Marlborsko uiiteUsko društvo g. nadzorniku Tomaiiiu Mariborsko učiteljstvo je meseoa ma.ja bridko zadela vest, da je bil upokojen dolgoletni šolski nadzornik za srez MariboT Ievi breg tov. Ivan Tomažič. Z njim je odšla iz vrst aktivnega učiteljstva ena najpomembnejših osebnosti v slovenskem šolstvu. Nadzornik Tomažič |e že pred prevratom v ljutomerskem okraju posegal odločno v delo za narodov napredek in njegovo lepšo bodočnost. Po prevratu je bil tudi on med tistimi, ki so bili poklicani v Maribor na tedaj tako težavno in nehvaležno šolsko delo. Poverjeno mu je bilo vodstvo III. deške osnoivne šole. Vse svoje bogate sile je posvetil tov. Tomažič od sedaj naprej mariborskemu šolstvu, najprej kot upravitelj III. delke osnovne šole, kjer je moral v težavnih razmerah orati ledino in vzgajati v prvih povojnih letih podivjano mladež v zavedne Jugoslovane, nato pa, ko je bil poklican na še odgovornejše nadzorniško mesto, je posvetil vse svoje sile celotnemu šolstvu podrejenega mu sreza. Prav posebno mu je bilo pri srcu obmejno šolstvo in kadar je šlo za dobrobit in napredek šolstva v narodno izpostavljenih in ogrožcnih krajih, tedaj se ni plašil nadzornik Tomažič nobenega truda. Ako je učiteljstvo njcgovega sreza in zlasti ono v obmejnih krajih neprestano skušalo raziskovati svoje posebne vzgojne prilike, ako je stremelo za tem, da bi vsa pedagoška prizadevanja dobila pravo iugoslovansko obeležje, je to v glavnem zasluga nadzornilca Tomažiča. Bil pa je vsemu svojemu podrejenemu učiteljstvu tudi vedno skrben in blag svetovalec, po očetovsko je skrbel za slehernega, tako da mu je vsakdo moral priznati ono, kar je za človeka najvišje priznanje, da je bil v resnici dober človek. Mariborsko učiteljstvo, katerega je ta nenadni odhod nadzornika Tomažiča globoko zadel, ga je imenovalo na svojem društvenem zborovanju 22. maja t. 1. za prvega častnega člana svojega društva. Da še posebno počasti svojega tolikanj priljubljenega dolgoletnega nadzornika, je sklenilo, da mu izroči diplomo častnega članstva na posebnem slavnostnem zborovanju. Za ta dogodek je pa pohitelo mariborsko učiteljstvo ven iz Maribora v osrčje Slovenskih goric, v prijazno Sv. Trojico, kjer je ravno pred tremi leti tudi šentlenartsko dru- štvo zbralo slavl.jenca za svojega častnega člana. Dne 6. junija t. 1. se je zbralo učiteljstvo skoraj polnoštevilno pri Sv. Trojici. Dva največja mariborska avtobusa sta potegnila po beli cesti v zelenc Slovenske gorice vse številne udeležence, ki so vedno vcdremu slavl.jencu na čast prinesli s seboj v»|ak zvrhano mero židane volje, ki je ni mogk> skaliti niti neprijazno vreme. V osnovni šoli pri Sv. Trojici se je vršilo najprej slavnostno zborovanje. Otvoril ga je predsednik društva tov. Ciril Hočevar, ki je tolmačil v lepem nagovoru slavljencu čuvstva in zahvalo vsega učiteljstva in proslavljal njegovo življenjsko delo na pedagoškem, stanovskem in gospodarskem polju, pa tudi za idejo Sokolstva in Ciril-Metodove družbe. Nato je izročil slavljencu okusno izdelano diplomo, ki prikazuje simbolično našo severno mejo, ki je bila slavljencu tolikanj pri srcu. Čestitali in zahvaljevali so se mu še šolski upravitelj Hren, šolska upraviteljica Bračičeva ter učitelja Cibic in Jakopec. Vsem se je zahvalil z lepimi besedami slavljenec, ki je, skromen kakor vedno, tudi to pot sleherno zahvalo odklainjal in poudarjal, da je storil samo ono, kar je bil storiti dolžan. Po končanem slavnostnem zborovanju se je podalo učiteljstvo v prijazni Golobov hram, kjer je bilo postreženo z vso gostoljubnostjo in pozornostjo, ki je lastna panonskim Slovencem. Tu se je razvila prisrčna, izredno prijetna zabava, ki je neprisiljeno združila vse mariborsko učiteljstvo, ki se drugače tako redko vidi. Vse prenaglo ,so minevale ure v prelepi Sv. Trojici. Med petjem, godbo in smehom so se vrstile šaljive napitnice slavljencu, ki jim je enako šaljivo odgovarjal. Ni čuda, da je prišel mnogo prehitro čas, ko je bilo treba nazaj v Maribor. Tako je zbližal odhajajoči nadzornik Tomažič baš ob svojem slovesu vse mariborsko učiteljstvo tako. kakor je to v mestih le redkokje in redkokdaj slučaj. Ob zavesti. da se bomo Še pogosto tako našli. upamo, da bomo lahko imeli tudi današnjega slavljenca še večkrat v svo.ji sredi, saj ostane med nami in se nam prav gotovo ne bo odtegnil, je potem sledilo trpko slovo. -a.