Ustavoznanstvo. .(Spisal Fr. Orožen.) I. Občne pravice in dolžnosti avstrijskih državljanov. 1. Pravice. v Clen 9. Hišna pravicaje nedotikljiva. Obstoječi zakon z dne 2 7. vinotoka 1862., št. 88. drž. zak., v varstvo hišne pravice se s tem proglasi kot del tega državnega zakona. Vsled tega člena ne srae nihče prodirati v naše stanovanje ali v njem bivati. Hišna preiskava se navadno vrši le v slučajih, v katerih se je dotičnemu tudi odvzela osebna svoboda. Navadno se zahteva za hišno preiskavo sodniško naročilo ali saj pismeno dovoljenje onih organov, ki irnajo izvrševati hišno preiskavo. Varnostni organi smejo hiše preiskavati brez naročila, če se je zoper koga izdal zaporni ukaz, ali je dotičnega zalotil pri izvrševanju kaznjivega dejanja, ali pa ima pri sebi stvari, po katerih bi sodili, da se je udeležil kaznjivega dejanja. Za protizakonito izvrševanje hišne preiskave je odgovoren dotičen uradnik. Člen 10. Ne skruni pisemske tajnosti; zaplenjenje pisern, razven v slučaju zakonitega zapora in hišne preiskave, je le dovoljeno v vojnem času ali na podstavi sodniškega ukaza po obstoječih zakonih. Nikomur ni dovoljeno odpirati in brati pisraa, ki so drugim namenjena. Odpiranje tujih pisem je torej kaznjivo dejanje. Javnim oblastim je le izjemno dovoljeno pisma ustavljati v sluoaju vojske, da se s tera zabranjuje izdaja vojnih načrtov in drugih tajnosti, kar bi raoglo državi škodovati. Tudi pri zaporih in hišnih preiskavah sme dotična oblast ustavljati pisma. Clen 11. Peticijsko pravico iraa vsakdo. Peticije pod skupnim imenom smejo oddajati le zakonitopriznanezdružbeindruštva. Peticijska pravica daje posamezniku kakor tudi vsem po državi priznanim združbam in društvom pravico, vladi, državneinu zboru in drugirn zastopom predlagati prošnje, pritožbe in predloge. Ta pravica je oraejena po določilu glede na skupno ime in na število peticijo oddajajočih oseb, katerih ne sme nad deset biti. v Clen 12 Avstrijski državljani iraajo pravico zborovati in društva ustanavljati. Rabo te pravice urejajo posebni zakoni. Državljani iraajo pravico snovati društva v različne svrhe. Delimo pa društva v politična in nepoliticna društva. Politična društva so ona, ki se bavijo z obravnavanjem javnih reči tako n. pr. z volitvami in drugirai državnimi rečmi. Politična društva ne smejo imeti podružnic in nikake zveze z drugimi avstrijskimi ali inozeraskirai društvi. Clani takih društev ne smejo nositi posebnih znamenj. Inozemci, ženske in mladoletni ne morejo biti člani političnih društev. Nepolitična društva služijo različnim naraenom. Takim društvom prištevarao n. pr. zabavna društva, podporna-, obrtna-, planinska-, znanstvena društva i dr. Vsled pravice zborovanja sraejo državljani prirejati javne shode v posvetovanje skupnih in javnih reči. Društvene in javne shode, njih namen, kraj in čas zborovanja je saj tri dni prej naztianjati dotični politični oblasti (okrajnerau glavarstvu, magistratu, policijskerau ravnateljstvu), ki sme pošiljati na shod enega ali vec zastopnikav: Dotionega društva ali shoda predsednik je dolžen skrbeti za zakonito postopanje in red v zboru. Sme tudi zabranjevati ali ustavljati besedo govornikora, pri neredih pa razpuščati sejo ali shod. Tudi vladni zastopnik ima take pravice ter srae tudi shod razpuščati. Člen 13. Vsakdo ima pravico, z besedo, pisavo, tiskom ali podobami svoje mnenje v zakonitih mejah svobodno izražati. Casopisja ni smeti izpostavljati cenzuri. a tudi ne omejevati po koncesijskem sistemu. Upravne poštne prepovedi ne veljajo za tozemske tiskovine. Do leta 1848. je bila oraenjena pravica zelo omejena. Početkom 1. 1849. je določil državni zbor v Kromerižu ^osnovne pravice" državljanov, a kraalu je zopet nastopila reakcija in poostrili so cenzuro. Cesarjevo lastnoročno pismo z dne 31. grudna 1. 1851. je zopet odpravilo osnovne pravice. Sele ustava nara je zopet zajamcila osnovne pravice. Vsled cenzure so zahtevale oblasti, da so se jim predlagali spisi pred tiskom. Tako so se tiskali le od oblasti odobreni spisi ter prišli v javnost. Sedaj se pa predlagajo že tiskani časopisi in knjige državni oblasti v odobrenje. Koncesijski sistem pa je omejitev tiskovne svobode, po kateri treba za izdavanje časopisov posebnega vladinega dovoljenja, katero raore vlada po svoji volji dajati ali pa odrekati. Vladi je dovoljeno zaplenjevati tiskovine in časopise, ki bi raogli škodovati javnemu redu in varnosti, ne da bi sodnirn potora postopala zoper izdajatelja ali pisatelja dotičnih spisov. To je objektivno postopanje. Vendar pa opravičuj zaplenjenje tiskovin sodnijski odlok. Vlada pa more izdajatelja in pisatelja ali odgovornega urednika tudi tožiti pred porotnim sodiščem (subj ekti vno postopanje.) Clen 14. Popolna verska in vestna svoboda je vsakomur jamčena. Uživanje državljanskih in političnih pravic je neodvisno od veroizpovedanja; vendar se ne smejo kratiti državljanske dolžnosti po veroizpovedanju. Nikogar ne smeš siliti k cerkvenerau opravilu ali k udeležitvi cerkvene svečanosti, ako ni podrejen po zakonu v to upravičeni oblasti. Državljani torej smejo svobodno voliti svoje veroizpovedanje in sicer imajo odrasli prestop k drugemu veroizpovedanju naznaniti dotični politični oblasti t. j. okrajnemu glavarstvu ali raagistratu. Zaradi prestopa k drugi veri ali verskega prepričanja ni nikogar kaznovati. Navadno slede otroci veroizpovedanju svojih starišev in ne morejo si sami voliti veroizpovedanje. Po dovršenem 14. letu more pa vsak državljan svobodno voliti veroizpovedanje. Ako so stariši različnega veroizpovedanja, izgajajo se dečki v ooetovi veri, deklice pa v veri svoje matere. Vendar pa morejo tudi 7* posebne pogodbe v takern slučaju drugače ukreniti. Prestopijo stariš k drugi veri, tedaj menjajo vero le otroci do 7. leta. Otroci raed 7. in 14. letom, torej v dobi šolske dolžnosti, ostanejo še v prejšnji veri ter šele s 14. letom smejo prestopati k drugi veri. Clen 15. Vsaka zakonito priznana cerkev in verska družba iraa pravico skupne javne božje službe, urejuje in upravlja samostalno svoje notranje reci, ostane v posestvu in uživanju svojih za bogočastje, naučne in dobrodelne namene določenih ustanov in zalog, podvržena je pa, kakor vsaka družba, občnim državnim zakonom. V Avstriji zakonito priznane verske družbe so: Katoličani vseh treh obredov (latinskega, grškega in armenskega obreda), starokatoliki luteranci avgsburškega in helveškega veroizpovedanja, unitarska cerkev, pravoslavni, armensko-gregorijanska cerkev in izraeliti. V Bosni in Hercegovini je tudi pol milijona moharaedancev, ki imajo enake pravice. Clen 16. Privržencera zakonito ne priznanega veroizpovedanja je dovoljena domača božja služba, da le ni niti protizakonita, niti nenravna. Zakonito ne priznana veroizpovedanja torej nimajo pravice skupne javne božje službe. Clen 17. Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva pouk. Pravico, napravljati učilišoa in vzgajališča ter učiti v njih, ima državljan, katerije dokazal nazakonitnacin svojo sposobnost za to. Doraači pouk ni podvržen taki omejitvi. Za verski pouk v šolah je skrbeti dotični cerkvi ali verski družbi. Država ima glede na vse šolstvo pravico najvišje voditve in najvišjega nadzora. Vsakdo sme torej hoditi v javne šole, da si tam pridobi potrebno omiko. Tudi verske družbe smejo na svoje stroške ustanavljati šole. Zasebne šole so podrejene šolskim zakonom in raorejo dobiti pravico javnosti v slucaju, da popolnoma ustrezajo dotičnim zakonitim zahtevara. Vsak državljan ima pravico samostojno raziskavati razlione znanstvene stroke in svoje ranenje in uspehe ustraeno ali pismeno objavljati, ne da bi ga država raogla na kak način oraejevati. (Dalje prih.)