Crescendo.
i.
J^ot morska planjava je moje srce, s svetlobo nebes posejana, in ladjice bele na morju stoje in nobena za ceste pomorske ne ve in nobena ne ve do pristana.
Kot mrtvi galebi leže vrh morja —
-------— le kadar se jezno valovje igra
in izkrvavela je zarja,
se vzpno, da otmejo tovore zlata,
—  a vse so, — ah, vse — brez krmarja.
Ko dan se nanovo z nočjo poroči, obsevan od jutranje zore, kot živa poljana morje valovi, ah ladjice, — vsaka si jadro razpni in pripelji do cilja tovore!
Kot morje mi v prsih srce je širno
in v dalji že vidim pristane —
v dežele nebeške igra mi oko — — —-
—  a ladjice bele in drago blago
v dnu morja mi leže — pokopane!
»Ljubljanski Zvon" 4. XXVII. 1907.                                                                                     13
194
Pavel Grošelj: Crescendo.
II.
Po polju grem in svetle zvezde z  mano gredo v brezbrežnost sladke te noči in hrepenenje — dolgo že neznano v dnu moje tihe duše se rodi . . .
To hrepenenje pokosi vesolje, ta zvezdna cesta v večnost me pelja, pod mano sanja pomladansko polje, stotisoc zvezd mi sveti vrh neba.
Kako strastno se zvezdam ogenj bliska, kot dogoreti moral bi nocoj, stotisoc želj mi v polnem srcu vriska, po nebu gre stotisoc zvezd z menoj!
III.
In dahnila je vesna na poljane in solnce je prižgalo sveti žar, v stobarven plašč ogrinja se priroda, kot da ovenčan bi bila oltar.
Mogočna pesem se glasi čez trate, v stožarkem solncu barve jo pojo in morje jo šumi ob trdih skalah, v gorečih zvezdah poje jo nebo.
Hej, to je moč, ki v teh akordih žije, in to je strast, ki do neba kipi, in to je kri, ki po življenju vpije, in to je luč, ki ne pozna noči.
In barve govorijo moji duši
in morje in nebo ji šepeta:
„Veruj v to moč, ki vse okove zruši,
veruj v to strast, ki ne pozna meja!"
Pavel Grošelj.