lA *UIDA 6SPIRITUAL Buenos Mr e s El Bautismo vs cl sign o ile n u vsi ra le El renacimiento bautismal nos da el derecho de llamar a Dios “Pa-dre” en el sentido mas pleno de la palabra, porque nos hace participar de su Vida de una manera nueva y mas abundante, revistiendonos de Cristo, el Hijo de Dios por excelencia. Por el Bautismo adquirimos una conciencia mucho mas profunda de lo que san Juan pone tan de relieve: Miren cnmo nos amo el Padre: quiso que nos llamaramos hijos de Dios Vayan, dijo el Senor a sus Apostoles, y hagan que todos los puebl°s sean mis discipulos, bautizandolos en el nombre del Padre y del Hijo y del Espiritu Santo. El que crea y se bautice, se salvara. Asi lo entendio y lo practico la Iglesia desde sus comienzos. Los Apostoles anunciaban la Buena Noticia de Jesus: los que se arrepentian y crelan en El, se hacian bautizar, y de esa manera, quedaban incorporados a la comunidad cristiana. El Bautismo es, entonces, el primer signo de la fe por la que nos unimos a Jesus. Por lo tanto, el Bautismo no es un rito magico, sino que supone la confesion de la fe y una sincera conversion. Esa confesion y esa conversion deben ser personales y conscientes en el caso de los adultos. Y en el caso de los ninos, el Bautismo no tendrla sentido si no estuviera respaldado por la fe de la Iglesia que lo recibe, sobre todo, la de sus propios padres, que les trasmiten esa fe, y se comprometen a educarlos cristianamente. Si somos hijos de Dios, debemos vivir como tales. El Bautismo en-trana un compromiso. El compromiso de morir al pecado y vivir para Dios, como una exigencia radical y definitiva. Por eso decimos que el Bautismo nos libra del pecado “original” —el pecado inherente a nuestra condicion humana— ya que nos hace “descartar” el pecado y “optar” formalmente por Dios. Pregovori o učenju Dokler živi, nikdar se človek ne izuči, (slovenski) Nihče ni tako močan kot tisti, ki najde učitelja, (francoski) Neznanje je tema duha in v tej noči ni ne lune ne zvezd, (kitajski) Kdor se je malo učil, bi rad drugim pamet solil, (slovenski) Človek velja za modrega, dokler išče modrosti, kadar misli, da jo je našel, je nor. (arabski) Kakor stari delajo, tako se mladi uče. (slovenski) Gospod, daj, da bom rasteh ne po postavi, ampak po razumnosti, (afriški) Norec se le od skušnje uči, modri pa od skušenih. (slovenski) Edini, ki se nočejo spremeniti, so veliki modrijani in veliki bedaki, (kitajski) LETO 48 MAREC 1981 Naloge postnega časa 1. Spreobrnitev: Poživiti in poglobiti zavest, da je Potrebno stalno spreobračanje. To se mora pokazati v novem, odločam, iskrenem poskusu, da se nekaj spremeni in obrne na bolje v n°tranjosti vsakega posameznika v odnosih do sveta, bližnjega in Loga. Osebno spreobrnjenje vključuje nalogo nesebično delati za blagor bratov in sester. 2. Poslušnost bo K ji besedi: Iskanje, odprtost, ''■branost in pripravljenost za božjo besedo. Utelesiti božjo besedo v življenju in jo nato posredovati bratom in sestram. V notranji veseli pokorščini sprejeti in priznati božjo besedo kot merilo življenja v hoji za Kristusom. 3. Dejanja kot izraz notranjega pre- pričanja in kot dokaz notranjega s,’p r e -0 br n jen ja: Spokornost (odpoved, žrtev, potrpežljivost), izpol- njevanje poklicnih dolžnosti, molitev, zakramentalno življenje. 4. Sprava z Bogom in bližnjim: Urediti Preteklost in se odločiti za novo prihodnost. Nov začetek v zakramentu sprave. Sprava z bližnjim je pogoj sprave z Bogom. Ni mo-S°če živeti v Bogu, ki je ljubezen, če ne živimo v ljubezni z bližnjim ‘n ne rodimo sadov ljubezni. Pred očmi mora biti tudi socialna razsežnost sprave, tj. soodgovornost za bližnjega. 3. Dobrohotna in dobrodelna ljubezen t*° bližnjega: Razodeva naj se v mišljenju, sodbah, govor- jenju, pomoči, delitvi svojih dobrin z bližnjim (zmožnosti, čas, gmotne dobrine). Ne le simbolična „miloščina“ iz obilja, temveč res velikodušna v vseh oblikah vsem potrebnim. Resnična vera deluje vedno po ljubezni. 6. Priprava na obhajanje velikonočne skrivnosti: V luči vere moramo sprejeti pot skozi trpljenje in smrt v vstajenje in novo življenje z vstalim Kristusom. Pri krstu smo se vcepili v Kristusovo velikonočno skrivnost; združili smo se z njegovo smrtjo in vstajenjem. .. S Kristusom smo umrli staremu človeku, z njim smo bili pokopani, z njim smo vstali v novo življenje. Tudi evharistija je po svojem bistvu, kot krst, velikonočni zakrament. Je spomin Gospodove smrti in vstajenja in daje nesmrtnost tistim, ki se z njo hranijo. Velikonočno skrivnost, Gospodovo smrt in vstajenje, obhajamo ob nedeljah skozi vse leto. To naj bi bil dan tudi našega vstajenja v novo, bolj bogato krščansko življenje. VRTNICAM Lepo pozdravljam. Brez besed. Da ne raztrgam sončne vezenine Njegovih gred. Poslušam žarkov divne simfonije. Naj vas poljubim na oči, na lica, v ustnice. Tako občutil bom, da vonj Njegovih oblačil ni mimo mene šel zastonj... Jože Cukale ČENSTOHOVSKIGOSPE Poljska je mnogogorata, a le ena gora je Jasna, tam mnogo je lepih žena, da srca Poljakov so ranjena, a le ena od meča je vdarjena, nad vsemi le Ti si Krasna. Jože Cukale Dolina Tamar pred severno steno Triglava SOLZE, KI NA SRCU VISIJO Odprite oči, o božji ljudje — ti stihi so vsi razumljivi! Uboge noči srebrne solze, ki nikdo jih brisal ni s težkih vek, na prečkah ograje visijo. In kot da je sram je rane srca, se skrije med sence zahoda. Z ograje ne more sneti solzd in v njih je resnice sled belkasta, dotlej da se zlila bo z zoro. Odprite oči, o mrki ljudje — ti stihi so zdaj razumljivi... Ker takšno je čisto naše srce, dokler se ne skrije v božje roke, kjer rane ljubezni zdravijo. Vladimir Kos. Bogat je, kdor daje Štiri priložnosti za preverjanje v postu, ali smo bogati Ne, ni pomota v naslovu: Bogat je, kdor daje, in ne: Bogat je, kdor ima. Res je sicer, da ljudje mislijo, govorijo in se obnašajo drugače. Po njihovem je bogat, kdor ima. čim več ima, tem bogatejši je. čim več si privošči s tem, kar ima, za tem srečnejšega velja. In kdor hoče ostati bogat, naj nikar ne daje, ali kvečjemu tako, da dobi dvojno nazaj. Sicer bo postal revež. Zato pa velja: Bedak je, kdor daje; bogat je, kdor ima, si privošči in uživa. Tako modrovanje ni nič novega, je pa najbrž danes bolj razširjeno, kakor je bilo včasih. Živimo pač v družbi, ko si človek s tem, kar ima, lahko vse več privošči kakor nekdaj. Privošči si lahko svojo hišo, vikend, dobro opremljeno stanovanje, avto ali celo dva, televizor in še celo vrsto drugih aparatov, da o oblekah, potovanjih, praznovanjih, o jedi in pijači sploh ne govorimo. In nekaj rezerve za prihodnost je tudi potrebno, če je le mogoče, v devizah ali celo v čistem zlatu. Blagor mu, kdor ima! Bogat je, kdor ima. A kaj ima od tega, da je bogat? Kaj od tega, da si lahko veliko (čeprav ne ravno vsega) privošči? Ali je tudi srečen? Tisti, ki niso bogati, ki si ne morejo veliko (ali skoraj ničesar) privoščiti, navadno tako mislijo. Življenjska izkušnja pa je bila od nekdaj drugačna. Danes ni treba hoditi daleč, da doživimo, da niso srečni vsi bogati. Seveda s tem nikakor ni rečeno, da so vsi reveži srečni. Človek je pač tak, da si želi bogastva in sreče in misli, da si z bogastvom zagotovi tudi srečo. Slabe izkušnje ljudi ne izučijo. Imeti in uživati, pridobivati in ne dajati proč, uživati in se veseliti je in ostane geslo za večino. Kristjani nismo drugačni, tudi če ponavljamo besede iz pridige na gori: Blagor ubogim! Tudi če vemo za Kristusovo svarilo o nevarnosti bogastva. Tudi če nas tu in tam vznemirja Kristusova beseda: Kaj,pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi. Tudi če nam tu in tam pride na misel prilika o bogatinu in Lazarju ali o oskrbniku, ki je moral nenadoma umreti in vse pustiti drugim. Tudi kristjani smo pač ljudje... Včasih pa se vendarle zgodi, da ljudje začnejo razmišljati o tem, kdo je bogat in srečen, kaj pomeni „imeti“ in kaj „dajati‘. Neverni, ki božje besede ne poznajo ali zanjo ne zanimajo, začnejo o ern razmišljati ob človeškem iz-nstvu. Zadnja leta povsod po syetu naraščajo taka razmišlja-nJa v knjigah in člankih po revi-Ja“ in časopisih, na kongresih in simpozijih, na tečajih in zborovanjih. Tudi za kristjane velja to človeško izkustvo; a 'božja beseda njegov smisel globlje osvetli. V luči evangelija dobijo besede „i-meti“ in „dajati“ vse drugačen pomen, ne da bi božja beseda hotela človeku zagreniti uživanje tega, kar ima. Opozarja pa, da to nikakor ni vse, niti ne prvo in poglavitno. Večjega pomena je, kaj si, kakor pa, kaj imaš; kaj daješ drugim, kakor pa, kaj uživaš sam. Tudi tisti, ki tega zase ne upoštevajo, slutijo in priznajo izzivalnost teh spoznanj, tudi če niso brali znane knjige judovskega filozofa Fromma Imeti ali biti. Postni čas nudi priložnost, da preverimo sami pri sebi resničnost besede: Bogat je, kdor daje. Toda resničnost in veljavnost te besede bo preveril in doživel le, kdor bo poskusil z dejanjem in se ne bo izgubljal v teoretičnem razmišljanju in praznem govoričenju in izgovarjanju, ki pomeni le beg pred odločitvijo in dejanjem. Odločitve in dejanja pa so na primer tale: Dobra beseda nič ne stane, pravijo. In vendar je marsikdo ne zna in ne more dati. Ali ni velik revež, kdor drugemu niti dobre besede ne more dati? In ali ni bogat, kdor da dobro in prijazno besedo vsakomur, ki ga sreča, in z njo ne skopari ? Ravno ob tem, da daš drugim dobro, lepo, prijazno, resnično, pametno, tolažilno besedo, bodo ljudje odkrili, kako bogat si. Še več, odkrili bodo, da si dober, m veseli bodo tvoje dobrote in tvojega bogastva. Še sami bodo postali bogati in dobri in pri tem srečni. Na svetu je tako žalostno — že v družinah, med sosedi in sorodniki, pri delu in v družbi — ker so ljudje tako revni, da si še dobre besede ne morejo dati. Notranje bogat, kot človek in kot kristjan, je, kdor daje dobro besedo iz dobrega srca. Prva priložnost za preverjanje v postnem času, ali smo bogati. Čas je zlato, pravijo. Cena zlata je zadnje tedne silno poskočila. Kdor si ga more privoščiti, je res bogat. A kaj naj naredi z njim? Še žeje si ne more pogasiti. Najbrž samo računa, da bodo cene še višje in ga bo potem še dražje prodal. Pustimo ob strani trgovce z zlatom in se vprašajmo, kako je s časom. Smo res taki reveži, da za nikogar nimamo časa, ne mož za ženo, ne starši za otroke, ne prijatelji za prijatelja? Kdor sicer ima čas, pa ne ve kaj početi z njim, mu je dolgčas. Revež je zato, ker ga ne zna dati drugim. Kdor pa nima časa za druge, ne zna, noče ali ne zmore dati časa nikomur, s tem odkriva na drug način, kakšen revež je. Čas ga preganja in nad njim gospoduje, ga usužnjuje in tlači, namesto da bi mu nudil možnost, da bi bil srečen sam in bi drugim 'dal nekaj od tega. Kdor časa ne zapravlja, ampak najde in ima čas za druge in ga drugim tudi privošči in da, je radodaren in bogat. Druga priložnost za preverjanje v postnem času, ali smo bogati. Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal. Lepa misel, saj spodbudi človeka k zaupanju vase in še božjo pomoč mu obljublja. A stavek je lahko tudi sebičen izgovor, češ, meni ni treba, da bi ti pomagal, lahko te prepustim samemu sebi in Bogu. Kako revni so ljudje, ki ne morejo ali nočejo nikomur pomagati! Po-moč pomeni moč: sam imam toliko moči, da drugemu pomagam in mu dam nove moči. Kdor noče in ne more pomagati, pač dokazuje svojo nemoč, pa naj se še tako baha, kaj ima in kaj zmore. Kdor pomaga, je bogat in močan. Kdo še ni doživel, kako veliko lahko pomaga, tudi če nima drugega kakor iskreno pripravljenost, bratsko sočutje, toplo solidarnost in dobro voljo! Kdor to pokaže, že pomaga, in navadno najde pot do še druge pomoči. Pa se odkrije, da je bogat, ker more veliko dati drugemu, ki potrebuje pomoči. Tretja priložnost za preverjanje v postnem času, ali smo bogati. Vsak zase in Bog za vse, pravijo. Geslo poudarja pomen in dostojanstvo, odgovornost in posebnost vsakega človeka in božjo skrb za vse ljudi. Ali ni tako prav? Lahko pa tudi pomeni: Meni bližnji ni nič mar. Kar imam, je moje in zame. Njegovega ne maram in svojega mu ne dam. Toda koliko je takih, ki imajo pre- m ; m ttialo svojega, da bi mogli živeti, j^aJ" šele človeško dostojno živeti, * so lačni, ki jih zebe, ki nimajo zdravil, ki umirajo na cestah! In ^ovda zato nimajo dovolj svoje-?a’ ker jim tisti, ki imajo dovolj n trdijo, da njihovega ne marajo, ladejo ali pritrgavajo to, kar bi P° naravnih, človeških in božjih Pravicah pripadalo tudi njim. Da-es na svetu revnejši postajajo e(~nn revnejši in bogati vedno bo-atejši. Lahko je v izobilju zapre- ti se v svoj svet in ponavljati v svojem bogastvu: Vsak zase in Bog za vse; njihovega ne maram in svojega ne dam. Kaj pa če Bog resno zahteva, da dam od svojega, da delim z bratom, morda ne ravno na polovico, a vendar tako resno, da se bo delitev njemu in meni nekje poznala? V luči božje besede, posebno 25. poglavja pri Mateju in 1. pisma sv. Janeza in pisma sv. Jakoba, je odgovor jasen. Miloščina, ki je nekdaj v krščanskem življenju imela veliko vlogo, je danes prišla na slab glas. In to iz dveh razlogov. Prvič je človeka sram prositi za miloščino. Njegovo osebno dostojanstvo mu to brani, ker se zaveda, da ni nič manj kot drugi in da ima pravico do človeka dostojnega življenja. Drugič pa zato, ker so se včasih — in morda še danes — nekateri z miloščino pred Bogom hoteli odkupiti, in to prav poceni, s prav majhno miloščino ubožcu ali v pušico v cerkvi. In vendar so razmere po svetu še vedno take, da veliko ljudi živi in mora živeti od dobrodelnosti drugih. V deželah v razvoju, v misijonih, v cerkvenih ustanovah, po samostanih in župnijah, ob nesrečah in naravnih katastrofah brez gmotne pomoči drugih ni mogoče shajati. A kakšna revščina se pokaže pri mnogih bogatih, ko gre za to, koliko dajo za druge, za Rdeči križ, za reveže, za lačne otroke, za pomoč deželam v razvoju, za misijone, za Cerkev? Ne- katerim popolnoma manjka čut za sorazmernost med tem, kar porabijo, ne, kar potrošijo in razmečejo zase, morda celo v škodo svojemu zdravju in ugledu, in med tistim, kar dajo za druge. O kakšni delitvi ni govora. Naravnost smešno je, kaj dajo za druge, in pri tem jih še sram ni, morda zato ne, ker se tega ne zavedajo. Legenda pripoveduje, da je bilo ljudem, ki so čakali na vstop v nebesa, sporočeno, da bo treba plačati vstopnino. Reveži so bili v zadregi, ali bodo to zmogli. Nekega bogatega človeka pa to ni skrbelo. Le tega ni vedel, v kateri valuti ali morda celo v zlatu bodo pobirali vstopnino. Samozavestno je nastopil, ko je prišel na vrsto. Sv. Peter pa mu je pojasnil, da ga zlato in devize, ki jih ponuja, prav nič ne zanimajo. Edino vrednost da ima, kar je kdaj dal za druge, za reveže, v dober namen. Bogatin se ni mogel spomniti, da bi bil kdaj kaj dal za druge. Ni mogel najti, kar bi bil dal, našel je le, kar je imel... Bogat je, kdor daje. četrta priložnost za preverjanje v postnem Času, ali smo bogati. Alojzij Šuštar Intervju z nadškofom Šuštarjem ..Družina" je. v svoji letošnji 2. številki objavila intervju z nadškofom Šuštarjem. Ker je zanimiv tudi za naše bralce, ga v glavnem ponatiskujemo. Gospod nadškof, v letu 1980 je Cerkev na Slovenskem doživela precej sprememb. Na ljubljanskem nadškofijskem in metropolitanskem sedežu ste zamenjali pokojnega nadškofa Pogačnika, Maribor je dobil novega škofa. Kako bodo po Vašem mišljenju te spremembe vplivale na sodelovanje vseh slovenskih škofij ter na stike s sosednjimi škofijami? Spremembe v sodelovanju slo- venskih škofij in večji stik s sosednjimi škofijami so se pokazali že lansko leto. Že nekaj dni po mojem posvečenju smo imeli slovenski škofje ob zasedanju jugoslovanske škofovske konference sredi aprila v Zagrebu svoje posebno srečanje. Ta so se potem redno nadaljevala, razen poletja, v Mariboru, Kopru ali Ljubljani. Naši pogovori so bili odkriti, stvarni, prijateljski in konstruktivni. Tako sem postajal glede sodelovanja vedno večji optimist. Nekatere stvari smo mogli tudi že uresničiti, za prihodnost pa imamo še veliko načrtov. Trdno sem prepričan, da bo tudi novi mari- borski škof zelo odprt in pripravljen za sodelovanje. To so pokazali že prvi osebni stiki, srečanja in pogovori z njim. Seveda pa sodelovanje ni odvisno samo od nas škofov. Bog daj, da bi tudi med duhovniki, redovniki in laiki bilo vedno več medsebojnega razumevanja in pripravljenosti za sodelovanje. V letu 1981 boste obiskali naše izseljence v ZDA in Kanadi, poleti Pa bomo skupno romali na evharistični kongres v Lurd. Ali nam lahko kaj poveste o Vaših Pačrtih za okrepitev narodnih in verskih vezi s Slovenci po svetu? Zaradi dogodkov v naši Cerkvi na Slovenskem je bilo v preteklem letu več odmevov od naših rojakov po svetu kot morda prejš-nja leta, tako pismeno kakor oseb-n°. Od več strani sem dobil tudi vabila, naj naše rojake osebno obiščem. Rad bi ustregel tej želji, ker taka osebna srečanja, pogovori in izmenjava izkušenj zelo posivijo versko in narodno zavest *n utrdijo medsebojno prijateljstvo. Naše zdomce in izseljence Po Evropi pogosto obiskuje škof dr- Stanislav Lenič, ki je odgovoren za slovensko dušno pastirstvo med zdomci in izseljenci. Navdušena poročila pričajo, kako s° rojaki vedno veseli njegovih o-biskov in koliko jim pomenijo, tudi sam sem se že tu in tam Srečal z našimi ljudmi. Letos nameravam iti ob koncu februarja v Pariz za blagoslovitev novega slovenskega doma, morda pozneje ,-<• tudi na srečanje slovenskih dušnih pastirjev v Nemčijo v drugi polovici marca. Proti koncu junija se bom udeležil katoliškega shoda v Gradcu, kamor me je k sodelovanju povabil graški škof. Svetovnega evharističnega kongresa v Lurdu se bo udeležilo tudi precej naših rojakov od drugod in iz domovine. To bo lepa priložnost za medsebojne stike, kakor so to sploh vedno romanja v Lurd, ki združujejo Slovence iz raznih dežel. I f Naj večji načrt pa je tritedensko potovanje k našim rojakom v Združene države in Kanado v drugi polovici avgusta. Prvo nedeljo v septembru bo v Marquettu Baragov dan, ki se ga bom udeležil. Za druge obiske in srečanja je že pripravljen podroben program. Vabila, da bi letos obiskal tudi naše rojake v Argentini in še kje drugod, mi za sedaj ni bilo mogoče sprejeti, upam pa, da kdaj pozneje. Pač pa so pismeni stiki skoraj z vsemi našimi duhovniki, tudi misijonarji in misijonarkami, postali živahnejši, po njih in po raznih verskih listih pa seveda tudi z drugimi slovenskimi rojaki. Menim, da se moramo v matični domovini še bolj zanimati in še več storiti za naše rojake po svetu. Ker sem sam 35 let živel v tujini, vem iz lastne izkušnje, kaj to pomeni. Lansko leto ste zastopali jugoslovansko škofovsko konferenco na sinodi v Rimu. Razpravljali ste o problemih sodobne družine. Kako nameravate priporočila sinode uresničiti v Cerkvi na Slovenskem? Cerkev na Slovenskem ima svoje mesto v vesoljni Cerkvi in mora zato spremljati življenje in delovanje svetovne Cerkve in se ga udeleževati. Zato je treba tudi njen življenjski utrip, njeno iskanje in nenehno prizadevanje za prenovo usklajevati z vesoljno Cerkvijo. Pri tem seveda ne smemo prezreti svojih posebnih potreb in razmer, vprašanj in nalog. Škofovska sinoda lansko jesen o poslanstvu krščanske družine v sodobnem svetu naj bi Cerkvi na Slovenskem dala predvsem novih pobud za pastoralno delo z zakonci in družinami pod geslom: Sinoda je končana, delo doma se začenja. Ko bo izšla papeževa o-krožnica, za katero je sinoda dala svoje predloge, bomo imeli v rokah tudi bogat dokument, čeprav seveda ne smemo pričakovati ne vem kakšnih novih reči in rešitev. Glavni sad sinode naj bi bila večja zavzetost za pastoralno delo za družine in z družinami, večje sodelovanje duhovnikov z zakonci in družinami ter poglobljen in razumljiv teološki in pastoralni pogovor o vseh vprašanjih, ki zadevajo zakon in družino. Brez tvornega sodelovanja laikov si ne moremo zamisliti resnične prenove naše krajevne Cerkve. Kaj bi še mogli storiti, da bi pritegnili v soodgovornost za u-sodo Cerkve na Slovenskem kar največ laikov? Da bi pritegnili čim več laikov v soodgovornost za usodo Cerkve na Slovenskem, je treba najprej spreminjati javno mnenje med laiki, da bi se čim bolj živo zavedali: Cerkev in njena usoda ■— to je naša skupna zadeva in tudi moja osebna stvar. Hkrati je treba spreminjati — to je najbrž tu in tam res še potrebno — tudi razpoloženje pri duhovnikih, da bi laike sprejeli kot zrele, odrasle in enakopravne ude Cerkve in jim pomagali pri njihovem delu. Da- '•'e je treba najti področja, kjer b* laiki mogli uveljaviti svojo soodgovornost. Končno se je treba zavzemati za to, da bi nihče, kdor sodeluje v Cerkvi, zaradi tega ne doživljal kakšnega nasprotovanja 111 zapostavljanja v naši družbi. K enakopravnosti vernih in nevernih spada tudi možnost sode-ovanja vernih v Cerkvi, ne da bi 'Se zaradi tega morali česar koli bati. Na katera vprašanja v medsebojnih odnosih med Cerkvijo in c'vilno družbo boste v prihodnje niUbolj usmerjali svojo pozlor-i host? Na tista, ki bodo pereča in se °do zaradi dogajanja in razvoja ravno vrivala v ospredje. Nekate-so že stara in bodo tudi vna-Prei ostala predmet medsebojnih Pogovorov, kot je to na primer mirno in enakopravno sožitje vernih in nevernih na istem geografskem in narodnem življenjskem prostoru, ob isti zgodovinski preteklosti in ob skupnih nalogah za prihodnost. Drugo tako vprašanje je vprašanje vzgoje, življenja po vesti in uveljavljanja verskega prepričanja, kakor to zagotavlja naša ustava. Tretje vprašanje je možnost lojalnega in pozitivnega sodelovanja vseh občanov pri reševanju najrazličnejših človeških, socialnih, kulturnih in gospodarskih vprašanj. Dalje si bom prizadeval za to, da bi se vsi čim bolj osvobodili vsega, kar nas iz preteklosti in zaradi preteklosti bremeni, in da bi se čim bolj obrnili v prihodnost in skupno gradili lepšo in boljšo družbo. Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da se bom vedno z vsemi močmi zavzemal za človeka, njegovo dostojanstvo, njegove pravice in uveljavljanje vesti in odgovornosti v zasebnem in družbenem življenju. Že v svojem prvem intervjuju sem poudaril, da je zame edino merilo božja volja, to je služba človeku in Bogu v duhu evangelija in drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Zavedam pa se, da tudi božja volja ni kaka statična formula, ampak dinamična naloga, ki zahteva nenehnega iskanja, iskrene zavzetosti, budne odprtosti in resnega in poštenega dela, pa tudi precejšnjo mero notranje ravnodušnosti, zdrave samokritike, živ- Ijenjskega humorja m tudi nekaj treznega relativiranja vsega človeškega. Saj nihče ne ve in ne zmore vsega sam. Kristjani smo v naši družbi nekam plahi, zadržani, le malokdo si upa svoje krščanstvo pokazati v javnosti. Kaj je mogoče storiti za večji čut odgovornosti in prebuditev slovenskih kristjanov? Če je res to, kar pravite — in moram priznati, da sem imel večkrat v opazovanju in pogovoru tudi sam tak vtis, — potem je to znamenje, da nekaj ni v redu. Ali so ostanki težke preteklosti, ali slabe osebne izkušnje, ali neko nezaupanje ali še kaj drugega vzrok takemu razpoloženju, je težko reči. Mislim pa, da bi na podlagi tega, kar kristjanom daje in zagotavlja naša državna in republiška ustava, tega ne smelo biti. Seveda je znano, da teoretični in logični dokazi ne zaležejo veliko, če je izkustveno prepričanji drugačno. Zato bi si morali vsi prizadevati, da bi izkustveno razpoloženje postalo drugačno. Ko govorite o »prebuditvi slovenskih kristjanov", seveda nikakor ne more iti za kakšno politično in družbeno akcijo, še manj za kakršno koli obliko klerikalizma, temveč za tisto temeljno krščansko zavest, ki daje vernemu človeku notranjo mirnost, trdno zaupanje in življenjsko moč, da vedno in povsod živi in dela kot kristjan, ki je zvest Bogu in Cerkvi, svojemu svobodnemu prepričanju in se mu zato ni treba nik- jer skrivati, uganjati hinavščine, živeti dvojnega življenji ali trpeti pod razklanostjo svojega osebnega prepričanja in družbene nujnosti. Nimam pa nobenih receptov, kako bi preplah mogli odpraviti. Najbrž so to tudi tako osebna vprašanja, da jih mora vsakdo reševati najprej' pri sebi in v svoji vesti. Kaj pa duhovna pitonova v> Cerkvi na Slovenskem? To je nenehna naloga, ki se je je treba nenehno zavedati, se je vedno znova oprijemati, jo pametno in vztrajno spolnjevati in spet znova začenjati. A zdi se mi, da je pri tem treba paziti predvsem na dve stvari. Najprej ni prav prenovo zahtevati samo od drugih, samo drugim očitati, da zanjo nimajo smisla in da zanjo nič ne storijo, ampak da s prenovo vsakdo začne pri sebi in se tudi pri sebi zaveda, da mu je nenehno potrebna. Druga stvar pa je, da so pri prenovi majhni koraki in še tako skromna dejanja več vredna kot največjj programi in najbolj zahtevni načrti. Da se razumemo: Programi in načrti so potrebni. A v življenju se poznajo šele o-sebne odločitve, osebno spreobrnjenji in njegovo uresničenja. Tu pa za našo Cerkev res nisem tak pesimist. Veliko se dogaja in smem reči, da se Cerkev na Slovenskem resnično prenavlja. V marsičem se je že prenovila in iz-gledi za prihodnost so ugodni-Zato sem tudi mnenja, da nam ni treba stalno tožiti nad našo ubogo slovensko Cerkvijo, ki ni najbrž ne dosti slabša ne dosti boljša kot drugod po svetu, vključno s Poljsko. Bodimo veseli svoje krajevne Cerkve, imejmo jo radi, zavedajmo se, da smo ta Cerkev mi vsi in da je od nas samih, od vsakega od nas, odvisno, kakšna je in bo naša Cerkev. Da imam sam kot škof še posebno odgovornost, se dobro zavedam in jo z zaupanjem v božjo pomoč tudi sprejemam, vse pa vabim in prosim: Molite in pomagajte, da bo duhovna prenova Cerkve na Slovenskem šla naprej, v globino širino in zgodovino. Prihodnost slovenske Cerkve V preteklosti *— luč in senca Slovenska Cerkev gleda naprej ln hoče danes in jutri v svobodi in enakopravnosti izpolniti zgodovinsko nalogo in poslanstvo, ki sa ima od Boga. Glede presojala zgodovine Cerkev upravičeno Pričakuje, da bo ocenjevanje zgodovine nepristransko, pravično in celostno, in je trdno prepričana, da bo do tega prej ali slej prišlo. Cerkev nima nobenega strahu Pred nepristransko zgodovinsko resnico, če je to le res cela in Vsa resnica in samo resnica. Slovenski kristjani mirno gledamo v °či preteklosti in vsem dogodkom v zavesti, da je bilo marsikaj v cerkveni zgodovini slovenskega naroda, kar je bilo napačno in slabo, kar je škodovalo Cerkvi in narodu, za kar bi želeli, da bi se nikdar ne bilo tako zgodilo, in kar iskreno obžalujemo. A na drugi strani vemo in jav-110 izpovedujemo, da je bilo v cerkveni zgodovini slovenskega naroda še veliko več dobrega in lepega, pravilnega in koristnega, zdravega in bogatega, za kar smo hvaležni Bogu in našim prednikom in na kar smo ponosni. Povsod, kjer so ljudje, se dogajajo dobre in slabe stvari, je luč in senca, resnica in zmota, pravica in krivica, ljubezen in sovraštvo. Cerkev na Slovenskem se je iz veselih in žalostnih izkušenj preteklosti, iz nauka drugega vatikanskega cerkvenega zbora, iz nenehnega iskanja in prizadevanja toliko naučila, da se ne bo vračala v napake preteklosti, ampak z zaupanjem in vedrim pogledom hodi na poti v prihodnost. Gotovost verujočih Tudi slovenska Cerkev se za prihodnost ne more kratko malo sklicevati na Kristusove besede in na božjo obljubo: ..Peklenska vrata je ne bodo premagala," in „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta," ampak mora tudi sama prevzeti skrb in odgovornost za svoj obstoj v 21. stoletju in naprej. Ko Cerkev doživlja minljivost človeških prvin in oblik na tem svetu, se odpira novi prihodnosti. Ko jo ljudje obsojajo na smrt, veruje v novo življenje. Ko na sebi nosi znamenja umiranja, doživlja neumrljivost, ki presega meje zgodovine. Kdor v Cerkvi in s Cerkvijo veruje v radikalno in absolutno prihodnost, temu nobeno preganjanje, nobeno nasilje in nobena zemeljska moč ne more do živega. Kjer se v Cerkev vrine triumfa-lizem, uveljavljanje moči in zemeljskega sijaja družbenih posebnih pravic in oblastnosti ali kjer se Cerkev ponaša s svojo organizacijo, strukturami, zunanjimi prireditvami, bogastvom in močjo, tam je velika nevarnost, da pozabi na hojo za Kristusom po poti križa in na temeljni zakon svojega življenja in delovanja. Skupno iskanje in prizadevanje, kako bi čim boljše presadili evangelij in nauk Cerkve v naš slovenski prostor in v našo sodobno družbo, takšno, kakršna je in bo, je in bo vedno ena nujnih in velikih nalog. Veseli smemo biti, da se večina odgovornih tega zaveda, in upajmo, da se jim bo vedno bolj posrečilo to nalogo tudi spolnjevati. Če je bila v preteklosti katoliška Cerkev tesno povezana z usodo, socialnim, kulturnim, narodnim in političnim življenjem Slo- vencev in močno posegla na vsa ta področja, je to treba razlagati z zgodovinskimi razmerami. Priznati je treba, da v zgodovinskem razvoju niso vsi v Cerkvi pravočasno spoznali znamenj časa in spremenjenih razmer. Toliko bolj pa danes vsi odgovorni zastopniki Cerkve in resnični kristjani hočemo spoznati in upoštevati znamenja časa, spremenjene razmere in bistveno poslanstvo Cerkve, pa tudi božjo voljo, ki je za nas edina odločilna, čim bolj jasno in enoumno in z obeh strani sprejeto bodo razčiščeni pojmi klerikalizma in sektaštva, vmešavanja v politiko in spoštovanja človekovih pravic, urejenih odnosov Cerkve do družbe in narobe, tem manj bo nesporazumov. Zanesljivo usmerjanje Zdi se, da je danes ena največjih nevarnosti nravna otopelost, izguba čuta za vrednote in poštenost, nravno razkrajanje in odklanjanje nravnega reda, izumiranje zavesti odgovornosti in dolžnosti. V takem položaju je in bo naloga Cerkve biti vest človeštva. V luči božje resnice in božjih zapovedi lahko Cerkev jasno in odločno opozarja na tiste temeljne vrednote, brez katerih ni človeka vrednega življenja in urejenega ter mirnega sožitja. Brez vsakega občutka manjvrednosti se Cerkev in kristjani zavedamo, da imamo po božjem razodetju, po razlagi cerkvenega učiteljstva in skoraj po dvatisočletni zgodovinski izkušnji tako bogate duhovne zaklade o človeku, tako temeljne nravne smcrni-Ce in tako učinkovite nagibe za 'sniiselno in človeka dostojno živ-Ijenje, da se bodo ljudje vedno Zn°va vračali k Cerkvi. Vedno yee.ia pozornost, ki jo danes do-Zlvlja svetovna Cerkev s svojim Jaukom in oznanjevanjem, vloga Cerkve v mednarodnem, kultur-"em in družbenem življenju do-^ala povsod po svetu, kjer je ^°žna svobodna izmenjava mnenj n svobodna beseda, nas utrjuje v Prepričanju, da tudi na Slovens- kem Cerkev ne bo izgubila svojega pomena. Ne bo se več vmešavala v stare čase politike, oblasti... Nikdar pa se ne bo odpovedala svojemu od Kristusa naloženemu poslanstvu — oznanjevanju evangelija. Poštenost, spoštovanje vsakega človeka, svoboda, odgovornost, resnica, pravica in ljubezen so temeljne vrednote, ki pomenijo za človeka pravice in dolžnosti hkrati... Mesto Cerkve bo vedno na strani tistih, ki trpijo krivico in zatiranje, ki so prikrajšani v svoji svobodi in svojih pravicah. Nadškof dr. Al. Šuštar Tiskovna konferenca metropolita s tujimi časnikarji Okrog 50 tujih časnikarjev, v glavnem akreditiranih v Beogradu, je 5. decembra 1980 obiskalo nadškofa 'Šuštarja, kartuzijanski samostan Pleterje in salezijansko srednjo versko šolo v Želimljem. Časnikarji so si v dvodnevnem obisku želeli ogledati nekatere verske ustanove na slovenskih tleh ter vsaj bežno vpogleda-ti v dogajanje Cerkve in v življenje vernih ljudi in njihovo razmerje do ..socialistične samoupravne družbe". Na škofiji so se pogovarjali z nadškofom Šuštarjem, škofom Leničem, profesorjema Perkom in Stresom, urednikom Družine Klemenčičem in kanonikom Lešnikom. Časnikarji so nadškofu in sogovornikom stavili vrsto vprašanj: o odnosu Cerkve do ..socialistične" družbe, kaj je s slovenskim katoliškim »klerikalizmom", ali ima Cerkev v Sloveniji dovolj svobode v uresničevanju svojega poslanstva, koliko cerkva je po vojni zgrajenih, koliko jih je še načrtovanih, vprašanje škofa Rožmana, vprašanje »Dru-žinine" priloge kot odgovor na Rusov učbenik družbenomoralne vzgoje. Za naše bralce ponatiskujemo poročila listov Die Welt in Frankfurter Allgemeine Zeitung. Skrajšano poročilo o tem pogovoru po časopisu Die Welt (Hamburg, 8. dec. 80) je tole: »Cerkvi ne gre za oblast, marveč za služenje in obrambo človekovih pravic, je odgovoril nadškof na očitek nekaterih jugoslovanskih partijskih funkcionarjev, češ da naj bi se v Sloveniji porajal »novi klerikalizem". To je »bajka", je rekel. »Pri nas je položaj katoliške Cerkve veliko boljši kot v preteklosti in boljši kot v drugih državah," je menil nadškof in imel pred očmi nekatere jugoslovanske sosede. Cerkev je pri imenovanju duhovnikov in škofov ter pri svojih stikih z Vatikanom svobodna. Verski listi in knjige lahko izhajajo v neomejeni nakladi. S komunističnimi oblastmi vodi Cerkev odprt pogovor. Zatem je povsem nedvoumno povedal, da so pomembna vprašanja še nerešena. Tu je težava s šolo, kjer so otroci izpostavljeni borbeni ateistični propagandi. Ustavno zagotovljena enakopravnost kristjanov v družbi, pri študiju in v poklicu ni še nikakor uresničena. Zveza komunistov, stranka na oblasti, sama sebe naziva za »avantgardo" in »vodilno silo", izpoveduje pa brezbožni svetovni nazor. Že iz tega sledi, da kristjani v tej družbi niso enakopravni. »Kako naj v tej deželi vzgajamo družine?" je vpraševal nadškof in zahteval, da naj ne bo na ljudi, ki hodijo v cerkev, nikakršnega pritiska- Tudi po šolah in množičnih občilih mora biti o Cerkvi in veri „nepri-stransko obveščanje" — ne pa, kot doslej, krivo obveščanje. Cerkev ter-ia> da se v ustavi zagotovljena svoboda vere popolnoma uresniči. Samozavestno je nadškof povedal, (*a hoče biti Cerkev nasproti komuni-stični državi enakopraven partner. V tmlitičnem vodstvu slovenske repu-^like so sicer ljudje, ki so katoliško krščeni, ni pa niti enega, ki bi kato-*'ško vero tudi prakticiral, je menil nadškof. s tem je jasno povedal, da Je v Jugoslaviji vernemu kristjanu do političnih mest zaprta. Komunistične oblasti so bile postavile prav pred vhodom v Ijubljan-0 stolnico spomenik, na katerem da je ljubljanski škof Rožman poklical med vojno italijansko fašistično policijo, da bi s silo razgnala žene političnih zapornikov, ki so demonstrirale pred škofijo. Rožmanov nekdanji tajnik, pomožni škof Lenič, je rekel: ,,'š‘kof Rožman je bil slovenski domoljub." V težkem času italijanske in nemške okupacije Slovenije je imel le en cilj: pomagati ljudem in reševati ljudi, tudi zaprte komuniste. Seveda pa je bil kot katoličan proti komunizmu, škof Lenič je menil, da je popolnoma napačno, če komunisti škofa Rožmana označujejo za izdajalca slovenskega naroda. Tudi napis na spomeniku ni pravilen: škof ni poklical policijo, marveč je sprejel odposlanstvo žena na prijateljski pogovor. Die Welt, Hamburg, 8. dec. 80 Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frankfurt (9. dec. 80) pa piše: LJUBLJANSKI NADŠKOF POZIVA DRŽAVO K POGOVARJANJU Zelo verjetno bo prihodnje leto papež Janez tPavel II. obiskal tudi Jugoslavijo. Zdi se, da je jugoslovanska škofovska konferenca že naredila za to potrebne korake. Išele pred devetimi meseci imenovani ljubljanski nadškof in metropolit slovenske Cerkve Šuštar je pred tujimi časnikarji v kapiteljski dvorani ne le omenjal možnost te papeževe poti, marveč je pri tej priložnosti tudi ponovil nekaj bistvenih zahtev Cerkve. Odnosi med državo in Cerkvijo v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji so se sicer od protokola 1966 dobro raz- vijali, dokaz za to je tudi ta sprejem časnikarjev, ki je 'bil pripravljen v sodelovanju med Cerkvijo in državno informacijsko službo. Zato je pa toliko bolj važno, da pridejo tudi nerešena vprašanja na dan. Cerkev jih noče skrivati in jih hoče o-obravnavati v odkritem, enakopravnem pogovoru. Predvsem naj bi, tako nadškof Šuštar, starši, ki hočejo svoje otroke vzgajati v krščanski veri, imeli za to v okviru 'šole ali drugih vzgojnih ustanov polne možnosti. Drugič naj bi verni kristjani v javnem življenju uživali polno enakopravnost, posebno kar zadeva izvrševanje poklica in kvalifikacije za razne funkcije. Verniki naj bi ne bili v javnem življenju izpostavljeni nobenemu pritisku, naj ima ta kakršno 'koli obliko. Cerkev naj bi dobila možnost celostnega obveščanja, morala bi imeti možnost javnega spoprijemanja z izkrivljenimi sporočili o bistvu in dejavnosti Cerkve in morala bi vztrajati pri nepristranosti do Cerkve. Gradbena dovoljenja in druga vprašanja v zvezi s cerkvenimi stavbami in bogočastnimi prostori naj bi se reševala brez trenj. V okviru skrbi za ljudi, tako nadškof Šuštar, obstajajo skupne vrednote in področja delovanja, kjer bi Cerkev in država lahko enakopravno sodelovali. Država stori veliko za socialno zagotovljenost, Cerkev bi pa pozdravila več možnosti za karitativno delovanje. Nadaljnja težava je, da morajo tisti, ki so dokončali katoliško gim- nazijo, kjer ta pač je, delati posebne izpite, če bi radi študirali kaj drugega kot bogoslovje. V odnosih med državo in Cerkvijo, je menil nadškof Šuštar, je pogosto tako, da „zgoraj“, to je, pri stikih na višji ravni, sije le sonce, medtem 'ko je „spodaj“, v vsakdanjem življenju, še marsikaj zamegleno. Nadškof je priznal, da število bogoslovcev upada tudi v Sloveniji in utegne pomanjkanje duhovnikov postati kmalu očitno. Pred desetimi leti je bilo v Ljubljani 132 bogoslovcev, sedaj jih je le 42. Nadškof Šuštar je naredil s svojim gotovim in spretnim nastopom vtis, da si je, tako znotraj svoje Cerkve, kot nasproti državi, pridobil v kratkem času velik ugled. Na veliko žalost državnih mest so imenovali v Mariboru za novega škofa Franca Krambergerja, ki soglaša S smerjo Šuštarja in Vatikana. 'Pomožnemu škofu Grmiču oponašajo, da se je čez mero in predvsem brez slehernega poskusa ločitve med bogoslovnim mnenjem in škofovsko dejavnostjo postavil za sodelovanje z režimom in sicer pod pogoji le-tega. Ker je skušal v tem smislu vplivati tudi na duhovnike, je to vodilo do neprijetnih odnosov. Državni funkcionarji, predvsem predsednik ljudske fronte Ribičič, ki je še iz preteklosti obremenjen, so se o zamenjavi v Mariboru zasebno neugodno izrazili. Ribičič naj bi tudi izjavil, da Cerkev v Jugoslaviji dostopa do televizije in radia ne bo dobila. 'Še vedno prisotna obremenitev iz nesrečnega vojnega časa je prišla do izraza pri odgovoru na vprašanje, zakaj je na spomeniku, postavljenem V ra v pred nadškofijsko palačo, zapis 0 protiljudski vlogi tedanjega ljubljanskega škofa Rožmana. Pomožni škof Lenič, takratni tajnik škofa Rožena in zaradi tega kasneje več let v zaporu, je navzočim časnikarjem z vso odkritostjo pojasnil, da izraža ^a spomenik neresnico, šlo je za že-ne politično preganjanih, ki so takrat demonstrirale pred glavnim stanom italijanskih zasedbenih čet, pa jih je Policija potisnila v smeri proti nadškofijski palači. Zatem so hotele pro-siti škofa, da bi se zavzel za njihove ^ože in sinove. Lenič jih je peljal osebno k Rožmanu. Ta jih je prijateljsko in razumevajoče sprejel. škof Rozman, ki ga predstavljajo komunisti kot sovražnika ljudstva, je bil dober človek in dober domoljub, a moral je delovati v izredno težkih razmerah. Nasproti komunizmu je moral zastopati držo, ki jo je naročal Vatikan. Cerkev in Lenič sta vedno znova zahtevala, da naj sramotilni spomenik odstranijo in tudi sicer vlogo Cerkve v vojnem času nepristransko predstavijo. Glede spomenika je bilo že tudi nekaj medlih obljub, žal pa še ni njih izpolnitve. Škofovsko posvečenje dr. Franca Krambergerja V nedeljo 21. decembra je bil Posvečen novi mariborski nadškof n ®rumen 0 življenjski pristnosti Pesnici in potem ko definira ta n a Pojma, aplicira razne posledice a življenjsko prakso: „Le v resnici in po njej lahko pristno in polno živimo. A za resnico je treba živeti, če že ne ustvarjalno, vsaj poustvarjalno. Kdor ostaja na strani, ga življenje kmalu potisne na slepi tir. Tam pa ni ne pristnega ne polnega človeškega življenja" (str. 242). še nekaj citatov, ki se nanašajo na problem resnice: ..Spoznanje resnice je torej naša življenjska potreba. Saj naša naloga ni le živeti, marveč tudi prav živeti... Kaj je prav, pa nam pove le spoznanje, resnica...". In še: „če se spoznanje poniža v službo kakršnekoli še tako odlične in plemenite prakse, potem njegov dosežek ni znanost, še manj filozofija, marveč postane ideologija" (s. 248). Pri vprašanju pred prisiljenimi izbirami resnice se dr. Brumen zaskrbljeno vpraša: „Ali ne živi v nas skrit maniheizem, ki je učil, da svet vladata dve počeli, eno dobro in drugo zlo, in da zato vse na svetu razpada v stvari, ki so dobre in druge zle. Kaj nas sicer žene, da spoznanja, mnenja, nazore, odločitve, dejanja silimo v dvojico protislovnih nasprotij ? Namesto da se sprašujemo, katero stališče je dobro in katero zlo, bi bilo morda primerneje se vprašati, koliko je katero od njih dobro in koliko zlo." In tako bi še lahko navajali drugo za drugo ugotovitve, ki nam sprašujejo vest, osebno in Pbčestveno; „Hoteti zakriti ali zmaličiti resnico je hujše zlo, kot je zmotiti se pri iskanju resnice. Kajti motimo se nehote, iz človeške slabosti, maličimo pa prevečkrat resnico vede in hote" (s. 267). Posebno se ta nevarnost pojavlja v odnosih med politiko in resnico. Četrti del te obširne in pestre knjige nosi naslov: Za pravo in dobro, in obravnava poleg teh pojmov še razmerje med pravostjo in pravovernostjo in na dolgo o ..kreposti za naš čas,“ o širokosrčnosti. Med drugim ugotavlja: ..Vsaka skupnost potrebuje nekega soglasja vsaj v najtemeljitejših nazorih. Ne sme pa biti pretoga in nasilna v iskanju tega soglasja, ne zagrizeno sovražna do drugače mislečih.1* In se vpraša po nekem piscu iz ..Družine": Ali smo Slovenci res še posebno krivi te nasilne sovražnosti, ali je zagrizenost res napaka našega narodnega značaja? In odgovarja z Masarykom: „Prva skrb majhnega naroda mora biti, da postane velik. Velik v svoji razgledanosti, v zrelosti, v razumevanju življenja, v iskanju resničnih vrednot in v ostvarjanju resnične kulture" (s. 306). „Od tu potreba po medsebojni izmenjavi misli, potreba skupnega iskanja čim boljšega, čim popolnejšega pravega, potreba dialoga... Mnoštvo in raznovrstnost spoznanj nista le dejstvo, ki smo ga označili kot pluralnost, marveč celo pogoj, da sploh dosežemo pravo." To pa nas nagiba k širokosrčnosti, ki je krepost, ki nas usposablja za simpatetično presojanje nazorov in idej pri soljudeh, to je za tako presojanje, ki se trudi, da v njih odkrije, kar je zdravega, resničnega in dobrega..." (326). Iširokosrčnost in velikodušnost sta pa tudi morda glavni vrlini, ki sijeta iz dr. Brumnove knjige, kajti iz vseh teh razmišljanj diha ne samo globoka ljubezen do naše skupnosti in sploh do slovenstva, ampak še posebej velika odprtost duha, ponižno, iskreno, a vztrajno iskanje resnice in jasnosti pojmov v naših izseljenskih problemih, izredna iskrenost v podajanju svojih dognanj, ne glede na to, če prija ali ne, kar tudi vsebuje dobro mero poguma. Knjiga izzveni v poziv k polnosti našega življenja. Vinko Rode Stanje klera v ljubljanski nadškofiji V letu 1986 je bilo posvečenih 9 škofijskih duhovnikov in 4 redovniki: 3 frančiškani in 1 salezijanec. Doma je umrlo 7 škofijskih duhovnikov in 4 redovniki, zunaj domovine pa 3 duhovniki (Stanonik, Dovč, (Pintar). 81. decembra 1980 je nadškofija imela 366 škofijskih duhovnikov. V nadškofiji jih je bivalo 342, po drugih škofijah v Jugoslaviji 4, v inozemstvu 20: med zdomci 9, na študiju 7, v misijonih 4. Po svetu ima nadškofija še 86 inkardiniranih duhovnikov: v Evropi 24, v Južni A-meriki 63, v Severni Ameriki 9. Skupno ima nadškofija 452 inkardiniranih duhovnikov; ekskardiniranih živi stalno v inozemstvu še 42. Redovnih duhovnikov biva in deluje v nadškofiji 159. Bogoslovcev ima nadškofija v šolskem letu 1980/81 43, gojencev malega semenišča pa je 24. Nadškofija ima 303 župnije, okrog 827.000 prebivalcev in meri 8.542 km2. Sinoda ukrajinskih škofov V Vatikanu so se 25. novembra vodstvom 88-letnega ukrajinske-kardinala Slipyja zbrali škofje ukrajinske grškokatoliške Cerkve na ®v°je redno zasedanje. Sinoda je tra-)a'a teden dni, navzočih je bilo 15 ^krajinskih škofov, ki živijo zunaj ornovine. Papeža je zastopal prefekt °agregacije za vzhodne Cerkve Poljski kardinal Rubin. Razpravljali !° 0 5 kandidatih, ki jih bodo papeži1 Predlagali za škofe v Ameriki, t anadi in Franciji. Obravnavali so pastoralna vprašanja okoli 4 vernikov, ki Evropi in >. 1 J°nov ukrajinskih .lvii° razkropljeni i Al»eriki. liko dobrega. Duff je pospeševal pravo čelščenje Marije in je za svoje zasluge za Irsko 1968 prejel častni doktorat irske univerze. Počajev Ukrajinski verniki i'z Sovjetske zveze so se s protestnim pismom obrnili na OZN, ker je režim spremenil ta slavni zahodnoukrajinski božjepotni samostan v psihiatrični zavod, polikliniko in klub. Že dolgo je sovjetska policija menihom tega samostana na najrazličnejše načine nagajala in romarjem povzročala nevšečnosti. Samostansko cerkev so spremenili v policijsko postojanko. Pisatelj Cronin umrl Ustanovitelj Marijine legije ‘Hhrl q ^ Dublinu je 7. novembra umrl '*** ustanovitelj laiškc apostol-j. 6 °rganizacije Marijina legija, I-jgC ®>rank Duff. Marijina legija se ^zširila po mnogih katoliških in 'Jonskih deželah in napravila ve- Januarja je umrl znani angleški pisatelj Archibald Joseph Cronin. Bil je prepričan katoličan in dolgo vrsto let eden najbolj priljubljenih pisateljev, ki so ga prevajali v vse svetovne jezike. Znana so zlasti dela Citadela, Zvezde gledajo z neba, Ju-deževo drevo in Ključi nebeškega kraljestva. Ograjevanje cerkvene dejavnosti v Sloveniji 18. decembra 1980 je bila v Ljubljani seja Komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi, ki je pod vodstvom Šinigoja ocenjevala odnose med „družbo“ (režimom) in verskimi skupnostmi v Sloveniji. Med drugim so zapisali tudi to-le: „Kar zadeva rimsko - katoliško Cerkev v Sloveniji, je moč opaziti, da dejavnost nekaterih njenih krogov včasih presega verski okvir. Tako so v zadnjem času opazna prizadevanja raznih krogov za takšno prisotnost rim-sko-katoliške Cerkve v javnem življenju, ki ne upošteva ustavnega položaja človeka in družbeno-ekonoms-kih temeljev njegovih pravic." Mladinsko srečanje v Rimu „V Rim pojdete, da razširite svoja duhovna obzorja in navežete stike s somišljeniki v Kristusu ter si utrdite svoje duhovno prepričanje." S to mislijo je pospremil nadškof Šuštar slovensko mladino, ki se je po božiču 1980 z '12 avtobusi odpravila v Rim, da bi se pridružila evropski mladini v njeni molitvi za spravo in mir. Za molitveno srečanje v Rimu je dal pobudo brat Roger Schultz iz Taize-ja. 6-dnevnega molitvenega srečanja se je udeležilo nad 30 tisoč mladih iz Evrope, Azije, Afrike, Avstralije in obeh Amerik. Iz Slovenije in zamejstva je bilo tudi 800 mladih Slovencev. 30. decembra zvečer se je v baziliki sv. Petra mladim pridružil tudi papež in jim v tričetrturnem govoru razčlenil edinost Cerkve. Slovenska mladina se je poleg rednih molitvenih in meditativnih srečanj zbirala k skupni slovenski maši v cerkvi sv. Klementa, kjer je soma-ševalo okrog 20 duhovnikov, ki so prišli skupaj z njimi v Ri»i. Odlikovanje nadškofu Pogačniku 19. decembra 1980 je predsednik 15 skupščine SR Slovenije izročil svojcem pokojnega nadškofa Pogačnika državno odlikovanje — Red Re' publike z zlatim vencem — „za P°' sebne zasluge pri razvoju odnosov med državo in Cerkvijo". Nadškof Šuštar je ob tej priložnosti dejal: „S svojimi bogatimi osebnimi darovi in sposobnostmi je odlikovanec vse življenje nesebično služil Cerkvi in slovenskemu narodu. Časi njeg°' vega delovanja so bili izredno P°' 'tiembni in odločilni za Cerkev ter za našo ožjo in širšo domovino. Kot zaveden Slovenec, kot pesnik, pisatelj in vzgojitelj, kot duhovnik, škof *n metropolit s svojo načelno jasnostjo, z izredno visoko kulturo duha 'n srca, v spoštovanju vsakega človeka in v prizadevanju za medsebojno razumevanje, enakopravnost vseh in za uveljavljanje človekovih pravic Za vsakogar, tudi za vernega človeka, je mnogo prispeval k vedno boljšemu razvoju odnosov med katoliško Cerkvijo in našo socialistično samo-uPravno družbo. V svoji duhovni in človeški veličini je pokojni nadškof Pogačnik pozabljal, kar je osebno doživel hudega, in želel in si prizadeval, da bi se taki časi in taki dogodki nikdar več ne ponovili. Ve-sel sem, da s podelitvijo in izročitvijo odlikovanja tudi naše oblasti danes potrjujejo pravilnost takega pri-zadevanja.“ Isti režim je vtaknil nadškofa Pogačnika trikrat v ječo, skupno za 5 *et in pol. blagoslovitev temeljnega kamna nerkve v Novi gorici 14. decembra so v Novi Gorici blagoslovili in položili temeljni kamen 'za novo župnijsko cerkev Kris-lusa Odrešenika. Zbralo se je veliko yernikov. Blagoslovitev je opravil ®kof Jenko. Obred se je začel s petjem skupine mladih, novogoriški župnik Gašper Rudolf je spregovoril Pozdravne besede, po branju primernih besedil iz sv. pisma pa je sPregovoril škof Jenko, ki je nato blagoslovil temeljni kamen. Obrisi novih stavb so že vidni, ker temelji že segajo iz zemlje. Voščila slovenskih škofov prek tržaškega radia Ker sta radio in TV v komunistični Sloveniji še zmeraj nedostopna za Cerkev, cerkvene osebe in zadeve, so slovenski škofje Šuštar, Jenko in Kramberger izrekli rojakom v Sloveniji daljša voščila za božič v slovenščini na sveti večer prek tržaškega radia. Nov prevod sv. pisma Na svoji seji 15. decembra 1980 so slovenski škofje sklenili, da se pripravi nov slovenski prevod celotnega sv. pisma. Pobudo so dali profesorji sv. pisma na teološki fakulteti. Za so-predsednika koordinacijskega odbora, ki naj pripravlja in vodi vse delo, sta bila imenovana dr. France Rozman in dr. Jože Krašovec, za tajnika pa msgr. Zdravko Reven. Umrli duhovniki Edvard Vogrin 26. decembra 1980 je umrl v bolnišnici na Golniku kapucin p. Edvard Vogrin. Rojen je bil 1899 v župniji •Sv. Anton v Slovenskih goricah, posvečen v Mariboru 1925, služboval po vseh kapucinskih postojankah v mariborski in ljubljanski škofiji, največ časa, 32 let, v škofjeloškem samostanu. Zadnjih 10 let je bil vesten sobotni in nedeljski spovednik na Brezjah. Stanislav Hribšek 8. januarja 1981 je tudi v bolnišnici na Golniku umrl Stanislav Hribšek, župnik v Stari Loki. Rodil se je 1926 v župniji Sveti Duh — Veliki Trn, 'bil 1954 v Ljubljani posvečen v duhovnika salezijanske družbe, bil kaplan v Dobrni, Mali Nedelji, Šentjanžu na Dolenjskem, na Kodeljevem v Ljubljani, 1963 bil sprejet v kler ljubljanske nadškofije in prevzel župnijo Stara Loka, kjer je zgradil novo župnišče, župnijsko cerkev pa obnovil znotraj in zunaj. Anton Krapež 5. decembra je umrl v šempetrski bolnišnici bivši biljanski župnik Anton Krapež. Rojen je bil 1896 na Otlici (Angelska gora) nad Ajdovščino. Duhovniško delo je začel v Cerknem, nadaljeval v Novakih, Otaležu in v Biljani v Brdih, kjer je bil župnik 22 let. 1967 se je upokojil in se preselil v Kozano. Janez Strnad Na 1. petek decembra je umrl v mariborski bolnišnici zlatomašnik Janez Strnad. Rojen je bil 1903 v kraju Ihova, župnija sv. Benedikta v Slovenskih Goricah, bil 1927 posvečen, bil kaplan v Sv. Tomažu pri Ormožu, v Novi cerkvi, od 1940 je vodil župnijo Galicijo 300 let, potem pa stopil v pokoj. Letošnji zlatomašniki Zlato mašo bodo letos obhajali prof. Franc Fric, župnik v Dupljah; Franc Mate, župnik v Velikih LaŠ' čah; p. Gabrijel Humek, cistercijan, Stična; p. Antonin Skubic, cistercijan, Stična. MOJ DAN Danes je moj dan, danes me vabi Kralj; danes bo Stvarnik sam srečal svojo stvar. Priče ste, nebesa, zvezdna noč nad mano: v temi mojega telesa luči Vir bo skrit! Izbral me je človeka od zemlje bitij trum, namenjen že od veka, da vame vlije um. Da njega luč zagledam, ga Stvarnika spoznam, da ves se Ga zavedam, ko moj postane gost. Ne morem pač dojeti prečudnih Njega del. Le to naj smem umeti, da v Njemu najdem vse. Ivan Kobal SMEH OD DOMA (s stisnjenimi zobmi!) Mreže paragrafov so tako čudno spletene, da se vanje ujamejo male ribe, medtem ko velike uidejo skozi luknje. Ko napredni ne morejo več napredovati, pričnejo vleči nazaj. Politični vremenoslovci napoveduje, kakšno bo vreme včeraj. Za razliko od alpinistov si politiki večkrat zlomijo vrat pri sestopu z vrha kot pa pri vzponu na vrh. 'Za lepši jutri delajmo tisto, česar Uismo napravili včeraj. če si zelo poslušen, ni zelo nujno, si zelo pismen. Tudi prilizovanje ima svoje zakonitosti: pes ne bo nikoli gospodar. Vedno več je vprašanj, a še več i® ljudi, ki odgovarjajo na vprašanja. 'Politiki mešajo karte, potem ko 80 že razdeljene. V knjižnicah so uvedli novost: knjižničarke pripovedujejo otrokom Pravljice. To je morda novost za o-Iroke. Odraslim pa gospodarski stro-°vnjaki že dolgo pripovedujejo pravljice. Proletarci vseh dežel, združite se! kirni center je Zahodna Nemčija. Pameten politik upošteva tudi tuja stališča, zlasti tista, ki so identična z njegovim. Za razliko od gledališke predstave doživi reforma več repriz, če njena premiera ne uspe. Nekaterim tovarišem se je standard zvišal, medtem ko se jim je zavednost ustrezno znižala. Recepte za uspeh ponujajo predvsem tisti, ki niso uspeli. S prazno glavo je najlaže dajati prazne obljube. 'Pri samoupravljanju se mora delavec večkrat samoobvladati. Nekdo je pozival od besed k dejanjem v samih tujkah. Nekateri so ga razumeli dobesedno in so šli takoj delat — v tujino. Ko se mu je zamajal stolček, so mu ga takoj zamenjali s foteljem. Direktor delavcu: „Ko sem rekel, da prihajajo tudi zate lepši dnevi, sem mislil na pomlad in ne na plačo." Vsi vemo, kje nas srhi, a kaj, ko se tam ne upamo praskati. Današnji bogataši 'že dolgo uporabljajo varnostne pasove — pri koritu. zm m k&j l :i?" Š£" .......... “ • i«« * •< • ^*- LETO 48 ' > .'•*■. '-‘‘''.'si'*'S*/J.\'t//i t' M* A'A> ' ■' - •-» --w >»'•>;•-'• MAREC 1981 UVODNIK POSTNI ČAS SLOVENSKA CERKEV SODOBNA VPRAŠANJA IZ ŽIVLJENJA CERKVE LEPOSLOVJE ZA MLADINO V DRUŽINI NOVA KNJIGA NOVICE HUMOR Naloge postnega časa ...................... 12® Bogat je, kdor daje (Alojzij Šuštar) ....... 132 Intervju z nadškofom Šuštarjem ............ 13® Prihodnost slovenske Cerkve (Alojzij Šuštar) .................................... 141 Tiskovna konferenca slovenskega metropolita s tujimi časnikarji .................... 144 škofovsko posvečenje dr. Franca Krambergerja ....p..........................,..... 147 Prvi intervju z novim mariborskim škofom l4® Reakcija škofa Grmiča (Katoliški glas) .. 151 Slovenska Cerkev po protokolu 1. 1966 .... 1®® Papež o verski svobodi (Franc Rode) ... 1®® Sporočilo krščanskim družinam (škofovska sinoda) ................................. 1° Nekdo, ki je naša neizbežnost (Alojz Rebula) ..................................... 17° Okrožnica o božjem usmiljenju ............. 1®^ Janez Pavel II. bo obiskal Jugoslavijo .... l®t Walesa pri papežu ......................... 1®® Vrtnicam; čenstohovski Gospe (Jože Cukale) 13® Solze, ki na srcu visijo (Vladimir Kos) .. .131 Vrč (Emilijan Cevc) ....................... 1®® Pod križem (Jože Cukale) .................. I®4 Oče Damijan (Wilhelm Hunermann) ........... 1®® Moj dan (Ivan Kobal) ..................... l,lu Vera ravnovesja in nekrščanske skrajnosti (Marko Kremžar) ........................... Veselje v družini (Vital Vider) ........... 173 176 Vinko Brumen: Naš in moj čas (Vinko . Rode) ............................... I84 Svetovne novice .. Novice iz Slovenije 187 188 Smeh od doma (s stisnjenimi zobmi!) 191 Malo za šalo. mulo zares Milan reče svojemu prijatelju: »Poglej, to je policijski pes.“ »Ampak na zunaj ne izgloda, da bi bil kaj takega.“ »Seveda ne, saj je od tajne policije." Ribniški možakar je prišel v banko po denar. Blagajnik mu je po-•ttolil cel šop bankovcev ter ga opo-Zoril: „Očka, preštejte!" Ribničar šteje polahko tisočake: „Adn, dva, tri, štejr, pjet" — potem pa se možato odreže: „če je blu do tukaj prou, bo naprej tudi!" in vtakne cel šop v žep. Bili smo narod kmetov, smo narod delavcev, bomo narod šefov. ,,Moj oče je za glavo višji od tvojega." „Zato je pa moj za dva trebuha debelejši od tvojega." Je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Rarnon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. , Registre de la Propiedad Intelectuai No. 1.313.507. l'ska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires. EpA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. EANADA: Ivan Marn, 1.31, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina za leto 1981 je 200.000 pesov. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Zunanja in notranja oprema DŽ in BS: Stane Snoj. ŽIUIJEIIJE j 4 g 4 g 4 \