseli igri; »Gospodične od St. Cyra" in „časa vode« iz francoskega prestavljene. Knjiga velja I gld. sr.; kdor jo vendar berš po pošti poštnine prosto dobili hoče, naj 1 gld. 14 kr. sr. v Zagreb pošlje.—Leta 1848 zamerli g. Fr. Kunjašič je zapustil pesmo v 16 pevanjih pod naslovom „Vratislav" in več družili manjših p.sem v ilirskem jeziku. — Serhska malica je troje daril razpisala: t. 60 cekinov za »prostonarodno hislorio naroda serbskega od naj starejših do naj novejših časov« 2. 80 cekinov za pisanje: Stanje domostroiteljslva po vsili slrukah" ild. in 3. 100 cekinov za delo: „Kako se morejo naše nižje in višje šole najložej in najbolje povzdignuti^ in vzderževati itd. — Izverslni poljski roman „Kirdža;i« od genialnega Caj-kovskiga je ravno v českej prestavi popolnoma v 3 zv. na svitio prišel. V Rohličkovej liskarnici se ravno tiska češki prevod slovečega romana „Listopad." Pogovori vreilnlstta. G. A. P. v L. Vaše »prigodbe na poli" bodo v kralkem natisnjene G. D. H. v L. Hvala za poslane menj znane besede. — G. J. S. v N. Vaš spis „Boji v Kanalski dolini" bo skorej uverstjen. — G. M. Z. v L. Ena vaših pesmic je bila za letos prepozno došla, druga v kratkem. — G. J. V. v V. Serčna zahvala za poslane narodne pesmi Liburnske; bodo po redu sledile. — G. J. I. v C. Vaše pesmice smo vredništvu „šolsk. prijatelja" izročili. Le tako naprej. Zmiraj boljše bo. — G. T. L. v C. Predmet vaše pesmi je že znan; pa bo vendar s časom uverstjena. — G. M. P. v S. Po Vašem dovolenji bomo poslana sostavka v čistem slov. jeziku koj uverstili. — G. J. M. v B. Vaša povest bo, kakor je hitro mogoče, natisnjena. Piidjana je perva polpola zgod. spisa: „Kdo so bili Ambidravi" ild. Natisnil-. Ferd. žl. Keilnmajr v Celovcu, Izhaja ua pol poli vsaki Ci-Ivir-tek. Nt. 10. SLOVENSKA BČELA. Odgovorni vrednik: Ani. Jane/Jc. Velja na leto 2 11. 24. kr. 111 po pošti 3 H. sr. V čelvertek 10. marca 1853. IV. Jeto. Zla Udov a. (Narodna Liburnska.) ^ udovila lepa Mare mlada Spod Pustera mladoga junaka. Ona ima sina malahnoga, Mala sina od sedam godina; Kad j« došal na petnajst godina, Da je qjajka sinu govorila: Ženi sinko sebe, ali mene, Žen' se majko, ja se ženit neeu, I uzemi koga tebi drago, Ne uzimaj Burlana junaka; Sagubil mi j' otca ler i brajna, ') Mene misli tretjega junaka. Ala sinko! da te Bog, ubio! Ja sam tužna da ču ravno njega. A govori Burlan dobar junak: Aj ti Bisga! lepa Mare moja, Kada dojde nedilica mlada, Cini se ti bolna brez bolezni, I, pošli po vodu od za gore; Šilaj šibka za goru po vodu, I brez Iyonja i svitla oružja. Al je mila sestra domišlata, Da mu tajno konja oscdlata, Da mu s konjem i svitlo oružje: Jasi branje! da li sreču Bog da; Jasi berzo, da biš zdrav dojabal. Kad je došal u sred čeme gore; Prokracala dva černa gavrana, Jedan skraca, drugi spregovara; On je njima govorio junak: Boga vama dva černa gavrana! Jeli dugo voda od za gore? Bim i tebi tako Jedan skraca, drugi sprogovara: Nije dugo voda od za gore; Ma na vod'je Burlan dobar junak. Kada pride za goru na vodu, Onde Burlan hladnu čuva vodu, Pomoz'Bože ! Burlan dobar junak; Nato Burlan merzlo odgovara: Pomozite Bože i Maria! Koliko če tebe poli mane. Pervi bojak ki su učinili, Burlanu je konjič pohlinio; Drugi bojak ki su učinili, Burlanu je klobuk odletio; Tretji bojak ki su učinili, Burlanu je glava odlitila, Uskoči se z konja junak mladi, Ter mu vadi 2) černe oči z glave, I jih meče v vidro okovano; Onde toči dva pehara piva^. Jedan kervi a drugi vodice, Nulra meče oči Burlanove, Ter ih nosi svojoj mili majki: Aj ti Boga moja ntila majko! Tuka ti je vode od za gore, Nutra su li oči Burlanove. Aj ti sinko, da te Bog ultio! Na lo veli dobri junak mladi: Bog ubio svaku laku majku, Koja voli tujega junaka Nego svoga od miloga serdca; Da mi nebi od Boga grehota Da mi nebi od ljudi sramota učinio. Za p. J. Volčič. ') brata ') stakne. F e d o i* i n Olga. (Dalje.) „No, se ti je vroča kri ohladila?" bara Pestušev, ko pred-nj stopim. „Da miloslljivi Gospod! odgovorim, prosim za odpuščanje!" „Veš Ivajlovič, kakor sim reven in ponižen bil, bi me bilo vender kmalo strašno zgrabilo, ko vidim, kaj da moje pohlevno obnašanje prot njemu pomaga. Namesti da bi usmiljen bil z menoj, me še le zasmehuje, in reče zaničvaje, da moram pač revna mevža bili, ki se po tako kratki ječi ves poboljšam. Vender se zderžujein, grizem skupej zobe in zatajujem solzo serdilosli, ki mi jo razkačeno občutje v oči posili. Nobene besede mi več ne reče; nekega vojaka pokliče in mu veli me preotifeči in v vojaških vajah učiti. „Pri nar manjši samoglavnosti paglovca se mi bo vse na znanje dalo!" reče, „razumeš Maksimič!" »Desetnik, ki je imel moj učenik bili, poiniga zloboserden z glavo in pogleda polkovnika z očesom, ki t>i se ga sam hudi duh ustrašil. »Hajdi!« se oberne k meni. „Stopaj!" povelje gospod polkovnika je treba pično spolniti!" * »Jest se obernein urno okrog in hočem ili, pa gorka zaušnica, ki mi jo desetnik priseče, me opomni, da nisim prav storil, ker sim preurno njegovo povelje spolniti hotel. „liako se prederzneš!" zagromi nad menoj, »se tako posloviti od miloslljivega gospoda? Čast gospodu polkovniku, paglavec." „Spet me strašno razkai lo sirovo obnašanje, pa sklenil sim bil enkrat, se pre-magvali in premagam se. Ponižno se priklonim polkovniku, ki mizasram-Ijivo posmehovaje herbet oberne, in tako grem za desetnikom Maksimičem, kteri ima od zdaj naprej moj učenik, ali veliko več moj berič bi tj." Fedor preneha pripovedovati in zdihne globoko. »No le naprej povej!" reče Peter Ivajlovič. »Povej dalje, da si ža-loserd iz serca izgovoriš. Je pač gerdo s teboj ravnal, kaj ne, tisti Maksimič?« »Mučil ine je, kakor trinog, me zasramoval, me preklinjal in izda-jeval, me tepel, kakor psa" pripoveduje dalje Fedor, „in vse sim* preter-pel, vse prestal, karkoli človeško serce prelerpeli zaniore! Pa Ivajlovič! poslednjič vender pozabim samega sebe. Maksimič me vojaško preblečc, potem gremo na vojaško vajo. Jes sim bil nar mlajši med deset ali dvanajstimi novinci, ki so se kakor jes, pervih vaj učili. Vsi so bili nerodni ši od mene, ker nihče ni imel toliko volje se učiti, kakor jes. Pa nikoli ni nobeden udarca dobil, nobeden ni nikoli kregan bil, jes sim bil pa vsako uro tepen, preklinjan in suvan. Uni so smeli počivati, kadar so svoje vaje končali; jes sim pa moral od začetka d.lati, ker je Maksimič terdil, da sim jes nar terdovralniši, nar bolj svoje glavice, in nar nerod-niši od vsih, zatorej da je treba še toliko časa z menoj polratiti. Večkrat sim bil že tako truden in zdelan, da sim že koinej orožje v rokah deržal, tode palica, ki mi je zmiraj po herbtu pela, mi je morala moč dajali, da sini povelje svojega trinoga slušati zamogel. Dragi moj Ivajlovič! pusti me, naj ti vsega ne pripovedujem, koliko terpinčenja in neusmiljenosti sim prestali mogel! Glej nazadnje je tako dalječ prišlo, da sim mislil, da mi je umreti boljši, kakor v tako grozovitnem terpinčenji živeti. Skorej bi se bil rad samega sebe končal. Pestušev je prišel včasi tudi naše vaje pogledat. Nekega dne, ko me je Maksimič spel skor do obupan ja terpin-čil, pride tudi. Jest veržem pušo stran, stopim k polkovniku in rečem pripravljen za vse, pokazaje Maksimiča: „Gospod! la človek je ubijavec, za smeri ine muči, jes mu nočem več pokoren bili!»1 Nikoli ne bom peklenskega veselja pozabil, ki se je zdaj iz Pesluševovih oči zasvetilo, ko siin v obupu serca tako govoril. Brez vsega odgovora me zapove zvezali in šibali. Jes se besedice ne priložim, pa moje serce se trese in trupeta. In strašen sklep se mi v duši zbudi, med tem se moje truplo pod strašnim šibanjem mojih trinogov zvija. Ko siin kazen prestal, zapove polkovnik me v ječo trešili. Tode preden se je to zgoditi zamoglo, zgrabim svojo pušo na tleh in namerim polkovniku v persi. Puša je bila basana in skorej bi se bil tako dalječ spozabil, mu kroglo v serce poslati. Tako strašno zdivjalo me je bilo grozovito ravnanje, da sim kej tacega poskušal nalaš zato, da bi umorjen in grozovitega terpljenja rešen bil, klero me je že skorej ob pamet pripravilo. Dobrolljivi Bog! večna hvala ti zalo, da si me lega strašnega djanja obvarval! Maksimič hlasli nad me in me vseka po glavi, da se na tla zgrudim in več ne zavem. Več dni sini v smertnih težavah inedlel. Poslednjic vender ozdravim, pa le za to, da bi živ pokopan bil. Polkovnik mi bere ukaz carinje, v kterein sim za živi dan v pregnanstvo v Sibirijo obsojen. Moja mladost me je rešila, da nisim ustreljen bil. Carinja mi je milost s tem skazati hotla. Živeti mi je tedaj! Oh, koliko stokrat raji bi bil umeri! Takrat se mi je zdelo, da je s tem še le moja kazen povikšana. Obuplji-vo stopim na sani, ki ine imajo v Sibirijo odpeljali in — o Bog, odpusti mi malo vernemu — tukej le, kjer sim že vse upanje zgubil, najdem usmiljenega prijatla." »Vidiš, bratec, da je bilo nespametno obupovati!« reče na to Ivaj-lovič. „Dobrolljivi, vsegamogočni Bog budi nad zvezdami gori, in kjer kralko vidno človeško oko nič več tolažbe ne najde, tam je On s svojo pomočjo pripravljen oživeli lužno serce. Moli, bralec, moli in prosi, da ti Gospod odpusti, zakaj silno silno si se pregrešil, ker si dvomil nad božjo neskončno dobroto! Glej kar sj nar veči zlo mislil, ravno to bo moglo sredstvo tvojega rešenja bili. (je bi ti v Sibirijo zapoden ne bil, bi me morda živi dan ne bil nikoli najdel, bil bi vboren vojak, ali pa kam stran potisnjen, kjer bi nobeno človeško oko za-te vedlo ne bilo. Bodi pololažen ljubi sin! božja rok» je nad teboj očita. Kinalo boš ljubo sestro zopet vidil in hudobneži bodo kaznovani, in stari Peter Ivajlovič bo svoje storil, da se bo z božjo pomočjo vse dobro izšlo. Potolaži se, pravim, zaupaj v Gospoda in varuj se kdej več nad njegovo neskončno dobrolo dvomiti!« „Gotovo nikoli več ne bom dvomil nad njo in s skesanim sercom ga hočem prositi, da mi milost da, tega greha spovedniku obložili se" odgovori Fedor globoko ginjen. Da! božja roka me je očetovsko vodila in neskončen revež sim bil, da bi se bil kinalo obupanju vdal." »Pač revež zares" reče Ivajlovič. Ako bi bil vedno v Njega zaupal, ki je vse tvoje solze preštel in na dno tvojega serca vidil, bi bil vesel in poiolažen v nesreči." „In od zdaj naprej hočem tudi bili" reče Fedor s čistim glasom, v klerem terdno zaupanje glasno doni. „Ako je to sad tvojega lerpljenja« odgovori Ivajlovič s prijazno resnolio, »potlej pa že smeš Boga s serca zahvalili, da le je ž njim obiskal.« Fedor molči, pa v svojem sercu pomišljuje besede Ivajloviča in potem reče z bistrim pogledom: „Mislili so mi hudo storiti, pa Bog je hotel vse V dobro oberniti, in glej! Gospod je močnejši od njih!" In dalje derčijo sani, in sneg se kadi spod njih po nezmerni Sibirski puščavi, ki jim oko konca ne doseže. Pa kaj zdaj vse to Fedora skerbi? Njegovo serce je veselo v zaupanji v Boga in nek notranji glas mu prdvi: »Svojo zapuščeno seslro boš zopet vidil, srečen boš li in oira spet in moč hudobnežov bo nad božjo pravico v sramoto poslala.« (Dalje sledi.) Vzhod solnca po zimi. (Konec.) ' Skril se je mesec že za oblake, zaporedoma so zvezde vgašale. Beli svrt se 'že rudeči, oznanovavec je to novega dneva, v kterem hočeva zimski vzhod solnca vidili. Tisi Iruden, mladi brale moj! Poslojva nemalo, oglejva se nekoliko nazaj. „Nikar" odgovori mladenec, „kaj li bom vidil za nama, vse je prazno, ničesar se ne vidi, kakor sam sneg, kako je še s tamniin plaščem odet vkljub svetlosti dnevnej, ki se iz daljave prikazuje.« „»Mar ti ničfesar ne vidiš'? Jaz se temu ne čudim, koralo boš dritgač govoril. Torej tukaj oslaniva; počakaj še nemalo, kmalo boš vidil, česar še svoje žive dni vidil nisi. Kar zdaj le se bo solnce porodilo.«" — »Ah moram se smejati," reče mladeneč „»Zakaj?«« — »Zalo, kako moreš lo vedili, da se bo sobice kmalo rodilo? Ali ui res?« To je res, dragi moj! ali misliš, da se za nas nikdar rodilo ne bode? Ali meniš, da smo davnej že naj zgodniši in naj dragocenimi vzhod našega solnca zaspali? Ah! že se je tudi poslednja zvezda uternila; ali si jo vidil, ko je na naju z bliščečim iu na pol umirajočim svojim očesom migala; že je ni več. Opomnila naju je, da na drugo stran paziva, kjer je oni veliki krog obod nebeški orudečil. Ali misliš, da je lo krog, o ne, lo je krona solnca; la krona stoji vsaki dan nad gorkini sojncem, kedar iz svoje s cvetjem ukra-šene postelje vstaja. To čudno krono sobice sleherni dan sname, kedar vstaja, z odkrito glavo celi dan sveti, in zvečer jo zopet na glavo deva, da se v svojem polnem veličanstvu poslovi od nas, in da pozdravi naše brate, ki na drugej polovini zemlje žive. Glej, že naina silijo v oči svitli žarki solnca, ki v kraljevskem škerlalu svoje jasno čelo celemu svetu odkriva. To li je tedaj solnce. Tamne megle minjujejo, o kako- se lepe barve v njih prezernem tlu odbijajo, kakor bi bile prepletene zlatimi in srebernimi nitkami, — hale njihove, kakor bi se dragi kamen in biser na njih lesketal, kedar samo čez nje žarki presijejo. O ne morejo več zderžati naše oči le svetlosti; tope se v solzah radosti. Brate! zdi se mi, kakor bi mi moje oči na čolnu radostnih solz odplavale v neizmerno morje brezkončnosti. O plavajte tje moja čuvstva, združile se vsa v duši uiojej, poletite Ije, kamor oči ne dosežejo. O oči moje, oči moje! da bi mogel tje vsaj zleteti, ka- mor ve dosežete, Ije, kjer se Bog in narava zedinjujeta. — Prijalel! oberni sedaj svoje oči na ta neizmerni prostor sveta. Kako lepo in veli-čanstveno je vse v njem, akoravno je sadaj še vse s snegom pokrilo. Kako čudno gorki žarki solnca svojo lepoto v ledenem zerkalu naše domače Save ogledavajo. O kako je zrak cist! To je prava kopelj za naše persi, tukaj se saj zainore svobodnimi persimi dihali. O pite moje persi ta zrak — ker on je sapa cele zemlje slovanske! In vi vsi leni meh-kužneši, ki revno na mehkih žimnicah ginete; vi, kterih oči so kermežlji-ve in ves obraz napihnjen od predolzega spanja, kako vas omilujem, kako vas proti volji zaničujem, ker niste sedaj vsi okoli mene; glejte v tem svečanem trenutku na lo jasno solnce, klero vam še ne sveti. Kiera ura bo vas prebudila iz dolzega spanja"? O predramile se iz svoje zaspanosti, čas je d e r N ö r i u g. ) V sanskritskem jeziku je splošno ime vsih Bogov „Daivas." 1) Izpeljuje se'to ime iz sanskritskega glagola „d i v, glänzen, stärken" primeri slovensko „d i v no herrlich, wunderbar." Da i vi se veli Boginja, in „d a i val a" božanstvo; div, dyans pomeni nebesa. Jagat pomeni svil das All, od glagolja »ga" erschaffen, hervorbringen. ¿M a" se veli v Sanskrilu mali. Maja pa se veli visoka mati, rodica Bogov. Tudi tata, matar, akka, janilri, die Gebärerin od glagolja „jan" pomeni maler. Za lega voljo toliko rimskih napisov: Tata, Taluea, Accius, Accia, ktere najdemo tudi na rimskoslovenskih kamnih v latinsko prestavljenih pod imenom Maternus, Materna, Materni filius ild. Da še vsete besede Slovenec pozna, ni treba opominjati. Mat, Maja diininutivum Majka, 1) Parallèle des langues del'Europe et de l'Inde, comparées entre elles et * la langue ¡sanscrite par F. G. Eiclihoff Païus 1836 pag, 115. Tata, Tatej, Atej, Ača (oča). Od glagolja »jan« *) imamo še mi besedo Jan, na janu kopati i.-e. in principio ¡n initio. Indički Maji, ktera je imela priiine Bhavany je slična severnoslavenska Ba-ba Mara I) ktera je kakor izverstni bajoslovci učijo, bila tudi mati Bogov, rediteljca in rodica sveta, alma Mater, Dea Mater, Demeter. Gemeter itd. Praznik Majin je bil skoz celi mesec inajnik, in njej v čast so stavili Maje, kteri so še zdaj v običaju, in niso pri prirodnih narodih drugega bili, kakor znamenja phalla? - Toliko za zdaj, vse obširniše v mojih gori imenovanih bukvah, klere bom s pomočjo rodoljubivih Slovencev, kakor upam, skoro u beli svet poslati zamogel. Do une dobe pa hočein v Bčeli manjše izsnemke oglašati, da hitreje zvedo Slovenci, kje je njihova perva domovina bila ino kako nepravični so bili zgodovinarji, kteri nas le v 6. 7. ali 8. stoletju dajo iz sevra priti v pokrajine, ktere smo mi že v predhistorički dobi iz Azie se preselivši obsedli. Da bodo domorodni čilatelji vidili u kakšnem ozkem rodu sla si sanskrilski in slovenski jezik, tako hočemo, kadar bomo več časa imeli, njim več sanskritskih besed, in sicer pomenke sveta, živali in rastljin, živola in telesnih udov itd. priobčili. Ali takšni slovniček bi nain lehko gosp. Caf, kterega mi kot izverstnega poznatelja Sanskrita poznamo, zložil. Mi pričakujemo, in smo gotovi, da bo naš prijatelj sproženo željo uresničil. Slovencom znana Šimbilja* Slovencoin je posebna Šimbilja znana, ktera je bila kralju Salomonu sestra i torej Davidova hči, ki je živela okolo 1015. leta pred Kristusom. Ce jo po bivališči imenujemo, tako je ta Jeruzalemska Šimbilja. Bog je bil Salomonu i njegovej sestri Šimbilji obznanil, da bode potok Modrosti na nečem hribu proniknul i en dan, kterega jima je tudi povedal. Kdor bode, jet rekel dalej, pervi iz tega potoka pil, bode najmodrejši. Ob re-čenem času sla šla Salomon i Šimbilja na tisti hrib potoka ali studenca Modrosti čakat.r Salomon truden na hribu zaspi, Šimbilja pa čuje. Studenec priteče, Šimbilja ga pije, potlej pa Salomona pokliče, pa mu nič ne pove, da je že pila. On pije, za njim Šimbilja spet pije hoté Salomonu veselje napravili, da je on pervi pil, i da bode tako najmodrejši. Domu grede ideta črez en potok; Salomon gre po bervi, Šimbilja pa brede. Salomon jo vpraša: Zakaj ne greš po bervi? Ona pravi, da ni vredna po tej bervi hoditi, ker bodejo iz te bervi križ naredili, navklerem bode Izveličar svet odrešil. Zdaj je Salomon spoznal, da je Šimbilja modrejša mem njega, i da je studenec Modrosti pred pila. Tram tu v misel jemane bervi je bil iz drevesa, ktero je na Adamovem grobu zraslo. Ljudje so rekli: Adam je bil nas vseh otec; napravimo torej iz tega drevesa berv, ki jo bodemo vsi rabili. Ko so pa pozdneje culi, da ima iz te bervi Kristusov križ biti, so jo s svincom */ Zato toliko imen Jantulliii, Jantia na rimskih kamnih. i) l»o Hanušii Wissenschaft tics slaw. JYIythus i) Knight Paiue Au In euiry into the Symbol Language of ancient art and Mvtholoiig London 1818 §. 23. K okovali i v vodo vergli. Ob Odrešenikovem terpljenji so hudobni ljudje silno težkega lesa iskali za križ, i skvozi čudo je la berv k verhu priplavala. Namočena, nagnjila i okovana je bila silno težka in i ž nje so Kristusu križ napravili. áimbilja je imela troje hčeri, kojim je iz prevelike ljubezni vse dovolila. Zelo jih je gizdala, da bi bil izmed njih ktero Bog mater svojemu Sinu izvolil. Imela je vert, v kterem so bile tri cvetlice,, od Boga namenjene, se tistej priklonuti, ktera bode Izveličarjeva mati. Simbilja je pošiljala svoje hčere se mem teh cvetlic sprehajat; češ, naj cvetlice pokažejo, ktera bode Izveličarju mati. Toda cvetlice se nisu nobenej pri-klonule. Li ko je. ponižna Marija memo prišla, so se jej vse priklonule. Se ve, da je to Simbilji težko dejalo. Nekaj za to, nekaj pa ko je vidila, da se jej smerlni čas bliža, je nesla svojih petdeset bukev, ki jih je bila polne prorokovanj napisala, Salomonu na prodaj ponujat. Ti jih ni hotel kupiti. Sla je ž njimi domu ter jih pet i dvajset sožgala, z druzimi pet i dvajsetimi se verne k Salomonu mu jih sopet na proda j ponujat. Ko jih Salomon v drugo neče kupiti, jih je sopet domu nesla i do petih vse sožgala; ostalih pet pa nese v tretje za pervo ceno Salomonu ponujat. Salomon jih zavolj nadležnosti kupi. To so tiste bukve ki se jim pravi • »Siinbiljske bukve, ali Simbiljina prerokovanja." Dostikrat, kar je v teh knigah, ne gre v spolnenje, ker ni druzih bukev ali knig, v kterih so bili dostavki ali popravki, kako je nektero teh peterih knig umeti. Pred svojo smertjo je bila Simbilja naročila, da naj jo v pšenico ali v kako drugo usejano žito pokopajo, ker bode takovo žito, v kakor-šnein bode pokopana, po dvakrat na leto dozorelo. Neverjetni ljudje so jo pa v deteljo zagrebli, zato detelja po dvakrat na leto dozori. Greki so pervi imeli šiinbilje, ker so se bili presvedčili, da proro-kališča ne vedó prihodnjosti prav. V letu 169 po Kristusovem rojstvu so bila šimbiljska prorokovanja v tretje vkupaj zbrana i v knige popisana. Teh knig je bilo osem. V njih je bilo najti mnogo starih prorokovanj ; prerokovanje o skrivnosti odrešenja, Jezusovi čudeži, njega terplenje i, smeri, o stvarjenji sveta, o pozemeljskem paradiži, o prijaznem pečanji Simbilje z Belinom, jezičeskim bogom. Le-ta Simbiljna prijaznost je popisana ob strani Izaijevega prorokovanja. Ona govori dalej o Lotu, se zove kristjano i prorokuje razdejanje rimskega cesarstva, če ne bodo kerščanslva sprejeli. Kakor se kaže, so v teh knigah neke reči bile še li po tim prorokovane, ko so se bile že zgodile. Ko so se bili ljudje po-kristjanuli i niso več tem knigam verjeli, je bil cesar Honori svojemu činovniku Steljku ukazal sožgati šimbiljske knige, ktere so imeli Rimljani hranjene, da so jih starašine za sovet vprašovali. Kar si ljudje še zdaj semtertje pripovedujejo kol šimbiljska prorokovanja, je bilo pozdnejše čase zmišljeno. Pri dveh šimbiljah; per libijskej i pri eritrejskej je najti slovansko ime „Bogova." Samska šimbilja se je bila iz potoka Modre (Maeander) modrosti nauzela, (ker je bila tega potoka hči imenovana. Ravno tako se pripoveduje o Siinbelji, ki je Slovencom znana, da se je bila iz potoka Modrosti tudi modrosti napila. Jeruzalemska Simbilja je še v nekih druzih rečeh družim šimbiljam podobna, kakor se iz popisovanja šimbilj vidi. Pri tiburskej simbilji najdemo, da je bila Ina na Italijansko pobegnula. Ina se toliko reče kot tuja; na primer inako se mu je storilo, da so ga solze posilile, to je drugakšino, tuje, čuždo se mu je storilo, da se je jokali začel. Ina je to ime lahko imela, ker je morala po tujih krajih hodili, namreč iz Dežale ali iz Tivanskega na Italijansko. Od »ini« je imel tudi ime Inak argoljski kralj Egialov otec okoli leta 1970 pred Kristusom. Dalej Inak kralj v Bregij okoli teta 1400 pred Kristusom. Potlej Inak okolo leta 1821 pred Kr. kralj v Kapatočji, Ti Inak je bil na peloponežki polotok prišel i svojo sestro Meliso v zakon uzel;, potlej se je bil v Kapatočji vernul, pa je bil spet nazaj toda v Dežalo prišel. On je bil Jovov i Jovinin brat. Od „ini« je tudi Inar, ki je bil 418. leta pred Kr. kralj v Ljudii. Požene an. Slovstveni glasnik. G. Dr. J. S. v Celju je poslovenil in kratko razjasnil Virgiljevi pesmotvor „Georgika t. j. poljodelstvo." Prihodnjič podamo našim hravcem en oddelk laistega za poskušnjo. — Od prešv^ knezoškofa g. Slomseka se na Dunaji tiska: „slovensko berilo za nedeljske šole« in „malo berilo za s lo v e n s k o-n e mške šole." — V Pragu je ravno izšel 3. zv. prirodoznanskega časnika „Živa.« Obsega sledeče reči: „Snih a led', „Rak", „Dodalek k živolopisu K. Bof Prešla«, „Prehled povelrnosti od roku 1852«, „Zpravy o sbirkah pirodn. Česk. Musea«, „Vyjevy ze života zvirat«, „Ze života vlašfovek«, „Jelen« in »Novy dukaz olačeni se zemč okolo s ve osy." „Z or j a G a lic kaj a« je z mescem marcom kot lepoznansk in podučen list sopet enkrat v tednu na dveh listih izhajati jela. Tiska se z novimi prav vkusnimi cirilskimi pismeni. — Velja po pošti prejemana na pol leta 3 gld. sr — Različne drobtiuee. * V Pesti se je osnovalo „druživa za izdavanje detskih knjižic.« * Slavni slikar Adam se je v Černogoro podal, da bi si tam po resnici načerte za svoje podobe narisal. * Društvo sv. Mohora prav veselo napreduje. Šteje že okoli 760 udov. Narpoprej bo letos povest „Božidar« in »Kafolove nagovore« izdalo, ki bojo kmalo donatisnjeni. Smeši iiiee. Judovsk učenec pride k šolskemu izpraševanju. Učitelj ga več reči poprašajo, ali jud ne odgovori na nobeno vprašanje ne belo ne černo „Nu!« pravijo učitelj,« vi zamorete čez to leto križ storiti.«—„Nesmem, sim jud!« mu odgovori učenec. — Ra vno lega juda so učitelj vprašali: „Ali znate kej svojo naloge?' „.lo znam kakor očenaš« mu odverne jud. — „Te šembraj, sim prav željen slišali, kako zna« si mislijo učitelj, in začnejo ga spraševali. Na pervo vprašanje jud molči, na drugo zopet nič ne odgovori, na tretje tudi nič. „Saj ste rekli, da znate vse kakor očenaš?« — »Res je, odgovori učenec, ali očenaša se nisim nikoli učil, ker sim jud.« Nek mlad žlahten popotnik pride v meslice, kjer ni precej konj dobiti mogel. Poštar ga je od ene polure do druge naveral. Nazadnje reče nepoterpežljivo popotnik: „Ljubi gospod! ako čez desel minut konj tukaj ne bode, se bom pa brez konj na vaše stroške dalej peljal. JNatisiiil: Ferd. i t. (Ueininajr v Celovcu. SLOVENSKI BCELA. ^P Odgovorni vrednik: Ant. J«uc%ir. St. 11. V čelvertek 17. marca 1853. IV. leto. F e d o r in Olga. (Dalje.) VII. Tisto noč, ko je Fedor kot jetnik iz Moskve peljan Sibirske meje prestopil, je bdela v Pelrogradu zvesta duša, ki je polna sočutja vedno po mladem jetniku hrepenela in serce v neznanih bolečinah topila. Bila je Olga. Kleče v samotni slanici zdihuje in se pogosloma proti svelloblede-mu mescu ozira, v mislih vedno pri svojem bratu, od kterega, kar je bil po hudobnih naklepih Ivana odpeljan, ni še čerkice zvedila: kako se mu neki godi'/ Zakaj nobenega pisma Olgi ne pošlje'? Ali je mar svoje seslre, ki jo je tolikanj ljubil, popolnoma pozabil? Mu je mar neznano, kako zelo da po novici od njega hrepeni'? Olga joka, ker pri teh prašanjih nobenega odgovora ne dobi. Čeravno ji močno serce brani, vender jo misel obhaja, daje je Fedor pozabil, ker ji pri toliko obljubah še ene, ji pisali, spolnil ni. Morebiti je pa bolan, da ne more pisali? Oh! ta misel je Olgi še veče bolečine prizadjala, bila je nar hujša zanjo. In zakaj ludi ne? Bila je Olga revno slabotno dekle, ki je bila zapuščena sirota in ki nikogar na svetu ni imela, da bi mu bilo kej upati, kot na plujem edinega brala, ki so je pa še zdaj ali bolan ali iz ošabnosli ne spomni ne. Kakšna žalost in britkost za ubogo siroto! Drugači si ni mogla misliti, in kar ji je po glavi blodilo, ji je le bolečine serca množilo. Zelo se je Olga premenila, odkar so ji oče umerli. Kdor jo je takrat vidil, bi je ne bil zdaj spoznal. Njene poprej rudeče lica so zdaj obledele, njene poprej svitle in blišeče oči so zdaj motne in otemnele, zavolj toliko britkih solz, ki jih noč in dan toči, in njene poprej tako lepe roke so zdaj vso krasoto zgubile in vele poslale, da se lahko na njih vse žile soštejejo. Britkost in težave so to žalostno spremembo vz-rokvale. Ni ji bilo dalje živeti, ker ji je bil svet le grob. Kadarkoli jo je knez Ivanov zagledal, ga smeh posili ter v nevošljivem sercu tako pravi: „Ni se ti treba zavolj nje glave beliti. Britkost jo bo brez tebe posušila, in kadar zve, da ji je Fedor umeri, ji ne bo dalje živeti. Potem pa gre vse meni, vse kar je bilo nekdaj kneza Černikovega: njegovi sužnji, njegovi gradovi in zemljišča, njegove poslopja, z eno besedo: vse, vse." Knez Ivanov se tudi ni v svojih hudobnih mnenjih veliko zmotil. Olga je sčasoma venela, kot cvetica, brez zraka in solnca. Vedno tičanje v samoti, kamor je bila obsojena, vedna skerb za brata, ki je neprenehoma na njenem sercu glodala in še očesa mirno stisniti ni dala, jo je videzno oslabelo in bi jo bilo morebiti tudi pod zemljo spravilo, ko bi ne bila vender še enega prijatla v poslopji svojega očeta imela, kteri jo je na skrivnem, o nočni tih o ti, obiskat in tolažil hodil. Ta zvesti prijalel je bil Vazil, ki jo je vender, čeravno od nje po Ivanova ločen, o nočni ti-hoti obiskoval, po vervi gori k nji plezal, da sla se skupej od daljnega brala pomenkvala in od druzih reči, kterih sta od Efoga gotovo pričakovala. Tudi to noč pričakuje Olga zvestega prijatla. Da bi se vsaj nihče ne spodtaknil, še luč ugasne, kakor da bi bila že spat šla. Toda nič inenj ko to bdi, akoravno že zelo trudna, na oknu, ter komej pričakuje Vazila, ki je bil njen edini prijalel in tolažnik v dolgočasni samoti. Ravno je bilo polnoči, ko Vazil pride. Ko ga skozi okno zagleda, kako počasi da tava, mu hitro verv pomoli, ki jo je po dnevu pod posteljo skrito imela. Naglo ko iverca pleza Vazil gori, skoči skozi okno v sobo ter objame, kot oče, zapuščeno Olgo. Ona joka. Tako žalostno, tako težko ji še nikdar ni bilo pri sercu, kakor v tej noči. „Nikar se ne jokaj, Olga, nikar! jo tolaži slari Vazil. Vjunači se, draga moja ! Vedno si bliže konca, k malo se imajo spolniti vse tvoje želje." Olga je le žalostna. »Oh, moje želje!" zdihuje. „Vsaj nobenih ne smem več imeti, ker se mi narmanjši ne spolnijo.« »Ali še zdaj nisi nobenega sporočila od brata prejela V jo nagloma Vasil popraša. »Oh, nobenega, nikdar več ne bom kej prejela," odgovori Olga. »Ne tako, draga Olga!" reče spel Vazil. Potolaži se in bodi serčna. Le poterpi še eneas. Pride dan veselja, kjer se bo tvoje oko radosti svetilo, tvoje usla smehljale in tvoje lica porudečile." „Ne, ne, ljubi Vazil! zame ni nič upanja več! Fedor je vmolknil, nesrečni Fedor, ki me je sicer tako zelo ljubil. Ali me je pozabil, ali pa mu je žalosli serce počilo, da je revno poginil. Olga iz novega začne jokali. Vazil jo poln usmiljenja objame in tolaži. „Nikar se ne jokaj. Ne bodi vender taka. Ali mar nič svojemu bratu ne upaš ? Ali mar ne veš, da je ledi on dobro zavarvan in v rokah ogleduhov. Ti je mar mogoče, mu kaj pisali, če bi tudi holla? In mar zato Fedora manj ljubiš? Morebiti li želi pisali, ali pa ti je že pisal, da je pa poleni list po nesreči v roke ogleduhov prišel. Ne, draga moja! dovolj križev že imaš; — ni treba, da bi si jih še več nakopavala." Dvomljivo se zdaj Olga v obličje starega Vazila ozre. „Vender, pravi žalostno, ni tako hudobnih ljudi, da bi mi še lista od brata ne privošili." „Kdor je bil, pravi na to Vazil, tak hudobnež, da je vaju ločil, temu je kaj lahko, vama še ta križ naložili. Toda, nikar ne obupaj! Kadar spomlad spet pride, vzamem palico v roke, ter jo bom naravnost proti Moskvi potegnil, po Fedoru gledat. Zdaj pa poterpi. Naenkrat ne morem lega storili, ker bi me sicer koj pogrešili in pri delu zasačili, kar bi bilo velika nesreča za oba." „Ali bo res spomladi drugače?" praša zdaj Olga Vazila. „Bo, mora bili, odgovori Vazil. Znano ti je, da knez vsako leto v tem času popotuje. Marsikej nam je potem mogoče, kar bi bilo pri njegovi pričujočnosti nemogoče. Tedaj le polerpi. Stari Vazil zmiram čuje nad tvojo srečo, in ako mu bo le mogoče, tudi zanaprej ne bo Olge pozabil.« „Oh, kako dobri ste Vazil!" pravi veselo Olga, ter ga v nedolžnem veselju objema. Vazil jo ljubeznjivo boža po bledih licih in je močno vesel, da jo je spet tako potolažil, »Lej, ji pravi nadalje, nikdar nam ni obupali, ako bi se nam še tako hudo goditi imelo. Up pride, ne vemo od kod, in je pri nas, preden se ga zavemo." »Tedaj, Vazil, vi hočete k njemu V" ga smeje praša Olga. „Se nič ne ustrašite dolzega in težavnega pota, da bi le meni kako veSelje privabili. O kako dobri ste vender!" »Oj, draga moja! zakaj bi vender ne bil k vsemu pripravljen, kar ti veselje in tolažbo dela," govori dalje stari Vazil. Nisim li jaz sam, ki ga še iz poprejšnih zlatih časov iinaš'? Da, da, pojdem v Moskvo, da ogledam, kako in kaj. Toda zdaj ini tudi povej, kaj se li je te tri dni prisodilo, kar te nisim vidil. Pretečene noči mi ni bilo mogoče te obiskat priti, ker je bilo vse polno ogleduhov. Dans je bolji, in lej, pri tebi sini. Ali ti niso nič žalega storili, ljuba moja'? »Nič žalega, pravi Olga, pa tudi nič dobrega." Cel ljubi dan sim sama in le enkrat se duri odpro, kadar mi namreč Minka jesti prinese. Oh, ko bi Fedora imela in bi se ž njim pogovarjala, kako hitro bi tekel čas, kako malo bi občutila samolo. Ali lako ine sprehajajo žalostne misli, vedno sta mi v mislih Fedor in rajnki oče, vedno sim pri njih, tako da me solze polijejo in da še le pozno v noč trudna zaspiin. Tu še le mi je prijetno, zdaj se mi sanja od Fedora, zdaj od očeta, zdaj od vas, da se igramo in kratkočasimo — in lahko si mislite, kako da mi je pri sercu, kadar solnce spet skozi okno posije in me zbudi. Pri tem pogovoru si je stari Vazil večkral na skrivnem inarsiktero gorko solzo, ki mu je po licu pritekla, obrisal. V serce ga je bolelo nesrečno stanje dekline, kteri si je tako hudo godilo, med tem ko je boga-tinec premoženje dveh ubozih po nemarnem zapravljal in se ž njim maslil. Toda v preveliki tugi ji ni hotel serca odkriti, boje se, da bi ji še večih bolečin ne bil prizadjal. Kadar mu je serce žalosti počili hotlo, se je smejal in z dobro besedo Olgo tolažil ter ji upanje boljše prihodnosti dajal. Priporočal ji je zmirain na Boga misliti, ki je dober Oče in nikogar ne zapusti, ki dobro dela, iu njega zmirain pred očmi ima. Obljubil ji je >> tudi, da bi vsaj ne obupala, jo pogostoma obiskat hodili ter jo tako s svojo pričijočnostjo krepčati. Olga inu obljubi, zvesto vse spolnovati, ali ravno, ko mu je vse to priterdovala, ji je že spet v mislih bil nesrečni Fedor, od kterega se je lako zgodej ločiti mogla. Zakaj pri nji ni moglo drugači biti, ker je bila od poprejšnje bolezni še slaba in nikakor v stanu, svojih občulkov krotili. Zanjo je bila pomoč le pri Bogu, ki je že bila tudi blizo, čeravno je še hude reči prestati mogla. Še se je slari Vazil gori Olgi obotavljal in ravno oditi hotel, kar se naenkrat naglo cepelanje na cesti zasliši in spet pred vratmi vtihne. Naenkrat začne ludi veliki zvonec klenkati, da je vse posle zbudil, ki semtertje po dvoru letali in šumeli začnejo. Tudi se je slišal glas, da naj vrata odpro. Vazil in Olga sta bila vsa ostrašena, nikakor jima ne more v glavo, odkod da ta nenavadni ropot pride. „Oh, Vazil!" zavpije nagloma Olga, »verv pa še visi skozi okno. Kaj bo, ako jo je kdo zainerkal!" Vazil se pri tej priči vzdigne počasi in tiho okno odpre in verv v sobo potegne. „Zavolj vervi, pravi Vazil, se nama ni treba več bati, ali Bog daj, da bi me ne pogrešali!" — su - Olga se zdaj k Vazilu skloni. Serce ji bije, da je še Vazil čutil. Oba utihneta ter si še sopsti ne upata, ali da bi bolje slišala, ali pa boje se, da bi ovajena ne bila. Naenkrat se vrata odpro in skozi vrata na dvor prijaha silen vitez, ki zvesto po Ivanu poprašuje in po vsaki ceni do njega priti hoče. Nič ne pomaga vgovarjanje hlapcov, da Ivanov spi, da mu ne bo ne ljubo, ga zdaj dramiti; tujec se jim sineja ter jim za-pove, ga hitro k njemu peljati. »Jez sirn za vse odgovoren, reče tujec, noč in dan jezdim, da bi bil prej sem dospel. Gotovo bo tudi novica, ki mil jo prinesem ljuba. Le hitro, le hitro gori, še nocoj jo mora vediti, nobenega odloga. Moj polkovnik je v teh rečeh kej natank. Ostro mi je zapovedal, nagloma ko pridem, knezu novico sporočiti. Tukej siin zdaj, le urno pred mano, ako nočete, pojdem jes vam pot kazat. Urno, pravim!« Tujec je tako ostro govoril in tako s sablo rožljal, da so se ga vsi zbali in, se mu nihče ni upal dalje ugovarjati. »Čem te oglasili pri Ivanu, pravi streže, ali samo, kako ti je ime, od kod da prideš, da mu bom zamogel odgovoriti." »Urno, urno teci, zavpije ptujec, le povej mu, da pridem iz Moskve." Olga se pri teh besedah strese. „Moskva," reče trepetaje. »O Bog! kaj se je lam zgodilo! Fedor! Fedor! Ta človek je gotovo žalostno novico od mojega brata prinesel!« Tudi Vazilu se je bralo, da je bil teh misel. Njegovo obličje je še bolj bledo poslalo, ni mu bilo mogoče, spregovorili in Olgo tolažili. Ktera novica bi bila. tudi Ivanu ljubši, kot ta, da je Fedor poginil? ki je bil edini Ivanov napotek in strah. Vazilu je bilo vse to dobro znano. Prepričan je bil, da Ivanov ne bo prej počival, preden ne bota Fedor in Olga, njegova edina zaderžka, odpravljena in žalostno poginila. Odtod njegov strah, odtod njegovo molčanje, med tem, ker je bil drugikrat tako zgovoren in mu nikoli tolaživnih besedi zmanjkalo ni, odtod njegovo prepričanje, da je nesrečni mladeneč po trinogih gotovo konec vzel. Neznano težko mu je bilo pri sercu. Milo se ozre na Olgo, jo k sercu pritisne ter zdihuje: „Q Bog! oče ubozih in sirot, usmili se je in daj ji moč, še to nesrečo zmagati!« To zrekši utihne Vazil in Olga milo joka na njegovih persih, in neprenehoma lije solze-, klerih Vazil nikakor ni mogel ustaviti. Naenkrat zaslišita, da nekdo pride. »V nevarnosti sva, pravi zdaj Vazil Olgi. Ako me tukej dobe, sva zgubljena, je po naju. Torej, bodi močna!« Deklina se ustraši. Misel pa, še tega edinega prijalla zgubiti, jo naenkrat vkrepi in pogumno stori, da vstane in duri zapirat gre. »Ne pustim, pravi na to, kratko nikogar v sobo.« Stopinje so zmirej bliže, naenkrat zaropota pri durih in močen glas zadoni: Olga! Olga!" Kdo je? Kaj je? praša ostrašena Olga. »Knez Ivanov li zapove, nevtegoma k njemu priti. Neko važno novico ti ima povedati." »Kmalo, kmalo pridem, odgovori Olga s trepetajočim glasom. Urno bom pri njem, da se le napravim." Klicar spet odide. Olga se jokaje oberne k Vazilu ter mu reče: „O Bog! kaj bom neki zvedila?« »Naj bo, kar hoče, odgovori Vazil, bodi serčna, in ne vdajaj se žalosti. Zaupaj v Boga, ki je oče sirot in misli si pri vsili nesrečah, ki čez-te pridejo, da Bog tako hoče. Pojdi Olga. Jez le bom tu čakal, da vender pri nar hujši nesreči ne boš sama in sebi prepuščena. Pojdi, bodi serčna iu k nar hujšemu pripravljena!« Olga si naglo solze obriše in odide. Zdelo se ji je že, kaj da ima zvediti. S strahom stopi v sobo, kjer groznega Ivanova najde v društvu s Petrovičem. „Olga,« jo zdaj tajnik Petrovič, prebiraje neke pisma, k sebi pokliče ter reče: „Olga! pojdi sem. Važne novice so za le iz Moskve prišle. Tvoj brat Fedor, že od nekdaj nič prida, je bil pri boji s svojimi lovarši ubil!" Olga obledi in z močnim kričem v omedlevce pade. Knez se ustraši, pervikrat se zdaj usmili reve, ter jo rahlo prime in na sedež nese, rekoč: »''etrovič! to je bilo preveč. Ti bi bil imel Olgo počasi na to žalostno novico pripravili, in ji jo potem še le odkriti." »Čimu to"? odgovori Petrovič. Sami sle rekli, da se ima tako zgoditi." »Ali ne tako, reče knez. Revica nam je neškodljiva, da je le brat enkrat odstranjen. Naj živi in naj se ji tudi dobro godi! Res je! da hi jo bila mogla vkanili, nočem pa nikakor, da bi zato naglo smeri storila." Ako umerje, še veča dobrota za VaSj milostivi knez! odgovori merzio Petrovič in maje z glavo, kakor da bi ga hotel zavolj njegove s abosli omilovati. Pri tej priči spel Olga spregleda, na kviško pogleda, kakor da bi si hot a nekaj spominjati in pade potem nagloma pred kneza na kolena ter mu toži takole: »Ali je res? svil li knez! Recite raji, da ni. To ni mogoče. Moj bral, moj Fedor je umeri! Nikdar več ne bom njegovega glasu več slišala, njegovih prijaznih oči gledala in mu rok stiskala! O usmilile se mene ter recite raji, da ste v šali govorili in da ste me le ustrašiti hotli. Kaj ne? Fedor še živi? Kaj ne, da ni resnica, da bi bil umeri! Oh! usmilile se me in povejte mi resnico!" Tako milo je Olga jokala, tako zveslo po zgubljenem bratu popra-ševala, da bi bila kmalo Ivanovu serce zmehčala in ga k usmiljenju nagnila. Ni dosti manjkalo in povedal bi ji bil, da ni brat mertev, ampak tla je le v Sibirijo pregnan. Petrovič pa, ki ga je v lakem boji zamerkal, se hilro med nju vstopi in pravi: »E kaj pomaga jok in stok! Tvoj Iral je mertev, kaj češ dalje počeli? Ako le hočeš jokati, se poberi v svojo sobo, tam luli v štiri vogle, da boš sita. Zdaj veš, kar imaš vedili. Dru-zega nimaš več lu terjali." Olgi pa še ni dosti, ona še milejši prosi, da bi ji knez resnico povedal, da Fedor še živi, da ni umorjen. Knez jo iz usmiljenja vzdigne in v resnici dvomi, ali bi ji odkril bratovo osodo ali ne, ter bi jo tako vsaj nekoliko potolažili vtegnil. Dvomi in dvomi, ker se mu zares smili, in že je hotel usta odpreli, kar mu z očmi Petrovič pomigne, da ne,.ter mu Olgo iz rok slerga, skozi duri porine in hlapce pokliče, da naj jo v slanico odpeljejo. Čeravno po tej novici zelo pobita se vender še Olga v svoji nesreči Vazila spomni, da vstane in z moškim glasom reče, brane se pred strežeti: Sama bom šla v liho samolo brata, ki ste mi ga vzeli, obžalovat. Bojte se pa tnaševanja božjega, nikdar ne bo odšel noben hudobnež božji pravici, ki vsacega po delih sodi : Vi ste mojega brala umorili in božja roka vas bo hudo zadela." Olga gre. Komej je «Jo sobe prišla. Odpervši duri, dobi starega Va-zila, ki jo je že težko pričakoval, se k njemu skloni, ter mu jokaje reče: O moj Bog! Vazil! še to, kar sim imela, so mi vzeli — oh! moj bral moj Fedor! je inerlev!« Ko je Olga odšla, reče tajnik Petrovič knezu pomenljivo: „Ste slišali, svitli knez! kako je kričala! Bodile zadovoljni, da je še vse na skrivnem ostalo. To dekle bi bilo še vstanu, ako bi za prebivališče bratovo zvedilo, ponj iti in ga rešiti. Da, ako ravno je slabo vidili, ima vender inoško serce." Knez je mogel vse to Petroviču poterditi. Čeravno je bil sama sebičnost, vender mu j« bila dobro znana neskončna ljubezen teh dveh sirot, in kaj da bi eden za druzega vtegnil storiti »Dobro, pravi dalje, nikdar ne sme od njega zvediti, da živi in kje da živi. Vsaj je pa tudi zanjo, kakor za naju pokopan!" Bila sta tako Fedor in Olga po grozovitosti svojih sovražnikov ločena. Ves up, se še kdaj viditi, je bil za nju po vodi. Kar je Olga zve-dila, da je Fedor tako poginil, je videzno hirala in slabela. Njen edini up in veselje je bilo, da bi ga kmalo vidila in ž njim spet združena bila. Vedno je k Bogu molila da bi jo skorej k sebi poklical. In res je tudi vsaki dan slabši prihajala, ogenj njenih oči je ugasnil, in bolno serce tako malo bilo, kakor da bi bilo hotlo vsak čas jenjali Tudi ni več jokala, ker se je skorejšnjega združenja nadjala. Stari Vazil pa je, kadar j« spala, britke ,solze točil, ker je dobro vedil, da bo ukljub narboljšega varstva vender kmalo ta lepa cvetica konec vzela, in „potem", zdihne natihoma, »nimam nobenega veselja na zemlji več,* (Dalje sledi.) Vtrgiljevo poljodelstvo. Poslovenil J. Subič. Naj lepši cvet rimljanskiga pesništva je pesmotvor Virgiljevi pod naslovom: Georgika, to je; Po I j ode Is t v o. Zapopadka je znameniviga. U čveterih bukvah namreč je prepeval in popisal Publi Virgili M aro (rojen u tergu Andes blizo Mantove, v 70. letu pred Kristusovim rojstvom), kako polje obdelovati, drevje in tersje rediti, živini si reči in marljive čbelice gojili. Nauki so zlata vredni, za omikane kmetovav-ce — tudi še dan današnji — neprecenljivi. Taj z veliko opaznostjo in dosledno umetnostjo vredjeni predmet okinčal je pa Virgilj z mnogimi episodami in vmes vpletjenimi popisi, kteri po pravim so sjajni članki prekrasniga pesmotvora. Latinščina in stihi blagoglasni Virgiljevi so pa tako izverstni in veličastni, da so pesnika na nar visokeji stopnjo slave med rimskimi pisatelji povzdignili. Omenjene prednosti lega pesmotvora, in želja goreča, slovenskimu slovstvu po zmožnosti kaj hvale vredniga pridjali, so me bile pripravile, da sim se bil lotil, imenovani latinski pesmotvor u slovenski vert presaditi. Sladka me je pri temu delu nada nahajala, da bi morebiti z takim prevodom slovenskim bratom tim več zadovoljiti vtegnul, ker še nobeni-ga klasikarja poslovljeniga nimajo; klasikarji greški in latinski pa vendar za vekomaj so temelj in podlaga, na kterej ste omika in slovstvo vsih narodov cvesti začele, in še dan današnji napredujete. Trudil sim se dolgo časa, ter si prizadeval, zvesto, razumljivo, blagoglasno, pa kar je moč bilo, u duhu Slovenšine prestavljati. Ali sim svoj namen dosegel, naj razsodijo prijatli in poznavci lutinskiga in slovenskiga slovstva 1 Dovedeti sim tudi hotel, ali je mili slovenski jezik res tako boren in okoren, kakor njegovi neprijatelji in protivniki terdijo; ali zares nima dovelj prikladnih besed in izrazov za dela različnih vednost in umetnost Ali bi ne smel se podali u dvoboj slovstveni z vitežkim Rimljanom ali z junakoponosno Grekijo? Menim, da! — »Poljodelstvo« Virgiljevo ni lahko razumeti, ne zavolj jezika — jasen je kot zlato sonce — temoč zavolj mnogoverstnih stvari, vednost in umetnost, ktere to pesniško delo obseže. Torej je razlage potreba ki čitatelju na kratko bolj neznane kmetijske, basnoslovske, zgodovinske' rastlinske in staroznanske reči in običaje sploh odkrije in razloži. Razlagal sim tedaj tudi jez na kratko, kar bi potrebno biti vtegnilo da krasni pesmotvor tudi u slovenski obleki popolnoma se razume. In tako podam za poskušnjo odlomek imenovaniga Virgiljeviga dela čitateljem častitim. Njih spregled in razsodba naj odločita, ali bi tak prevod vreden bil, ali ne, beli dan zagledali. Pravila »a poljske dela. (Poijod. I. 43 - 83.) Na pomlad, ko sneg kopni po prisojnih goricah, Ino se gruda inehči, od topliga vetriča perhla, Naj začne mi tedaj že vol globoko oraje Hripati, ter u razoru grede naj sveti se leinež. Setva le tista rodi po vosilu delavniga kmeta, Ktera je dvakrat mraz, in dvakrat čutila sonce; Njega bogat pridelk mu do verha obilnice polni. Vendar prej, ko železom ral neznano delimo, Naj bo skerb, neba i povetrija razno premembe Prav spoznat", in očinsko nasev in zemlje naravo, Kaj mar slehern kraj plodi, alj kaj ne dovolji. Tokej rastejo žita bolj, tam obilneji grozdje, Drevja sad drugej, povoljno pa kalijo trave. Alj se ne vidi, da Tmol žafranovo cvetje pošilja, India slonovo kost, kadilo pa mehki Sabeji? Nagi Kalibi jeklo, Potunje jako dišavno Dabrovino, Epir pa kobil zmagavnih obilje? Tak ukaz je tadaj, in vedne pravila določnim Krajem dala narav, odkad Deukalion enkrat Kamne na prazno je zemljo metal, iz kterih rojeni So ljudje, nevsmiljeni plod. — Pa hajdi, no polja Mastno ledino naj o početku mladiga leta Jaki volovi koj preorjejo, grude ležeče Naj le prašno poletje z ugodnimi žarki prevari. (Konec 50 « 60 65 sledi.) - 88 — Z m e s. SI i z o z e nis k i b«dnl. Nizozemci gradijo svoje bedne, kleri jih morskega polopa varjejo, s istoj premodroj in prištedoj skrbnosljoj, ki se u vseh jih stavbah kaže. Mesto kamnja, ker ga v njih zemlji ni, rabijo trslje in vrbovo šibje, ktero v snope Zvežejo, čevel debelo razpolagajo, eno lego naravno, drugo vpik, jih s peskom posipljejo in s tramiči preprežejo, da se ne razineknejo. Kolikor že morejo kamnja iz dalnega Norveškega priplavili, razde-vajo povrh, da teža zgrajo stisne in trdno površje vožnjo po bednih olajša. Nizozemski bedni so čudovito delo. Ptujca slrah sprehaja gledaje divjo morje, ktero se z neznanoj težoj in presilnim valovjem srdito v to naknpčeno in s peskom potrošeno trstovje zaganja in neprestano grozi vsak hip nevsmileno 2 miliona ljudi potopiti, ki vdil (pokraj) njega lak mirno žive, kakor da bi po naj višjih planinah stanovali. Ti potop bi jih zadel, ako bi se le peden trslja preineknulo ali bi krt beden preroval in tega nikdo nezamazal; in če na to pomislijo, se zgodi, da nevarščini v okom pridejo, ne pa, da se je p'ašijo. Deset čevlev niže morskega površja se sprehajajo, jejo, pijo, kupeujejo, bogastvo gomilijo, se včasih smejo in vedno kadijo, ne porajtaje grozečega morja, ki vlegne namah bogastvo požreti in pipice pogasiti. — Mirno spi dele v naročji svoje matere, si brez skrbi gura kraj brezdna, ker ga angelj božji varje; zaupljivo žive celi narodi v zavetji božjega varstva kraj groznih ne varščin, ki bez preneha po njih smrtno žrlo stegujejo. /i v kov. Slovstveni glasnik. Zač. gim. učitelj J. Torb ar v Zagrebu je doveršil svojo prestavo siloslovja (naravoslovja) od dr. J Smetana. — G. Lavrovski v Samborusostavlja rusinsko-nemški in nemško-rusinski.slovar. Na Dunaju se tiskate dve knjigi za rusinske šole: »Čitanka za narod ne šole" in »Računica Močnikova za nižji gimnazij. _ s tekočim mescem je sopet jela izhajati „Gvviazdka Ciesz-y n s k a, pismo dla zabavy, nauka a przemysla« pod vredništvom g. Slal-macha. — Navkovo društvo v Krakovi dela v 7 oddelkih na splošnem imen os lov ne m (terminologičkem) slovarju. —, Naj imenitniša knjiga le dni izdana je nemško-česki slovar od Fr. Sumavskiga. Je razun znotrajne izvergtnosti tudi kaj krasno opravljena. Ruske propovedi g. Radlinskiga so že donatisnjene. Kader jih dobimo, jih bomo naročnikom poslali. — Znani izdajatelj čeških spisov za mladež g. kamenopisec Je line k je namenjen, kakor hitro višjega dovolenja dobi, periodičen časopis za češko mladino s podobami izdajati.— Različne «lrobtlnee. * Nedavno je začel g. Cipr. Robert sopet predavali na Collegiu de France. Pervi dan je govoril o napredku slavenskih slovstev. * V avslrianskej carevini izhaja sedaj ravno 40 slovanskih časopisov. Natisnil' Ferd. žl. KUimuajr v Celovcu. SLOVENSKA BCELA. ^VP Odgovorni vrednik: An t. Janeilc. r St. 12. V čelvertek 24. marca 1853. IV. lelo. Godci svetega Joba. (Legenda.) Ko je svet Job bez vsega na pol že mertev bil, Na gnoju že zavčržen červad s kervjo redil, Ni tožil, ampak molil: Bog serca čistost ve, Kar smilno mi podal je, to tud mi vzeti sme. — Tak vdan u božjo voljo — se sporoči Bogu, U strašnih mukah gnjilo telo je živo mu, Na gnoju červe pase, človeku sličen ni, Ne zdvoji pa — besedce nevolne ne zgubi. Ko tak od vsih zapuščen le upa še v Boga, Iz krajev dalnih steza tri godce mim petja, I ti vgledaje revčka se v versto vstopijo U strune vdarjo, — viže pobožne vberejo. Nesrečnemu svitloha oblije cel obraz, Bliši se v rajski zori, obda ga rajski kras, Osupnjen godcov mojster ne ve, kaj mislil bi; Pravičnega terpljenje mu strune oživi. I ko nehajo gosti, svet Job zdaj vzdigne se: »Plačila nimam dati, glej to je moje vse!« Rekoč pod pazho seže, zagrabi červov pest: „Glej to je vse, kar imam, to in pa čista vest.« Izrekne i pred godce raztrosi červe rah, I čudo glej! mest červov zlato svitli se v prah', Veli jim ga pobrati, hvaležni to store, I solzno Joba godci v nesrečnega sterme. Svet Job pogleda kviško, oko se mu zrosi: »Nad stropjem tam nebeškim pozabil On me ni, Bogu pojite slavo!" izklikne i spozna, Da vse je Večnem' milo, da dobro vse ravna. — F e d o r in Olga. C DTTJe.) VIII. Spet je nastala noč; spet je sijala bleda luna skozi oknice v sobo, kjer je Olga na slabi postelji spala. Zraven nje je slonel stari Vazil in vedno Boga prosil, da bi to nesrečo od njega odvernil in zadnje vejice od blazega rodu Olge namreč usahnili ne dal!" Le nekoliko tednov je od te noči preteklo, ko je Olga žalostuo novico od svojega brata zvedila in že je spet červ britkosti njeno truplo videzno spodjedati začel. Se bolj so njene lica obledele, še globočji so nazaj padle njene oči, še slabši in revniši so postale njene roke. Vender je pa bila v spanju taka viditi, kot da bi bila že v nebesih in da bi se z angeljci pogovarjala. Vazil pa mislé, da bi vsaj nektere tihih glasov razumel, pritisne uho na smehljajoče ustnice in posluša, toda nié ne sliši, kot samo ime »Fedor«, ki ga je nekterikrat izrekla. Ah! od brata se ji sanjaš s kterim bo kmalo združena, zdihne Vazil ter se z glavo majaje od postelje proč oberne. Toda čeravno je prav tiho šeplai, je vender ime „brat" na Olginih ušesih odinelo. Zbudi se in se z radostnim pogledom po Vazilu ozira. „Ali ste še pri meni, dobri Vazil, ga prijazno popraša. Močno sim ginjena Vaše ljubezni in prijalelske vdanosti." »Oj, nikdar le ne bom zapustil, ljuba moja ! vedno bom pri tebi, jo tolaži Vazil ter jo za merzlo roko prime in greje." »Ali je pa tudi knezu ljubo, da ste pri meni"?" ga kmalo Olga skerbno popraša. „Midva nisva nikomur v čislih, odgovori Vazil. Pozabili so inene in tebe." »Da, kar mi je brat umeri, me puste v miru!" reče žalostno Olga. Vazil je zdaj menil, da bo spet Olga, ko je ime svojega brata imenovati slišala, jokali začela, pa nič men j ko to se posmeja in radostivo, kakor v sladkih mislih zakopana, pogleduje. Vazilu se to čudno zdi, in neprenehoma vanjo gleda. »Vazil! ga nagloma Olga pokliče," od brata se mi je sanjalo. Prikazal se mi je in z mano govoril, 1er mi rekel, da bova v kratkem združena. Ali ni to lepo od njega, da ine iz nebes tolažit pride. Lejte! zdaj sim vesela, ker vem, da bom tudi kmalo umerla." Vazil zdihne in ne more gorkih solz vderžati, ki so se mu po licih vderle in belo brado močile. Ko ga Olga zagleda, ga prime za roko in na serce prilisnivši veselo reče: Nikar ne jokajte, ljubi moj Vazil! ah nikar, ker siin jest vesela. Lejte! kadar bom enkrat z očetom in bratom v nebesih združena, pridemo, kadar bote spali, vsi skupej k vam in vam bomo pravili, da smo srečni in veseli, in potem se bote tudi vi veselili, kakor sim se jest ravno kar! Da, ljubi moj Vazil!' tw vam obljubim, ker ste bili zmiraj dobri ubogi Olgi!« Globoko v serce so Vazilu Olgine nježne pa tudi žalostne besede segle. »Nak, draga moja! ji pravi, ti me ne boš zapustila! Še boš pri meni ostala in mi veselje delala, in Gospoxl Bog ti bo dal moč, da boš spet ozdravela in veselo živela!" »Oj vi! mar mi ne privošite, pravi nekako nejevoljna Olga, še te sreče ne, da bi se s svojimi zdruzila? Nisiin vas vendef tako neusmiljene misli'a!" Ravno ji je hotel stari Vazil z navadno nježnostjo odgovoriti in povedali, kako da je, kar naenkrat na okno kamen pade, da zabrenči. Utihne in posluša, med tem ko Olga neprestano proti šipam gleda, skozi ktere je prijazno mesec sijal. „Kaj je nek to bilo?« praša Olga, Vazil vstane in se oknu bliža; spel se poprejšnje rožljanje zasliši. Ne dvomita več, da mora nekdo spodej bili, ki ju pazi. „Spodej pod oknom stoji mož, pravi Vazil. Miga mi, mu odpreti; ali mu čem, Olga?« »Ali ga pa tudi poznate Vazil, kdo da je?" »Ne poznam ga, prav neznan mi je, ji odgovori Vazil. Lej! spet mi miga. Tudi ni izdajavcu podoben. Kdo bi ludi tako hudoben in neusmiljen hotel biti, naju nesrečna izdati, in tebe od mene, mene pa od tebe ločiti? Toda odperl bom, da bom vsaj vedil, kaj da hoče." Skerbno zdaj Vazil okno odpre, glavo skozi pomoli in tujca bolj tiho popraša, kdo da je in kaj da hoče? »Ali si ti stari Vazil, popraša tujec Vazila. Povej mi hitro; dokler tega ne zvem, ali si ti tisti, kterega iščem, ne boš čerkice od mene zvedil, kdo da sim jaz." „Da, to je čudno, reče Vazil Olgi, ki se je vzdignila in poslušala. Ali si pa tudi slišala, kaj da je govoril in hotel, draga moja?« „Vse sim slišala", odgovori Olga. »Ali mu čem resnico povedati? jo na lihem Vazil popraša." Olga nekoliko premišljuje, ali bi prikimala, ali ne. Kako lahko je ptujec, si misli, ogleduh Ivanova in mu bo vse, kar je v idil, povedal. Toda, jo spet druga misel obide, knez si nebo toliko prizadeval in tako na skrivnem ravnal, da bi ludi to (ločitev) izpeljal; marveč mu je le treba mignili, in zaperta bom in dobro zavarvana. »Torej dragi Vazil, mu reče po kratkem premisliku: ne bojte se, celo malo sim zdaj knezu v čislih, da bi me zdaj v samoti molil. Le govorite ž njim in povejte mu resnico." Vazil je zadovoljen, k oknu gre in tujca pokliče ter reče: Sim pravi, kterega iščeš; povej tudi ti, kdo da si?" »Ako si res ti Vazii, mi ludi lahko poveš, kje da mlada kneginja Olga stanuje, reče dalje ptujec. Razumeš, jest moram vedili, ker ji imam marsikej povedati, kar nihče ne sme vediti, razun tebe, mene in Olge." »Ali nisi mi še razodel, kdo da si — kako ti morem upati, praša Vazil tujca." »E kaj te to skerbi? mu naglo odgovori." Boš že o svojem času zvedil. Tudi svojega imena nikomur ne razodenem, razun Olgi sami. Mar misliš, da sim zato toliko hoje storil, da bi vsakemu svoje skrivnosti razodel? Ne tako bralec! Kdo da sim in kaj da hočem in imam, bo samo Olga Fedorova sestra zvedila. Tedaj, ako si ti stari Vazil, kteri ji vsega dobrega želi, povej, kje da je?" »Vazil, od Fedora govori«, naglo reče Olga. Pusti ga, daj mu verv, da gori pride. Morebiti mi zadnje sporočilo od rajncega brata prinese!« Vazil se ne obotavlja dalje, okno odpre in tujcu reče: »Dobro pomni! Vedi, da si Vazila in tudi Olgo dobil. Nadjam se, da boš mož beseda, zatorej hitro gori.« Vse je za varnost pripravljeno. Naenkrat je bil ptujec pri oknu in tudi v sobi, kjer sta bila Vazil in Olga. »Bodi pozdravljen, dragi Vazil! mu reče veselo ptujec ter mu v roko seže. Vem, di si pošten mož, dovedi me k Olgi.« »Si že pri nji, odgovori Vazil, ter mu revno posteljo Olge pokaže. „Tu je Olga, ktere iščeš. Strela na te, ako hudo ž njo ravnati misliš.« Ptujec molče pred Olgino posteljo poklekne, jo za roko prime in poljubi. Potem se milo na njo ozre, in z glavo niajaje sam pri sebi šepta: 12* — i>2 — „Tedaj je res, kar se je Fedoru dozdevalo. Ne samo brat, tudi Olga je mogla v roke kervižejnega kneza pasti! Kako hudoben je vender knez i" Zdaj je vstal razkačeni ptujec. Njegove oči se lesketajo, neka čud-novita moč ga obide, da jame z zobmi škripali in z pestjo namerjati, rekoč: „dobro, dan maševanja bože prišel. O nesrečna Olga! kdo bi ti bil zamogel v zibeli prerokvali, da boš toliko terpeti mogla! Toda le po-terpi. Dan žetve bo kmalo napočil." Olga osupnjeno v plujca gleda, in nikakor ne more razumeti, kaj da njegovo mennranje pomeni. „Kdo si pa vender, in kaj mi imaš povedali, ga vzadnje vpraša. Ali nisi od mojega brata Fedora govoril? Ali si ga mar vidil in poznal? Si bil mar pri njegovi smerti zraven? Ali mi ni nič zročil, nobenega pozdrava in sporočila? Vedi, jaz sim njegova prava sestra!" „Kaj? kako pa? vpraša začudjeno ptujec. Kaj si rekla? Saj ni Fedor mertev! Se živi in je dobro spravljen, le žalosten je zmiram. Pri teh besedah Olga na kviško plane in debelo ptujca gleda. Sapa ji pojenjuje, komej spregovori sledeče: O Bog, Vazil! ste slišali! Fedor živi! Fedor! moj bral! Mar niste tako rekli, mož! Recite vender, recite! Ponovite mi še tisučkrat to novico! Fedor, moj preljubi Fedor še živi! Trepetaje prime roko ptujca, ga zdaj veselo, zdaj žalostno pogleduje ter komej čaka, ali bo vender resnica, kar je govoril, ali pa da bo spet neusmiljeno prekanjena. »Tiho, tiho, ljuba moja! ji reče ptujec. Nič se ne boj! Kakor gotovo sim jez Peler Ivajlovič in kakor gotovo jaz tukej zdrav stojim, tako gotovo sim pred 14 dnemi tvojega brata Fedora zdravega vidil!" Peter Ivajlovič je z moško besedo govoril, tako da mu ni bilo dvomiti. Olga se neizrečeno srečna čuti in njegovim besedam verjame. Veselja joka, se smeja in poskakuje in več ko stokrat ponavlja: Fedor, moj Fedor živi! moj ljubljeni bral! Nič več ne bom sama in zapuščena na svetu! Fedor ni umeri! Vazil! nisle slišali: Fedor živi. Stari Vazil, tako neprevideno do duše ganjen, se na tla zgrudi ter z povzdignjeniini rokami Boga hvali, rekoč! O Bog! zdaj rad umerjem, ker je ta srečen, ki ga za tabo nar bolj ljubi!" To zrekši objame srečno Olgo, in ž njo vred vroče solze toči. Peter Ivajlovič pa osupnjeno zraven nju stoji in s solzami v očeh reče: »Kako,čudno vender! Mislil sim žalostno novico prinesti, pa je vse veselo! Čudno čudno je pač, kako Gospod Bog človeške serca vlada in stori, da še hudobnih dela in naklepi preganjanim veselje in tolažbo delajo!" Dolgo je terpelo, da se spet vpokojijo, in da spet serca navadno biti začno. Dolgo žalovanje ju je tako omamilo, da se jima je zdaj, kar sta slišala vse zdelo, kot sanje, kterim ni nič upati in spet jima je mogel P. Ivajlovič vse ponovili, da sla bila popolnama od resnice prepričana. „Toda ne veselita se preveč, jima zdaj P. Ivajlovič reče, čeravno še Fedor živi, je vender še zelo nesrečen, le pri Bogu je, ali ga bota še kdaj vidila, ali ne." „Moje zaupanje v Boga je neskončno, odgovori Olga, nič ga ne more premakniti in moje nade razdreti. Da le vem, da Fedor živi, se bova tudi gotovo enkrat še vidila in poleni nikdar več ločila. Ako je tudi zapert in v železje zakovan — Bog ga bo že rešil. Moje zaupanje v Boga je neizrečeno. Ivajlovič! nikar se ne bojte, vse mi povejte, kar od njega veste. Za vse sim pripravljena, vse bom prenesla, tudi nar hujši, da le vem, da še živi, in da ga je Gospod k mojemu veselju ohranil. Le povejte mi, vse vse, lepo vas prosim." P. Ivajlovič zdaj začne pripovedovati, da je Fedora v Sibirio spremil in na ti dolgočasni poti od njega zvedil, kakšna da mu bo osoda in da je sin svojega narvečega dobrotnika, ter mu tudi, ko na odločeno mesto prideta, sveto obljubi, koj v domovino iti in sestri vse sporočiti. Vazil in Olga sta ga kej zvesto poslušala in akoravuo je Olga mogla slišati, kako nesramno in grozovit no so ji brata mučili, vender jeni žalost omamila, temuč že med pripovedovanjem je sklenila, brata iz su/.nnsli rešiti, naj stane kar hoče. In ko še stari Vazil začne^govoriti od gerdega Ivana, kakšen potuhnjenec da je, kako zelo je kneza Cernikovega opeharil in kako je sirote mučil, premišljuje Olga, kako bi brata rešila, in kon-čavši tudi ona sklep stori. „P. Ivajlovič, ga praša naglo Olga, kako vam je bilo mogoče, sem-kej priti, kako ste vender ogleduhom ušli?" »To mi pač ni bilo težko, odgovori prijazno Ivajlovič. Sam Fedor me je podučil, kako da imam ravnati. Popisal mi je namreč, kakšno da je poslopje, koliko vhodov in kje da jih ima in kje da je tudi tvoja navadna stanica ? Tako mi je bilo lahko vse dobiti posebno ker mi je opomnil na strani za zidom vralica, skozi ktere se lahko pride." »Da, res, pa kako ste jih še vender odperle dobili, ga oba poprašala." »To mi je bilo kej lahko, reče in pest ključev pokaže. Na ključavnico sini vosek pritisnil in po tem znamnji več ključev naredili dal. Vse sim poskusil, pa le eden je bil pravi. Da bi se tudi ne bilo nobenega škripanja bati, sim še ključavnico z oljem namazal, lahko odperl in srečno skozi prišel." „Dobro tedaj, pravi Olga, kjer sle notri peršli, gremo lahko tudi vun. Vazil, Ivajlovič, jest moram brata rešiti, in da ini bo to mogoče, moramo bežati." P. Ivajlovič je bil osupnjen nad tako pogumnostjo dekleta, ki brez vsega strahu spet za besedo poprime. Bežala bom! Ne mislile, da sim tako slaba! Bila sim slaba in bolna le tako dolgo, dokler nisim vedila, ali moj preljubi brat še živi, ali ne. Toda zdaj, ko vem, da je še živ, je moj sklep storjen. Dokler bom v oblasti varha, so mi roke zvezane, in sim za nič. Ali oprostena bom močna in k vsemu pripravljena! Draga moja! mi ne moreta za kaka skrivišče povedali, kjer bi zamogla nekaj dni pred grozovitnim Ivanovom skrita bili?" Ivajlovič poinaje z glavo, in reče: „Nikogar ne poznm, da bi mu bilo kej upati." »Jest pač vem za kraj, kjer bomo varni pred vsim napadom, reče Vazil, toda v glavo mi ne more, čemu bi nam bil!" »Oh! koj vam bom povedala, reče naglo Olga Vazilu. Kakor hilro bom na varnem kraji se bom koj v nar lepši oblačilo oblekla in pojdem k carinji, ki je mogočniši kot Ivanov, in ji bom vse povedala, kar sva z Fedoroin preterpela, odkar so oče unierli in je on naju varh. Zvedivsi vse to se naju bo gotovo usmilila ter Fedora oprostila, Ivanova pak kaznovati dala. Jest bom potem z vami, Vazil in Ivajlovič, v Sibirio šla, Fedora iskat, in zag edavši ga mu bom nasproti vpila : Fedor! ljubi moj Fedor! ti si prost; lej! jest sini, ki sim te iz su/.nosli rešila! O, kako bo vesel, kadar bo te besede zaslišal; kako bova veselja poskakovala, kadar se spet vidiva in vekomaj združiva! Kaj ne, vi, dragi Vazil! in vi, serčni prijatel mojiga brata, vi mi bote pomagali, mojega brata rešiti in ga spet srečnega storiti? Kdo bi se bil ginljivi in serčni prošnji nadušene Olge ustaviti za-uiogel? Vazil in P. Ivajlovič sta bila videzno ganjena, ter obljubita, vse, kar jima bo mogoče, Olgi pripravili in ji v rešitvi ročno pomagali. Stari Vazil še nekterih težav in zaderžkov opomni, ali hitro mu Ivajlovič v besede seže in reče: Alo, nelcaj se mora zgoditi — eno je zdaj nar po-trebniši in sicer, da Olga Ivanovu uide, ker je tudi njo pogubiti sklenil. Olga si jo je dobro zinislila in za vse bo dobro, ako zares do carinje pride in ji vse svoje nadloge razodene; vender ne bo tako neusmiljena, da bi je ne uslišala." „Na noge tedaj, reče zdaj Olga, nikar sc ne obotavljajmo! Vse spi, vratica so odperte, lahko nam je uiti, nihče v mestu ne bo vedil, kam da smo prišli.« Z naglostjo tedaj iz postelje poskoči, se napravi in gre svoje nar lepši oblačila zbirat, ter jih potem v culico z Veže in Vazilu da. Se nektere dragocenosti nabere, in potem reče, da je zdaj pripravljena iti. P. Ivajlovič se pervi po vervi spusti, potem Vazil, in nazadnje še Olga. „Naprej, naprej! veli Olga. Dokler bom v okrožji tega poslopja, ne bom prosto dihati zamogla." Zdaj se bližajo begunci vralcam. Ali v hipu, ko jih Ivajlovič odpira, zalaja na dvoru pes, s kterim se je poprej Olga večkrat igrala. Zvesti pes jo je ovohal in bi rad ž njo šel. Vazil dvomi, ali bi ga pustil, ali ne. „Pes bi nas znal izdati; lajanje bo ljudi zbudilo, in po nas je." Ali ga čem ubiti? praša Ivajlovič »Ne, ne, reče Olga. Vzemimo ga sabo; morebiti nam bo še v korist.« To zrekši skoči k njemu, ga boža in odveže. Kakor da bi^ bil vedil, kaj da je treba, potihne in zvesto na strani Olge k vratcam teče. V hipu so vsi zunej zidovja. Varno zaklene spet Ivajlovič vratca in Vazila vpraša »kam da zdaj?" „Le sledita mi, reče Vazil. Čudno bi bilo pač vender, ko bi nas na tem kraji zasledili, kamor bomo zdaj šli." On gre tedaj naprej, in za njim Ivajlovič in Olga, ki tako hitro in moško stopa, kakor da bi ne bila nikoli poprej bolna. Obudilo se je v nji novo življenje, ki ga ji je ljubezen in le goreča ljubezen do brata vdihnila. Gotovo je tedaj, da prava in sveta ljubezen, ki le od Boga pride in človeka s silovito močjo nadušuje, vse premaga, da ji ni nič pretežko.— (Dalje sledi,) Saladin in Joanitarji. Bijejo se že več mescov križanci s silnim čarom Saladinom, ki jim vedno hujši perti ter jim slednjič celo Jeruzalem vzame. Zastonj je bil silni pogum Anglikanskega oroslana Riharda, ki se je večkrat z nenavadno serc-nostjo nad sovraga zagnal, da je vse okoli njega padalo kot žito na polji pada pod serpom žnjice ; zastonj tudi vsi sveti in načerti Filipa Avgusta Francoskega kralja. Pri tako grozni bojni nesreči križanci vender ne obupajo, temuč se še bolj vjunačijo ter posamezno borijo s ponosnim m u s e I m a n o m, da je še clo ta njih nevkrotljivo serčnost cenil hi spostoval. Posebno in v vsakem oziru ponižno in blagodarno so se obnašali junaški vitezi reda sv. .laneza Kersl., ki so, razun da se so na bojnem polji z mečem vojskovali, doma vsakega reveža in bolnika sprejemali ter mu slregli, kar jiin je bilo mogoče. — Eno jutro, ravno ko so bile nekaj popred vrata mesla Jean d'Akre odperta, prišanta starček na berglah in prosi, da bi ga do bolnišnice dovedli. Bil je le nekoliko s cunjami zagernjen in ves utruden ter komej prišedši do vrat bolnišnice se na prag zgrudi. Zdaj pridejo strežaji, vzamejo reveža sabo in ga v sobi v rahlo posteljo polože. Zbudivšemu se, potem ponudijo vina in jabelk, da bi se okrepčal; toda on noče ter jih samo prosi, da bi ga pri pokoji pustili, da bi spet zaspal. Spet terdo zaspi. Ko se čez dolgo prebudi, mu spet prineso jedil in pijače, toda on spet nič tega noče ter si samo pokoja želi. Pride tretji dan. Ker spet nič noče, ga na vso moč silijo in prosijo, da naj vsaj toliko je, da ne bo za lakoto umeri. Viditi da se jim ne ubrani, začne zdihovati, rekoč: »Gorje meni, tako čudno bolezen imam, da mi ni več upati, še kdaj zdravemu biti!" S're-žaji to slišali ga koj vprašajo, kaj da mu vender je in v čem da bolezen obstoji ter ga zagotove, mu po mogočosti pomagati. Potolaženi bolnik pa začne takole: »Nekako zmešan sim. Lotilo se me je neko poželenje, ktero se mi gotovo ne bo in ne more nikoli spoiniti. Rad bi namreč desno nogo konja vašega poglavarja jedel! Brez te ne bom ni* koli zdrav, zato me pri miru pustite, da raji koj umerjeni." Strežaji to slišati, gredo koj h glavarju, in mu povejo od prečudne bolnikove bolezni in česar je poželel. Glavar pri teh besedah ostermi ter ga nevolja obide. Smili se mu konj, ki je bil eden nar lepših in hilrejih in ki ga je že večkrat nevarnosti rešil. Ali kmalo mu pride druga v glavo, ploskne in reče: »Človek vender več velja, ko tisuč in tisuč tacih žival. Pripeljite mu ga in dajte, česar poželi." Berž odidejo, eden po konja, drugi po sekiro in kladvo, tretji po nože in predin je par minut preteklo, so že s vso pripravo pred bolnikom, kteremu se je radosti oko svetilo. »Ktere noge želite? ga vpraša pervi. »Desne perve« — odgovori bolnik. Hitro pripravijo nogo in že je tretji sekiro vzdignil, da bi vsekal—kar nagloma bolnik zavpije, da ne, da ima spet druge želje. »Dajte mi raji koštruna," jim reče mirno, zakaj zelo sim lačen. Potem veseli konja odpeljejo, ter mu zaželeno jed nagloma prinesejo, da se je dobro poživil in predin je dva dni preteklo, je bil bolnik že na nogah, ter se je serčno zahvalivši brez daljnega obotavljanja berž odpravil. Nekoliko dni potem dobe lo le pismo: V imenu Boga, nar bolj usmiljenega in dobrolljivega Saladina vitezom! Vedite, da sim bil jez pri Vas, Vas skušati — in vidil in zvedil sim, da ste sinovi vsigainogočnega Stvarnika vladarja nebes in zemlje. Vi usmiljenje in ljubezen skazujete po zgledu svojega učenika, kterega tudi jez častim. Zatorej dam vsako leto, dokler bom živel, Vaši bolnišnici tisuč zlatov, da s tim revnim in bolnim strežete, jih oblačite, sitite in ozdravljate. Ta dar bote vselej na dan sv. Janeza Kerst. vašega pomočnika in varha prejeli. Vojska nima nič prcmeniti. Bodi Ala časten in hvaljen!« — — «Mi — SlovRtvenl Klasiilk. Iz Zagreba se nam piše: Za nekoliko dni pride „Zora" na svetlo. Kakor se čuje, je prav lično natiskana in služi Županovej tiskarni na čast. (Izvanjska oblika je malo veča ko lanjska.) Kar se znolernjega zadržaja lice, gotovo ne bo za lanjsko zaostala. Razun drugih različnih poučno zabavnih in znanstvenih člankov obseže tudi dve lepi poveslici od Turno-gradske »Tvrdislav« in „Rozmanova" Lenčica." Od izvirne tragedie .Kastriola Skenderbeg", ktero je že okoli leta 1832 v ilirskem jeziku spisal Juro Matic Špor (Doktor Sporer) prigotovljuje se za tiskanje drugo izdanje (Prvo je izšlo leta 1849 u Zagrebu pri Županu). Pri Fr. Županu pridejo še sledeča dela za kakih 8 — 10 dni na svillos „Strice Tomo i'i robovanje crnacah u sjevernoj Americi" od Beccher Stoue; prestavil jo je na ilirski jezik Josip Zalezal (zakaj Za-lezo"»); — „Hekuba" Iragedia od Euripida, prestavljena iz grčkega na ilirski jezik od Mavra Cavčiča (Vetraniča) dobrovačkega pesnika; — Diela Dominka Zlatariča, od Ivana Kukuljeviča, tretji svezek, obseže izvirne pesmi Zlalaričeve. U Gajevej tiskarnici se tiska „Naravoslovja" Partaševa4. svezek. G. Torbar je prestavil Siloslovje Smetanovo, in g. Ivan Macun je spisal gri-ko s klad njo (synlaxis.) V tiskarnici AVinikerja v Berni se tiska 1 zv. „inoravskih narodnih pesem." Ta imenitna knjiga bo neki kaj krasno opravljena. — »Cesko imenoslovje" za gimnazije in realne šole bo v kralkem na svillo prišlo. — G. Melihar je izdal petero veselih iger v češkem jeziku. Na Dunaju je ravno izšla „zgodovina Cernegore" od Andriča v nemškem jeziku. — Preimenitno delo g. P. J. ¡Šafafika: „Paraatkj h lah o Is keho pismenictvi je že na prodaj in velja samo 3 gld. sr. Kazllčne drobtlnec. * Večkrat omenjeni bosanski frančiškan in jugoslovanski spisatelj Jukič se nahaja sedaj v Rimu in dela na obširnejšem spisu o razmerah kerščanstva na Turškem * Narodni jednota sv Cyrila a Metoda" v Berni se je kot: „matica moravska" osnovala. — Nje glavni namen bo, česko-slovansko slovstvo s posebnim obzirom na potrebe Moravije podpirati. * J. V. Bavarski kralj je dovolil, da se je v Norimberku germanski museum za nemško zgodovino, literaturo in umetnost osnoval. * Francoska vlada je dovolila za poljsko šolo v Parizu 10.000 frankov pripomoči. * Nek češki pisatelj spisuje spevigro pod naslovom: »Vlasta.« * Na narodno igrališče v Pragu je bilo do konca minulega mesca blizo 10.0000 gld. sr. podpisanih. Poprava V sostavkn Iavbrama sir. 68, v 18 od spodej naj se bere „Ker se v liindoslanskem jeziku (mesto v Sauskritu) od prave do leve bere itd. Str. 77, v 3. od zgorej naj stoji aDivgnauiaja" namesto Divguamata. Je pridjana a. pola zgod. spisa prof. Terstenjaka. * Natisnil- Ferd. Ž i Rleiuniajr v Celovcu. SLOVENSKI BiLi Odgovorni vrednik: .4nt. Jmiežic. Št. 13. Včetvertek 31. marca 1853. IV. leto. F e d o r in Olg a. (Dalje.) IX. \T i^a bregu Neve, ne deleč zunej rnesla Petrograda, je bila o času te pri-godbe, majhna lesena koča za ribiča. V lo kočo pribeži Vazil s svojima. Izdajstva se ni bilo treba bali, ker je bila koča precej oddaljena, in ker je bil ludi Vazil z ribičem, ki je bil iz njegove rodovine, dobro znan. Kdo bi bil kneževske hčeri v tej samotni koči iskal'? Bil je že beli dan, ko se Olga iz kratkega pa vender okrepčavnega spanja zbudi. Močno se culi ter z veselim smehom može gleda, ki ogenj pihajo in mizo pripravljajo. Kmalo prinese ribič polno skledo na mizo, rekoč: „Jed je pripravljena! Pokličite še deklino.« »Nak, te pa ne, reče tiho Vazil. Dekle je zlo Irudno, v spanju se bo nar bolj opomoglo!" »A, saj sim zbujena, Vazil! dobro mi diši jed. Pridem, odgovori Olga, skoči na noge, tako urno, kakor da bi bila že brala rešila. Z veseljem jo vsi pozdravijo, ter ji po moči postrežejo, kakor da bi bila v kneževskem poslopji. „Kaj pa zdaj, popraša Olga pričijoče, ko so tfdjedli, kaj nam je zdaj storili? Ne dam si prej počitka, dokler ne bo bral rešen. Le pomislite, ljubi moji! kako goreče, kako nježno me je ljubil in še zavolj mene pregnan bil, pomislile vse lo in rekli bole, da imam prav. — »Ne oporekujemo ti, pravi Ivajlovič, tvojo pogumnost. Mi vsi smo pripravljeni, življenje in vse dali, da bi ti le brata iz revšine rešili. Tode nikar se ne prenaglimo, previdnosti nam je treba, sicer smo vsi zgubljeni. Ne zabi, O.ga! kako imeniten da je Ivanov, in kakšno oblast ima čez vaju, kar je po oporoki očeta vajin varh poslal. Ako zve, kje da si, in te spet v svojo oblast dobi, srno vsi zapadli in tudi nesrečni Fedor bo z nami vred to prederznost občutil. Tedaj, ako kej počnemo, počnimo s previdnostjo." Olga žalostno glavo pobesi, kmalo pa spet spregovori takole: »To pa vender vidite, dragi moji! da moram s carinjo govoriti in jo za milost in usmiljenje prositi." »Da, pač res, drugač ne bo moglo bili, reče Vazil. Toda, Olga! ako te v poslopji Ivanov ugleda, kaj potem? Ako nam z mahljejem vse podere? Ako te zatoži, da si mu ubežala in ga ko pravega varha nisi hotla slušati? Spet te bo potem v svoj grad vlekel in zapreti dal, hujši kot poprej, ker mu sirota ue boš mogla spričati in se pred carinjo osve- dočili. Ah! Olga! če to vse premis'im, me skerbi in strah zavolj tebe vsega prevzamejo." „Vem sicer, kako bi se ložej dala ta reč speljati, pravi na lo Ivaj-lovič, toda Olga se bo gotovo lega branila." „Le povejte, vse bom storila, reče hitro Olga, kar bi rešenje mojega brala pospešiti imelo. Le povejte mi, Ivajlovič, bote vidili, da sim pogumna in močna." »Ce je pa tako, Olga, ne bom zamolčal. Naj boje bi bilo, ko bi moške oblačila oblekla, in tako v carsko poslopje šla. Čudno bi bilo vender, ako bi te kdo spoznal. Morebiti da še celo Ivanova tam ne bo." »Ali ni druzega nič, kar mi sveijete, popraša Olga Vazil! Le hitro oblačila sem. Ni daljnega odlašanja, zakaj vsaka ura, vsaka minuta prinese nove britkosli in žalosti mojemu Fedoru." Vsi se čudijo nad serčnostjo Olge. Koj ukaže Vazil ribču, da naj gre urno oblačil iskat. Komej je pa dobra ura pretekla, je bila že Olga-mladeneč. Bila je tako spremenjena, da so vsi djali, da ni lahko spoznati. „Zdaj pa le, reče Ivajlovič. Vi Vazil! ostaneta tukej, ker bi vas sicer V meslu lahko spoznali; jez pa grem nekoliko za Olgo, da bi se ji vsaj kaka nesreča ne prigodila. Pojdi Olga! Stopaj moško, in če bite kteri prašati znal, mu le reci, da imaš s carinjo govori tj, in ji nekaj posebnega, kar nihče razun nje vediti ne sme, oznaniti. Ce tako rečeš, ti ne bodo strežaji žal-besede rekli, in tako lahko brez vsih zaderžkov pred obličje carinje prideš. Tu pa veš, kaj imaš govoriti. Bog bo s tabo, da boš serce mogočne carinje ganila in k usmiljenju nagnila. Zakaj carinja je dobra in usmiljena. Tedaj se nar boljega nadjam." Olga zvesto posluša P. Ivajloviča, se napravi in od Vazila slovo vzame. »Bog le blagoslovi in, draga moja! naj te spremi po vsih tvojih potih, reče Vazil, in polaži svojo roko na Olgino glavo. Kakor hitro boš odšla, bom koj pokleknil in k Bogu molil, da ti svoj blagoslov da in močno stori. Pojdi v miru. V Boga zaupaj!" Zdaj zapusti Olga kočo in jo naglo proti Petrogradu maha. Peter Ivajlovič, ki je že več ko 12 let po svetu bil in se zelo postaral, gre nekoliko zadej za njo, da bi ji koj priskočil, ako bi v nevarnost prišla. Toda brez vse nevarnosti je k poslopju dospela, in ko ji Ivajlovič še enkrat pomiga, da naj bo serčna, gre notri, on se pa tačas po ulicah sprehaja. Kakor je bila tudi Olga serčna in k vseinu pripravljena, vender jL zelo serce bije, ko po veličanskih^stopnjah carskega poslopja stopa in zdaj na levo, zdaj na desno pride. Čuvaj je tudi kar nič vstavil ni. Bila je zdaj pod eno r streho s carinjo, ki jo bo kmalo srečno storila in ji brata nazaj dala. Se nekaj stopnic, ki v zgornje nadstropje peljejo, ima, toda od slabosti, ki jo je naglo napadla, se še na steno nasloni, si nekoliko odpočiti. Noge se ji šibijo, sapa pojenjuje, serce tolče, kakor bi jo raznesli hollo, in na celem životu trepeta; vsaj se je osodepolni čas bližal. Ali misel na brata ji spet novo moč da in s serčnostjo napolni, da zadnje stopnice nastopi in pogumno naprej korači. Lepo olišpani gospodje in gospe jo srečujejo in vsi gredo tiho mem nje. Ravno ko hoče v prednjo sobo carinje, se vstopi lepo napravljen čuvaj pred-njo ter jo vpraša »odkod in kam?« »Rad bi s carinjo govoril, odgovori z moškim glasom Olga. Prosim, gospod! oglasite me!" „He, ljubi moj! to ne gre lako liilro, ji čuvaj reče, ki je k sreči dobrega in usmiljenega serca bil. Nar poprej mi moraš povedali, kaj da pri caririji hočeš?" O Bog! imam ji važno skrivnost razodeti, ki je razun nje nihče ne sme slišati, ker bo čez življenje in blagostanje dveh sirot sklenjeno,« odgovori s trepetajočim glasom Olga ter ga tako milo prosi, da ne more mladenča nikakor odgnati. „Težko bo tvoja želja spolnjena, reče čuvaj in maje z rameni, toda ker si tako pošten in nedolžen viditi, naj bo že v božjem imenu. Povej mi še ime, kako se pišeš?" Olga se ustraši. Da bi Jo bili tudi za ime prašali, lega si ni mislila. Komej da ni rekla: Olga Čer ni ko v, kar se še o pravem času oblačila spomni — hitro reče: „Fedor mi je ime." „Kako še? praša nadalje čuvaj. Carinja mora celo tvoje ime vediti. „Saj ga ne smem povedali, sicer bo vse izdano," reče Olga vsa prestrašena in debela solza ji na licu zabliska. »Prosim, dobri gospod! oglasite me le kakor ubozega mladenča, ki se Fedor imenuje in pri carin ji milost prosi.« Čuvaj maje z glavo. „Morebiti, pravi, si koj ti eden tistih dveh sirot, ki usmiljenje in milost od carinje prosita. Naj bo že; ker vem, da tudi nimaš nobenih slabih misel, te hočem oglasili. Zelo se mi smiliš, ljubi moj! Le poterpi, ako je pravična tvoja reč, boš usmiljenje najdel. No sem pojdi in tu čakaj. Zdaj ima še carinja veliko opravili, in ko enkrat vsi gospodje na versto pridejo, potlej še le te bom oglasil. Le malo poterpi, čez eno ali dve uri prideš na versto." »Rad čakam, tudi več dni, če je treba, dobri gospod! inu reče Olga ter mu roko poljubi. „Ne zinaknem se prej z mesta, dokler mi ne ukažete." Čuvaj jo zdaj pusti, ter jej še enkrat zažuga, na tem mestu ostati, dokler da ne bo poklicana. Ko je sama, jo spreha ajo radostne misli. Zdi se ji, da je že vse opravljeno, da je že carinja brata oprostila, hudobneža pak kaznovala in komej se je prevelicega veselja zderžala, da ni svojih neizmernih občutkov na znanje dala. Se jih vkroti, ler se potem na pogovor pripravi, kako in kaj da bo vpričo carinje govorila in svojo žalostno osodo na znanje dala. Tako je pretekla ura. Imenitni gospodje in gospe, knezi, ministri in drugi deržavni služabniki se zaporedoma verste, eni k caririji, drugi od nje in nihče se ni za mladenča, ki je pri miru v kotu tičal, zmeffil. On je bil le u svoje vesele misli zainolan, in mu tudi nihče ni bil mar. Na-inkrat se spet duri odpro, in v sobo stopi bogato napravljen mož, ter čuvaja, ki je z Olgo ravno kar tako prijazno govoril, prosi, da naj ga pri carinji oglasi. „Beri me oglasite, reče naglo bogatin, imam ji nekaj važnega povedati. „Le nekoliko poterpile, gospod! Carinja se ravno zdaj s svojimi svetovavci posvetuje j kakor veste, nima rada, da bi jo kdo molil.« Nepoterpežljivo hodi zdaj ptujec gori in doli po sobi in sam sabo videzno jezen šepta. ,-Da-te zlomk! zalopi nagloma, da bi vsaj predolgo ne terpelo." Da bi mu vsaj nekoliko ložeje pri sercu bilo, se spet začne sprehajali — in zagleda tako v kotu sam v se zamišljenega mladenča ter čuvaja pobara, kdo da je ta mladeneč? >jUboga sirota, odgovori čuvaj. Rekel je in s solzami v očeh je prosil, da bi ga k carinji pustil. Bogatine, to slišati, si pomisli in ostro mladenča pogleda. Ko se mu bliža, ga huda jeza spreleti, in roko na rame mladenča položivši reče: „Olga! kako ti sem prideš?« Olga pogleda na kviško, in spoznavši plujca oslrašena zavpije: „Knez Ivanov!« „Da, to sim res, odgovori Ivanov, in veseli me, da sim te tako hitro dobil, čeravno si se preoblekla. Čuvaj! la mladeneč je malopridno dekle, ki je mojemu varstvu ušlo in ubežati hollo. Ravno pridem, da bi bil to carinji naznanil, kar jo tukej dobim, kjer bi se je bil nar menj nad-jal. Ne skerbite več, čuvaj! ne zame ne zanjo! Spet jo sabo popeljem, ni mi treba, da bi carinjo nadlegoval. Pojdi Olga! Olga stoji kakor odervena; kakor iz jasnega jo je (rešilo; ves up je šel po vodi. Bila je vsa zmešana in pobila. Knez jo prime za roko in jo sabo vleče. Beseda ji je v ustih zmerznila, tako da še čuvaja na pomoč ni mogla klicati in je koj vendar za njim šla, ki je od konca, dokler ju je še kdo vidil, lepo ž njo ravnal. „Le čakaj me, li zvila in slrupena kačica, ji pravi ves razkačen, ko jo iz poslopja pripelje. Boš že vidila, kaj se pravi ubežati, nikdar več se mi ne bo to primerilo, te bom že dobro zavarval.« Olga molči. Bleda ko smeri sledi svojemu varhu Tako ji je bilo hudo, da se še zjokali ne more. Na pol merlvo že iz poslopja pripelje in jo misli na voz djati in se ž njo odpeljati, ko inu jo naglo nekdo vzame — bil je P. Ivajlovič, ki je še zmiraj Olge zunej pričakoval in zdaj tudi zares dobil. Na prijazen opomin Ivajloviča Olpa berž uteče. Knez to viditi, hiti za njo, jo ugrabi in hoče ž njo nazaj. Ugrabljena Olga skorej omedli in vpije: »Na pomoč! na pomoč! Umoril me bo!« »Le deri se, ji reče knez ter jo z divjo strastjo derži, le deri se; zdaj mi pač ne boš ubežala!« Olga je tudi res ves up zgubila. Toda pomoč je bila blizo, čeravno-si te ni kar nič nadjala. V hipu, ravno ko se je še knez z Olgo medel in ji hudo žugal, priteče spet nekdo, kneza na tla telebi in mu Olgo iz rok sterga. Bil je ravno listi Ivajlovič, kol poprej. Olga spet teče. Toda zdaj ne more knez za njo, ker ga je velik pes zagrabil in na tleh deržal. Pes je neznano lajal ler ga ludi že na ramenih ranil, in predenj so ga psu vzeti zamogli, ni bilo duha ne sluha od Olge in Ivajloviča. Tudi pes je potem za njima skočil. Predin se je knez od lega napada zavedi!, so bili že vsi na varnem kraji, lako da se še nad psom ni maševali mogel. Nikamor jih zdaj iskat iti ni vedil, ker so tako naglo zginili. Tudi ga je zelo rame, kamor ga je bil pes ugriznil, bolelo, da ni vedil kej početi. Ukaže, da naj ga v kočijo posade in domu peljejo, da bi se s Petrovičem zastran Olge posvetoval. Sreča zanj, da Ivajloviča ni spoznal, sicer bi bil koj vedil, da je Olgi vse povedal, kar od Fedora ve. Oba, knez in Petrovič mislila, da je Olga zato ubeža'a, da bi ga carinji zatožila; celo nič se jima pa ni dozdevalo, da je Olga vse zvedila in da bo kmalo vse tudi na dan prišlo. »Kaj nama je mar? reče tolaživno Petrovič knezu Ivanovu, Dobro, da je šla. Ena skerb menj za nju, da jo vsaj treba ni varvati. Skodvati nama tudi ne more, posebno ker jo tudi čuvaj kot lažnjivko pozna. Slavim kar hočete, da je ne bo v carsko poslopje. Ako pa vender pride, jo bo že čuvaj odpravil ali pa jo bo še morebili vam zročil. Le vesela bodiva, dragi knez." Treba se nama je ni več bali, ker ji je zdaj spodletelo. Sreča za vas! da ste še o pravem času prišli in vse vničili. Ali vam nisiin rekel, da je vsih muh polna; veliko hvalo zavolj tega zaslužim. Kakor se zdaj kaže, sva zadela, knez! Olga pa bo, ako je kmalo nazaj ni, kje žalostno poginila in tako bo vsega konec." Tako je Petrovič govoril, in knez mu je z veseljem vse priterdil. „Ravno prav, reče tudi on, da je šla, bom vsaj edini posestnik njenega neizmernega bogastva. (Dalje sledi.) V i r g i 1 je v o p o 1 j o d e 1 s t v o. (Konec.) Ako pa zemljovina ni plodna, zadosti taisto, Kader izhaja Burovš, zrahljati u brazdice plitve: lino, da zernju veselimi! Ijulj in glola ne škodje; To, da pičla vlagost ne zbeži nerodnimu pesku. Odpočivajo naj res leto njive požele, 70 Da leže se vlrudena ral ujačiti more. Ali pa sej, ob zvezdju inakim, piio rumeno, Kjer si prej tresočih lusk veselo sočivje, Ali pa grahora tanjkiga plod, ali volčjiga boba Slebiice bil lomljive redil, in hoslo šumečo. 75 Setva lanu prežiga pa njivo, prežiga jo oves, Zlo prežiga jo mak, poln omamljiviga spanja. Tode z drugo posestvo se polje olajša: le moraš Suho pozemlje dovelj nasitili s gnojem obilnim, Nji e opešane pak s pepelom plodnim osuli. 80 Tak počijejo polja zadost o kolobarenju, Vendar zemlja tičas neorana rodi še hvaležno. Rnzlnga. Stih 43. Virgilj priporočuje «godno oranje, koj ob začetku pomladi. Stari Riraci so pa začenjali pomlad od pervih dneh Svečana, ker so o pihljanju topliga vetriča (Zefira, t. j. zahAdnika) pervi milejši dnevi nahajali. To dobo popise tu-kej Virgilj. 46. Priden kmetovavec naj globoko oijo, da težke grnde prav /.rahlja, in dolgo plevelno koreničje pokončA. 46. „naj sveti se limež." Slavni rims-ki pisatelj Kato pravi: Vir bonus est et cotendi peritus, cujus ferramenta splendent. To je: Poštenjak in zveden kmetovavec je, čigar železno orodje se sveti. 48. Pesnik govori tukej nar pred o obdelovanju mastne alj ilovnate zemlje, ktero veli trikrat razorati, namreč koj po dokončani žetvi konec poletja alj o začetku jeseni; 2. o začetku pomladi sledečiga leta; in 3. konec pomladi, kjer se poseje. 50 — 52. Kmetovavec naj pred vsim zvedeti si prizadeva, kteri vetrovi in vremenski spremini po njegovi okolici vladajo, in kaki se zemlja obdelovati im&. To pa le skušnja uči. 53 — 59. „Kaj slehern kraj plodi, alj kaj ne dovolji", to pesnik po izgledih razlaga. On pravi, da po nekterih krajih žita, po nekterih grozdje, dru-gej drevje itd. bolj raste. So dežele, ki obilujejo žafrana, slonove kosti, žlahniga kadila itd. — Tmotus je pogorje u Lydii, kjer sta žlahno vino in žafran rastla (zdaj Bozdag.) Žafran so Rimci vinu in mazilom pridavali. DomA je ta cvet u jutro vih deželah; po Europi razširjen je bil Se le ob času križanskili bojev. — Slono-va kost je zob slonov, znane velikanske zveri, ki u Azii, posebno na Hindostanskim živi. Pod imenom India so pa stari tudi afrikansko deželo Etiopijo zapopadali, kot domovino tamnobarvaniga človeškiga plemena. — Sabeji so bili bogat teržen narod u srečni Arabii. Njih glavno mesto je bilo Saab a. Okolica je rodila dragoceno kadilo, miro itd. K&libi, narod na južno - izhodnim bregu euksinskiga morja. Marljivo so ru-dovali in železo obdelovali, ter s železuino in jeklenino po celim svetu tergovali. Za-volj dela pri ognju se imenujejo nagi. — Potunje, krajina poleg černiga moija. Tam se je dobivala posebno jako dišavna dabrovina. (Vsebšina, ki se nahaja na dabru (Castor Piber) u posebnih mošnjicah. Diši močno, ter je sloveče zdravilo.) Epir, krajina na zahodnim pomorju Grekije, kjer so berzotekoče konje redili, sloveče ob olympiških igrah. 60. Različnost podnebja in naravne rodovitnosti zemlje je nastala koj po vesolnimu potopu, torej je tako stara, kakor človeški rod, kteri pod vsakim podnebjem bivati zamore. 62. Deukalion, sin Promethejev, kralj thesalski, ob kteriga času je bil« prevelika povodecj na ZêHllji, u kteri je Jupiter pregrešni človeški rod bil končal, ji prazni svet zopet obljudil. Zapovedano je bilo namreč njemu in njegovi ženi Pyrrhi, da naj kamne zagrabita, ter jih čes plečje na pusto zemljo mečeta. To storita. Iz tegakamnja je nov Človeški rod postal, kteri se za tega voljo te rdi imenuje. 63 — 56. Pesnik zaverne zopet k pravilom, ter uči: a) Kako s težko mastno glinjovino ravnati. Ta se mora pomladi jako preorati, in čes leto obležati pustiti, da grude na soncu popolnama zvetrijo. 67. b.) Suha peskovita zemlja se mora še le o začetku kimovca ne globoko orati: če se pred izorje, jo sončna vročina preveč posuši. 68. Burovš ali hervôr, zvezda perviga reda u severnim zvezdju medvedarja. Izhaja zjutrej, o začetku kimovca. 69 — 70. Uzrok različniga oranja. 71 — 72. Pomočki, rodovitnost polja ohraniti in pomnožiti. Pervi je praha, ktere Virgilj scer omeni, pa ne ceni neobhodno potrebne, timveč 73. Poljsko kolobarenje, t j. verstenje s nasetvo poljščin priporoča. — Pira (Triticum spelta.—Linné), je bila nar navadniši žito Rimcov, iz kteriga so močnate jedi, kašo itd. pripravljali. 76. Volčji bob (Lupinus alb.—Linné), grenk sad, ki je le za kermo služil; o potrebi so ga pa tudi revni ljudje in rébi vživali. 77. Z lanom, ovsom in makom ni dobro kolobariti, alj pa se mora zemlja pred jako pognojiti. 78. Mak. Iz glavic tega bilja se dobiva imenitna vsebšina, kteri se omâm (Opium) pravi. Posebno vspava človeka. Po basnoslovju je pa senj iz podzemeljs-kiga sveta prišel, od reke Lethe, iz ktere so pozabljivost pili. 79 — 81. Nar bolj pa zemljo okrepči gnojenje in posipanje s pepelom. Poslednje je bilo po Virgiljevi domovini sploh u navadi, in slavni Plini terdi, d« potrosenje s pepelom njive bolj ujači od gnoji vprežne živine. 82 — 83. O kolobarenju, pravi Virgilj, odpoČiva polje, pa vendar mnogo sadu donaša, kteriga bi pa ne dalo, ko bi pusto ležalo. Procesia près v* rešniga Telesa pri starih Slavenih na Laškim. Tj mc vedno zbadaš, ti kaj pisati od šeg Slavjanov, bivajocih na Laškim. Pa dragi moj, saj dobro veš, da jaz nisim omikan v slavjanskirn slovstvu, da nisim bral slovnice in nimam recnika, da jo znam povedati samo kakor me je učila na kolenih moja mati, in zategavoljo pismica moje niso vredne, da jih bodo omikani Slavjani čitali po kavarnicah in po družbenih shod-nicah: ino ker se, oblečene v okorni obleki, sramožlivo tresejo stopiti na beli dan pred ljudi, kateri so svilnasto olikani v slavjanstvu. — Vender tabart, izpolniti tvoje želje, ti jo le po gorjansko zatrobim. Da se ti lih moje pismiee prikaže okorno v govorenju, se vendar nadjam, da ti bo dopadlivo nekaj poznati naše šege na Laškim v Šentpeterski fari na dan pres. Rešniga Telesa. Dan presv. Rešniga Telesa, je pri nas eden nar imenilnejših v celim letu in naši prededje so skerbeli, ga z narvečo slavo praznovati, ki jim je bilo mogoče v njih okoljstavah. Vse njih narodske oblačila so se vidile tisti dan v procesii. Možaki ino fantje so imeli njih dolge škarlatice iz dragiga sukna, katerih ljuknice so bile ošite z višnjevimi ali z zelenimi svilnastimi nitkami. Lajbiče so imeli iz raznih barv, ino okoli vrala prosto zvezane svilnaste robce; njih bergeške so bile kratke do kolena iz černiga sukna; so imeli višnjeve ali škarlatne nogovice vedno iz volne, podvezane pri koleni s pasmi zato pripravljenimi, v katerih so bile vtkane sreberne ali zlate nitke. Na šolnah so imeli vsi sreberne zaponke; njih klobuki so bili široki ino okrogli, okoli njih so imeli četir perste černiga žameta spravljeniga V eno dolgo laskanljočo (lesketajočo) srebemo zaponko, kateriga za četir perste je viselo po plečih raz klobuka; venec iz dišečih cvetlic je bil z batonicami 2) na klobuke od zad pripet, ino ena sama cvetlica je bila za žametam od spredej. Njih lasje so jim viseli dolgi po ramenih, ino kdor jih je imel bolj dolge, ta je bil bolj čislan. Da jim pa lasi niso prosto na glavi šaršali, so bili lično počesani, ino v en glavnjik spravljeni, katerega so imeli vedno v glavi. — Ženske pa so imele njih rudeče, višnjeve ali zelene svilnaste kiklje vse zgibičane 3) po dolgavi: modem so bili iz damaska, ino po šivah so bile všite zlate romanete. Tudi ženske so imele dolge škarlatice (po 20 liber brač), ino izza vrata po njih so jim viseli svilnasti trakovi v obilnim številu do pasa. Srakco na persih so imele drobno zgibičano, katero je pokrivala pi-turina 4) iz domaska raznih barv obrobljena z zlatarn; nogovice so imele vse iz volne škarlatne barve, ino na šolnah so imele tudi one laskanljoče sreberne zaponke. — Zdej pa ni več vidili lelih oblačil po deželi, vender moja stara mati ga še zdej skerbno hrani. Ženske so imele tudi zlate uhane ino zlat križ privezan okoli vrala na traku černiga žameta. Narveči veselje naših možakov pa je bilo imeti v procesji na dan pres. Rešniga Telesa puško za pokati, ino tisli, ki je ni imel, mu se je zdelo, da ni korenjak, da je pozabljen ino zaveržen. Zato si jo je gledal že poprejšni dan, ako mu je bilo le mogoče, preskerbeti, ino o solčniin zahodu jo očedjti, olikali ino skusiti, da mu bo drugi dan stregla v procesii. Ze ta večer je bilo vse živo po deželi. Pri vsaki cerkvi po breš-činah in po dolini se je slišalo veselo tonkati 5) ino so se slišale puške, mušketi, Gilarji pokali, da je bilo kaj. Poleg poti, kamor se je imela voziti procesja, po desni ino levi strani so bile v zemljo zasajene košatne mlaje 6) ino na njih visele dušeče cvetlice ino venčki raznih poljskih rožic. (Konec sledi.) ') hlače, ') batón ali botón je gump — Knopf; igle batonice se od tod imenujejo, *) gefaltet, *) Romanet Fransen in piturina Brustbinde. P»t-win je modra pettoriná, ') Glockenspiel, •) Mi jim pravimo maje, — lO'l — Z m e s. Hartknoch pripoveda v svoji knjigi od starega jezika nekdajnih Porusov (Preussen , ki so bili Slovani, kakor je znano, da o času njih žalostnega prehoda v narodnost nemško, to je, še v 18. stolelji, je vselej župan vsake vasi (Dorfrichter) v cerkvi vsako nemško pridigo, ki jo je pridigar imel, v porusko-slovanski jezik prekladal, zato da so poslušavci pridigarja razumeti mogli (der jede von dem I rediger deutsch gesagte Periode altpreussisch wiederholte) Tak župan, ki je to opravljal, se je zval Tolke, to je, tolmač, in ta čudni način pridigovanja se je imenoval: „durch den Tolken predigen." Slovitvenl glasnik. Slavno znani ilirski spisatelj Mijat Stojanovič je svojo zbirko narodnih povesti novic predelal in popravil. Pridjal jim je tudi nekoliko narodnih pesem in jih misli s svojimi druzimi izvirnimi deli v 2 zv. izdati. — G. A. RadUnsky v Budinu pripravlja neki vseslovansko slovnico in vseslovanski slovar za natis. — Izverstno delo „Kvelna Slovenska« od g. dra Reussa je ravno v Stavnici na svitlo prišlo. — Od g. Rozuina je ravno izšel 2. zv. „staročeske biblioteke« in zaderžava izvirna dela D. A. z Veleslavina in njegov životopis od g. Čupra. Tudi podoba Veleslavinova je pridjana. Ta koristna knjiga šteje XLV1II + 290 strani in velja le 40 kr. sr. Različne drohtlnee. * Rajni g. Stanko Vraz je več rokopisov zapustil. Zalo je ilirska matica poseben odbor ustanovila, da jih pregleda in presodi. — Dalej se je obernila matica na g. Gaja zastran Gjorgjičevih ljubovnih pesem, kte-rih je že pred več leti 11 pol tiskati dal, da jih društvu daruje ali za primerno ceno prepusti. - Delo g. Majarja »Uzajemnost slavens-koga govora" bo matica g. pisatelju nazaj poslala, ker jej sedaj okolšine ne dopuščajo, ga na svitlo izdati; sicer se pisateljeva namera pohvaljuje in želi, da bi to delo kak domorodec izdal. Slovenski Izrazi. Je molčal ko bi mu bil jezik pristrigel. — To je blo tako naglo ko strela za gromam. — Leta ko vedanec. — Z njim se ni na soncu greti. — So šli ko kolo iz brega. — Reži ko pes nad ježam. — Se umi ko muha pri mreži. — Se je poberal ko bi bil od sedla padel. — Je jokala ko nedolžno dete. — Se ga bojim, ko kerznar zime. — So se raznesli ko beseda božja. — Naša hiša ga pogreša ko germ tiča -- Se je modro deržal, ko bi ga brili. — Se ga veselim ko sova sončniga izhoda. V. K. Povabilo na uaroebo. Serčno pozivamo ob novem četerlletju vse g.g. rodoljubne Slovence na naročbo „slov. Bčele«. Novi naročniki morejo se vse liste letašnjega tečaja dobiti. Vredn. Natisnil Ferd. ž 1. Kleiamajr v Celovcu. SLOVENSKA BGELA. Odgovorni vrednik: Ant. Janc/Jr. Si- 14. V četvertek 7. aprila 1853. IV. leto. F e d o r in Olga. (Dalje. ) X. y Bleda in skorej v eni sapi pride Olga v drušini P. Ivajloviča in zvestega psa v ribčevo kočo k staremu Vazilu nazaj. »Za božjo voljo, kaj se je zgodilo,«' popraša naglo Vazil, ko se Olga nanj nasloni in solze lili začne. »P. Ivajlovic! govorite ali smo mar izdani-? kako je bilo? Ali so nas zasledili? — O Bog! usmili se revne Olge in vzemi jo pod svoje varstvo!« P. Ivajlovic zdaj ob kratkem pove, kar seje zgodilo. Vazil zvedivši vse, objenrn nježno serčno Olgo 1er ludi psa ne pozabi, ki se je tako serčno obnašal. Olga tudi počasi utihne in se z Vazilom raduje, med tem ko pes pri nju nogah veselo skaklja. „Lej, Olga! kako je dobro, da si psa včeraj sabo vzela, reče Vazil. Ako bi ga bil Ivajlovic umoril, kakor je mislil, mi vsi bi bili zgubljeni. Sultan! odšle zanaprej, dokler bo Vazil živel, se ti bo dobro godilo, dokler bom imel kej ugrizniti, bom s tabo delil. »Sultan je moj ! zavpije Olga ter boža psa. Zanaprej bo moj in se ne sme nikdar več od mene ločiti. Kaj ne, dobra žival! Pes zalaja, kakor da bi jo bil razumel, in se veselo okoli nje plazi.« »Tako je prav, Sultan! mu pomigne Olga zanaprej ceva še bolii prijatla biti, kaj ne?« Sultan še enkrat zalaja, kakor da bi hil poterdil in se potem k du-rim vleže. »Lejte ga! pravi Vazil, varval nas bo pred vsakim napadom sovražnikov. Toda, Sultan! bodi tu brez skerbi, nič se nam ni treba bati.« »Je že prav, reče P. Ivajlovic, ali kako dolgo nam je tako biti, ker je Olgi vpervič že spodletelo? Fedor mora rešen biti. To siin sklenil in obljuba mora spolnjena biti, naj me stane, kolikor hoče, ako tudi svoje življenje zgubim.« »Kaj, ko bi še enkrat k cârinjl iti poskusila?« vpraša zdaj Olga. Čuvaj je bil vsaj tako dober z mano, da me zelo mika, še enkrat tje iti.« »Nak, tega ne, odgovori Ivajlovic. Knez je mogočen, njegova beseda bo vec obveljala, kot tvoja, Olga. Ako jim v roke prideš, te bodo brez dvombe njemu zročili, ker je tvoj varh po postavi. Nak, tega pa že ne!" »Ali bi je očetovi prijatli nič ne branili? praša Vazil.'Tu ima kneza Romanova, kneza Tulovskega, kneza Somajlova. Vsi ti bi jo gotovo pod svojo brambo vzeli.« „Brez dvombe, odgovori P. Ivajlovic. Toda kaj bo pomagalo? Res bt kneza Ivanova k sodbi poklicali, pa on, zvita buča, se bo lagal in perdušal, da ni res; da je nedolžen-, da je rajnki oče tako zročil in kaj bi bilo spet z Olgo? — Spet bi bila pod oblastjo grozovitneža. Ne tako, ljubi moji! Ako hočemo pomoči iskati, iščimo je nar prej v nas, zaupajmo v Boga in v milost carinje." Olga sedi vsa zamišljena, in ne ve kej Ivajloviču odgovoriti. Kakor je bila še mlada, je vender spoznala, da ima mož prav. „Juhe, zakriči'naenkrat spet, še nekaj vem, kar bi nam zamoglo pomagati. Toda, da začnemo, bodimo serčni, in zaupajmo v Boga bolj, kot vse revne in slabe." „In kaj je neki Olga! kar nam misliš naznaniti? jo skerbno Vazil popraša. Govori, Olga! nam vender smeš upati." »Nič druzega ni, kot to, odgovori Olga, da gremo v Sibirijo sami po Fedora in ga odpeljemo." Oba moža se te grozne besede zaslišati ustrašita, in osupnjeno eden druzega pogledujeta. »Ali se mar bojite, ju vpraša Olgo z nenavadno serčnostjo; jaz se ne bojim, ako me pa nočete spremiti, bom sama šla in prej ne počivala, dokler da Fedora ne dobim. Ako nama iih bo mogoče uiti, ostanem pa pri njem in delim ž njim žalostno osodo pregnanstva. O Vazil in Ivajlovič ! s čim mu boui mogla bolj njegovo nezmerno ljubezen do mene poverniti, kakor tako, da se ž niim \red žerlvujem? Ako bi me ne bil tako zlo ljubil, bi bila skupej ostala, skupej terpela in se skupej tolažila. Tako pa je šel in je mislil, da bo s svojim odhodom moje blagostanje uterdil. Ne bila bi več vredna njegova sestra imenovana bili, ako bi mu zdaj vsaj nekoliko ne povernila, kar je zame storil. Da, jez pojdein k njemu, naj velja, kar hoče. Ako ne bom tako srečna, ga rešiti, naj mu bom vsaj tovaršica v nesreči. Že to bo velika sreča za-me, kadar ga spet vidim in poljubim!" — Olgine besede so bile za oba prijalla, kakor blisk iz jasnega neba. Nikakor jima ni šlo v glavo, kako da bi se to speljati dalo, posebno ker je bila še tako mlada. »Olga! spregovori po dolgem molčanji P. Ivajlovič, ne veš kaj od naju terjaš. Ti, Vazil, Fedor in jaz lahko, ako tebe slušamo in se na pot odpravimo, žalostno poginemo. Smert zadene vsakega, ki bi se prederznil, iz pregnanstva uiti, smert ludi tistega, ki bi inu pomagal. Toda ne bojim se samo lega; prevečkrat sim že smerti v oči gledal; ampak velikoveč me skerbi dolga in težavna pot v Sibirijo. Kako se boš zamogla zimskemu mrazu branili, pred kterim še mož trepeče. Ljuba moja ! pusti tedaj te misli, vsaj lako dolgo, da spet poletje pride. Zdaj po zimi res ne moreš težav dolge poli prenesti; hudi mraz, ostri vetrovi in sneg bi te pod zemljo spravili, če prav bi požrešnim volkovom srečno ušla. Pusti vender ie misli, vsaj vidiš, da nikamor ne moreš." Tudi Vazil jo začne prositi, in jo še enkrat vsih nevarnost opominja, od kterili je ravno Ivajlovič pravil, toda Olga ostane stanovitna in jima spet takole odgovori: Ako me nočete spremiti, grem sama, Bog mi bo pomagal, ako me tudi ljudje zapusté! Moja ljubezen je močjeji, kot vsi napotki; ako ostanem, me bo pa žalost po bralu umorila. Ce pa grem, me bo upanje krepčalo. Tedaj pustite me, vsaj vidite, da moram iti in ga ali rešiti ali pa i njim delé mu pregnanstva nesrečo olajševati." Zastonj so bile vse prošnje Ivajloviča, da ne, zastonj starega Vazila jokanje. Vse je bilo zastonj. Olga se ne da premakniti, oba sta ji mogla, čeravno nerada, nazadnje vender privolili. „Naj bo že, pravi slednjič Ivajlovič nekoliko nejevoljen, zdaj vidim, da je pri tebi vse zastonj, da nobena beseda nič ne pomaga. Greva s tabo! Ne bova te zapustila. Ali, Olga! premisli dobro, strašne reči le čakajo. Na dolgo dolgo pot bomo šli, slabosti boš omagala v nezmernih snežnih planjavah. Večkrat bomo mogli v leh krajih pod milim nebom na snegu prenočiti. Lakota in žeja nas bole mučili, lačni volkovi bodo zmiraj z nami in nas vedno v strahu imeli. Olga! branila te bova sicer kolikor te bova mogla, toda težave bodo morebiti hujši, kot vsa naša moč in prizadetje. Toda to naj že bo. midva sva le zavolj tebe v skerbeh!« „Ali napravimo si sani in konje, pravi Olga. Jez jih sicer ne morem sama voditi, ako me pa vidva spremita, se lahko vsiin težavam v okom pride.« Ivajlovič in Vazil majeta z ramami. »Reva, kje hočemo denar dobiti, vse to kupili? praša zdaj Ivajlovič. Jez sim reven vojak, brez dobrega zaslužka, in Vazil je revež.« »Sej jest imam še nekaj denarja, reče naglo Olga in škale-Ijico iz žepa potegne.« Lejle, ko smo se iz poslopja na beg spravljali, poberem še dragocenosti rajnce matere in ž njimi uidem. Te so moje lastnina; prejela sim jih od nje na smerlni postelji, in nihče nima pravice do njih. Dajte jih zamenjati. Vsi ti kamni nimajo loliko cene. kot en sam pogled od brata!« P. Ivajlovič hilro odpre, in z velikim začudenjem drage kamne gleda. »Ho, ho! zavpije veselo, zakaj nam nisi poprej od njih povedala? S temi si lahko veliko sani in konj nakupimo. Ako jih rada daš, nam vender nekaj upa sije!" „Le vzemite jih, Ivajlovič, mu veselo reče Olga. Vse zaklade rada dam, da bi le brata rešila. Vzemite, tecite, letite ž njimi, da jih zmenjate, in da potem hitro odrinemo! Kako bo vesel Fedor, kadar nas zagleda in bo z nami iti mogel!" Ivajlovič vzame en del, drugi del da Olgi spet nazaj, rekoč: »To nam je zadosti, da si iahko vse nakupimo. Druge kamne spravi, če hočeš, da bomo zamogli Fedora vpel jali. Le pomisli, da v domovini ne moremo ostati, ako nam Bog srečo da. Bežati bomo mogli, bežati v pluje dežele, kjer bomo pred postavo prosti. Ostali kamni nas lahko tam živijo.« Olga ostale stisne in spravi. Misel pa. da bo mogla domovino, lepe kraje njene nedolžnosti zapustiti, ji novo žalosl obudi. Toda, ali hoče Fedora tako pustili? „To se ne sme zgodili, Fedor mora rešen biti, naj me stane, kolikor hoče. Kjer je on, tam naj bo tudi moja domovina! Lej je svet velik, bomo že najdli kak košček zemlje, da bomo živeti zamogli. Le pojte, Ivajlovič! Fedor mora rešen biti!« Ivajlovič gre in zamenja kamenje prav dobro. Zdaj si kupi dobre sani, in dva para močnih konj, nekej orožja in kožuhovne in pride potem spet nazaj. „Je že vse napravljeno, reče v kočo stopivši. Kadar noč nastopi, jo odrinemo. Komej pričakuje Olga noči. O mraku se že napravi, spet moške oblačila obleče, se dobro v kožuhe zavije in tudi par samokresov za pas vtakne. Ko je že dobro tema, odrinejo m se pri ribču, ki ga bogato ob- darijo, poslove, in jo naravnost tje mahajo, kjer so sem in konje spravljene imeli. Zvesto jim tudi pes sledi. Sani so že pripravljene, še konje naprežejo, se vsedejo in — odrinejo bliskoma od Petrograda, ki jim je bil kmalo deleč za herbtom. ,,0 Gospod! bodi nam na pomoč, moli Olga, in Vazil, ki je tiho rečene besede razumel, reče: Amen! Amen! V resnici nam je božje pomoči treba, ako hočemo k srečnemu cilju in koncu priti!« — (Dalje sledi.) Slovenska slovstvena zgodovina Starodavno»«. Perva začetna domovina Slovanov je India. Čas, kedaj so v Europo prišli, in uzroki, zakaj so Azio zapustili, niso znani. Zgodovinarji menijo, da se je to že nekoliko stoletij pred Kristusovim rojstvom zgodili moglo in to zavoljo prevelicega poinnoženja ljudstva. Že v starodavnih časih se je bil slovanski narod v severno in juž-no-vzhodno vejo razkrojil, ki seže od Rusie prek černega morja na obeh straneh Dunaja (Donave) do jadranskega morja, in zapopada dandanašnje južne Ruse, Rusine, Bulgare, Serbe, llirce in Slovence. Med letom 592 in 595 so prišli Slaveni po mislih več zgodovinarjev iz bele Horvatie unkraj Tatranskih gor, so posedli zgornjo in spodnjo Austrio, Štajarsko, Krajnsko, Islrio, Furlanio, Koroško, Solnograško, in nekaj Bavarskega in Tirolskega. Vse te dežele skupaj so imenovali v listih časih „Karantanio", prebivavce pa Karantane. Nemci in za njimi Rimljani so imenovali Slovene Vinde, in še dan današnji nas bližnji sosednji Nemci lako zovejo. Ali sčasoma so se vsled mnozih žalostnih okoliščin nekteri deli Karantanie poneinčili, drugi po-laščili. Da je pa tim res tako, nimamo samo pervega, nam znanega slovanskega letopisca Nestorja (živel je II. stoletji v Kievu na Rusovskem) v tem terjenji svedoka, ki pravi, da je nekdaj ves Norik slovansk bil; temuč imamo še dandanašnje priče, ki določeno govore, da se po nikakor ne motimo: namreč imena gor, vasi, rek ino mest po tistih krajih, kjer zdaj terdi Nemci prebivajo. Stari Slovani so častili edinega boga Peru na, stvarnika sveta, začetnika svetlobe in bleska, ki je na nebu in na zemlji vladal. Od druzih narodov so pozuali več paganskih bogov kteri so bili manjši oblasli od Peruna. Tako je bil Sva lovit (Svatovid) bog boja, Rad o g os t bog rokodejcev, Ve les bog živinoreje, i. I. d. — Lada je bila boginja lepote, Živa boginja poljodelcev (oračev), Devana boginja lova, Vesna boginja mladosti; hudi duh se je imenoval bes ild. — Bali so se hudih duhov, kateri so ljudem z vodo, ognjem in po-vetrijem škodili, ali jim pa hudobne misli v serce sadili. Tudi so Vervali *) Sostavljena posebno po prednašanju g. prof. Metelkota, po Safarikn in Jung-manu. Pis.—Pri tej priložnosti prosimo vse slovenske rodoljube, da bi nain, kar morebiti napčnega ali pomanjkljivega najdejo, čim beržej naznaniti blagovolili, da bi se tako s časom popokia slovstvena zgodovina sestaviti in posebej izdati zamogla. Vrednižtvo. v dobre duhove, d ¡hse imenovane, v ženske bogovstv» voda, »osebno rek in potokov, ki so se rusalke zvale. Vile so bile, kakor se je o njih basnovalo, mlade, v tanke bele krila oblečene deve, ktere so v skalah, na verhovih in v gostih lesih prebivale. One niso škodvale; ali maščevale so se nad njim, kdor jih je v kolovanji molil. Pošasti so bile lesne rusalke, ki so v drevesih stanovale. Bilo je tedaj gora, skal, virov, potokov in gajkov po vsi zemlji, v katerih so boginje prebivale. Obiskovali so svete mesta, kjer so bogovstva bivale. Vsaka vas „svoboda" imenovana je iinela svet gaj, kjer so duhovniki svojo božjo službo opravljali; bil je ta log tudi javno zbirališče in v njem so se sodbe sklepale. Kedar je prolil sovražnik z napadom, so poslali šibe ure-zane v tem gaji v sosednje naselišča; to je bilo znamnje, ki jih je k skupni ali občni bratnbi sklicalo. Ta šega se je posebno pri uredbah naših bratov Poljcev ohranila. Zraven svetega gaja, katerega sled še dandanašnje pri vsaki stari vasi vidimo, se je znašlo drugo mesto, gradišče (pri severnih Slovanih horodišče) imenovano. To je bilo ograjeno in uterjeno mesto, kamor so v hrambo pribežali, in kjer je bilo zbirališče v odbijanje napadov. Še so tretje mesto imeli, kjer so darovali, kamor so pozneje hudodelce pošiljali in kjer so sožigali trupla mertvih; temu meslu so rekli zglišče, to je sožgališče. Ko se je jelo mračiti na zemlji, so popustili delo, vzeli darove, in so se podajali v nedrainljeno tiholo pod krepčavne sence dreves, slavil ž njimi darovanimi bitja, ki so jim polje in živino blagoslovile, jim moči pri vsacein početji dajale in jih v svojem varstvu imele. Prišedši na sveta mesta, so se bili ob čelo; ko so pak bogovom odarovali, so jeli prepevati, kakor so mislili, da bi jim dopasli mogli. Doma so imeli obraze diblikov (domačih bogov.) Od teh so menili, da varvajo dom in ljudi, kateri v njem prebivajo. Duhovniki so poznali pisanje in druge znanosti; čarodejniki so razkladali mnogoverslne znamnja in so bili visoko češčeni. Vervaii so, da je človeška duša neumerjoča. Trupla mertvih so sožigali tudi na poljih, v lesih, kakor smo že prej rekli, in na razpotjih; popel pak so shranjevali v lončenih posodah in so ga zakopavali. K lemu so še pridevali na grobe posode z jedjo in s pijačo, za dolgo potvanje merli-čem. Nad grobom so obhajali pogrebno slavnost, tri z na imenovano, pri kleri so plesali, prepevali in svojo moč na razne načine naznarijevali. Že je častil tako Slovan svoje bogove v lesih in na druzih krajih cele stoletja, kar se je tudi njemu luč kerščanstva zablisknila. Laški, nemški iu franski duhovniki so prišli pod vladarstvom Karla Velikega v slovenske kraje, učit vero Odrešenikovo. Ali Slovana je liilo težko premoči od svoje stare vere odstopiti; lerdno se je deržal, kar ga je naučil njegov ded, sovražil je novoverce in njihovo vero, ker v njegovih očeh se mu je zdel novi učenik z vero slovanstvo vzeti, svobodo podkopati iu ga v spone sužnosti ukleniti. Zato je pak tudi lako mnogi kerščentk prelil svojo kri za vero Zveličarja, katero so potem popili pradedovi v dar svojim razserjenim bogovom. Vender jele so počasi zeleneti resnice Jezusove vere v sercih slovenskega naroda, akoravno z naj večjimi opovirami. In kako bi bil pač pohlevno dal Slaven svoj tilnik pod jarem, kterega ni bil nikdar navajen nositi, in bi se ne bil ustavil novoverstvu, ki se je popolnoma ločilo od .češčenja, ki ga je nekdaj imel do svojih bogov 7 Ni si dal kratiti človeških pravic, akoravno je neotesan bil in omike poznal ni; ker navajen očakovskega ali patriarhalnega življenja iu čiste svobode, je prehudo občutil nove žuleče spone, katere so ga od znotraj in zunaj kervavo mesarile, ga ščemele, mu naj svetejše skrunile in z naj silnisim groženjem mnogokrat prepovedale, in tako ga primorale, da se je žalost-nik popolnoma preroditi mogel. Ali njegova moč je opešala, duhovniki so se mu morili in preganjali, očakovsko življenje je po tadašnjih uredbah cesarja Karla prestati moglo, in kje je imel Slovan takratne dobe drugod pomoči iskati, kakor ravno pri svojih starih duhovnikih in županih i Ginila je stara krepost, ginila slava našega naroda, dokler ni nova vera popolnoma korenine storila in ves narod prešinila z onovljeno močjo. Toda le malo časa je po spreobernitvi sijal blagor slovanskemu narodu; ptujstva spone so ga uklenile, in gosta trna je razprosterla černo noč po naj boljši, naj mirniši, naj pohlevniši kerščanski zemlji. (Dalje sledi.) Procesi«a presv. rešniga Telesa pri starih Slavenih na Laškim. (Konec.) Drugi dan spel o ranim zoru so veselo zvonovi zapeli ino puške pokale. Od vsih krajev so se jeli naši Slaveni v dolino k fannanski cerkvi valiti. Ob 9. zjutrej se je začel sveti obred. Pervi so odperli procesijo s 18. sreberniini križi, katerih vsak je cenjen na 400 do 500 beneških zla-tov en beneški zlat je črez en goldinar.) Dalje je sledilo kacih 100 otročičev z zvončki, kateri so vedno klenkali zunej S. evangel|ov ino blagoslovov. Posled so šli v stric dva ino dva kacih 300 do 400 strelcov z puškami na ramenih; vsi strelci ene vasi oli soseske so bili skupej, ino kader so leti končali, so začeli strelci druge vasi ali soseske, ino tako dalje. Za njimi so sledili narodski godci z svojimi gosli; potem so se verstili pevci; zadej duhovniki z presvetim Rešnirn Telesom, nad katerim so nosili nebo četiri gospodje iz nar imenitniših deželskih rodovin. Za njim so bili vradniki, in za letmi moški spet dva in dva; in na zadnje ženski spol. Kader so duhovniki odpeli „Pange lingua« so belili ') „Sacris Solem ni is" ino pevci so jo vdarili po sla venskim narečji Praznika svetiga, ino kader so leti odpeli svojo versto, so jo godci po njih vrezali, da je bilo kaj. Ko so leti jenjali, so jeli duhovniki peti drugo versto, pevci so jim odpovedali ali odgovarjali kakor poprej, potem pa godci, ino tako dalje so se verstili dokler niso prišli do odločeniga mesta, kjer je bila navada blagosloviti ljudstvo in polje. Pridši na namenjeno mesto so se vsi vstavili; ondi je bil oltariček že pripravljen, na njega presveto Rešno Telo tačas postaviti, ko je diakon pel sv. evangelj. Na tleh okrog in okrog so bile cvetlice potrošene, ino v lepim redu so ležali kušnjeli 9), da so duhovniki pokleknili pred sv. Rešnirn Telesom. Ko se je jel peti sv. evangelj, so strelci nabivali svoje puške; godci in klinčki 3) so polihnuli, v zvoniku zvonovi ornolknili; ljudstvo je stalo, ') heliti se pravi svete pesme prepevati. Ta glagol se v tem pomenu sploh rabi na Beneeanski meji med Slovenci. ') Polster, kušnjel je laška beseda. J) Zvončki; beseda klineek se mi zdi izpeljana od klink ali klenk, odtod klenkati, — klingen, Klang. Ouomatopoeticon, vse tiho sam duhovnik je pel na glas sv. evangelj. Ko je bil ta doveršen, je vse ljudstvo pokleknilo. Gospod župnik je odmolil odločene molitve, ino pri pervi besedi svetiga blagoslova sproži narbližji strelec svojo puško, ino to je bilo znamnje sveto Resno Telo počastiti. Tačas so jeli pervi strelci, ki so bili v procesji, pokati in tako so se verstili do poslednjih. Ta hip so jeli zvončki spet klenkati, v zvoniku veselo tonkati, godci jo radostno rezati, ino na gribu 4) marlaleti s) bučati. Tajšan 6) šum, tajšan ropot, tako hučanje je bilo tačas, da je vsa dolina vrela ino dalje dalje po potocih ino po jamah se je odmevalo, kakor grom v zraku, kader kuje budiče. To se je gajalo 8) pri vsakim blagoslovu, dokler se niso nazaj vernili v vas. Pridši v vas, grede v procesji vsi križniki, otročiči ino strelci, so vdobili poredama vsak dva hlebca kru-heka po krajceri ino po dokončani procesji tudi nekaj vina. Posled se je začela peta sv. maša z orglami; zadnjič se je sklenil sveti obred z bla-goslovam; ino tudi tačas so spet vsi strelci zunej cerkve pokali, klinčki vedno,.klenkali, na gribu martaleti gromeli. Ljudstvo je v cerkvi glasno pelo Častimo te ino orgle so vdružile njih glasove. — Moj Bog! to je pač presunilo serce vsakimu pričujočimi! krisljai u ino marskterimu so se vderle solze po licih. — Od vsili krajev so nas hodili Lahi tisli dan obiskavat ino vsi začudeni nad našo narodno procesijo, so se s plašnimi očmi po nas ozerali, ko lake procesije ni nikoli bilo vidili na Laškim. Po dokončanim svetim obredu so se naši Slavcni mirno po gostiv-nicah nekaj okrepčali ino proti večeru so se vernili na svoje domovišča; ino ni pomniti, da bi se bili, celo oboroženi, kadaj med seboj poškodovali; tako mirno ino pošteno so se razšli. Zdej pa, kako je? — Godci so šli rakom žvižgat, jih ni več k procesii; starih oblačil tudi ni več vidili, ker so nas laške oblačila pokvarile; to je žalostno vidili! Od pušk tudi ni več ne duha ne sluha, ino namesto njih vidiš starčke, ki so v svojih mladih letih na rami puško nosili, zdaj pobožno z peržgano svečo družbijo 9) Jezusa Kristusa. — To se pa našim Slavenam zdi, da ni s tako slavo storjena procesija, kakor v starih časih, ker nimajo več svojih dragih pušk, ino marskdej na ta dan se sliši med ljudstvam kumrati l0) in zdihovati: tista preklela laška republika nas je vederbala! — u) Libanske cedre. Libanske cedre rasejo po treh gomilah ali hribcih v dolini, ktero obdajajo visoke planine od juga, jutra ino sevra. One sloveče cedre, čijih starosti in velikanskim steblom se popotniki ne morejo načudovati, stojijo vmed drugimi manjšimi v polure dolgi hosti. 15 jih je neznane veličine. Nektere so v okrog 30—40 čevljev debele. Nekdaj je vsaka imenitneja maro- 4) grib — griva —hrib, ') martalet — mnžlar, Mörser. Mortaletto — mortariolura, je laško. •) Takšen. ^ Ta izrek, kadar kuje budiče, mi je popolnoma neznan in nov. ') Gajalo — gadjalo, nedoveršiven glagol od goditi, kakor pravimo pohaj ati—pohadj ati od pohoditi itd. Gajati se je pri Slovencih na Benečanski meji sploh v navadi. *)Družbiti—spremati, comitari; je sploh navadno. 10) Kumrati — mermrati. ") Vederbati cfr. erben; je sploh v navadi tudi pri Goriških Slovencih. nilska ves svojo veliko cedro imela. Vsako leto na svelek Gospodove pre-nbrazitve so Maronci ') od vseh strani Libanskega pogorja, ki se 50 ur v polokrogu krivi in Trlbolsko od Damaške krajine loči, k lim starim cedram na božje pole hodili ino pod njimi službo božjo obhajali, na žrt-venikih zloženih iz kamenja, okoli stebel nadevanega. Ker so ti poti bili vzrok nekih neredov, jih je patriarh prepovedal. Usled le prepovedi so žrtveniki daljih vesi razpadli ino samo trije ostali, na klerih se še vedno na obletnico Gospodove preobrazitve sv. ineše berejo. —- Varhinja prestarih Libanskih ceder je vera. Maronili verujejo, du bi predrzneža, kteri bi se podstopil eno izmed teh dreves podreti, ali njim kake veje posekati, k mestu smrt pobila. Te drevesa so njim svete. S njihovim lesom je kralj Salomon Gospodov tempel olepotil. One so, pre, gledale slavo imenitnega Tira in veličast Izraelskega ljudstva. Gorje, kdor bi se jih predrzno doteknul! Te prestare cedre so drobno z imeni vseslranih ino vsečasnih popotnikov napisane; zakaj one imajo takšo o/.ivnost v sebi, da čas vrezanih črk ne zagrnjava, temoč jih od leta do leta vnovič ozelenjava, da le imena v vedno novem lesku nesmrtno žive. Zares čudovit no drevo je Libanska cedra. Životnejša in močnejša od vsih dreves na svetu, rase neprestano v svoji lepoti, radja od leta do leta svoj cvet in sad v lednem zračji, se nima ničesa bati, ne potrebuje pomoči od človeške skrbi, je prekrasna neodvisla kraljica v rastlinstvu. Dokler cvete, skriva cvet pod veje, da ga snega in merzlega vetra varje, brž ko se zbriše, zavihava ponosno sadonosne storže proti nebu. Posebno še je tudi, da razun v omenjeni dolini ni več ceder ni-kdi na Libanu najti; neke posamesne še sicer rasejo dve uri proti zahodu pri vesi Eden in Rhadet, so pak kam manse. — Nikol vender ne bodo te predavne cedre preminule, če se jih človek smili. O naj bi evropejska omika, ktera namerava te kraje v prihodnic osrečavali, ne^zatrla, kar je aziaška sirovost pri miru pustila!! Živ ko v. Slovstveni glasnik. Naš nevtrudljivi spisatelj g. Andrej Praprotnik se je namenil, nekaj povestic in pesmic nabrati in spisati in jih pod naslovom: cvetličice za slovensko mladino na svitlo izdati. — Na Dunaju je izšlo od preslav-nega jezikoslovca g. prof. Mikložica spet prav imenjtno staroslovansko delo pod nadpisoin: Apostolus e codice monasterii Šišatovac — Paleo-Slovenice. Ti spis je pisan 1. 1324. — V kratkem pridejo na svitlo že davno oglašene Serbske narodne pripovedke od Y. St. Karadžiča. — Različne drobtince. * Rumunjski vladika v Erdelju g. Saguna je dobil dovoljenje, da more v Sibinju seminišče za izobraževanje rumunjskih duhovnikov in uči teljev osnovati. ') Maronci ali Maroniti, nekdaj krivoverni jednovoljci (monotheliti) so zdaj združeni z zedinjenimi Grki. Svoje ime so dobili od njih prvega patriarha, Janeza Maronskega, ker je bil iz samostana sv. Marona. *) Kralj in velikan vsih • rastlin pa je Afrikanski baobab. Premernik nja stebla ima 25 — 30 čevljev. Ne rase sicer više 12 — 15 čevljev, ali v čem vse druge rastline prekosi, je to, da mu v okrog iz vršiča goste zvrši raso 60 — 70 čevljev dolge; z prvega se razpenjajo na ravno, potem se vklone do zemlje in napravijo okoli stebla lepo zeleno kroglino ali preprostoren živ šotor. Natisnil Ferd. ž t. Kleinmajr v Celovcu. SLOVENSKA BGELA. Odgovorni vrednik: An t. Jnnnip. Nt. 15. V četvertek 14. aprila 1853. IV. leto. Fedor in O I g a. (Dalje.) XF. Dolga je bila pot in strašen mraz. P, Ivajlovič je resnico govoril. Ker so mogli večkrat koj pod milim nebom prenočili, med leni ko so jih od viih strani vetrovi pihali in volkovi s strašnim tuljenjem zalezovaii. Pes jim je neznano veliko pomagal. Večkrat ko so vsi trudni spali, je sam * čul in marsikterega volka odpodil, ter spi joče zbudil, da so za njim streljali. Z nenavadno serčnostjo je pa tudi Olga težave dolge poti prenesla. Nikoli ni nič potožila, nikoli nič zdihovala, nikoli ni bilo nar manjši besedice nevolje ali obupa iz njenih usl slišati. Ljubezen do brala jo je krepčala in upanje, ga na koncu pota vender najti, jo zmiram z novim pogumom navdaja. Ako sta jo Vazil in Ivajlovič tolažili hotla, se jima smeja, ter reče: „Ne potrebujem tolažbe; mar nismo vsako uro tiližej Fedora 1« Ako jo mraz prevzame, si roke začne dergali, rekoč: „Le po-terpimo, kmalo bomo pri Fedoru, in tam se bom ogrela.« Ako volkovi tulijo, pravi: „Le tulite, ne bole dolgo, pri Fedoru vas bom pozabila.« Tako je pri vsih težavah vesela bila in se ni za nobeno reč nič zmenila. „Resnično, pravi enkrat Ivajlovič, ako bi bil vedil, da boš tako pogumna, in da ti ne bo nič škodvalo, ne bil bi prej toliko besedoval in poti odsvetoval. Zares! ti nas može sramotiš.«- „Ni čuda, dragi moj Ivajlovič! odgovori Olga veselo, da je tako. Angeljca iinam zmirej na strani, ki me s svojimi krili varuje, in ljubezen do nesrečnega Fedora. Ne verjamete, kako lahko mi je.« Olgo vedno veselo vidili, tudi Vazil in Ivajlovič serčnejši postaneta. Ni ^ čuda, da jim je pot dobro od rok šla, in da so bili vsaki dan bliže konca. In bila je noč. Mesec je svitlo svetil. Po osneženi planjavi derčijo hitro sani, na kterih so naši popotniki bili. V dalječini naenkrat zagledajo pikico, proti kteri zdaj dirjajo in ki je zmiram veči in veči. Bila je nizka, iz lesa narejena koča, v kakoršnih so pregnani stanovali. V okolici je bilo več tacih vidili. Povsot tema, le iz perve jim je majhna luč nasproti berlela. „Olga! reče Ivajlovič, poglej tje; tu, kjer luč berli, sim se s Fe-dorom poslovil!« . »Olga glavo^ po koncu vzdigne in hoče pogledali, ali koj se spel nazaj vleže, rekoč: »O Bog jez nič ne vidim. Moje oči so od solz zalite in otemnjene." »No! počakaj se nekoliko. Saj zdaj bodi stanovitna, ker si bila že tako dolgo, jo tolaži lvajlovič. Tako terdno dekle kakor si ti, se ne bo vender zvidenja ustrašilo." Stari Vazil jo objame in tolaži. Olga joka solze veselja. Misel, da so na koncu poti, jo vso prevzame, da si ne more več pomagati. Toda hitro jo spet P. lvajlovič tolaži, ter pravi: Nikar obupati, bodi serčna. Olga. Se ni vse storjeno, nar hujši nas še čaka. £e le na pol smo dognali to reč, imamo pa še Fedora rešiti in potem ž njim iti. En sam krik, ali glas zainore čuvaje zbuditi in po nas je. Tedaj, Olga! bodi serčna in stanovitna!" Olga razumi prijazni opomin, si obriše solze in je na strani Vazila pri miru. Le serce ji tolče, kakor da bi ji počili hotlo, zastonj si ga je hotla vpokojiti. In naprej zdirjajo konji, liho, kakor da bi jih ' bil veter nesel. Vse je bilo liho, nihče jih ne sliši. Zdaj P. lvajlovič konje vstavi j obstojijo in 011 iz voza poskoči. »Olga! zdaj smo tu. Bodi tiho! pravi in jo z voza dene. Vsi trije gredo proti koči, od koder jim je še zmiram luč berlela. Kmalo so pri nji. lvajlovič Olgo prizigne, ter jo k oknu dene, rekoč:« Olga! bodi pri miru, ako ti je svoje in bratovo življenje ljubo. Tukej je, škor ga boš vidila, lode za božjo voljo molči, nobenega glasii!" Olga mu priterdi. Bila je tako ganjena, da ji sapa zaslane in serce v persih raznesli hoče. Zdaj pogleda skozi temne šipe in zagleda Fedora! En zdihljej—to je bilo vse, kar si je dopustila. — Tu sedi pri s'abi leseni mizi Fedor, glavo na roko naslonjeno, oči pa v berlečo luč vperte. »Oh! kako je bled, revež! zdihne Olga, da jo še komei lvajlovič sliši." Koliko je vender terpeti in prestati mogel! Ali zdaj, Vazil in lvajlovič! ne obotavljajte se dalje — jez moram k njemu, moram ga na serce pritisniti, če ne mi bo počilo." »Nikar vender še. reče Peter liho. Blizo je čas. Le tiho. Kmalo bo vse dobro!" Olgo zdaj spusti, in počas na okno polerka. Fedor sliši terkanje, in po koncu glavo vzdigne. P. lvajlovič še enkrat poterka; bliskoma skoči Fedor k oknu in ga odpre. »Tiho, Fedor! mu pošepta lvajlovič. Jez sim, tvoj prijatel lvajlovič. Ali si sam morebiti'?" Fedor veselja poskoči. »O Bog! reče glasno, ali mi kej prinašaš novic od Olge, od ljube moje Olge! Pojdite k meni v sobo, dragi moj! Nikogar ni, čuvaj me je pred četertinko ure zapustil in se nocoj to noč ne bo več nazaj vernil. Ne bojte se — nihče nas ne bo dobil." „Tedaj če je tako, reče lvajlovič, mi pa odpri duri. Prinesem ti veliko veliko, več kot si se nadjall? • Zdaj prime Olgo za roke ter jo bratu, ki je duri odpiral, naproti pelje in predstavi. „O Fedor, moj preljubi Fedor! veselo vsklikne Olga in se bratu ua persi verže. On pa zavzet in poln veselja, umolkne in dolgo spregovoriti ne more. Vazil in lvajlovič solze veselja točita in si dolge sive brade močila in Boga hvalila, rekoč: »Večni Bog! naš Gospod! hvala in slava tebi na vse večne čase!!" O to je bilo veselje po tako dolgi ločitvi! Brat in sestra se eden druzega priserčno poljubujeta in objemata. Od prevelicega veselja nista mogla nič govoriti. Vse, kar sta djala, so bili kratki veseli klici, Vsaj se je nju goreča želja spotnila! JVie se zdaj nista bala, tudi naj hujšega ne, ker «ta zdaj zedinjena in pripravljena eden druzemu težave olajševati. Kako je bilo naenkrat vse spremenjeno! Vsega sta pozabila o tej srečni sniditvj; solze se v očeh in v «b:i dr. Miklošič, je in olive, "ki rastejo po njihovih vertih jim hrano dajejo. Le ob nekterih časih jedo ribe, pa še tačas le s privoljenjem. Pri tej pičli, slabotni hrani pa vender dosežejo nekteri menihi visoko starost. Opraviti imajo vedno veliko, pečajo se s kmetijo, umetnijami; posebno prodajo izurjeni kiparji svoje izdelke po visoki ceni romarjem. Kar pridobe sobivališčarji, je lastnina sainostanova, prosti pa devljejo zaslužek v svojo hranilnico. Tu tedaj se dobi prav veliko slavenskih knjig in rokopisov; pa zdajci b\se vprašanje stavilo, zakaj se iskreni Slovani tjekaj ne podajo1? Pot je težaven in nevaren, popotnik je prisiljen jezditi ali pa peš iti, in pod milim nebom prenočevati. Tjekaj pridši se mora živili od so-čivja, kar marsikterega neizrečeno težko slane, in poleni se še jedva i komaj) dovoljenje zadobi, rokopise prepisovati. Ker jih je že veliko odnesenih bilo, so menihi nezaupljivi postali, in v veliko srečo si zamore šteti, komur se je privoljenje podelilo, da si sme kaj prepisali. In zadnjič, če je že ludi dovoljena prepisatev, kakošna težavnost je ž njo združena! Ni ne klopi, ne miz; prepisavec mora, enako navajenemu samostanarju, na golih tleh sede pismo prepisovati, ter ga na koleno naslanjati. Profesor Grigorovič si je pa vender nekoliko opomogel, ter si iz desk zbil mizo za potrebo. (Dalje sledi.) Klovutvenl slamnik. Keršanski rnladenS ali ogledalo pobožnega živlenja za mladost.— Pod tim naslovom je pri našem knjigarju J. Leonu sopet nova našej mladini prav primerna in koristna knjižica na svitlo prišla, ki mnogo lepih navkov in resničnih izgledov zapopada. Gotovo se bo vsim bravcom prav prikupila. Posebno jo priporočujemo za šolska darila v ljudskih šolah. Natis je čist in razločen. Šteje 142 strani in velja mehko vezana 16 kr. sr.— Te dni pridejo v Celovcu ludi na svitlo sledeče bukve: DivjiHunci pred mestom Meziborom, podučna in kratkočasna zgodovinska povest; dalej 3. del: Zgodovinskega katekizma.—Družtvo sv. Mohora razpošlje ludi v kratkem: Domače ogovore od Kaffola; podučno povest: Božidar in rajtingo in imenik častitih drustvenikov za preteklo leto. Verh lega se je ravno tiskati jela po celej Europi znana povesi: Bajta strica Tomaža ali živlenje zamorcov v Ameriki. Po nasvetu več domorodcov damo lo povest v posebnej knjigi tiskati, ktera bo s prav lepimi podobami okinčana, v kratkem beli dan zagledala. — Dalej se za društvo tudi tiska: Zgodovina stare zaveze z mnogimi podobami ozaljšana. — Iz tega oglasa se bodo domorodci prepričali, da se v Celovcu na vso moč za slovenščino dela.. Različne drobtlnce. * Slavna jermenska tiskarnica na Dunaju je sklenila, v spomin srečne oletbe Nj. ap c. k. Veličanstva prekrasen album izdali, ki bo z mnogimi slikami okinčan in pesme v vsih jezikih naše carevine zapopadel, ki bojo neizmerno veselje narodov o srečnej otetbi premiloslljivega cesarja prepevale. Gotovo bomo tudi v našem slovenskem jeziku več pesmotvorov notri brali. Cena tej čez 30 pol debelej knjigi bo 10 gld. sr. Čisti donesek je za zidanje nove Dunajske cerkve odločen. Pridjana je 3. polpola zgod. spisa prof. Terstenjaka. «invpvicirA uma k„r- oLUViifldlUl DUiliA. 1 ^r" Odgovorni vrednik: Ani. Janezih. Si. 16. V čelverlek 21. aprila 1853. IV. leto. N e v m e r 1 o s t. LT ■»ako žalostno bi bilo Tu na zemlji nam živeti, Če bi morali po smerti Kakor drugo vse strohneti! F e d o ^e niste dobro dve uri pretekle, ko je Peter, dozdaj tako zgovoren in vesel, potihnil in nekako boječe po planjavi gledali začel. Zagledal je bil namreč v dalječini konjike, ki so na berzih konjih semterlje švigali. Bili so oboroženi Kozaki «ruski vojaki); en Irop jih ravno proli sanem dirja. Ivaj-lovič konje ustavi in skerbno okoli sebe gleda. „Čeravno je mir, pravi, se mi vender to dirjanje Kozakov čudno zdi. Vender smo bili nespametni, da smo si po dnevu upali.« „Obernite, Ivajlovič! mu reče Fedor, morebiti jim še uidemo.« Peter gleda na desno, gleda na levo, in še le čez nekoliko zagleda vas, kamor je tudi konje zapodil. „Sreča za nas! reče Ivajlovič. Ako nas ne iščejo, smo dobri Lahko si potem mislijo, da smo iz le vasi doma. Ako pa nas iščejo, nam ni več pomagali, ni nam mogoče jim uiti." Bolj počasi zdaj začne voziti, da bi vsaj Kozakom sumljiv ne bil, za klerimi je večkrat Vazil pogledoval, kam da dirjajo. Kmalo pa z veseljem naznani, da so jo drugam obernili, in da jim sani celo nič v čislih niso. »Dobro, reče Ivajlovič. Ako ne bo hujšega, to pač nič ni. Ako si nekaj časa v ti vasi odpočijemo, gremo potem lahko naprej." Veselo podi konje proli vasi — toda kako se vsi prestrašijo, ko tropo Kozakov iz vasi ravno proli njim dirjali zagledajo. Žalibože! leni se ni dalo umaknili, ker so jim bili že tudi preveč blizo in so jih že zagledali. Morebiti bi se pa vodnik tropa zanje še zmenil ne bil, ko bijiinne bil iz^ obličja strahu bral. Hitro proli njim jezdi. Ivajlovič se nekoliko utolaži in svojim zapove, da naj inolče, da bo sam govoril. Vsi so nekako prestrašeni. Fedor se k Olgi stisne, stari Vazil obledi, le Ivajlovič je nekoliko vpokojen, Ce bi nam zaperti bili Lepši in srečnejši kraji, Ce bi tudi nam neznani Vekomaj ostali raji! Št efan. r i n Olga. (Dalje.) „Od kod in kam?" zagromi debelo nad njimi višji Kozakov, se s konjem pred sani vstopi, ter samim daljno pol zavaruje. »Pridemo iz — Peter imenuje mesto, ki je bilo na poli proti Sibirii kake 3 dni oddaljeno — in gremo v to le vas.-' »Kaj pa lukej?" jih praša nadalje. »Starega prijatla gremo obiskal," odgovori Ivajlovič.—Kako mu je ime'?,, »Štefan Rom os k oj«, hitro spel P. Ivajlovič z nekim zmišljenim imenom odgovori. »Nihče mi ni s tem imenom v tej vasi znan, zareži višji. Saj vse gospodarje poznam. Pokažite pisma." „Čimu nam pisem? Vsaj smo pošteni ljudje! Nikar nas tu ne ustav-Ijajte, gospod!« odgovori moško in skor zabavljivo Ivajlovič. Višji maje z glavo, in pravi: „Vi se mi sumljivi zdite; zlagali sle se, ha ! vas moram vkleniti in k poglavarju peljati." Ivajloviča je zlo mikalo uteči in ravno nasproti po planjavi zdirjati, toda zagledaje trop ol orožanib Kozakov, si pomisli in ostane. „Bodita serčna," Ivajlovič ostrašena nagovori, nar hujši je, kar nas zadeti zamore, da nas spet v Sibirijo pošljejo. Ako se^to zgodi, bomo vsaj skupej pregnanstvo delili. Toda nikar še obupati! Se ni vse zgubljeno! Serčnost velja! Stari Bog še živi!« Končavši svoj serčni opomin, se tudi njega obup polasti. Dobro je vedi!, da jih popred ne spuste, dokler se ne bodo popolnama spričali, kdo da so. Kako je pa to mogoče bilo? Vse je zastonj, se še dalje vpenjati. Ivajlovič tiho zdihuje. Vazil, Fedor in Olga sedijo bledi in zamišljeni, v sercu polni obupa. Misel, tako blizo konca biti že, in spet nazaj v nesrečo pahnjenim biti, jim je naenkrat vso moč vzela. Spet se je kazalo, da bo hudobija zmagala, in nedolžnost poterta. Vazil, Fedor, Olga, Ivajlovič — vsi so bili na breznu obupa, obšla jih je tema, v ktero nikdar žark solnca ne pride. Toda ravno zdaj, o tem osodopolneni času, kjer se je kratkovidni človek nar menj nadja, ravno zdaj jim je bila božja pomoč narbliže, ravno zdaj, ko jim je vjetje za nar huji nesrečo bilo, je Bog tako sklenil, da so po ravno ti nesreči spet k sreči in blagostanju prišli. XII. Čez eno uro dospejo Kozaki z vjetimi pred velik začernel grad, kjer je višji Kozakov prebival. Tu se vstavijo in višji vjetim veli, da naj sani zapuste in mu slede. S težkim sercom se vzdignejo; višji pred njimi, nni pa molče za njim, ter jih po stopnicah v veliko sobo pripelje. „Oglasite me knezu Borodinu, zapove višji enemu zmed mnogo slrežajev, ki so na povelje čakali." Ivajlovič, ime kneza zaslišavši, si pomisli in še enkrat višjega knezovo ime popraša. „Knez Borodin! klerega sin v Pelrogradu — »Da, ravno listi!« „Dragi moji! reče Ivajlovič, se k svojim obernivši, upali nam je mila sodba od Borodina. Le serčni bodimo!" Akoravno ni bilo nikomur znano, kaj da Peter s temi besedami hoče , vcnder vsi nekako veseli postanejo in z višjim pred kneza serčno stopijo, Bil je knez Borodin resen, pa častitljiv mož. Qstro jn pazljivo jii vjete pogledoval in potem višjega vprašal, da naj pove, kako da so mti še v roke prišli? „Stopite bliže, veli Borodin vjelim. Kar ste dozdej povedali, je laž; zdaj govorite resnico. Kako se zovete '<" »Peter Ivajlovič je meni itne," pravi on pervi. »Kako? zavpije Borodin, vstane, ter proti Pelru skoči, ali pa morete skazati, da ste res P Jvajlovic?" Berž seže Peter v žep, svetinjo prinese in jo knezu pokaže. Ta ostermi, pa se spet zave, in Pelra objame. »Moj prijatel! moj brat! zavpije, ter ga serčneji k sebi pritisne." Veliko se ti imam zahvaliti — ti si mi več kot življenje rešil — resnično! ue boš mi nehvaležnosti opo-rekoval. Pojte vun, reče uradnikom in zapovedniku Kozakov. „S tem možem imam nekaj posebnega govoriti." Hipoma vsi odidejo. Borodin, ko so sami. iz novega začne Ivajlo-viča objemati, in mu sveto priterdi, ga dobro za vse poplačati. »Kaj vain je potreba?« jih zdaj Borodin vpraša. Kar mi bo mogoče, bom za vas storil Povejie mi vse, ne kakor sodniku ampak kot svojemu prijatlu in znancu. Vse hočem storiti, da vam bo le pomagano." Spel začne Ivajlovič pripovedovati in pripoveduje z veliko ginlji-vosljo od Fedora in Olge, kako nesramno ju je knez Ivanov ogoljufal in zapreti dal, da je bil potem v Sibirijo pregnan, da je Olga knezu ušla, kako so potem v Sibirijo potovali in Fedora vpeljali in da je on njih vodnik bil. Borodin je zvesto poslušal in se večkrat z milim pogledom na Fedora in Olgo obernil. „Vidva tedaj sla tista nesrečna in po krivici preganjena,« se spel k njima oberne, ko je Ivajlovič končal. „Zares! Bog vama je hude skušnjave poslal, toda vajna nezmerna ljubezen jih je srečno premagala. Le potolažena bodita! Borodin vama bo vse poskerbel! Koj sam bo šel k car in j i in ji od kraja vse razložil Gotovo bom uslišan, ker ima carinja dobro in usmiljeno serce. Le pogumna bodita in v • Boga zaupajta!« Fedoru in Olgi se je zdelo, kakor da bi bila nebeške glasove slišala. Ravno kar še vsa obupi j iv a naenkrat neznano veselje prešine. Polna hvaležnosti poklekneta pred Borodina, se inn zahvalita in solze veselja ločita. Stari Vazil moli liho, Ivajlovič pak z razjasnjenim obličjem «raven stoji in s serčno radostjo presrečne pogleduje. „Čudno je res, čudno, šepla sam pri sebi. Vender v.sako dobro delo plačilo pred Bogom najde! Kaj bi se bilo zdaj Cernikovim otrokom zgodilo, ko bi ne bil on nekdej revežu usmiljenje storil! Da. da! vselej prej ali poznej prejme dobro delo zasluženo plačilo!« Borodin je med tem nesrečna vzdignil ter ju ria serce pritiskal, bolj kot svoja lastna otroka. „Že vidim, ju tolaži, da sta dobra in pridna otroka. Zelo gerdd bi bilo zame. ako bi vaju pod svoje varstvo ne vzel in bi se za vajno srečo nič ne potegnil. Toda, ako se nam vse po volji zgodi, ne pojta meni, ampak Ivajloviču hvalo in slavo. On je namreč tako rekoč od Boga poslan, nesrečenim in preganjanim pomočnik bili. Brez njega bi ne bi! nič od vajne nesreče zvedil, ali vsaj ne lako popolnoma, kol zdaj! Njenm se zahvalita ter ga tudi prosita, da naj vama pove, kaj je meni storil in koliko sini mu dolžen. Zdaj pa ostanete vsi skupej pri meni in me no bole poprej zapustili, dokler vam usmiljenja od cariuje ne naznanim.« To rekši pelje Borodin jetnike, (kar so bili le na videz) v nar lepši sobo ter svojim hlapcom zapove, jim poslreči, kolikor jim bo mogoče in dati, kar bodo poželeli. Sam pa se koj na pot v Pelrograd napravi in še tisti dan odide, da bi prej zaželjeno novico iz mesta prinesel in Fedora in Olgo spet srečne storil. (Konec sledi) Slovenska ¡slovstvena zgodovina. (Dalje.) Glagolitje. Pravopis staroslovanskih knjig je dvoj: cirilski in glagoliški. Cirilskije znajdba svetega Cirila, čigava pa glagoliški'/ Prepričavno veljavnega ne moremo na to ničesar odgovoriti, vender znano je (Safarik govori tako), da je arliimandrit Porfirij iz Uspna v letu 1846 v nekem samostanu na Atoškem gorovji greško pisinenico, pismeno svedočbo (Urkunde) z glagoliškim podpisom od leta 982 vidil. To je nova in sicer naj starši podpisana letnica, ki se na glagoliških *) spisih bere. Opomina vredna o znajdbi glagoliškega pravopisa je tudi tista sveta povest (legenda), ki jo je prof. Grigorovič iz greškega spisa na belani (pergamentu) iz ]3. stoveka v Ohridi na svitlo dal. Ta sveta povest je bila že poprej v Moskopoli v Albanii (1764) z obredom (litur-gijo) za sedem naslednikov sv. Cirila in Metodja, ki jih bomo pozneji itnehovali, vred tiskana, potem v rusovski prestavi na svitlobo dana, in poslednjič se znajde že tudi v češkem narečji (v 5. sešitki (Heft) leta 1847 v časopisu Češkega musea na strani 516.) V tej sveti povesti se slovstvena delavnost škofa Klimenta v kratki besedi in v splošnih izrazih poterduje. — Eni terdijo, da so ga ob času preganjanja in stiske domoljubni Dalmatinci latinskega hogočastja znašli in ga svetemu Hiero-nimu pripisali, ki je v petem stoletji v Dalmacii živel, da bi se v pravopisu razločili od staroverskih Slovanov. Gospod Metelko pravi: glagoliški pravopis je toliko star, kakor cirilski, če več ne; in zdi se, da se v nekoliko vjema z mislijo, ki jo je ranjki Kopitar postavil, rekoč: da je Ciril najprej glagoliško pisal, in še le kasneje pomnoženo greško; ter jo je poterdil s papeževim izrekom: Lilleras slovinicas jure laudamus; sicer bi bil rekel grsecoslovenicas. Vender pa tudi ta misel stalne podlage nima; pa upajmo, da se bo tudi ta skrivnost razkrila med drazimi Atoški-mi zakladi. Glagoliško slovstvo se deli v dva razdela. Pervi sega do 13. stoletja, drugi pa od 13. dalje do sedanjega časa, ki je v pravopisu in v jeziku veliko bolj nepopoln od pervega. Iz pervega razdela se je ohranilo: 1. Klocev Glagolit (Glagolila Clozianus) iz enajstega veka, obrav-nan od Kopitarja s slovnico in slovarjem vred. Od njegove oznanbe občnemu slavenstvu piše Kopitar tole (Kopitar je bil namreč bukvarnar v c. k. dvorni knjižnici na Dunaji.) Leta 1830 1. junija mi prinese staro nemško knjigo v pregled buk-vovez Josip Drexler. Bil je naj stareji urbarij Tirolskega, na kateri je *) Tudi v cirilskem nimamo tako stare lctnice; naj starjije Ostromirova-1. 1056— 1057. bilo spredej zapisano: „Sub. III. Principe dom. Mainhardo, duce Karin -thiae et comité Tirolis confectus est isle liber." Kupljeno sim jo podaril prezvišenemu g. Paulu od Trajhajm, vikšemu ces. sodniku na Tirolskem, marljivemu zgodovinarju domovine. On me je pa razveselil z nasprotnim darilom, naznanivši nam staroslovansk rokopis, kterega učeni Italiani šestemu stoletju pripisujejo. Prosecemu, da bi mi ga skušal v pregled dobiti, mi ga je tudi preskerbel. Oddan nain je bil zavit v belano (pergament), njegov napis se je takole glasil: „Isti quinterni, liic intus ligati, scripti fueruut de mann propria S. Iheronimi, ecclesise Dei doctoris accutissimi. — Et sunt bibliae pars in lingwa (sic) Croatina scripta. Et mihi dono dedit D. Lucas de Reynaldis, presbyter Veglensis Diœceseos, qui habuit a magnifico D. de Erangepanibus, domino insulœ praefatae Veglap, qui li-brum auro et argento ornatum pro reliquiis venerahatur. Et cum Venetiis mortuu«, ac bona sua in prsedam data, ac distracta fuissent, etiam a hoc libro aurum et argentum amotum fuit, et pars libri prasfata D. Lucœ in manus venit, de qua mihi Marquardo Breisacher, militi, et pacis inter illustr. D. Sigismuiidum, Archiducem Austria; ex una, et illustr. Venetiarum Dominum parcium (sic) ex altera confectori, illos inclusos duos quinternos pro speciali et grato muñere dcdit. Anno Domini MCCCÇ." To so verstice, pisane od Markvarda Brajzaharja, od kterega zgodovina pové, da je v resnici pogoje mirú poravnal med nadvojvodom Žigom, tirolskim in med Benečani okoli leta J 480. Tudi on je menil, da jih je sv. Hieronim 7, lastno roko pisal. Od koga mu je bila pa ta misel uverjena"? Gotovo od darivca, duhovnika Rajnaldisa. Kar je pa Brajzahar za dar dobil, so bili le ostanki velicih, s srebrom in zlatom okrašenih bukev, ki sedaj le eno samo celotino, drugo pa le .odlomljeno obsegajo. Po Brajzaharju jih je dobil v posestvo grof Surf, ki je tudi nanje zapisal in sicer nemško: Dieses puecli liatt Sant Jeronimus mit aigner haut geschriben in Crabatischer sprach. Od Stirfa pa so prišle v roke grofa Parida Kloca, Tridentinskega. 2. Nedeljski evangelji iz It. stoletja, ki jih je prinese! z gore Atoške profesor Grigorovič. 3. Rokopis, najden v Pariški knjižnici od Francozov imenovan Abecednica Bulgarska (abecedarium bulgaricum) (Codex Parisinus). V tem rokopisu so pa samó pervi listi glagoliško pisani, drugi pa ciriiski. (Dalje sledi.) L. TAP VRI VS *). Muratori pag. '2036 n. s. Razložil Davorin Terstenjak. slovenskimi imeni, kteri se na riiiiskos'ovenskih spomenikih v koroški deželi nar bolj pogosto nahajajo, je ime Tajmrius. Da ni latinsko, se vidi hitro na pervi pogled, in ko lii bili pisatelji koroške dogodivščine od nekritičkega Megiserja do učenega verlega Ankershofena dobro slovenski znali, bi mogli pri toliko jezero imenih čistoslovenskih na drugo misel priti, da ni to glas latinskega ne keltogermanskega jezika. Pa kfa- *) Iz rokopisa: „Kdo so bili Panonci in Noricam." siki ne rabijo imena Slavus, in da je V PHniovih Amantih, Brigantih, Anticetih ild. skrito ime Slav, tega ni nikdo spoznal. Sola nas je učila, da smo iz sevra prišli, in mi—juravimus in verba magistri. Ako je kakšen slovenski spisatelj se podstopil iz imen mest, rek in gor, klere so nam gerčki in latinski klasiki ohranili, Slovencev prebivanje v tih deželah dokazati, lako so ga izkričali za bedaka, in njegovo prizadevanje za „Wahnwitz." Ali ne damo se več plašili, in povemo nemškim učenim očitno, na tem polju vam manjka potrebna znanost, in prej ne govorite in po vaši šegi vseinu resnice ne odrekvajle, dokler niste dobro podučeni v rečeh, ktere se našega bogočastja, starin, jezika in narodnega živlenja tikajo Vi bi za veliko prederznost deržali, ko bi Slavjan brez znanosti nemškega jezika o vaši mylhologii pisal; ne zamerite, ako bomo vam mi tudi na perste gledali. — Vidili smo že, da je Višnutovo časlenje posebno pri noričkih Slovencih običajno bilo. Kakor smo reč dozdaj pretuhtali, tako najdemo, da je v Koroški deželi Višnu posebno bil časten v svoji varaha-avatari, verovi spremeni, na Kranjskim v narasinha-avatari. lavovi spremeni, in na Štajerskem v kurma-avatari, želvini spremeni. Njegovo častje je bilo nad vsimi druzimi zlo razširjeno. Najdemo sicer sled tudi druzih indoslaven-skih bogov, ali ne tako pogosto. Povedali smo že na drugem mestu, da je Višnu v boju bogov proti oriašem se slavnega zmagavca skazal. Boj pak je bil (Majer Myth. L. I pag. 85) zavoljo Amrite, to je napitka bez-smertnosti (Unsterblichkeitstrank). Oriaši so padli in so se valjali v svoji kervi, ker jih je strahovita Cakra Višnutova, zadela in meč njegov in kopje njegovo. Po tem naslroju, kteri neki Cakra drugi Šakra imenujejo, je dobil Višnu priime Šak r a v a 11, to je Sekirovan, ali kakor narod slovenski samoglasnike pogoltnivši izgovarjali običava pkrovan, sekiro obdan. Vollmer (Mythol. pag. 1421) jo tako popisuje: Sakra (Sakra, Crfkra, Ciakra) die berühmte Waffe des Višnu, tödtlich wirkend, wenn sie trifft. Man glaubte sie sei mit Vernunft begabt gewesen, und sei allezeit f ach vollbrachter Strafe zu ihm zurückgekehrt. Die Bewohner des nördlichen gebirgigen Theiles von Indien führen noch jetzt eine ähnliche in ihren Händen höchst furchtbare Waffe, eine in der Mitte zwei Linien dicke am äussern Rand sehr scharf gezähnte Scheibe vom gehärteten Stahl. Sie werfen dieselbe auf 200 Fuss und sie durchschneidet den slärcksten Harnisch. (Konec sledi.) Zmes. Spomina vredno je, kako se naša turška v različnih krajih imenuje. Na Avstrianskem se navadno zove: turško žito, turšica, turška pšenica, ker se je posebno ob času turškega gospodarenja na Ogerskem najbolj razširila; v izhodnih delih francoskega in v Lotaringii rimska, v južnih pa in v Pirenejih Španska p sanica, in v Toskani sicilianska pšenica. V sa-mej Sicilii se' imenuje indianshci pšenica, na Turškem egiptovsko in v Americi indiansko žito. Domovina Juršice se zdi dežela Chyli v južnej Americi biti, odkoder se je po ostalih d^ih sveta razširila. tUovRtvenl glasnik. Jugoslavensko slovstvo. G.G. prof. A. Mazuranid in Ad. Veber vredujeta po nalogi matice ilirske novo izdanje del Iv. Gundnliča, nev-merlega pesnika Osmanide. To novo izdanje bo v manjej obliki in z manjimi pismeni tiskano. Tudi bo z obširnim slovarjem in druzimi razlagami previdjeno. — Pri Fr. Županu «e tiska preimenilno delo za Jugoslovane, namreč: Nčmačko-hrvatski rečnik od B. Šuleka. More se reči, da se v Zagrebu še ni bolj važna knjiga tiskala, kakor bode ta. —V tis-karnici L. Gaja se tiska časopis Kolo, ki ga g. Mirko Bogovih vreduje in izdaja. - Pri Fr. Županu se natiskuje na Stroške ilirske matice Dubrovnik od M. Bana. — V Belgradu je izšla Slavenska gramatika od S. Sretenoviča. — Za ilirske gimnazije bodo kmalo vse knjige dogolov-liene. G. A. Mažnranid je predelal Dilnnebierovo latinsko slovnico. G. M. V. Oolvb je prestavil Močnikovo računico za realne šole, drugo za tretji in četerti giinn. razred, in algebro za višjo gimnazio. G. Torbar je prevedel Smetanovo siloslovje za nižjo in g. Dr. Kiseljak siloslovje Baumgartnerja za višjo gimnazio. Dalej piše g. V. Babukid ilirsko slovnico s skladoslovjem, ki b« do konca tega mesca že gotova. G. Šu-leku je izročeno pisanje prirodopisa. Ravno tako je čuti, da g. A. Ma-iuranič: Avstriansko zgodovino prestavlja, ki jo je g. Lanji za gimna-zie Spisal.— Slavni spisatelj Matia Ban bo v nekoliko zvezkih svoje različne pesme izdal. Vsak zvezek bo veljal 20 kr. sr. Naročilni denarji naj se pošiljajo g. Vasiljeviču v Zemun. — V tiskarnici F. Župana v Zagrebu je donatisnjena s cirilskimi pismeni Biblijska povčstnica staroga i novoga zaveta od Nik. Begovida. Velja 30 kr. sr. — G. prof. Poklu-kar v Ljubljani razpisuje naročnino na njegov tako imenovan Universal-Alphabet. Naročilne denarje (3 gld. sr.) prejema Lerherjeva knjigarnica v Ljubljani. — Živa za mesec april obsega: O kamenem a hnedem uhli; Kličeni; Horstvo Velebitske; O po\etrnoslij Cesta do Banatu in druge drobtince.— Katoliške noviny so po odstranenji opovir v Pesti sopet izhajati jele. — Pervi zvezek časopisa Češkega inusea za leto 1853 je ravno iišel. — Na stroške češke matice se že tiska L. Št ura: Rozbor o narodnich pisnich a povestech Slovanskych in Fr. L. Celakovskiga Porovnavaci. mluvnice jaztjku slovanskych. Oboje bojo drušlveniki še tega leta prejeli.— O Lvovu izide v kratkem poljsko delo: Galicya pod \v zglede m jeograficzno-hist ory czoy m, z mapa lego kroleslvva, fac-znie z ksiestvvem Krakovvskiem i Bukovina v treh oddelkih. Obseglo bo popolno zemljopisje in zgodovino tega kraljestva. Kdor se z 1 gld. 30 kr. sr. pri vredništvu Pi-zyjaciela Domovego nanj naroči, ga dobi poštnine prosto na dom poslano. — Leplovski dela o galičkej arheologu. — Siemenski prestavlja neko veliko perziansko delo. Te dni izide v Lvovu 1. zv. za mladino prekoristnega dela Biblioteka obščepoleznogo čtenja dla detej, ki jo Vlad. Fedorovid izdaja. — Knzllene «lrohtiiiee. * Vis. Vajmarska vojvodkinja Maria Pavlova je slavnemu češkemu spisatelju g. Venceslavu Hanka prekrasne zlate ure za njegove velike zasluge poslala. * Avstrijanski Rusini oplakujejo smert Andr, Baludjanskiga, spi-Mtelja cerkvene povestnice novega zakona. * Leuchtenberška galerija slik se ima po zapovedi ruskega cara iz Monakova v Pelrograd prenesli. * V kratkem izide podobsina ranjcega jugoslavenskega pesnika Stanko Vraza. * Na Rusovskem izhaja letos 166 različnih časopisov in scer lil ruskih, 30 nemških, 8 francoskih, 3 angleški, 2 polska in 2 Hlevska. * V Pragi se bo prihodnje leto obertnijska Šola napravila, v kle-rej se bodo razni predmeti v češkem jeziku učili. * Slavni Moskvičan GolMov, ki je v poslednjih letih okoli 40000 rubljev za vednosti daroval, je sope! arheologiškemu društvu 500 rub-Ijev za najboljši spis O penezih Samanidov podelil. * Nekleri mladi umetniki na Dunaju pripravljajo veliko ilustrovano izdanje Kraljodvorskega rokopisa. Tre,nkwald in Svoboda sta slike na-čerlala in g. Schrnid jih bo izveršil Slaročeskej besedi bo pridana prestava novočeska, ruska, nemška, francoska, angliška itd. * Bibliotekar g. V. Hanka prednaša v drugem lelašnjem tečaju rusko slovnico in literaturo in vadi svoje poslušavce djansko v slovanskih narečjih na zakladu Ostromirovega evangelja. * Grofinja Drohonovska je izdala v Parizu veliko prekrasno delo pod nadpisom Slavne žene Europe. Poseben obzir jemlje na žene poljskega rodu. * G. Aleks Andric bo svojo v nemškem jeziku izdano zgodovino černegore pomnoženo in popravljeno tudi v serbskein jeziku izdal. * Znani jugoslavenski pisatelj, frančiškan F. Jukid se sedaj v Terstu nahaja. * Rusko igrališče je zgubilo svojega najslavnišega igravca Andr. Vasiljeviča Karatigina. 8me»nlee> Vprašali so enega listih neslanetov, ki se v vse vtikajo in ničesar ne razumejo: kaj se mu zdi, ali se brez solnca ali brez mesca lože prestane"? Brez pomislika hitro blekne: Vsak ve, da se brez solnca lože biti da, saj je po dnevi že tako svitld. — Čevljarski učenec je o delapuslu v kotu sedel, svojo malico jedel, in na perste štel; med tim se sledeč razgovor prične: Mojster. Kaj tu šleviliš? Učenec. Štejem koliko je hudih bab v naši hiši. Mojster. Nu, tak koliko si jih naštel'? Učenec. Z mojstrovko jih je sedem. Mojster. Potepuh ti (zaušnico mu da)! Učenec. Ne ne, zmotil sim se, brez mojstrovke jih je le Sest. — Nekdo nagovori prijatla na cesti in ga prosi, naj mu 10. gold. posodi. Ta se zgovarja, da jih ima le pet pri sebi. — Nič ne de — uni reče: — za zdaj te mi tih pet dajte, družili pet mi dolžni ostanete. Poprava. Na str. 101, stih 70 beri čez mesto res, stih 78 posetvo mesto posestvo In stih 80 njive opešane mesto nji e opešane. rir SLO"VINSKI BGELA. Odgovorni vrednik: Ant. Janealc. >St. 17. V četvertek 28. aprila 1853. IV. leto. F e d o r in Olga. (Konec.) Ko blagi liio/, odide, vpraša koj Vazil Ivajloviča, kaj da je vzrok te priserene prijaznosti s knezom in kaj da I tuli svetinja pomenja? Ivajlo-vič je koj pripravljen in pove, da je enkrat knezovega sina iz velike nevarnosti rešil. Bil je namreč knezov sin, tako pripoveduje, častnik v nekem vojaškem polku v Moskvi. Pridruži se nekterim svojih tovaršev, ki so se v skrivnem puntu zoper carstvo spuntali. Ker mi je ta reč dobro znana, sim šel in knezeviča opominjal, da naj jenja, ker jim bodo vkrat-kem na sled prišli. Zastonj, vsi lepi opomini nič ne pomagajo, vse pregovarjanje je bilo zastonj. Preveč je bil že svojeglavnež zamotan, in se z mano le norčuje, kadar mu od nevarnost pripovedujem in ga svarim. Vender se mi mladeneč sinili, čeravno nisim tiil ž njiin v nobeni zvezi. Smert ali pa pregnanstvo v Sibirijo ga čaka, ako jiin na sled pridejo. Kratko sim mu naredil. Ene dni, predin so jih zasačili bili, grem s par vojaci v njegovo stanovanje, ga videnem in doma v svojo slanico zaprem. On divja in razbija; jez se mu pa sinejam. Vse se je zgodilo, kakor sim pričakoval. Puntarji so bili zasačeni, vjeli in v Sibirijo pregnani, moj jetnik pa prosi, ki je še le zdaj svojo neumnost spoznal, se mi iz dna serca za lo dobroto zahvali ter mi poda perslan v znamnje, na klerem me je poprej oče spoznal. Sin je zdaj po dosluženi vojaški službi imeniten vradnik pri carskem dvoru, njegov oče pa je moj prijalel, kar bo ludi gotovo v djanji pokazal. Mene pa veseli, da vama, ljuba moja! spet nekoliko za-inorem poverniti, kar mi je vajen rajnki oče dobrega storil." Vsi so se nad tem veselili in Boga v njegovih prečudnih vodbah hvalili. Z zaupanja polnim sercom pričakujejo Borodina, da bi skorej prišel in jim veselo novico naznanil. Nihče zined njih ne dvomi nad pomilosto-vanjem carinje; brez vsih skerbi se le zavolj prihodnosti pogovarjajo. Sklenejo, se nikoli več ne ločili. Tako so si vsi nar lepši prihodnosti obetali in se nar srečniši čislali, s to priserčno željo, da bi še dolgo dolgo tako ostalo in da bi jih tudi Bog pri življenji ohranil. Med tem preide dan za dnevom, in že je bilo štirnajst dni, kar še nobenega sporočila iz Petrograda niso prejeli. Spet se jetnikov žalost in dvomi polaste, še celo Vazilu in Ivajloviču serce vpada. »Kaj je vender vzrok, da Borodina tako dolgo ni, se prašajo eden druzega. Gotovo je carinja huda. Zaslonj mende ludi Borodin prosi, ji serce omečiti, ker ga že l ako dolgo ni." Minuli so že štiri tedni; nastopila je ljubeznjiva spomlad, ali kneza Borodina še vedno ni nazaj, da bi žalostne z veselo novico pololažil. Ali naenkrat priderdrž nekega dnč kočija na dvorišč® ( «premljena od nek^j vojakov, kterih vodja od carinje pismo Iva (lov ion poda, da bi se n ogloma s svojimi v kočijo vsedel in ž njimi sel. Ivajloviču se to čudno zdi. „Ljubi nio]i! pravi k njim obernjen, nekoliko pobit, to pač nič kej dobrega ne pomeni! Toda, nikar obupali! .Stari Bog še živi! V njega zaupajmo !" Fedor, Olga, Vazil, Ivajlovič, vsi so žalostni. „O gospod! prosi zdaj Fedor zapoveduika, nikar ttaift ne skrivajte, kaj ne — Sibirija je, kamor nas popeljete." »Nič ne smete voditi, vam mora skrito ostati. Le urno v kočijo! pravi zapovednik. S težkim sercom gredo na voz. Narprej Fedor in Olga. potem pa Peter in Vazil. Tudi zvesti Sultan skoči nazadnje za njimi. Da bi vsaj nikamor ne vidili, še okna zadelajo, in potem naglo naprej zdirjajo. Večkrat so nekoliko poslali, pa zapertih nihče ne ve, kje in zakaj. Samo to so na rožljanji občutili, da so konje premenjevali, potem pa spet v skok zdirjali. Noč nastane. Vse je bilo temno. Naenkrat pri samotni hišici voz ostane. Vratca se odpro in zapovednik jetnikom veli, da naj hilro vun gredo, brez narmanjšega šumenja. Jetniki gredo kakor jim je bilo zapovedano, v hištv, kjer so bogato obloženo mizo našli. „Tu jej te, pile in si odpočile, pravi zapovednik, V pot ure grema spet naprej. Hajdi, le hilro!« »Stradali nas že ne bodo, reče Ivajlovič smeje, da bi spet tovarše v dobro voljo spravil." Le jejmo in pitno! pogum velja! To je dobro znamnje. Tistim, ki imajo \ Sibirijo peijani biti, gotovo toliko ne strežejo!" Peter se pervi k mizi vsede in se kmalo naje. Da bi vsaj nekoliko vedil, kje da so, hoče k oknu, toda zapovednik mu vselej nazaj veli. „to sim pa vender nekako čudna zdi," pravi Peter svojim tovar-šem, ko v kočii sede zopel naprej derdraj«. „Se nisim vsega upanja zgubil. Kakor je zapovednik resen in mošk vidili, vender ima nekaj prijaznega na sebi, poletu dobra večerja * zaperli voz — naka! v Sibirijo •že ne gremo!« »Kam pa vender ? praša Fedor žalostno. Akft bi nain dobro hotli, bi nas ne zapirali in ne varvali tako zlo." „Res, to je, kar mi tudi žalost dela, odgovori Peler. „Toda naj pride, kar koče, obupal ne bom!" »Bog daj! da bi se po tvojili mislih izšlo, mu reče Vazik Fedor in Olga lilto zdihujtla. Med tem, ko lako jetniki čez negotovost tožijo, derdra kočija neprenehoma naprej. Doji pervi preide in drugi naslopi. Dvakrat že na poli jedo, brez vedenja, kje da so, in kam da gredo." »Zdaj že moramo v velicem mestu bili,« pravi naenkrat Ivajlovič, zvesto in tanko poslušaje. Le pazite, kaka vozovi derdraje." Nihče ne dvomi nad Petrovimi besedami. Zakaj devdvanje je bito silno. Toda y kterem mestu se zdaj znajdejo? je prašanje. N» to ni lahko odgovoriti. Cotertinka ure preide. Kočija obstoji. Zapovednik jo odpre in sam notri skoči. „Zdaj, pravi sedečim, smo na ko«cu. Toda, predenj gresU van, si morate oči zavezali dali." Kako nasprotvanje bi bilo zastonj. Dajo si tedaj, kakor je zapoved-nik hotel, oči zavezali, in stopijo potem lako iz kočije. Štiri vojaki jih pod pazhami primejo, v veliko poslopje peljejo, ler jih poleni po stopnicah gori v veliko temno solm dovedejo in še le tain od režejo. »Tukej ostanite in pri miru bodite,« jim veli zapovednik. Zastonj bi poskušali uili, in bilo bi tudi poleni hudo za vas.« To rekši jih pnsli same iu gre. »0 Bog! kaj vse to če pomenili? pravi Olga, ter se na Fedora nasloni. „Mehe skerbi, da mi serce glasno tolče.« „Karkoli se zgodili ima, Orga! reče l<"edor. naj se \ božjem imenu! 31 istim pa, da moramo v kratkem srečo ali nesrečo zvedili. Naj že bo, kar hoče — da bi nas le spet ne ločili!« Olga se spet lerdneji brala poprime, kakor da bi ga za noben denar ne holla pustiti in tiho pričakuje konca. Pol ure preteče, kar se duri od-pro in zapovednika zagledajo, ki jim sledili veleva. Iz le sobe gredo proii drugi, ktere duri zapovednik hitro odpre in osupnjene jetnike v \eliko sobo potisne, ki je bila lepo razsvitljena in z bogato oblečenimi ljudmi napolnjena. Na desnici je bilo nekaj oborožanih vojakov, v sredi med njimi pak tri žalostne osebe z bledimi obrazi in objokanimi očmi. Vsredi sobe je stala velika miza, pri kleri je šest mož v svitlobarvinih pozlačenih oblačilih sedelo, in koj zraven njih na krasnem stolu lepa častitljiva gospa, na kleri glavi se je lepa krona iz dražili kamnov lesketala. Pri nji sloji knez Borodin z veselim obličjem. Drugi so bili brez dvoma ludi imenitni deržavni služabniki, ki komej pričakujejo, kaj da se bo z ubogimi jetniki zgodilo. „O Bog! carinja je! zdihue liho Jvajlovie, kar so pa vender njegovi pobiti lovarši razumeli. Olga vse lo vidili, ostermi, vsklikne in Fedorn v naročje pade. Tudi on je bil lako oslabljen, da je komej po koncu stal. Carinja je S pri-serčno ginljivosljo nesrečne sirote pogledovala. ,,Fedor! Olga! pojla bliže J« ju carinja pokliče; Oba zdaj stopila počasno pred miloslivo carinjo, padeta na kolena in prosita: Milost! Usmiljenje nesrečnima 1 „Vstanita, vstanita, jima prijazno carinja reče. Ni toliko treba. V velicih rečeh sta nedolžna, vse drugo pa naj vama bo odpuščeno. Bodita srečna in vesela, zakaj vajne težave, bolečine in skušnjave so jenjale!" Fedor in Olga vstanela, se nekoliko pogledujeta m sta hipoma spel eden druzemu v naročji. Nju priserčna želja se je zdaj spolnila, veselja ni bilo zdaj konca ne kraja. Še carinjii je bila ganjena, ter ju z mokrim očesom gleda. „O Borodin! kako srečno ste me storili, mu reče carinja natihoma in kako veselo, da sim tema nesrečnima toliko veselja pripravila!« Fedor in Olga spet pred carinjo poklekneta in se hočeta zahvaliti. „Nikar meni,« reče carinja in Olgo poboža; „vajno radovanje naj mi bo zahvala. Vstanita, ljuba moja! in bodita priči, kako se hudobija kaznuje.« Oba vstaneta. Carinja postane naenkrat resna iu se s svojega stola vzdigne, ler terdo reče: »Knez Ivanov, polkovnik Pestušev in Gregor Petrovič! spoznajte, da ste gerdd iu huddlmo fcator izdajava» in tatje e tema dvema ravnali.« 17* Ti trije, bledi in pobiti, v sredi vojakov;, se prestrašijo, da se jim kolena šibijo. Ali kmalo vzdigne Ivanov glavo in reče z ošabno besedo: Res sim Fedora tepci, pa je tudi zaslužil. Pošljem ga v Moskvo, da bi kaj iz njega bilo. Pa vse nič ni pomagalo. On sani je kriv, da je pregnan bil. „Jez sim nedolžen, ker sim mu dobro hotel." »Dajte mi, Borodin! pismo", pravi carinja knezu. Borodin vzame z mize pismo, ter ga carinji poda. »Hudobnež! zarezi nagloma carinja nad Ivanovem, ali ti je znano to pisanje"? Moreš li še dalje tajiti, da nisi pisal'?" Ivanov pogleda pisanje in hipoma »bledi ko smert. Bilo je to tisto pismo, ki ga je na polkovnika Pestuševa pisal in Fedoru zročil. »Zgubljeni smo! po nas je!" zavpije zdaj Ivanov obupa poln. »Toda ta le — reče in zgrabi Petroviča, — mora za vse odgovoren biti, ker me je njegova beseda zapeljaa." »Vsi brez razločka ste krivi, vsi," reče resno carinja. Povejte zdaj vse, kar ste počeli in milostiva vam če bili sodba; ako ne, vas čaka gotova smert! Govorile! Hudobneži se zgrudijo na kolena, vse obstoje in le za milost prosijo. Z nejevoljo se carinja od njih oberne in sodbo stori: Pregnanstvo v Sibirijo. „Bog je pravičen," reče Ivanov vojakom, kadar jih iz sodnice peljejo. Ravno tista kazen me zadene, ki sim jo nedolžnemu namenil. Zato hočem voljno terpeti. Kdor drugim jamo koplje, sani va-njo pade." Pestušev pa in Petrovič z zobmi škripljela in okoli sebe ravnala, ali zastonj — sodba je bila že storjena, da morajo vsi v Sibirijo, se tam pokorit in svoje hudobije obžalovat. »Zdaj pa tudi vidva, ljuba moja! sodbo zaslišila pravi prijazno carinja." »Ti, Fedor! si se pregrešil, ker si bil svojemu predpostavljenemu nepokoren — ali k temu le je le njegova nečlovečnost prisilila, kakor je hudobnež sam povedal. Sicer si že dovolj zalo preterpel. Vse ledaj naj bo pozabljeno. — Olga! li se pa s tem pregrešila, ker si svojega pregnanega brata vpeljati se prederznila — ali k temu te je Je goreča ljubezen do brata nagnala, ki si ga nedolžnega vedila in za klerega si tudi pri meni prositi holla, ko bi ti bil tvoj varh pripustil. Iz ljubezni si grešila in iz ljubezni naj li bo odpuščeno. Da, veliko veliko, ljuba moja! sta preterpela, nobenih bolečin vama nočem več prizadevali. Vidva sla prosta, zanaprej hočem jez vajna mali bili. Knez Borodin bo pa za posestvo skerbel, in ga oskerboval. Ostanita pa še, kakor dozdaj, tudi zanaprej tako in obvarujta !o gorečo ljubezen, ki vama je toliko storila. Nihče vama ne sme kej zalega storiti. Zakaj zanaprej bota moja in v mojem varstvu!" Fedor in Olga se lepo carinji zahvalila, ki se potem k Vazilu in Ivaj-loviču oberne, ter ju smehl jaje se vpraša: „Kaj pa čem z vama početi, z vama, ki nista v resnici nič druzega kot izdajavca'? Ako vaju kaznujem, žalim tukej svoja srečna otroka, in vender vama ne smem vaju pre-greška prizanesli. Gotovo vesta, da beg iz Sibirije mora s smertjo kaznovan bili na vsih, kteri količkaj k temu kej pripomorejo, vsaj po ostri postavi." Z brttkim pogledom se ozreta Fedor in Olga v oarinjo in roke povzdigneta ter prosila usmiljenja. Carinja molči še nekoliko časa, potem reče smehljaje: „Ako reč prav presodim, sim že pravico vaju kaznovali zgubila, svtim da sim tej, ki je narveč pregrešila, zanesla — Olgo mislim namreč. Ce že mora milost splošna bili, naj tedaj ebvelja popolnama in povsot. P. Ivajlovič in ti Vazil! vajin pregrešek naj bo prizanešen! V plačilo pa za vaju zvestobo, ki stajo zapuščenima sirotama skazala, postavim tebe P. Ivajlovič! stotnika svoje telesne straže in upam, da mi boš ravno tako zvesto služil, kakor si tema otrokoma. — Ti pa, Vazil! sprosi si sam milost, ki naj li bo že naprej dovoljena! „O svitla gospa in carinja! reče stari Vazil, ter pred njo na kolena pade, „prosim vas, me ne ločili od Fedora in Olge, ki ju ljubim kol oče svoje otroke." »To prošnjo sim si že naprej mislila," odgovori carinja. „Ostani pri njima j blagi stari mož! in solnči se o nju sreči, kakor si ju v terpljenji tolažil. In ti Fedor! li Olga! mi hočeta še naprej ljubezen darovali, klere je vajno serce tako polno"? Obljubim vama pa nasproti skerbna in zvesta mali bili." Oba padeta pred carinjo na kolena in n;u pogledi so še očilniši priča, kakor nju besede, kako da sta pripravljena, preblagi zapovedovav-ki svojo serčno ljubezen in hvaležnost skazovati. Carinja ju poboža smehljaje se in reče potem knezu Borodiou: No! ljubi knez! sim li prav storila "i „Knez se nizko prikloni, poljubi roko carinje rekoč: Le poglejte otroka, svitla gospa! nju bistre očesa so nar boljši odgovor na vaše vprašanje!" — In bili so srečni in veseli, ne samo brat in sestra, ampak tudi stari Vazil iu zvesti prijalel Peter Ivajlovič. Bog jih je blagoslovil in z v,sim obilno oblagodaril, ter sestri in bratu zvesto ljubezen obilno poplačal. Tako Bog vse prav oberne. Po nemškem. Slovenska slovstvena zgodovina. (I)alje.) 4. P a H in p s e s t Bojanski, rokopis na betani, 109 listov. 5. C I v e r o e v a n g e I i u m klošlra Zografskega na Atoški gori, rokopis na belani v kvartu, vendar ni več cel. 6. Odlomek evangelja, ki ga ima A. Mihanovič v Carigradu v posesti. Razun treh druzih posebno 7 Vatikanski ali Asemanianski rokopis (Codex vaticanus vel Assemanianu«) v Rimu, kamor je bil leta 1736 iz Jeruzalema prinešen. Kako pa je v Jeruzalem došel, ni nikomur znano; menda z atoške gore. Nekoliko leb rokopisov je že prepisanih in preslikanih; tiskanega pa še do zdaj razun Klocovega ni bilo nobenega. Toda rusovska vlada je za le diV/.čice neizrečeno skerbna poslala, in upati je, da bo v sevru marsikaj zlalega sčasoma na svitlo prišlo. Iz 14. stoletja se pa še dobe tiskane in pisane bukve, ker so bile glagoliške tiskarne v Rimu in v Benellmh. V Bimu je še dandanašnje glagoliška tiskarna. Tudi v Pragi, kjer so ravno Pamdtky hlaholskelio ~ i m - pismeniclvt izšli, se je taka napravila. - Ni pa skoraj dvomili, da je Se veliko starodavnih knjig založenih v neprecenljivem zakladu, shranjenem v neznanosti po atoškem gorovji. Da so pa Sloveni ob času groznega preganjanja svoje predrag« rokopise na Atoško goro znašali, je lahko vviditi. Ta gora je že v pervih stoletjih kerščanstva dalje«! okrog slovela. Veliko jih je romalo semkaj v to liho in mirno gorovje; ne samo nevednih ptujcev, tudi učene glave iz vzhodnjih in zahodnjib dežel, so semkaj dohajale večer življenja v miru in spravi preživeti. Spočetka ja bilo tudi več atoških menihov na škofijske sedeže poklicanih, postavimo: sv. Atanazi nadškof in očak (patriarh) Aleksandrijske cerkve Misel pa tudi Slavenov ni zmotila, ki so svoje preljube dražčice, od kterih se jim je bilo skoraj nemogoče ločiti, semkaj v shranitev prinesli. Popolnoma so dosegli svoj namen, ko od druzih knjig in rokopisov, odnešenih v Ilalio, na Serbsko in drugam ni ne duha, ne sluha več. Vse so se pogubile in zastonj bi njihovega sleda iskal križem svela. V Dalmacii se je slavenski obred lerpel, toda le terpel; za njegovi) povzdigo se ni nobeden trudil. Nihče se tli ničesar učil, jezik se je jel vedno bolj po novem obračati, in staro je bilo pozabljeno. Tiskarn ni bilo, pri prepisovanji se je semterlje in velikrat mnogo popravljalo, v staro krepost so se zapletale novovrezane zavijače, jezik je bolehal in slabel. Da se pa v glagoliških spisih toliko rusizmov nahaja, ki je vender rusovsko tukaj in glagoliško tam skoraj neznano bilo, izvira od tod: Glagolitje so mislili, da se je ob času preganjanja starosiavenščim» v svoji nekdanji čistoti na Rusovskem ohranila, zato ker je bil tainkej slavenski obred tudi v deržavljanske obravnave povzel; tedaj so si gla-goliški spisavci rusovskih knjig naročili. Da so pa rusizme iz rusovskih knjig posneli, napčno misleč, da je lam čista slaroslavenščina, kar še sedaj svojeglavno lerdijo, je spričano iz okoliščin in dogodb slovstva na Rusovskem, (Dalje sledi.) Slovstveni glasnik. Nevtrudljivi jugoslavenski »pisatelj g. F. Jukic, kterega nemila oso-da je vse domorodce razžalostila, se je na popotovanje po Daluiacii podal, klero si je že davno obiskati in ogledali želel. Potem misli v 5. zv. Bosanskoga prijatelja ali v posebnej knizi svoj potopis izdati, kleri bo razdeljen v potovanje I. iz Sarajeva u Carigrad, 2. iz Carigrada u Rim, 3. iz Rima v Terst in 4. iz Tersla u Dubrovnik i Dalmacio. To bo laj verlo zanimivo delo. — G. prof. Kurelac v Reci meni Vilo slovinko od Barakoviča izdali, ki je pervikrat v Benetkah l. 1614 tiskana bila. Juraj Barakovid, ki je spisal Vilo slovinko in Jami o (izdano I. 1720) je bil rojen v Zadru I. 1548 in je vmerl v Rimu I. 1628. — G. Vaclik je tragedio Mejrimo od M. Bana v češki jezik preslavil. —■ V Varšavi je dogotovil Sev. Golebovski životopise S. Zolevskiga, St. Uhmlskiga in Zamojskiga. — Iz Dunajske deržavne liskarnice je ravno prišel kazenski zakonik v češkem jeziku — Merzbach, knjigar v Varšavi, je oglasil, da izda Pokladnico klasičkih spisov iz Evropejske literature v poljski jezik prestavljenih. — Pavlina Vilkoiiska, znana poljska pisateljica misli povest Sedanji ljudje v 2 zv. izdali. Različne »Irobtliiee. * V is. minlsterstvo uka je zgodovino Avstrianske carevine, ki jo je g. Tomek v češkem jeziku spisal, za višjo realko in gimnazio kot učno knigo priporočilo. Tudi v nemški jezik se že prestavlja. Tako bomo za naše šole saj knigo dobili, v kterej se tudi na nas Slavjane potreben obzir jemlje. Slava vis. ministerstvu! * Iz Maribora se piše Novicam: Da domorodci zvedo, kako lepo pri na6 slovenščina napreduje, njim hočemo nekoliko verstic priobčili. Posebno gimnazialna inladcž je, klera se je lega nauka živo poprijela. Po odstopu g.g. prof. Matjašiča in Terstenjaka od tega nauka prednaša slovenski jezik g. Božidar Raič, klerega Slovenci poznajo po spisu njegove ruske gramatike v ilirskem narečju in drugih spisih v slovenskih časopisih. V 7. in 8. šoli so se v pervem polletju prednašali početki ilirskega jezika, v drugem pa je še zraven ilirskega začel g. učitelj razlagati staroslovemki jezik po svojih spisih in Hankovih vPočalkih." Pri tej priložnosti prosimo gosp. prof. Metelkola: naj nam spišejo, kakor so obljubili, kratko staroshivensko šolsko slovnico, zakaj slovenska mladež na naših gimnaziih je živo potrebuje. Za berilo služijo učencom „Ostro-mirova evangelija«, ktere je gosp. Hanka, slavni češki spisatelj, dijakom za 40 kr. sr. poslal, tedaj pri vsakem izlisu 20 kr. podaril. Tako do-morodno djanje zasluži očilno zahvalo. Ze pervi pogled v svete bukve s častivrednimi čerkami je naše verle in domorodne dijake s svetim nadušenjcm napolnil; koliko več še jih bode krepost krasnega staroslovenskega jezika uznašala in naduševa-la. Lfpamo, da se jim bode slaroslovenščina še bolje prikupila, kakor sladki glasovi Homerovega jezika, ker ni samo slovnički stroj ravno tako izverslen, kakor gerčki, temuč tudi za iilolbgičke študije koristniši in bolje praktični, kakor jezik starih Helenov, čeravno tudi gerčkega jezika ne poinelavaino, marveč ga vsakemu dijaku iskreno priporočujemo. Tudi slovenske in ilirske časopise naši dijaki marljivo berejo. * Slovanska jednota Vratislavskega vseučilišča, ki je že od I. 1836 obstala, se je £0 ukazu vlade zaperla in knjižnica zapečatila. * Na Pestanskem vseučilišču prednaša prof. Ferenc novejšo zgodovino slovanske literature.. * Pri kopanju mestne cesle v Asodu se je čez 40 glinjenih starodavnih posod našlo. Med njimi jib je 10 še popolnoma celih. Bile so do Budina odpeljane. * Slavni ruski popolovavec Cihačev seje ravno, iz Dunaja pioti Mali Azii podal, klero hoče znova preiskali. * 30. marca je imelo društvo lužieko-serbske matice osmo letuo skupšino. Bilo je odločeno, da se ima Čitanka izdati in scer v 3:000 iztiskih. Daiej je bilo predloženo delo Boža krasnoM u stmorlje (božja krasota v naravi) in posiednjie je bilo oglašeno, da je izšlo delo dra čkmerjaNamakanja Ameriki. * Serbsko-mirodni Viestnik, ki ga je Miloš Lazcvrevic v Zeraunu izdajal, je prenehal izhajati. * Nj. veličanstvo Ruski car je daroval knjižnici narodnega češkega musea in društvu za jugoslav. povestnico prevažne knjige: Dvorčovyje razrjadi (3 deli 1. 1612 — 1676) in Pamjatniki diplomatiSeskih sno-Smij v 2 delih od l M88 — 1621. * Turška carevina se razprostira v Evropi, Azii in Africi na 435000 stirjaških miljah in šteje 35 miljonov prebivalcev in scer v Evropi 15,000000, v Azii 16,050000 in v Africi 3,000000. Poleg narodnosti je 1,100000 Osmanov v Evropi, in 10,700000 v Azii, Slovanov je 7,200000, Rumu-nov 4,000000, Arnaulov 1,500000, Armenov 2,400000 in Gerkov 2,000000. Vojskna moč se da na 448860 niui zvišali Letni dohodki te »repe der-žave obnašajo le 371 miljonov piastrov, to je 44miljonov tolarjev. * Grof. Adam Plater je najde! pri kopanju na svojem gradu v Svekšnih sedem Litevskih malčkov neprecenilelne vrednosli. Doslej so bili le štiri maliki znani: Ragtitis, popisan od Narbuta, Perlcunas in še dva druga. * Na Ogerskem so sedaj 3 nadškofi in 19 katolških in 5 gerskih škofov. * V Reci se je 10. aprila igrala Meiri m a , žaligra v 5 delih od M. Bana in je prav zlo dopadla. * Kollarjev veliki spis Staroitalia bo skorej donatisnjen. * Iz Zagreba: Tu neki ljudi petnimi žilami oko loga nastoje, da se u narodno kazalište sada — pošlo talianska opera odavle ode — neko nemačko družtvo iz Košicah (Kaschau) dozove i primi. Ljudi, koji to žele, nisu ni odbornici narodnog kazališta, ni od akcionerah na to pozvani, nu oni si šilom prisvajaju to pravo lutorslva — nec vocatinec electt! —-pa da znate! ovi ljudi se ipals u priašnjimi godinama gradiše, da su lobož nekakvi domorodci! — Bože nas unapred sačuvaj od takih domorodacah, koji sada neku slavuu tom traže, da proti naravi^ i ofevidnom pravu rade; rade pako proti naravi čim svoje bule, uvažujuč tudje, i to valjda zato, da si time osvelljaju obraz pred tudjim svetom, ¡1 da sebičnu kako-vr sverhu postignu, — ra«8e nadalje pro'l pravu, jer «očim izabrani proš. god. kazalištni odbor od stran«. akcionerah narodnog kazališta izključivo sam uz dotičnu odgovornost pravo imade i imali može u stvarih tičučih se spomenutog zavoda, štogod odlučiti; sledovateljno je, da drugom komu ono pravo, koje mu pravi vlastnik nepreda, nipošlo pripasti ne može. Uz to nemožeino nikako dokučiti, kako je to, da kazalištni odbor, koga se to tiče, k svemu lomu — premda se mnogi akcioneri dosta javno i glasno proti tomu izjavljuju — sveudilj šuti? . . . Zašlo u tom slučaju javno neopravda poverenje, koje unj postavi družtvo akcionerah, čim ga za svoga zastupnika izabra le savesti i domorodnom naslojanju tog odbora poslove tog važnog i za narod naš loli koristnog zavoda izruči'? — U novinah se nigde nečitaja izveslju log odbora, — nečuje se večodavna nista, da li se taj odbor štogod brine zato, kako da se uvede i ustroji narodno družtvo, — nežna se takodjer, da li se jur pobrinu za ¡zbornik (repertoir), — da li spisatelje pozivlje na pisanje igrokazah, — da li poslane mu za razsudjivanje komade razvidi i nagradi i. I. d. i. t. d. o svemu tomu se nista nečuje kao da odbora ni neima! — Bogme, ako tako kod nas i nadalje uslraje zlo i naopako po nas! — Tako si nehaj-stvom našim sami kopamo grob, gde če nas neslati! — Nemojmo krivili nikog drugog nego same sebe, jer koj svoje nešluje i nečuva, kako i ko jim pravom on može zahlfvali, da to drugi u mesto njega čini. aSfPoH cinvifflm uril* vsak Jetver- OLlIVJjilOlUi JjllIlJlA. ^ 3PL ^ Odgovorni vrednik: An t. Janežlc. 18. V čelvertek 5. maja 1853. IV. leto. Pobožni starček. (Po narodni.) Ž ivel mož je dolgo časa, Sneg pobeli mu glav6, Brada je že sivolasa, In se sveti kot srebro. Ura mu je že odbila, Pride k njemu bela smrt, Ki ga bo v neb6 • spremila, In peljala v rajski vrt. Jezus hoče k sebi vzeti Gori v sveto ga neb6, Ker on živel je na sveti Kakor angelci sveti. Ene v srcu Se ima želje, Te doseči še želi, Preden v rajsko se veselje, K Jezusu se preseli. Želje troje: od družine V hiši vzeti še slov6, Ino v hlevi od živine, In od polja tud tako. Starček gre na žitno polje, V sredi polja obstoji, In vesele, dobre volje Te besede govori: Rasti rasti žitno polje, Kakor raslo si doslčj, Kasti rasti še vse bolje Ko dosihmal za naprej. S polja v hlev k živini grede, In jo gladi in drgljA, In izusti te besede Prišle mu iz dna src A: Redi redi se živina, Kakor si se mi dozde, Dalje od sinu do sina, Se vse bolje, ko doslti. Starček zapusti živino, V hišo gre in vleže se; Skliče vkupej vso družino, In jo zbere krog sebi;: Lesem, lesem vi družina, Tri reči vam še povžm, Vredne vašega spomina, Tri besede, preden grem. Prva je beseda taka: Ljubite gospod — Bogi, Ker gre jemu slava vsaka, Ljiibite ga iz srci. Druga je beseda taka: Ljubi naj zavolj Bogi — Ker gre jemu slava vsaka — Sledenj svoj' ga bližnjega. Tretja je beseda taka: Kdor bo starše spoštov&l, Ki jim gre spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval." Tri so lučice prižgali, Sladko v Bogu je zaspil, Angelčki so prijadrali, Angelcom je dušo d Al. Rajsko pesemco zapeli, Pa so peli prelep6, Kviško kviško so zleteli Z dušo k Jezusu v neb6, M. V. 0 b raz z gor. 7 ,,/^e spet nakapljuje« se otresnem k svojemu tovaršu. »Tretji dan je že, da ne moreva dalej; pa naj bo kar hoče. Najeti vodnik že čaka, mili moj brale! Le hilro za njim. Dans morava še do Wildbada.« ln s lim je šlo črez most Malniškega potoka. Steze so. bile čedalje ožje, bajte redčeje in krajina bolj samotna in tiha. Samo naše stopinje so se razlegale po bližnjih pečinah Kljuvanje osamelega detala se je ozivalo iz bližave in zvončiči planinskih čred so boboneli iz gor v dolino. »To je poslednja bajta, predenj do verha dojdemo« povzame naš vodnik besedo in pokaže malo prijetno hišico, ki je na pravej stFani naše ceste na malem zelenem gričku stala. »No, kaj se jokaš?- pravi dalej k malemu detetu, ki je pred bajto stalo in milo plakalo. »Povej, kako se ima vboga Anica?« — »Oh ljubi Bogec! Anica spi od včeraj tam v kamrici in se noče več z malo Reziko igrali. Mamica mislijo, da se nikdar več ne prebudi— o Bogec! inili Bogec!« mu dete zaverne in pri tem mu debele solze rodeče ličice polijejo. „Bodi jej Bog milosliv ; bilo je to dobra deklica!« šepeč** naš vodnik in hoče dalej iti. Midva ga pa poprosiva, da se samo kak trenutek še pomudi. Dali srno se deteti v bajto peljali. »Tu spi" pošepla dete in pokaže na pare z belim pertmn pokrite, na kterih je zraven britke martre slaba svečica berlela. »Oh, ali se nikdar več ne zbudi, da bi z menoj igrala!« Mi pa smo bili preveč presunjeni, kej odgovoriti. Pogled na telo, še v snrerli prekrasno, nas je vse razžalostil. Z licem, nad planinski sneg belim, je ležala tu toga* in, studeng; suhe ročice so bile navskriž podjane. Okoli nje je bilo cvetje potrošeno» kakor na planinah prievelava in vela kitica z planinskih rožic je ležala na nje persih. »Mamica so šli do cerkve* pravi spet dete, ko smo se z kamrice odpravljali, „in jaz sem ostala sama pri sestrici. Hlela sem i njo igrati in se razgovarjati, pa ona je zmiraj spala in molčala. Tu sem se zbala, kamrico zapustila in se gorko jokati jela.« S tim se podamo naprej. O zamerlej kej bližjega zvedeti, se ober-nemo na nekega planiučana, kleri nam takole pripovedovati jame: „Bode lomu že lelcv dni, kar je jela Anka, prej nt^veseirša d#Wica cele okolice, zmiraj žaloslnejši prihajali; lice jej je bledel», oko zaiem-nevalo. Na vse zgodaj je zganjala svojo čedo na pašo» iu pozuo, zveiur, ko so že zvezdice na temnem nebu stale, se je šele vračala- domu. Nt več hodila kakor poprej do vasi doli, kjer so se vašč»nr sftajafi in vku,-pej večerne molitve opravljali. Ee jo je inamka pokregala, se je zaklenila v svojo kamrico gori pod streho, odperla oknice in kukala ven do zvez-«lojasne noči. Tu jej je donašal veter zvuke pastirske piščali z bližnja skale, ki so večerno pesoin prepevali in črez verh se je prijuradl» postava v lovskej obleki s puško na rami. Kako zvesto je vselej na oknu poslušala! Piščal je vmolknila, večerna pesem pošuinela in veter je donašal besedo za besedo v nočnej tihoti do visocega okenca in odtod sopet nazaj. Sčim pa je v bližavi kej zašumelo, se je znova oglasila piščal in nje glasovi so se zmiraj dalej in dalej * gori zgubljali. Komej pa je spet juterno rumenilo novi dan napovedalo, je že sopet gnala svojo čedo na pašo. (Konec sledi.) /Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) Rosi sO se sicer v pervih oflsih zvesto deržali staroslovanščine v H. in 12. stoletji; tudi nekoliko v 13. veku je še živela tistaslovenš-čina, kakor ob časih sv. €irila. Ko s<» pa leta 1238 Rusovsko Mongol« posedli, jim je mogla dežela davek dajati, jn la podložnost aziatski trumi je terpela celih 200 let. Nar grozniši zdivjartost se je razširjala po vsem sevrfi in poprejšnja oblika, čeravno ne obilna» je čedaljebolj zginjala v narodu. Slavenski obred je sicer še obslal, pa zavoljo neznanosti se je pri sleherni prepisatvi nekoliko prenaredilo. Še celo mongoltemi so se vmes ugnjezdili in sicer tako silno, da so Rnsje nekoliko slov zgubili in st mongolskih polastili, n. pr. pravijo: lošat namesti konj, rot namesti usta. Po tem lakeni je slaroslovanščina verino bolj svojo čisloto zgublja-la; tedaj je rusovska vlada želefa, da bi se grozno popačene obredne knjige popravHe. Ali nobenega ni bilo, da bi bil »preveden slovničar in »nožen težavno delo prevzeli. Tedaj je poslal tadašnji car Bazili Ivano-vič, ki je bil svojo deželo mongolskega Irinošlva rešil, Carigraškemu očaku prošnjo, da bi mu pozvedil moža, zmožnega to težavno delo podvzeti. Očak mu pošlje necega meniha z atoške gore, po imenu Maksim, učenega slavenskega jezikoslovca na Rusovsko. Maksim je v Moskvi devet let vredoval, i« popravljal obredne knjige, in njegov devetletni Irud je srečno in umno očistil popačeno ptujih in nepriličnih nesnag. In ko bi bil car »potoma ztlHanopopravo natisniti dal,!« Rasovsko dragocen zaklad premoglo. Tod« v veliko škfldo in celo v pogubo izvcrstnrga izdelka Maksimovega je sklical car tako imenovane slovstvarje, ki pa slavenske slovnice skoro nič umeli niso, da bi doveršeno devetletno delo pregledali; pa brisali so nar boljše in drugače naredili. Maksim pa, pravega prepričan, se je z vso močjo boril zoper napčno, klereinu ni dal veljati Prepirali so se zavoljo« svoj, ker slovstvarji nikakor spreviditi niso mogli, kako more svoj tudi rtuin pomeniti brez ozira nanašbe. Paler Maksim je dokazal resnico njegovega pravila iz staroslovanskih rokopisov; pa njegove besede so gluho odletvale od razuma slovstvarjev, rekoč: če je staro prav, čeinu popravljati. Spričal je resnico iz narodnega govorjenja; zastonj je bila njeg«va nuja. Zavernili so ga. rekoč: ljudstvo ničesar ne ve. Tudi niso mogli razumeti, kako more vez „ne" rodivnik tirjali (rodivnik zanikanja) namesti toeivnika. Toživnfk t so zavergli, in hotli so njega ali pa jega iroe+i. Slovsivarji niso hotli odjenjali, resnici nasproti, pater Maksim ne odstopiti od pravega. Slovstvarji, da bi svojemu nevednemu terjenju ob-veljavo dosegli, so hiteli prezvišenemu caru poslednjo razsodbo prepustiti. Maksim se je ustavil rekoč: car nima v slovstvenih zadevah razsojevati. Pa njegov glas je bil prešumljen od oholostne nevedne večine in samo eden Šilvan po imenu mu je priterdil. Pa tudi njegove inoči niso zadostile zmago dobiti resnici, takšni in tako množni četi nasproti. Imenovali so ga slovniskega krivoverca, on pa njihove poprave popačenosti. Prepir je dolgo terpel, iti naposled se je za Maksima nesrečno končal. Zavoljo njegove ustave zoper carsko pozivanje je zapadel njegovi zameri. Bil je v ječo odpeljan, kjer ga je po 38 letni zapertii gotovo zaželjena smer t, mzasluženih nadlog in krivičnega ravnanja rešila, Slovanu pak večno rano v sercu pvsttia. Mongolci so sicer s svojim prevladanjetn lako tanmoto zanesli na Rusovsko, ktere nasledek 'je bila popolnoma nevednost. Pa, ko bi bil po druzih slovanskih deželah slavenski obred cvetel, bi se bili popravljači o Maksimovem času lahko nanj zavemili, ter se pravega prepričali; ali kaj, ker so se iz druzih krajin, kjer je slavenski obred samo životaril, v sever ozirali mené, da je tamkej čisla slovanščina doma, da na Rusovskem cvete. Obred, ki se je z domačih poljan pregnal, ni nikjer našel dobrega zavetja v nesreči, zatoraj ni mogel razjasniti s svojo nekdanjo svetlobo nevednežev, ki so terdoglavno napčno lerdili, ne razumevši duha domačega jezika, katerega so si družim enacega mislili. Da je pa to res tako, se iz tega sprevidi, ker so z greškim jezikom Maksimove pravila ovra-čali, rekoč: da v greškem ne zaznamva svoj vsih prisvojivnih zaimen te oblike. Ravno taka je bila z rodivnikom zanikanja; rekli so v greškem ni od tega rodivnika ne duha ne sluha najti; tedaj ni prav, se vé ker jim je manjkalo poznanje domačega slovstva. Ze je pater Maksim celili 18 let v ječi prezdihval, ko vladi pismo napiše (list p. Maksima se je še doslé ohranil), naj bi se vender pravega prepričala in ga krivične kazni oprostila. Ali zastarana nevednost je udusila mili glas prosečega, saj so bili slovstvarjj, čez 200 let ravno v teh napčnostih, kakor so za časa Maksima bili. Se le luč Dobrovskiga, tudi po Rusovskem razposlana, jih je razsvetila. Slovničarji tudi druzih narodov so se sicer prepirali, ali pri Grekih in Latincih ne pozna zgodovina enacega dogodjaja. Noben clrug jezik ne šteje takovega rtiučenika med svoje podpiratelje kakor slavenski. Sto let skoro po Maksimovi smerti (umeri je 1556) je car Rusie vnovič slovstvarje sklical (leta 1652); pa zopet so se pričkali in sicer tako močno, da so se v razserjenih strankah razšli, ker nevedneži po nikakor pravega spoznati niso holli. Nekoliko knjig so še le izdelali leta 1667, sv. pismo v letu 1751, knje je bilo njihovo poslednje delo, se ve, da tudi z mnoziini napakami; ker Dobrovskilove slovnice še do takrat ni bilo na svetu. Zatorej so pa tudi rusovske knjige polne napak, in tudi skoraj od vsih tistih (besede so to g. Metelko-ta), ki so bile ob času preganjanja tjekaj zanesene, ni ne duha ne sluha več; z majhnim izjem-kom so zapadle večni pogubi. Iz II. stoletja se je vender še en izversten prepis ohranil, ki ga je djakon Grigori osnoval za kneza Ostroinirskega v Novgorodu, in obsega nedeljske evangelje, tedaj znan po imenu Ostro-mirskih evangelj. Pisal jih je od leta 1056 — 1057, in malo je v njih popravil; pa koliko bi bilo bolje, ko bi čislo ničesar popravil ne bil. Grigori prosi bravce „da bi ga ne kleli« zavoljo malo popravkov, kterih bi bil imel, kakor je krivo mislil, veliko več narediti. Ali ravno zavoljo te domišljevane napake je prepisal djakon Grigori knjigo visoke vrednosti, katera doslej še skoraj sama stoji iz Rusie med slovstvenimi starinami čiste staroslovanščine. Bile so skoz 800 let neznane, in najdene so bile po smerti carice Katarine v njeni sobi. Dobrovski jih omeni v slovnici svoji, ki jih pa ni mogel, kakor pravi, v roke dobili, akoravno jih je silno želel. Vse drugo pa, kar je bilo na Rusovskem tiskanega, je popačeno in pokvarjeno, in Glagolitje, ki tudi vedno bolj nevednosti in slabosti zapadajo, se močno motijo, ko mislijo v svojih knjigah čisto staroslovenš-čino obderžati, ko bi rusovske posnemali, in ravno zato, ker jih posnemajo Glagolitje, njih stara čverstota zginja, in neskerbni za prihodnost, zanemarjajo zmiraj bolj sebe in svoje slovstvo, kar sta že ranjki Kopitar in Dobrovski resnično obžalovala. Že o prehodu iz pervega v drugi razdel glagoliškega slovstva se je pokazal zapad glagoliške kreposti v mnogih oslabljenoslih, posebno v jeziku, veliko slabšem kot se je pisal v pervem razdelu; in tudi pravopis se je bil mnogo in sicer v napčno in v kvar prestvaril. V pervem razdelu je bil okrogel, v drugem \oglasi; jezik v pervem čist, kralek, v drugem poptujčen posebno z rusizmi. (Dalje sledi.) L. T A V V H I V S. (Kunec.) Komu hitro v glavo ne pride igra slovanskih pastirjev, kteri sekiro zmiraj za orožje pri sebi nosijo *). Več kakor na 100 korakov jo dale;'' za človekom poženejo, kteri jih razdraži (Gloj Koltar Spiewanky) To Šakro--sekiro, 0(1 ktere ludi 1'auliinus (Syst. Bram. pag. 284) povedati ve „Visnu rolu-lam ferream Ciakram dietam manu tenet" najdemo dostikrat na štajerskih rimskih kamnih v rokah možkih in ženskih oseb, in učeni so si glavo lerli, kaj da pomeni, in neki so celo rekli, da je t«) kakšno zercalo!!! Mi bomo v naši knjigi sliko priložili; do taeas pa si jo lehko vsakdo v Muharjevi dogodivščini štajerski med priloženimi obrazi in slikami poišče. Razun lega orodja Sakra imenovanega, so si ludi Indianci Višnuta predstavljali z tapurom v rokah. Beseda tapur, die Streitaxt, se je že med Slovenci zlo zgubila, ali besedo tapurišie (toporišee) die Streitaxt — Hackenstiel, še vsakdo poznä. Paullinus (Syst 82) imenuje to orodje Gheda in prestavi besedo Gheda z latinsko besedo Clava „Glava Visnu, quam Gheda vocant, malos casligat, el capita perversorum frangil " U Bop-povem sanskritskem Glossariu najdem ludi besedo gada, clava, gunda, globus. Primeri tema besedama sanskritskima siavenski gvod, gvozd, gvazd, zagvozda, gumb itd. Tudi severnoslavenski Radegost ima v rokah bipen-nis Streitaxt (glej Koli. Slav. Boji. 265) to je topuro. Pri štajerskih Slovencih okoli Savnice se veli topača una velika sekira, s klero drevesa podirajo. Po tem orožju Višnulovem se je tedaj obljubilo ime Tapurius, ta-peinus, klero se pogosto na rimskih kamnih na Koroškem %najde. Obilelj Topor, TapurisiS in Tapajnar še živite na Koroškem in Štajerskem. Kakor keršanski stariši svojim otrokom imetia svetnikov prilagajo, tako so paganski imena svojih bogov in njihovih altributov. Tako najdemo ime CHIELION ') na štajerskih kamnih po krilih (perotih) Višnuto-vega tiča Gerudena, dalej Luccon 2! (Lukou) po njegovem lukv (areus) Gladim 3) kt ero ime tudi p^ogosto polaliučeno najdemo pod imenom Male us po njegovem orodju Cakru, kleri je bil klad: diminul. Kladivec se se na St'ajerskem pozna) Hammer, malleus rostralus, in na klerega še slovački C a k a n lepo opominja. Tako bi bili spet edno ime staroslovensko in mylhologicko razložili, in novi dokaz imeli, da je o času Rimljanov v Aoriku in Panonii Slovenec prebival. *) Ravno tako slovanski narod Huenlov na gatičkih tatranskili gorah. ') Muchar Gesch. d. Stei. I. 391 Kaio.dorf v Gradčki okolici. *) Mnchar I. 428. ') Muchar I. 434. Odgovori na vprašanja dniKtva w.a JiiKosInv. poveatntro. XII. Tam, kjer zapusti Soča Tminske in Kanalske gore, in stopi VUI1 iz tesnobe na širjavo Goriške prijazne ravnine, se vzdiguje visoko gori do oblakov, na levem bregu Soče, slerina in skalnata gora, ktero so tukajšni Slovenci od nekdaj Skalnico imenovali, in ki se sadaj od srede šestnajstega stoletja sploh Sveta Gora, po taliansko ti Monte Santo imenuje. Ona je na severni strani dobre pol ure od Gorice, in nosi na svojem verhu imenilno cerkev Matere Božje, kamor pobožni kristjani obojega spola iz Benečie, iz Goriškega, Istrianskega, Koroškega in Štajerskega mnogoštevilno in pogostoma romajo. Od začetka te cerkve i 11 od tega, kar se je ves čas njenega obstanka ž njo godilo, so pisali že: J.) P.Glavinich, franciškanar, ki je leta 1648 knjigo de ongme pro-Vinclae Bosnae et Croatiae v Vidmu (Udine) na svitlo dal; 2) Giacovio Ischi, arciprete in Palma, ki je zgodovine Goriške grofic tudi v Vidmu pod naslovom: historia principalit Comitatus Gonhmsis v letu lb84 v natis dal. 3) P. Caspar Pasconi, iz reda S. Frančiška, Guardian na sveti Gori, ki je knjigo spisal in jo 1746 v Benetkah na svetlo M. 4) ln iz te knjige je povzela: „Kratka povest od božje poti na sveti (tm-i nad Solkanom blizo Gorice. V Vidmi 1843" majhna knjižica v o*minki od 29 strani. Po tem, kar se v ravno omenjenih spisih bere, je bila ta cerkev sozidana v pervi polovici 16. veka, potem ko se je razglasila prikazen Matere Božje, klero je neka pobožna pasterica, Uršula terligoi-nica po imenu, v letu 1539 na ti gori imela. Kadar so zaceli cerKev zidali, so iz tal slučajno izkopali štirvoglat kamen, na klerem so se^vsekane besede brale: „Ave Marta, gratia plma, Dominus tecum: Ki se še dan današni v tej cerkvi hrani in kaže. Leta 1544 je bila cerkev popolnoma dozidana. V varstvo in postrežbo te, verh slerme gore, dalee od obljudenih krajev, stoječe cerkve se je kmalo pnzidal se samostan, Kj je bil izročen manjšim bratom reda sv. Frančiška v letu 1566. Od tega časa se je tudi začela ta gora imenovati Sveta gora. Ko je bila cerkev uozi-dana (1544), je jej Oglejski patriarh, kardinal Marko Gr.mam podaril lepo staro podobo Matere Božje, klera se še zdaj na velkein altarju te cerkve cas«. Leta podoba je bila 16. junia 1717 z veliko slovesnostjo v Uonct, in scer na Travniku, v pričo nešlevilnega ljudstva kronana, in tadaj se je začel tudi po celej tej škofu praznovati praznik „pnkazanja m kronanja Matere Božje na sveti gori" v spomin te prigodbe. Pa kakor se navadno na svetu godi, da nobena stvar vedno nespremenhva ne ostane, t a ko se je tudi s sveto Goro dogodilo. Na povelje cesarja Jožefa II. je mre ia cerkev v letu 1786 zapuščena, menihi so se morali od tod preseli l v drug klošter v Gorico, podoba Matere božje je bila iz svete bore doli v Solkan v farno cerkev prenesena, samostan je bil razdjan s hiso vrea, kteri so pobožni romarji prenočevali, in cerkev sama je bila razkrila, Ker so ji streho odvzeli. Celo veliko ozidje lepe cerkve je bilo »a loOO goldinarjev prodano. Vendar pa so romarji od bližmh in daljnih krajev toai še sadaj k tej poderlii romali. Cez sedem let in osem mescov, lo je, v letu 1793 so bili Goricam vnovič od svitlega cesarja dovoljenje spros.li, da so cerkev na sveti Gori zopet ponovili, kamor so podobo maiere Božje \ novic slovesno prenesli, in v ta spomin napis vrezali v kamen nad velkimi vralami cerkve: „Kg o autem šteti in monte, sicut prius." Sada j pa je bila cerkev izročena enemu duhovniku, ki se vice-direktor svele Gore immuje, kteremu je več drugih duhovnikov pridanih, da romarje spovedujejo; pravi vodja pa ali direktor svetišča je Goriški škof. In od tistega časa sem slovi še vedno Sveta gora po vsih bližnih in daljnih krajih do današnjega dne Druga cerkev Matere Božje, kamor romajo pa posebno Lahi in Taliani, je cerkev Matere Božje na otoku Barbana zvanem. Kratka povest od začetka in osode lete cerkve je bila tiskana v Vidmi v leti; 1841, pod naslovom: »Istoria dell'origine della chiesa dedicata a M. V. Ss. oelT Isola di Barbana I anno 582. Udine 1841. Tip. di Dom. Biasutti," Pisali so pa od ravno te cerkve tudi še drugi deloma imenitni, pisatelji, kakor b) stari Ughelio, Italia sacra fol. 38. in vita Eliae, kjer takole govori: Hie palriarcha Ellas non procul a Gradu monasterium monacho-rum in honorem Sanclae Marias instiluit, ubi sibi revelatum fuerat a Be-ata Virgine Chrisli matre, quod Barbanam nuncupavit: quia vir Barbanus nomine ibi constitutus primus abbas." c). Henrik Palladio in Giovanni Francesco Palladio v „l'istoria della provincia del Friuli parte I. I. 1. pa$. 26." in d). P. CoronelU v, „Biblioteca Nr. 1007, pag. 306. lit. llaa-bana." e). Pos!ednič P. Alessandro Morosini v Istoria delle Imaging p,iH miracolose, e celebri di Maria Vergine di tutto l' Universo, Parma. — V leteli spisih se bere, da je otok Barbana bil nekadaj v starih, časih lazaret mesta Ogleja, in da so bili tukej tudi o pervih časih kristjanstva večidel Oglejski uiučeniki usmertjeni. V letu 582 vstane na moyu neprevidoma tako strasen vihar, da se je voda nenavadno narasla, kar je ta nasledek imelo, da so se vse poslopja lega lazareta na enkrat pogresnqle; ob enem pa so ljudje vidili verb morskih valov plavati podobo Matere Božje, ktera podoba je obstala, ko so se vode zopet ponižale, na tem otoku ravno na: tistem mestu, kjer se od lih dob vedjio časti. Ljudje, ki so to vidili, so to reč povsod razglasili, in takratni patriarh Elia je rekel ondi sozidati cerkev na čast Materi Božji, in je na velki oltar postavil ravno to podobo. Pozneje je bil prizidan cerkvi še samostan, in ker se je pervi predstojnik tega samostana klical Barbanus, se je začel tudi otok klicali „insula Barbana." Otok ta je silno majhen, pol ure od" otoka, kjer je mesto Grado, proti izhodu; od enega konca oloka d*» druzege, kjer je naj širji, je komej en slpelaj. daleč; na otoku je razun cerkve in samostana,, kjer zdaj dva duhovnika navadno stanujeta, da slrežeta romarjem, še ena ali dve drugi hi»'i:, in nič druzega. Na otoku sicer nič ne rase, kakor malo revne trave. Kar se pa kot čudež pripo-veda in ra^glasuje^ je to, da na celfein tem otoku ni bilo nikoli nobene kače viditi, ker se jih pa vendfer obilno nahaja po druzih bližnih otokih. Enkrat, pravijo, pride nekdo na ta otok s polno škatlo strupenih gadov; aH kakor hitro je na otok stopil, so mu vsi gadi (viper®) pocerknuli. To se pripoved» od1 lete prestare cerkve. Zmes. kmet Marin je pri požaru Moskovkega igrališča z božjo pomočjo tesarskemu mojstru, ki se je na strehi gorečega poslopja znašel, živlenje «hranil. Car Miklavž, slišavši o leni žlahtnem činu Marina, ga je dal, ko je do Pelrograda prispel, k sebi poklicali. Tu je objel mogočni vladar vsih Rusov prostega Marina rekoč: „Bog ti poverni tvoje dobro djanje. Poljubi me, ter mi povej, kako ti je Bog pomagal. — Marin mu pove, kako in kaj. Naslednje pa car spet besedo povzame rekoč: „Sadaj pa idi z Bogom: kader kej potrebuješ, le k meni pridi. — Verh tega mu je še vkazal svetinjo za ohranjenje Živlenja podeliti in 150 rubljev izplačati. Slovstveni glasnik. Jugoslavensko slovstvo. Pri Blazniku v Ljubljani so izšle prav čedne podobice v spomin perve svete izpovedi. Na pervej strani je podoba zgubljenega sina, na zadnjej pa sledeča prav lirična pesmica: Ljubi O Je vse dobrote! 8 čistim seream ti služiti Bog nebes čez vse visok Hočem svoje žive dni, Si odpustil moje zmote, Zvest otrok ti hočem biti De siia tebi ljub otrok Kakor Jezus me uči. Prosi, o Marija! zame Vselej mi na strani stoj; Vari me peklenske zmame, Angel varh! prijatel moj. Sto černih tih podobic velja 30 kr. in sto svitlih (bronziranih) 45 kr. sr. Da bi jih le tudi v Celovcu dobiti mogli. — Ravno take podobice je tudi izdal J. Podrekar v Kamniku. 100 černih iztisov velja 50 kr. svitlih 1 gld. 10 kr. in malanih 2 gld 24 kr. Te so tudi v C lovcu že dobiti. — Na Dunaju je izšel Cvetnik srbske slovesnosti za vi^e gimna-zie, sostavljen od dra J. Subotida. 1. zv., 572 str. velja terdo vezan 1 gld.v2 kr. sr. Češko slovstvo. V založbi K. Winikerja v Berni je ravno izšel pervi zvezek Moravskih narodnih pesem od prof. F. S. zbranih. Vsak drug mesec pride tak zvezek na svitlo in velja 45 kr. sr. Tudi napevi so pridani, kar tej zbirki posebno ceno daje. — Nevtrudljivi češki »pisatelj Boucha pripravlja za natis novo knižico pod nadpisom Schrdnka dobreho naučeni. Obsega mnogo nravnih izrekov in pregovorov v verzih, spisanih za mladino in učitelje. — G. biMiotekar V. Hanka je oskerbel spet novo izdanje Dalimilove češke kronike. Velja le 24 kr. sr. — Kazlične ilrobtinee. * Pred nedavnim je vtonil v Pesnici na Štajerskem znani slovenski domorodec Franc Verbnjak, kteri je tudi nekaj slovenskih pesmic zložil in tudi daleč okoli kot botanikar slovel. Naj v miru počiva! * Na češki prirodoslovni časopis Živa se je že toliko naročnikov oglasilo, da se morajo pervi 3 broji novic natisnili. * Da nevarnosti, ki narodnemu kazaliSču žuga, v okom pridejo, so se neki domorodci v Zagrebu dogovorili, večkrat igrokaze v ilirskem jeziku predstavljati. * Beogradske Novine pišejo, da je Nj. veličanstvo cesar g. majorju Milenkovicu za njegov zemljovid Serbije zlato svetinjo za nauke in umetnosti podelil. * Vis. g. minister Thun je češki šolski časopis Škola vsim učiteljem češkega jezika na Češkem, Moravskem, Siležkem in Ogerskem priporočil. ___ Izhaja na pol poli vsak četver-tek. SLOVENSKA BCELA. Odgovorni vrednik: An«. Janrálé. Velja na leto 2 fl. 24 kr. in po pošti 3 fl. sr. Si. 19. V četvertek 12. maja 1853. IV. leto. Kvatrni večer. ■n kakor bi rada, ne morem, ne smem, Ni dobro, ni varno, oj to ti povčm; O vsako noč, kadr li če» in želiš, NooAj le ne; al se strahov ne bojiš? O ljuba preljuba, kaj mar mi strahiv,' Kaj kvatrov noči ino njenih duhov ? Progovor je star in se modro glasi: Strah v sredi le votel, ob kraj'ga nični. O ljubi preljubi, nikAr o nikAr, Kvatrne noči, oj te meni so mAr! — O mati, o mati, o ljubi obA — Bojim se, se tresem, srci trepetA. O ljuba preljuba, ne boj se ne boj, Nič men' ne zgodi se, nič tebi nocij, Noč mirna; ti varna si v hrami tu n<5t, In meni razsvitlja luč lunina pot. O ljubi preljubi, kaj ondi šumi ? Cuj, slušaj, kaj gori po drevji vrši ? Kaj evili iz loga, plašivno frfrA? Ni dobro; oj da bi ostAl bil dom Al V sosednji Vesi pa vsi trije poj6, Novico ji bridko brenčž na uh6; Glavico povzdigne, jo brž položi, In kmalo z vsem' tržmi tud nji zazvoni O ljuba preljuba, ne straši te to, Je sapa, ki drga peró ob per<5, C'vilénje je čukov, topirjev frfót, Naj straha ne dela ti slednji ropót. O ljubi, sam djal si, da mirna je noč, Ni sapa, ni sapa, to kvatrov je moč, Lej luna ugaša, proč pol je noči, In zvezde bledijo; al strah te nič ni? Ozre se, mu stopijo kviško lasjé. Prepade, ne zine, mu lica zbledé, Molčž jo pogleda, in trene z očmi, In ona se zgane, jo strah spreleti. In šel je spod okna, je tekel na moč, Je ugasnola luna, 011 k'ogenj je vroč, Pred njim je vrši nje, za njim pa šumi, Od spréd mu napótva, od zad ga podi. Prisope domú, ko proganjana zvér, Zaspi na ves vek—To je kvatrn'veíér.— Pojó petelini, danove zvoni, Deklfe pod odejo zaspalo še ni. M. Valjavec. Obraz i gor. (Konec.) v sercu nosil, k materi ter jej odkrije, da je Že večkrat, ko je svojo čredo na pašo gnal, Anico s pritepenim Moserjem prav prijazno ffnvnriti viHil kok/>r in : ______r . •nega dne popoldne stopi Andrej, mladi pastir, kteri je podobo deklice zvesto v sercu nosil, k —: -j«—«- j- r> • _ gn . t r_______ ________r.„. r.v..... govoriti vidil. Kakor je viditi, mu je Anica nagnjena; zatorej on mater se za časa svari, da bi krasna devica v krempljih tega divjega pritepen- Kakor hitro se verne pastarica domu, stopi k njej skerbna mati rekoč: Anka! od dne do dne bolj blediš, lica ti vpadajo, ojstro planinsko povetrije ti ne služi. Naj odslej fant goveda na goro goni. Skerbno za- piraj po noči okno svoje kamrice, ne puščaj se v razgovore z duhovi, kteri v noči po naših gorah hodijo in vari se hladnega nočnega zraka. Tvoja holehnost, kakor se mi zdi, li že globoko v persih leži — lako misli zdravnik iz mesla, s kterim sem pred nedavnim govorila. Kaj li je po pesnih in po piščali'( Poštena deklica pomoli svojo večerno molitvico, se vleže in zaspi, da jo perva penica spet z spanja zbudi. Zapazila sem, da v noči okno odpiraš in po zvezdah kukaš — Bog ne daj, da bi le še enkrat vidila!" — In Anki so zasolzele oči. Natihoma se je pobrala v svojo kamrico in se milo jokali jela; zakaj bila je pobožno dete in je vedela, da smo dolžni skoz celo živlenjc naše stariše častili, da bi se nam dobro godilo na zemlji Puslila je taj okno zaperto in se je prikrila čez ušesa, ko je slišala na bližnjej skali na piščal^ igrati. — Tri dni so tako minuli; je ostala doina — in fant je gonil^ čredo na pašo. Tu je tudi piščal obmolknila in nobena pesem je ni več uspavala. Globoko jo je lo v persih bolelo; cele noči je prejokala. Pa kakšno veselje jo je obšlo, ko je zjulrej na gore pogledala in pred oknom kitico čerslvih planinskih cvetlic«; zagledala! Berš je nje serce vganilo, kdo da jej je mogel to cvetje prinesli. €el dan ga je iia svojem nedriju nosi a. Tako je nahajala vsako jutro novo kitico. — Nenadoma je zmanjkala kitica na oknu — dve, Iri, štiri jutra so minule in nikdo ni donašal planinskih cvetlic. - Oj kako je trepetala! Lice je vpadlo, oko od jokanja rudeče poslalo. — Bil je ravno poln mesene in njegovo bledo o! ličje je lukalo skoz okno na posteljco, v kterej je Anka nepokojno spala. Tu na enkrat zakriči in kviško z postelji p'ane. Jaderno priskoči skerbna mali in najde svojo hčer v omedlevcah ležali. Ko se spet zave, jame v solzah vlopljena pripovedovali, da se jej je Tomaž Moser v sanjah na smeri bled ko merlič prikazal. Na njegovem čelu blizo skranje je režala globoka rana in z desno roko je pritiskal kitico rožic, ki jili je za njo nalergal, na svoje persi. Kako je vl oga terpela! — Pervo nedelo potem se zbere vsa mladina tisle okolice, da bi zgubljenega Tomaža, ki so ga odtistihdob v resnici zgrešili, poiskala. Zares ¿a najdejo nedaleč od križa na planini mertvega in pobitega, kakor se je bil Anki prikazal. Mogel se je pri terganju planinskih rožic predaleč črez skalo naklonili, omahniti in se črez šest sežnjev visoko skalovje prekucnili. Bog bodi njega duši milosliv! Anica je preživela po tem še nekoliko mescev, dokler jo ni včeraj dera na pare položila. Bila jo lo prav berhka od vsih rada videna deklica, krotka in pobožna. Naj v miru počiva!" Tako je končal planinčan, si veliko solzo z očesa utiraje. Mi pa clo nismo zapazili, da so se med pripovedanjem megle razkadile, kakor bi nam hotle ločitev iz Gorotanskih dolin še bolj stežiti. Se enkrat se ozre naše oko na to prekrasno zemljo, ki jo je narava tako lepo in bogato okinčala. Navade Primorskih Slovencov. V . . v (Popisal St. Kocianht.) Ljudske narodne navade in šege o raznih okolišinah družbinskega življenja so se naj več na deželi med prostimi kmeti ohranile, in tim čistej- si, kolikor so dalej od inesla. Jaz sini od dfselega Ida svoje slarosli iz doma, in v meslu živel, in po dokončanih šolah samo štiri leta v neki vasi prav blizo Gorice, in še lo med pofurlaneninii Slovenci bil, sadaj sim pa že šest let v Gorici; zalorej tudi nisini imel nikoli prave priložnosti, da bi sam s svojimi očmi vidil, kako se nepoplujčeni Slovenci naših primorskih krajev o raznih priložnostih vedejo. Ako mi bo mogoče, da od kakega prijatla kej več zvem, Vam hočem že naznanili. To"bodi rečeno v izgovor, da na lo vprašanje jugoslav. zgodovinskega društva le tako malo in nepopoliioma odgovarjam. v ■•) Porod. Kar sini do sadaj izvedil, matere in babice marsikej vraznega počenjajo okoli novorojenega deteta, in na zibelko s kredo neki* čudne znamnja načerkajo, da bi dete obvarvale vsake škode. V neklerili krajih, kakor p. v Livki na benečanski meji, novo rojeno dete koj skozi od peri o okno vun pomole, (kar slori baba) zalo da bi ne bilo vedomec. Menijo namreč, da lak otrok gotovo vedomec poslane, ako se z njim tega ne stori. Tudi od rojenic se kej sliši, pa ne vem, kaj od njih pravijo. b.) Ker m t. Kakor se jih v mesti: najde, kateri se ne prenaglijo s kerslom, tako so nasproti silno skerbni priprosli ljudje, posebno naši Slovenci, da se novorojeno dele tako berž kersti, kakor je li mogoče. Hitro gredo prosit kakega znanca, posebno če je količkaj premožen, da naj bo detetu nunec; kdor je za bolra ali kerslnega kuma naprošen, ne sme odreči. Kadar je dele kerščeno in v kerslne bukve upisano, gre oče otroka z kuniom (ali knmoma, ker navadno po dva jemljejo, kuma in kumo), in pa z babo navadno naravnost v kerčmo, kjer se veselo gostijo. Kuini staršem otroka vselej kej podarijo, posebno je v navadi hleb belega kruha (šlruca). c.) Zenltv«. Kadar si mladeneč svojo prihodnjo zaročnico izbere, (ali kadar inu jo starši odločijo ali pa varili — irofli), se odloči dan za obljubo. Snidejo se pri starših neveste oče ženina in ženin sam, ter pri-peljajo sabo tudi enega znanca, svojega dobrega prijatla (starašina). Gostoljubno sprejeti se začnejo naj pred pogovarjali in pogadjali za doto. Je to storjeno v zadovoljstvo oboje strani, takrat pokličejo še nevesto, jo prašajo, ali privoli v lo pogodbo, in če je vse prav, si podasla desne roke ženin in nevesta, in starašina (v neklerili krajih namreč je to navadno) vzame bučo ali pa bokal vina, in jima ga nekej izlije na roke, kakor bi hotel s tem reči, da ju lako zaveže. Tu se tudi pogodijo, kdaj ima poroka bili. Kadar napoči dan poroke gresta ženin in nevesta k spovedi in k sv. obhajilu, ako se lo ni že dan poprej zgodilo. Potem se vse praznično napravi, in godci so pripravljeni. Nevesta se napravlja doma s svojimi družicami, ženin pa s staraiinom in z drugmi; ko je čas v cerkev iti k poroki, se ženin s svojimi tovarši in z miiziko vzdigne, in gre po nevesto. Ko so blizo nevestine hiše, vstrelijo, ko pa do hiše pridejo, najdejo vrata zaperte; terkajo, in na vprašanje, kdo je 'i kdo ler-ka'i odgovorijo: Da so dobri prijatli, da iščejo eno zgubljeno ovčico, klero menijo lu noter v hiši naiti; ali pa: da so goloba vstrelili, in da je tu notri se skril, da ga gredo iskat; naj jim lorej odprejo. Preden se jim odpre, marsikake burke vganjajo. Kadar pa se jim odpre, zaukajo veselo, ter grejo z nevesto po kratkem zajterku v cerkev k poroki, sprem-Ijeni od godeov. Kadar je v cerkvi vse po redi opravljeno, in vun iz cerkve stopijo, se je v neklerili krajah (tako p. na Livki) nevesta v klet k vmu zapirala, in še le po tem je bila ženinu nazaj dana, kadar je za njo kej plačal. Ce j« ženin iz druge vasi, mora pri tej priložnosti v ne-kterih krajih mladenčem te vasi, iz katere je nevesta, po svoji premožnosti kej plačati, če ne mu ne puste neveste odpeljati na svoj dom. Je vse to storjeno, gredo zopet vsi z godci na dom nevestinih staršev, kjer je velik obed pripravljen. Pri jedi se šalijo, smešnice pripovedujejo, zdra-vice napivajo in se prav veselo gostijo. Otroci iz soseske se zbirajo zunaj hiše in zlazijo tudi pod mizo, da od veselih gostov kej dobe. N» zadnje konec obeda pride kuharica z veliko kuhanco (Kochlöffel) , in bere od gostov darove. Vsak ji kej da. Ko pa pride do ženina, ji vzame ženin kuhanco iz rok, in z njo lako ob mizo vdari, da se na pervi mah na kose razleli. Po tem se pleše. Kadar se nevesta na novi dom pripelja, Ž o pričaka tašča navadno na pragu hiše, in ji napije iz majolknega bo-;ala; nevesta ga vzame, verže vanj en denar (tolar, cekin, ali kakor premore), pije lašči na zdravje, in ji bokal nazaj poda. (Sploh je navada, da nevesta, kadar k hiši pride, vsem v hiši nekej podari ali v denarju ali v perilu). Tašča ji poda na to kolovrat in pa lonec, in drugo hišno posodo v znamnje, da bo od sadaj ondi s tem opraviti imela. Na domu ženinovem je zopet obedvanje, in v nekterih krajih, kakor n. pr. v Tminskih gorah, ostajajo svatje vkupej po celi teden. V Livki, od ktere sim že zgorej nekej omenil, je bila sicer še ta navada, da ko je nevesta pervi-krat po poroki šla po vode, jo je druga ženska spremljevala do studenca in nazaj na dom, kteri je potem nevesta en denar v roko vtisnula. (Konec sledi.) Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) Cirilsko. . Cirilsko na Rusovskem v 3 razdele spada. Pervi sega do mongolskega gospostva (v letu 1238); drugi do poprave obrednih knjig do leta 1667 (sveto pismo se je še le leta 1751 dalo na svetlo); tretji doslej. Podlago k temu slovstvu je Ciril v Carigradu postavil v letu 861 ali 862 s tim, da je abecedo spisal in razdelke sv. evangelja prestavil. To delo je bilo v štirih letih na Moravskem s prestavo poglavitniših takratnih obrednih spisov končano. Dognali so se namreč razun beril in listov, psalter, berila iz starega zakona (paremejnik) časoslov, (horolo-gij) služabnik (lilurgjar) trebnik ali molitevnik (ritual) in osmospev, to so cerkvene pesmi (oktoih) ali kancioncd Damakinov. Ovega dela so se tudi brez dvombe vdeležili pervi in naj znamenitiši Cirilovi učenci: Kli-ment, Naum, Angelar, Sava in Gorazd. Pervi je bil Bulgar, zadnji Moravljan. Naj starši in dragoceniši rokopis evangelja s podpisanimi letnimi številkami je Ostromirski v Petrogradu iz leta 1056 — 1057, potem pa Mstisalavov v Moskvi med letom 1125 — 1 132. Naj starši apostel je iz leta 1195 v Moskvi pri Pogodinu; razun lega sta še kaka dva ali trije drugi iz 12. stoveka; eden je v Moskvi v zborni knjižnici {Synodal-Bi-bliothek) druga dva v jugu in v zapadu. Naj starši psaltir z rasjasnenjem, tedaj ne prav za prav obreden, je iz II. stoletja in sicer v Moskvi Pogo-dinova lastnina, ki pa ni popolnoma. Od posameznih spisov slarega in novega zakona se še precej slari prepisi dobe, n. pr I. Štiri evangelji od leta 1143 v Moskovski zborni knjižnici; — 2. Listi (epislelni) sv. Paula iz lela 1222 (udi v ravno imenovani bukvami; — 3. Bukve Jozuata; — 4 lhtkve sodnikov.; ■— 5. Bukve Rut; vse le troje bukve so v knjižnici Sergjevske Laure na Rusovskem; 6. Je tudi dalje visoka pesem kralja Salomona Z razjasnjenjem iz 14. stoletja v knjižnici družbe zgodovinskih /larin v Moskvi, in—7. Cela nova zaveza iz 14. stoletja v samoslanu Čudov v Moskvi i. I. d. Od druzih imamo nesumljive spričanja, da so tudi kedaj bile, n.pt. preroki, spisani v 15. veku iz rokopisa 1136 lela v Novgorodu pisanega, pet bukev Mojzesa, snimkanih (kopiranih^ tudi v 15. stoletji iz rokopisa v letu 1136 ravno lam snimkanega. Pri Štefanu v danski Šori se je znašla v letu 1645 nova zaveza iz 13 veka. Solaric jevidilpri Peričinoli-lu v Benetkah celo 3velo pismo, ki se je v letu 1429 na nemškem v Mol davskem samostanu najdlo, katero se je pa vposled posameznih sporočil na Angleško prodalo i. I. d. Še celo v rokopisih ohranjene knjige 15. stoletja, posebno pet bukev Mojzesa imajo vidne znamnja visoke starosti v jeziku. Od nomokanoua, to je, perva naj starši zbirka cerkvenih postav, imamo tele naj starši rokopise: 1. Serbski rokopis od lela 1262 pri Mihanoviču v Smilili, in 2. Tri Rusovske. Pervi je od lela 1267 ali pa 1280 v Moskovski zborni knjižni, i; drugi od leta 1283 v Petrograški ces. knjigarni; in tretji iz konca 13. veka v Runtjancovski znamenilnici (muzeij. Kako star je otečnik, lo je bukve očakov (palerikon), se ne ve; starih tacih rokopisov je več. Med njimi je I udi življenje sv. Konrada in odlomek ima Pogodi« v Moskvi, kateri je naianjko presojen, pokazal, da na starosti vse znai e cirilske rokopise dalječ dalječ presega. Tudi na Dunaji se en rokopis nahaja, kleri je neki iz' 12. veka. Ta rokopis je naš Kopitar razsodil, da ga je sveti Sava sam spisil. V kazalnem obsežku popisov življenja od pervoslolnika Markari-ta iz Rusie (1526 -f- 1564) soslavljenem, pod imenom: „Velikije Celje Mi-neji« se še omeni od Melodja, Moravljanskega škofa: 1. O vešči i o samovlastve, 2. O knige Melodija episkopa Moravskago; od česar se bo še polem govorilo. Po smerti Melodja (v letu 885), ko je Slovanom prolivna stranka pod vodjem Vihingom nad slavenske duhovnike grozne, nikdar neslišaue viharje pripodila, in ko so Ogri prihruščali, se je zadušila kal slarosla-venskega slovstva na Moravskem in Panonskem. Odsihmal smo zgubili sled napredka slavenskega slovstva, dokler se je v letu 1834 , ko je slavno delo K. Kalajdoviča (Juan Exarch bolgarski) na svillo prišlo, zopet daniti jelo in še le pred kacimi dvanajstimi leti svitleji zvezda temu polju miglja. (Dalje sledi.) Dvor in gospodarjenje Drago* i na Velicega. Po Lorencu. » osmem in develem slolelji kralji niso imeli lako krasnih gradov za lelinsko stanovanje, kakor jih imajo dandanašnji. Njih gradovi ali palače 80 bili mnogotero izdelani; na neklerih krajih so bili velika zidana pohištva, na drugih krajih so bili majhni in leseni. Vender so bili pred Dra-gotinom Velikim dodelani vsi na en način storjeni. V gornjih nadstropjih so bila odperta hodišca (galerie) in od lod so peljale duri v posamezne izbe. Sobe so bile z vsem potrebnim hišnim orodjem oskerbljene in vedno za prihod gospodarjev ali gostov pripravljene. Okoli gradov pa so slale bajle družine in grajšcinskih delarcov, in večja ali inanja gospodarska poslopja, primerjena velikosti celega posestva. Se le Dragotin Veliki je jel kraljeva stanovanja veličastniše zidali. Spomin in ostanke gerških in rimskih stavb in umelnij občudajočemu cesarju ni zadostila enolerosl in priproslot njegovih dedov, temuč on si je prizadeval lepoto s koristjo in prijetnost z umetnostjo skleniti. Njegova dela niso bila le dela grajščaka ampak kraljeva dela. Tako ste bile izdelane palači, ki jih je dal zidali na gornjem Renu v Ingeljhajmu in na spodnjem Renu v Nimvegnu. Za fngeljhajinsko palačo si je bil naj lepši proslor na gričih Renskega okroga odbral. Na več strug, bi brez števila ostrovov (otokov) oklepajo, razdeljena se tukaj široka reka pred očmi razprostira. Ob njenih bregovih se vzdihujejo po malem cveleče dobrave, klerih gorice so bile že takrat s terlo zasajene. Pisavci tistega časa grad, ki ga je bil Dragotin tukaj postavil, čudo umetnosti imenujejo, in to je bil zares. Naj veče čudo pa je bilo, da se je bil grad, kakor da bi bil zaroten, iz Ravene na renske bregove prepeljal Le papeževo poslrež-nosl je mogel Dragotin zahvalili, da je sto marmeljnovih in granrtovih stebrov, na kterih je palača stala, in prekrasne slike, s klerimi so bile stene notranjih sob okinčane, v roke vpravil. Pri stavbah neomikanih ljudstev se bogalija razodeva v preobilni in presiljeni zfatarii in srebrarii, ter meni umetnost z bleskom doseči ; Dragolin pa si je napravil za zlato in srebro lepih umetnih del in je v Raveni razderlo staro palačo rimskih cesarjev na Ingeljhajmskem griču sostavil. — Očiten dokaz, kako se časi spreminjajo; v last plujega kralja pride naj prej stanovanje, in pozneje tudi naslov in žeslo rimskih cesarjev. — Od le palače se le to da povedati, da jo je sleheini občudoval in za naj lepše poslopje celega kraljestva imel. Pri blesku in krasoti gradov v tngeljhajniu, Nimvegnu in pozneje tudi v Ahnu Dragolin pohlevnih stanovanj svojih dedov ni pozabil. Perve je imel, veličastnost in mogočnost kraljestva ptujim poslancom, ktere je tukaj sprejemal in odpravljal, očitno storili; zadnja pa za jesenska in lovska razvescljevanja. Tudi tukaj se pristojnih lepotij in kinčarij ni manjkalo. Kakor je še dan današnji med posestvi premožnih žlahtnikov ali bogatejih mestjanov in med kmečkimi posestvi razloček, da se na unih ne gleda le na korist in pridelk ampak tudi na prijetnost in lepoto, ravno tako je bilo pri Dragotinovih grajščinah. Pri vsaki grajščini so se mogle zraven domače kuretnine tudi druge imenitne ptice zavolj lepšega stanovanja rediti; zlasti pavi, bažanli (fazani) in gerlice. Vertovi niso bili le s sočivjemin kuhinjsko zelenjavo ampak tudi z mnogoterimi prelepimi cvetlicami obsa-jeni. Dreves, ki jih je Dragotin po svojih posestvih imel, je bilo dosti takih, ki se morajo v naših krajih še dandanašnji umetno oskerbovati, da se ne spridijo ali ne poginejo. Kjer ni bilo potokov in rek, so se umetni ribnjaki napravili, da bi se nikjer ne pogrešale ribe ali priložnost, se z njih (ribjim) lovom kratkočasiti. Toda te pristnosti so bile le stranski namen. Poglavitni namen, ki ga je Dragotin pri obdelovanji in oskerbovanji svojih posestev imel, je bil pridelk in dobiček. Poljedelstvo, živinoreja, vertnarija, zverinski in ribji lov so služili, Dragolinov dvor z vsem potrebnim preskerbeti. Ker je eno posestvo lahko druzemu pomagalo, se je vse toliko lagleje in s toliko boljim vspehom opravljalo, kolikor več je bilo posestev in kolikor večja so bila Nekaj pridelkov se je vsako leto na kraljev dvor odpeljalo, kar je ostalo in se pri domu ni porabilo, je bilo na terg peljano in prodano V začetku novega leta se je mogel vselej kralju ali kraljici na-tanjčen popis vsih pridelkov, ki so bili od pretečenega leta ostali, predložiti. Skupljeni denarji so se mogli redovno sleherno leto na cvetno nedeljo v kraljevo denarnico odštevati. (Konec sledi.) Rimski žerovi ali katakombe. Ogledovaje rimske okolice (pravi Chateaubriand) me je enega dne noč prekvapila. Obrnuvši se na ravno proti mestu in korače čez polje zagledam zdaleč več skoro tenjam podobnih osob, kako v mraku naprej majajo, se na istem mestu vstavljajo in preminjajo. — Radovednost me mika, pospešam hod in stapljam srčno v votlino, kjer so one čudovitne tenje vlonile. Dolgi podzemni shodi se pred menoj stegajo, po kterih razdalne svetilke, jednake kresnicam, slabo brle. Kraj obeh sten so tri vrste inrt-veških rak čez endrugo. Turobna brlotina plahota trepetaje naprej čez rake, in dozdeva se, da jih vse iz večnega spanja rasi in k vstaji gible. Zabslonj napenjam uho po kakem glasu, klerega bi sledil v tem brezdnu smrtne tišine; ali v večnem pokoji lih krajev ni ničesa začuti, razuu silnejšega klukanja vlastnega srdca. Namenim se nazaj, pa ni vec mogoče; po krivi poti sini jo polegnul, in namesto iz zmotnjaka ') iziti, globlej zahajam. Kamor pridem vidim druge križopole. Od koraka do koraka me hujša groza navira. Bolj izhod išem, manje ga najdem. Včasih le stapljam, včasih pa dirjam. Tu zahrumi stropot mojih stopinj po votlinah in zdevalo ,se mi je, da vse za menoj dere. Dolgo siin že tak blodil; moči me zapuščajo; vpešan sedem na razpotji tega mrtveškega mesta. Skrboma zrem po izgorelih svetilkah, ki menijo ugašati. Na enkrat mi prišumljajo iz sredine tih grobnih hiš pre mili glasi, podobni dalnim nebeškim spevom. Pripevljajo, odpevljajo, in dale in tiheje po podzemnih krivinah ko odzvanjajo, bolj omiljujejo,—Skočim na noge in hitim tja, od ondot ti čarni glasi zvirajo, in najdem razsve-čeno dvorano. Nad s cvetlicami kinčanoj rakoj darujejo duhovnik sv. mešo; nježne v bele koprene zavile device prepevajo pred žrtvenikom; velika množina vernih moli pobožno Boga. Spoznal siin spet katakojnbe. Živkov. ') labirinta; Slovstveni itluKiilU. Jugoslavensko slovstvo. P« nevtrudljivem prizadelju slavnoznanega g. Mat. Cigaleta bodo na Dunaju vkralkem izdana sledeča preimenilna dpla : Besednjak politično-pravoslovskih reči v nemško — slovenskem, horvafkem in serbskem jeziku. Obsega 43 tiskanih pol in bo kinalo tudi na prodaj. Bo gotovo ena naj iinenilniših knjig za celo Jugoslavio. Slava vis. ministerstvu in g.g. vrednikom za njo! Kazenski zakonik je ravno v prav ročnej knjigi (v osmerki) na »vlilo prišel. Slovenskej besedi je pridana tudi nemška izvirna. Verh lega se tudi prav pridno uatiskuje: Deržavljanski zakonik v slovenskem jeziku; je neki že 15 pol do-nalisnjenih. Obsegel bo blizo 40 pol. — Tako bo naše slovstvo v kratkem s prav dragocenimi deli obogateno. * V Gorici so ravno na svillo prišle: Pridige in drugi spisi, ki jih je po svoji smert.i zapustil Jožef Stibiel, Ločniški dekan. Izdatdj je po kratkem uvodu, kjer naznanja, kaj ga je napravilo, slovenske spise tega slovecega moža na svillo dali, postavil precej obširen život opis rajn-cega, za njim pa nekaj popolnoma izdelanih, nekaj le načertanih pridig in enacih spisov tega pravega Slovenca. — Papir in natis je prav lep in čist, cena 40 kr. sr. tudi nizka. Nadjati se je, da brnlo posebno duhovni gospodi to knigo prav radi kupovali. V Celovcu pridfe v kratkem v nalis 60 pesem za cerkev, šolo in kratek čas z napevi od g. učitelja Čveka v malej žepnej obliki — Druž-tvo sv. Mohora je prejelo od g. Jožef Bevka, duhovnika na Križni gori »prelepe pripovesti očeta Bonaventura, ki so že skorej v vse evropejske jezike prestavljene. Slovenci! nabirajte vsak po svojej moči udov za lo prekoristno društvo, da bo poredoma vse dela, ktere se mu od vsih strani ponujajo, izdali zamoglo. G. prof. TVdfa je izdelal obširno slovnico latinskega jezika v ilirskem jeziku. — G. Matia Mesic, kandidat učileljstva v Pragi, je spisal v ilirskem jeziku povestnico starega in srčdnjega veka za spodnjo gim-nazio. Ministerstvo uka jo je potverdilo in administracij za razprodajo šolskih knjig izročilo, da jo natisniti da. Veliko ceno tej zgodovino tudi daje, da je s potrebnim obzirom na Slavjane sostavljena. - Ravno ta gospod sostavlja tudi zemljopis za ilirske gimnazie. Različne drobtinee. * Znani slov. domorodec g. Juri Jenko je bil za c. k. minislerial-nega koncipista in sovrednika deržavnega zakonika v slovenskem jeziku na Dunaju izvoljen. * Na čast ustanovljenja prevzvišanega g. Jurja Haulika kot nadškofa je narodno družtvo dobrovoljcev v Zagrebu igrokaz Gostba drama ■ v 3 djanjih od Lj. Vukotinoviča v ilirskem jeziku predstavljalo. * Znani g. Dr. Schmidl, kteri je lani in predlanskem velike Kraške votline preiskoval, misli to tudi letaš nadaljevati. * V Petrogradu je te dni zameri ruski spisatelj Fedor Andrejevič Oettinger, rojen Nemec, kteri je vse Kotzebue-ove spise v ruščino prestavil in obširnejši životopis carice Katarine II. dogotovil. * Prezv. nadškof Zagrebaški g. Juraj Haulik je društvu sv. Mohora za poslane društvene knjige 40 gld. sr. daroval. & SLOVENSKA BCELA. Odgovorni vrednik: Ani. Jiinc/.lc. Št. 20. V četvertek 19. maja 1853. IV. leto. S o t r p Tudi tebe tu dobim Ljuba, dobra tica, Moja sotrpnica; Ti trpi» in jaz trpim. Uhta, kak je to hndfi, Biti tu zaprti V pr6stosti zatrti. Zunaj je pa tak lepo. Druge tiče lžtajo Si veselje delajo, Al ti nič ni to Sničica, hudi ? „Cinčararara, Ž/ilostna je ta. CiCicicici Ah kak to boli! Cici fuj cifiij Slednji dan je hujj i n k a. Cici gegege Vse brez upa je!" Grem po kamen dol na dvor, In ga v okno trešim, Snico ječe rešim. Ji preženem srca mor. Činčararara, RAdostna je fa! Cicicicici, Nič več ne boli! Cici fuj cifiij, Zlo j' odleglo kuj! Cici gegege Reši sebe se! Sej bi rešil pač se rad, Rad bi našel kamen, Ki bi storil amen Bolu mojemu enkr&t. M. Valjavec. P r i g o d b e na poti. ^ivko je ravno svoje šole dokončal, ali kakor pravijo, izšolal. To se toliko hoče reči, kakor: on je vedel od vsake reči nekaj, od vsega pa nič. Je znal svoje učenike po imenu imenovati, njih slabosti oponašati, in je tako mislil, da je učenost z žlico zajemal in se je najedel. Bil je lah-komišljen mladeneč, kakor jih je več. Včasi je imel dobro voljo, vendar se je pustil voditi in napeljevati h dobremu ali slabemu, kakor se je le pripetilo. Njegovi starši so bili sila premožni in dobrega stanu, zato so tudi želeli svojega sina dobro preskerbeti in že dvajset let starega oženiti. Gledali so tedaj po kakšni nevesti, da bi njemu enaka bila. Neka domača prijatlica, ktera se je v reči celega sveta mešala, odkar se svet v njene ni več mešal, je prevzela imenitno nalogo za prihodno nevesto skerbeti. Kmilo zve za lepo, mlado in bogato deklico, Rozinko po imenu. Hitro vse opraša in se zagotovi, kakor Je navadno, ter na vse strani Rozinko hvali in lici, tako da je mladi Živko naenkrat od prevroče ljubezni do svoje prihodne neveste ves omamljen postal. Zmirom se mu sanja od zlatih gradov, in ves nadušen že prepeva pesmice od nje. Ali je bila Rozinka re« laka kakor se je pravilo, se ne ve, le toliko se je za gotovo zvedilo, da je silno bogatih slarišev. To je bilo Živkolovenm očrtu zadosti. da je pri volji, jo za svojega sina snubiti. Stanovala je v grajšinici ne daleč od mesta, in je bila edina posestnica celega premoženja. Živko ne more več čakati, da bi svoje ljube osebno ne vidil in ne poznal. Napravi se tedaj na pot do kje. Pred odhodoinrmu še skerbni oče to in uno prav živo na serce priporoče. Dragi moj Živko, mu pravijo, nikar na druge ljudi veliko ne glej, in ubogaj me, in ne hodi skozi mesto, kjer se mi neizrečeno nevarno zdi, pojdi raji po stranski poti zunaj mesta, ki tudi naravnost v Rozinkino grajsmico pelje. — Živko vse prav lepo obljubi in gre. Zvečer pride že do mesta in ostane precej pri pervej goslivnici. Celo noč se mu sanja od svoje lepe Rozinke in od prezlate prihodnosti. — Zjutraj *e napravi zopet na pol. Zdaj ima dve poli pred seboj. Ena gre skozi me>lo, druga ne, kakor so mu oče pravili. Sam ne ve, k*e bi šel. Skozi ineslo iti so mi oče branili, pravi sam pri sebi, vendar če zunaj mesta po samoti in pustoti grem, mi bo predolgočasno. Oče so že stari in takrat, ko so še oni v mesto hodili, je bilo vse drugače memo zdaj. Zdaj bi bilo pač nespametno, da bi se mesta ognoval. Tudi, če bi se mi tudi kaj pripetilo, saj nisim več otrok, saj že vem kaj je prav ju kaj ne. Tako je sam s seboj govoril in je bil že skozi mestne vrata prišel — Komaj pride do perve prodajavni-ce, že vidi, kako je neka norčava gospa vun skočila in sem ter tje skakala in plesala. Vidi se, da je že postarna, vendar prečudno našemana. Na glavi ima po eni strani baroko, po drugem kraju pa lastne, prečudno spletene lase. Cez pas je silno zlo prešibljena, spodaj pa široka do pol ceste. Naenkrat se zasuče in stopi našemu Živkotu na pol. Zaničljivo ga pogleda, in se mu smeja pod nos. Živko. Vi ste skoro prederzni, gospa. Gospa. In ti si smešen, ha, ha, ha! Živko. Kaj vidite pri meni smešnega. Gospa. Le poglej, kako si napravljen. Ti si oblečen, kakor so ljudje že pred enim inescom bili! Jaz sim zato na svetu, da ljudem kažem in jih učim, kako da naj se oblačijo ifi nosijo. Ime mi je „šega" in ne moreni vidili, če se kdo po moji misli ne ravna Živko. Ali mar uisim dobro napravljen'? Saj imam vse, kar imeli moram. Gospa. Nikar me vi.sej ne žali. Ali ne veš, da imajo že zdaj vsi od mesca svečana sem ravnokrogle klobuke, debele knofe, vozke hlače in po Strani urezane suknje*? — Pojdi z menoj, napravila te bom, da boš, kot bi bil iz škatljice vzet. Živko. Zahvalim, gospa, danas nimam časa. Gospa. Precej danas moraš z mano iti. Jutri je že prepozno. Ti boš I* vidil, kako se nama bo dobro godilo! Najpred te bom v najnovejša oblačila napravila, in potlej te bom peljala v vesele drušine, kjer my novejše godbe igrajo in plešejo. Živko. Vse to se mi neumno in nepotrebno zdi. Gospa. Pa vendar mora to tako biti, zalo ker jaz tako imeli hočem. Kar se meni prav in lepo zdi, to mora tsigdar biti in obveljali. Veliko veliko podložnikov imam, ki so rai iz serca vdani in me zmiren» radi ubogajo. Zato tudi tebe zdaj od sebe ne pustim^ po nobeni rj-ži mi ne boš všel. Živko. Spravi se preč, norčevavka, jaz nimam nič • teboj opraviti! @c»pa. Če ti niniBi z menoj. imam p« jaz s teboj opraviti. Od zdaj za- naprej si moj podložnik, in nobeden le ne odpravi od mene. Živko. O neizrečena si! poznani tvojo veliko oblast. Zato te lepo prosim, pusti me ili, rad plačam, kolikor hočeš, da bom le k svoji Ro-zinki naprej šel. Če hočeš dam li nekaj časa svojega življenja, če drugače ni. Gospa. Kaj čem li s tvojimi revnimi leti? Vendar, da jih bom svojim starejim častivcem podarila, mi jih le daj. Koliko mi jih odpišeš? Živko. Šest let li dam, vzemi jih! Gospa. Naj bo kakor si rekel in pojdi svojo pol, neumni tepec! — Živko gre hitro naprej in je vesel, da je srečno od presilne „šege" prišel. — Ko gre enmalo naprej, že zopel zagleda neko lepo dekle, ki pri zidu sloni in ga milo jokaje pogleduje. Prosim te, blagi mladenček, ga dekle zdaj nagovori, pojdi bližej in pomagaj mi do mojega stanovanja, tako sim slaba, da brez pomoči naprej ili ne morem. — Živko, ker ni bil ravno preterdega serca, žalostni deklici hitro pod pazduho seže in jo pelje naprej. Ko do stanovanja prideta, prosi dekle, da bi Živko z njo šel. Živko tega zopet ne more odreči in gre tiho, kamor ga je peljala. Gresta in pridela v prelepo izbo, vso z žlahtnimi dišavami napolnjeno. Vse okoli je prekrasno. Dekle se razkrije, ni več žalostna in se prijazno Živkotu nasproti smehlja. Bližej k njemu stopi, ga za roko prime in ga lakole nagovori: No Živko, kako li je? Živko. Čudim se vsega lega, kar vidim tukaj. Dekle. Mislim, da mi boš odpustil, ker sini le enmalo, toda nedolžno, goljufala in le senikej pripeljala. Vedi, jaz te imam rada in te pre-serčno ljubim. Da me boš po imenu poznal ti povem, da sim tako imenovana „čntilka" ali kakor mi naši Nemci pravijo „Sinnlichkeit." Po celem ineslu imam svoje častitelje, ki me veliko obrajtajo. Ali hjtčeš, Živko, danas pri meni ostali? Živko. Preserčna deklica, tega danas ne morem, zalo ker si mi neizrečeno naprej mudi, toda julri lahko zopet pridem. Dekle. „Jutri" te besede jaz nikakor ne razuniim. Pri meni je vse danas, in vsaki dan imam 24 ur za veselje odločenih Živko. Naj grem danas; bodi zdrava, lepa deklica! Dekle. Počasi, prijatelj kdor je enkrat pri meni, ne pride tako naglo od mene. Ti si moj, in jaz sim tvoja — Živko. Tega pa zopet ne, moja je Rozinka in druga nobena. Dekle. Rozinka kje ali sem. Zdaj si v moji oblasti. Pravico imam do tebe in do tvoje mladosti. Živko. Vem, da pri tvojem življenju ne moreš predolzega življenja imeti . zato ti ponudim, da me boš danas spustila, nekaj svojih let. Po tej pogodbi sim se tudi pri siloviti „šegi" odkupil. Dekle. „Šega" je tudi moja prijatlica, zato ti dam veljali. Koliko mi boš tedaj dal ? Živko. No, ker si tako lepa, ti dam deset let. l)ekle. §im pri volji. Le pojdi, od koder si prišel! Živko. Dopusti mi, prelepa deklica in prekanjena zapeljivka, da te za pripušenih deset lel vendar k slovezu enkrat poljubili smem. Dekle. Poberi se, neumni modroslovec, zdaj je prepozno, poberi se! k i j bc8e(|ah odpre skrivne vratica, ga pahne, in Živko pade globoko doli v stranišče na sinradljive kup gnoja, kterega )e bilo dvoriše tiste hise na vsih krajih polno, da je bilo gerdo — (Konec sledi.) Navade Primorskih Slovencov. (Konec.) K d.) J» 11 m I ali botri. Vsakteri skerbi, da si klima izbere izmed znancov in dobrih prijatlov, posebno pa takega, ki ima kej premoženja. Bolj pa, kakor se meni zdi, cenijo kerslne kurne, kakor birmske, tudi se ne prigodi lahko, da bi se kuni s kumom prickal in v razpertii z njim živel. e.) Smeri In poKrcb. Na Krasu pri pogrebu menda nekej pojejo, ali do sadaj mi ni bilo še mogoče take pesmice v roke dobili. Furlani okoli Gorice tako neumno tulijo za merličein, kadar ga k pogrebu nesejo, da človek ne ve, ali bi se smejal ali jezil. V Tminskih gorah na benečanski meji se neklere krale lo le zapazi: Kadar merliča iz hiše nesejo, vzame eden luč, ki je zraven merlvaškega odra gorela, in jo pod oder ali pod posteljo ali v kak kot tako verze, da vgasne, zato da, kakor pravijo, duša rajncega ne terpi, temuč se zveliča. Kadar merliča v trugo denejo, razgernejo čezanj vselej bel peri, in še le poleni denejo pokrov čez. Merliča nesejo vselej bližni sosedje, in dobijo za to dobro kosilo. Za pogrelišino gredo vsi sorodniki, znanci in prijatli, ki merliča do groba spremijo. Tudi osmine so v navadi, to je osmi dan po pogrebu se napravi obed za vse znance in prijalle, tudi za uboge in reveže. f.) Od koledvanja se vsako lelo še kej sliši, ako ravno se la navada okoli Gorice že močno zgubuje. V gorah koledvajo posebno Bov-čani, ki nosijo okoli na veliki palici nekako zvezdo, ki jo vedno okoli verte in pa zraven pojejo, ter darove, ki se jim dajejo, pobirajo. Kaj pojejo, ne vem, morda pa bom še zvedil. Okoli Gorice je koledvanje tudi še kej v navadi, posebno ob sv. treh Kraljih. Dva, navadno trije možaki hodijo s žakljein ali bisago na rami od hiše do hiše, prepevajo marsika-ke pesmice od Jezuščeka, Mane in sv. Jožefa, ter od sv. treh Kraljev, in navadno tako le sklenejo: Gospodar, sedi v koti, Da bi mu Bog dal to misel Derži e'rTtolar v roki; Da bi ga nam pritisnul. Ako bom kej drugih pesmic dobil, ki se o takih priložnostih prepevajo. Vam jih hočem drugi krat priobčiti. g.) Božič. Tako imenujejo Goriški Slovenci tisti panj ali čok, ki ga na sveti večer namest navadnega zglavnika za ogenj postavijo (ta navada je menda tudi v Ipavski dolini). Okoli ognjišča sedijo okrog gospodar, gospodinja, in vsa družina, se pri ognju grejejo, orehe in lešnike tolčejo, molijo, prepevajo svete in posvetne pesmi, in si marsikej pripovedujejo; božiču pa ponujajo vina iz majolike, in ga z vinom polivajo. V Rovtah nad Ipavo menda ta večer v lonec ognja vzamejo, žgejo žeg-nano oljko, in zraven molijo roženkranc. V Ločniku blizo Gorice imajo nekteri še sadaj to navado, da o Bo žiču eno testo zmesijo iz vsih sort žila; lo lesto, ki mu božič pravijo, dajo potem živini vžiti. O svetih treh Kraljih pa sploh vsi s žegnano vodo škropijo hiše, hleve, živino in polje. h.) Veliki« nor. V Ipavski dolini je bila dolgo stara navada, da so o veliki noči rep ju jedli, ki so mu alleluja pravili. Valvazor od tega obširno govori. Na veliko nOS, kakor tudi na sveti dan (božič) je navada, da vsak na svojem domu os'ane, in nikamor rie gre, kakor li v cerkev k službi božji; po hišah hodili tako velike praznike imajo za greh. Kadar tisli dan pred božičem ali pred veliko nočjo berač k hiši pride, ga vsakter pod svojo streho ohrani, in ga ludi čez praznik ne izpusti iz hiše, temuč mu tako dobro postreže, kakor da bi bil ud družine. Da vsakter, če je ludi ubog, poskerbi, da si za take praznike kej boljšega napravi, je naravno, ali to je posebnega oirienjenja vredno, da v>i vkupej jedo in se vesele, gospodar, gospodinja, hlapci in dekle, in berači, če so k hiši dan poprej prišli. i.) Kppk je pri nas povsod v navadi, in netijo ga večidel otroci, kteri se nanj že dolgo poprej veselijo, ter sej en teden poprej rožja m derv berejo, da imajo s čim kres napravili. Kadar nastopi večer 23. junia, gredo od hiše do hiše, da si potrebnega netila preskerbe. Ko sobice zaide in tema nastopa, prižgejo kres, pa jemljejo goreče glavne, in jih \kviško mečejo; kadar je ogenj že manjši, začnejo ludi čezanj skakali. V nekterih krajih po Gorah se o kresu ludi z možlarji strelja. — Slovenci blizo Gorice imajo to vero: da se to noč copernice s kerstniki bojujejo. Kerstniki pa so dvanajsti bratje, to je, če je v kaki družini dvanajst bratov od enega očeta, je dvanajsti ined njimi kerstnik. O kresu so li kerstniki v veliki nevarnosti, ker jiii copernice z rahlami in kolini napadajo, ali prav za prav s tistimi ostanki rahel in kolcov, kteri se odlomijo in v zemlji ostanejo, kadar se v jeseni rahle pobirajo in domu spravljajo. Zalo da bi torej copernice ne imele orožja, s kterim bi se s kerstniki bojevale, kmetje prav skerbno take ostanke vse iz zemlje porijejo. k.) Vsili Vernih dns dan naši Slovenci pobožno molijo za svoje rajnke, iu težko se kdo na ta dan na pot odpravi, ker pravijo, da fa dan duše iz vic pridejo in okoli v procesij hodijo, iz pokopališč namreč v cerkve in nazaj. Terdijo tudi nekteri, da so jih sami s svojimi očmi že vidili. Tudi pravijo, da ta dan duše v ucah nič ne lerpijo, iu da hodijo tudi nazaj v tiste hiše, kjer so poprej živele. Kdor na sveti večer, na večer ob novem letu in pred sv. tremi Kralji tako daleč od hiše gre, da petelina peli ne sliši, pravijo da vse reči zve, ki se imajo celo leto zgodili. Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) Hrngi od Mvetili sedmih. Dve solnci sle utonile za božjo milost Njih uton je prižgal pet krasnih zvezd na slavenskem obnebji; bili so le zvezde: Kliment, Naum, Angelar, Suva in Gorazd, nasledniki sv. Cirila in Metodja. Poslednjega je Metodi naslednika moravskega nadškolijstva postavil; od družili pak se ne vé, kje je njih dom. Tisti neimenovani življenjopisec priča, da so jih v Bulgarski, kjer je že Kristusova vera 885 kraljevala, prijazno sprejemali. Kako so pa marljivo v Gospodovem vinogradu delali priča blagi spomin pri današnjih vnukih, pričajo ludi dela njihove, ki so se do na* ohranile. Bulgarska cerkev je posvetila spomin na vsih teh sedmih slovanskih aposleljnov s posebnimi cerkvenimi šegami. Častno ime „sedmi- ioSetni" sedeni svetih, so jim dali. Se dandanašnji imajo samostani na ulgarskein imena teh sedmih mož in tudi cerkve se po njih zovejo n. pr. cerkev in samostan sv. Klimenta, sv. Nauma, sv. Gorazda i. t. d-Časti vredni V. Grigorovič, ki je v letu 1844 - 1845 v teh krajih potoval, pravi, da so od sv. Klimenta, Metodjevega učenca, od Soluna proti severnemu zapadu že v Ostrovi tamošnji prebivavci vedili. V Bitolii je našel v cerkvi kapelici, ki ste stare podobi sv. Klimenta in Nauma imele. V samostanih Slepcu (Slepač) na poli od Jankovec v Prilep, in v Kašlilu na Ohrijskem jezeru, je vidil podobo sv. Cirila. V samostanu sv. Nauma je v idil na strani viseti podobe vsih sedmih upodobljene. V cerkvah mest Resne in Struge je vidil obhajati cerkvene šege v čast sv. Klimenta, Nauma in Gorazda. Kakor so tamošnji prebivavci pravili, kosti sv. Gorazda v samostanu blizo arnauškega Belograda leže. V Ohridi, v eni osmih cerkva, ki se je v 14. stoletji sozidala, še dandanašnji počivajo kosti sv. Klimenta in Nauma (morda že iz 10. ali II. stoletja sem;. Ravno tako je še tudi grobni kamen sv. Klimenta s cirilskim nadpisom tukaj vidili in prav po slaro iz lesa stesana postava tega svetnika. Med rokopisi ležita tudi tukaj življenjepisa sv. Klimenta v greškem jeziku; starši je od njegovega učenca na papirji iz spočetka 15. veka, mlajši je pa grešk inenej (mescoslov ?) na belani iz 13. stoletja. Sicer ni na atoški gori ničesar druzega od svetih sedmih zvediti mogel, izvan (razun) posebnih cerkvenih šeg. V samostanu Kilu je vidil življenjopis sv. Cirila s panegirikom (cerkveno slovesnostjo?) od Klimenla iz Velice na rokopisu 15. veka Sveti filinient, vposled naj slaršega življenjopip, se je že v svoji mladosti Na umu, Angelarju, Sava-lu in Gorazdu, Cirilu in Metodju pridružil. Ves čas od leta 862 - 885 se je mož vsega vdeležil, kar je na božjo čast in na povikšanje slovanskega rodu, tako na Moravskem, kakor v Panonii bilo. Po Melodjevi smerti, ko je očitni sovražnik Slovanov, škof Viliing staro preganjanje zoper slovanske duhovnike v naših krajih napeljeval, je šel Kliment z Nauniom in Angelarjem čez Belograd v Bul-gario. Sava, Gorazd in Laurenci, so šli po družili potih tjekaj, kjer jih je vse skupaj deželni poglavar Boritakan (to je kan, poglavar Borita) prijazno sprejel in jih k caru Borisu poslal. Ta je zročil skerb za Angelarja velikašu Časlavu, ki je Klimentu in Naumu gostoljubno hišo pri Ehacju odperl, kjer se je tudi on kerščanstva učil. Cez nekaj let je ločil car Boris, s kerstnim imenom Mihael, od svoje deržave jugo-zapadni del, Kutmicivica imenovan, in postavi Klimenta deželnega aposteljna tjekaj, (Kutmicivica je t dandanašnje del sedanje Albanie in Makedonie, od Vardarja in Skopja do Valone, od akrokeravnskega planinja do Kosturja in Vidona). V kratkem je iinel Kliment 3500 učencev, s kterimi je vso deželo z duhovniki pre-oskerbel. Med tim časom, ko je v Ohridi bil, je postavil Kliment v tem mestu samostan (v čast sv. Panklejmona) in še eno drugo cerkev, ki je pozneji nadškofijska pervostolnica (metropola) postala. Tedaj so bile ze za njegovega časa v Ohridi tri cerkve, škofijska in dve manjši od njega postavljene. (DalJe sledl) Dvor in gospodarjenje Dragotina Xelicega* (Dalje.) Mnogo se jih je že čudilo, zakaj da se je Dragotin tako pri čislih za obdelovanje in oskerbljevanje svojih posestev pečal, da je celó jajca šteti veljeval. Toda tem gotovo ni znano, da so bili dohodki, ktere je Drago-tin od jajc dobival, tako obifai, kot je dandanašnji davek, zavolj kterega se po nekterih deželah kralji z ministri in I udski poslanci v svojih zborih cele dni pulijo. Veliko število iil razumno oskerbljevanje kraljevih posestev je storilo, da je dvor vsem svojim potrebam z lastnimi pridelki zadostil. Sirovi pridelki so se umetno izdelovali; volna je bila precej doma «predena, stkana in v oblačila podelana, tako da se je kmetia in obertnia ob enem na kraljevem dvoru našla. Kralj je bil tako rekoč pervi kmelovavec, pervi obertnik in pervi kupec v celem kraljestvu. Ce tem dohodkom se colnino, odrajtvila odvisnih narodov, prostovoljna pa po navadi tako rekoč vterjena darila podložnih knezov in še nektere nam neznane davke, ki so biii iz rimskih navad ostali, prištejemo, vidimo bogastvo, ki je popolnoma zadostilo, moč in svitlobo kraljestva ohraniti. Dragotinovi preddedi so v pohlevnih pa prijetnih staniščih teh gradov po deželi zdaj tu zdaj tam rajši prebivali, kakor v mestih. Jeseni, ko je bilo po polji vse pospravljeno, so se tukaj razveseljevali z bojem; s preganjanjem namreč in pobijanjem divjih zveri, kterih je takrat po nemških leseh vse mergolelo. Tudi Dragotin je v začetku svojega vlado-vanja iz enega gradii na druzega hodil in pozimi zdaj na tem zdaj na unem koncu kraljestva ostajal. Stari letopisi nikoli ne opuščajo povedati, kje je s svojo družino božič in velikonoč praznoval. V začetku je veči del na laslnih rodovinskih grajščinah v Nizkozemeljskem stanoval, če ga le deržavna opravila niso prisilila, se kam drugam preselili. Pozneje seje na gornjem Renu v Ingeljhajmu in v Vormsu zaderževa!; poslednjič pa so ga prijetnosti Ahna privabile, tukaj stanovitno ostati. Kadar se je selil, ga je vselej družina s celiin kraljevim dvorom spremljala. Okolice, po kterih je popotoval, so ga mogle z vsem preskerbeti; naj bolj pogosto je pa vikšim duhovnom drago čast skazoval, se k njim povabiti. Dragotin je bil vender za toje dober, da ni nikogar prepogosto obiskal; če se pa koga ravno ni mogel ogniti, mu je škodo, ktere je roj njegovih spremljavcov dokaj storil, povernil. Kakor truma kobilic so planili na hišo ter gotovo vse do čistega pojedli, kar koli je bilo v njej. Šent—Galskl minili nam tole prigodbo pripoveduje: Drago tinje pri svojih selitvah večkrat ostal pri nekem škofu, ki je ravfro v tacem kraji stanoval, da se ga nttoakor ni mogel ognili. Bil je „vselej prav dobro spfejet. Nekega dne krftlj spet prav nenadoma pride. Škof urno ukaže vse pospraviti ter gre neprijetnim gostem z nevoljo naprot. Kralj pohvali škofa, da je tako skerbno za njegov prihod vse vrediti in pospraviti dal. Škof pa mu z vidno nevoljo odgovori, da se v resnici povsod, kamor kralj s svojimi spremljavci pride, gotovo vse do golih sten pospravi. Dragotin je vidil, da skof resnico govori, in namesto zamere dobi škof prijazen odgovor, da bo kralj že skušal spet napolnili, kar je spraznil. In res je škofu precej grajščino podaril, da je bil odslej v slanu, kralja brez lastne škode večkrat pogostili. (Konec sledi.) Itazllfiir ilrnhtlnrr. * G. 'Dr.- Springer, profesor krnsoslovja v Bonnu, dela na obširnejšem delu o starej českej umetnosti in o čeških miniaturah. * Dne 28. aprila je zameri v Berolinu slavni nemški pesnik Ludvik Tiek v 80. lelu svoje starosti. * Znani veliki slovar poljski Bogumila Lindea bo v Lvovu s pomočjo g. DžeduŠickiga in zgodovinarja Avgusta Belovskigarnovic' izdan. * G- Juri Petkovic v Pragi je preložil Stolisto rožo ('elakovskiga * do serbščine in misli svojo prestavo serhskej matici poslali. * Akademia krasnih umetnosti v Varšavi, od samega cara založena, se še letos odpre. V Petrogradu je obhajal te dni carsko-ruski minister javnega uka. gr. Uvarov 50 letni jubileum svoje javne službe. * Kapelni mojster g. Souppč je posvetil svojo poleg jugoslavenskih napevov zloženo overi uro svili, knezu Danilu. Te dni pride pri Gloglu na svillo. * Dr. Andrej Radlinski je zaslran daljšega izdavanja različnih svojih spisov z znanim knjigarjem Tauchnitzem v Lipnici v zavezo stopil. * Angliško bibliško društvo je minulega lela 1,091,600 gld. sr. prejelo in 1,168,794 izlisov celega sv. pisma in novega zakona izdalo. * Presvitli g. minister Thun je bil od gospodarskega društva v Moravi za uda zgodovinsko-slalisličnega oddela izvoljen. Slovstvo Cesko: Ravno je izšel 2. z v. Eittersbergovih zbranih spisov in 8 zv. tfledališne biblioteke, ki Vezeni od Benedixa obsega. — Živa za m. maj zapopada izverstne sostavke: človek a pfiroda. — Lastovka, — Rozmluva o rustu bylin, — 0 kamenhem a hni-dem uhli — Cesla do Banatu in nekaj droblinc. G. A. Frič oglašuje, da se je izdavanje njegovega velicega dela s podobami Prirodopis evropejskega ptičstva že začelo. — Poslednji zvezek Stockhartove kemije od Kodyma je že izšel. Cena vsih 3 zvezkov je 2 II. 15 kr. sr. — V tisku se nahaja češki spis o pravu dedičnem od prof. V. Grilmvalda. Smešni «e. Po veliki bitvi so se mogli merliči na bojišči pokopati. K temu delu so krnele iz okolice prisilili. Enega so za družim v veliko jamo pometali. Ko je krnel ravno zopet enega vanjo vreči holel, merlič slabim glasom spregovori: Jest nič mertev — jest še živ!« — E! odgovori krnel, loje prazen zgovor, kej tacega bi sleherin lahko rekel — in ga v jamo zavali. Mož, ki je veliko kmetijo imel, je sklenil se oženiti. Njegovi pri-jalli so mu več deklic pripeljali, ki mu niso dopadle. Posebno si je pa veliko oskerbnik prizadeval, mu svojo stričino priporočili. »Vidite ljubi prijalel« mu ludi med drugim lo reče: »boljši žene bi pač ne mogli dobiti. Vi si voščile ženo dobili, ki dobro kmetvati zna, in moja Lizika je med živino zrastla. O pomladi pride kmet v hlev in je holel svojega konja opravili, da bi šel orat ž njim, ali kljusa je cerknjena na tleh ležala. — „Se ve da,« reče kmet — „tako je pač dobro konj bili, vso zimo ni ničesar delala kakor jedla, in na pomlad, ko je treba na polje, pa cerkriti.!" rir SLOVENSKA BČELA. Odgovorni vrednik: An«. Janežič. St. 21. V četvertek 26. maja 1853. 1Y. leto. P r i godbe na poti. (Konec.) P trudno se. zdi Zivkolu, da se mu je tako zlati in sladki časek, pa tako hitro premenil in^ osmradil. — Ker se mu je zlo mudilo, se ne pomišlju-je dolgo, se izleče iz gnoja in gre naprej. Akoravno se ni nikjer dolgo mudil, se je vendar le predolgo zamudil. Ko še ni bil na koncu mesta, je bila že noč, in zopet mora v mestu prenočiti. Zdaj gre v neko čedno goslivnico v nekem prijetnem kraju. Tukaj hoče prenočiti in drugi dan zopet zgodaj naprej iti. Ko po-večerja, se spravi v odločeno izbo spat. In glej, ni se še dobro vlegel, kar se na nagloma vrata odprejo in notri stopi neka babela z lučjo v rokah. Ojstro ga pogleda in ga nagovori: Dragi gospodine, vem da sle utrudeni in da bi si radi dobro počili in se naležali, zato pustite, da vam enmalo posteljo porabljam in popravim. Zivko brez pomislika uslane in pusti posteljo popraviti. — Komaj pa se zopet^ nanjo vleže, ga naglo vse po vsih udih prešine in ga bode, da upili začne. Babela, ki je še pri vratih stala, se mu pa čudno zapači in reče: Nič ne inaraj, Živko, tega se boš že privadil. Zivko. Spravi se od mene, nemarna babela, ti si čara in si mi začarala. Oj, kako me hudo ima! Babela. .laz nisim čara, vendar ne veliko manj. Imenujem se, če hočeš vediti, bolezen „protinka«, ki ljudem vrata na uni svet odpiram. Zivko. Oj, kakšna bolečina! Kosti se mi bodo razpočile, poberi se od mene, peklenska pošast! Babela. Le upij in ozmirjaj me, kolikor hočeš, jaz te imam vendar zmi-v rom rada in te ljubim. Zivko. Tvoje ljubezni sim že davno sit, pusti me, da grem k svoji Rozinki! Babela. Le pojdi, kadar hočeš. Zivko. Bi šel, ko bi mogel, saj še na noge ne morem. Oj, usmili se me huda »protinka«, saj veš, kako rad je mlad človek zdrav in vesel. Vse bi rad dal, da bi le še ozdravil in k svoji Rozinki priti mogel. Babela. No, ker še nisi ves pokažen, ti bom vstati dovolila. Koliko mi boš dal zato? Zivko. Kar li tirjaš, vse ti dam, da bi le še ozdravil in iti mogel. Babela. Ker sim cula, da ti z leti svojega življenja kupčuješ, si tedaj tudi jaz nekaj od tega odberem. Povem ti pa, da nisim sama, ampak da imam se veliko sesler, in ne morem drugače prijenjali, ce mi dvajset let svojega življenja odpisati hočeš. Zivko. Veliko je dvajset let, vendar ko bi nikoli hodili ne mogel, ti jih rad dam, da ine le iti pustiš. — Babela mu pomaga iz postelje, ga še enkrat merzlo pogleda in gré. — Živko zdaj enmaio premisli pri čem da je. — Akoravno se mu barantija z življenjem le prazna zdi, se vendar že močno kesa, da ni svojega ljubega očeta ubogal, ko so ga svarili po poti skozi mesto iti. Vendar ker si misli, da drugače ni moglo biti, se utolaži in gre ves zamišljen svojo pot naprej. Zdaj pride že blizo Rozin-kine grajšinice. Prijetni krajček in vse drugo se mu že kaj prijazno nasproti smehlja. Zopet ga prevzamejo sladke misli, in zlata prihodnost se mu pri vsaki stopnji živo pred očmi blišči in miglja. — V presladkih sanjah pride že do grajšinice in stopi na prag. In glej, tukaj se mu že zopet neka stara suha ženska na pol nastavi, se mu za-ničljivo nasmeja in nni reče: Stoj, prederznež ! Zivko. Za božjo voljo vas prosim, pustile me naprej, jaz grem k svoji ^ Rozinki. Ženska. JVe boš šel! Zivko. Sel bom, ako bi imel tudi življenje zato dati. Ženska. Saj nimaš in ne moreš nič več dati. Vse, kar si imel, si že davno razdal. Zivko. Kako je to? Ženska. (Mu pokaže papirček.) Vidiš, neumnež, lukaj imam zapisane leta tvojega življenja. Živko. Kdo ste? jaz vas ne poznam. Ženska. (Mu pokaže škarice.) Vidiš to je moje orožje. Jaz sim »smert« in odstrižern nitko življenja velikrat še dosti popred, preden se inarskteri tega nadja. Živko. (Prihaja bled.) Oh, oh, neusmiljena smeri! kaj tako zgodaj mi že prideš naproti? — Ženska. (Mu pokaže zopet papirček.) Tukaj, vidiš, imam rajtingo in število tvojih let. Osoda ti je namenila in odštela 56 let življenja. Kadar si od doma šel ,si imel .... 20 let. Od teh si dal »šegi« ...... 6 » »čulilki«......10 » in »protinki«.....20 » skupaj 56 let. S tim je rajteng» dokončana in ti greš r. menoj! (Pri tih besedah zamahne s škarjicami.) Zivko. (Se na tla zverne.) Oh, moja Roz —-- Besede »Rozinka" še ni mogel dobro izreči, in je že po njem bilo. Revni Zivko ! — Zdaj so njegovi zlati gradovi sozidani bili. — Vendar je bila njegova smert znabiti prav in o pravem času, in to zato, da še večje nesreče zvedel in skusil ni. — Grajšinska Rozinka se je namreč med tem časom, ko je Živko po mestu hodil, z nekim drugim mladenčem omožila, kteri jo ni skozi mesto, ampak po samotni poti na tihem snubit prišel. Zivkota so zdaj z vso rastjo pokopali. Malo malo pfijatlov sim pri njegovem pogrebu vidil. — Čudno in kratko si dokončal, ubogi mlade-neč, svoje prelepe mlade leta, sim si mislil sam pri sebi. — Bog niu daj v unem življenju boljše čase, nam pa boljšo pamet, kakor jo je Zivko imel! — A. Praprotnik. Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) I\a Borisov prestol je za malo časa njegov naj starši sin Vladimir, in za njim naj mlajši sin Boris stopil. Ta mogočni in visoko učeni vladar je posebno Klimenta čislal; povzdignil ga je na škofijski sedež Veliški, ki je v prednji Makedonii, v deželi Dragovicev bil lam, kjer zdaj vodica Veíica od ravno tako imenovanega briba doli in zraven vasi tega imena v Strumico teče, kakor dalječ je nekdaj Tiberiopolska škofija segala. Zakaj Boris je po spričanju življenjopisca Klimenta in nadškofa Teofilakta, precej po svojem kerstu v Bulgarii sedem škofij postavil. (V 12. in 13. sto-leiji je bilo na Bukarskem več škofij postavljenih.) — V tej časti je živel Klimenl do lela'916, dokler je 27. jtilja umeri leta 916, in v cerkvici svojega samostana, v mestu Ohridi pokopan bil. Se danes se vidijo njegove kosti in grobni kamen s slavenskim nadpisom, akoravno v cerkvi^ pozneji sozidani. kar svedoči sinaksav ("?) glagoliškega evangelja iz 11. veka. Ko je še Klimenl v Ohridi živel, je la mož, drugi Ivan zlalo-ust, po besedah svete povesti (legende) neizrečeno goreče in marljivo slavenske knjige spjsoval, in še tudi pozneji, ko je na škofijskem sedeži sedel, je notri do svoje sinerli pisal. Njegov življenjopisec ga imenuje pervega škofa slovanskega plemena in jezika. Z imenom pove, da je iz<-virno pisal ali pa prestavil sledeče: 1. Hvalite govore za praznike celega lela in posebno v čast Kristusa Odrešenika in naj svetejši device Marie, sv. Ivana Kerstnika sv. sv. prerokov, aposleljnov, spričevavcev (marternikov) in družili očakov. 2. Popise življenja in usad ranjcih očetov; nazadnje. 3. Del trispeva, (Irioda) kterega je prav pred svojo smertjo spisal, ki se poje od nedelje po veliki noči do dúhov (binkušt) in se petekosta-rion imenuje. J Iz lega se sprevidi, da je postni trispev že pod Klimentom greško uredjen v slavensko prestavljen bil; kdo ga je prestavil se ne vé. V novejših časih so spisi sv. Klimenta malo znani bili. To je poverh in ob .kratkem življenje sv. škofa Klimenta. Vse to je vzeto iz večkrat omenjene, naj starši svete povesti (legende), ki jo je eden njegovih učencev spisal, in katera se je že trikrat na svetlo dala; zadnjikrat po g. dr. Miklošiču v letu 1843 na Dunaji, poprej pa v .Moskopoli. Sveti Xaiun je šel, kakor smo poprej rekli, v letu 885 s Klimentom in Angelarjem v Bulgarsko, kjer ga je car Boris prijazno sprejel. Tukaj je nekaj časa v hiši velikočastnika Ehacja živel, in ko je potem Kliment v Kulmicovico poslan bil, se je tudi on ž njim tjekaj preselil, kjer je zadnje dni svojega življenja v delih svojega duhovskega poklica prebil. Po svedočbi svete povesli, ki o njem govori, je večidel le v Dia-bii prebival, ki je na vzhodnem bregu Ohrijskega jezera vsredi med Ohrido in Devolo, ktere mesti ste kake tri milje saksebi stale. Tam je starosten samostan njegovemu imenu posvečen, zvan Diavat (priliči Dia-bia) kjer tudi njegove kosli shranjene leže in se spomin na njega z redno božjo službo 20. julja obhaja. Sveti Anjcelar, prisiljen Moravsko in Panonio zapustiti (885), je precej s Klimentom in Kamnom zbežal k deželnemu poglavarju ali oblastniku Borita „v Belogradu, ki ga je k caru Borisu odposlal. Boris ga je dostojniku Caslavu za gosta izročil, pa ni dolgo njegovih dobrot vžival, ampak „izdihnil je mirno svojo dušo v naročje krilatcev« kakor življen-jopisec sv. Klimenta pravi. Dan in leto njegove smerti nista od njega znana, in tudi se o njem nič druzega ne ve, kakor da njegov spomin na praznik sedmih svetih obhajajo. Pisal je tudi mnogo staroslavenskega. Sveti Sava se je pri viharji preganjanja v Bulgario podal, kakor Kliment, Naum in Angelar; tode resničnega glasu nimamo nič od njega, ne od njegovega življenja, ne od njega delovanja, tudi ni znano kedaj je umeri. Sveti CioraKil, rojen Moravljan izversten mož, popolnoma zmožen greškega in latinskega jezika „ulriusque linguae lalin» et graecse perilis-simus« *) od Melodja v naslednika v nadškofijstvu odločen, je branil med viharjem vstanšega Vihingovega preganjanja spočetka s Klimentom pravice svoje stranke. **) Potem ko je muke v ječi dostal in je bil v pregnanstvo sunjen, je iskal zavetja v Bulgarii, kjer ga je tudi našel. Dalje ne vemo več od njega, s sedmimi se obhaja njega spomin na eno godišče. Da je v Bulgarii živel in umeri, spričujeta dva starostna spominka. Naj pervo spričba greškega zapisnika bulgarskih nadškofov, ki je okoli leta 1156 spisan, in ki ga je med Metodja in Klimenta postavil; potem pa cerkev in samostan njegovega imena zraven Berata v Albanii po iz-vestji, ki ga je Grigorovič od tarnošnjih prebivavcev dobil. Tukaj pravijo, tudi leže njegove kosti. Koga je med spisanimi rečmi on spisal, še dozdaj ni sostavljeno bilo, in tudi ne dogovorjeno. Med temi sedmimi svetniki se tudi v popisu življenja sv. Klimenta, Lam-enci, osododelec Gorazdo*, Klimentov, Naumov in Angelarjev v njih mukah in ječah leta 885 omenja. Vender, ker ravno na tem mestu Sava-tovega imena manjka, znabiti je to kaka zmota le na zadnje zavoljo neopaznosti premenjevanja imen. (Dalje sledi.) Dvor in gospodarjenje Dragolina Velicega* (Konec.) • Na svoja lastna posestva Dragotin nikoli nepričakovan ni prišel, ker je moglo vedno vse za njegov prihod pripravljeno bili. Sčasoma pa so navadni gradovi po deželi za vladarja kraljestva, ki je bilo od leta do leta *) Vita s. Clement. p. XV. p. 17. (Naučen dobre v latinskije knigy.) **) Iz tega se razvidi, da sta Gorazd in Kliment glavi Metodjevih učencev in sodelavcev bila. večje in mogočneje, premajhni in prelesni poslali. Velika množica kraljevih spremljavcov in obiskovavcov v njih ni imela prostora. Zalo je le pri lacih priložnostih na njih ostajal, kadar ga je pot memo nanesla;, nikoli pa se ni dalj časa na njih mudil. Za daljše prebivanje si je le take gradi odbral, ki so bili dosti prostorni, ves deržavni zbor pod streho spraviti in ki so se tudi že od zunaj za kraljeve gradove naznanovali- Ljudi je Dragotin vsako jutro sprejemal. Kakor hitro je bil vstal in še med oblačenjem je spustil svoje prijatle pred-se. Potem je zasliša-val stranke, ki so se bile pri pravdah nanj obernile; ined obuvanjein je njih tožbe in razloge poslušal in precej pravdo razločil Nazadnje so prišli ministri k njemu, da jim je opravila za tisti dan odločil. V tem se je bil popolnoma napravil. Oblačil se je kot navadno Franki v domače platno in sukno. Za pluje blago ni maral; tem več je preobilno mehkužnost, ki je jeja med Franki navadna bili, z opomini in z lastnim izgledom overal. Ce so bili zjutraj mladi dvorniki v svili in dragi ptuji kožuhovini napravljeni predenj prišli, je hitro ukazal lov napravili in je nališpane dvor-nike sabo vzel, če ga le ni kako posebno važno opravilo zaderževalo. In huj so jo šli čez slern in lern, dokler niso svilnala oblačila prevzelne-žev razlergana po germovji in ternji visela ali ploha njih drazih kožuhov ni pokvarila. Njegovi obleki se ni nikoli kaj škode storilo, dvorniki pa so se vselej osramoteni vernih". Ravno tako kratko in malo ni mogel terpeti, da bi bili vojaki v dražili oblekah in nališpani na vojsko hodili. Djal je, da je bolje svojo bogatijo doma pustiti in je hudo grajal neumnost tistih, kleri bi, ako bi utegnili v vojski poginiti, sovražniku pustili dragocenosti, s kterimi bi jih za inilošnjo in molitev obernivši, lahko svojim dušam mir in pokoj prikupili. — Ko so bili jutranji opravki končani, je po navadi s svojo dru/.ino skupej kosil. Za kosilo so bile štiri sklede odločene; potem se je pečena divjačina na ražnji, njegova naj veča sladčica, na mizo prinesla, nazadnje sadje. Jedel je kaj rad, preobilna pijača pa mu je bila zelo zoperna; nikoli ni več pil, kot mu je bilo Ireba. Med jedjo si je dal kaj brati ali govorili (deklamirali). Po jedi je vselej nekoliko počival. — Tudi kopal se je redovno vsaki dan, pa naj rajši v druščini. Dostikrat je dvornike in svojo telesno stražo sabo v vodo peljal. Po dnevu je večkrat dremal in si tako ponočno spanje pačil, marsikako noč je po štirikrat ali petkrat vstal in se precej k bukvam ali k pisanju spravil, da bi '.udi te čas brez prida ne pretekel. Dragotin Veliki je šel dvakrat na dan, zjutraj in zvečer v cerkev ter je tako z Božjim češčenjem dan začel in tudi končal. Za vredno in spodobno opravljanje Božje službe se mu ni nikoli denarjev škoda zdelo. Večidel svojih zakladov je obernil v zidanje novih in v popravljanje starih cerkev in v pobožne naprave. Kjer je zase krasno poslopje sozidal, je gotovo zraven tega še krasnejšo cerkev dal narediti. Njegovo naj veli-častniše delo te ve rite je cerkev Device ¡Vlarie v Ahnu. Od vsih krajev so bili mojslre in delavce k teinu delu sklicali; granitove stebre in mar-meljnove skale so celo iz Laškega pripeljali. Einhard, ki je lake reči sam . dobro umel, z veličini občudovanjem od lega dela govori in ravno tako slad in prijetnost izdelave, kakor bogati in umetni kine hvali. Krasoti te Božje hiše je bila primerjena tudi veličastnost službe Božje, klera se razun Rima nikjer ni tako spodobno in s tolikim bleskom opravljala, kot na dvoru pervega kralja kerščanstva. Tukaj so bili naj urnimi, naj bolj učeni duhovni in naj bolji pevci, in za vse cerkovne potrebe je bilo tako pre-skerbljeno, da tudi naj manji cerkovni služabniki niso v lastnem oblačilu Božje službe opravljali. Orelli n. 2341 Razložil Davorin Terstenjak. (Ii rokopisa: „Kdo so bili Noricam in Panonci Kelti ali Slovenci?") Pogosto najde starinoslovec nav rimskoslovenskih spomenicih v Norikuin Panonii lastno ime- Makron. Cistoslovensko je, kar se na prvi pogled spozna v koreniki in obliki. Hočemo tega imena pomen razložiti. Ker pa je iz Čast j a ViŠnutovega vzeto, je nam treba v ložje porazutnlenje nekoliko o Višriutovi Avalari Matsja voditi. Med desetimi vidljivimi prikazni ali vtelovlenji božanstva indičkega Visnuta je prva: spremena v ribo. Popisana je v indičkih bukvah Bhaga-Vat (glej Jones Asiat. Research. I. 230. euglezko izdanje.) in Se glasi lako le: „Na koncu prvega Kalpata bilo je občinsko pokončanje. Vzrok tega pokončanja pa je bilo spanje Bramatovo. Vsa stvorenja njegova u vsih svetovih so se potopile v neskončni povodni. Silni duh hudobni Hajagriva spijočemu Bramatu se lihoma približajo vkrade svete bukve ledas, J) ktere so iz ustnic Brainatovih tekale. Ko je Višnu zdržovavec sveta to vidil, spremeni se v malo ribo imenovano Saphari. 2) Svet kralj Satyav-rata je vladal v Indii takrat. Enkrat, ko je kralj svojo darilvo opravljal pri reki Kritamala 3) reče jemu ribica: zakaj me puščaš v tej reki, ker sem preslaba vsim pošastim, ktere stanujejo v tej reki, se soperstavili, in ktere mene zmiraj strašijo? Kralj Satyavrata vzeme ribico v svoje podkrilje in jo dene v posodvico napolnjeno z vodo. Pa v edni noči zraste ribica tako velika, da je posodvica bila premala, in tako riba spet reče kralju: ne ljubi se ini biti v tej mali, posodvici napravi mi večo prebivališče, kjer bodem lehko živela. Kralj jo dene tedaj v cisterno, potem v ribnik, zadnjič v jezero, ali ker je zmiraj veča postajala, prosi spet za drugo prebivališče. Kralj zdaj vrže ribo v morje, pa tukaj riba pregovori in reče: Ro-gate pošasti morske močnejše od mene bodo me tukaj posnedle, nepušaj me, o hrabri mož! v velikem morju. Tako večkrat kralj od ribe prekanjeni, ji reče: „Kdo si ti, da me vkanuješ v tej po tebi prijeti podobi? Vendar nisem še vidil in slišal ') Naj glavnejše indičke bukve so bile: I. Vedas (primeri slov. Veda, vedomost, vednost), prvi del je obsege! molitve — Mantras, drugi postave — Bramanas. Po tih svetih bukvah so obljubile lastne imena VEDIVS (Muhar G. d. St. I. 366.) II. Purana t. j. starožitnosti; po tih bukvah so nastale imena PVRA-NIVS (Muhar 1. c. pag. 368) III. Gita, zato imena GITON. (Muhar 1. e. pag. 375.) *) V slovenskim jeziku imamo lastna imena Harič (tudi izraz za ribo) in Zap, Zapharič; v Horvatski Zefarovič. ') Krita se veli v Sanskritu toliko kot jezik, reč, beseda, zato: Sanskrita, popolnoma jezik, primeri c dri a k i pomen slovenski: reka fluvius in reč verbum, vočabulum, rekati narekovati loqui. itd. in rekati fluere. od nobenega takšnega stanovnika morskega, kteremu bi ko tebi v ednem dnevu premalo bilo morje več ko sto milj prostorno. Gotovo si ti veliki bog, kterega prebivališče je bilo nad morjami (nad vodami). Zdravstvuj! in slava. Tebi prvemu možeslva, gospodu stvare-nja, zdržovanja ino razdrtja! Nar višje si bitje za nase molenje nam vsim, kteri Tebe pobožno iščemo. Vsikdar daje Tvoja prikazen na tem revnem svetu mnogim bitjam živlenje in srečo; vendar rad bi vedel, zakaj si to podobo na se vzel." Gospodar vesoljnega sveta, kteri je pobožnega moža ljubil, in hotel oteti pred vse pokončavno povodnijo, ktere vzrok je popačeni svet, mu pripoveda, kaj bo začel in mu reče: V «edinih dnevih bodem vtopil tri svete v valovih smrti; pa vsred vse pokon-čavnih valov bode velika barka od mene tebi poslana, pred teboj stala. Ter vzemi vsa ozdravivna zeliša, vse sorte semenja, in po dvoje bezumnih žival in spreinljen od sedem svetnikov stopi u barko. Tam imaš ostali obvarovan pred povodnjo na neskončnem morju brez vse druge luči, ra-zun odsiva spremljevavcev tvojih. In kadar bode silna burja barko sem ler tje metala, ter vzemi veliko morsko kačo in priveži barko na moj rog, zakaj blizo tebe hočem biti in barko, tebe in lovarše tvoje vlačiti. Tako podučen pričakuje pokorni kralj odločeni čas. Morje se valja čez Žale in obale, poplava celo zemljo, in z oblakov liva se strašna ploha (dež). On pa se spomni božje zapovedi, stopi v barko; in tu se mu pokaže bog na velikem morju v podobi ribe, svitle kot zlato en miljon milj dolge, z neskončno velikim rogom *), na kteri je kralj po povelju barko privezal, ker je za voze rabil veliko morsko kačo. Po povodnji se Višnu s Bramatom združi in hudega duha Hajagrivata ubije.* (Konec sledi.) Z m e s. Iz Zagreba se piše Novicam: Nar važniši delo, ktero sedaj v književnosti pričakujemo, je brez dvoma Šulekov rečnik (besednjak.) Ti rečnik je plod večletnega truda, i ker bode v njem pravoznanska, trgo-vačka, biljoslovna itd. terminología, bo delo na mnoge strani preimenitno. Da nas nada o izverstnem delu, goljufala ne bo, prepričali smo se iz prve že natisnjene pole. Bog daj g. Suleku zdravje, da slavno započeto delo srečno zvrši, h kteremu je više let treba. Rečnik se natiskuje v tiskarni i na troške nevmornega podpornika naše književnosti g. F. Župana. Gosp. Lavoslav Župan je na svoje troške izdal „Hekubo in posvetilište Abra-movo", od M. Vetraniča, in obeta v predgovoru, izdati vse dela Vetrani-ča, ako mu domorodci u pomoč priskočijo i se prvo razproda. Bratje Slovenci! sezite tudi Vi za temi cvetlicami dubrovniškega pesništva; gre za jugoslavensko književnost i slavo! — Kakor slišimo, tudi gg. Ku-kidjevic Sakcinski i M. Bogovič kaj marljivo delata za domače slovstvo. Gosp. Kukuljevič pridno nabira izvore i rokopise za povestnico i ji tako temelj podlaga; zares lep namen! Gosp. Bogovič pa vreduje časopis »Kolo«, ki ga je pred slavni Stanko Vraz vredoval, i je razun tega te ') Po tem rogu so nastale imena Cornellius, lctera na rimskih kamnih se pogosto najdejo in obilne obitelji Rožič, Rogač, Rogan, Rogatič po Slovenskim spominjajo na svojo starobilost v Noriku in Pauonii. dni svoj pohvaljeni drama „Frankopan" tisku predal. Slišimo tudi, da ima obilen zaklad naj lepših leposlovnih cvetlic za svoj almanah „Lado", kle-rega bo menda še to leto izdal. Bog daj! Taka marljivost omenjenih domoljubov je zares hvale vredna. Le tako naprej! Zdaj vsi Jugoslaveni zdiliujejo le za prekrasnimi deli neumerlega našega pesnika Stanka I raza, in zares se zdaj po njegovi smrti njegove nježne in miloglasne pesmice jako pogrešavajo, ker med našimi sedanjimi pesniki v nje/.no umetni poezii ni nobeden Stanku Vrazu kos! Bogovičevi »Ladi« bode morda obraz Vraza pridjan v menjsi obliki, kakor je Karasova podoba, ako bode le g. izdatelju mogoče. Tudi delom rajnega pesnika bode njegova slika prid-jana in se še bode posebno prodavala. Več o njegovih delili Vam bodem v svojem času priobčil, ako Vam je pravo. — Te dni pride iz Zupanove tiskarnice: „Zrna" na svetlo, jugoslavenski zabavnik od gosp. Razlaga; zares zakasnjena novoletnica, ali vsaj dobrodošla! Obsega mnogo člankov od g. izdatelja, po tem Josipine Turnogradske, dr. Tomana, J. Vinkoviča in še druzib. Poslednjič Vam še to naznanjam, da je neutrudljivi g. Bogoslav Šulek, kteri omenjeni veliki nemsko-horvaški slovar spisuje, vsemu temu velikemu trudi vsprot še wbiljoslovje" (rasllinoslovje) spisal, ktero je za šole že odobreno. Gosp. Sulek spisuje sadaj po višji nalogi „Prirodo-pis." Učilnice bodo nevtrudljivemu spisalelju vedno zahvalne za njegov brezkrajni trud, s kterim množi naše znanstveno slovstvo. Slava mu! Zorislav. Slovstveni glasnik' Sobranie ruskih propovjedej izdavdemih dr. Radlinskim. Pervi zvezek tih teško pričakovanih bukev obsega na 140 straneh prav imeniten predgovor in 24 cerkvenih govorov. So kej lično v cirilici natisnjene in s podobo sv. aposteljnov Cirila in Metoda okinčane. V kratkem dobe dosedajni naročniki tudi rusko-nemški slovar Smidov in pa kratko primerjajoč slav. slovnico brez vsakega daljega plačila. Tisti pa, ki se na omenjene pridige sedaj naroče, imajo zraven t H. 10 kr. za pervi zvezek še 1 fl. 10 kr. za slovar in slovnico dolo/.iti, tedaj vsega vkup 2 fl. 20 kr. sr. V bukvarnicah velja oboje vkupej 3 fl 20 kr. sr. — Zraven se razpisuje tudi naioči'o na 2. zvezek tih govorov z 1 fl. 10 kr. sr. Naročilo prejema vredništvo Bčele, čast. vredništvo „Zgodnje Danice" v Ljubljani in p. n. g. Stef. Kociancič, profesor v Gorici. — Podpisano vredništvo je od tih pridig nekoliko več iztisov za razprodajo prejelo} kdor si to izverstno knjigo želi, naj se za njo oglasi. Kazliene drolttiuce. * Častiti gosp. Franc Verbnjak, kterega smerti je poleg mnogo nemških listov tudi Bčela omenila, hvala Bogu še živi. * Na matico dalmatinsko se je doslej sošlo 771 gld. 22 kr. sr.— Bilo bi želeti, da bi se z ilirsko aii serbsko matico zedinila, zakaj scer oslane ves nje trud brez uspeha. r. * Slavni poljski jezikoslovec Matej Jakubovič je 14. aprila v Zi-tomiru zameri. v^tr SLOVENSKA ICELA. Odgovorni vrednik: An«. Jnnežle. » St. 22. V éetvertek 2- junija 1853. 1Y. leto. Si nono ve laži, s kterimi je Trojauce prekanil, da so nesrečnega konja v mesto vzemŠi padli sovražnikom v pest. — (Iz Virgiljeve Eneide II. bukev, 1 — 197.) «7 • tilmoli vsi so; pozor žaril se je vsem na obrazili, Zdaj priččl tak oče Enoj je z visocega stola: Neizrečžno bolést ponoviti veluješ kraljica, Kak Trojansko so muč in omilvanja vredno kraljestvo Treščili Grajci v propad; in kar sam sim revnega vidil, Cesar aim dókaj prestAl. Kdo takošno oznanovAje, Bodi si Mirmidón al Dolóp, al borec Ulisov Zdržal se neki bi solz? Ter noč že z neba mokrotna Pada, in spat zaliajoče nas opominjajo zvezde. Ker pa le tak želiš pozvéditi moje pripetje, In ob kratkem upor poslednji še slišati Troje, Bodem priččl, ak tud trepeti, sponmivši se duša. In se umika žabi. Potrti od vojsk in osode Vodji DanAjskih krdél, ker let je že toliko teklo, Konja, bil gori enák je, z umetnostjo Palade bógnje Zvito storé, in razsčkši jelke nm vtešejo rebra. Trosijo glas, da je žrtva tó za srečno vrnitev. Hrabrih mož odberó, in skrivcj za/.nAmvaue z vaillom V bok tamotni zapró, in votlino prostorno s trebuhom Vred z oboroženimi vojščaki napolnijo gósto. Tenedos vidi odtod se otok močno glasoviten, Bogat, dokler cvetlo je še Priamóvo vladanje, Zdaj pa samó zaliv je in slaba za ladje postaja, PreladjAvši na breg zapuščeni se skrijejo tamkej, Mislili smo, da so šli iu se z vetrom podali v Micene, Torej vesolna sprosti se Tevkrija dolzega žala. Vrata odpró; hrepeni vse viditi Dorsko ležišče, Spraznjeni viditi kraj ondót ino breg zapušččni, Tukaj Dolópov je trop, tam strašni šotoril Akilej, Ladjišče ondi bil<5 je, in tukaj so v boji se tolkli. Eni o dari strmó pogubnem brezmože Minerve, Strašnemu konju se vse vse čudi, in prvi Timétes Vleči v ozidje sovét jim dA in postaviti v grad ga, Al iz zvijače, al tak že bila je Troji osoda. Kapis pa, ter ki bili so boljše in pametne misli, Ali v moijé DanAjcov zalést ino suinne darove Potopiti rekó ino plam zanetivši sožgati, Ali provrtati bok, preglédati kote utrobne. V mnenja se križem zdeli nasprotna druh&l negotova, Prvi Laokoón s spremljavcov obilnim krdelom Dokaj pred vsemi plamteč z naj višega grada prisope Kar iz délje vpijoč: meščani, oj kaka budalost! Mislite, da so odšli sovražniki, ali DanAjskih Pa, je kaj brez zvijače darov? Tak znan je Ulises? Ali naprava je konj za naše sostavljen zidove Gledal hiše da bo, ter mesto od zgori naskočil, Al kak drug je preslép. Oj konju ne upajte Teukri! Bodi karkoli, bojim se Danájea še kadar daruje. Rekel je tak, ino s krepko močjo je sulico silno V bok zverini zagual i v obločno trebuha sostavo. Vpiči se v njó, obtiči, strepetá, ino šunmo zadeta Je zadonela in grom je zabučal od votle utrobe, Ino če volja bogov, ak pamet ne bila bi slepa, Troja bi stala še zdaj, grad Priamov stal bi visoki. Zdaj prizenó kričeči na glas Danájski pastirji Z zvézaneina na brbfet rokama li kralju niladenča. Ki ko neznan izdál se sam od sebe je prišlini, Le da prekAnol bi nas, odprl pak Trojo Ahivcom, Zaupajoč le pogumu srcA, za oboje pripravljen, Včiniti zvito prevar, al smrt storiti gotovo. Viditi željna od vsili strani Trojanska mladina Vsuje okrog se, privre, i na skus zasmeháva jetnika; Zvedi zalažve tadAj PanAjcov, i vse ti razprostri Enega samega zlost. Kadar je namreč obstAl ves zmešan i neoborožen Vsredi gledávcov z očmi pregledAvaje Frižanov trume PlAkati tak je začel: Joj, ktera dežela me sprejme! Kako povodje? Al kaj mi revi ostane na pósled? Ki pri DanAjcili nikjer mi ni mesta, povrh pa še sami Dardanoviči hudi krvavo hočejo kazen? Plak ta vsem spreobrne srcé, vse silenje vmiri, Pravimo mu, naj pové, iz ktere krvi da je rojen. In oprostivši strahu se, vesti nam take je znanil. Vse karkoli si bodi obstAl bom, kralj, po pravici, Tudi nikAr ne tajim ti, da sim Argólskega roda; Prvo je to; ker revež Sinon po sreče sini storbi, Me nepoštenka nikAr ne delaj še puhlega Iažca. Kdaj prinesla povest na tvoja ušesa je morda Že Belida ime Palaméda, in slavo veliko, Ki so obdolžili ga po krivem izdajstva Telasei, Ker jim branil je v boj, in nedolžnega s silno obréko Tirali v smrt, al zdaj po usmrčenem stiska jih žalost, Semkaj me jemu zató, ker bil sim mu v rodu, tovarša Oče ubogi poslal na vojsko prva je leta. Dokler vladAr 011 bil je močAn, ino v zborih kraljevih Se je veljil, tud jaz sim imél kaj imena in slave. Ali potem, ko spravil zavid ga Ulisa lestjaka (Ne govorim neznanega nič!) s površnjega sveta, Sim sirotno imél življenje, težavno in skrito; In .o nesreči jezil nedolžnega sim se prijatla, Molčal nisim bedAk, sim, če bi naméra nanesla, Da bi zmagavec nazAj kdaj vrnol v očetni se Argos, Djál, da se bom maščeval; hud črt sim s tem si obudil. Vsega od tód mi je zlega izvir; odslej je Ulises, Novih krivic me vedno dolžil, in od zdaj je glasove Trosil dvoiimne med ljud, in iskal porazumljen kovarstvn, I110 ni dal si mirú več, da s pomočnikom Kalhantom — Ali čemu to grenko bridkost zastonj razodevam? Kaj vas mudim? Ker vsi vam v enej so vrsti Ahivci, Slišati to je dovolj, kdaj že ste me kArat imeli! To Itažauu bo všeč, ¡n Atrejca dragó si kupila. (Konec sledi.) V r a b e c. (Iz Žive.) Vrabec gre v red nar bolj navadnih in zvitih tičev; kjerkoli je kako poslopje in zraven polje, lam je že vrabec. Vrabec se večkrat z lastovico pod eno slreho vdomači, ali ni nesložniših sosedov. Lastovica je kakor gospodična tenke postave, vrabec pak je prost, neotesan potepuh. Na njem ni nič lepega, ohlajenega ali drazega, kol na lastovici; lastovica je povsot dobro sprejeta kol mil in drag gosi. Vrabec je z dušo in telesom prostak, derzovit prolelarec po rodu in plemenu. Povsot ga merze in preganjajo, še celo sv. pismo pravi: „Ali se ne kupi pet vrabcov za par beličov-?« Gerda barva njegovega života, temni plajšč, sajaste berke, nevkrelno truplo, njega polet, hod, glas, in kar je na njem, po-kazuje, da je prostega rodu in plitve glave. Zato je tudi brez ozira ljudem in živini nadležen. Nič mu ni svetega; on ne pozna ne tujega imetja ali premoženja, ne krasnih umetnost, ne pozna nobenih navad in šeg, ne ugleda ne poštenja, vse to gerdi in zaničuje; ne vežejo ga ne svete vezi rodbinska ne prijatelstva. Vrabec je neznabožec, pust komunista, toda zvit, uren in neulrudljiv. Ako bi ne bil tako derzovit in utnazan, bi mogel vsaj od enih čislan biti, ali vse kar je na njem dobrega, pogerdi njegova sirovost. Drugi liči si delajo »njezda zelo radi in umetno, ali on si ne beli s leni glave, On zvito obleta lepo in čverslo gnjezdo, ktero si je lastovica z velikim trudom na nar Ltoljem kraji naredila, od kodar lahko na dvorišče in cesto vidi. Kadar so lastovice nar irienj nadjajo, napade ta silnik z velikim vrišem njih stanje, in one morajo brez pomoči pobegniti, med leni ko se on z besno prederznostjo v tujem mestu brani, ako mu ga lastovice nazaj vzeli hočejo. To je pač res po pravilu, kdor je jači, ta tlači; vsaj brezdušni neznabožec ne pozna druzega. Prigodi se pa tudi, da časi skupo p'ača svojo prederznost, da ga ravno takrat, ko v gnje/.du na jajcih sedi, lastovice napadejo, ali pa da ga celo v oropani hišici zazidajo. Včasih se ludi zvito utepe v gnjezdo kavke, kakor potepuh k bogatemu kmetu; nikoli pa ni dobro živeli v sosedstvu take gospode. Ako se mora sam dela lotili, hitro stori; vse druge skerbi pusti svoji ženi, s ktero tako ravna, kol s sužnjo. Ako je nasičen, mu ni več mar, s čim se dalje preživiti. Prelen, da bi si sam hrane nabiral, žanje tam, kjer ni sejal. Vrabec bo živel, dokler bo kmet kako zerno še na polji ali dvorišču imel; njemu je miza pogernjena, kjer je količkaj žita. On in sternad sla vedno nepoklicana gosta pri kmetu. Vrabec bo perve češnje pozobal, zadnjič pa še po-perkoval. To je njegova narveči sladčica. On nikdar ne pozoblje celega grozda, cele jagode ampak leteč od ene do druge, zbira povsot nar-bolje; na sterše hodi nar raji, kadar so še mehki, na klasje pa, kadar je še mlečno. Po zimi pač res nima tacih gostij, zato si pa z drugim svoj lačni želodec napolnuje: zbira na smetišču in gnojišču mnogotere drobtine, obskakuje konjske parne, ugrabljuje pajke in druge muhe, in posebno spomladi, dokler še ne sejejo in da bi zamogel svojo družinico prerediti, pobira gosence po drevesih, ter tako saj nekoliko škodo povraeuje, klero po polji nareja. Tu se vidi, kako bi lahko koristen ptic bil, a ko bi ga červad bolj veselila, kot pa zernje. To mu je čez vse ljubo in drago Na polji poskakuje za oračem, v skedenj priskakuje k mlatičem, priletava h konjskim stajam ter se celo napenja v sobo priti, kjer vse skavsa, in kar je za njegov kljun, odnese. Zgodilo se je še celo, da je golobičein krof razkljuval, da je le do zernja prišel. Tako poslane ta tepec razbojnik, tat, morivec, dela greh za grehom, in to je tečaj njegovega življenja. Ljudje ga ima sploh za škodljivca, razbojnika in pojeduha. Pravijo tudi, da je zelo «erdit in togoten, in zalegadel mertudu podveržen. In res je, da večkrat v hudem kljuvanji s streh padajo. Kjer se vrabec ugnjezdi, ga potem ni v stanu več pregnati. Ne druži se zastonj s človekom; naučil se je od njega zvijačine in druzih napak, ker tudi tiči raji slabe zglede kakor dobre posnemajo. Kdor hoče vrabca vjeti, se mora pospešiti in zgodej vstali! Otrokom se vklanja, kjerkoli jih vidi; ako se kteri pripogne po kamen ali gručo, že od vrabca ni duha ne sluha. Druzega mu ne more človek storiti, kot gerduna ustrašiti. V tem oziru ni samo dvomljivec (skeplikar) ampak celo neveric. Brez straha se usede na nos ali na raztegnjeno roko slamnatega človeka, ki ga za strašilo v turšico a!i kam drugot postavijo. Pod njegovo senco nar raji biva in brez vsih nevarnost in strahu ropa, toliko bolj, ker se drugi tiči strašila boje. Kadar srečno svinčeni krogli uide ali še nastavljeni mreži izmakne, mu perje po koncu stopi in zaničljivo čimčara, zbiraje krog sebe celo verslo svojih sorodnikov, kteri neuspretavnega lovca iz varnega kraja zasmehujejo. Prost in neprijeten je vrabčji glas. V celi babilonski zmešnjavi ptičjih glasov je malo lako hripovih (glasov) kakor jih je v njegovem prostem narečju. S svojim glasom razodeva svojo pravo beraško priproslost. Vrabec sicer misli, da prav dobro in lepo poje, ker nikogar raji ne posluša, kakor samega sebe, in neprenehoma ponavlja: čim, čim! čara rara! čar, čar! štilip^ šlilip! in to takrat nar glasneje, kadar se slavčkov glas nar bolj razlega. To je znamnje pro-slačke misli! Ta prostak noče druzih glasov slišali, in ceniti krasnih duševnih darov in nježnega petja. Vsak bi mogel vrabec biti: tako razumejo enakost ti sanskulloti (brezhlačnjeki.) Kdo bi se tedaj temu čudil, da ni v njegovem stanu ne miru ne ljubezni? V njegovem domačem življenju — ako se more govoriti o njegovem domačem življenji, ker vedno potepa — vlada nevošljivost, goljufija in hudobija; druži se samo zato, da lože prekanjuje, v rodbinslvu in domačem življenji je vedna pravda in prepir. Vrabec ima časi tudi uljud-njije misli pri zapertern oknu jetnika, kteremu prepeva o nadi in tolažbi, in vdomačivši se pod streho samotne cerkvice hvali Boga, ker tudi vrabca ne pasti pasti s strehe brez svoje sv. volje. Tri četerli Iela živi vrabec v obilnosti. Gosti se na verteh, in po poljU; jasne letne in jesenske dni pre!>ijc na polji ter vedno smuka klasje in ga v svojo mavho nabira. Kadar se poslednji snop zaveže, kadar ni več hrane zanj ne na polji ne na verteh, se celo malokteiikrat s kavko ali vrano združi, ampak se večidel nazaj verne v svojo zimsko kočo, na ulice in v sela, k dvorom in žitnicam, ter mu nastane žalosten post. Blebetavi hrastavec zdaj utihne, Ijuta zima in lakota ga napadete izgnavši mu vso osabnost. Zdaj sedi skerčen v krogu svojih gladnih bratov, ves zmeršen z med pleča stisnjeno glavo ter se mu samo sajasti kljun in rudečkasle oči iz ko/.uha vidijo. Kadar se od snega zrak potamni, si poišče potepuh kacega podstrešja ; kadar pa strehe mraza škripljejo, se usede na streho proti solncu ali pa na zmerznjeno okno terkaje miloslinje prosi. Kakor hitro se pa spel pomladansko solnce prikaže in sneg spet začne kopneti, se mu spet po-verne lahkouinna misel; spet začne bučno klicanje in derzno letanje, vrabec je spet stari potepuh. Post je minul, začelo se je spel novo brezskerbno življenje, zdaj je spomlad; zime ni več; spet mu je dobrolljivi Bog mizo razgernil! Pa ludi mi moramo spomladi glas lega dangubca v zboru pomladanske (uverture) besede ptičev radostno pozdraviti, ker tudi on s svojim glasom Stvarnika slavi; zato mu ludi ne zamerimo, da tako ošabno in brezktrbno živi, ker je ludi v ptičjem narodu kakor pri nas, nekaj gospode nekaj revežev (pro|etarcov.> Ako stvar v obče vzamemo, je on ludi ravno zalo vslvarjen; on nas pa tudi poveril lega v mestih opominja veselih sknpšin vaške pliča-di, in če to stori, nam skazuje neklere dobre službe. T ako bukve Bhagavat govorijo o tej avalari. Vsakdo hitro vidi, da je to popačena povest od občinskega potopa, klero so narodi po razkrop-lienju na vse kraje sveta zanesli. Ta avatara se je pri ludiancih velela Matsja-avatara. Malsja, Mačja, Makara, pomeni v Sanskrilu ribo, Mok-vä, Makva pa ribarja. Primeri slovensko mučiti (močiti) makro (novo-slov. mokre) mokrota, Mokrica etad na Kranjskem. Po tej avalari so nastale imena MACRON, MOCJANCVS «) MAČENA, MACEMAR (Mokroti, Močnik, Močena, Močemr). Familie Mokroti, Močnik, Močič, ild. še zdaj živijo po »Slovenskem. V Sanskrilu se ludi ril>a veli »ukšas« (KichhoflF pag. 167) kar tudi pomeni in izrazi pojem (Begriff:) mokro, nas.-, feucht, zalo imena VXELIM 3) na slovenskorimskih kamnih. Kamen s lini imenom je najden bil v srenji Ribnigost blizo Laškega (Tülfer), kar jasno na Višnu — Radegoslovo čast je opominja. Na Peutingerovih tablah se ludi najde rimska postaja Uxelim, ktera se 1«) pri dnešnjih Ribnicah iskati mogla. Zavoljo le avatare so Višnulli v Indii božjo čast pod po-dobo ribe skazovali, kakor Wiese (Indien 1. 268) piše: »Dem Višnu werden unter der Gestalt eines Fisches göllliche Ehrenbezeugungen gezollt." Na štajerskih rimskoslovenskih kamnih pa skoro ni enega, na kterem se ne bi Višnu pod to podobo našel. Takšni kamni so v Ptuji na severni strani turna, v Sekavi nad Upnico (Mulmr Tab. XII. Nr. i». 36.) v Viani (Voitsberg, Muliar Tabl. VXm.) itd. Pa še nismo dokazali, da se od Makronove avatare ludi sted v Kevernoslovenski mitologij najde. V svetem Kievj so Rusi častili Boga Mokoša sostavljenega iz ribomožke podobe. (Haunš 293. Kol- (Konec.) ') Eichhorn Beitrag II. pag. 70. ') Muliar Geoch. d. 8t. 1. 362. *) Muhar 1. c. pag. 373. lar Slava Boh. 250. Vollmer 1212.) Tako se tudi indička Matsja avalara obra-Zuje (glej Vollmer Tab. LXXXVI. n. 289.) Da kievski Bog MokoS presojen po etimologij tisto pomeni, kar Matsja in Makron vsakdo hitro zapopade. Dalje govori Crancius (Saxonia Köln. 1574 pag. 99.) od nekega boga Kroda in ga popiše: „senem in pisce slanlem, qui rotam teneret et urnam, in rola unionem populi, in urna rerum significans abundanliam.« Že iz atributov se vidi, da je taj Krodo ni drugi kakor Višnu-Radegost, ker tudi Višnu po Paullinu (System. Bram. pag. 284) »manu rolulam ferream tenet." Tako tudi visoko učeni Ritter (Vorhalle 62. 69) „v slavenskem Bogu Krodu" spozna indičko Matsja-ava-taro. line po Krodu najdemo večkrat na rimskih kamnih in sicer žensko CROVTA. ') Visoki <"i se pri karantanskih Slovencih zmiraj kot on izgovarja, rouka namesto roka. Priiine Krodovo je bilo tudi Safer (Hanuš 116, Krok II. p. .'¡75.) in možka in ženska imena ŠATRON, SATERVNA 2) se večlirat^ najdejo na noričkih in panonskih monuiuentih. Če človek dragocene ostanke naših predslarišev pozorno spregleduje, kakor se mu še pokažejo v kamnih in drugih rečeh njihove umetnosti, ga vse to z velikim nadušeojeni in prečudenjem napolnuje. Povsod se vidi velika moč. Poglejmo samo Kršnafov steber v Ptuju—veliko na podnožju zraven stoječo pečnalo plošo, povrh ktere dva mogočna leva. Višnutovi podobi, ležita, in med kterima sloni njegova možolevska glava, in ne bomo se mogli načuditi, če premislimo, kakšnih silnih moči je bilo treba celo plošo izsekati u pečovnatem Pohorju in jo spraviti do staroslavnega mesta. Uno kolosalnost, ktero nam Robertson (Hystor. Disquisitions p. 225) v indičkih pagodah popisuje, najdemo en miniature v tem spomeniku izraženo. Mogile razkopane odkrivajo priče, klere očitujejo veliko stopnjo nekdajne umetnosti noričkih in panonskih Slovencev. Skiede, kotli, orožja in druge reči kažejo na veliko umetnost v delih umetalnih. Celo nože, zagvozde in kladiva iz kamena se najdejo, znabili, da so njim, kakor Mejikancem, služili nameslo že eznih. Posebno se v razkopanih gomilah najde dosti kinčarij iz meda in zlata, postavim naročnih rink, ušnic, koral iz jantara (elektra) in prstanjev. To umetnost so norički in panonski Slovenci gotovo že z seboj prinesli iz pradomovine svoje iztočne Indie, ker se ludi na njih hvali umetnost juvelirska, brušenja in skladanja dragih kamenjev, tkalstva umetnega in barvanja. (James Mill. Esq. Hist. of. th. brith. Ind. II. 23.) Ali se bode kadaj slovenska glava našla, da bo vse le reči preučila, in roka slovenska, klera bo slovenski vse to popisala"? Zmiraj se še oglašujejo za celtogalske in rimske (glej Wochenbl. der steir. Landw. Nr. 28 in 29) čeravno vsak kamen, pred klerega se le postaviš glasno govori: »Nisem celtogalsk ne rimsk, čeravno na meni stojijo črke latinske. Rimljan je vladal čez narod, v klerega pradomovini mi ležimo in storil je to, kar je pesnik slovensk v proročjem duhu zapel: Za besede materinske, Kteri nam lak drage ble Nam ste davali latinske, Ter ostudne nam boge. (Kreinpl.). Kakor praočetje vaši, izločni Indiani, imajo in so imeli od nekdaj od više duha posnemanja (Forster Travelo I. 80) tako tudi pokolen jaki Slo- ') Ankershofen Handb. der Gesch. Kajrnth. V. 623. Muhar Gesch. d. Stei. I. 397. venci so podedovali taj greh in zapustivši svoje običaje, nošo in druae narodne vfaslitosti se klanjajo malikom plujsine. Taka je žalibožel kdaj bodo drugi narodi proti nam pravični, pa kdaj bodemo mi proti sebi samim 'i — Slovstvciil iclaMiiih. Divji Hunci pred mestom Meziborom. Pod tim naslovom je prišla na svitlo v založbi Sigmundove bukvarnice v Celovcu nova podučna in kralkočasna povest iz 10. stoletja za slovensko mladost in ludi za odra-ščene ljudi. Prestavljena je v prav gladkem lahkorazumljivein jeziku poleg nemškega od enega najslavniših spisaleljev na Dunaju. Se bo gotovo vsakemu bravcu močno prikupila. Priporočamo jo vsem Slovencem posebno za šolska darila. — Žunajna oprava je kaj lična, natis čist in razločen iz Pichlerjeve tiskarnice na Dunaju. Knjiga šteje 100 strani in velja terdo vezana po vseh slovenskih mestih enako 16 kr. sr. — Slišati je, da je preslavni prof. Dr. Miklošič ravno dokončal soslavo slovenskega berila za gornjo gimnazijo. Bog daj, da bi skorej beli dan zagledalo, ker brez dobrega berila slovenski uk na višjih gimnazijah po ni-kakoršnem zaželjenega sadu donašali ne more. — Ž a društvo sv. Mohora se ravno tiska: stari Urban ali zimski pogovori dobrih kmetov v 1500 iz-lisih. — Slavna kmelijska družba v Ljubljani je sklenila, pervi del umnega kmetovanja in gospodarstva, ki poljodelstvo in obdelovanje travnikov zapopada berš v 2000 iztisih natisniti dali. Tako bo slovensko slovstvo v kratkem sopet s prav važnim delom obogačeno. G. Ivan Trnski bo svoj preizverslni prevod „Kraljodvorskega rokopisa" z nekoliko razjasnenji in primelbami te dni tisku predal. — Naš slav ni domorodec g. prof. Macun je spisal „slovnico nemškega jezika" za porabo spodnjih ilirskih gimnazij. Njej je dodana ludi čitanka za per-va dva razreda. — V Gajevej tiskarnici bodo v kratkem dogotovljene „Piesni razlikeod Gjorgjica. Slovstvo češko. Kollarova Staro-Italia Slavjanska je ravno v der-žavnej tiskarnici dogotovljena. — Češki spisatei Špatny je ravno svoj lovski slovar dogotovil. — Najimenitniša knjiga, ki je poslednje dni iz-šla, je Nemecko-česky slovnik védeckélio ndzvoslovi pro gymnasia a realné Skoly s predgovorom od Šafarika. V Lvovu jame nov leposloven časopis pod imenom Lada vsak leden izhajati. Vredoval ga bo g. Severin Gavrilov Šehovič. Skoz pervo četerlletje se bo z latinskimi pismeni tiskal. Hazlieue drobtiiice. ! Zagreba. Naš slavnoznani umetnik v slikarstvu g. Karaš, — isli, ki je ravno Zagrebškemu museu sliko umirajočega pesnika Stanko I raza poklonil, za kleri nepozabljivi dar mu bode Jugoslavenstvo vedno zahvalno — obrazuje sadaj v Karlovcu Ivana Gunduliča, kako mu pod lipoj sedečemu vila sjovinkinja gosli predaja, ravno liste gosli, na kterih je ime poljskega kralja Vladislava v svojem Osmanu do nebes proslavil. 24. maja 1851 ob 4% ur popoldne se je oprostil s ovim svetom Stanko Vraz naš prvak, prorok lepše dobe slavenstva, naša najsmelišu nada, jedna izmed najsjajniih zvezd na obzorju jugoslavenskem, ktera za-služuje, da se v gornjej Ilirii zraven Prešerna in v iztoku zraven Mi.lo-tinoviča in Petra Petroviča Njeguša sveti. Večnaja pamjat! * Za slavjansko slovstvo nevtruHljivj g. Dr. Andrej Radlinski te misli v kratkem izdavanja vaih glaven sikih klasikarjev lotiti. Začel bo z ruskimi: Puškinom, Defžavinom, Karamzinom itd. — Ni dvomiti, da bodo vsi slavenski narodi g. izdavatelja na vso moč podpirali Slava mu. * Preslavni zgodovinar Ivan Kukuljevid se bo na dalj časa v Benetke in Beč podal, da tamošnje velike arkive pregleda in kar za domačo zgodovino važnega najde, prepiše. Sl»vnn«kl pregovori. Ni prisloviee brez resnice. — Modra beseda ne leži v truglici, ampak hodi po ulici. — Kdor s Bogom počinava, te vse dokončava. — Bog je star gospodar. Vse s Bogom in razumom. — Bog bogat milosti. Bog je dal življenje, Bog da tudi zdravje. Bog je dal zobe, da tudi kruha. — Kdor je dal zobe, da tudi na zobe. — Je dal Bog kravjco, da tudi travico. — Bog ne dava vse dobro jednomu človeku. — Ni jednomu človeku Bog vse dal, al vsiin vse. — Bog jedne vrata zapira, in sto drugih odpira. — Bog je stari gospodar, in ve, kedaj j* komu česa potreba. — Bog visoko, al vidi daleko. — Celi svet oko božje. — Bog ne spava. — Bog nikomur dolžen n« ostaja. — Bog ne plačuje vsako soboto. Kniešnlce. Dva sla se o starosti pogovarjala: „jaz — reče pervi — sim 35 tet star." — ln jest sim jih pa 40 — odgovori drugi. „Nu, odbes&ii pervi na to, „v petih letih sva pa (s starostjo) vkup." Pri javni škušnji so dali gospod ravnatelj sledeč račun: »Ako vagan pšenice 37 gold. 48 kr. velja, po čim pride osminka?" Failtu se račun upira. To viditi gospod učitelj pristopijo in se zgovarjajo, da niso svojih učenčkov nikdar na pšenico, temuč vedno le na grah in bob vadili. Gledišni igravec se je oženiti hotel. Tovarši mu to odsvetujejo, naj j,i lega ne stori, in svoje prostote ne zapravi. — Tudi šeptavec (sutter) d ber, star možicelj, ga pregovoriti skuša, naj v samskem stanu ostane 4ii na konci svojega opominjevanja k igravcu reče: „Gospod. O .... t vedno ste mene poslušali, tako tudi danes to storite." Ko so fanline za vojake odbirali, Je tudi mlad tepec na ogled mo-£ c I, ki je pa prav majhne postave bil. Častnik reče k vradniku: tabo/ha, S'(j jih ima komaj štiri čevlje! V trepetu mladič odgovori: Koga ie, o siij še tih nimam, samo en par starih imdm. Skopuh se obesi. Njegov strežnik ga najde, hitro konopec odreže in mu tako življenje reši. Tode pri pervem mesečnem plačilu mu gospod 40 kiajcerjev za konopec urajta, zato ker ga je prerezal in ne odvozlal.. Povabilo. Z začetkom mesca julja se začne novo naročilo na „slovensko Bče- lo , k čemur vse častite domorodce ponižno povabimo. Vredništvo si bo n i vso inoč prizadevalo, da se bo Bčela svojim bravcom čedaljebolj prikupila. Vredn. SLOVENSKA BGELA. * 8V V* _——— / Odgovorni vrednik: An t. Jniir/lt . St. 23. V cetvertek 9. junija 1853. IV. leto. Sinonove laži. (Konec.) Zidaj nas mika še le pozvžd in izpit po uzroeih, Ki nam bila je zlost in kovarstvo Pelaško neznAno. Pripovedava boječ in začni hinavskega srca: Že za odh6d od Troje so stran se ravnali DanAjci Večkrat, in iti saksžb že dolge utrujeni vojske; Oj da Sli bi bili! Al jih je pomorska nevihta, Ino vihAr je okrožal, in jug je ostrašal gredoče. Zlasti tičas, ko ta konj sostAvljen je z javorovine Stal že, vršal vihAr je in buril po celem ozračji. Febov orakelj tedAj v tej stiski pošljemo prašat Kuripila, ki vest od svetišča prinesel je grenko. Vmirili pišč vetriiv s krvji ste i dive umorom, Kadar v prvo prišli DanAjci ste v Ilske dežele, V krvi iskati vam spet je vrnitve, in dušo Argfilsko V spravo žrtvujte. Ko glas ta ljudem prileti na ušesa, Duh ostrmel je vsem, ter mrzel trepfet je sprelStel Vznotrej kosti, kdo bil bi, in kterega misli Apolon. Zdaj je privel Itačan Kalkanta vedeža s krikom V sredo med nas i ga prašal brž po izreka pomemb». Prerokovali v naprej pa so meni že mnogi hudobo Strašno zločina; molče so vidili skorno bodočnost. Dvakrat po pet dni uni molči, in prikrit se jim brani Spregovorivši za smrt naznaniti ktefega z glasom. Toda prisilil ga lč ItaČAn z mogočnim je krikom. Pogovorjen d A glas, ki je mene odločil za žrtvo. Vsi pritrdili so mu, in kar bal se slednji je zA se, Vsem je bil6 prav, vse da v pogin je na enega padlo. Že zazori dan strašni, za mž se daritev napravlja. Moka soljena za rak, in okoli sencov ovenčje. Smrti pa sim se izvil, povem, ino zdrobil okove, V blatnem tičal sim skrit močirji ponoči med trstjem, Dokler razpeli bili bi jadra, če jih bi razpeli. Že mi ni upa bil6 več viditi starega doma, Več ne ljubih sinfiv, i ne več zaželjenega otca, Ki jih, težko če ne, bodo za ubeg moj v kazen pozvali, In kar zadolžil sim jaz, zravnAli s6 smrtjo nesrečnih. Prosim pri višnjih tedAj, ki znajo resnico, bogovih, Prosim pri njžj, ki dosihdob še je ostala med ljudstvom, Vera brez vsega kvaru; daj, prosim, usmili nadloge Take se; daj, in usmili nedolžno trpeče se duše. Damo življenje za jok tak, ter se usmilimo radi, Priam ukAz dA sam naj prvi oprostiti moža Sp£n ino tesnih ok6v, in besed govori mu prijaznih: Kdor si koli, odslij zgubljenih pozabi le Grajcov, Na» si od zdaj, in povej po pravici, kar bodem te prana!: Konjski čeinii ta razvlak je storjčn? kdo ga je sostavil? Kaj je namen? kak verski nzrok? li naprava za vojsko? Rekel je, uni pa zvit ino umen Pelaških kovarstev K zvezdam kviško okov oproščeni dvignol je roci: Lučice večne, o ve in pa vaše neskrunljivo bogstvo Sodite priče — je djal — in vi strašni oltarji i noži, Ki sim ušel vam, i venci bogov, ki vas nosil sim žrtva, — Že prestopiti smem zdaj Grajcov svete pravice, Sm6m črtiti možč, i na dan prinesti vse skrivno. Tudi vezi postav me ne vežejo več domovinske, Bodi le mož ti beseda; ohranjena Troja ohrani Vero pa tud, če resnico povem, i veliko povrnem. Ve DanAjcov zaup ino vojske nada začete Palade bila pom6č je vselej; odkar pa brezbožni Zlostni Tidejev sin, i zločinstev iznAjdnik Ulises Zdrznola sta se, da šla sta ukrAst nesrečno PalAdje Iz svetišča, poprčd umorivši grajske čuvaje, Sveti ugr&bila kip, i z okrvljenema sta rokama Zupala se dotaknit' pajčolAna deviškega bognje, Od sih dob obrn61 se potekli je up od Danajcov, Vsa se potrla je moč in odnAgnolo b6gnjino srce. Tudi dvomljivega ni Tritonia znAmenja dala; Komaj postavili kip so v stan, zažare migljajoči PlAmeni jej iz oči povzdignjenih, slan se po udih Pot pocedi, in od tal — o čudo je praviti! — trikrat Sama je škit in pa kopje v rokih drže poskožila. Naglo podati v pobčg se na morje veluje nam Kalkant, In da razdjati ne dA z Argolskim orožjem se Pergam, Ako po božji naznani se ne vrnejo v Argos, in bognje Zopet domu ne nes6, ki prilAdjali so jo čez morje; Zdaj pa jadrali donni so z vetrom v očetne Micene, Spravljajo boge seboj in orožnih priprav; al po morji Pridejo semkaj na hip; tak znamenja vredil je Kaltant, Namest PalAdija t6 so podobo postavili bognji «- Za razžaljcnje zato, da nečist bi popravila tako. Ta pa tako neizmerni razvlik je sostaviti Kalkant Z dobov zloženih velel i v nebo povzdignoti vkazal, Da bi moč ne bili skoz vrata privesti ga v mesto, In bi ne mogel ljudi več varvati v starem češčenji, Ker, če Minerve dari oskrunele vaše bi roke, Priamovemu prti kraljestvu pogin i FrižAnoin, Toda bogovi zaznam obrnite ta v samega njega! Ali če spravili vi z rokami bi v mesto ga svoje, Azija cela z močj<5 prihiti do Pelopa zidov, Tota osoda potem pa zadela unuke bi naše. Zavolj tih zaujk i zvijAč prisegolomca Sinona Vjeti z lestj6 in prisiljenimi smo solzami verjeli», Ki nas Tidejev sin ni, in ni Larišan Ahilej, Vkrotilo ni deset let, zmAgalo tisuč ne ladij. M. Valjav*c. Vraže primorskih Slovencov. a£ je toliko meti našimi Slovenci, da je jo j i Od teh je bilo mnogo-govorjeno v Novicah, v VedeŽu in v Slovenski Bčeli, tako da je skorej nepotrebno, da še kej ^kej od lega govorim; tudi mi ni mogoče veliko povedati, ker sim premalo se s priprostim ljudstvom pečal. Vender pa bom enmalo od tega povedal, kar sim ravno zvedil. Da so res copernice, c.operniki, Skrateljni itd., si ne da neuki Slovenec nikakor izbili iz glave, zakaj tako je slišal od svojih rajnkih in druzih starih ljudi, in mora res biti, naj kdo temu nasproti reče, kar koli hoče. Copernice so v zvezi s hudičem, in z njegovo pomočjo zamo-rejo veliko veliko storiti, posebno pa škodvali bližnjemu na blagu in na zdravju. Ce komu kdo v hiši oboli, mu je že narejeno; če živina boleha, je že neki copernica (ali pa kak copernik) ji škodila. One stopajo v megle in oblake, se ondi ženijo, plešejo in točo delajo. Posebno se rade o mlaju shajajo o ponočnem času. Kadar se hudo vreme bliža, in se k toči napravlja, je treba s posvečenimi zvonovi zvoniti. Strelni prah ali smodnik (pulfer) žegnali, z njim puško nabasati, pa namesti krogle prid-jati glavo žeblja, s kteriin je bil žrebec podkovan — to verže copernice iz oblakov doli na tla. Kadar ima toča priti, ali kadar že toča pada, vražne babice (in tudi babjevemi dedci), precej veržejo na ogenj žegna-ne oljke in lojber s pelinom vred; v nekterih krajih vzamejo kak na pol ubit lonec, ga napolnijo z gorečim ogljem, in ga obesijo na terto ali beko, in stavijo vanj žegnano oljko, lojber, pelin itd. hodijo okoli hiše, in kadijo oblakom; ta dim namreč smerdi copernicom, da morajo iz oblakov doli pasti. Ko sim še majhen otrok doma bil, sim moral o tacih priložnostih tudi hitro stole vun iz hiše pod milo nebo znositi, in jih tam prekucniti, da so stolov noge kviško molele, menda zato, da bi se copernice na njih pobile, ako bi iz oblakov doli padle. V ta namen nekteri tudi gnojne vile lako copernica m nastavljajo. — Copernik in copernica, pravijo, ne moreta čebule terpeti. Tako se spomnim, da sim v otročjih letih kedaj praviti slišal: »Glej, ta ženska mora biti copernica, ker še duha od čebule terpeti ne more." Copernica ne more v hišo, če se metla po čez postavi na prag; ravno,, lako ne more po poti naprej, ako se ji čez pot križem postavi metla. Čudno je pa, da se večidel le od starih bab pravi, da so copernice. Od boja copernic s kerslniki o kresu smo že govorili. Sploh verujejo naši Slovenci, da nekej malim otrokom kri iz pers pije; ne vem pa komu se to pripisuje, ali vedomcu, ali mori, ali komu. Mora tlači človeka po noči. Vedomca in moro panati, kakor pravijo, delajo pri Gorici tole: Vzamejo tigičo, (Kiirbissflasche), jo napolnijo s scav-nico, jo zamaše in jo obesijo nad ogenj v dimnik. Dokler je tigiča v dimniku nad ognjeni, ne more ne vedomec ne mora ne v hišo, ne iz hiše, ako je že notri. Ako je tadaj v hiši, ne more vun, pa tudi ne more pustili svoje vode; tako mora li poginiti, ali pa se ovaditi, ker pravijo, da je nevidlivo v hiši. V gorah si pa taki, kteri menijo, da jih pogostoma mora tlači, snop slame k postelji vzamejo in pa gorjačo pripravijo; če po noči čutijo, da jih tlači, zgrabijo za gorjačo, in začnejo snop slame pretepati, ker menijo, da v slami moro mlatijo. V Ipavski dolini sim vi-dil, da se je hišo tako zavarovalo pred vedomconi in moro. Eden je vzel vilice ali pa nož, in jih vuic zagnal v hišne duri od znotrej, da so se vanje zapičile. Kjer je tako v duri zaboden nož ali pa vilice, ne more mora in ludi ne vedomec čez prag. Vedomec je človek; k^ko se ubrani, da novorojeno dete ne poslane vedomec, je bilo že rečeno. Od njih se pripoveduje tudi, da se po noči na križpotih snidajo in kot košlroni teikajo. Zatorej mislijo 23* nekteri, da je vedomec vsak človek, ki ima plešasto glavo. Vedomce imajo nekteri za strašne velikane, kteri se ponoči okoli klatijo po hostah in po polju, in da imajo tako moč, da stare drevesa izruvajo. Sanert je po mislih naših Slovencov bela žena. Skratelj ima rudečo kapico; se klati po robeh, gorah, gojzdih, i bičem poka in žvižga, ter človeka moti, da pravo pot zgreši; kadar je tako človeka napeljal, se pa zakrohota. Ponočne sveŠice (Irrlichter) so uboge dušice, ki miru in pokoja iščejo. Ogenj, ki se ga po noči vidi, kaže, kje je šac ali zaklad zakopan, ter pravijo, da šac cvete. Varuje pa ga škralelj. Ako pa kdo paternoster tjekej verže, kjer tak ogenj zagleda, ter nckej pomoli, prežene škrateljna in šac je njegov. Kdor zve za tiSje gnjezdo, ne sme tega pod streho povedali; sicer pride kača, in mu v gnjezdu vse jajčeka spije. Pri Gorici sploh verujejo ljudje, da hudobno oko (das böse Auge) strašno škodi. Kociančič. Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) Učenci In nasledniki tih svetih sedmih. iN« čelu teh se znajde Konštantin, bulgarski škof, učenec in goreč naslednik sv. Konstantina ali Cirila, slovanskega aposteljna. Učene dela tega izverstnega moža: Atanazja iz Aleksandrie 4 knjige i roti Arianom, prestavljene v letu 906 na tirjatev cara Simeona, in o-ranjenevdveh rokopisih iz 15. veka, je že K. Kalajdovič spomnil. Toda Dobrovski in več druzih učenih tega veselja niso pustili, da bi beli dan zagledalo. Pa zdaj se je vender našel v zborni knjižnici v Moskvi en rokopis na belani iz 11. stoletja, namreč zbirka govorov o nedeljskih evangeljih, deloma iz Ivana zlatousta (37 govorov), deloma pak iz Izidorja Peluzionskega (5 govorov.) Po Šafarikovih mislih se ima tudi: „Napisanije v pravej vere» pripisovati temu škofu Konštantinu, katero se je v bulgarsketn, za cara Ivana Aleksandra spisanein rokopisu od leta 1348 obderžalo, in se zdaj v zborni knjigarni najde. Od lega škofa se ima dobro ločili Konstantin inodroslovec Kostenski ali pa Koslenecki, to je, rojen iz mesta Koslenec (ne daleč od Sofie), ki je v pervi polovici XV. stoletja v Žegligovskein samostanu blizo Skopja živel, in je tukaj o slovanskih čerkah, kazanjih (pridigah) evangeljih, in o življenji serbskega kneza Štefana Lazarja (t 1427) i. t. d. govoril. CirlgortJ, bulgarsk pop (presbyter) sicer nepoznan, je prestavil za bulgarskega cara Simeona, okoli let 880 — 927 kratko svetno in cerkveno zgodovino, v kteri se posebno važen odlomek o razdjanji Troje, vzet iz greškega letopisca Malala, znajde. Veliko obširniši je, kakor v greškem izvirnem spisu, ki se je do nas ohranil. Odlomki od tega se najdejo v Kalajdovičevem, že omenjenem deiii, in za izdanje se je tudi goreči Josip Bodjanskij trudil pri cesarski družbi za zgodovino in starine. Joan, eksarh, to je po starem razloženji te besede v slovanskih rokopisih »cerkven strojitel ali veliki vikari, tudi obhodnik (Geschäftsführer), poslanec očakov, kateri je imel cerkveno prepiranje razsojevati in čuvati nad postavljenim redom po cerkvenih postavah; ob kratkem srednik med narodno cerkvijo in očakom. Ta mož je bil eden naj delavniših in rodovitniših bulgarskih spisateljev za časa cara Simeona (888 — 927). O njim in njegovih spisih se najde natančen popis v Kalajdovičevem delu: Joann Exarch, Moskv. 1824 na čitavem listu (folio); le ob kratkem omenimo, kar je spisal: a. Šestodnev (heksameron) to je, obširno razlaganje pervih poglavij 1. Mojzesovih bukev o si varjenju sveta, po sv. BazUji, Severjanu Gabalskem (Gabal) in po njega laslnih mislih. Naj starši rokopis od leta 1263, spisan v puščavi sv Sava-la blizo Kilandarja na atoškem gorovji se znajde v zborni Moskovski knjižnici. b. Je prestavil bogoslovja Ivana Damaščana pod naslovom „Nebesa" v rokopisu iz 11 - 12. stoletja v zborni knjižnici v Moskvi. c. Ravno tega Ivana Damaščana modrosloije ali dialekliko v 70. poglavjih, v rokopisu iz 16 veka; sedaj v samostanu Josipa Volokolamjana. d. Tudi še greško slovnico imenovanega Ivana Damaščana, ki jo je pa nekoliko prekrojil, od katere se je dozdaj le samo začetek ohranil, v ravno tem rokopisu. e. Nekaj govorov za razne praznike. Sicer pa cerkv. oskerbnik Joan ni bil le samo priden prestavljavec in spisatelj, ampak on je tudi druge k enačim učenim delom vzbujal, kakor je njega menih Božidar Doksov zbujal in ga tudi zbudil. JVeimenovani |ire*»tavlja»ec dveh življenjopisov 1. Antonja velikega od Alanazja in 2. Zivljenjopis Pankracja, učenca Petrovega. V predgovoru svojega dela po rokopisu, ne davno na Rusovskem najdenem, po zborniku i7. januarja mož sum od sebe takole govori: ne na svoj že um nadejuščii sja ni soboju derznuhom na delo sije, lol veliloo suŠče, no prinuždeni ot stroitelja cerkovnago Joanna borgarskija zemlji; *) po slovensko: Ne v svoj mu zaupljivi smo se tega tolieega dela lotili, le primorani smo k temu po cerkvenem oskerbuiku Joanu borgarskem. Iz tega se vidi, da je na ukaz oskerbnika Joana, tedaj še pred vlado cara Simeona prestavljal; škoda da nam ni imena svojega zapisal. Menih Božidar Dokiov ali Duks. Tega imenuje Joan c. oskerbnik gorečega ljubitelja in podpornika slovanskega slovstva in pripoveduje 6e, da ga je on z vednirn po v zbujanjem in opominjevanjem premogel, da nam je bukve prestavljal in jih tudi spisoval. Toda kdor druge zbuja, tudi gotovo sam kej stori. In res, najde se prepisovavca imenovanega v predgovoru k štirim, od Konstantina prestavljenim govorom Alanazja proti Arianom, ktere je po svedočenji poznejši, do naših časov ohranjene sniinke (kope) v letu 907 prepisal. Lastnih spisov od tega moža še dozdaj- učenih nobeden ne ve. (Dalje sledi.) *) Ta y zgovarjaj kakor nomški ü. Običaji Turkov. Domovina Turkov je dežela Turkestan med Kaspiškiin morjem in Aralj-skim jezerom v Azii. V osmem stoletji so se bili k muhamedanski veri spreobernili; prej so bili neznabožci (ajdje). Leta 1289 je pogumen poglavar, Osman imenovan, nekoliko sto družin zbral, ž njimi ropaje v Malo Azio planil ter si nekaj kerščanskih deželic pribojeval, ktere je Osmansko deržavo imenoval. In od tod so se razširili Turki po velikem delu Azie, Evrope in Afrike, so leta 1453 Carigrad s silo vzeli in dolgo časa mogočni in naši deželi tudi strašni in nevarni sosedje bili. Naj več so imeli južni Slaveni ž njimi opraviti in lerpeti; zato jih imajo ljudje po Slovenskem še vedno v spominu. Današnje dni se je vender ves strah pred njimi zgubil, ker je njih moč tako opešala, da imajo veči evropejske vlade po volji opraviti, njih cesarstvo na nogah ohranili. V Evropi jih komaj še en milion prebiva. Njih vladar, sultan ali padišah se takole imenuje: „Mi sultan, -sin sultana, kakan, sin kakana, sultan Abdtd-Medšid, kan, sin zmagovavnega sultana Mahmuda II. po neskončni milosti stvarnika sveta in večnega bitja in po posredovanji in velikih Čudežih Muhameda Mustafa, naj imenitnišega med prerokinad kterim naj božji blagoslov počiva, služabnik in gospod viest Meke, Medine in Kudsa, proti kterim ves svet svoj obraz obrača, kadar violi, padišah treh velikih mest Istambula (Edreneh) Adrianopola in Burse, na ktere se vsi knezi zavidno ozirajo, senca božja, odsvit božji na zemlji, brat solnca in lune i. t. d. še kake dve ali tri strani. Žen ima silo božjo v seraji zapertih; le sedem pa se jih imenuje, sultani: t. j. gospa, druge so odaliske. Mladi sultaniči se v starem seraji kot v kletki zaperti odrejajo ter se kacega rokodelstva ali kake umetnije uče, druzih vladarjem potrebnih vednost in učenost pa Bog obvari. Nimajo druzega upa, kot na vladarski sedež priti ali pa v kletki vse svoje dni živeti, ako se vladajočemu sultanu ne dopade, jih zavolj lastne varnosti spota spraviti, kar se Turkom ne zdi krivično in pregrešno. Turki so lepe, velike in močne postave, trudnim in težavnim delom pa vender le niso kos. Njih obleka se nekaj stoletij že ni spremenila. Nosijo spodnja oblačila zelene barve z ozkimi rokavi, pas, za kterim sablja in nekaj samokresov tiči, široke hlače, rudeče gornje oblačilo s ko-žuhovno in obuvajo se v črevlje iz zafiana. Pokrivajo se s turbanoin, ki je iz mušelina zvit in z bombažem natlačen. Po turbanu se tudi razni stanovi ločijo in spoznavajo. Pri obleki naj bolj zeleno barvo ljubijo, in kristjanu ali judu bi bilo celo nevarno, zeleno oblačilo nositi. Ženske se skoraj ravno tako oblačijo kot moški. Naj bolj pa Turk za svojo brado skerbi; kadi jo in maže; naj veči sramoto bi mu storil in ga naj huje razžalil, ko bi mu brado odrezal. Sdaj so že jeli tudi svojo izhodno nošo popuščati in se evropejske poprijemati. Večidel pa so na pol po svoje in na pol po ptuje našemani. Vere so, kakor je bilo že omenjeno, muhaniedanske, klero je bil Muhamed pred 1200 leti v Arabii izmislil. On se je imel in vedel za naj imenitnišega božjega poslanca, vikšega od Mojzesa in Kristusa, ktera je vender le za božja poslanca spoznoval, in je nauk z ognjem in mečem razširjal. Muhamed je učil, da je le en sam Bog, stvarnik nebes in zem- lje, in ga je imenoval Allah. Zapovedal je obrezovanje, zderževanje od vina in svinine in je svojim vernim ukazal, petkrat na dan moliti, in deseti del premoženja ubogim dajati. Vsak petek je zapovedan praznik. Tudi ojster post je časi zapovedan, zlasti mesca Ramadana. Cerkve mu-hamedancov se imenujejo mošeje, nektere in sicer poglavitne tudi džamije; zidane so na kuple in imajo veliko ozkih pa visocih stolpov, s kte-rih ^ vsaki dan petere molitevne čase z vpitjem naznanujejo. Nektere mošeje imajo tudi marineljnov tlak, in so z drazimi preprogami pogernjene. V vsaki mošeji stoji proti Meki obernjen sedež za velicega preroka (Mu-hameda), kamor mora tudi vsak verni pri molitvi svoj obraz oberniti, akoravno je na cesti. Po mošejnih zidovih ponoči veliko lučic gori. Mu-hainedanec se vselej pred vrati umiva, predinj gre v mošejo. Božjo službo opravljajo z branjem korana in z molitvijo. Verujejo na večno življenje, nebesa pa si mislijo polna zemeljskega veselja. (Konec sledi.) Bukva na Tominskem in Turki. (Po ustnem, izročilu). O časih, (menda 1471 — 1478), ko so že pogostoma siloviti Turki tudi v naše tepe Goriške kiaje zahajali, požigali, plenili in morili, se je zgodilo, da so poleg dereče Soče vedno dalej in dalej v gore se pomikali , do Svete Lucie na Mostu prihrupeli, od tam do merzle bistre Bače, in po Bački dolini naprej do Grahove in do Slovenske Koritnice prider-vili. Gorje je bilo tistim, ki so jim v pesti padali; gorje vsem vasem, v ktere so priropotali, ker so z ognjem in mečem vse grozovitno končevali. Prestrašeni gorjani so se jim po nezdatnem uporu verh gor in v gosto lesovje vmikali in poskrivali, da bi tem nepovabljenim gostom v pesti ne prišli. K Bogu so neprestano vpili in od njega samega so še gotove pomoči pričakovali. Eno saboto je bilo, ko so do Grahove, na iztoku Koritnice v Bačo, prihlačali, in prav po turško z zapuščeno vasjo ravnali, ter se potem proti Bukavi na pot pripravili. — Bukava pa je eno uro daleč od Grahove, lahko rečem nad Grahovo, ker se mora iz Grahove na Buka-vo vedno v reber iti, je pa pod zelenim verhom podolglate in gladke gore, kteri Koica pravijo, prav prijazno in proti solncu položena. Cerkev svetega Lenarta, edina, ki jo Bukavska fara ima, stoji verh sterme poti, ki iz Grahove na Bukavo vodi. Pač si lahko mislimo silni strah Bukavcov, ki so kmalo bili zapazili pretečo nevihto namreč da se gro-zovilni Turki na svojih berzih konjih od Grahove gori proti njim pomikajo; poskrijejo kar na hitrem morejo, možaki se napravljajo na upor; vse gre križem in na robe. Pri tej splošni zmešnjavi pa je vender vse ena misel nav-dihala, k Bogu namreč pribežati, in od Njega z gorečimi molitvami pomoči prositi. Hitro tečejo eni k zvoniku, in začnejo zvoniti; ves ljud, kar ga ni še strah v druge varniše kraje pregnal, se v cerkvi, božji veži, k molitvi zbere: tu molijo in zdihujejo; blagoslovljeni zvonovi tudi oddaljenim oznanujejo, da se mora na Bukavi kej nenavadnega, kej posebnega godili, milo se razlega glas zvonov po vsi gorati okolici . . . . čuj! raz-getanje turških konj in nerazumljivi glasovi kervoželjnega sovražnika Kristusove vere se že slišijo .... bledi in preplašeni Bukavci čakajo zdihovaje v cerkvi na neodvernljivo osodo svojo, še enkrat vsi k Bogu milo zdihnejo, zvonovi še milejši zabuče in glej! — Turk ne more naprej; zemlja se jim začne pod njihovimi konji vdirati; do trebuha se konji pogrezvajo. Turk preklinja, da je tako blizo konca svoje dna-šne hoje lako slabo se naletel; zdajci že Bukavci, ki so kmalo vse to zapazili, se nadnje trupoma vsujejo polni zaupanja na Božjo pomoč , kteri jim je tako neprevidoma pomagal, in pobijejo jih veliko s kamnjem in z orožjem, kar jih ni hitro nazaj proti Grahovi vleklo. Na lo se pa rešeni Bukavci v cerkev vernejo, in za to ne-nadjano pomoč zoper grozovitega Turka vroče Boga zahvalijo. In da bi to nikdar iz spomina njih otrok in vnukov ne zginilo, kar jim je Bog o tej priložnosti dobrega milostivo skazal, so sklenili, da se ima vsako sabolo na večne čase precej popoldan sveti večer zvonili, kar Bukovci še dan današnji zvesto spoinujejo. Slišal sim tudi, da so nekdaj posebno pesmico imeli, ktero so v spomin na to čudno rešenje Bukave od Turka prepevali, toda jaz je nisim mogel več dobili. Ipavec. Slovstveni glasnik. Stric Tomaž ali živlenje zamorcov v Ameriki. — Pod tim naslovom je v Celovcu kar na svillo prišla in se ravno na vse kraje razpošilja dolgo pričakovana in že skorej v vse evropejske jezike prestavljena povest o prenesrečnem živlenji vbogih zamorcov v svobodnih deželah Amerike. Milo se človeku stori, slišati, kaj ti revčiki terpeti morajo. Popisano je vse to v prav gladkem lahkorazumljivem jeziku, da se bo branje golovo vsakemu prikupilo. Znolrajnemu zapopadku je tudi zunajna oprava kaj primerna; natis je čist in razločen iz nevtrudljive g. Leonove tiskarnice. Knjiga šteje XII—155 drobno tiskanih strani in je verh lega s 6 prav lepimi podo banu" ozaljšana. Velja po vsih slov. mestih enako le 40 kr. sr. Različne drobtlnee. * G. Mijat. Stojanovid je ravno razpisal naročilo na njegove „zabavne i poučne spise" v 3 zvezkih po 11 tiskanih polah. Naročnina znese 30 kr. sr. za vsak zvezek in se prejema do srede mesca avgusta. * Serbski časopis Svetovid za prosveto, novosti, tergovino in mo-.lo je dobil dovolenje, da sme od 1. junija spet izhajati. Na četert leta velja 2 gld. 30 kr. sr. * V Parizu je oglašeno delo Choise des nouvelles Rvsses (izbor ruskih novel). * Dolgo pričakovana Zora je neki že izšla. * V g. Blaznikovej tiskarnici v Ljubljani je na svillo prišel sem- Ijovid Palestine. * Slišali je, da se zlata vredna knjiga Blaže in NeŽica, malo popravljena in novim časom primerjena tukaj za Leonovo tiskarni co za natis pripravlja. rLr SLOVENSKA BGELA. vfr Odgovorni vrednik: Aut. Janezi?. ScU- 24- V éetvertek 16. junija 1853. IV. leto. Blag V Algiri nož in dan je vriak, In jok in stok potresa zrak, Brezbrojno gleda solnce stisk. In tisuž rev pokriva mrak, Kar zvizdic z jasnega migljA, Težavo vsaka svojo imA. Poslušaj, kakšen hrup in šum Od brega morskega vrši? Al spet prignali novih trum Ubozih tjžci so z ljudmi, Ki jim odsvetil zadnji dan Je od svobode obsijan? O ne, to šum britkosti ni, Ta vrjiji težave ne poznA, Veselje se tak6 glasi, In rAdost takov don imA. Morda obhaja god Algir, Je praznik tega šuma vir? O ne, ti šujn je ves inAk, Bolj radosten in bolj vesžl, Da tak se veseli divjAk Bi Jcomaj, bj nerad verjčl; Kristj ani oproščeni jo, Ki tak veselo vriskajo. Kdo jifn je dal syobode žar, Po tamni noči solnčni dan? Ne prasaj, kaj je tega mar, Al krščen al MohametAn? Naj bo, kdor hoČe; ki je bil, Je blaga duša, ljudomil. — Potihne Sum. — Spet zahrušči, Al ne veselje, žalokrik Od morja na oh4 bobni: „Oorjž, na vekomaj jetnik, Po dne>'i po poči trt, Živlenj.e hujše kajcor smrt!" i s i n. Na dušnem trgi, glej! stojé Na prodaj razpostavljeni, Po boljših brž kupci hite, Brž poberó se trdniši; Gorjé za nje, ki so močni, StokrAt gorjé, ki so slabi! In rešeni, ki mimo pot Nazaj jih pelje v KanaAn, Iz Babilonovih rabót, Iz sužne tme na beli dan, Ozirajo se milo v njé, Ki j in j prti gorjé, gorjé. In slednjemu se iz oči Za revne brate kapljica Pomilovanja potoči, Za vse vkup in za vsacega. Ker skusil, skušal jih je vsAk Kakó je sužni jarm težAk. — Kaj vidim tam? je res al ne? Al morda zmota je oči? Moj oče! — vender motim se, Pogled jih dolgo vidil ni, Se motim. — Oče so, — so že, O radost, radost! — o gorjé 1 In glej, objemata se dva, En mož, en starček sivolas, In en mladinč, rasti možA, Al v lici vdrt, i bled v obraz. — Moj oče! — sin, moj sin! Veselja krik in bolečin. Vsa teža sužnosti še ló Zdaj stopi sinu pred oči, Zdaj čuti trinogov roké, In bič svinčeni ga skeli, fCi dokler sam je suženj bil Ga manj je čutil, kot moril. (Konec sledi.) Slovenska slovstvena zgodovina. (Dalje.) Menih Hraber je spisal neizrečeno važen spis o slovanskih pismen-kah pod naslovom: Skazanje kakó je sv. Ciril zložil pravopis Slovenom za njih jezik, ki se je v rokopisu od leta 1348 v zborni moskovski knjižnici Magdalennega girnnazia v Vratislavu (Breslavi) ohranil. Ta spis je bil naj poprej v kalekizem brez letnice in brez naznanjenja natisa, potem pa šestkrat na Rusovsketn natisnjen; v letu J834 je bil v Kalajdo-vičevein Joanu eksarhu v Moskvi in I. 1850 od Safarika v Pragi tiskan. Hraber je živel in pisal še za živlenja lastnih učencev in pomagav-cev sv. Cirila in Metodja, to je Klimenta (t 916), Nauma in Angelarja. Ker Hraber na koncu svojega déla druzih svojih del opominja, akoravno le temno, tako ni ravno neverjetno, da je v starih rokopisih in prestavah marsiktero dozdaj neimenovano delo od njega, ki je bil tak mojster v jeziku in tolikanj pomenljivega imena. Govorili smo doslej od naj imenitniših podpornikov slavenskega slovstva v Bulgarii za časa Simeona, kolikor so nam njihove imena in dela znane bile. Imenujemo pa še h koncu s češčenjein in s spoštovanjem moža, kteremu naj več slave in časti za vse te Bogu dopadljive in neizrečeno koristne podvzetja gré—velikega vladarja cara Simeona vélikega, ki je od leta 888 — 927 caroval. Ta slavni mož si ni samó na bojišči proti sovražnikom svojega naroda in njegovega kraljestva, temuč tudi na mirnem, tihem polji znanost, v boju za razsvetljenje duha in izo-braženje serca in misli nepovenljive vence spletel. V vsih vednostih svojega veka bodi si v posvetnih ali v duhovskih s pomočjo svojega očeta, ravno kerščenega kneza in cara Bulgarie, Borisa Mihaela, precej z mladosti vajen, ni ne samo drugim učenim, škofu Klimentu in c. oskerbniku Joanu, kakor poslednji posebno sam pravi, pri znanstvenih delih potrebnega varstva in pripomočkov na blagodušen način podelil, še celo ž njimi se je s peresom skušal. Gotovo nimajo sto in šestintrideset zbranih govorov Ivana zlatousta, brez važnih uzrokov za sad njegove ljubezni do slavenskih znanost. *) To delo se je ohranilo v rokopisu 12. stoletja v Petrogradu, tudi v druzih rokopisih iz poznejših časov, n. pr. v rokopisu 16. veka, prej v grofovskj Tolstojski, zdaj pak v ces. knjižnici v Petrogradu i. t. d. Pa še drug, od vsih dozdaj omenjenih, in naj vidljivši dokaz od krasnega razcvetja slavenskega slovstva pod čarom Simeonom v Bulgarii, je dragoceni in slavni rokopis tako imenovan zbornik kneza Svja-toslava pisan v letu 1073, ki se sedaj v novojeruzalemskem samostanu blizo Moskve znajde. Ta zbornik je bil, kakor je to na novic zopet na dan prišlo, resnično in spočetka za bulgarskega cara Simeona spisan, na liusovskem pa le prepisan, pomnožen z upodobljeno kneževsko ro^ovino. Nekaj besed je bilo premenjenih v predgovoru, za rusovskega kneza Svjatoslava primernem. Za to važno razjasnjenje se moramo za- *) Tudi Serbi imajo kraljevega spisatelja Štefana Pervovenčanega, ki je sin Štefana Nemanja (1195 — 1228) bil. Pisal je življenjopis svojega očeta in si je po greško z Demetrom Komenskim, žkofom Bulgarie dopisoval Obojo «» dozdaj ni bilo tiskano' hvaliti prof. Šejvrevu v Moskvi, ki je v letu 1847 v beloozerskem (belo-jezerskem) cirilskem samostanu drug prepis tega zbornika iz 15. stoletja na papirji našel, kateri je brez ravno bitnih (glavnih) premen od bolgarskega cara Simeona sostavljen bil, iz katerega se pravo (recht) očitno spozna. Z veslo upodobljenje prepisa lega izvirnega spisa (iz začetka 10. stoletja) je pred kratkim ces. družba zgodovine in slarostin v Moskvi na svetlo spravila. Na tak način se je v 65 letih (862 — 927) staroslovansčina z drazimi pridelki raznega zaderžka obogatila, kar smo od njenih spisova-teljev dozdaj zvedili. Simeonova doba je bila zanjo zlati vek. Pa med pšenico tudi lulika raste! Ze v poslednjih letih cara Simeona, še bolj pa pod vladarstvom cara Petra, sina Simeonovega (927 968) ki ni z očetom v vsem enak bil, so že jele nemirne glave med Bulgari čisto vero z raznimi mnenji neoberzdane domišljije madeževati. Voditelja tih krivovercev sla bila Ro«i;oiiiil in Jeremij. Pozneji v konci vladarslva cara Simeona in v začetku vladanja cara Petra so bili ti krivoverci pod imenom Babuni, Patareni, Manihejci, Mesalianje, Paulikjani i. I. d. znani. Njihovi spisi, od spoznovavcev „pravoverne cerkve" neprenehoma preganjani in terti, niso celi do nas prišli: vender se je nekaj ekscerptov in kosov ohranilo v poznejših prepisih, ki so polni praznih reči ali nevgodnost in pristudnosli. Ti spisi so bili pa posebno podverzeni evangelji in listi. Posebno razodenje sv. Ivana ali pa vprašanja na Kristusa in njegovi odgovori, od Bogomilcev sosebno visoko češčeni; so bili po patarenskem škofu Nazari (živel je v Bulgarii okoli 1180 — 1200) v zapadni deželi razširjeni. Tiskano je bilo delo v latinskem jeziku 1522 v Benetkah, v naj novejšem času po Gizelru v Gelingnu 1832 , in po Engelharlu v Erlangnu v ravno tem letu. V teh časih so vstali tudi drugi prejšnjim enaki spisi krivoverskega zapopadka pod mnozimi čudnimi imeni in naslovi n. pr. Martolog, Ca-revi snovidci, Gromnik, Molnijanik, Kolednik, Mislenik, Vlhovnik Putnik, i. I. d. in ne ravno samo ined krivoverci so bili sploh v navadi, tudi med „pravovernimi" jih ni manjkalo. (Dalje sledi.) Pomenki o družtvu sv. Mohora. ivlarljive Novice so nam podale v 44. in 14. lislu prav imeniten in važen soslavek o našem društvu. V resnici zaslužuje, da ga vsak Slovenec prav prevdari. Zatorej (udi mi lukaj drugi del taistega od besede do besede ponatisnemo. V kratkem mu mislimo tudi naše misli in želje pristaviti. „Namen druživa je v §. 2. njegovih postav lako določen: »Na svetlo dajali in razširjevati dobre knjige, ki um, serce in voljo ljudi razsvetliti in požlahniti in se zraven tudi dober kup razprodajati za morejo." Po tem pravilu smo si bili svesti, da namen našega družtva bo ravno tisti, kakor so nameni enacih družtev v druzih deželah in na priliko Dunajskega pod imenom »Verein zur Verbreitung nützlicher wohlfeiler Volksbücher.« In popolnoma poterjeni v teh mislih smo bili s »povabilom*, ki ga je časlito vodstvo 1. januara J 852 razglasilo, v kterem še bolj določno namembo druživa izrekuje v sledečem: „dobre ih koristnk bukve izdajati, jih med ljudstvom razširjevati, tako slovenski narod izobraževati in naše slovstvo po mogočosti podpirati in povzdigovali.« Koristne knjige dober kup med ljudstvom razširjevati je tedaj, ob kratkem rečeno, cilj in konec našega druživa, ki je za slovenski narod ravno tako, če ne še bolj potrebin, kakor so enake druživa v dru-zih deželah. Ako pa pogledamo na število lani izdanih knjig v primeri s številom družbenikov, in na ceno, po kleri ee ostala mervica prodaja, se na rti dozdeva, da je slavno vodstvo družtva sv. Mohora bolj pot „tmatict"\ kakor „družtva za izdajanje koristnih cenih ljudskih knjig« hastopilo. Želeli bi bili iz lanskega imenika zvediti: koliko se je vendar izdanih bukev med ljudstvo razun družbenikov spečalo? Po naših mislih in vsled družtvenega namena se ne izdajajo bukve za družbenike, ampak več mož v družbo zedinjenih jih izdaja za ljudstvo, za preprosti narod, kteremu še na toliko strani koristnih bukev manjka. Ljudstvo je cilj in konec, družtvo je le sredstvo, pripomoček k temu cilju in koncu. S številom družbenikov ne more omenjen biti numen družtva. Tako razume ludi Dunajsko družtvo svoj namen in ti za-popadek se nam zdi edino pravi. Da družbeniki pri tem tudi izdane knjige dobivajo, je le mala stvar, nikakor pa poglavna. Kdor slopi v kolo tacega domoljubnega prizadetja, temu ne smé mar biti za tiste gird-dinarje, ki jih na leto daruje družtvu, da bi jih v knjigah povemjene dobil; naj blagodarniši povračilo naj je vsacemu družbeniku to: viditi, da tudi z njegovo pripomočjo je šlo tisuč in tisuč koristnih knjig rtied ljudstvo, ki mu um razsvitljujejo in serce požlahnujejo. Kdor stopi v kakoršno koli občnokoristno družtvo le s tem namenom, da svoj denar nazaj dobi v blagu (dass er sein Geld herauskriegt), tak rraj Stopi v družbo akcioharjev, ne pa v družtvo za prid človečanstval Brez ovinkov moramo reči, da smo se čudili, ko smo v nekem družtvenem časniku (ali v „Slov. Bčeli« ali „Šolsk. prijatlu« se ne spom-nemo več) lani brali: „kako je to, da ne stopi več kmetov v drtržtvosv. Mohora?« To nas je popolnoma prepričalo, da se še nismo porazumili o namenu družtva. Po naših mislih ni na tem celó nič ležeče, ali je kaj kmetov družbenikov ali ne; le lo je poglavna reč: ali si veliko kmetov in sicer naših ljudi po družlvu izdanih bukev kupuje. Tri goldinarje scer ni veliko, vendar od preprostega človeka jih ne moremo lahko terjati. Da bo pa ljudstvo po družtvu izdajane knjige rado kupovalo, mu morajo na eno ali drugo si ran koristne in pa prav dober kup Hiti. Koristne mu bojo za dušno in posvétno Srečo, ako se volijo zS-popadki bukev iz obilnega zaklada tistih reči, ktere zadevajo ljudsko omiko, ki dušo in telo dotika; tu sem spadajo -pobožrrosti poduki vsake verste, zemljopisne, zgodovinske, naravoslovske, gospodarske, dietetične reči, življenjopisi pridnih, poštenih mož, ki so si iz revšine pomagali k premoženju ali imenitnemu stanu, iii Sto družili reči, kterih nam ni treba dalje razlagati. Od svitlega knezoškofa gg. Slomšek-a nekdaj izdane zlatega deharja vredne bukve pod imenoin „Blaže in Nežica" nam djansko kažejo, kaj vse spada v obsežje ljudskih bukev. V teh bukvah, kakor v neprecenljivih „Drobtinicah" najdemo lepo kazalo (die Schlagwörter), -po ktere in naj se volijo predmeti bukvic, izdajatiih po driižtvu sv. Mohora. Prav bi pa tudi bilo, da bi se Hast dfruítvo ožtfalo na druge družtva enicega namena, pbsMVim, na Dunajsko družtVo, ktero ni zaspali», ka-krir smo v „Šolsk. prij« nedaVnej brali, ampak prav lepe in pod učne bukvice med Ijndstvoln razširja poti imenitni „večefničk" (Abendstunden). Vse takle khjige se ve da moi-ajo spisane bili tako, da so razumu prostega ljudstva primerne, kleremu hočemo „uin razjasnili in serce požlahniti." Da bojo pa po družtvu za ljudstvo izdavane bukve prav prav dober kup, ne smejo obširne biti, ampak majhne bukvice morajo biti. Velike bukve ne morejo dober ktip bili, to vsak vi, — al znano je tudi, da velicih bukev ne berejo ljudjč tako radi, kakor majhnih. Dober kup bukvice si vsak rad kupuje. Dosli je, da so take bukvice 3, 4, k večini 5 pol debele; veljati ne smejo čez 10, 12 kraje, ali k večim petico. Ce bi se vsacib po 3 ali 4000 razprodalo, se bo namen družtva dosegoval, in da sie dobrih bukvic toliko razproda po vsili slovenskih deželah, nas skušnje učtf. Če sb tačih majhnih kukvic, klele imajo ludi družbeniki brez plačila dobivati, VsAko lett) le petero na svitlo daje, se bo neizrečeno veliko v omiko ljudstva doveršilo in dobrega semena zasejalo, da bb kaj. Pokazalo se bo pO tem tudi: al bo vstšnovljenja istine potreba ali he. Kakor sedaj premoŽenje druživa stoji, je ravno potreba ni, čeravno je res, da denarja ni nikoli preveč. Po naših mislih se ni bali, da bi druži vo kad a j opešalo, ker bi zares žalostno bilo, ako bi se edino to naše slovstveno družtvo na krepkih nogah ohranili ne inoglo Domoljubje, če se mora neprenehoma djansko razodevali, je scer žalibog! povsod redka reč, — al obupali vbndar ne Smemo o laki zadeVi, ktero lndi •majhna množica iskrenih mož ohranili zaiiiore po omenjeni poli *). Sicer pa kar vlago kapitala enkrat za vselej \ trie i naj se to na voljo Vsacemu družbeniku da, pa vsim družbenikom naj se naznani !a premem-ba postav in s povabilom naj se jim pove: s kolikšno vtožbO se Zamo-rejo rešiti .vsakoletnega plačevanja. Kolikšna pa naj bo vložba enkrat za vselej, ni po naših mislih treba, da bi si s tem preveč glave ubijali. Vložba naj bo tolikšna, 'da obresti njeni donašajo navadno letno plačilo od 3 fl.<; če se tedaj kapital naloži po 4 od VOO, je 75 fl. pravična vložba, ne prevelika, ne premajhna. Reči bi se morebiti zainoglo, da je prevelika, ker obresti spet obresti donašajo, — al lo je le tam, kjer obresti mertve leže; tu pa se bojo izdajate vsako leto za natis bukev. lstina ostane dar družtVu, ako darilelj drugači ne določi. DOsihrnal je, kolikor je natn zhano, slavno vodstvo v Celovcu samo Volilb bukve, ki fHiajo v natis priti, — ono sdmo pa je moglo tudi šker-beti za pripravo tacih bukev; vsi drugi odborniki niso imeli, kolikor je nfafn znabb, nobeneira opravila o tem. S tem pa si je vodstvo preveč dtfa na glavo nakopalo, in odborniki družili mest so bili le litularni odborniki. Pb naših mislih naj bi bilo to takole: Vsak odbornik naj ima dolž-«OSt vsako leto troje predmetov nasvetovati, o kterih naj bi Se bukvice ¿pisale, ali že natisnjene v kakem druzem jeiiku, v slovenski jezik prestavile. Ti nasveti se pošiljajo inesca jidia vodstvu v Celovec. Vodstvo sostavi vse nasvete, in jih razpošlje tmm odbornikom v prevdark in razsodbo. Vsak odbornik izvoli izmed njih liste reči, ki se mu za prihodnje *) Naj nam si. vodstvo po svojem časniku blagovoli naznaniti: kolikšno je letošnje število družbenikov, to je, tacib, ki so za to leto dotiesek odraj-tali, da vidimo iz te&a'stWh družtva v 'dttigem letu. Pis. leto za izdajo pripravne zde, in pošlje svoje mnenje in kako naj se njegov nasvet doverši, vodstvu nazaj. Vodstvo razsodi po večini prejetih glasov natis bukvic in poskerbi njega izgotovljenje. Tako se bo tudi v tem postavnim pravilom zadostilo. Odbornik, bi ne stori svoje dolžnosti, naj se nadomesti z drugim. — O b i č a j i T u r k o v. (Konec.) Kadar Turk koga pozdravi, po koncu stoji in levo roko na serce položi rekoč: »salam alejkom!« (mir bodi s tabo.) Tičejo tudi kneza ali vladarja. Sede po tleh na križem podloženih nogah. Nikoli se ne odkrijejo, ker se jim odkrivanje neumno zdi. Šaliti ali smejati se, se jim zdi nespodobno; govore brez vneme in ponaše. Svojo pobožnost vedno očitno razodevajo; celo listi, ki po cestah in ulicah kruh in vodo prodajajo, ne vpijejo: »kupite kruha, kupite vode;" ampak: „Allah je dobrolljiv, Allah je usmiljen. Kadar bo kdo enega 99 božjih primkov izrekel, se povsod ječanje in zdihovanje zasliši. V družbah so leseni in molčeči. Gostu suženj vode poda, da se umije, njegovi bradi s kadilom in z mazili postrežejo; potem tobak pušejo in kavo brez mleka in sladkora pijejo, se molče gledajo in molče ločijo. Po kavanah, ki so veči del precej nesnažne, je vid it i in slišali plesavk, pripovedovcov storij in druzih sleparjev; gostov pa nobeden ne čerhne. Kopljejo se Turki vsaki dan; njih kopeli so kaj snažne in lepe. Za revne so povsod očitne kopeli pripravljene, ker je kopanje od muhamedanske vere zapovedano. Ženske so od vsih moških družb odločene. Kadar iz hiše pridejo, morajo biti skerbno zagernjene; doma pa stanujejo v haremu, odločenem delu hiše, v kterega nikoli kaki ptujec ne zaide. Za odrejo svojih hčeri se čisto nič ne pečajo in jih tudi v naj manjših in naj potrebniših vednostih ne dajo podučiti, temuč jih imajo v haremu pri sužnjah zaperte, dokler ne odrastejo in se ne pomože. Zato veči del vse sirove in neomi-kane ostanejo. Znano je, da koran več žen imeli pripusti, vender imajo skoraj vsi Turki le po eno, ker bi jih kaj prida več imeli predrago stalo. Imenitni pa in bogati jih imajo po več sto in vsaka ima svoje posebno gospodinjstvo, s kuho pa in z otroci se nobena ne peča; to je opravilo suženj. Imenitna gospa raji cel dan na mehki blazini počiva, kot nje mož iz dolgih pip tobak, in kavo brez mleka in sladkora pije, spi, se lišpa in dolgčas prodaja. Hrana Turkov je zlo zmerna. Jedo sočivje, sadje, lep, bel kruh; meso pa le od kurelne, ovac in koz, govejega skoraj nič. Svinjsko meso in vino jim koran prepoveda; zato le vodo in kake sladkarije pijejo. Nožev in vilic pri jedi nimajo, temuč vsaki z desno roko (leva je nečista) v skledo sega in jed na kruh ali na kos usnja predse položi, po jedi pa si roke umijejo. Tudi stolov nimajo po turških hišah ampak le nizke blazine pri stenah, zato so tudi njih mize nizke. Ravno tako ni nikjer slik, bakrorezov ali kakoršnih si bodi človeških in živalskih podob viditi, ker jih koran prepoveduje imeti. Sede pri nizki mizici na blazinah ali preprogah S prekrižanimi nogami; po tleh so plahte pregernjene. Turki so usmiljeni in blagodarni. Reveže nekako spošlujejo; ne-kteri jim da vsako leto polovico svojih dohodkov in pri vsaki slovesnosti se kruh in meso ubogim deli. Se psov, ki brez gospodarjev okoli letajo, ne pozabijo; in pobožni ljudje jim celo v svojih poslednjih sporočilih deleže volijo, da bi se ž njimi po njih smerti redili. Le kristjanom usmiljenja in ljubezni ne skazujejo. Sužnjim se pri marsikterein Turku ne godi hujši, kot pfi nas poslom, posebno če so od mladosti že verni, t. j. muhamedanci. Ako zna arabsko brali in pisati, zamore sčasoin še marsikaj postati; je pa kristjan, se mu dosti slabši godi in kaj malo upanja ima, kdaj svobodo zadobiti. V mestih vse pomije, smeti in druge nesnažnosti na ulice zmečejo in razun jastrebov in psov jih nihče ne trebi.. Popotniki niso varni, ker roparjev vse mergoli po Turškem; nikjer ni zvoženih cest ali mostov, le poredkoma kje je kaki brod. Tudi ni nikjer gostivnic, ampak le prenočišča, karavanzeraj imenovane se semtertje dobe. To so prazne hiše, ki se na vladine stroške postavljajo in popravljajo, da popotniki saj ponoči pod streho prebili zamorejo. Postelje, živež in kuhinjsko orodje pa morajo sami sabo nositi, ako hočejo na mehkem spali in kaj jesti. Zato le v večih druščinah ali karavanah popotvajo in potrebne reči na kamelah sabo nosijo. Kuge in druzih nalezljivih bolezin se ne varujejo zadosti, ker jim koran prepove, se sklepom in vodbam osode ustavljati. Zato se tudi noben Turk zdravilstva ne uči, in v boleznih le gerškim zdravnikom, akoravno jih sovražijo in zaničujejo, svoje življenje zaupajo. V a I e n j e t i d e v. V si tiči, kakor tudi večidel dvoživke, ležejo jajca, iz kterih s pomočjo gorkote mladiči pridejo. To gorkoto pa tiči sami jajčkom dajó, ker na njih sedé. To se imenuje valenje. Vsi tiči, kar je dozdaj znano, sami valé, samó kukavica ne. Ta leže svoje jajčka v gnjezdo paslarice, penice in druzih tičev. Pri več plemenih samó babee valé, postavim, kokoši, race, gosi; pri mnogih, posebno pa pri tacih, ki po dvoje vkup 7.ivé, kakor postavim golobje, škerjanci, vrabci, senice, tudi on vali. Navadno gre on o poldne na mestu babee valit, da ona zainore jesti iskat iti in se kopat. Drugi pa sedé zraven valéce óne in je branijo vsih napadov ; spet drugi pa nosijo ónam živež, kakor liščiki, konopljenke, kanarčki. Čuditi pa se mora človek, kako skerbna je ona, kadar vali, da bi se kej jajčkom ne prigodilo. Vse, še tako nerodno poterpi, pozabi drušine in živeža, in le zavolj lakote, žeje in druge nevarne reči gnejzdo zapusti. Večidel vsi tiči so ob času valenja bolj krotki, toda gnjezdo pa branijo nekteri celo s smertno nevarnostjo. Koklja se zaleti v naj večega psa, in vsim tičem, ki od zunaj prosti žive, težko dé, če se v tem času v miru ne pusté. Več jih celó gnjezdo popusti, če se jajc dotakneš. Veči tice sploh dalj vale, kakor male. Perva obleka mladičev je razločna od navadnega perja, imenujemo jo mah. Ta mah se še le sčasoma spremeni v pravo perje. Izva-ljenčki so nekaj časa pod materjo, dokler se zunenjega zraka ne navadijo. Starca, posebno starka, čudo skerbita za mladiče, jih živita, branita, pitala s pripravno pičo, ki jo ona popred, če je treba v brahoru ali krofu omehčata, in tajno, dokler še ne vidijo, iz gnjezd spravljata, da jim ni zdravju v škodo. Povodni tički kmalo po ¡zvalenju gnjezdo zapps^e in plavajo ali^ tekajo z materjo oMi, ki jih, kakor tudi on, napeljuje, da se uče sami živeža iskati, in kadar huda ura vstane, jih zbere pod perute. Cas valenja, in v koliko čas|i izvale je razločen. Konopljenka vali 14 dni, kokoš 21, labud 42. V toplejših krajih manj časa vale. Pravijo, dj» 1 v Afriki kokoš le 13 dpi vali. Tudi je znano, da v merzlih dneh kokoši in gosi, dalje na jajcih sede, kakor pa sicer. — Ne vale pa samo tiče. Tudi so ljudje znajdli take peči, da v njih piščela vale, kar je bilo posebno v Egiptu v navadi. Slovstveni glasnik. * Marljivi lužičko-serbski spisatelj I. E. Smoler je ravno izdal drugi in Ire tj i _ zvezek svojega dela : Jahrbücher für slqvigche Literatur, Kunst und Wissenschaft. * Početno naravoslovje od Partasa, je }.e dokončano. Knjiga, perva te verste v ilirskem jeziku, ima čez 18 tiskanih pol in 3 tabele z 138 v kamen vrezanimi slikami'. Veljä 1 gld, 30 kr. * Pri Wenediklu na Dunaji je ravno qa svitlo prišla sledeča knjiga : Kurze theoretisch - praktische Grammatik der serbischen Sprache filr Deutsche z mnogimi pogovorj in nalogami za prestavljanje. * Od češke igraljšne biblioteke je ravpo izšel 9 zvezek, ki obsega dve veseli igri Pan gtrejček v 3 delih od Benedixa in Roztriiti po nemškem Kotzebue-a. * Odbor narodnega igrališča v Zagrebu je sklenil, zbornik igro-kazov, izvirnih in prestavljenih, izdajati začeti. Različne drobtinee. * Za narodno češko igrališče je podpisanih 97,105 gld. Od tih je 42,838 gld. že izplačanih. * Nj. c. k. ap. veličanstvo je blagovolilo prejeti posvečenje Kolar-jevega dela: Staroitalia Slavjanska. * V Petrogradu je zameri 24. maja iz svojih imenitnih spisov o Kini znani ruski popotnik in spisatelj O. J. Bučirin. Smešnlea. Trije učenci, kterim se je vedno od veliko denarja sanjalo, stavo narede, kteri zmed njih bo naj več denarja po noči v sanjah imel. Drugi dan si pripovedujejo svoje sanjp. Pervi pravi: Vidil sim cel travnik spinih $jvaok, i« na njem je mož stal, ki je rekel: Vse te šivanke boš porabil, da s» b#s žaklje denar sošil. Drugi pripoveduje: Sanjalo se mi je, vse morje je bilo polico čeruila in moje pero ga je izsušilo, da je števijke v versto zapisati zamoglo, kar sim denarja imel. In meni se je sanjalo, odgovori tretji, vi dva sta umerla m §t o voslo vensko. Po preganjanji slavenskcga obreda in oziravuo tudi slovstva, je bilo slavensko v naših okrajnab popolnoma zapuščeno. .Slovenskega slovstva ni nihče poznal, nekdajnosl je bila v cerno tniiuo zakrila in oči tukajšnjih prebivavcev niso razgledova'e krasnost, ki so jih njene gube shranjevale. iNobenetfa ne vemo, ki bi bil na polji domačega slovstva vse stoletja sem kej storil nolri do 16. veka, ko je naše slovstvo zopet in na novo raz-cvilati jelo Duhovniki so se latinskega bogočaslja prijeli, in slovenski jezik je zginil iz svetišč, je bil pregnan od duhovnikov, in namesti njega je prišel latinski in nemški med njimi v navado. Tista inlačnost, ki se je na nemškem zmiram bolj in bolj kazala, je tudi prevladala naše ponem-čene slovenske duhovnike, in se tako pri njih popolnoma ugnjezdila. Dilo je povsod vse v globocem spanji, ker ni ga bilo moža, ki bi bil pokazal, da je narod", ki mu je življenje dal, še na svetu, in da se njegov rod slovenski rod imenuje. Z grozo so gledali, enako nemškim, posebno sosednjim duhovnikom, na preteklost našega domačega obreda, katera jim je po Solnograških duhovnikih ucepljena bila; sicer bi bil vender kdo za domače pero poprijel in pokazal, da je s češčenjem slovenski starodav-nosti vdan. Naj beržeji se niso pečali, ne za novo, ne za staro, in so le dneve vstajali in se' mračiti vidili. dokler jim je poslednjikrat sobice utonilo in je prišla bela žena ponje. Bila je ta doba naj žalostniši v našem slovstvu, ker Slovenci se takrat še samih sebe zavedili niso. Oni niso znali ne za pretečem», ne za bodočnost, še celo za sedanjost niso vedili, ker slovensko, akoravno so ga govorili, jim ni bilo znano. Kdor pak ne ve povestnice svojega naroda, tudi zase ne ve, čiga rodu da je ; se tedaj ne zave. — Naj hujši nasledke je pa pripeljalo razsajaiije lastnih rojakov med sabo, se ve da po pluje izobraženih le, ako se kej tacega sme prava izobraženost imenovati, ki so se bili zaprisegli in razperli v svojo lastno pogubo, podpihovani od plujega zinama. Razserdili so se zoper svoje življenje, zoper omikanost svojo; slovensko ime je bilo psova-iio ; in povsod po naših krajih, kamorkoli bi bil nogo krenil, se je z za-sramovanjem o slovenstvu govorilo. Po gradeh je bil upeljan ^ slovenski jezik v ozmerjanje in kletev; ta šega se je v nekterih krajih se do danes tudi po mestih pri marsikleri nemškularski slovenski, se ve le gosposki rodovini ohranila, da še celo zmirom bolj in bolj napreduje, kar se bolj slovenstvo vzdina in veselejši kal poganja. Imena plemenitasev so se prekerstovale in, prestavljale, in vse izobraženo (!!) se je trudilo ptuje šege, ptujo obleko, ptuj jezik po Slovenskem razširjali. In res se je kmalo oblekel kmet, kakor mu je gospod veleval; toda le popačenec je to koj storil, listi gerdobnež, ki je vedno imel z grajščakom opravili; pobo/.ni bogoljubni, pravični kmetic se je še dolgo po starem nosil! S ptujo obleko s plujim blagom je prišla tudi lista kuga med nektere Slovence, ki posebno med našimi sosedi vlada, katero celi svet pozna, in ki tudi ta narod berhko za to zasramuje. Kakor je Nemec vse šege od Francoza vzel in se pofrancozil po nemško; tako hoče tudi neki del Slovencev od Nemca vzete šege posnemali in Nemec postati. Ali hvala ijubeznjivemu Bogu, da imamo lake izverstne duhovnike, kakor jih nima cel 6vet, rav- 25 * no pri nas na Slovenskem, da take ozdravljajo le grozne kuge; in že sijejo boljši časi našemu narodu, že vstaja zora prerojenja Slovencem, ki so bili globoko padli, da jih reši na vekomaj spone ošabnega ptujstva. Pri vsem tem je misel Slovenca, djanje njegovo slovensko ostalo, narod je vender tisti ostal, kakor je bil ža časov Cirila in Melodja, tcr-den, poterpežljiv, miren in kerščansk. Jezik njegov je še krepak, je ler-den kakor slene očeta Triglava; on je premagal za' vekoma zlobo ptujstva, ki zastonj zbira zdaj svoje poslednje moči, da bi udušilo ubogi ter-peči narod, in ga oropalo edine nade, da za njega nije več na svetu sreče, da ima bodočnost, rajsko prihodnost le unkraj hladnega groba pod mogilo, kjer mine vse pozernsko. — Narod nam je ohranil edina imena naših plemenitnikov, in nam je v pričo, da so se naše nekdanje plemenite rodovine po ptujem zvergle, in da niso od nekdaj pluje bile, kakor mnoga v dandanašnjih časih se ve le v svojo lastno sramoto terdi. Tudi je slovenska okrajna, spadajoča pod nemško vlado, vsa le bolj nemška kakor slovenska bila. Olikani ali bolje reči obsedeni Slovenci so bili postali terdi Nemci, in kdo je maral za slovenščino! V 14. 15. in do srede 16. stoletja ni bilo celo nobenega c'oveka, da bi bil znal slovenski pisati ali brati, tedaj tudi nobenih slovenskih bukev ni bilo, in vender se je slovenščina še tako čversla ohranila v taki neugodi tadanjih okoliščin. Pa glej, tamota se je jela belili, burja je ponehala in travniki slovenskega slovstva so na novo zazeleneli, lepe cvetice so vstale iz pomladne zemlje, njih prijetni duh je napolnil serca slovenskih rojakov; in odsihdob se skoraj neprenehoma nadaljuje slovensko slovstvo do naših slave vrednih časov. v Spodbada k slovenskemu spisovanju je bila verska homotija na nemškem, od kodar se je zanesla urno po druzih deželah in iudi na Slovensko je njeno seme prišlo. Mnogi katoliški duhovni so odpadli od stare vere, ter se nove poprijeli. Da bi jo pa tudi med svojimi rojaki zaplodifi mogli, so jeli berž spisovati, sv. pismo ino druge verske bukve prestavljati. In kakor je bil na nemškem Martin Luter, glavar vsih pre-kucij in hotnalij, stvarnik sedanjega nemškega književnega jezika, ravno tako so bili na Slovenskem krivoverski pisatelji slovenski jezik v novo življenje zbudili. Toda slan našega jezika je bil popolnoma različen od poprejšnjega, ob času cirilstva. Pisali so ti možje v latinskem čerkopisu z vsim pomanjkanjem pismenk, ki jih ima slovenščina od latinščine več, in po poti, po k t ere m smo bili zavozili v slovstveni zadevi še sedaj nadaljujemo. Ti možje pa so bili: Primož Trubar rojen leta 1508 v Raščici na Dolenskem od kmečkih staršev; bil je slolnik (korar) v Ljubljani, in je pisal naj prej z nemškim čerkopisom, namreč abecedo in katekizem v lelu 1550. Po-zneji pa , ker mu je latinski bolj dopadel, je vse ž njiin pisal, najpred evangelje, ki so se mu potrebni zdeli; poprej namreč so jemali duhovni saboj na lečo (kancelj) latinske evangelje, da so jih brali in sproti na slovensko prestavljali. Se ve da je prestava grozno pokvečena in slabotna bili mogla, naverh pa še velikrat napčna. Tako pripoveduje Trubar sam od neke lake zmote, ki je duhovni besede : et ibi invenietis asinain alligation cum pullo, prestavil rekoč: in tam boste našli privezana ena oslico i:i en pisce. Pozneji je še drugi večji katekizem spisal. Juri Dalmatin, župnik v Škocjanu pri Turjaku (rojen je bil kakor se iz njegovih lastnih podpisov sprevidi, posebno pa iz necega greš-kega besednjaka, kjer se je Gurkfeldensis podpisal, v Kerškem na Do-lenskein). Prestavil je v slovensko „Pentateuha". Tiskan je bil v Ljubljani v letu 1578, in samo dva iztisa sla se še ohranila; eden je na Dunaji v dvorni bukvami, eden pa v Goli. Dalmatinovo \se sveto pismo je bilo tiskano v Vilembergu 1584 (več izlisov se še dobi.) Umeri je v Ljubljani I. 1589, in pokopan je bil pri sv. Petru. Boštjan 14rel je prestavil v slovensko Spangenbergovo „hauspo-stille" (homileliško razlaganje). Jezik je dober, posebno velikrat pa rabi pretekli prehojivnik. Kje je bil rojen nihče ne ve. Adam Kohorie, vodja stanovnih šol v Ljubljani, je pisal slovnico slovenskega jezika: Horulae arcticae, to je pozimske urice, ki je močno potnankljiva; nič ni postavil storivnega, ampak zakrožil je padeže po nemškem, sledeč: oče, očeta, o oče, od očela. Tedaj mu je zmanjkoval skazavni in storivni. Več spisov je bil dal v lisk, med temi bukvice svetili pesem, klerih je eno kakor menijo sam skoval, ker podpisano je „A. B." - Po nesreči pa so bili vsi štirje pisatelji prolestanlje, in njihovi spisi so bili ob čitsi preganjanja skoraj popolnoma pokončani; toraj se še redko dobijo. Sploh so bili prepovedani v branje, in samo duhovnim se je bilo privoljenje podelilo, da so se bolj izurili v slovenščini. Se ve, da je bilo veliko ponemčenega, pa vender se še precej zlatic v njih najde in kdor je lerden slovničar, bo z branjem lih knjig mnogoteri dobiček dosegel. Jaz sam (Metelko) sini v nekih slarih nemških rokopisih bral, kako so knjige imenovanih slovslvarjev po deželi pobirali, in jih polne voze v mesto pripeljevali, da so se na tergu očitno sožgale. Tudi Bohoričevi slovnici celo ni bilo zaprineseno; samo trije iztisi se še dobe v ljubljanski bukvarnici. To je perva doba in se zamore po pravici protestantiška imenovati; ravno zavoljo krivoverstva spisateljev ni imela vzbujena slovenščina nič, ali pa celo malo vspeha. — (Dalje slediž) Prebivavci južne Afrike. Afriko proti jugu konča berdo dobrega upanja, od klerega se velik koš južne Afrike imenuje berdo dobrega upanja ali Kapslca dežela. Serčni Portugalski brodnar Jernej Diac je v letu 1487 pervi do nje pribrodil, pola v izhodno Indio iskaje. Potem so jo Holandci v svojo oblast spravili, pozneje pa so jo jim Angleži vzeli in zdaj v nji gospodujejo. Njeni prebivavci so liolandeški kmetje, ki so se o času holandeškeg« gospodarstva vanjo preselili, Hotentoti in Bušmani. Holandeški kmetje v Kapski deželi se pečajo s poljedelstvom, z vinorejo in živinorejo Živeči med divjaki so že tudi oni zlo obdivjali. Evropejske omike jim že skoraj ni znati. Skoraj vsaki kmečki sinček ima svojega sužnjega, zamorca ali pa Holentota, ki mora od majhnega divja-ha lasanje, suvanje in pretepanje terpeti, kakor se le unemu ljubi. Tako se ljudje že v otročjih letih grozovitne neusmiljenosti vadijo. Tudi z živino holandeški kmetje kaj gerdo ravnajo. Ako voli po stermih bregovih ne morejo vleči, jih zbadajo ali jim grozovitno cele kose kože in mesa preč režejo. Pri vsem tem pa teh kmetov ni druzega kot sama ljuba lenoba in nemarnost. Krav imajo brez števila in vender jim ni mar za mleko in za napravljanje masla. Lahko bi naj boljšega vina brez mere pridelovali, vender si le redko kdo še toliko prizadene, da kak saden ver-tiček zasadi. Cel dan ali kaštrunovino jedo ali tabak pijejo in po južini si vsak svoj kozarec žganja natoči in ga izpije; potem pa navadno malo zadreinljejo. Hiše imajo grozno slabe, da pred vetrom in dežjem ne varujejo in pred kačami in škorpioni ne branijo; kakšne skrinje in omare so vsa njih hišna orodja. Posteljšča se redko najdejo, večidel le na tleh spe in se s smerdljivimi kožami odevajo. Ženske so se že skoraj popolnoma poholentotile in so čislo brez vse omike in marljivosti. Gospodinja cel dan pri kavi sedi; brali in pisali pa gotovo nobena ženska in ludi veči del moških ne zna. Šol nimajo in cerkev le malo, pa še v te, kar jih imajo, le po redkem hodijo; vere so proteslanlske. Pervi prebivavci Kapske dežele so Hotentoti, ki so zlo zarijovele kože in kodrastih voljnih las, ki so černi kakor oglje. Oni imajo velike oči, pljošnat nos, zlo iz lic stoječe čeljusti, široka usta in prav majhne bele zobe, čudno majhne roke in noge, in brada jim ne raste. So mirni in krotki pa tudi leni in snedeni. Njih živež so korenine, ieljša, mleko in meso. Živino le lakrat koljejo, kadar se postara ali jim hoče poginiti, zveri pa vedno love in streljajo; celo kobilice in gosence jedo. Meso ve-licih žival v lanke ribe razrežejo, vkup zvijo in v žerjavci speče ¡o in polem s pepelom vred, ki se ga derži in jim je za solenje, pojedo. Mastne perste koj po sebi brišejo in zalo imajo po životu vedno skorjo od nesnage; le obraz je časih malo čedniši, ker si ga s kravjekom dergne-jo, ne umivajo se nikoli ne. Pijančvanje in tobak je pri možakih, ženskah in otrocih v navadi. Njih koče so slabe in tako nizke, da sklonjeni ne morejo v njih stali. Večidel jih je cela vas vkup in take vasi kraale imenujejo. Obleka Hotenlotov je pas okoli ledij in ovčja koža na plečih, in to imajo tudi za posteljo. Možaki in ludi ženske si život večkrat s sajami, z mastjo in s pepelom dišečih zeljš, ki ga buku imenujejo, inaže.jo. Oni se naj bolj z živinorejo in z lovom pečajo. Voli jim tovore prenašajo in so jim ludi za ježo; kadar so še mladi, jim skoz nos en komolo dolgo palico vtaknejo, na ktero pri konceh potem vajet privežejo. Za lov imajo ostrupljene pušice. Majhne otroke matere vedno na herblih v nekakih žepih, iz kterih le glave mole, prenašajo; ko so pa po kake pol leta stari, jih na tla posade in jih puste okoli laziti in valjati se. dokler se sami hodili ne navadijo. Dečki do 18. leta v maternem varstvu in strahu ostanejo, potem pa jih slovesno med može sprejmejo. Pri laki slovesnosti so vsi možaki kraala snidejo k pojedni in starašine dečka prav dobro s sajami in z mastjo namažejo in s pepelom buku polresejo. Potem je mož in celo z materjo in sestrami ne sme več vkupej jesti ali pili. Ženske namreč zaničujejo, kakor vsi divjaki. Posebno pleme Holentolov so Bušmani, ki so pred preganjanjem Holandcov v naj gerši kraje dežele pobegnili; pridružilo se jim je ludi nekaj uteklih sužnjih in druzih ljudi Sila in lakota je le nesrečne ljudi primorala, da so se ropanja privadili. Ne pečajo se ne s poljem, ne z živino temuč le od lova in ropanja žive. Podnevi se po skalovji in po močirjih skrivajo, ponoči pa gredo po svojih opravkih. Lotijo se čed Hotenlotov in Holandcev in doslikiat cele trume ovac odženejo. Ni toraj čudo, da v vednem boji s temi žive in da jih ti streljajo kakor muhe, kadar jih v pest dobe. Zalo so pa tudi serca Bušmanov napolnjena serda in maščevanja proti Holandcem in celo Hotenlote in Kafre, ki so s Ho-landci v zvezi in so deloma njih vero in navade sprejeli, sovražijo. Bližnji inejači se jih tako boje, da si nobeden brez orožja iz hiše ne upa in da z orožjem v roci orjejo, sejejo, žanjejo in vsa druga dela opravljajo. Proti severu od Kapske dežele žive Kafri, ki so močni ljudje, lepega živola, rjave kože in kodrastih, černih las. Oni ne nosijo druge obleke kot pas okoli ledij in imajo okrogle, z bičjem prepletene kože, v kterih spe skerčeni kakor mački. Dela vse ženske opravljajo; one polje obdelujejo, derva napravljajo, kruh peko ild. Meso koj sirovo jedo, ravno tako tudi drob in čeva; goveja kurja čeva neki celo z vso nesnago vred požro. Iz sirka delajo pijačo, ki vpijani; nekleri se tudi z pušenjem konopelj vpijanijo, kakor Hotentoti. Ženske otroke ravno tako na herbtu nosijo kot Holentotinje. Vere je pri Kafrih težko kaj najti, vraž pa na kupe. Kafri so tudi proti ptujcom zlo gostoljubni, neusmiljeno pa s sovražniki ravnajo, in nekleri rodovi v vojski vjete celo koljejo in njih meso jedo. Razdeljeni so v več rodov, ki se v jeziku, v navadah in »pravkih ločijo. Angleži so jim misionarjev poslali, ki so jih že nekaj k keršanski veri spreobernili. Koledarska. (Veprinjska.) P. . rišli smo vas pohoditi, Nove glase navistiti, Premako ili sami znate, J od naših poslušajte: Deva j' sina porodila, Kada ga je porodila, Sama mu se poklonila, Listjem Boga odivala, Travicom ga povijala, Travieom ga povijala, V jasalce ga j' položila. Volak zimu odganjaše, Oslak mu se poklanjaše; A mazg mu se narugaše: Maria ga zaklinaše: Da poroda neimaše Ni ga nima ni dan danas. Dajte dajte našu pladu, Naša plača vele mala: Sir, pogača dva kolača, Verčič vina dva soldina, Ako nam je vi ne daste, Vzet čemo vam gospodara, Vzet čemo vam gospodara, Ki je kruna toga stana; Pelajmo ga u dubrovnik, V dubrovnik, zelen travnik; S njim čemo se poigrati, Kako kravulj prepelicom, A lesica kokošicom, A mlad junak devojčicom; Devojčica jabučica, A mlad junak narančica. Su v konobi pune bačve, IIod'te malo utočiti; A mičemo lepo piti, V ime Boga i Marie; Sinu Božji budi hvaljen Po sve vike vikov Aipen. Zap. J. Volčič. Slovstveni glasnik. Jugoslavensko slovstvo. Slovenska slovnica s pridjano slovstveno zgodovino ter cirilsko in glagoliliško abecedo se je ravno v preslavnej tiskarnici sinov Bog. Haase v Pragu tiskali jela. — V založbi Leonove tiskarnice v Celovcu je ravno v nalis prišlo: Slovensko berilo za Nemce. Namenjeno je posebno nemškim učencom na gimnazijah in realnih šolah, ki se slovenskega jezika uče. — V Carigradu je ravno na svitlo prišla bolgarska knjižica: „Boris, p revi hristianski car na Blgari ti. Pobl-garena istorijska prikazka, pisana po slovenski ot Josifiiina Turno-gradskog. Velja 5 kr. sr. Prešeren» nas je razveselilo slišati, da se je slava naše žlahtne pisatelje« Josipine lurnogradske že tudi do naših bratov Bulgarov razširila, ki se tudi že iz globocega spanja zbujajo in svojega slav. imena čedalje bolj zavedajo. — V Gajevej tiskarnici v Zagrebu se tiska že dolgo pričakovana slovnica ilirska od prof. BaJtmkiča. — Ravno lam se tudi natiskuje V. zvezek Schmidtovih spisov za mladino, ki jih mladi duhovni Zagrebškega semenišča izdajajo. Obsega povest Golubče. — Iz tiskarnice Dan. Medakoviča pridejo v kratkem Iri nove knjige, in sicer 1. Hajduci, in Zenitba i udadba od Popoviča Cena obeh je 30 kr. 2. Plačevno padenie Carigrada od Hadžica velja 24 kr. in 3. Pobožna razmišljanja pri slušanju sv. liturgie od Petra-novica. Cena je 12 sr. G. Godina, izdale)j Teržaškega koledarčka in knjižice: „Njegovo veličanstvo avstrianski cesar Franc Jožef v veliki smertni nevarnosti" se je namenil v Terslu izdajati vsak drug mesec občasen spis za prosto ljudstvo pod naslovom : Voditelj k znanstvu in povabljuje že prijatle berila k naročbi. Cena vsacega zvezka bo znesla 10 kr. sr. Slovstvo češko. Na Dunaji so ravno izšle novele Hermenegttda Jirečka: Obsegajo povesti Theresienlust in Zdislava. Veljajo 30 kr. sr. — Od prekrasnih moravskih narodnih pesem z napevi je že tretji zvezek izšel. — G. Ferd. Mikovec, vrednik „Lumira" je dal v časopisu češkega inusea natisnjeni životopis slavnega slikarja Mateja Hutskega v posebnem natisu na svetlo. — Od Povedek z kraje, ki so občno hvalo stekle, se tiska 5. zvezek ki povesti Pražatko in Ona ma rukavičhy obsega. Slovanski iiregovorl. Kogar Bog ljubi, s križi iskuje. — Skerjanček nizko živi, al visoko Boga hvali. — Hvali Boga z medenim telesom, železnim sercom in ko-nopno dušo. (Lepa pripodoba od zvona vzeta, kakor bi rekel: Hvali Boga stanovitno s skladnim in visokim glasom, tiho in pokorno dušo).— Kdor v molitvi ni len, ni od milosti božje zapuščen. — Kdor prosi, te nosi. — Boj se Boga in hudiča ne draži. — Kdor moli leže Bog ga sliši drimaje. — Dete ne plače, mati ne čuje. — Kakšna izpoved, lakošna molitva — Boga klicaj, in sam ne počivaj. — Cerkev ne delajo zidi ampak persi.— Blizo cerkve daleč od Boga. — V den sveti imajo dela spati. — Ni iz vsake roke dar Bogu prijeten. — Kakor ti Bogu, tako Bog tebi. — Kar vboge-mu daš, ti na žlici narasle. — Dobrotljiva roka ne oboža. — V zdravih dneh dobro delaj, po smerli časa ne bode. — Zastonj se človek zavaruje , ako ga Bog ne obvaruje. — Kar s neba perši, nikomur ne škodje. — Ne po našem hotenji, ampak po božjem dopuščenji. — Komur Bog pomaga , le vse premaga. — Bog območi, Bog tudi posuši. — Dokler je Bog in dobri prijatelji, se ni ničesar treba bati. — Prošnja. Častiti g. g. naročniki, ki za pervo polletje še niso naročnine odrajtali, se ponižno poprosijo, lo v kratkem storili. SLOVENSKA fiCM ^ ''' Odgovorni vrednik: An t. Jane/Jo. Nt. 26. V četvertek 30. junija 1853. IV. leto. Grobni kamen. ~TT V roparskem tuniškem gnjezdu se vse giblje, kamor le oko obernes. Celo pristanišče je prenapolnjeno roparskih in tudi druzih kerščanskih pla-vak ali bark, ki so semkaj prijadrale, kaj svojih vjelih «obratov odkupiti ter jim spet svobodo podeliti. V laj namen je ravno tudi sedaj barka z benečanskim jadrom v pristan priplavala. Lovre je na barki ostal, in je žalostno na breg gledal, kjer je tolikanj življenja in gibanja bilo. Ljudstvo je z divjim ukanjem prišlim roparjem nasproti hitelo, v čedah $o gonjači velMjodc proti pristanu podili, i na tisuče je kerščenih sužnjih pod težo zdihovalo, katero so jim mu-čitelji naložili. Ubogi, velbljode so srečne imenovali, kterim so godli, la, perve zvezde naših še živečih verlih pesnikov Njegova Devica Orleanska" in „Mesinska nevesta* sle izgled naj izverslniši prestave tega reda, ki jo dozdaj v slovenskem imamo. Globoko premišljenost kaže vsaki stavek, ki ga je njegova neutrudljiva roka zapisala. G. Koseški je «namenil zavoljo visoke povzdige našega slavenskega jezika ne samo med Slovenci, temuč tudi med drugimi Slovani. Njegov jezik je čist, visok, jasno doni in je tekoč, kakor ga samo v Prešernu enacega najdemo. Zidan je na Metelkotovi slovnici in zatoraj je tudi tako izversten in krasen, posebno v njegovih poslednjih spisih. Koseskega pesmi dihajo visokega duha, in pričajo o nadušenju pesnika. Mnogo njegovih pesem tirja znanost slovanske zgodovine, nalanjčen premislek, sicer se ne dajo razumeli. Koseskitovi šestomeri (he.vametri) so dozdaj nepreseženi ostali, in vsi Slovenci, ki so se poskusili v tem merilu, so dalječ za Koseskitovimi šestomeri ostali. Njegov prevod lliade je krepak, se lahko bere; jezik v njej je mogočen čist in lepo vsi varjen. Spisi tega učenega visocega pesnika so posebno priporočiti slovenski mladini in tistim Slovencem, ki se jezijo o pomanjkanju izrazov v svojem maternem jeziku, in o njega nepripravno-sti za visoke čutenja iuo misli. Leta 1847 so prišle tudi: Poezije Franceta Prcscrn« na svetlo. Milina jezika, krasne misli, naj gorkeji čutenja briškega pesnika, Ijubez-njive besede, tihomirno zvenenje njegovega govora, vedna premenja meril, naj čisteji stihi, čisto naroden duh in visoka umetnost v obdelavanji svojega predmeta, vse to ga slavi med perve briške pesnike celega slovanskega naroda, da celo med pervake lirikov sveta. Ponosni smemo bili Slovenci na tega mojstra pesnikov, cela Jugoslavia ga še ni porodila tacega moža, on je edini te verste, zatoraj lahko rečemo z našim g. Podgorskim Vekoma Prešern živil To je kratek pregled našega slovstva do leta 184d. Ivan Valjavee. Pridjani ste obljubljeni s^iki k Ambidravon»._ KDO so mu AMHDUVI, in kdo je sozidal starodavni mesti Virunum in Tevir-nia Kelti ali Venedi ? Spisal učitelj verozakona na gimnaziju v Mariboru. Könnte die Geschichte davon schweigen, Tausend Steine würden redend zeugen. Schiller. Saxa loquuntur. Virgilius. Priloga „slovenske Bčcle". V CELOVCU. Natisnil Janez Leon. 1853, * i . 2»; o- - Mí , H Kdo so bili Ambidravi, in kdo je sozidal starodavni mesti Virunum in Teurnia Kelti «ali Venedi? Starodavnost povestnice je Se zmirom z gosto meglo pokrita, kakor visoki verhunci naših domačih planin. Le kdaj kdaj se zasvita in človeku se njeno lice jasno pokaže, ali hitro vihar prisopiha in stari Kaos — stari tohu va bohu — leži pred izpraševavcem in preiskovavcem starin. Ali kaj je temu krivo, da se tako težko do resnice pride ? Nezvestost Gerka in samosvoja ljubezen Rimljana. Sebe precenivša nista se hotla učiti ptujih jezikov, marveč sta vse, kar ni po domačem zvonilo, za sirovo - barbarsko čislala. Pa človek bi tema klasičkima narodoma še ložej odpustil, kakor zdajnim, posebno nemškemu, kteri ima, posebno kar se slavjanske povestnice vtiče, veliki predsod in pristranost, in je odviše nemil in ne-drag slavjanskemu narodu, slavjanskim izpraševanjem in preiskovanjem. Lahko bi navodili kopico takšnih sovražnih spisateljev, ali odpustimo njim, ne znajo dostikrat, kar storijo. Najdejo se pa tudi med nemškimi zgodovinoslovci nepristrani moževi, in domorodnemu bravcu očitno imenujemo slavnega spisatelja koroške povestnice g. Bogomila barona Ankershofena. Navdaren z vse-stranimi znanostmi ima te mož tudi resnicoljubo serce, in on je pervi, kteri ni preziral izpraševanj slavjanskih spisovavcev, kolikor so mu znane bile. Z bistrim duhom je vidil in čutil, da spisovanje povestnice imd še drugi temelj razun klasikov, kteri so po svojem kopitu resnico tudi večkrat zavijali in hudo popačili. Ako kritika, ktera se je na domaČi starini, kakor se učeni Nemec Jakob Grimm ') britko potoži, pogosto zagrešila, ne bode ostala stara kitarica, in svoje nenaravne sostave, v ktero so jo mertvi knjigo-modrijani vkovali, odvergla, tako ne pridemo dalje in nikdar do resnice, temoč po bukvah bomo nakopičevali hipoteze nad hipoteze in se pikali no tergali brez koristi in srečne sverhe. Dandanašnji imamo dosti historičkih in starinoslovnih zbirateljev ali malo pravih kritičkih glav. Učeni zgodovinoslovec baron Ankers-liofen je resnico mojih besed globoko občutil, zategavoljo navodi razne hipoteze o starih prebivavcih Koroške in pride do sledečega prepričanja: „Da bi moral koroški povestničar svoje praočetje od sredne Azije do Koroške sprevoditi, in misli, da, čeravno vse te hipoteze dosti za sebe imajo, se vendar še zdaj težko v celost zvezati dajo, in le prihodnost njim poterdenje dati zamore J). Ali moj dragi! Z čim bo za-mogla prihodnost te hipoteze poterdlti? Stara povestnica nima drugih pomoČkov, kakor povesti, šege in običaje, napise na kamnih, in druge starine večidel še pod zemljo zakrite. Jezikoslovje, tudi velik pomoČek, ne more pri nekih zgodovinarjih obveljati, kteri le pozitivna fakta in pisane dokumente terjajo. Pa vendar veljajo v teh zadevah resnične besede učenega Muraya, kteri pravi: „Luknje europejske stare povest-tiice le učeni jezikoslovci izpolniti zamorejo." s) Učeni Humbold je to nalogo rešil o starih Hišpancih s sredstvom baskijskega jezika, ino V gornji Italii, v Ilirii, v Noriku, v Panonii, Vindelicii in drugih deželah ima le Slavjanščina ključ za rešenje historičke zagonetke (zastavice). Jaz hočem v tih listovih rezultate svojih historičkih učenj učenim zgodovinoslovcem za razsodbo predložiti, in želim, ako na protislovje zadenem, da me protivniki primejo z orodjem znanosti in vede, ne pa ironie in satire, kteri nikjer, tukaj pa narmanje, nič ne opravite. Slavjanski narod že 600 let pred Kr. Gerkom pod imenom Venetov, Budinov, Serbov znan 4), se je razprostiral poredoma pred prihodom Keltov ali Vlahov v IV. stoletju pred Kr. od Teniškega jezera (laeus Perusii) po Hetruskem, Venetskcm, v srednji in gornji Italii pod imenom Hetruskov in Venetov prek čez jadransko morje v Istrii pod imenom Liburnov, v Dalmacii in gornji Ilirii v raznih plemenih Stlu- 1) Deutsche Mjtholoyie I. Ablh. II. Ausgahe pag. IV. 2) Handb. der Gc-schichte Karnth 1. Heft pay. 13. 3) A. Murray llistirj of the Eurcpean languages Edinburg 1831 I. pag. IV. 4) Herodot IV. 23. pinov (Slovinov), Flanatov (Henetov), Ilirov (propric dieti Plinius histo. nat. cap. 26. Ker Plinius pravi Hlyri proprie dieti, ter je to znamenje, da on narodne Ilire od politice dieti, to je od traških razloči. Ker pa so proprie dieti Iliri ne Latinci ne Celti ne Traki, prosim Vas povejte, kaj dc so)? Dalej Taulantiov (Dolancov) po zemlji Karnov in Japidov, po Noriku pod imenom Ambicili (Posilavci), Karvankov, po koroških gorah (in alpibus carnicis) pod imenom Ambidravov (Podravljanov) gor po koroški Dravi do tirolskega mesta Aguntum; v Panonii pod imenom Latovici, Arivates (Hrvati) Serretes in Serapilli (Serblji) od koroškega mesta Juena dol po štajerski Dravi do dnešnje horvatske meje, - pod imenom Colletianov (goričanov, Halužanov) po slovenskih goricah, prek čez Muro do reke Rabe pod imenom Arabones dol do Tise in gor do Vindobone, kjer je slavjansko pleme Vendov stanovalo prek čez Tatre (Karpate) do baltiškega morja, kjer so zrodni Vinedi prebivali in v stavili časih visoko cenjeni jantar (elektron) iz reke Rudanus lovili. Od baltiškega jezera prek Čez Vislo so bili Budini, Neuri (Nur-jani) Serbi 2) itd., in so segali dol do Boristena in do Meotskega jezera. Med njimi so zmešani živeli celtiški Breuci v Panonii in sarmat-ski Alani v Ilirii, razna trakijska plemena in za Karpatmi eudski (sky-tici) in sarmatski narodiei. Še dalej je prišel per tot diserimina rerum slavjanski narod v francosko Vendejo, 3) na zapadni bok Belgie, kjer so pod imenom Mori-nov stanovali, tode celo so ga preselovanja Gallov zaklenule na Bri-gantinsko jezero (Bodensee) in v Vindelicio pri reki Lehu. Da so Ve-nedi Taeitovi, Plinievi in Ptolomeovi eni ino isti z Venedi Jornando-vimi in potem takem Slavjani, poterdijo nar imenitnejši nemški zgodo-vinoslovci kakor Schloetzer, Manuert, Voigt, Luden, Btihle, Gfebhardi itd.; manje jasno dokazana je slavjanska narodnost Hetruskov, jadranskih Venetov in vsili od mene gori imenovanih narodov med Adrio in Karpati. Jadranskih Venetov slavjansko narodnost je dokazal Šafarik 4) in nčeni Nemec Mannert 5) je po svojem ostrem presojenji in preiskovanju do tega izreka prišel: „da Veneti, kteri so se kot Polybius pravi (Polybius II. 17.) po jeziku od Gallov in od traških narodov razločili, niso drugega mogli biti, kakor Slavjani." Imena mest in rek njihovih imajo slavjansko lice, in mnogo ostankov slavjanskega življa je še pri 1) 1'tolomueus lil). III. cap. 5. Tacit. cap. 46. 2) Herodot lib. IV. cap. 102. 3) Caesar de bello gallico. 11. 34. III. 8. Strabo IV. Dio Cas-sius XXIX, 40. 4) Slav. Alterth. 1. 258. 5) Mannert Germ. 499 — 501. dnešnjih Taljanih ostalo v jeziku in šegah, v nošnji in običajih. Kdor se hoče tega bolje prepričati, naj bere Mannertovo Germanio, Šafarikove Starožitnosti, Kollarov Cestopis in druge dela. Samo, kar nisem še v nobenih bukvah napomenjenega najšel, hočem tu sem postaviti. Stra-bon ') hvali starih Venetov ljubezen do konj in to lastnost še dandanašnji imajo konjoljubivi Slovenci. — Venete je pripeljal Antenor iz Pa-flagonie. Po mojem jezikoslovnem preiskovanju najdem, da je ime Antenor Čista slavjanska beseda. Gerki, Rimljani, Vlahi, Germani so Slavjane zvali Vande, Vende, Vinde, Henete, Enete, Ante. Koren besede Vand se najde v sanskritskem jeziku, kjer Vand pomeni laudare, celebrare, collere, to je slaviti. Stari Nemci so še pisali Vandi, po-znej pa so a spremenili v ae, c in i. Gerki slovke V nimajo, zate-gavoljo so postavili H mesto V, ali so jo celo izpustili in pisali He-neti, Eneti, ker aine, ainetoi v njihovem jeziku pomeni slava — slavni. Korenika a nt je še tudi v slovenskih lastnih imenih ostala, postavim Trab-ant, Tob-ant, Val-ant, Breg-ant, v vesih Antina (staro mesto Venetov se je po Plinii hist. natur. lib. cap. zvalo Atina) v staroslovenskih imenih Antomir (to je Slavomir) ali Jantumar, kakor so to ime Latinci polatinili. Nor pa pomeni v staročeskem jeziku ') ogenj, pekel. Nor ima tudi v Sanskritu podobno besedo nark, narak s), kar očistišče, predpekel pomeni. Zdaj se veli nor, noriti, abyssus, sepelire, submergere, ker pa so stari Slavjani mertve sožigali, tako je pervobitni pomen besede nor gotovo ogenj, sožganje in ednako bil. Mi imamo še v slovenskem jeziku drugo, besedi nor, noriti analogiČko, besedo „topiti" kar schmel-zen in untertauchen pomeni, celo primerno gerčki besedi, dapto kar je tudi, kakor učeni Bopp (Gloss. sanscrit, pag. 149) terdi, narpreje pomenilo „sožgati", in še le pozneje „pokopati." Antenor je tedaj toliko, kot Ognjoslav, ignicola, lucicola, Lichtverehrer, in da so časti-telji luči (Beloboga) bili stari Venedi, uči njihovo bajoslovje. Rimski pisatelji ga tedaj prav naravno imenujejo Agenor to je Ogenor. Težej bo se dokazala slavjanska narodnost Hetruskov. Upamo, da bode Kollarovo delo „Italia staroslovanska" ktera se v tisku že dokončuje, nam nove pomočke prineslo, razun imen mest in rek slav-janskega korena. Učeni starinoslovec Wolanski prinaša v svojem spisu 1) Strabon Geogl. V. 2) Bopp. gloss. sanscrit. I. pag. 245. 3) Bopp. gloss. sansc. I. pag. 212. Mayer Myth. II. pag. 287. „Schriftdenkmale der Slawen vor Christo, Gnesen 1852" več hetruskih napisov, ktere po slavjanskem bere; mi bodemo dalej doli na njegov spis nazaj prišli, tukaj samo željo izrečemo, da bi kompetentni kriti-karji enkrat svoj sod o Wolanskovih spisih izustili, ne pa ga meni nič tebi nič prezirali. Za slavjansko narodnost proprie dicte Ilirov je Dr. Gaj v časopisu svojem „Danica 1. 1839" važnih dokazov na svetlo spravil, jaz samo sem postavim nekoliko verstic iz Plinia, Česar še, kolikor mi je znano, noben povestničar ni za dokaz porabil: „Ecce ejusdem generis in Triballis (Serbali?) et Ulyriis adjicit Isogonus, qui visu quoque effascinent interimantque , quos diutius intueantur irratis praecipue oculis, quod eorum malum facilius sentire puberes. J) Kdo ne zagleda tukaj hitro slovenske prazne vere: „kogar zvurčiti" kakor na Štajerskem pravijo, to je z očmi koga tako bistro in hudo pogledati, da ga od pogleda glava boli, ktero bol odpraviti vzemejo vode in perinja (ogelja) in s tim glavo zvurčenega tako dolgo vmivajo, dokler glavobol ne mine? To se pravi vuroke ali uroke gasiti. Taljani imajo to za mal' occhio. Ali kteri narod, ki je v Iliriku prebival, traški ali vlaški ima takšno vero do dnešnjega dneva, razun Slovenca in Horvata, od kterili so to vero Taljani čuli? Če takšni dokazi nič ne veljajo, tako naj gre vse izpraševanje povestnice rakom žvižgat. Velike težkoče napravlja dokazovanje slavjanske narodnosti Kar-nov. Nemški pisatelji povestnice izvodijo besedo Karantania od „kar", kar v celtiškem pomeni „pečina" in „tan" dežela primerno iztočnemu Turkestan, Türkenland itd. Vse to je resnično in lepo, ali naših Kar-nov nihče ne imenuje Karantanov, nobeden klasik ne Strabon ne Plinius, 2) temoČ Carnos (Krajnov — Krajncev) in celtiški Carnuti imajo celo drago lego in koncovko svojega imena. Ime Carinthia, Karantia so kronikarji srednjega veka izmislili. Za slavjansko narodnost Karnov pričujejo slovenska imena mest (Okra), rek (Timavus tmavi, ker se, kakor je že Strabon vedel povedati, pod zemljo zgubi 3) in častenje Boga Belina. V celi celtoger-manski mitologii ne najdem Boga Belina, in čeravno od celtiškega ba-joslovja malo kaj znamo, tako bi vendar v germanski kaj od njega ostati moglo, ker so Germani, kakor Strabon 4) priča, s Celti srodni 1) Plinius hist. nat. liber VII. cap. 2. 2) Liber. III. cap. 17. Hist, nat. 3) Kollar Slawa Bohin 278. 3) Strabon Geogx. V, 1. cap. po podobi, Segali in običajih. *) Razun asirskega in babilonskega bajo-slovja edini Slavjani poznajo Belboga; tudi na etruskih napisih se večkrat najde, kar je novi dokaz srodnosti vendiško in lietruške. Če Bel ni slavjanski Belibog, zakaj so taj Riruci imena po Belinn, kakor Bel-lecius, Bellinns, Bellicius, Belatullus v Candidus in Albinus in Beli-cina v Albina spremenjali?. Ali se veli v celtogerm. jeziku bel weiss, Candidus albinus? Ali so koncovke ina, čina, elec itd. celtogermanske ? Jezikoslovci sodite! Tudi od Japidov nimamo drugih positivnih dokazov za njihovo slavjansko narodnost, kakor slovenska imena mest Metullum, Armpinm (rupa-jama) Vendum itd. *) V politiški Panonii Rimljanov so se znaj šli mnogi slavjanski na-rodiči. Od lvrasa sem, kjer se mesta Naberdi, polatinčeno Nauportns, novoslovenski Verhnika, Hdmona od h tiru (bom) novoslovenski Ljublana od besede Ib lub - häm hom, lacus Lugeon od luga luža palus, Lon-gaticum od log sylva, Saloca (za logam) itd. v itinerariih in rimskih pisateljih imenujejo, ni očitno povedano, kteri rod slovenski je od Krasa do dnešnje štajerske meje prebival, nar berže se je ta cela stran v Japidio rajtala. V Kamničke planine postavijo zgodovinarji Karvanke in v dnešnje Pohorje Colletiane; jaz bi jih preje v slovenske gorice (Windischbiicheln) ali pa v Haloze (Colles) postavil. Ne daleč od meje Italie v iztočnem Noriku (Noricum orientalis) je stalo imenitno mesto Celeja. Tudi jadranski Veneti so imeli mesto z imenom Celina, ') • ktero ob času Plinia ni več stalo. Slovenske imena nosijo rimske postaje Ubellis (Belan), Ragandone (Rogatec), Raclitanum (Radgona), Petoviuni (Ptuj, Budina). Okoli štajerske Drave postavijo spisatelji dogodivščine Serrete, Serrapile (Serble) ift prek Mure kre reke Rabe Arabone in dalej gor od Vindobone do jezera Pelso (Neusiedlersee) Vendone. s) Tako bi bili zdajno poglavitno mesto slavne Austrie Slovenci zagra-dili? Jaz sem za sebe celo popolnoma prepričan, kakor dolgo je res da so Vendi Slavjani, tako dolgo bo res, da je Vindobona od Slav-janov zagrajena. Slovenci so jo imenovali Videm zatega voljo češki na Vidni, in nar starše predmestje se veli: auf der Wieden. Slovenskih imen Videm je več. Videm - Udine; Videm polat. Noviodunum na Sta- 1) Strabon Geog. VII. 1. *) Ime Japidov je prišlo i z prestare Apie, boginje zemlje, j. je digama. kakor Jantumar, Jantullus namest Antomar, Antullus. Ime Liburnov od Boga Loura (Wišnu Badegasta). Pa ve£ o tem drugopot. 2) Plin. 1. 111. cap.23. Plin. 1. III. cap. 23. 3) Siehe Muchars Karte (les altrömischen Noricums. jarskem in neštevilnih lastnih imen: Vidmar, Vidmarje, Videm itd. Rimljani so imeli na Dunaju proti germanskim narodom posebno flotillo. Njihove ladje so se imenovale naves comagenae in naves lu-soriae. Besedo „luzoro" Se rabijo dnešnji Poliorci, ter jim pomeni lehko šajko. Bodi si ta beseda latinska, kakor Seller ') v svojem latinskem slovniku piše ino reče, da se so za tega voljo luso-riae naves velele: „weil sie gleichsam spielend hin und her fuhren, um den Feind zu beobachten", kar mene do jasnega nikar ne prepriča. — Toliko je resničnega: če so Slovenci pohorski to besedo od Latincev dobili, so mogli na rimski flotilli služiti in domii pridši jo seboj prinesti, če pa je slovenska, da so llimljani ž njimi že občili. Na vsaki način pa se pokaže, da so Slovenci o času Rimljanov že na Dravi stanovali in da mnenje zgodovinarjev, kteri Slovence šele v VI. stoletju v današnje svoje kraje priti pustijo, krivo in neresnično. Beseda „naves lusoriae" se meni tudi za tega voljo ne zdi izvirnolatinska, ker jo pozneji spisatelji latinski J) rabijo, ne pa pisatelji klasiČke ali zlate dobe. Da pa bi morebiti komur v glavo ne prišlo, verjeti, Poliorci so se te besede iz latinskih slovnikov ali pisateljev naučili, tako vsakega uverujemo, da oni slabo slovenski, kam šele latinski brati znajo. Še nekoliko vprašanj na branitelje Keltov. Če niso vsi v mojem spisu imenovani narodi slavjanski, tako bi rad vedel, zakaj se slična imena mest, rek itd. v Hibernii, v Gallii, Ilišpanii, — v pradomovini Keltov ne najdejo, ker nas vendar skušnja uči, da narodi v nove svoje naselbine radi imena svojih domačih krajev prinašajo, kakor dandanašnji Nemci, kteri se v Ameriko preselujejo, svoj Braunschweig in Wok fenbüttel tam zasadijo? Če smokomaj v 6. ali 7. stoletji v Panonio, Norikum in Illirikum prišli, tako prosim vse zgodovinarje in jezikoslovce naj mi še to zastavico rešijo. Dio Cassius 3) pravi, da je pri Ilirih nar bolj oljub-ljena pijača bilaSabaia: „Est autem Sabaia ex hordeo vel frumento in liquorem conversus paupertinus in Ulyrico potus. Izpeljimo zdaj besedo sabaia od zapajati, zapaj = potus, ali pa iz besede zab, zob, avena, der Hafer in zabaj Hafergetränk, Haferbier, kar se mi naravniše zdi, ker so si ubogi svoje pivo iz ovsa — zobi kuhali, tako vidimo, da je 1) Schellers YVörterb. pag. 5874. 2) Vopiscus in Bonifac. XV. Codex Theodos. litt. 17. Vopiscus je živel v letu 292 po Krist. 3) Dio Cassius (živel 222 po Kr.) lib. 4». pag. 413. Amm. Marceli, liber 26 pag. 764. slavjanska. Jas ne najdem ne v latinskem, ne v nemškem, ne v cel-tiškem, ne v trakijskem jeziku, Če vse slovnike premočeni, ne korenica, ne besedice sabaia. Da je to zapaj slavjanskih Ilirov bil, poterdijo besede sv. Hieronima, ') ki pravi: „Zython genus est potionis ex frugi-bus aquaque confectum, et vulgo in Dalmacia Panoniaeque provinciis gentili barbaroque Bermone appellatur Sabaium." Glejte tukej pa slav-jansko besedo žito, ktcra Se v Istrii dandanašnji pomeni toliko kot ječmen (bordeum et frumcntum), s kterega so si slavjanski Panonci in Ilirci svoj zapaj — svojo pijačo delali. Da bi bil pristrani in Slovencem sovražni Muchar le besedico slovenski znal, nebi tako bedasto ber-bral da je to celtogalska pijača, in ne bi učene preiskovanja Šafarikove imenoval „nichts erweisende Machtspriiche." Glej Much aro vo Geschichte der Steiermark (pag. 21 I. Band in altrümisches Norikum pag. 340. I. Theil). To imate drugi pozitivni argument iz veijetnili spisateljev vsi, kteri ste vkovani v stari historički šlendrian, da so Slavjani v 5. 6. in 7. stoletji po Kr. v Panonio, Noricum in Ulvrieum prišli. V pro-ročjem duhu je to vidil naš slavni Vodnik, ko je zapel: Od nekdaj stanuje Že tukej moj rod, Če ve kdo za druj'ga Naj reče odkod. *) Ali jaz se preveč proč podam od moje namere dokazati, da so Ambidravi, kteri so po koroški Dravi noter do njenega izvira po lepem pobrežju Labude (Lav - ante) in Sile okoli slavnega Viruna in imenitne Teurnie (Tiburnie) z eno besedo v staroslavnem Karantanu prebivali , tudi bili Slovenci, kakor daleč povestnica seže in kako dolgo koroška 1) S. Hieron. in Esdram cap. XIX. *) Mojim protivnikom, kteri vse po» celtovali hočejo, postavim to vprašanje: Ali mi morete iz Plinia, kteri panonske in noriške prehivavce po imenu navodi, pokazati, da on kje reže, toll narodi so Ccltiški. Celo uredjenje njegovega geografičnega spisa je tako, da se vidi, on je liotel narode dobro razločili. Že 48 let pred Krist. so Tanriščani padli po imenu In imenitnosti. Od kod pa so prišli toll Xoriki po odhodu Tauriščanov? Rimski pisatelji nam imenujejo razne plemena celtogallička in germanska ali nikjer ne najdemo med njimi Norikov. O Taurišuanih v Noiiku 'piebi vavših pa velajo besede učenega Katančiča (orb antiq I. 279) »A d v en a s, quale? lile Celtae fuerint, ab in dig en is secernere oportet.« svoje prebivavce ima. Božja pomoč! brati slovenski! jaz vam tukej podam nov zlat ključ, vrata železne stare povestnice odpreti. Ako moje telesne sile ne obnemagajo, tako liočem, kar mi moj poklic pokoja da, vse svoje žive dni žertvovati domači povestnici, ktcrej se obetajo boljši zlati dnevi. Pogled na našo prestaro domovino bo nase verstnike zdramil in zbudil za staro slavo, in sinove, kteri bodo za nami živeli, z hvaležnim sercem napolnil. Pred nami bo stala vsa junaška moč, s ktero so se naši predstarši branili roparskim Rimljanom, njihova hrabrost bode nas okrepČavala, in šepetal bo nam njihov duh: ne obnemagajte na duševnem polji delati za vaše unukc, kterim smo mi vredni izgled zapustili. Med druzimi noriškimi mesti imenuje Plinius tudi Virunum. Suidas J) piše namesto Virunum rBtifovnov iroXic" m te način pisanja je pravilniši. O početju tega slavnega mesta pa nam pove sledečo prestaro povest: „Apud Noricos aper divinitus iinmissus agras vastabat; quem cum multi invadercnt, nihil proficiebant, doneč quidam eum pro-strattuin in humeros sustulit: cujus modi fabula et de calydone refer-tur. Cum autem Norici sua voce exclamassent Virunus i/ç aunip, ¡Six ¿poet) touri&tt ß^fouuoç urbs Virunum est appellata, oSiv ¡t toXiç fljfovviov f*Xn?i)-u Naš verli Suidas, kteremu smo veliko hvalo dolžni, da nam je to povest Berunčanov zapisal, jo jo malo popačil, ker ni jezika in bogoslovja Berunčanov poznal. Berunčani so kričali:' Benin! berun! kadar so meresca zagledali, in od tega je ime mestu ostalo. Med raznimi narodi, kteri so v bogatem Naliorju (Noriku) živeli je bil tudi rod slovenskih Ambidravov (Podravljanov). Kadaj se je na koroško Dravo priselil, ni mi znano. Jaz mislim, da on že tako dolgo tam stanuje, kakor dolgo Drava svoje ime nosi. Zakaj beseda Drava (die reiseende, „Diavus e Norieis violentior" Plin.) je po korenu in obliki slavjanska. Jaz tudi mislim, da je ime Norikum iz slovenskega na hon, kar prosto ljudstvo noari izgovarja, kakor še dan današnji Poliorci o kakor a izgovarjajo, ača namesto oča, in U izpuščajo: očem namesto hočem, tako je bilo tudi nekdaj, kar bomo, kdar do raz-jasnenja rimskih kamnov pridemo, svetlo vidili. Prej so se gorate dežele, kakor Plinius J) terdi zvale Tauriscia od celtiškega „taur", to jo gora. Tauriščani so prebivali v soluograških in gornjoštajerskili gorah in so v letu 48 pred Krist. svoje sedeže zapustili, se z italskimi Boji I) Suidas suh voce Berunium. 2) l'liniiis I. III. u. 20. 133, iö zedinili in proti Rimljanom, kakor Polybius 2) priča, bojevali. Bili so premagani in odšli so k zrodnim Skordiskom, kteri so na dolnji Dravi in Savi prebivali. Trinajst let pred Krist. so podlegli v kervavib bojih rimskemu meču, in njihova moč in njihov pomen sta padla. Po koroških gorah so se zdaj, od Tauriščanov prej tlačeni slovenski naro-diČi ložej gibali, dihali in dalej razprostirali; in tudi ime njihove domovine Nahorje polatinčeno Noricum je obveljalo. Pa mi smo ostali pri Berunskem meresci in vstanovljenju mesta Beruna. Kakšna je s tim merescem? Podlaga slavjanske mitologie je indička. V tej resnici so se že davno zedinili nemški in slavjanski učeni možje. Jaz za poroštvo samo imenujem Görresa in Dobrovskega. s) Na čelu indičkih bogov stoji Wišnu. V svoji Varaha - avatari je bil časten pod podobo vara ali vera, kar v Sanskritu pomeni meresee (der Eber), latinski aper, slavjanski brav, bravac (horvatski), berev (ruski) in berun (staroslovenski). Pierer pravi v svojem spisu (Unv. Lex. I. pag. 128) der heiligste Tempel des Wischnu als Eber ist zu Tirumalom, wo man den Gott als Eberkopf' verehrt, weil ein solcher daselbst aus Erde gewachsen sein soll. Indičkemu Wi$nu je sličen slavjanski Badegost, *) kteri je posebno imenitno vežo pri severnoslavjanskih Redarjih imel. Tam se je prikazal, kakor verli kronist Dithmar piše, vsakokrat, kadar se je mestu kakšna nesreča prebližovala velik berun z belim kelom (Hauer), kteri se je jasno svetil iz njegovih pen. Dithmarove besede se tako glasijo: „Est urbs quaedam in pago Redariorum, Riedegost nomine tri-cornis, ac tres in .se continens portas, quam undique sylva, ab incolis intacta et venerabilis circumdat magna. Duae ejusdem portae cunctis introeuntibus patent; tertia, quae oriontem respieit et minima est, tran-mitem ad mare transpositum et visu nimis horribile monstrat — Testator idem antiquitas, errore delusa vario, si quando his saeva longae re-bellionis, asperitas immineat, ut e man praedieto aper rnagnus et can-dido dente e spumis lucescente exeat, seque in volutabro deleetatum terribili quasatione multis ostendat." 5) V slovenskih povestih je še ostalo nekoliko sledi od tega Radegostovega častenja. Povesti od zlatega Fraseta, ime mesca Prasenee (Prosenec), v kterem je nar veči praznik 1) Strabo I. IV. Poivb. I. II. cap. 28. 30. 2) Pol vb. I. II. cap. 28. 30. 31 M.vthol. der asiat. Völker. 1. 212. Dobrovski Slovanka. i) Kollar Slava Bohyne 241. Hanuš Wissenschaft des slaw. Mythus pag. 110. Tkany I. 5) Ditmar ed. Steinh VI. pag-. 65. Radegostov na mastni četcrtek bil, kjer je Slovenec vse sosede na gostijo v svoji slavno znani gostoljubivosti povabil. Še dandanašnji štajerski Ha-lnžan taj praznik pod novim imenom „nasvinjaku časti in na tisti dan napeče in nakuha, da so miza Šibi in on skrit za plečami in močniki šaljivo vpraša svojo prijatelje: Sosed ali me vidiš? Morebiti da se je ravno slučajno pa ta Bogu posvečena zver prikazala, ko so Rimljani v te kraje previhreli, in njihov duhoven, ali kteri je srečen bil jo zagledati, zakričal: Birun! berunf kaj so Rimljani vir urno zastopili in pomembe meresea nepoznavši, celo povest popačili. Sicer se tudi meresec, berun, brav, tudi v nemškem jeziku veli Eber in misliti bi se dalo, da je to celtogermanska beseda. Ali jaz sem že gori rekel, da se tudi v Sanskritu najde beseda: Var, ver, kar beruna pomeni, Latinci imajo aper. Koncovka un tudi priča zato, da je beseda berun v slovenskih ustali nastala. Mi imamo več sliČnih besed n. p. k.ištrun, kačun itd. Koncovka un pomeni kej velikega, tudi berun velikega meresea. Dalje se eastenja berunovega v celem cel-togermanskem bajoslovju nič ne najde. Zdaj tudi lehko zapopademo, zakaj se ime Verinus, Verinius, Veronilles, Verina tako pogosto na rimskih kamnih najde. V čast Radegostovega Beruna so zvali Ambi dravi slovenski svoje sine in ličeri: „Berun, Berincsu, in dnešnji den še živi dosti družin po Slovenskem s tim oljubljenim imenom: Berun, Berunič, Berunec, Berinec, BeriniS itd. Znam, da Se bo nekterim bravcem tega spisa moje preiskovanje smešno zdelo; zatega voljo grem, da ga popolnama prepričam po druge pomočke in dokaze in te bom vzel iz rimskih okoli Beruna in Teurnie najdenih kamnov, na kterili se imena Še zdaj živečih slovenskih družin najdejo. Prej ko se tega težkega posla lotim, moram nekoliko besedic v porazumlenje naprej poslati. Vzroki, da so Greki in Latini večidel slovenske imena napčno zgovarjali in pisali so tele: a) ptuja beseda je že za vsacega neznana, in usta je niso navajene prav izrekovati. b) Greki in Latini niso imeli v svojih jezieih nobenega č, S, z, zatega voljo mesto č so rabili ti, kakor u imenu Capatius (Kopač), namesto š večkrat ss ali pa x Catussa mesto KvtuSa, Lacpodiaiae namesto LepodiSie. Namesto B so postavili radi- F. Velinus namesto Belinus; tudi večkrat P, kakor Per sabina mesto Berzo-vina. Pa poglejmo mertve kamne, naj govorijo, kar je povestniea zamolčala. 1. SESTIA REDITA VXOR etc. (Eichorn Beiträge L Seite 60 n XX.); polatinčena se najde Sextia Nutritia. Znano je, da so stari Slovenci svoje otroke po broju, kolikor so jih imeli, imenovali, za tega voljo najdemo: 2. VOLCEIVS severvs. SESTINO q sextlivs rv- FVS (Gr u t er p a g. 108 n. 7.) Imo Volcevs še dnes živi po Krajnskem Vole, Volčič, (od vol, Ochs, bos bovis), in glejmo, kako si ga je stari Slovenec v barbarsko latinščino postavil: 3. MONTISIVS MOCIANCI Sibi et Vibiae BOVIERONIS F. (Carinthia Jahrg. 1819 N. 33.) Tukaj najdemo obitelj Močnikov, Močnjakov in slovenskega Volem (Volca), v latinskega Boviera prestavljenega z slovensko obliko -— koneovko na ir. Primeri lastne imena Skočir, Košir, Palir po Slovenskem. 4. T. AELO. SVTTINO etc. (Gruter loco cit. Eichorn loco cit.) Tin, tyn staroslavjanska beseda pomeni hram, vežo. Na Ilorvatskem je še selo Sutinsko. 5. I. LVDACI Honorati etc. (Eichorn II. Seite 25.) Beseda ludak je slavjanska in pomeni stolidus. 6. C. TERTINIO etc. (Eichorn I. Seite 50.) Kdo ne vidi tukaj imena Terclinov, kteri se na rimskih kamnih polatinčani pogosto pod imenom Firmianus, Firminus najdejo, (na rimskih kamnih pri s. Martinu na Ajdini, Muchar Steierm. Gesch. I. B. p. 368). Terdini in Firmiani (graf Firmian), kakor Volci in Bovieri živijo še dnešnji den. 7. l. Junio L. l. VEGETO ANTISTIA etc. (Gruter p a g. 981.) Vsaki učeni pozna krajnsko obitelj Vegetov, (Rim-škutar je lepo po krajnskem besedo Vega sklanjal: 1. sklon Vega, Vege, krajn. 2. sklon Vegeta, latinski Vegeti, 3. sklon Vegetu krajns. Vegeto latinski), in slavnega krajnea Vegeta, pa tudi žensko ime Antistia je polatinčeno, mi najdemo še nje na rimskih kamnih lepo slovensko, kakor sledi: 8. BVRRVS S VRI fil et S V ADVCIA etc. (Carinthia 18'26. N. 40.) Tu vidimo Svaducio še slovensko svadok, Zeuge, testes, svadučiti, svadočiti, antistari. Imena Buričov, pa še živijo na Horvatskem in Zorov, Zormanov, Zorkov je zadosti po Slo- • venskem. 9. Sabina« Severinae LIVDAE (Gruter p a g. 824 n. 2) Ljuda, die freundliche; polatinčena se najde pod imenom Ingenua. 10. Attoni Attalonis et LEDI A E (Eicliorn II. pag. 19.) Leda je bila, kakor vsaki ve boginja ljubezni pri starih Slavjanih; ostanki se že najdejo v slovenskih kolednikih. Atton je toliko kakor Tlaton in Attalon, Hatalon polatinčan pod imenom Deside-rius. Stari Slovenci so, kakor Pohorci dnešnji den o izgovarjali kakor n in 1» izpuščali. Ime Hatala se še najde pri Slovacih in g. Hatala je profesor v Požunu. 11. Marius Ru.. C. TICINI fil. (Gruter I. 43). Kdo ne pozna hitro slovenskega korena tič, avis in resnično ga najdemo tudi polatineenega: 12. VEPONIVS AVITVS viv. fecit Sibi etc. (v. Ankers -liofen Handbuch der Geschichte Kiirntli. II. Heft pag. 525 sub nota c.) Veponius jo Leponius, Lepon, Leponja še žive familie na Krajnskem. Že o času Rimljanov so Gorenci I kot v izgovarjali, kakor še dnešnji dan. Zdaj zastopim tudi napis in Sacello s. Maximiliani v Celi, kjer stoji PEPODISIAE to je lepodiSie, der sclion riechenden. Pa da bi Nemci, kteri slovenski ne znajo, ne mislili, jaz vse to kovam, kakor se mi za mojo mavho prileže, tak njim postavim tu drugi napis z slovensko - latinskim imenom, kteri eno isto pomeni: 13. C G A VILI VS PECVLIARIS V. F. Sibi et Juliae Ter- tullae. Prosim vas vse, kteri o resnici mojih besed dvomite, vzemite kterikoder slavjanski slovnik, tam bodete najšli gav russisch und altslavisch pecus, das Rind, gavedo das Rindvieh, gavedina das Rindfleiscli etc. Da se je moj Gavilius sam v latinščino prestavil in se peculiaris imenuje, za to jaz nič ne morem. Da je tudi koncovka gavil Slavjanska, kažejo lastne imena Sušil, Budil, Kosil etc. — Ta kamen je bil pri sv. Andreju v Lavantski dolini. (Gruter pag. 787 n. 1.) 14. T. ACCIVS Marcus et Accio Max. (Car in tli i a 1820 N. 34.) Accius je «ca, oča in njegovo polatinčeno ime se najde v Lon- ffivs Patroclus (v. Ankersliofen loco cit. p a g. 11), kjer je longius slovensko predime log z rhenismom long, sylva. Primeri slovenske imena Logar, Loger itd. Longius se najde na rimskih kamnih polatinčan pod imenom Sylvana, Silvanus. 15. Klasički je sledeči napis: Ti. Julius GONDOLLI fil. (Gr u t er p a g. 545. N. 10.) V tem imenu je še ostala staroslavjanska beseda Jcondol, kandel, der Windspiel, ert, hert, ktera je le še v polskem narečju najti, Jcadel der Windhund. Jaz mislim, da so ga Celti in Germani za tega voljo Windhund imenovali, ker so ga od Vindov dobili, tako bi staro Candalicae blizo dnešnjega Hüttenberga na Koroškem toliko pomenilo, kakor nemška Riidesheima. Familia Kando-linov še živi po Štajerskem in Ivrajnskem. Ali stari Slovenci so še imeli drugo besedo razun ert, hert in kondel, in ta je bila: kovin, kobin, kubin, v ruskem jeziku je še ostala beseda kobil, kar pomeni Rüde, Windhund, Windspiel, in glejte čuda golemega tudi stari Korošci so erta imenovali z tremi besedami ert, kovin in kondol. Sledeči napis to jasno priča: 10. Senccie COVNE (v. Ankershofen loc. c. pag. 505 sub nota a), in COYINAERTA COVINERTI vivi fecerunt-(Gruter pag. 896 n. 2 e Lazio). Ta spominik je tudi živ dokaz za slavjansko narodnost ■■*'•■ Hetruskov. Janssen v svojih bukvah Museo Lugdunobatavi pag. 24 ad Nr. 34, govori od enega etruskega psa, kteri se v Museo Coltelinii najde in piše, da ima sledeči napis: \rlU)MHlf, kar od prave do leve, kakor so stari Slav-jani pisali, leliko vsaki, kteri je le malo v starinah izurjen bere: Ti naš kobil, Du bist unser Wächterhund, Rüde, etien-garde; glej Wolanski Schriftdenkmale 2. Heft, Seite 60. Familie Kovin, Kobin, Kubin živijo še po Štajerskem, Horvatskem in Češkem. Na rimskih kamnih v Noriki in Panonii se večkrat najde podoba z erti, kakor na gomilski cerkvi blizo Emoža, in mi vemo iz rimskih pisateljev, da so canes panonici v veliki ceni bili. To so bili slovenski erti. 17. TINCO REDSATI F. et BENANA YENINA fil. unor. (Eichorn H. Seite 20.) Tinko od tgn je čisto slovenska oblika. Primeri; Dajnko, Metelko, Dinko Banjina je tudi ime slavnega ilirskega pesnika. Redsat opomeni na slične imena Režat, Rezai'. Rečlsata najdem pod imenom Caesio, in Plinius piše, da je ime Caesio tako nastalo, ker so mögli otroka zavolj težkega poroda \z matcrne utrobe rezati. Tako narojen je dobil ime pri Latincib Caesio >), pri Slovencih Režat, Redsat. Benana (Bamana stoji na drugih kamnih) se še najde v dnešnji besedi ti pamanek, du kleines Kind! ti panan človek, du curioser Mensch, in Bog te panaj — God dame po angležki. Ime Banana je nastalo po Višnutovi Vamana - avatari t. j. spremena u bramskega trpaslika, pedimožika babika; prstaka — palečenjaka. Glej Pauli. System Bram. pag. 83. 18. COCCEO SVETVEDI F. (Eichorn I. Seite 62.), pokaže pri pervem pogledu slovensko lice. Koče,ju Svetvedo, Sanctiscio. Familie Koče, Kočnar, Kocevar pa pozna tudi slovenski rod za dosti. 19. Pro salute Claudi MACRONIS (v. Ankershofen V. Heft, Seite C29.) Molcron, Makron ve vsaki, kar pomeni humidus, nass, feucht etc. Ime je nastalo po Višnutovi ribispremeni Mat- sja, slov. Makron. 20. Tudi BOTTIA C BOTTIO (Carinthia 1820 Nr. 43.) pozna vsaki. Soimc Bottie sc najde v napisih CVCAE, K V-CON. polat. TVRPLIA. TYRPILIO. (Ankershof. V. lieft.) 21. SATRON ET VINDRVNE parentibus etc. (Archiv für Geschichte 1818, Seite 281), se tudi liitro leliko pozna Zatron, der Venviister und Vindrune T), der hellen, heiteren. 22 MOTISSIVS MOCIANCI SIBI ET YIBIAE (Eichorn II. Seite 70.) Motiš od motast stumm stammelnd (moutast). Motissius se najde polatinčen Balbinus na celskib spomenieih, (Muchar loc. c. pag. 3G9,) Familia Balbinarov Še živi v Mariboru. Močnjake smo že bolje gori spoznali, in kdor ne pozna krajnske Bibe in Bebe, zategavoljo toliko ženskih imen na rimskih kamnih Baebia, Bibia, itd. (Muchar Geschichte der Steierm. I. pag. 3G6.) 1) Plin. 1. VII. 2) Indra je bila pri Indiancili Deus aeris et tempestatis. (Bopp. Gloss. Sanscr, 31.) 23. Čisto slovensko ime nam pa prinese sledeči napis: Quietus PRSABINAE etc. (v. Ankershofen V. Heft, Seite 574.) Toto Brzavino najdemo mi polatinčeno na sledečem napisa: 24. Optatus et sibi et CELERIANAE ino na dragem Celerinae. (v. Ankershofen loe. c. 511.) 25. Tu pa ponudim dragemu Slovencu dvoje klasičkih imen, pervo je mitologičko, drugo historičko, glej: LEDIAE CASILI (v. Ankershofen 1. c. p a g. 511 und 512), ime Boginje Lede in Kosila sina pridnega slovenskega vojvoda Privine, kterega Nemci Kozil pišejo. 26. M. TREBVS M.FIL PALAT (v. Ankershofen 1. c; p. 513). Trebuš od trebiti, reinigen, brennen. Imena trebus, trebetnice itd. imajo razne vasi in kraji. Ime Trebus se najde polatinčeno Puras. Obitelj Pal, Palatič živi na Ptujskem polju. Palat še je sanskritska beseda in pomeni: Bledi, Blendi. 27. Rufus Cajus TI.C1NAE (Gr u t er p. 533 ex Lazio), o besedi in imenu Tičine poglej pod čisl. 12. 28. Ti Julius Condolli F. C AP ATI VS (Gruter p a g. 545). Pri pervem pogledu spozna vsaki lehko familio krajnsko Kopa-čov, po nemškem Hauer, Gruber. 29. D. M. L. TAPVRIO etc. (v. Ankershofen 1. c. p a g. 519), od topora izpeljano, die Streitaxt; familia Toporič in Toporišič še živi na Koroškem. 30. BLENDONIS F. (Eichorn I. Seite 46). Toto ime je historičko. Atilov brat je imel slavjansko ime Bleda, bledi z Rhe-nizmom blendi, der blasse, sanskr. Palat glej Nro. 26. 31. D. M. SERBIVS etc. (v. Ankershofen 1. c. p a g. 522). Serb ime naroda in oseb pravslavjanska beseda. 32. D. M. Ecronis et ATTICIAE etc. (v. Ankershofen 1. c, p a g. 520). Ekron morebiti od Okre Plinievega mesta. Atticiae pride od otica, hotica; It se izpnsti, kakor u besedi očem in hočem, die lüsterne, verlangende, in res jo najdem na kamnih polatinčeno pod imenom Desiderio. In po takem bi znal jezero kamnov najdenih v deželi nekdajnih Carnov, Japydov, Venetov, Serrapillov, Arivatov itd. naprej spraviti, ali to odložim za posebno knjigo, na zadnič se samo ono ime hočem pretresti, ktero mi novi dokaz daje, da je Berun od Slavjanov sozidan in da so Ambidravi bili Slovenci. Na rimskih spomenikih najde se pogosto ime Verinis, Verinus, Veviniles *) Vercombogi **) fil. (v. Ankershofen IV. Heft, p a g. 510), in ednaka. Vse te imena so rabili Berunčani v čast Boga Vera, Beguna (Vercombog). Da je ver čisto slavjanska beseda, poterdijo imena na rimskih napisih sličnopomembne PRAESENTIAE, PRESEN-TI1VVS (v. Ankershofen loc. c. p a g. 512), od prese, prčise das Sclivvein, ktero jo pa rimski uradnik, ali izrodili Podravljan in Rimškutar v latinsko Porcillo prestavil, ali pa v Porcicio, kakor se v istini na rimskih kamnih najde, Porciciae C. Fil. Rituniarao (Podiciciae) (Carintliia 1852 pag. 48. v. Ankershofen 1. c. V. Ileft pag. 572.), ali kakor se je štimana Slovenka latinščino kramlajc rada od lepih Rimljanov imenovati slišala. Tudi najdemo več napisov Aurora, Sura (Zora polski zura). Kakšna je danas, takšna je bila pred jezero osem sto leti. Kakor daus Nemec vlada v slavjanskih deželah s svojimi običaji in jezikom posebno po mestih, tako je Rimljan o svojem Času. Za zgodovinoslovca pa je to važna opomena, da boljše izvire historičke moramo zapustiti, kakor Iiimci; drugači bi znal, če je previdnost božja odločila, da Slovenci zginejo iz historičkega pozorišča ali se spremenijo v drug narod, za jezero letmi nemški povestničar z ravno tako terdokornostjo in učenostjo terditi, da v letu odrešenja 1853 ni nobenega Slovenca več na Štajarskem, Koroškem in Krajnskem bilo, ker se na pokopališčih, cerkvah, križih, in hramih sami nemški napisi najdejo. Kakor so Rimci naše Veraniče uAriete in Beruniče v svoje Apricie Porcicicie, naše Tičine v Avite itd. preobračali, tako vidimo dnešnji den, da vsi naši žici so nemški schMzi, naši ved in vici nemški witzi, in prihodni zgodovinar bode še hujšo muko imel, kakor zdajni. — Imena običajna latinskih obitelj Aurelius (pod kterim večkrat slavjanski Surus tiči, kakor tudi pod Luciferom) so vsakemu dobro poznane. Da pa bi branitelji Celtov ne mislili, da je to vse iz glave prišlo, kteri se možgani mešajo, tako je prosimo naj primerijo imena na rimskih kamnih, ktere se na Rajni v Galii in Iberii najdejo. Ce- *) Posebno na Celskih. (Muhar Gesch. der Steicrm. von 353 — 393.) **) Verkobog Aper ut Deus, zalega voljo napisi Apridius. ravno so Rimci tudi v tistih deželah po svojej prebrisani politiki vse narodna imena porimizirali in njihove Boge prav lepo prekerstili, kakor postavim našo Baboco Maro spodobno indički Maji reditelj sveta, ktero so severni Slavjani pod imenom Zalotoja Baba častili, v latinsko Augusta Dea Nutrix in Boga Jaribola, boga kužne bolezni v jarem, (po leti od tod jari ječmen, jaro žito itd.) v latinskega Anigemius (ex anus et gemeo boleti) in slovenskega Tertola, boga terte (der Weinrebe, vitis) v latinskega Vitumnus, in imena ženska Terta, tertica, Tertulla v Vitilia; tako so vender poleg latinskih in polatinČenih imen tudi izvirne narodne celtiške najdejo in hitro spoznajo. Že učeni Muhar je spoznal, da so v Noriku in Panonii čisto druga imena, kakor se okoli starega Juvava najdejo, kjer so že Celti živeli in piše v svojem spisu „altrömisches Norikum": Merkwürdig, der Name Lampridius (kteri je iz slovenskega Beruna postal Verinus, Apridius, Apricius in v cel-tiškili ustali Lampridius, odtod nemško ime Lambrecht, Lamprecht) bildet einen Uebergang zwischen den norisch-römiscken Inschriften und jenen in Oesterreich und um Juvavia. Tako je že ta marljivi preiska-vec, kteri ni slavjanski znal, vidil, da se celtiške in noriške imena jako razločijo, in da je Lampridius posrednik med noričkimi in cel-tiškimi imeni. Znamenito je, da se celtiških imen okoli Veruna in v dolnji Štajerski, na Krajnskem in Panonii nekdašnji nič ne najde.— Zdaj se še vpraša, kje je ležalo staro mesto Verunum,V Teurnia je brez dvombe na Lumskem polju bila in se po slovenskem zvala Turja ali Turonija, mesto boga Tura, des Kriegsgottes Tur. Tam se najde več rimskih kamnov z napisom Duronius, Turonius, Martialis, celo podobno unemu Gavilius Peculiaris. Tur je bil pri starih Slavjanih Bog boja (Hanuš slaw. Myth, p a g. 194.), in naš Turonius je še svojemu imenu tudi latinski pristavek Martialis pri-djal. *) *) Morebiti bi gde kakšnemu pikosem v glavo padlo in bi nie prašal, kako pa to, če je Prsab ina slavjanska beseda in vCaelerino prestavljena, če je Duronius v besedi tur iskati, če je Te rt in a Firm in i us, zakaj pa se na kamen ni napisalo Bers-avina, Turonius, Terdina? —Takšnim poversnim učenim odgovorim, zakaj pa še nemški slikarji in kamnikarji dostikrat pregrešijo in pišejo zum beisen Ochsen, ali pa kakor sem na enem spominskem penezu iz 16. stoletja Alb rech ta pervegu vojvoda Prnskega vidil: Gotes Bort pleiht ebigli. Mi imamo školnike in še ne znamo ortograflčki pisali , kako pa bi to od rimskih raeštrov iskali, kteri so vsili naiičnih naprav /.dajnega veka pogrešali. Pomislimo samo, kako dan današnji šc IVeinci slovenska imena v časopisih kazijo. Saj se cclo latin- Mi štajerski Slovenci pravimo mestu Volkermarkt Berkovec, ali ne bi Katančič prav imel, kteri jo mislil, daje Verunum na mestu dnešnjega Velkovca ležalo. Toto doklučenje pustim koroškim zgodovino-slovcem in želim, da bi mojega preiskovanja ne prezirali, temue v ljubezni podpirali. Preje kot moj spis sklenem, še domorodnemu bravcu sliko ponudim , kakor je načertana na enem kamnu najdenim na Lažkem (Tiiffer). (Glej Mucliar Steierm. Gescb. I. Band, Abbildungen von Monumenten, letzte Tafel.) Ta slika jasno pokaže, daje bilo častenje Radegostovega beruna v Noriki in Panonii med Slovenci občinsko. Manje učenemu bravcu bočem, da bo pomembo podobe ložej zapopadel, pot v indičko mitliologio napeljati. Potrebne, se naše slike *) tikajoče dato vzamem iz bukev Vollmers Myth. pag. 480 in Majer Mytli. I. p. 280. kakor tudi iz knjige preučenega slavjanskega rojaka Paullina: Systema etc. pag. 120. „Dem Brama entfloh seine Schwester, ein schönes Weib. Um ihr in allen Weltgegenden nachzuspähen, schaffte er sich 5 Köpfe an, einen derselben riss ihm Schiwa ab, seine fleischliche Begierde zu bestrafen. Gewöhnlich wird er sitzend mit 5 Köpfen, oft auch nur mit 4 abgebildet, um die Strafe anzudeuten, welche er für seine Lüsternheit erlitt. Brama erscheint jetzt den Indiern nicht mehr als höchster Gott, sondern der furchtbare Schiva. Die Mythen, welche diesen Umstand erzählen, sind folgende: Brama, Wisclinu und Schiwa waren gleich gross, gleich mächtig und unendlich, doch glaubte Brama höher zu sein, als Wisclinu und Schiwa; daraus entstand ein furchtbarer Kampf zwischen den beiden Erstem, dem Schiwa dadurch ein Ende machte, dass er sich als unendliche Feuersäule vor sie hinstellte, worauf sie von ihrem verderblichen Streite abliessen. Etwas Unendliches ist nicht abzureichen, die unendlichen Götter Brama und Wischnu hielten es aber doch für-möglich; und obwohl sie sich nicht mehr grösser dünkten, als Schiwa, waren sie doch noch darüber im Streit, wer von ihnen Beiden der erhabenere sei; diess sollte entscheiden, wer von ihnen das Ende der Feuersäule erreichte. Wischnu grub als Eber in die Erde, und grub in jedem Augenblicke 2000 Meilen tief, und grab so 1000 Jahr hindurch, dann ward er ske imena napeno napisane najdejo, kakor Conlabsiini namesto con ali collapsum, siehe Ankersholen über citatus IV. Hell pag. 500. *) Glej na koncu. müde und liess von seiner Arbeit. Brama erhob sich als Schwan in die Lüfte (primeri kraj Slovencov Labud Lavant), durchzog in jedem Augenblicke 4000 Meilen, und flog 100000 Jahre lang eben so vergeblich, allein sein Stolz liess das Geständniss nicht zu, er kehrte zurück und sagte, er habe das Ende der Eeuersäulo erreicht. Da trat Schiwa aus der Feuersäule und scholt Brama einen Lügner. Wischnu erhielt, weil er sich demüthigte, Verzeihung, Brama aber verlor zur Strafe für seinen Hochmuth alle öffentliche Verehrung. Einem andern Frevel folgte eine noch härtere Strafe: um seine "Wohnung zu vergrössem, stahl er nach Erschaffung des Weltalls ein Stück von diesem, was jedoch Wischnu entdeckte; mit seiner Wohnung ward er dafür von Brama in den Abgrund der Finsterniss gestürzt, und biisste dort Millionen Jahre seine Schuld, bis ihm endlieh der Ewige verzieh, doch musste er jeden Tag einmal als Mensch geboren werden und sterben und Wiscbnua Thaten aufschreiben , auch ward Bramaloga *) (Bramas Paradies) um das gestohlene Stück kleiner. (Vollmer S. 480). Brama hält als Zeichen der Unsterblichkeit einen Eing in seiner Hand (Majer I. p. 280 odtod Sega svinje rinkati, kar na stari kult lepo opomeni. O Loti (Lotovem cvetu) piše Paullin. Lotus est matricis sen virtutis generativac ex calore et hu-inore procreatricis Symbolum. Že gori sem rekel, da je slavjanski Ra-degost indiČkemu Wišnu enak, in pod podobo Beruna časten bil. **) Vsi attributi Radegostovega kulta se še najdejo na naši sliki (glej sliko Nro. 2) tudi Brainatovo rinko, kterega je Višnu premagal. Stare bukve Chronicon Sax. I. 53 pravijo, da so severni Slavjani, ker lata v Europi ne raste, mirtho in olivo tudi rožni pupek (Rosen knospe) in limbar, lilio kakor Ilanuš 1. c. pag. 139 piše, za surogat vzeli. Od cveta Lata (Lotos) je dobil ime stari narod Latovikov (Plin. h. n. 1. H.), ktere Muhar ravno okoli Konjic postavi. Zdaj se tudi ime Laž-ko, Tiiffcr, kjer je naš kamen izkopan bil, lehko razumi. Dithmar (1. c) pravi, da je Berun imel svoj poseben log (po korotansko ali bolje *) Od sanscrilskega loga pride naš log svlva. ker so Slavjani večidel (Helinold 1. cap. 48 pag. 68) v logih veže svojih Bogov imeli. **) Kadar so poganske Slovence pokristjanili, ter so njim ker.šanski meš-uiki namesto Kadegosla in njegovega Heruna sv. Antona pušeavnika, kteremu je beruti v pušavi živež prinašal, in kterega praznik sv. cerkva ravno o prazniku Kadegostovem (Praseneu) časti, priporočiti, da so ložej oljubljenega Radegosta pozabili, in za to temu svetniku pravijo Slovenci: „Sv, Anton s vinski pati-on" — Cerkva je to večkrat storila ; paganske Lup er ca lic je nadomestila z Svetnic o. po nahorsko slovenskim (jaz bom zdaj zmirom, kadar bom starih od Sloven-cov med Adrio in Karpati pisal, rabil panonski in norički Slovenci) še dnešnji den izgovorjeno kot lag). Ko so šli Beruna častit, so rekli, da so bili na Laž-kim, to je u logu. U čast svetega berunovega loga so obljubile imena log z Rhenizmom long, logar itd. in zatega voljo se najde toliko napisov Longius polatinčan Sylvanus. Nemško ime Ttiffer pa je nastalo iz sta-roslovenske besede dbr, ktera tudi toliko kot log, ložko dolino pomeni. In zares čudovitno je, da se še dnešnji den dolina za podertim gradom lažkim pravi: „Dbr, u debru." Vso bezumno buncanje od cesarja Ti-beria se zdaj razkadi, kakor prah na vetri. Tudi slika pod brojem 2 sliši u Wišnu-Radegostov kult. Geraden, Garudha (primeri slovensko ime mesca Gruden, December) pravi Majer (Myth. Lex. III. pag. 273) war ein wunderbarer Vogel und Begleiter des Wischnu und Wisclinu hat desshalb auch den Beinamen Garuda-wadschaja. Kakor premagavec Brama-ta nosi zato Wišnu-Kadegost dva ptiča svojega Grudna in Brama - labnda. Glava na naši sliki Wišnu-Radegastova pa je clovečjolevska. IndiČki WiSnu je bil v svojih ava tarib časten kakor možolev (po Majeru in Cruzerovi Symboliki). Pa tudi slavjanski *) Radegost jo bil pod to podobo časten. M. Frencel piše v knjigi (de idol. Slav. §. 9) Lavarziti nomine Radegostus in-telligendus est, in Helmold: „ eapiti Radegosti insistebat avicula. Na našima slikama se ali vse najde, kar na indoslavjansko bogočastenje kažo. Vsakega učenega moža prosim mi dokazati, kje se v latinski ali gerčki ali celto-germanski mithologii življi indičkega Bramanovega kulta najdejo. Celtogcr-mani so Budaisti, kar je že slavni Kollar izrekel, filosofi in verozakonski reformatori od nekdaj in še zdaj, in tudi nordički Odin, to Vodin svedoči, Slavjani pa Bramaniti, WiSnuiti in Živaiti. V dragem spisu bom več podob na rimskih kamnih v Noriku in Panonii najdenih na svetlo poslal, in pokazal, da so te figure indoslavske Bramanovega stebla, ne pa Budatovega. Kaj bo iz vsega tega sledilo? — dragega ne, kakor da so bili prebivatelji Norika, to je krajnske in koroške in štajarske zemlje gor do tauriških visokih planin Slavjani, kar tudi ta okolščina poterdi, če premislimo, da bi Slovenci v 7. 8. ali 9. stoletju svojega bivanja v gornji Štajarski, v kterem času jih vendar tudi nemška spi- *) Valvasor (Ehre des Herz. Krain II. pag. 257) navodi napis na rimsko* slovenskem kamnu v Ljubljani LAVVHO EX VOTO SACK. To je brez dvombe severno-slavjanski Lavarzič bil. Koneovka u r je tudi Isto slovenska primeri; kačur, dihur itd. satelja Muchar in Koch - Sternfeld bivati pustita, toliko tergov in vesi z slovenskimi imeni vtemeljiti in toliko goram, bregom, rečicam in potokom tje do njiv in šum slovenska imena pridjati in obdelovati ne za: mogli — gonjeni od Huniavanov in oborjeni od Frankov. Zgodovina nas uči, kako po malem se zemlja obdeluje in kako po malem mesta nastajajo in posebno kako težko se necivilizirani narodi navadijo na postave reda in kulture. Ni je tedaj res kakor je dozdaj zgodovina krivo učila, da Slavjanski narod je komaj v 6. in 7. stoletju po Kristusi v te kraje prišel. Ko so Markomani, Quadi, Boji, Šilingi in drugi germanski narodi svoje sedeže zapustili, in gonjeni od roparske želje in želje do nove domačije, ali kakor naš Šafarik lepo in resnično reče: „getrieben von Thatendurst und abentlieuerlichen Sinn" vihreli skoz Norikužkrfn Pa-nonio v Italio in druge' kraje, ter je za njim mirno sledil Slavjan in zapuščene kraje obsedel in to je bilo novo obrodovitenje, nova re-fluktuacia, ne pa pervi prihod v te kraje. Zatega voljo se v slovenskem narečju vse lastnosti slavenskega jezika najdejo, severne in južne oblike. Ob tej dobi je tudi obveljalo ime Slavjan pri latinskih, gerškili in nemških pisateljih, in ker ni se to ime preje rabilo, tako je kriva misel se v povestnico uvlekla, ko da bi nas prejden nebi na jugu bilo. Iz Indie skoz malo Azio na Etrusko in Venetsko in dalej skoz Illiricum, Panonio in Norikum je šel v predhistorički dobi slavjanski narod proti sevru, in zdaj bo se vidilo, kakor prav naš Nestor ima, kteri pravi (pag. 17, 18.): „V Noriku *) so pervi Slavjani živeli, in jih učitelj je bil sv. Pavel." *) Prepir, kteri način branja je resničnejši v Noriku ali Iljurikii, dobi zdaj svoje pomirenje , in želel hi, da bi pridni Nemec Schloetzer še pri živlenju bil, on, kteri je tako resnično rekel: Razun Arahljanov nobeden narod ni tako daleč po celem širokem svetu razškropljen, bi od veselja obnemogel, ko bi slovenske imena na rimskih spomenikih bral, kteri so do zdaj bili kakor slavonski Rog ve vse kaj. Tudi kakor liistorički izvirnik se bo Nestor bolje čislati zavel in Muchar bi, da bi še živel, mogel svoje besede opo/.vati: „Der russische Mönch Nestor ist vom geringen Ansehen." —