Ste?. 4	Nedelja, 20. januarja	1935
G. Chaucer:
Povesti z romanja
v Canterbury
Za mladino priredil L E. Rabin Poslovenil dr. Ivan Lah
»KAJ JE PRIPOVEDOVAL SODNI URADNIK«
Sultan v Siriji je čul o veliki lepoti Konštance, hčerke rimskega cesarja, in vsled splošne hvale, ki so jo širili o nji po vsem svetu pevci in potniki, je začutil k nji tako naklonjenost, da je poslal svoje poslance, da jo zasnubijo v njegovem imenu. Obljubil je, da postane kristjan z vsem svojim dvorom, če jo dobi za ženo. Cesar ni mogel odkloniti prošnje tako mogočnega vladarja in poslal je Konštanco v Sirijo z velikimi zakladi denarja in dragocenosti, ki jih je dal za doto, in s sijajnim spremstvom gospodov in gospe.
Sultan pa je imel mater, ki ni bila nikakor zadovoljna z zakonom, ki ga je hotel skleniti njen sin, in je odločno odklanjala, da bi izpremenila svojo vero. Sklicala je torej dvorjanike, boljare m plemenitaše, ki so se prav tako kakor ona upirali temu, da bi bili prisiljeni sprejeti krščanstvo, in jih je vprašala, ali ji bodo zvesto stali ob strani, ako se upre svojemu sinu in, aH bodo
storili vse, kar jim bo predlagala. »Kajti z vašo pomočjo,« — je rekla — »si upam iznebiti se te neveste.« In obljit-bili so vsi, da bodo storili, karkoli bo ukazala. Svetovala jim je najprej, naj se dajo krstiti po vseh pravilih kakor drugI Toda samo na videz, in naj čakajo njenih nadaljnjih ukazov.
Ko se je bližal čas svatbe, je prišla
<TlGf6»T~
so pri njenem prihodu v novo domovino. V pristanišču je ves dvor sprejel mlado nevesto z vsemi slavnostmi in Častmi, potem pa je v spremstvu najvišjih dostojanstvenikov sredi neštetih množic naroda, ki je prišel od blizu in
mati k svojemu sinu in ga s hinavsko
ljubeznjivostjo vprašala, ali ji bo izkazana ta čast, da bi smela povabiti kristjane k sebi na gostijo. Sultan je rad-e-volje ustregel njeni želji in ko so se po morju bližale tuje ladje k sirski obali, je suitanka spremljala svojega sina iz dvora v pristan, da pozdravijo prince-
»5 ==========
daleč, jahala na krasno opremljenem
konj« ob strani stare sultanke proti dvornim palačam. Tam je bila pripravljena velikanska gostija. Sultan je sedel, obdan od nevestinih spremljevalcev, ki so se prepustili radostnemu popivanju, kajti drugi dan so morali z ladjami odriniti nazaj čez morje, kakor jim je bilo od cesarja ukazano. Nevesta pa je bila utrujena	Ve ara potovanja in od
slavnostnega sprejema, zato je kmalu vstala od gostije in odšla v svojo razkošno spalnico, vso pregrnjeno z dra-goc^niini preprogami in ozaljšano z opojnimi rožami in palmami, da se je zdela kakor čaroben vrt iz jutrove dežele. Služabnice so ji razgrnile posteljo, ki je bila mehka in dišeča, da jo je takoj omamil vonj tisočerih dišav m komaj so se služabnice poklonile in molče izginile, je zaspala princesa takoj v trdem spanju, obdana od najlepših sanj o rajskih vrtovih in njihovih nezaslišanih krasotah. In med tem, ko je Sulu.ii veselo popival z njenim spremstvom na gostiji svoje matefe, so pristaši stare sultanovke odnesli spečo princeso iz njene omamne postelje in jo skozi skrivna vrata, ki so jih prikrivale preproge, odnesli po podzemskem hodniku proti bregu, kjer je že stal majhen čoln, in jo položili na dnu čolna brez vesla in krmila in odrinili ooln od brega, da je zaplaval na široko morje.
Ko se je princesa zbudila, je videla, da ne leži več v razkošni spalnici, ampak v preprostem lesenem čolnu, ki ga zaganjajo valovi bolj in bolj od brega. Zdelo se ji je, da se ji sanja, toda ko je pornela oči, je videla, da je vse britka resnica, in zdelo se ji je, da je sanjala prej, ko je zagledala, sprejem in goste in nepopisno krasoto spalnice med preprogami, rožami m palmami. Ni si mogla misliti, odkod ta nenadna izpre-memba, zato se je priporočila milosti božji in res jo je laihen vetrič nosil proti daljni morski planjavi, in galebi po zraku so spremljali njeno pot. Mnogo dni in noči je plaval ooln po morju, dokler je ni valovje zopet plusknčk) na suho zemljo in princesa le bila rešena. Ob bregu se je prav takrat sprehajal grof Konstabel, ki je že od daleč videl bližajoči se oolnič in je stopil k princesi izza drevesa, kjer je opazoval koga prinaša oolnič s seboj, in jo vprašal odkod in po kaj prihaja na otok. Princesa mu je potožila svoje gorje, češ, da so jo hudobni Ljudje izročili morskim valovom, da bi jo uničili, in grof je bil tako ganjen nad njeno povestjo, da jo
je odvede! s seboj k svoji gospč ttep-
mengildi, ki jo je sprejela zelo prijazno. Princesa je ostala v gradu in so jo vsi ljubili zaradi njene ljubeznivosti in plemenitosti.
Dasi je princesa prestala takšno nezgodo, vendar ni prav nič zigubila na svoji krasoti. Na otok so večkrat prihajali vitezi s sosednih dežel ali pomorščaki, ki so tu v stiski iskali pomoči, kadar so jih viharji prignali s širokega morja. Vsi so bili na gradu dobrodošli gostje. Eden teh gostov je zelo vzljubil Konštanoo, ona pa je odklanjala vse njegove ponudbe, ker ni čutila niti do njega niti do drugih nikake naklonjenosti in je upala, da pride prej ali slej tudi zanjo rešitev. Toda vitez, ki ga je odklonila, je bil do smrti užaljen ia je sklenil, da se bo nečloveško maščeval. Ko nekoč ni bilo grofa doma, oe je splazil v spalnico njegove gospe Hermengilde in jo z nožem zabodel, kajti ..iisli.1 je, da sta tudi groHn njegova žena kriva njegove nesreče; nato je odšel v sobo k Konštanci in položil nož, še ves okrvavljen poleg nje. Ko se je drugo jutro vrnil grof Konstabel domov, so mu prihiteli služabniki oznanit, da je bila njegova ljubljena soproga umorjena, in Konštanca je bila obdolže-na strašnega zločina. Vrgli so jo v ječo.
Kmalu na to je prišel na Konstablov otok kralj te dežele, Alla po imenu, da razsodi po pravici. Ko je videl Kon-štanco, kako stoji pred njim in pred tožnikom nedolžna, mirna in lepa, ga je prevzelo sočutje do nje. Tudi ljudje, ki so prišli poslušat sodbo, so godrnjali, ker so vedeli, kako je bila Konštanca do vseh ljubezniva, dobra in plemenita, zato niso mogli verjeti, da bi bila kriva takega zločina. Edini, ki je govoril proti nji, je bil oni zlobni vitez, ki je sam izvršil srrozno dejanje. In ko je kralj pogledal njegov hudobni potuhnjeni obraz in videl, da se mu ne upa pogledati v oči, je začel .-.uiti, da je on zločinec; toda na videz je strogo zasliševal Kon-štanco. da bi se prepričal, kako se bo zagovarjala. Uboga Konštanca je padla na kolena in se sklicevala na Boga, da je nedolžna. Kralj je dal prinesti evangelij in pozval viteza naj priseže nanj, da je res Konštanca kriva zločina, prej ne verjame njegovim besedam. Ko so položili evangelij na mizo. ga je zlobni vitez poljubil ta prisegel, da je Konštanca zagrešila zločin. Naenkrat pa ga je zadela nevidna roka, vitez se je zgrudil na tla in obe očesi sta mu izpadli.
Obenem se je od nekod zaslišal glas, ki je rekel: »Tj si po krivem obdolžil
nedolžno dekle, kako naj nebo k temu molči!«
Kralj in vsi prisotni so zatrepetali od groze pri tem čudežnem pričevanju in dolgo ni mogel nihče izpregovoriti besede. To je bila božja sodba. Konštanca je bila takoj proglašena za nedolžno, zločinski vitez pa je bil obsojen na smrt. Ves narod je z radostjo pozdravil zmago pravice, kralj pa je ponudil Kon-
štanci svojo roko in krono in jo odpeljal na svoj dvor, kjer se je vršila slavnosu.„ poroka in vesela svatba. Živela sta iekaj mesecev zelo srečno. Tedaj je moral kralj nemudoma odpotovati na Škotsko in je izročil deželo in svojo ljubljeno ženo v varstvo grofu Konstablu. In med tem, ko je bil kralj Alla na potovanju, se mu je rodiil sinček, ki so mu dali ime Mauric.
Vencesiav Winkler:
0 živem In mrtvem Kurentu
V tistih časih, ko je bila stiska že tako velika, da niso ljudje poznali več ne solnca ne smeha, so se znova spomnili na Kurenta.
Dolgo je že bilo, kar so se sprli z njim. Mislili so, da bodo lahko živeli brez njega. Smeh so vozili v lepih vagonih iz Pariza in iz Nemčije, solnca je bilo itak povsod polno, zlasti na dolenjski strani, zgrabil si ga lahko z obema rokama in ga natresel, koder si hotel. S smehom je pa seveda takoj nastala kupčija. Nekaj trgovcev je napravilo družbo, dobili so posebne pravice in posebne vlake. Kadar so pripeljali novo zalogo smeha, je bilo narodno slavje. Ljudje so hiteli v velike trgovine, nekateri z lonci, drugi z zaboji in nakupili so smeha kar za ves teden, ta za dva dinarja, oni, ki je bil bogatejši, za deset, stara ženica, ki je prejemala samo borno pokojnino, pa le za petdeset par. Zadovoljni so bili vsi, najbolj pa trgovci, ki so služili, kakor še nikoli. Znova in znova so hodili v Pariz in Nemčijo, nakladali smeh in ga prevažali k nam. Nič ne de, če je bil kak košček vmes že obrabljen in odrg-njen, vse se je lahko prodalo, ljudje so vzeli vsak košček spoštljivo v roke, ker je bil tuje blago.
Na Kurenta so pa čisto pozabili. Mestni magistrat mu je odločil stanovanje v hiralnici.
»Nekoliko usmiljenja je tudi treiba,« so rekli gospodje, »in nazadnje je to zaslužen mož. Tudi ni nič sramotnega, če živi kdo v hiralnici.«
In rekli so še, naj Boga zahvali, da ga ne pustijo poginiti kar kje na cesti. še po smrti bi imel sitnosti.
Kurent je prikimal in šel, kakor so mu rekli, kaj pa je hotel drugega.
Potem >e živel pusto življenje. Strme) je skazi okno na cesto kot v vodo, ki teče mimo njega in je ni mogoče ustaviti. Kadar so pa prevažali po uli-
cah smeh iz tujine in so vihrale zastave ter je vriskala harmonika, ga je vendarle streslo. Bil je star in nego-den in ni mogel več tako zakričati, da bi ga slišali na cesto. Rad bi zlomil križe v oknu, skočil na cesto ter raz-gnal trgovce in veseljake. Toda zgodilo bi se lahko, da bi ga prijeli in zaprli.
»Starec neumni,« bi rekli, »kaj si znorel? Zakaj napadaš narodne svetinje?«
In ker navadno zmaga tisto, kar misli večina, čeprav ni dobro ln pošteno, bi ga nazadnje odpeljali še v ječo, najmanj pa v norišnico. Pa križi v oknih so bili trdni'in Kurent ni mogel nikamor, samo obraz je vselej spačil in pobledeJ je, kakor bi ga pretresale neizrekljive bolečine.
Potem je pa umrl Kar tako mimogrede, da se mi prav vedelo zakaj in kako, kot stari ljudje, brez bolečin, s pritajenim smehljajem. Pokopali so ga brez posebnih slovesnosti in navsezgodaj, ko je še mesto spalo, da ne bi bil komu v napotje. Ljudje so skomignili z rameni, ko so slišali, da je umrl. Rekli so, da je bil pač zadnji čas. že zaradi javnega reda in preljubega miru.
Kurenta ni bilo več, smeha pa še povsod dosti. Krošnjarji so ga prodajah po cestah, ljudje so ga ponujali drug drugemu. Cene so se nižale.
Nenadoma se je pa ves smeh pokvaril. Menda je prišla vlaga v zalogo ali pa so takega že dobili iz tujih dežela —kratkomalo, začel je gniti. To je bila težka stvar. Smeh je gnil in gnil, nihče več ga ni maral. Tolažili so se od začetka, da bo druga pošiljaitev drugačna, boljša, toda druge pošiljatve sploh ni bilo. V Parizu so rekli, da kar taJko na upanje ne dado, da je zdaj kriza in da potrebujejo denarja. Trgovci so se obrnili v Nemčijo, toda tam je
ravto razsajala revolucija in mso mogla ničesar kupiti.
»Kaj ia zdaj?« so se prestrašili.
Po časnikih so se začeli pravdati, kdo je več zaslužil pri smehu. Ljudje so že po naravi nevoščljivi in krivo-gtedi in so očitali milijone tistim, ki so zaslužili komaj tisoče, tiste pa, ki so vse stare skrinje napolnili z zlatniki, so proslavljali kot poštenjake. Nazadnje je postalo na svetu že pusto. Ljudje bi se neskočno radi spet enkrat pošteno nasmejala, a kaj, ko ni bilo smeha. Sem in tja ga je še privlekel kak starec iz skrinje, kjer je imei spravljenega za boljše čase.
»To je pravi sm&h,« je pripovedoval, »ta je še iz tistih dni. ko je še Kurent živel.«
Ljudje so hoditi gledat stari smeli, tipali so ga in vzklikali:
»Vendar enkrat nekaj domačega!«
Toda starčevega smeha je bilo malo, vsi bi ga imeli radi, hoteli so ga nesti gospodu županu, toda se je že med potjo razlezel in razstopiL Potem je pa spet prišla stiska.
Takrat so se nekateri spomnili na Kurenta.
»Kaj ni živel nekoč med nami?« so
rekli.
Podprli so si glave z rokami in se zamislili, drugi so pa začeli trditi, da Je umrl.
»Ni mogoče!« so se začudili
Sli so gledat v knjige in so našli resnico.
»Pa da tega nismo opazili!« so majali z glavami. Vse se jim je zdelo neizrekljivo čudino.
Nekdo izmed meščanov je prišel mimo, slišal je vzdihovanje pa se je spomnil, kako je dandanes vse mogoče. Lahko da Kurent še ni popolnoma umrl. Taki ljudje imajo trdno življenje, še sto let po smrti živijo. Ce bi ga morda odkopali in poklicali učene zdravnike? Pri nas sicer nimamo takih, — kaj more priti dobrega iz Na-zareta? A v drugih deželah jih je vse polno, zmeraj se bere o njih. Sicer je danes težka za denar, toda napravili bi zbirko, priredili bi na primer cvetlični dan in bi nabrali precej denarja. Ljudje so še zmeraj usmiljeni in navdušeni za pravično stvar. Poslali bi po najboljše zdravnike, pfišii bi in obudili Kurenta.
Vsi so bili silino zadovoljni, Ce bi imeli Kurenta, bi imeli srneh, ne bi ga bilo treba uvažati, deinar bi ostajal doma in to pomeni dosti, zlasti danes, ko je taka stiska.
Priredili so cvetlični dan. Otroci so prodajali nageljefce, ljudje so jih gjle-dali in jih navduševali.
»Le dajte,« so rekli, »veliko denarja moramo nabrati.«
Zvečer so otroci prinesli nagel jčke tn denar. Prinesli so sedem svetlih gumbov in pet dinarjev.
^»To je malo!« so vzdihnili gospodje. »S tem ne bo mogoče dobiti zdravnikov.«
»Saj ni treba zdravnikov,« je rekel star meščan. »Letos poleti sem bil na planinah, tam je doma zdravje. Kar odkopljimo Kurenta, prinesimo mu nekaj planinskega zdravja pa bo vse prav in v redu.«
Šli so na pokopališče m odkopali Kurenta.
»Saj je res še živ!« so vzkliknili
»Kaj mi hočete?« je zagodrnjal Kurent. »Tako mirno sem spal, kakor nikoli na svetu in ste me zbudili Bog ve, čemu?«
Eden izmed meščanov, ki je bil imeniten gospod, je stopil pred grob in začeil govoriti. Proslavljal je Kurenta, imenoval ga je dobrotnika vsega naroda, sem in tja je navdušeno zamahnil z roko, parkrat si je tudi oči obrisal z robcem, nazadnje ga je povabil, naj gre z njimi. Odslej se mu bo godilo dobro, nič več mu ne bo treba skrbeti za malenkosti, vse mesto se je združilo, da mu pomaga.
Kurent se je od začetka branil, četš, da mora še spati, da mu je boljše v grobu, no, potem, ko so le silili vanj, se je pa vendarle ukloniL
»Živel!« so zaklicali ljudje.
V velikanskem sporedu so ga odpeljali v mesto. Vse je bilo v zastavah. Pri prvih hišah so čakale belo oblečene deklice in mati županja. Trosile so rože na pot, da je šel Kurent po mehkem, kakor bi hodil po cvetočih livadah. Pri mestni hiši je pa čaka! na sprevod sam gospod župan z mestnimi očeti. Lepo so sprejeli Kurenta in predno so se ljudje razšli, so na županovo povelje še enkrat vzkliknili:
»Živel Kurent!«
Potem so se razkropili vsak na svojo stran, Kurent je pa ostal sam na cesti.
»Kaj pa zdaj!« je pomislil.
Sel je po ulicah in je videl, da so Še prav takšne, kakor so bile časih. Bilo mu je nerodno, ker so gledali za njim, posebno otroci. Počasi je spoznal, da nima take obleke, kakor drugi ljudje. Še stražnik na križišču se je zasukal in pogledal izpod čela, kam gre.
»Kaj naj pa počnem v tem velikem mestu?« si je mislil. »Toliko je teh težkih voz, da me bo kateri še pomečkail. Kar na kmete pojdem!«
Toda stražniki pri mestnih vratih so ga ustavili.
»Ne bo nič!« so rekli. »Ti spadaš v mesto. Mesto je imelo stroške, ko te je izkopalo iz groba. Ostati moraš v mestu, tak ukaz imamo. Ne smemo te pustiti na kmete!«
»Pa kaj naj delam po teh pustih ulicah?«
»O tem nimamo nobenega ukaza,« je skomignil stražnik. Ko pa je videl, da je starcu hudo, ga je potolažil: »Kar tako hodi sem in tja, dokler ti je pač ljubo. Delaj, kar hočeš, samo škode nikar in kričati ne smeš, da ne prideš navzkriž s postavami.«
Kurent se je ponižno zahvalil in se vrnil v mesto. Blodil je sem In tja. Kadar je zvonilo poldne, si je zategnil z jermenom pas, za večerjo je šel spat v kak kot. Preganjali ga ravno niso. Ce so ga ponoči stražniki opazili, so ga pustili v miru.
»Ta je mestni,« so rekli in so se ga izognili.
Živel je v mestu, mesto pa ni skrbelo zanj. Le smeha bi radi od njega, toda, kdo se bo smejal, če je lačen in truden? Vendar so bili ponosni nanj. Kadar je prišel kak tujec v mesto, so mn pokazali vse znamenitosti, nazadnje so ga vlekli še na županovo dvorišče. Tam zadaii v svislih je navadno spal Kurenit. Tam so se ustavili in rekli:
»To je pa naš Kurent!«
»Hvaljen Jezus!« je pozdravil počasi Kurent in iztegnil roko, da bi dobil kaj ubogajme.
Lakota in mraz premagata vsakega človeka, tudi Kurenta sta. Ko je ležal že v zadnjih zdihljajih, je nekdo tekel to povedat občinskim možem. Gospodje so hitro osnovali pomožni odbor, da bi naibrali nekaj za pomoč ubogemu Kurentu. Ker so se pa predolgo prepirali, katera izmed gospa bo za predsednico in bi bile rade vse, se je Kurent naveličal čakanja in je tiho umrl v županovem hlevu.
Imel je lep pogreb, zbralo se je dosti gospode, še več pa preprostih ljudi, tudi godbo so poklicali in gospod župan je rmeJ imeniten govor.
Kurent, .kaii pa hočeš več?
Manica:
Neverjetno
V neki ostri zimi se je podala gruča vaščanov v oddaljeni semenj. Pot se je vlekla in pogovor se je pletel o tem in onem. Pa pravi kmet Komar:
»Gotovo še ne veste, kaj se mi je pripetilo sinoči. Gledam namreč skozi okno tja v sneg in mraz. Kar opazim, da beži po mostu neki na pol oblečen neznanec, najbrž kak popotnik. Sredi mosta se za-vihti čez ograjo in čof — je že v vodi. V tem trenutku pozabim seveda na vso zimo in hitim reševat samomorilca. Ali to delo je bilo silno težavno. Po preteku dolgih štirih ur se mi je šele posrečilo spraviti tega kandidata smrti na suho. A premislite čudo! Kljub ostri zimi, kljub ledeno mrzli vodi, v kateri je prebil dolge štiri ure ,je bil možakar še popolnoma gorak mnogo bolj gorak nego jaz!«
Komaj konča Komar, se že oglasi njegov sosed Muha:
»Glejte no! Meni se je pa dogodilo nekaj čisto nasprotnega. Čujte torej!
Na moje okno potrka tuji mož, menda tudi popotnik. Grem mu odpret in vidim, da se mož trese od'mraza in kar šklepeta z zobmi. Jaz pa ,kot usmiljen človek, ga takoj spravim na peč in ukažem zakuriti pravcato grmado. Peč je naenkrat razbeljena in kmalu začne tleti na popotniku obleka. Seveda ga urno potegnem raz peči. Prebito nerazumljivo pri vsem tem pa je bilo to, da je ta ču-dakar kljub temu, da je obleka skoro gorela na njem, ostal popolnoma mrzeL Kaj pravite k temu —a?«
Ostali možaki se spogledajo in se molče muzajo, češ: govorita kar hočeta, takih budalosti vama itaa nihče ne verjame!
Kako pa vi mislite, dragi Jutrovčki?
Ali sta Komar in Muha res lagala? ★
Komar in Muha sta govorila resnico, kajti prvi popotnik se je pisal »Gorak«, drugi pa »Mrzel«.
Zlogovnica
Sestavi iz naslednjih 10 zlogov: av-ho kla-nik-pet-sla-še-to-u-vir 5 besed pomena: 1. riba, 2. organ, 3. pritajeno govorjenje, 4. vozilo, 5. glasbilo — da bodo začetne in končne črke od zgoraj navzdol tvorile imeni dveh jugoslovenskili pristaniških mest.
JUTROVČKI PIŠEJO
Dragi stric Matic! Najprej Ti želim veselo in srečno novo leto, da bi še uča-kal mnogo let! Zahvaljujem se Ti za knjigo, ki sem jo z veseljem sprejela. Obljubim Ti, da bom ostala Tvoja zvesta čitateljica »Mladega Jutra«. Oprosti, stric Matic, da Ti pišem na tem listu, nastavi uho, da Ti povem, če pišem na listu brez črt, grem v pekel ali pa v nebesa. (Pa nikomur ne povej tega.) Na-svidenje!
Pukl Ančka, učenka IV. razr.
Vojnik pri Celju
Dragi stric Matic! Prisrčno se Ti zahvaljujem za Tvoje knjižno darilo, ki si ga mi poslal. To knjigo sem si že dolgo časa želel. Ko sem danes dobil Tvojo pošiljko v roke in jo odprl, se nisem mogel načuditi sreči, ki me je doletela. Obenem Ti pa prilagam svoj novi spis: »Najdenček«. Te pozdravlja Tvoj hvaležni
Deržaj Boris, ač. II. razr. real. gimn. v Ljubljani
NAJDENČEK
Pusto jesensko vreme je bilo in dež je lil, kakor iz vedra. Tudi jaz sem bil ta dan nekam čemeren, prav kakor vreme. Iz te čemernosti me je zdramil mili otroški jok, ki je bil čuti prav iz domačega vrta. Pohitel sem na vrt, da čujem in vidim, kaj se je pripetilo. Namesto malega otročiča sem našel prav malo in rjavkastočrno muco, ki je milo jokala kraj vrtnega plota. Kljub razočaranju sem jo pobral in odnesel, kajti smilila se mi je, ker je bila strašno sestradana. Nič kaj ji ni bilo po volji nova domačija. Komaj smo jo nasitili, že je pobegnila, toda kljub temu nas ni zapustila. temveč nas še vedno obišče in to le, kadar ji veleva lačen želodček. Že tako se je udomačila, da polega na toplem štedilniku. Navzlic svoje ljubkosti pa ima tudi napako, da nam rada kaj ukrade. Tako tatvino je izvršila tudi nekega dne in to v odsotnosti mame. Tedaj je bila naša mala mucica strašno kaznovana, toda zaleglo je. Od tega dne ne krade več. Vendar se ji je to tako zamerilo, da ne pride več v stanovanje. Običajno samo malo pojoče pred durmi, češ, naj ji damo kaj hrane. Čez dan se navadno potepa ali pa spi v drvarnici.
Boris Deržaj, uč. II. drž. real. gimn. v Ljubljani
Dragi stric Matic! Naj se Ti v imenu vseh treh zahvalim za izžrebano in poslano knjigo, katere smo se zelo razveselili. V zimskih večerih sedim ponavadi aa topli peči in prebiram razne knjige, med katerimi mi najbolj ugaja »Mlado Jutro«. Potem grem v posteljo, kjer sanjam o saneh in smučeh. Tako osvežim živce za prihodnji dan. Tebe, Ju-trovčke in Joža Čopa pozdravlja Anton Gorenc, Kamnje 17 št Bupert pri Mokronoga
Dragi stric Matic! Dovoli mi, da se tudi jaz enkrat oglasim v »Mladem Jutru«. Povedal bi H rad, kakšni revčki so nekateri ljudje na svetu. Bil sem z mamo v kuhinji. Tedaj se odprejo vrata in v kuhinjo stopi siromašna, raztrgana ženska. Milo je prosila za ponošeno obleko, ali vsaj za stare krpe, da bi si lahko obvezala noge. Nato nam je pokazala noge. Globoke rane so zevale na nogah od kolenov do gležnjev. Mene je kar streslo in mama je vzdihnila. S tako bolnimi nogami je prišla peš iz Semiča do Črnomlja. Mama jo je poučila, da so nogavice barvane in zato ne smejo priti v dotiko z ranami. Mama ji je ponudila stol in ji dala povoje, da si je ovila noge. 2enica je s solzami v očeh pripovedovala svojo zgodbo. Najstrašnejše zanjo je to, da ima tri nepreskrbljene otroke, ki nimajo več očeta. Joj, koliko gorja jo na svetu, ki nisem vedel zanj! Boga hvalim, da imam še zdrave in žive starše. Zmerom jih bom ljubil in jim bom do smrti hvaležen.
Darko Radinja., uč. II. razr. v Črnomlju
Zima je tu. Podnevi se sankam, zvečer pa poslušam vesele in žalostne zgodbice, ki nam jih pravi mama. Rada tudi poslušam, če kdo čita knjige, seveda morajo biti lepe. Večkrat uprizorimo tudi kakšno igrico. Včasih pridejo k nam tudi sosedovi, ki pozive vso družbo. Tako minevajo dolgi, a pri nas zelo kratki zimski večeri.
Stanka Zapotnik, nč. IV. b r. Trbovlje IL Loke 304, Trbovlje L
Kako težko sem čakal na sneg. Zdaj je tu v naše veliko veselje. Takoj smo se pričeli smučati. Sicer nimam pravih smuči, temveč le zakrivljene deske, ki sem jih napravil sam, pa vseeno gre. Ko
m nmijem fa» počešem, je moja prva pot ▼ drvarnico, kjer si nataknem smuči, pa hajd v breg. Večkrat sicer z nosom ri-jem po zemlji, toda pri smučanju brez pike pač ne gre.
Alojz Zapotnik, uč. VI. razr. Trbovlje n, Loke 304, Trbovlje L
Izmed zimskih športov mi je najbolj všeč smučanje. Ta šport me zelo razvedri, a je tudi zdravju koristen. — »Mlado Jutro« mi je zelo všeč, le uganke so prelahke m pa izhaja v premajhnem obsegu.
Branko Arko, dij. II. b r. klas. gimn. v Ljubljani, Št Vid št 101
»Mlado Jutro« mi je zelo po volji, ker prinaša vedno kako križaljko, uganke ali zlogovnice. Najbolj se pa razveselim, kadar je objavljen kak nov natečaj. Takoj se pripravim in pišem ter zlagam ves dan, zvečer pa takoj nesem v »Jutrov« nabiralnik. Samo to moram pripomniti, da bi mi bilo ljubše, ako bi objavljali kako povest o Indijancih, ki bi se nadaljevala. Mislim, da stric Matic ne bo hud name, ker sem tako javno izrazila svojo željo.
Dragiea Metelko, uč. II. r. drž. r. ghnn. v Ljubljani
Dragi stric Matic! Jaz si krajšam čas ob dolgih zimskih večerih takole: Ko po-večerjam in spišem domačo nalogo, vzamem v roke kako mladinsko knjigo, ki jo prinesem iz knjižnice. Če pa knjige nimam, čitam »Mlado Jutro«, ki mi je zelo všeč. Potem se malo poigram s našo psico Herico, nato grem spat.
Marija Žagar, uč. 13. razr. viš. nar. šole v Ljubljani
Komaj zjutraj skočim iz postelje in po-vžijem zajtrk, sedem sanem na hrbet in zdrčim po bregovih Homa v bližnje Kamnje k prijatelju Tonetu, da se skupaj sankava. Kako prijeten je zimski šport!
Metod Lamovšek, Hom 57 p. Št. Bnpert na Dolenjskem
Ob večerih preganjam dolgčas s knjigo, iz katere prebiram različne povesti. Včasih pletem nogavice in šivam robce. Moj starejši brat pripoveduje mlajšemu bratcu in sestrici povesti, ki jih prečita v »Mladem Jutru«. Tako mine večer za večerom in kmalu bo zopet vesela pomlad.
Vera Skrij, uč. IV. razr., Kamnje 24 Št. Eupert na Dolenjskem
Dragi stric Matic! Ko pridem iz šole, najprej kosim. Potem sedem na sanke, ki me neso, kamor želim. Sankam se, dokler se ne znoči. Zvečer berem »Mlado Jutro«, dokler ne grem spat. Te pozdravlja
Franc Gorenc, uč. IV. razr., Kamnje 14 Št. Bupert pri Mokronogu
Dragi stric Matic! Če hočem reči jjo pravici, mi v »Mladem Jutru« ugaja vse do zadnje vrstice enako. Vzamem ga v roko zvečer in se nasmejem njegovim povestim. Sprejmi najlepše pozdrave od
Ane Gorenc, uč. IV. razr., Kamnje Št. Bupert na Dolenjskem
Ob dolgih zimskih večerih berem »Mlado Jutro« ali kakšno lepo knjigo. Najbolj všeč mi je smučanje. V »Mladem Jutru« so mi všeč pesmice o mladem kralju Petru II.
Marija Lokar, uč. V. razr. osn. šole v Št. Bupertu na Dolenjskem
V dolgih zimskih večerih si krajšam čas s knjigami. Ko pridem v mraku iz šole domov, pogledam na urnik in se učim, drugače pa čitam kako knjigo. S knjigami imam veliko veselje. Posodi mi jo bratec, ki jih dobi pri prijatelju.
Dragica Metelko, uč. D. a raz. drž. reak gimn. v Ljubljani
Ljubi stric Matic! Prvič se oglašam v »Mladem Jutru«. Bala sem se Tvojega požrešnega koša, zato nisem preje pisala. Ko sem prebrala novi natečaj, sem se opogumila in takoj vzela pero v roke. Moj najljubši zimski šport je sankanje. Leta 1930. je dobil moj brat brat sanke. Sedaj, ko je že velik, je dobil nove smuči, sanke pa je prepustil meni. Ko je padel na zemljo prvi sneg, sem se jako razveselila. Drugi dan sem poskusila s sankami, pa ni šlo dobro. Ko je zapadel drugi sneg in so se pokrila polja, bregovi in travniki z belo odejo, je prišel ugoden čas za sankanje. Vse je oživelo in vsi smo bili deležni obilega veselja. Sankanje pa je tudi zdrav šport za nas šolarčke, ki bivamo v slabih učnih rostorih. Seveda moramo biti pri sankanju previdni, da se ne zgodi nesreča in da se ne prehladimo.
Marija Mihelčičeva, uč. IV. razr. na Črnučah pri Ljubljani
Franjo Serajnlk:
Ukaželjna Mojcika
»Kdo je ta možiček?« To je poštni sel. »Kaj drži v roki?« Pisem, glej, kup ceL
»Kam jih pa ponese?« Tja dol v daljno vas. »K nam zakaj ne pride ?« Nima nič za nas.
»Pa kdaj bo jedel?« Pozno, ko bo noč. »Kje mu je postelja?« Sredi vaških koč.
Tako povprašuje vedno Mojcjka. Ni nič radovedna naša punčika.
Za bistre glavice
Rešitev uganke IL
Papir lahko prepogneš, lesen trikotnik pa ne moreš. Zato vzameš od kupa snop papirja in ga prepogneš. Tako pre-gledaš ves kup. Tako boš hitro ugotovil ali je trikotnik med papirjem ali ne.
Uganka HL
Učitelj ti da 16 listov papirja: 4 bele, 4 rdeče, 4 višnjeve in 4 zelene liste z nalogo, da izrežeš iz njih:.
4 rdeče, bele, višnjeve In zelene kroge, 4 trikotnike istih barv, 4 pravokotnike istih barv hi 4 četverokotnike Istih barv.
Kako si boš uredil delo, da boš nalogo kar moči hitro izvršil ? Rešitev objavimo v prihodnji številki
V šolo bo hodila že čez leti dve, tam pa znati treba mnogo bo, to ve.
Le zato njen: kakšen, kdo, kako, kedaj, kje, čegav, katero, kam, odkod, zakaj?
Hanicst
Uganke — rešitev L skleda mleka s smetano, lesene žlice, usta. — IL Zrak. — HL Apno.
Rešitev zlogovnice
jezik — narod
Listnica uredništva
Uganke iz zadnjih številk so pravilno rešili: Špehar Fran jo, Hradeckega c. 38 v Ljubljani; Silva Rozmanič, uč m. razr. mešč. šole v Ljutomeru — Gor. Radgona; Magušar Saša, uč. V. razr. v Ljubljani; Kocbek Dragica, uč. IV. razr. v Mariboru, Gregorčičeva ul. 2; Štefan Vitko, uč. L drž. mešč. šole v Senovem pri Rajhenburgu.
Florjan Smolič v Kočevju: Tvojo pesem bomo priobčili, če nam na dopisnici potrdiš, da si jo sam zložil. Če je nisi, nam rajši ne potrdi — zakaj v teh rečeh ljudje ne poznajo šale!
Rešitev križanke »Svetilnik«
Vodoravno: 2. loj, 4. oče, 5. vir, 6. je, 7. Rab.
Navpično: 1. kočija, 2. lovor, 3, jereb.
Križanka „Rak"
Vodoravno: 1. poroda, 4. narodni obiraj, 7. palica, 9. igralni list, 10. štev-nik, 11. preperelo železo.
Navpično: 1. ostanek gozda, 2. pesniška oblika, 3. pritr-dilnica, 4. kratica ve-ličastva, 5. del voza, 6. industrijska rastlina, 7. gozdič, 8. žuželka, 11, dvoživka.