Od vsega kaj, kar človek je in pije.
I.  Splošne premišljevanja.
369
L  Splošne premišljevanja.
Človeško telo nikdar ne počiva popolnoma, še celo t spanji ne. Kadar človek dihne, kadar mu serce trepne, se premeni kaj v pljučah, v sercu; — premakne naj se kteri kolj drob, premeni naj se kaj še tako malega v ma-zincu na roki, ali pa v pavcu na nogi, gotovo ne ostane ne ta ne uni brez nekake premene; za vsako mislijo, ktera prešine naše možgane, sledi tudi nekaka premena v možganih.
Kar se je ljudem nekdaj le zazdevalo, namreč, da se človeško telo v tem in tem času popolnoma spremeni, so dognale preiskave učenih mož dandanašnji do dobrega. Ne moremo sicer naravnost reči, da se spremeni človeški život v sedmih letih popolnoma, kakor ljudstvo sploh misli, ali da se spremeni še v veliko krajšem času, morda že v tridesetih dneh, kakor si učeni možje dokazati prizadevajo, — to pa vemo za gotovo, da vsaka stvar, ki jo užije  človek,   samo  le skozi njegov život potuje.
Raznoverstni snutki, iz kterih so naše jedila in pijače sostavljene, se premene v dele našega života samega. Kar se iz njega izprazne, so, tako reči, smeti ali žlindra tega, kar v životu ni več pripravno za oprave življenja.
Preobširno bi bilo, tukaj na drobno razkladati prenavljanje ali prekuhovanje živeža v želodcih in čevih. Dovolj je, ako le v obče rečemo, da drobci užitega živeža, ko so se bili v životu snutkom človeškega telesa p o enačili, po prebavilnih cevčicah pridejo v kri in se tu tudi sami v kri spremene. V kri spremenjeni grejo s kervjo na rse strani in v vse dele našega života. Tu se po svoje premene, da se ali zedinijo s temi deli, ali pa se vernejo
obertnistva in rokodelstva in druži h svetnih (ne duhovnih) srenjskih zadev. In z ozirom na to so bili zaupni možje poklicani. Kar je nam znano, tudi drugod niso bili duhovni v ta svetni zbor izvoljeni, razun tam, kjer ima, na pr. duhovstvo veliko grajšinsko kmetijstvo in je kakošen opat ali kak enak duhoven gospod v versti velikih grajskih posestnikov bil v zbor poklican. Pri nas ni takih graj-šinskih duhovnih posestev, in za tega voljo ni bilo njih posebnega namestovanja treba. Zbor se pa tudi ni vtikal v več kakor le v zadeve kraj ne srenje (Ortsgemeinde) in okraj n e srenje (Bezirkisgemeinde); vseh drugih reči, ki se tičejo far d (Pfarrgemeinden) itd., se ni dotaknil. Sicer pa radi spoznamo, da duhovni gospodje po deželi več kakor vsak drug morejo storiti v dušni in telesni prid srenji, in njih veliko in sveto opravilo bo nastopilo posebno takrat, ko se bojo srenj ski možje in župani volili. Tu naj napnejo vso svojo moč, da pervič pridejo dosti velike in mogočne srenje na dan, drugič, da se volijo pravi možje. Volitev je srenjčanom na prosto voljo dana, in ne postava, ampak srenja sama to kriva, ako se ne bojo volili umni, vestni, domoljubni in samostojni možaki. In ravno za tega voljo je komisija zahtevala dosti velike srenje, ker izmed več ljudi je lože kaj boljega izbrati. Umni, vestni, domoljubni in samostojni možje in zlasti taki župani bojo svoj častitljivi stan obračali le v prid srenji, in spoštovaje obstoječe cesarske postave in njih izpolnovavne gospode ne bojo čez vojnice postav skakali, opornosti in prepira si ne na čelo svojega obnašanja zapisali, sicer pa tudi ne povsod z glavo kimali, ako bi se od njih kaj terjalo, kar ni v prid srenji, ampak možato bojo samostojnost pokazali tam, kjer vejo, da sta postava in blagor srenje na njih strani. Da se bo pa vse to moglo zgoditi, bojo nase srenje (občine) mogle vse drugač biti kakor so zdaj — naši ljudje pa tudi zapopasti, da srenjski mož ali pa župan biti ni nadloga in nemoč, ampak čast in oblast. Da bojo dopisi iz cesarskih pisarnic v domačem jeziku županom dohajali, da razumejo kar prejmejo, in tudi prav oklicati dajo, moremo že po tem pričakovati, ker vse postave in ukazi, ki grejo od slavnega deželnega poglavarstva v deželnem zakoniku na deželo in kterega mora tudi vsaka županija imeti, so razun nemškega tudi v slovenskem jeziku oklicani za tiste, ki nemškega ne razumejo, in čisto naravno je, da tako, kakor ravna višja vlada, bojo ravnale tudi nižje deželske gosposke in domačim srenjam dopisovale v domačem jeziku, kakor je to od nekdaj na Češkem in tudi drugod navada.
Vred.
kot za življeuje ne potrebni ostanjki v kri, iz ktere se izločijo po posebnih organih života in se zadnjič veržejo iz njega.
Perva premena, ktera zadene povžite jedila in pijače v našem telesu, je tedaj ta, da se dela kri iz njih. Vsak kos kruha mora kri postati ravno tako, kakor vsak požirek mleka. —
Ako 100 lotov človeške kervi v vročini, v kteri voda zavre, popolnoma posušimo, ostane samo še 21 lotov in pol sterjenih stvari, 78 lotov in pol se je izhlapi v podobi vode. Kar s te rj enega ostane, zapopada živežu bistveno enake snove, namreč: laknec (Fibrin, FaserstofF), beljačec (Albumin, Eiweissstoff), in še druge z gnjilcom navzete stvari, nekoliko tolše (mašobe), malo cukra in močca (Starke) in dokaj rudninskih reči, soli itd. Kakor se po starosti, spolu, telesnosti, po zdravji človekovem itd. spreminja mera kervi, da je ima ta ali uni človek več ali manj (odrašen človek ima 20 do 30 funtov kervi) tako se spreminja tudi množica posamnih kervnih delov nekoliko, kar se pa ne da do zobca določiti; vendar pa je razloček sploh le majhen. Ta razloček dela, da pravimo: „ta človek ima dobro kri", „ta slabo".
Vsak del telesa zajema iz kervi to, česar najbolj za se potrebuje; kosti zajemajo iz kervi zlasti fosforo-kislega apna, mišice (ali mesnati deli) fosforo-kislega kalija in fosforo-kisle magnezije; v kitah in hrustancih je pa več natrona kakor kalija; fluor se nahaja skoraj edino v zobeh; kremenica (Kieselerde), ktera dohaja z živežem v naš život, se nahaja skoraj edino v naših laseh, v koži in v nohtovih; železa je največ v rudečem delu kervi; zavoljo tega hira zlasti ženstvo za bledenico (Bleichsucht), kadar manjka kervi železa, ki ji lepo ru-dečo barvo daje.
V laseh je tudi veliko žepla, v možganih veliko fosfora, in tako ni samo vsaki del (ud) našega telesa po svoje mehanično ustvarjen, temuč tudi kemično po svoje osnovan. Za vse to mora kri iz živeža gradiva dajati.
Teža vseh rudninskih snutkov v životu moža, kterf na priliko, kakih 150 funtov vaga, se na kakih 10 funtov rajta; med njimi je 8 funtov fosforo-kislega apna, vsi drugi rudninski (^neorganski) snutki skup pa vagajo le kaka 2 funta. Osmina ali osmi del tega, kar celi človek vaga, znašajo tedaj rudninski (neorganski) deli, brez kterih bi ne mogel živeti, ktere mora tedaj z živežem vedno v-se jemati, ker jih zavoljo neprenehanega spremi-njevanja vedno nekaj zgublja.
Človek sprejemIje, dokler živi, živalske in rastlinske (organske) in pa rudninske (neorganske) reči v-se; to pa se godi, kakor njegova starost nanaša, v kaj posebni razmeri. Dokler otrok še raste, potrebuje za svoje življenje obojega — organskega in ne-organskega — živeža več, kakor ga njegov život dela; — odrašen človek potrebuje — ako je zdrav — ravno toliko, kolikor oddaja njegov život; — al kadar stopi človek v sive leta, se to vse drugače oberne. Starček porabi sčasoma vedno več živalskih in rastlinskih (organskih) snutkov, kakor mu jih more živež domestovati; — moč njegovih mesnatih delov ali žil, kakor jih naprav imenujejo, pojema, kervi mu zmanjkuje — sušiti se začne; neorgan-skih (rudninskih) snutkov pa njegov život ne more tako podelovati, kakor va-nj prihajajo; čedalje bolj se sperste-nuje, — kar je bilo prej mehkega v njem, se sčasoma skošeni in ne služi mu več, — od dne do dne — kakor Schleiden lepo pravi — vleče človeka zemlja bolj proti zemlji, dokler se nazadnje neumerljiva duša, naveličana težkega jarma, mertvega života reši in iz praha ustvarjeno truplo počasi strohni. Pešica prahii ostane zemlji, iz ktere je ustvarjen. Duša pa, neumerljiva in nestrohljiva, se verne iz sužnosti naturnih postav k Vladarju duševne svobode!
II.   Različnost živeža v obče.
Naše življenje je vedno spreminjevanje, kakor smo že spredaj rekli; je kakor kolo, ktero nikdar mirno ne stoji. Da je pa to vedno spreminjevanje našega života mogoče, potrebuje živeža, in sicer dvojnega: ene jedila služijo za to, kar je prav za prav za rejo vseh telesuih udov in celega života potreba, — druge pa za sope nje ali dihanje in druge opravila. Človek ne neha nikolj sopsti, dokler živi. Kadar sopemo, oddajamo ogeljno kislino in vodo v podobi hlapa ali para iz pljuč. Da se more to neprenehoma goditi, mora kri vso pripravo dajati, iz ktere se ogeljna kislina in voda nareja. Zavoljo tega mora v kri vedno dosti novega redivnega soka (mleziva) prihajati, da se kri iz njega dela. Mi ne jemo tedaj samo zavoljo tega, da si želodec sitimo, kakor nekteri mislijo, temuč jemo tudi zavoljo tega, da moremo sopsti. Ker se v zdravem človeku izhlapljeni ogeljc in vodenec sopet na-mestuje z ogeljcom in vodencom, kterega dobivamo z živežem v život, je jasno kot beli dan, da mera živeža, ki ga život za svoje ohranjenje potrebuje, mora večja ali manja biti po tem, kakor človek večkrat ali manj krat in pa močnejše ali slabejše sope. Otrok, kteri hitreje sope kakor odrašen človek, mora tedaj za tega voljo bolj pogostoma jesti in po primeri več živeža dobivati kakor stareji človek, in ne more tako lahko lakote terpeti. Ni tedaj le razvaja ali požrešnost, ako otrok večkrat jesti hoče. — Kadar počivamo, manj sopemo kakor kadar hodimo ali kadar delamo; zavoljo tega potrebuje delavni človek tudi več hrane kakor lenuh. Človek z drobnimi pljučami v ozkih in tesnih persih ne povžije toliko kakor človek z večjimi pljučami; zavoljo tega niso ljudje, kteri imajo ozke ali tesne persi, nikolj dobro rejeni in tolsti, če še toliko snejo.
Iz tega se vidi, da ne smemo, kadar gledamo na to, kako se kdo redi, ne samo na želodec in prebavila sploh gledati, temuč tudi na pljuča in na sopenje, iz kterega se izcimuje največ gor ko te v živalskem životu.
Ker izvira največ toplote v životu iz sopenja, sopenje pa se ravna po živežu, tedaj slednji lahko ume, zakaj lačnega človeka ložeje mrazi kakor sitega, in da so naše oblačila, kar toploto života zadeva, pravi namestniki jedi. Kolikor gorkeje se oblačimo, toliko manj čutimo potrebo jesti, ker dobro oblečeni zgubljamo manj toplote, in po tem takem tudi pomanjkanje jedi manj čutimo. Zakurjene peči so pozimi ubogim ljudem tolažba, kadar so lačni. Kdor da beraču derv, da si svojo stanico pogreje, mu da kruha.
(Dalje sledi.)
370
376
Od vsega kaj, kar človek je in pije.
H.  Različnost ziveza v obče.
(Dalje).
Kaj pa, ako bi k ter živež tak bil, da more človeka sam življenje ohraniti in ako bi tak živež razkrojili v njegove obstojne dele, ali bi ne dobili po tem prave mere za razdelitev človeškega živeža sploh?
In glejte!  tak živež,  ki je  človeka  sam  zadosti za življenje, če bi tudi druzega nič ne vžil, imamo, — imamo
377
ga v mleka. Mleko je pervak med vsemi zivezi; cez mleko ga ni nobenega, ki bi vse lastnosti redivne hrane tako lepo združene imel.
Modra natara, nad ktero se nespametne matere, ki svojemu deteta ne privošijo mleka iz pers svojih, tolikrat in tolikrat pregreše, je zmešala in napravila dojenčka re-divno hrano v naj bolj i razmeri v mleka m a teme m. V mleka so soli, caker, mast (tolša) in nekaj, kar je beljaka zlo zlo podobno. Ti c ve ter i snutki nadome-stujejo poglavitne stvari, iz kterih je večina jedil človeških sostavljena, dasiravno ne vseh. Soli, tolša in beljak, — ali pa tudi soli, cuker in beljak so tedaj troji obstojni deli, kteri so za rejo života čez vse potrebni. Oni so izgledi za 3 razrede živežev, kteri so, da tako rečemo, jedro vseh jedi in pijač.
Ako damo tem razredom splošne imena, dobimo potem: pervič: živež iz verste neorganskih ali rudninskih reči, drugič iz verste organske (rastlinske in živalske), toda brez gnjilca, in tretjič: v organske, v kterih je več ali manj gnjilca.
Neorganske (rudninske) pervine se nahajajo v naših živežih v mnogoterih zvezah, in tako, postavimo, nahajamo v njih kuhinsko sol in druge soli, kali (pepelik, potašelj), nation, apno, plavikalijedovec (Fluss-spat, grenko perst, železno rujo.
Organski živeži, v kterih ni nič gnjilca, obstoje deloma iz ogeljca, vodenca in kiselca, kteri se morejo v tolše premeniti; imenujejo jih po Moleschottu „mastivceu ali 55tolšarjea (Fettbildner), to je, take, iz kterih se v človeškem životu mast ali tolša napravlja; deloma so pa že napravljene tolše, ktere so tudi iz ogeljca, vodenca in kiselca sostovljene.
Najimenitniši   masti vci   ali   tolšarji   so   štirka (moka), gumi in pa cuker.
Živeži pa, kteri so iz več pervin ali elementov so-stavljeni kakor mastivci in tolše, so organski živeži, v kterih je več ali manj gnjilca. Tu sem se štejejo zlasti beljak o vci, to je, taki, ki imajo beljaku podobne reči v sebi, in kteri imajo svoje ime po beljaku kurjega jajca.
Te tri razrede živeža dobiva človek iz živalstva in rastlinstva.
In tako smo dospeli do razdelitve, po kteri se vsi naši živeži (naj so iz živalstva ali rastlinstva) v tri poglavne verste dele:
1.  v živež, kteri se imenuje živež za sope nje, ker nam sopsti pomaga; tu sem se štejejo vse masti (tolše) in mastivci, štirka, gumi, pektin ali rastlinska želca, nektere rastlinske kisline in razne verste cukra.
2.  v drugi versti je živež, iz kterega se delajo meso, kite, hrustanci, kosti itd.; tu sem se štejej j : v i e č e c (Kleber), dlačec (Faserstoff) itd.;
3. v tretjo versto spadajo rudninske reči ali soli, namreč kuhinska sol, fosforo-kislo apno itd.
Po tem vvodu sploh hočemo naše navadne jedi in pijače bolj na drobno pregledati, da bomo njih tečnost in redivnost in zavoljo tega tudi njih večjo ali manjšo vrednost pri našem gospodarstvu bolje spoznali.
Nadjamo se svojim bravcom v tem marsikaj mikavnega, pa tudi koristnega povedati.
III. Od živeža, ki ga človek dobiva iz rastlinstva.
Začnimo najpervo z živeži iz rastlinstva. Nič ni divjega človeka bolj močno predelalo in mu sirovost sleklo, kakor to, da se je živeža iz rastlinstva privadil. Nahajajo se sicer tudi v rastlinah nekteri deli, iz kterih kri in meso žival obstoji, — al sila velik je razloček med tem, kako si prilastuje človek živež iz rastlinstva, in pa med tem, kako ga dobiva iz živalstva!
Kar dobiva človek iz rastlinstva, za to se mu ni treba ne  vojskovati  ne  bojevati  z naturo in   nikoli  kervi
prelivati. Človek, kteri si išče svojega živeža iz rastlinstva, je krotkega serea, zavoljo tega ljubi tudi mir.
Med vsemi rastlinskimi živeži so najpoglavitniši tisti, kteri močec v sebi imajo. Štirka in razni pervinski snovi so najvažneji deli vsega, kar se od njih rabi. Nobena druga rastlinska hrana ne redi tako dobro in tako stanovitno kakor močec, v kterem je obilo ogeljca, in pa protein, v kterem je dosti gnjilca. Kdor tedaj hoče ljudem in živalim tečnega in zdravega živeža dati, se mora rastlin deržati, od kterih moko dobivamo. Največ te^a tečnega močca in proteina je shranjenega v gomolj niča h (krompirji, repi itd.), koreninah, v sterženu stebel, v sadji in semenih.
Za močnatimi živeži pridejo taki, v kterih je cuker, in to toliko bolj, ker se v večini njih nahaja nekaka zmes močca in cukra.
Tacih rastlinskih živežev, v kterih se močec in cuker z rastlinskimi kislinami nahaja, je mnogo znanih; v več druzih je pa mastno olje, gumi, beljak itd. Ako pomislimo — kakor profesor Unger v svojih „botaniscbe Streifziige" pravi — da še vseh živežev ne poznamo, kterih se ljudje po širocem svetu poslužujejo, smemo vseh rastlinskih plemen skupaj gotovo čez 1000 rajtati, in ako rajtamo po srednji meri na vsako pleme le 10 ali 12 verst, v ktere so se po človeškem obdelovanji razcepile, preseže število rastlin, ktere si je človek v svojo hrano podvergel, gotovo 10,000 različnih sort.
Da je ena rastlina bolj ali manj redivna memo druge, se ravna po delih in s n u t k i h, iz kterih je sostavljena.
Skoraj v vsakem rastlinskem živežu je več ali manj močca, tolše in vlečca, to je, tiste stvari, ktera je v rastlinstvu to, kar je dlačec ali lepec (Hm) v živalstvu, in ima svoje ime zavoljo tega, ker se vleče in je zmočen želci ali limu podoben in je vzrok, da se more z moke kruh peči.
Ako je v kakem živežu enega teh snovov premalo, nas uče kemija in kuharske skušnje, da se mora vsakemu živežu koliko toliko teh snovov pridjati. Tako jemo kruh z maselnikom (putrom), ker ima moka sama po sebi malo tolše ali masti v sebi, — ali pa jemo sir s kruhom, da s sirom nadomestimo velčec kruha. Tako jemo s krompirjem še kako drugo tečno jed, na priliko, meso, — tako belimo zelje z mastjo, salato z oljem itd.
V vseh rastlinah, ktere se dajo srove uživati, je veliko vode. Kadar kaj kuhamo, pridevamo tedaj dostikrat vode k jedilom, ktere kuhamo; — tudi moko za kruh zamesimo z vodo.
Z nobeno jedjo ne moremo svojemu životu dolgo potrebne podpore dajati, ako ni v nji močca ali cukra ali druzih primernih gnjilca prostih snovov na eni, na drugi strani pa ne vlečca (želčca) ali druzih tacih snutkov, kteri imajo kaj gnjilca v sebi.
Raba mnogoterih živežev se ravna po podnebji, v kterem ljudje živijo, po delu, s kterim se človek ukvarja itd., in v tem je velik razloček. Tako na priliko povžijejo severni narodi ne samo več temuč tudi bolj tolstih (mastnih) jedi, kakor prebivavci južnih krajev; tako mora tudi kmet in delavec več vlečca (želčca) v svoji hrani imeti, kakor učeni, kteri le sedi.
Govorili smo o tečnosti rastlinskih živežev sploh> obernimo sedaj svojo pozornost na najimenitniše tajistih*
(Dalje sledi.)
386
Od vsega kaj, kar človek je in pije.
II.  Različnost živeža v obče.
(Dalje).
Kruh je pervak naših rastlinskih živežev. Taki živeži, dasiravno zlo različne podobe od ptujega indiskega krušnega drevesa do našega navadnega boba, hranijo ljudem življenje po celi zemlji.
Pšeuični in rež eni kruh sta najbolj navadna.
V sto delih pšenic ne moke je kakih 70 delov močca in 10 delov vlečca; 20 delov znaša sosebno voda, ktere je tudi v najbolj suhi, v parnem ali tako imenovanem suhem mlinu mleti moki  12 do  18 odstotkov.
Moka, mleta v tako imenovanem suhem mlinu, ka-koršne napravljajo sedaj v več krajih, je dosti bolj suha, kakor pa moka mleta v navadnih mlinih, toda ne zavoljo tega se imenujejo suhi mlini, ker ne voda, ampak sopar (Dampf) mlinske kamne goni, ampak zato, ker v suhem mlinu posebna mašina čisti žito za mletev namenjeno suho, ktero v navadnih mlinih perejo, da je čisto. Iz tega, da se v suhih in drugih umetnih mlinih žito tako suho obravnuje, izhaja to dobro, da se da taka suha moka dalj časa hraniti in tudi čez morje voziti, ker je suha; v suhem mlinu mleta moka tudi več tekne, ker se da pri mesenji bolj močiti; tudi je bolj redi v na, ker vlečec suhe moke ni bil že pred z vodo izpran. Kuharce imajo napravljaje močnatih jedi manj opraviti in lahko boljše jedi narede, ker morejo, kakor jim prav kaže, k suhi moki manj ali več vode prilivati. —
Kruh koj po peki (frišui kruh) je mehak in vlažen; ljudje ga raji jejo kakor 6tarega, dasiravno se sploh misli, da je za želodec bolj težek in ne tako zdrav. Napačno pa je terditi, da je star kruh bolj redi ven kakor kruh kmali po peki. Ker se voda iz kruha nikoli popolnoma ne izhlapi, se kruh tedaj tudi ni sterdil; — ni tedaj res, da stari kruh bolje redi. V starem kruhu je skoraj ravno toliko vode, kakor v kruhu koj po peki, ki se je popolnoma ohladil.   Tega se lahko prepričate.    Denite star kruh le v
dobro zaperto posodo in postavite ga v vročino, ktera pa ne sme tolika biti, da bi voda pri nji zavrela, in imeli bote spet kruh, ki ima lastnosti kruha koj po peki.
Vojakom se peče poseben čern in manj osoljen kruh; zato se „komis-kruh" imenjuje. Ako je pa moka sicer čista in je kruh dobro zapečen, je kruh popolnoma zdrav, in tudi bolj rediven kakor beli. Francozko ministerstvo vojaštva je dalo pred nekterimi leti komis 11 raznih armad preiskovati; za najbolj redivnega so spoznali francozkega 2 nekaj čez 8 procentov vlečca — ako ni tudi tukaj francozko domoljubje jezička vage bolj na francozko stran potegnilo !
v
Se nekaj je treba omeniti od kruha. Tu in tam so zapazili na kruhu neko posebno prikazen: namreč rudeče pičice, podobne kervavim piči ca m. Nekdaj, ko je svet še poln vraž bil, je ta prikazen — ktera se pa včasih tudi na rajžu, telečjem mesu itd. pokaže — delala ljudem velik strah; imeli so jo za serd božjo in so preganjali zavoljo tega zlasti uboge jude, ker so mislili, da te kervave pičice izhajajo iz hudodelnih judovskih copernij. Prof. Ehrenberg v Berolinu je leta 1848 to reč do dobrega razjasnil in dokazal, da se rudeče pičice narede na kruhu iz vlažne, s prid t* ne moke s pripomočjo smerdečepare. Te pičice pa niso majhne gobice, kakor so ljudje pred mislili, ampak neka živa lica najnižjega stvarjenja so, neka mo-nada „monas prodigiosa" — tako majhna, da je treba 46 do 884 milijard (milijarda je 1000 milijonov) tacih živalic, da napolnijo prostor enega samega kubičnega palca.
Rež in ječmen sta glede redivnosti pšenici zlo podobna; režena in ječmenova moka se ločite po barvi in okusu nekoliko od pšenične, in ne speče se iz nju tako lep in rahel kruh. Na Frauczkem in Angiežkem jejo tudi skoraj samo pšenični kruh, na Nemškem in Rusovskem pa imajo za vsakdanjo potrebo večidel reženega.
Pšenični in rež eni kruh sta si glede obstojnih delov (vlečca, močca itd.) zlo enaka — precej vse enoje tedaj, kar se tiče redivnosti, ali jemo pšenični ali reže ni kruh. Reženi kruh ima sicer še to dobro lastnost, da ostane delj časa frišen in vlažen; to dela nekaka posebna versta vlečca, ki je v reži.
Koruza ali turšica je tudi pšenici zlo podobna, kar se tiče njene redivnosti, samo več olja ali tolše ima v sebi, kakor vse drugotere zernja — večkrat po 9 funtov v 100 funtih; — zavoljo tega mislijo nekteri, da se človek debeli, če uživa jedi iz turšične moke. —
Oves — pri nas le poglavitni konjski živež — je v Škocii ljudem redivna in zdrava jed. Le ob časih lakote jejo ljudje pri nas ovseni kruh. Ovsena moka ima pa tudi obilo obilo vlečca in veliko tolše v sebi; pa zavoljo njegovega vlastovitega vlečca se ne da lahek in rahel kruh iz njega peči. Pravijo, da izvirajo iz uživanja same ovsene moke kožne bolezni, kakor morda iz slane hrane š k o r b u t.
Ajda, ktero so iz Kitajskega v 16. stoletji prinesli ajdi (Saraceni) in zavoljo tega se to žito ajda imenuje, je skoraj tako redivna, kakor pšenična moka. Kakor je na Pomorskem in v pešenih krajih severne Nemčije ajdova kaša najnavadneja in najljubša jed kmetov, tako so pri nas tudi ajdovi žganjci, ktere Slovenci res tako obrajtajo, da je rajnki grof Franc Hohenvvart v neki ajdovi pravdi lahko rekel, „da ne ve, kaj je dobro, komur naši žganjci ne diše".
Raj ž, s kterim se živi uajmanj polovica prebivavcov cele zemlje, ima po primeri prav malo vlečca v sebi, ne več ko 7 do 8 funtov v 100 funtih, tedaj čez polovico inenj kakor oves, nasproti ima pa blizo 86 odstotkov močca. Ker ima tako malo vlečca, kteri najbolj redi in največ ker v i naredi, se šteje rajž prav po pravici med malo redivne jedi. Kakor krompir slovi tudi rajž gotovo bolj, kakor redi! —
Bob, fižol, grah, grašica, leča, cizara, kakor vsako drugo stročevje, ima zlasti veliko v leče a ia po primeri malo tolše v sebi. Vse stročevje je zavoljo tega tako redivno, ker ima toliko vlečea v sebi; toraj dajajo take jedila ljudem in živini, kteri morajo težko delati, moč in terpež, če jih v pravi primeri z drugimi živeži uživajo. Res škoda je, da je krompir preveč spodrinil bob in ci-čarko, kterih so nekdaj ljudje toliko povžili, in zdravi in močni bili.
V   mnogih krajih dajejo tudi germiči in drevesa ljudem poglavitni živež, kakor na pr. sagova palma, banana, datelj, figa, krušno drevo, rožiči itd.
Med sladkim sadjem stoji totelj v pervi versti. V izhodnih deželah — pravi Martens — dateljnovo drevo od n e k a daj slovi kot dobrotnik človeštva; dateljnovo drevo daje edini živež pastirskim ljudstvom v pušavi, in po pravici se imenuje totelj „kruh pušavski". V nekterih krajih se večina ljudstva živi leto in dan skozi 9 meseov skoraj  edino s tem sadom.
Figa (smokva), ktera je, kakor Magnos pravi, perva k nravnemu življenju pot pokazala, ima kakor datelj, popolnoma suha, skoraj toliko redivne rnoči v sebi kakor raj ž; frišna pa, kakor se navadno prodaja, preseže s svojo rediv-nostjo enako težo pšeničnega kruha, ker ima 27 odstotkov močea in cukra več v sebi.
Izmed druzih močnatih sadežev omenimo le samo še krušno drevo. To je kaj lepo drevo; v izhodni Indii raste; ima veliko in krasno perje in obilo velikega mur-benim jagodom nekako podobnega sadja. Ta sad zavijajo v izhodni Indii v perje in ga pečejo med razbeljenim kamnjem. Z!o takega okusa je kakor pšenični kruh. Krušno drevo je tako rodovitno, da se more človek* s sadjem treh dreves 8 meseov živiti. „Kdor je 10 krušnih dreves vsadil — piše kapitan Cook — je popolnoma spolnil dolžnosti do svoje rodovine in do svojih naslednikov". —
V  sadji so vsi redivni snovi, samo zavoljo obile vode so bolj redki. Skušnja uči, da zdrav želodec sadje lahko prebavlja ali prekuha.                                          (Dal. si.)
387
408
Od vsega kaj, kar človek je in pije.
IL  Različnost živeža v obče.
(Konec.)
Vsako meso je po svojem okusno, kakoršno je; to se ravna po živali, ktere je meso, nekaj pa po piči, ktero žival uživa. Na tem je pa malo, ali redi človeka meso te ali te živali bolj ali manj.
Kaj, če bi tudi kaj o konjskem mesu povedali? Mnogim ljudstvom je konjsko meso tako priljubljeno, da jim je čez goveje. Tartari delajo iz njega klobase, ktere pre-kose klobase iz mesa družin žival, in konjskim plečetom, kakoršne Kalmuki delajo, naj se skrijejo najboljše evro-pejske plečeta in krače!
Današnji dan se ne jemo sploh konjskega mesa; naši dedje pa so ga jedli noter do 8. stoletja. Oni so konje tako cenili, da so jih svojim ajdovskim malikom aldovali, ker so si domišljevali, da taki darovi njim najbolj dopadejo. Darovano meso so potem snedli, — in zato je konjsko meso jesti ob svojem času pomenilo to kar ajd biti. Ko se je keršanska vera razširjala, so papeži uživanje konjskega mesa kot znamenje ajdstva kristjanom prepovedovali. Najbolj sta prepovedovala konjsko meso jesti papeža Gregor lil. in Zaharija v pervi polovici osmega veka. Bile so tedaj posebne prepovedi teh papežev, pa tudi to vzrok, da so nehali ljudje konjsko meso jesti, ker je cena konj bolj in bolj rastla zavoljo njih mnogotere rabe. Vzrokov perve prepovedi današnje dni ni več, ker gotovo nihče ne bo koga imenoval ajda, ktcri konjsko meso je, — al konji se današnje dni na še več strani rabijo in njih cena je še bolj poskočila. Nahajajo se pa vendar sicer zdravi konji, kteri niso za nobeno rabo več, če se jim, postavimo, noga zlomi itd. Take konje b| imeli klati in meso za živež sekati, kakor se to godi na Švedskem, Danskem in v mnogih druzih deželah, poslednje čase pa tudi na Dunaj i,   kjer imajo   mesnice  za konjsko meso,  dasiravno
globoko ukoreninjena vraža zoper uživanje tega mesa še ni povsod zaterta. Vse na svetu je moda. Kdor polže je in ostrige — na videz ostudne živali, ktere se same po sebi gotovo nikomur preveč ne prikupujejo, — temu bi se meso najsnažneje živine, ktera samo seno, oves ali druge žita zoblje, ne imelo gnjusiti. Res je, da je konjsko meso nekako bolj terdikasto in bolj sladko, da se juha bolj peni in je tudi bolj sladka kakor goveja; al kuhinja popravi to lahko in našim ustam tako okusno, kakor kako drugo meso.
Po ogersko kot gulaš praženo konjsko meso sem že večkrat jedel; kaj dobro se prileze človeku — in stavim z vsakim, da tako narejenega konjskega mesa nihče ne bo ločil od govejega. — Dobro rejen in zdrav navaden konj ima po srednji meri 4 cente za človeški živež pripravnega mesa. Škoda, da še vedno stara vraža toliko redivnega živeža v černo zemljo pokopava ali pa živini več privoši kakor ljudem!
Ribje meso ima sploh manj tolše, kakor meso naših domačih žival in toraj tudi več dlačca. Jegulja ima precej več tolše kot mesa; ni tedaj čuda, da po tej ribi tako radi segajo dobrojedeži, kterim so morske ribe sploh priljubljene.
Jajce, zlo redivna hrana, spada med živeže živalstva, dasiravno je pervak postnih jedi. Beljak ravno tako redi, kakor dlačec in vlečec; mehak je in teče skoraj kot voda; zavoljo tega ga želodec lahko prekuha, ako je srov, ter d o ku han eg a pa slabejši želodec težko premaga, in zatega voljo so terdo kuhane jajca težko prebavljive. Lahko prebavljivi rumenjak je sostavljen iz snova s tolšo zrnešanega in vlečcu podobnega, kakor meso in riba. V jajcu je pa ver h tega še mnogo vode: 74 odstotkov; 14 odstotkov je beljaka, 10 pa tolše in poldrug odstotek rudninskih delov. Vidi se iz tega, da ima jajce še več tolše kakor mastno goveje meso, in da sta mu v tem samo svinjsko meso in pa jegulja enaka. Iz tega se pa tudi lahko posname,   zakaj   so  jajca tako redivne.
Mleko je eden najbolj redivnih rastlinskih živežev; v njem je nekoliko redivnega iz živalstva, nekoliko pa iz rastlinstva. Širni na (Kasestoff) (blizo 5 odstotkov) in maselnik (3 odstotki) je v mleku to, kar je dlačec rastlinam in tolsa govejemu mesu. Mleko je tedaj goveje meso in pa kruh ob enem. Mleko se more tedaj, kakor smo že omenili, kot izgled čisljati, kakošen naj je človeški živež. Po tem izgledu bi se imele vse naše jedi narejati, vsaj za bolj  postarne in stare ljudi.
Sir uživajo ljudje ali kot navadno jed, da si želodec nasitijo, ali pa kot nekako dražilo s kosilom ali po kosilu. Vsak sir je zlo red i ven; al želodec ne prebavlja vsa-cega enako lahko, kakor je sir bolj masten ali pust, mehak ali terd, manj rezen ali ostrejši. Kot dražilo želodca aH za priprego prebavljanja jedo ljudje ostrejši sir; tekne pa tudi tak zdravju in želodca ne teži.  —
Naj omenimo sedaj še nekoliko o pijačah, ker se štejejo tudi med živeže. Ca j (te), kava (kofe), čokolada, ol, vino in druge žgane vina se štejejo k tako imenovanim umetno narejenim pijačam; voda in mleko pa ste najimenitniše pijači, ktere nam daje natura sama.
O čaji je dosti povedati, da ga uživa kakih 300 milijonov Kitajcov, Japancov, Tibetanov in druzih ljudi po 3 do 4krat na dan; lahko jo rečemo, da pije polovica ljudi čaj. Rusom je  poglavitna  pijača.
Kava je v Arabii doma, in kakor se je Mohamedova vera razširjala, tako se je razširjala kava po svetu; pijo jo zdaj menda povsod. Turk jo imenuje wjed nebeško4*, tobak pa „sol te jedi", ker pravijo, da kakor brez soli ni jed dobra, tako tudi brez pipice tobaka ne diši kava. Tudi drugi narodi kavo radi pijo, in bolj ubogim je zlasti o veliki dragini dostikrat mlečna kava več časa skoraj edini živež. Rajta se, da je pripeljejo vsako leto kakih 200 mi-
409
lijonov fantov v Evropo; na celi zemlji se je pridela kakih 600 milijonov fantov. Najimenitneji deli kave so: neko raz-dišljivo olje, ktero ji daje znani prijetni duh, kadar ga žgemo; potem pa kav in ali čaj in, neka čreslovita (jkup vlečljiva) kislina (Garbesaure) in zadnjič cuker in vlečec. Ti deli delajo, da kava človeka oživlja in razveseljuje, mu novo moč daje in da se človek dobro počuti, ako jo zmerno uživa in sploh njegovi telesnosti ni nasproti; kava ima pa tudi to dobro lastnost, da nasiti, ker premeno snovov v človeškem životu zakaznuje. Nihče naj tedaj ne zameri stari babici, da tako rada kavo serka, ker je z mlekom vred dostikrat njeni edini živež, kteri ji dobro de in želodec tolaži, pa tudi toliko denarjev ne stane, kakor marsikak drug živež enake redivnosti. — Kava nezmerno uživana pa zaganja kri v možgane in dela zavoljo tega nevarne naključbe; pa tudi v trebušje drobovje vali preveč kervi. Učeni terdijo, da ljudje od tistega časa, kar je kava znana, bolj pogostoma bolehajo za „zlato žilo", to je, tisto trebušno nadlogo, iz ktere izvira sto druzih bolezen. Po kosilu černo kavo piti, da bi želodec rajše prebavljal, je znamenje slabotnega želodca ali pa velike ne zmernosti pri kosilu. —Kava s mlekom zmešana ni več tako močna; k temu pa pripomore tudi cuker, kteri je sploh tudi rediven, zraven pa tudi hladi in preveliko iskrenost tolaži. — Naj povemo še gospodinjam in kuharcam, da kava se ne sme ž ga ti, ampak le pražiti; nerodna kuharca, ktera ne ve, da s ožgan a kava zgubi vse tisto svoje olje, ki ji daje prijetni duh, ne bo nikoli dobre kave napravila; — pražena kava mora biti rujava, nikoli pa černa kakor oglje. — Ker je kava draga, jo tu in tam namestujejo marsiktere druge reči, kakor žgani želod, čičerka, bob, rež, turšica in druge žita; dalje posušeno in žgano korenje, cikorija itd. Cikorije so zlasti od tistega časa, ko je pervi Napoleon z Angleži se vojskoval in nobeno ptujo blago ni smelo v Evropo, je tedaj kava silno draga bila, se ljudje tako navadili, da marsiktera gospodinja misli, da „brez trohice cikorije ni kava dobra". Se ve, da v nobenim vseh kavinih namestnikov ni kavina, in toraj tudi nobeden nima kavine moči. Zgodi se pa dostikrat, da se po goljufivo prodaja namesti cikorije marsikaka zmes, v kteri se nahaja ceglova moka, žgano žaganje in marsikaj druzega več kakor čiste cikorije. Tudi lesem je neumna vraža segla, in prah od strohnjenih mertvaških trug je veljal za prijetnega namestnika cikorije.
Kakaove zernja stolčene ali somlete in v testo pomesene dajajo čokolado, ktero zlasti Španijoli in Italijani radi uživajo. Kakaovo drevo raste v zahodni Indii, srednji in južni Ameriki, od kodar so prinesli Španijoli leta 1520 čokolado v Evropo. Tudi čokolada poživi človeka, pa ne tako kakor čaj in kava, redi ga pa veliko bolj. Ker je pa veliko tolše v nji, je težje prebavljiva in služi samo dobremu želodcu.
Med pijačami, ki morajo vreti, da so za vžitek pripravne, sta ol (pivo) in vino ljudem najljubša in najbolj znana.
01 (pivo) stoji v sredi med redivnimi in upijanč-Ijivim pijačami. Več sort ola je; najrajši pijo ljudje ol iz slaja (Malz). Alkohol ali vinski cvet, ki ga je več ali manj v olu, dela da je bolj ali menj upijančljiv, in v tem ozeru je, na priliko, močni angležki ol (Ale) skoraj najmočneje mu vinu enak. V olu je veliko redivnih stvari iz žita, iz kterega je kuhan. 01 je tedaj jed in pijača ob enem. Ce prigriznemo nekoliko mesa ali sira k olu, domestujemo beljačec, kterega olu manjka. Meso, sir, kruh in ol vkup je prav tečen živež.
Še moramo hmel omeniti, kteri dela bistven razloček med olom in vinom. K olu pridevajo sleparski olarji še pelin, encijan, volovsko želco in različne dišeče reči; al ol se s takimi račmi ne z boljša,   ampak   pokvari.    Pa
še veliko bolj škodljive so strupene omotljive rastline, kakor, na priliko, zobnik in druge, ktere brezvestni kerčmarji med ol devajo. Od ola velja, kar velja od vseh živežev sploh: da je toliko bolji za zdravje, kolikor bolj sam na sebi je in brez vseh druzih mešanic.
Vino je že od nekdaj ljudem prijetna pijača. Že o Ho-merovem času je mogla vinoreja v mali Azii in na Gerškem znana biti. Dasiravno spijo ljudje veliko vina iz sadja, pijo vendar vino iz grojzdja čez vse radi. To vino je po sorti grojzdja, po zemlji in obnebji, kjer raste, potem pa še po tem, kako se preša in kako se v hramu ž njim ravna, zlo različno. V bolj mer z lih krajih ima vino več kisline v sebi; čeme imajo zagoltnih vkupvlečljivih stvari v sebi, vina toplejih krajev pa več cukra. Sploh pa dela alkohol ali vinski cvet, da vino oživlja in krepča; če ga pa čez mero užijemo, upijani. Slad ko bo mu daje grojzdni cuker; kislina vinskega kamna ali vinska kislina pa dela, da je vino bolj ali manj kislo; nek eteru podoben snutek daje vinu prijetni in posebni vinski duh, tako imenovani cvet.
Ker je mošt tekočina, ktera še le vre, vino pa tekočina, ktera je že izvrela, se lahko spozna razloček med moštom in vinom.
Vino razveseljuje človeško serce; vzdigne človeka čez skerbi življenja, okrepča mu pest, da mu pogum v nevarnosti; nobena druga reč si ne prikupi tako skrivaj in tako nevedoma človeku, kakor vino, — nobeni še niso peli ljudje toliko hvale kakor vinu. Vino zmerno pito moč duha in života kaj prijetno uname, — al gorje mu! kdor ga čez mero pije! Otožnost, bolečine v glavi, omotnost, divjost in zlobnost so strašni nasledki pijanosti; človek ni več človek, ampak živina. Lej ga, kako razsaja in divja — al počakaj: kmali bo obležal, ker ga noge več ne derže! Po pijančevanji prenapeta telesna in dušna moč čedalje slabeja prihaja; roke se tresejo pijancu in glava mu odpove vse opravila.
Za mlade in močne ljudi vino za navadno pijačo nij; oživljajoče in krepčajoče zdravilo je, in tisti, kteri vino vsaki dan iz navade pijo, se pripravijo s to razvado ob močno zdravilo in krepilo v hudih boleznih in kadar iz težkih bolezen prebole. Starim in slabotnim ljudem, če vino zmerno uživajo, pa tekne tako dobro, da že v starih časih so rekli vinu, da je „mleko starčkov"*
Razun vina imamo še mnogo druzih žganih pijač, ktere se z eno besedo žganje imenujejo. Zgane pijače nimajo sicer nič redivne moči, teknejo pa v višji starosti in zmerno pite dobro človeškemu životu. Ker zakasnu-jejo prebavljevanje, človek ne porabi toliko navadnega živeža; slabemu želodcu dajajo moč; zavoljo tega se prilezejo slabotnim in starim prav dobro, ako jim zavoljo kake druge okoljnosti ni prepovedano žganja piti. Zgane vina pa kri preveč dražijo, piti bi jih tedaj smeli samo starejši in pa taki ljudje, kteri težko delajo, toda ne čez mero.
Ne moremo se ločiti od pijač, da bi ne omenili najime-nitniše in najbolj naturne pijače — to je, vode. Voda, ktero pijemo, nam je skoraj tako potrebna, kakor zrak, ki ga sopemo. Med vsemi stvarmi, iz kterih je živo truplo so-stavljeno, je vode največ. V vseh opravilih življenja je tako imenitna, da ne more noben del života ne en migljej brez vode obstati. Ker pri vseh opravilih svojega življenja vedno dokaj vode porabimo, tedaj potrebujemo za ohra-njenje življenja vedno nove vode. Znano je, da je voda iz dveh enojnih snovov sostavljena; iz kiseljca namreč (blizo 89 odstotkov) in iz vodenca (kakih 11 odstotkov). Ta posebna sostava vode je živalim in rastlinstvu silno važna, ker v vseh terdih delih rastlin in živalskih trupel nahajamo obilo tajiš tih pervinskih snutkov. Voda je gradivo, brez kterega ne morejo ne živalske trupla ne rastline obstati: voda je tedaj pravi živež rastlinam in živalim.    Ni nam treba   tedaj   še  le  vodolečnikom
/
(hidropatom) biti, da bi spoznali neprecenljivo, pa žali Bog! še premalo cenjeno vrednost vode za zdravje.
Pregledali smo tako v kratkem ž i veže iz rastlinstva in živalstva, in se v tem tudi prepričali, da živeži iz živalstva v pravi meri mešani z živeži iz rastlinstva zdravju najbolj teknejo
Naj bi si vsak to dobro v glavo vtisnil, da bi živel tako, kakor je zdravju najbolj tečno! Al žalibog! da večina ljudi dobroto zdravja — tega neprecenljivega dara Božjega — še le tadaj najbolj spozna, kadar ga več — ni!
410