INFORMACIJA O PUBLICISTU VLADIMIRU MARTELANCU. Šele Letos so svojci Vladimira Marielanca pri Sv. Ivanu v Trstu prejeli od Mednarodnega Rdečega križa podatke o dnevu in kraju njegove smrti. Doslej je bilo znano le, da ga je nacistična policija v predpomladi 1944 odvedla iz tržaških zaporov v eno svojih koncentracijskih taborišč v Nemčiji; nekje na poti so ga ločili od rojaka sopotnika, ki ga je poslednji videl — potem je izginil brez sledu (govorice, da naj bi se bil po koncu vojne -vračal iz Nemčije domov, je bilo razmeroma laliko ovreči kot docela neosnovane). Iz zdaj sporočenih taboriščnih vpisov je razvidno, da je Martelanc dne 9. marca 1944 postal dachauska številka 65267 in da so ga kot sužnja-številko po dobrih dveh tednih iz Dachaua premestili v še bolj zloglasno taborišče Natzvveiler, kjer je v nečloveških razmerah sužnjev preživel samo še čas od 27. marca do 11. aprila 1944. dneva svoje smrti. Na tej svoji kratki poti skozi prekleta taborišča tudi on kakor toliko drugih ni imel sreče, da bi bil naletel na tisto bodisi individualno ali organizirano pomoč sojetnikov, ki ji je pač treba šteti v dobro, da je ponekod obvarovala pri življenju ne tako maloštevilne sužnje-številko, ki jim je pretila smrt od izmučenosti. Obvestilo Mednarodnega Rdečega križa je torej prispelo ravno za dvajseto obletnico smrti tega »izredno talentiranega, toda skoraj pozabljenega publicista«, kakor ga je v zadnji lanski številki Naših razgledno (str. 488) označil Ivan Kreft, ko me je hkrati javno pozval, naj bi začel misliti na ponatis Marte-lančevih spisov in na informacijo o njegovi pestri; življenjski poti kot nekakšnega »komunističnega Ahasverja«. Pred nekaj meseci je izšla antologija slovenskih esejev in kritik Razgledi v književnosti 1918—1941, v kaiero je urednik France Zadravec uvrstil tudi Martelančevo razpravico O Cankarjevem soeroo-nem nazoru in kratko oznako o njenem piscu; iz nje (str. 251) izvemo, da je ta »pomembni razgledani marksistični publicist s Tržaškega« pisa! najprej v tržaško Delo (1920—1926), da je v tridesetih letih pošiljal Sodobnosti članke iz Sovjetske zveze in končal kot smrtna žrtev okupatorskega nasilja, vendar pogrešamo ob njegovem imenu letnici rojstva in smrti, ki sicer ne manjkata za imenom nobenega drugega v antologijo uvrščenega že pokojnega esejista in kritika. Spričo tega sem se odločil sprejeti pobudo Ivana Krefta in podati javno informacijo o zdaj le redkim znani življenjski poti tega res pozabljenega publicista in politika, le da se hočem pri tem omejiti le na sumarno biografsko skico in nuditi le pregled njegove publicistike, ne pa tudi njegove politične dejavnosti. Vladimir se je rodil v Trstu 8. maja 1903 v družini sodnega uradnika. Ril je najstarejši med štirimi brati (od katerih živi skupaj z materjo na družinskem domu pri Sv. Ivanu samo še najmlajši dr. Drago Martelanc). Po domači osnovni šoli je Vlado študiral gimnazijo najprej v Trstu, po italijanski zasedbi leta 1918 pa v Kranju in v Ljubljani; nuituriral je leta 1925 v Idriji. 950 Duhovno silno razgibanega in predvsem za književnost vnetega mladeniča sem spoznal že leta 1920 in sem ga uvedel v majčkeni krog takratnih komunističnih srednješolcev; bil je sicer tudi naklonjen revolucionarni Rusiji, a neki — pač narodnjaški in drugi »malomeščanskih pridržki mu tedaj niso dali, da bi se /. nami mednarodnostno revolucionarsko komunistično preorientiral, marveč je vztrajal pri tem. da rajši ostane »apolitičen«. Hkrati je bil tesen prijatelj Srečka Kosovela in je menda sodeloval pri nekih dijaških listih predvsem v njegovi družbi, o čemer pa ne morem navesti ničesar konkretnega. Še ne sedemnajstletni Vlado Marielane je objavil v začetku 1922 v tržaškem Učiteljskem listu kar resno študijo o Zenitizmu (ki bi zelo prav prišla Francetu Zadravcu, da se ne bi moral loviti pri pojasnjevanju tega pojma v opombah k Razgledom o književnosti 191S—1941). Tudi svojo prvo notico v komunističnem Delu je prav kmalu zatem posvetil Vlado temu modernističnemu književnemu pojavu; spominjam se pripovedovanja Jožeta Pertota, da mu je Martelanc v uredništvu Dela ob predložitvi prvega prispevka izjavil, da želi sodelovati samo v književni ali kulturni rubriki tega lista, kajti politično se še ni dokončno opredelil — za komunizem namreč. Učiteljski list je tisto leto 1922 prinašal v nadaljevanjih njegova začetniška književna eseja o Waltu Whitmanu in Rabin-dranathu Tagoru, objavil pa je tudi dve njegovi literarni recenziji: Pregljevega Plebnnusa Joannesa in Bevkovega Faraona. Medtem pa je Vlado pod močnim osebnim vplivom Jožeta Pertota, urednika Dela in osrednje osebnosti komunističnega mladinskega gibanja na Primorskem, kar pospešeno in najgladkeje zdrknil v komunistične vrste (po Pertotovi smrti konec leta 1924 je nameraval Martelanec napisati o njem posebno študijo). Martelančeva spreobrnitev h komunizmu je predstavljala v takratnem srednješolskem naraščaju na Primorskem docela osamljen pojav, ki se mu je silno čudila primorska narodnjaška inteligenca — z izjemo zelo aktivne komunistične skupine med učiieljstvom. ki je imela vodilno vlogo v učiteljski organizaciji in katere član Jože Pahor je urejal Učiteljski list. Po svoji spreobrnitvi je Vlado že z revolucionarnega stališča ocenjeval sredi leta 1922 v Delu dva takratna pojava domače revialne književnosti Trije labodje — Rdeči pilot, nato je dobro zdelal knjigo Socializem in oera Zvonimira Bcrnota in prikazal Sinclairovega Jimmi/ja Higginsa. V Učiteljskem listu je tisto leto razglabljal o Moderni umetnosti in njenih nalogah, v naslednjem letu 1923 pa se je literarnoteoretično razpisal v daljšem razpravljanju Razredni moment v moderni umetnosti, ki je ostalo po petih nadaljevanjih nedokončano (in zaradi tega tudi ni podpisano z njegovima inicialkama VI. M.). ker so še ne sedemnajstletnega Martelanca takrat — v predpomladi 1923 — skupaj s Pertotom in vrsto drugih tržaških komunistov zaprli za nekaj tednov. Po vrnil vi iz zapora je Vlado dokaj ostro, a vendarle prijateljsko zavrnil še na starih idejnih pozicijah ostajajočega »prijatelja Srečka Kosovela-, ki ga še ni mogel potegniti s seboj naprej, v kratkem sestavku Kaj treba za študij socialnih problemov? Proti koncu leta 1925 je v sestavku Nekaj o historičnem maieria-lizmu takole opozoril na svoj nazorski razvoj: »Glede tega je pisec te študije sam šele v zadnjem času prišel na jasno. Razumljivo je, da se danes ne more strinjati več z marsičem, kar je kdaj pisal v Učiteljskem listu ali drugje.« Konec leta 1923 je prav tako v Učiteljskem listu prikazal Žgečevo knjigo Problemi vzgoje najširši]) plasti našega naroda. Koliko bi doslej navedeni sestavki še ne develnajstletnega Martelanca dandanes zaslužili ponatis, bi morali v večini primerov presoditi poznavalci književne problematike; gotovo pa so zgodovinsko 60* 951 važni, ker kažejo, kako se je idejno oblikoval najhitreje dozorevajoči predstavnik iinladomarksistiČJie publikacije< v dvajsetih letih, ki si je iz slovenskega družbenoidejnega razvoja ne moremo odmisliti. 2e v letu 1923 sta politično delo in družbenopolitična problematika vse bolj osvajala Vladimira Marlelanca, ki je poslej omejil svoje zanimanje za književnost. Prikazu njegove politične dejavnosti pa se tu ogibam; precej večji napor bi bil potreben za to, da odgrnem težko zaveso, ki še zakriva največji del takratnega revolucionarnega delavskega in nanj se naslanjajočega mladinskega gibanja na obeh straneh tako občutno v telo slovenskega naroda zarezane jugoslovansko-italijanske meje. Omejiti se hočem samo na opozoritev, da je bil Martelanc protagonist nekih novih pojmovanj, zlasti o nalogah mednarodnega komunističnega gibanja spričo narodnostnega vprašanja razkosanega slovenskega naroda. Za bodočo zgodovino revolucionarnega gibanja pri nas v dvajsetih letih izredno dragocena oporišča hranim v nekaj Martelančevih pismih, ki jih nameravam ob priliki objaviti s spominskimi in zgodovinopisnimi pojasnili: tukaj pa mi rabijo ta pisma samo kot točna pričevanja o tem, kje je Martelanc bival potem, ko je konec 1923 prvič odšel v svet iz domovine, kamor se je potem vračal le še za krajše čase. Pot ga je najprej vodila na Dunaj, kjer se je vpisal na visoko šolo za svetovno trgovino, ne da bi se bil vendarle posvetil študiju na njej; kmalu se je honorarno zaposlil v dunajski sovjetski tiskovni agenciji, za katero je povzemal iz jugoslovanskih (in morda tudi iz drugih balkanskih) časnikov, kar je bilo v njih politično važnega. Zraven se je poglabljal v tekočo in starejšo komunistično literaturo in si je v dunajskem združenju jugoslovanskih marksističnih študentov pridobil številne prijatelje. Podatki, ki mu jih je dal prijatelj Mustafa Golubič, nekdanji član Mlade Bosne in pripadnik Principovega kroga. so ga pobudili, da je »ob desetletnici svetovne vojne« avgusta 1924 v Delu objavil feljton v treh nadaljevanjih O Jugoslovanskem nacionalnoreuoJucionar-nem pokretu in sarajevskem atentatu. Tudi po poletnih počitnicah leta 1924 ki jih je prebil v Trstu, se je najprej vrnil na Dunaj, a od tam je odšel — zaradi spoznavanja sveta — brez zagotovljenih sredstev za preživljanje v Pariz, kjer se je zaposlil kot pomivalec posodja v neki večji restavraciji. Iz Pariza je poslal za legalno revijo slovenskih komunistov Zapiski Delaosko-kmetske matice svojo prvo večjo politično usmerjevalno razpravo K vprašanju italijanske imperialistične politike na Jadranu in Balkanu ter k vprašanju Julijske krajine. Iz Pariza se je vrnil spomladi 1923 na Dunaj, kjer je objavil v časopisju ta Federation Balkanigue sestavek o Julijski krajini in o slovenskem vprašanju. ki je sprožil v tržaškem listu hude napade nanj. Tedaj se je vrnil domov za krajši čas, a je po nekih posvetih z vodstvom KP Italije v Rimu odšel na dvomesečno (ali nekaj krajše) opazovanje jugoslovanskega političnega položaja po Radičevi kapitulaciji v Beogradu. To politično študijsko misijo je opravljal za sovjetsko zunanje ministrstvo, kjer so ga iz časi njegove dunajske honorarne službe cenili kot dobrega poznavalca balkanske politične problematike. V Beogradu je živel kot dopisnik nekega italijanskega časnika pod drugim imenom: mesto je predčasno zaposlil, ker ga je na ulici ustavil neki sumljiv znanec z Dunaja; na povratku v Italijo se je poslednjič v svojem življenju ustavil v Ljubljani. Po le polletnem intenzivnem političnem delu v Trstu in Primorju v letu 1923—1926 je Vlado odšel spet za celo leto dni v tujino kot ekspert sovjet- 952 skega zunanjega ministrstva; bival je od spomladi 1926 do spomladi 1927 v Berlinu, Wiesbadnu; kjer se je zadrževal sovjetski zunanji minister Čičerin s svojim štabom, in v Frankfurtu. Iz Nemčije je ob smrti Srečka Kosovela poslal Delu esej, v katerem je nekaj več kot o Kosovelu, čigar poznejšega idejnega in pesniškega razvoja ni več dobro spremljal, izpovedal o svoji in Kosovelovi generaciji. Takoj po vrnitvi v Italijo mi je s poslednjim pismom, ki me je doseglo, z dne 24. aprila 1927 poslal za Mladino esej o Panaitu Istratiju, glasniku Balkana, z nekaj izrednimi stranmi. Konec leta 1927 ga je nekje v Italiji prijela policija in izročila izjemnemu sodišču. Iz pisem, ki jih hrani Vladimirova mati, je razvidno, da je v začetku leta 1928 v sodnem zaporu pričakoval obsodbo na dolga leta (naročil je materi, naj bi poskrbela, da bo neko Kosovelo gradivo pri njem doma prišlo meni v roke, do česar pa potem ni prišlo). Proces in obsodba pa sta takrat izostala, ker se je Martelane z nekakšnim : sporazumom« s tistimi, ki so ga imeli zaprtega, rešil iz zapora in pobegnil čez mejo; tam je svoje ravnanje obrazložil predstavnikom centralnega komiteja KP Italije, nato pa se je moral pred njim zagovarjati v Sovjetski zvezi še v letu 1928. Njegovega ravnanja dandanes še ni mogoče zanesljivo zgodovinopisno označiti, ker je v obtoku nekaj različnih verzij. Po preiskavi, ki se je končala z njegovo izključitvijo iz KP Italije, si je moral Vlado leta 1929 poiskati delo v Sovjetski zvezi, kakor je vedel in znal. Najprej se je oslonil na mlajšega brata Vojčka, ki je bil šofer nekje v Ukrajini: po njegovi smrti pa je na poti za kruhom zase in za bratovo družino prispel v Bakn, kjer se je skušal iz neizučenega delavca kvalificirati za ključavničarja. Od tam se je obrnil na svojce v Trst za neke nemške tehniške knjige in za nekaj slovenskih knjig, ki bi mu olajšale idejni stik z domovino. Teh knjig v Trstu ni bilo mogoče nabaviti; zato se je obrnil Vladov stric A. Trobec konec 1931 v Ljubljano, name. ki sem se takrat prvič vrnil z mitroviške robije. Posrečilo se mi je, da sem spravil skupaj vse, kar je Vlado želel, in odposlal v Trst; ali pa je potem tisto tudi odšlo v Baku, tega nisem nikoli izvedel, ker si je ravno takrat fašistična policija izbrala nekaj žrtev v bližnjem Martelančevem sorodstvu in prav v njegovi domači hiši (stric je menda, če se prav spominjam, prav takrat umrl). Iz Bakuja je Vlado prešel v boljšo službo na neki sovhoz v Baški-rijo, od koder je tudi pisal v Trst. Končno je nekaj časa prebil še v Moskvi, preden so ga leta 1937 na lepem izgnali iz Sovjetske zveze in vkrcali na parnik, ki je vozil popotnike na progi Leningrad—Le Havre. Teh voženj se je Vlado moral udeležiti več, ker ga francoska policija ni pustila v Francijo (iz katere je bil izgnan leta 1925). Kapitan ladje ga je sicer zaposlil kot tolmača, a končno se je moral neprostovoljni popotnik in tolmač po nekaj mesecih vendarle odločiti za slovo od morja in se je izmuznil na francoska tla. Po kratkem bivanju v Parizu pa ga je policija prijela in se odločila, da ga odvede na mejo in izroči italijanskim oblastem, ki so nato lahko zaključile svoj enajst let prej začeti in s pobegom pretrgani kazenski pregon Vladimira Martelanca. Iz Sovjetske zveze je pošiljal Vlado v letih 1935 in 1937 prek brata Cirila, ki je leta 1944 padel na sremski fronti, takrat pa študiral tekstilstvo v Brnu, prispevke Sodobnosti, katere urednik Ferdo Kozak jih je z največjim veseljem priobčeval, ne da bi bil sprva vedel, kdo je njihov pisec. Prvi teh prispevkov je bil znameniti esej Nekaj misli o slooensketn narodnem in sloostoe)iem razDOJu 953 z vrsto globokih razčlemb in oznak, ki so izredno obogatile našo progresivno publicistiko. Pisca sem odkril uredniku šele jaz, ko sem se po svoji drugi vrnitvi iz mitroviške kaznilnice leta 1936 pozanimal pri njem zanj, ki sem ga prepoznal po stilu; posrednik Ciril Martelanc namreč iz Brna ni sporočil uredniku, da posreduje za brata, in je varoval anonimnost psevdonimnega Volodje Angeljeva, ki ga je okrajšal v inicialke A. V. Ferdo Kozak sam. V letu 1935 je objavil še tega »Angeljeva« razčlembo tedanjega mednarodnega političnega položaja. Nato pa je šele po presledku celega leta prinesla Sodobnost njegov esej o A. V. Puškinu; temu je sledil usmerjevalni sestavek Slovenski politični razvoj in problem sodobne politične orientacije, v katerem je pisec iz tolikšne časovne in prostorne daljave pokazal takšno vživetost v spreminjajoče se slovenske razmere, kakor da bi bil ves čas živel sredi njih. Končno je Ferdo Kozak objavil lahko še njegovo razpravieo O Cankarjevem svetovnem nazoru, ki jo je zdaj ponatisnil Zadravec v omenjeni antologiji in tako prvi obudil iz pozabe tega izjemnega publicista. Spominjam se še dveh prispevkov, ki jih je Vlado s svojega »križarjenja« na ladji med Leningradom in Le Havrom poslal po bratu Cirilu Sodobnosti in ki bi ju bil Ferdo Kozak silno rad uvrstil v revijo, a tega po nelahki odločitvi iz ozirov ua cenzuro vendarle ni storil; za zdaj še ni bilo mogoče najti rokopisov v Ferdovi ostalini. V Martelančevo publicistiko sovjetskih let vsekakor spadajo tudi sestavki, ki jih je o slovenskih osebnostih napisal za malo sovjetsko enciklopedijo; po-redoval je Ivuu llegent, ki je dal Martelancu v delo tudi neke prevode lenini-stične literature v slovenščino in ki je nato moral Martelančeve sestavke — kakor tudi svoje — za tisto enciklopedijo naknadno krajšati (po Regentovih informacijah, za katere se mu zahvaljujem). Leta 1939 je Vladimira obsodilo izjemno sodišče v Rimu na vrsto let, ki pa so se skrčila zaradi upoštevanja vmesnih amnestij v času 1928--1938 tako, da so ga leta 1941 odpeljali iz kaznilnice v internacijo. Iz te se je po kapitulaciji Italije vrnil domov. Pri Sv. Ivanu se je vključil v Osvobodilno fronto in se skušal prebiti na partizansko ozemlje, kar pa ni šlo povsem gladko; v času čakanja so prišli v T>"st domobranci, ki so prišli ponj na dom in ga izročili nacistični policiji t-, • v 1 J DusanKermavner 954