Letopis MATICE SLOVENSKE za leto 1878. I. in II. del. Vredil dr. Janez Bleiweis. Založila in na svitlo dala MATICA SLOVENSKA. V Ljubljani. Natisnili J. Blaznikovi nasledniki. 1878. MATICE SLOVENSKE I. in II. del. Vredil dr. Janez Bleiweis. Založila in na svitlo dala MATICA SLOVENSKA. i/ V Ljubljani. Natisnili J. Blatnikovi naslodniki. n 8. *.h r: F* k J I \yusv C»S^07i&žS OBSEG prvega snopiča: Običaji slovanski. Spisuje l'’r. Iliibad........................1 Življeji človeški in njih upllv na organizem človeški, Prirodo- pisno-fiziologiene' črtice; spisal dr. Jan. Bleivveis....20 Inoccncij III. Zgodovinska podoba; po virih spisal Borin... 35 r: (1 r u z e g a snopiča: Nebeške komedije (Divina coinincdia) Danto Alighieri-a I. oddelek: Paklo, po originalu poslovenil Jovan Koseski .... 79 Sfaro- in novoslovenske jezikoslovne črtice. Spisal K. 1!. . . 187 Drobtinice. KI,KM ali KLKND (cervus alces) slovanska beseda. Spisal J. Navratil ..........................................190 Matice slovenske za leto 1878. I. snopič. <§> / Običaji slovanski. Spisuje Fr. Hubad. Spomlad in odnašanje smrti. Stari Slovuni so leto delili na dvoje: na poletje in na zimo. Leto se je počenjalo z zimo, a zima ob času, ko se začno krajšati dnevi. Po nekaterih krajih počenjalo se je pa leto še le koncem zime, početkom meseca m a rta, kakor nekdaj pri Rimljanih. llazlika med zimo in poletjem je velika, tolikaskoro, kakor med smrtjo in živenjem. Priroda se veseli, a na jedenkrat nastane mrtvaška tišina, bel prt ogrne zemljo, priroda zaspi, pred snegom in ledom beži veselje in živenje, smrt vlada po zemlji. Tako so že mislili tudi drugi stari narodi. Že Grki so praznovali smrt Dionyzovo (boga veselja in živenja prirode), po noči; ob svitu bakelj praznovali so žalostni odhod njegov. Po Parnasu, po T a y g e t u, po Idi in po gorah Iv r e t i š k i h iskale so žene in device umrlega D i o n y z a, kateri je zbežal k Muzam, kakor so pravile. Možki niso se smeli kazati pri ponočnih praznicih, le ženske so žalovale po njem. Ali v žalosti ni manjkalo veselega upanja. Solnce, katero je izgubilo svojo moč po zimi, prerodi se skoro, zadobi si novih moči, da začne boj z mrazom. Poletni bog spaval je po zimi, odišel je k Hyperborejcem, k Muzam ali je ležal zvezan, a skoro potrga vezi, vrne se iz tujega, priroda oživi, bog poletni oslepi boga zimskega in pride nazaj s svojim spremstvom, z nimfami, sileni, veselje prihaja ž njim. Z veselo godbo, petjem in plesom slavili so Grki prihod spomladi. Tedaj so vozili po nekaterih krajih friziško ,mater bogov4 okolo, darovali so jej, s cvetjem so jej posipali pot. Tudi pri drugih narodih, pri Germanih in Slovanih, nahajamo jednake običaje. Germani so vozili ,Nerthus‘ po deželi, veselim krikom, obilnimi darovi častili so jo ljudje. Ko je prihajala nazaj v svoj tempelj, čistili so jo v jezeru. Kdor je pa videl boginjo, ni smel živeti več. Valovje, katero je opiralo prej boginjo, pogoltnilo je vse one, kateri so jo pomagali opirati. Na otok Ran Letopis 1878. I. (Riigen) stavili so mnogi učenjaki ta obred, tamo našli so jezero, v katerem so jo opirali nekdaj, ali vednost dokazala je, da na tem otoku ni sledu germanskega. Odbor, izvoljen ravno za taka pre-iskavanja, preiskaval je leta ] 8G8. ves otok, premotraval razvaline, a našel je, da tamošnji ostanki nimajo značaja nemškega, ampak popolnoma slovanski. ') Častili so Grki tudi oznanovalce spomladi. Kdor je zagledal prvi kanjo, padel je na tla; “) kdor je poročal prvi, da je priletela štorklja, dobival je plačilo.3) Na Rodu so nosili otroci lastavico od hiše do liiše iu so pevali veselo pesem, pesem spomladansko, da je prišla lastavica, prinašajoča veselih dui! Pred vsako hišo so peli in prosili malega daru, smokev, vina, sira in kruha. 4) Pri Bolgarih pa nosijo dečki še dandanes na Martinke (t. j. sproti marta meseca) leseno lastavico po hišah in pojo: ,Lastavica ideše, cijrno more plivaše . . 5) Po Atenah so nosili dečki oljkino ali lovorikovo vejico, olepšano s trakovi, sadjem in pecivom v raznih podobah, imenovali so jo ,ejrcsione‘ (tir/strtaivrj). °) Pred tempeljnom Apolovim so jo postavljali ali jo pa obešali pred kako hišo iu so pevali pesem, v kateri so slavili sadje in žito, katero donaša leto. 7) Životopis Ilomer o v, kateri pripisujejo krivično Herodotu in Suida ("s. v. "O/itigos) pripovedujeta, da so vodili dečki slepega Homerja po Samu od hiše do hiše, da je prosil darov in je peval pesem, katero so imenovali ,ejresione‘. Tako so slavili Grki prihod spomladi; pri njih je obnebje jasno in milo, ali vendar jim je bila zima podoba smrti. Proti severu, kjer so stanovali nekdanji Slovani, je nasprotje med zimo in letom še veče, mislili so si zatorej dedi naši zimo mnogokrat v podobi smrti, Nemci pa orjaka. Do današnjega dne so se ohranile med narodom slovanskim pravljice, katere pripovedujejo o lepi kraljičini, katera spi trdo spanje, uklenjeua med skalami ali kje drugod, katero varuje strašen orjak, tako dolgo, da pride junak (solnce), ki jo osvobodi. Po Š1 e s k e m, Češkem, Moravskem, Saksonskem, Turinškem pri lužičkih in polabskih Slovanih, pri Poljacili i. dr. so praznovali in praznujejo še do današnjega dne ') Gl. ,,Die Inscl Riigen sonst und jotzt". Von V. B. von Cotta, Ausland 1875, N. 40. str. 785, kateri pravi: ,Der Burgwall auf Stuben-kammer (Hertliaburg) ist ein slavischer Burg- und Tempehvall* i. t. d. 2) Aristophanes, Aves, 501. 713. 3) Grimm, die Mith. 723. '*) Athenacus Vlil, 360. Bergk, Poetae lyrici, III3, 1311. r>) M iladinovci, bolg. nar. pžsni str. 522. '■) Suida s s. v. in K. Fr. Hermann, giieeli. Altertiimer, §. 56, 9 7) Plut. Thoseus, c. 22. in Suidas. V nedeljo ,laetare‘, (ua češkem v nedeljo „judica“, katero imenujejo „smrtna nedele“, na Slovenskem „tiha nedelja") prihod spomladi z običajem odnošenja smrti. Na to nedeljo se zbirajo po mestih in vaseh odrastli in otroci. Iz cunj in slame tiapravijo si podobo stare, grde babe, privežejo jo na drog in jo nosijo peva- joči veseli po ulicah in po vrtih. Končno jo neso pred mesto ali pred vas, jo vržejo v vodo ali nalože grmado in jo sežgo. A mnogokrat neso babo le do meje bližnje \ asi in jo vržejo čez mejo, potem beže hitro domu, da bi jih ne vjela baba. A sosedom navadno ni po volji, da bi ležala baba na njih svetu, branijo se tako, da nastane mnogokrat tepež. Slamnato podobo naziva j o ,smrt‘ in ves obred ,pojanje‘ ali ,odnašanje smrti1, (,vynašeni Mo-rany‘ ali ,smrti1). Na Češkem povajo, kedar mečejo smrt v vodo: „Smrt plove po vode nove l('to k nam jede.“ (Čelakovskv, 11. p. str. 209). Kedar prihajajo v vas nazaj, pojo: ,,Smrt sme vynesli ze vsi nove ldto nesem do vsi; v itej ldto libezne obileko zelene.1' (Grimm, deutschc Mythol. 4. izd. G42.) Ali: „Smrtisko sme zanesly, Praporee sme prinesly. Hody d6, kvety do.“ (Sušil, 11. p. str. 772.) Na Moravskem pojo: „nesem, nesem Marenu,'1 a drugod: ,,vyneseme, vyneseme Mamuriendu; vynesli sme Murienu ze vsi, prinesly sme maj novy do vsi.“ (J. Kollar zpiev. I. 4. 400.) V Bielsku na Poljskem napravljajo podobo iz konopnine ali iz slame. Na ,smrtno nedeljo1 jo nosijo po mestu in jo mečejo v jezero. Pri obredu pojo: ,,Smiere vieie sio Šleziji tepo o veliki noči s šibami, katere imenujejo ,Sehmack-ostern4, ,Schmeckostern‘. ,Schmag6ster‘, pravi učeni W e i n h o 1 d, ') je bič, spleten iz devetih vrbovih šib, s katerim pojajo mladenči na drug velikonočni dan dekle iz postelje, govoreči: „Vstani, vstani, velika noč je prišla." Isti učenjak meni, da je ta navada slovanska, izpeljuje besedo od poljske besede smagač = tepsti z bičem. Da so praznovali tudi drugi narodi smrt prirode in njeno vzbujenje, omenjali smo že. Plutarh52) poroča, da so praznovali Delfijani ,smrt in zginenje‘ nvng xal dcptnafiovi;), a tudi ,smrt in rojenje1 (nnojliMtTsig xi i devicr»i na noštnoe pleštovanie i na bezčinnT»ii govori i na besovskie pžsni i na pljasanie i na skakanie i na bogomerskie dela, iegda noštr. mimochodito, toga k rčce st> velikimi kričaniem aki besni, i umr.ivajot'1. sja vodojo, i egda načuuti zautrenjojo zvoniti, togda otichodjati v"i> domti svoja, i padajott aki mertvi otT. velikago klopotanija. (Th. B u s 1 a-j ev. Istoričeskaja cliristomatija 813. Miklosich, ibid.) Vidimo zatorej, da so praznovali Slovani nekdaj prihod .spomladi ali novega leta z raznimi običaji, odnašajo smrt iz vasi, plesaje po noči i. t. d. Pri Nemcih nahajamo isto običaje posebno po krajih, kjer so stanovali nekdaj Slovani. Ravno pri tem narodu nahajamo še tudi drug običaj. Mislili so si namreč Germani zimo v podobi orjaka, kakor nahajamo v njih bajeslovji že orjake ledu (Reif- ali Frostriesen), kateri so veliki sovražniki orjakom vročine. Ti se bojujejo med seboj, kakor se bojujeta mraz in gorkota na zemlji; zato so si mislili Nemci in Škandivanci zimo iu spomlad tudi v boju 3) kakor noč in dan. Praznovali so daljo prihod poletja ali maja, po naše spomladi. A začenjalo se poletje ni na gotov dan, oznanjevala so ga razna znamenja, cvetočo rožice ali priletavajoče ptice. Kdor je zagledal prvo vijolico (,den ersteu viol1), oznanjeval je veselo novico, iz vse vasi so se zbirali ljudje, kmetje so privezali cvetico na drog in plesali okolo nje. Jednako so praznovali tudi prihod drugih oznanovalcev spomladi. Okolo reke Rena, v P a 1 a t i n a t u (Pfalz) med N e c k a r j e m in M c no m, po Odenvvaldu in drugod stav se bojevala zima (v nemščini Winter možkega spola) iu leto. Človek, ovit z bršlinom ali zimzelenom (Vinca minor) predstavljal je leto, ovit slamo in mahom pa zimo. Ljudstvo se je zbiralo na trgu, v okrogu se je *) Gl. Miklosich, die Rusalien — Sitzber. d. k. k. akad. S W. in Wien, Bd. 46. 1864, str. 387. 2) Gl. 2vvtoiyfiu to jv ■O-slmv xo običajih. Končno opomnimo še nekaterih navad, katere nimajo korena v poganstvu, ampak v krščanstvu, in katere nas opominjajo prav za prav upeljevauja vere Kristove. Običaj se je sicer že pogubil, ali vendar nam kaže jasno, kako je prineslo tudi krščanstvo raznih obredov seboj, katere je praznovalo ljudstvo dolgo časa, akoravno je pozabilo končno že pravega početka. Letzner (Ilist. Caroli magni, Hildesheim 1603 cap. 18.) pripoveduje sledeče: „Vsako leto v soboto po nedelji „lactare“ prihaja na trg pred glavno cerkev II i 1 d e s h e i m s k o kmet, kateri jo odbran zato že od davnih časov. Seboj prinaša dva bruna, po seženj dolga, in dva manja ošpičena kot keglja. Veča postavi na tla in dene manja po vrhu. Hitro sc zberi) otroci in skušajo zbiti manja raz veča s palicami in s kamenjem, če padeta doli, postavljajo ja zopet gori in delajo tako dalje časa. Bruna naznanjata stare malike, katore so razrušili Saksonci, ko so se pokri-stijanili.“ Imen malikov ne pove pisatelj, a drugi imenujejo jednega Jupitra. Otroci so ga odevali mnogokrat s plaščem in so natikali na-nj krono. Ta navada je nastala gotovo le za časa krščanskega, opominjala naj bi ljudi onega dneva, ko so razrušili podobe svojih nekdanjih malikov, dneva, ko jim je zasijala luč prave vere. Da je ta misel prava, priča nam tudi to, da so morali plačevati nekdaj kmetje v okolici Ilildesheimski davek, imenovan ,Jupitersgeld‘, t. j. Jupitrov denar, a kmet iz vasi Grosse-nalgermissen moral je donašati bruna za ta običaj. Ta davek kaže nam menda, da so sc držali tedaj kmetje okolo Hild oslici m a trdno svoje stare vere in da so jim naložili zato davek, llavno tako so morali plačevati Izraelci po razdejanju mesta in tempeljna Jeruzalemskega 1. 70 po Kr. davek, katerega so plačevali prej tempeljnu Jehove v Rim za svetišče Jupitra Kapitolin-skega (Jovis Capitolini). ') ') 1) i o CiiBsius, fiG. §. 7; Flavius Joseplms, n nji' rov ’Jov) Že baklje nas opominjajo, da je bil obred nekdaj na čast solnčnemu bogu. ') Pars 3, libr. I. c. 9. 2) Grimm, d. Myth. 4. izd. 653. 3) Gl. ’<4<>n(lut’it]v6s’ v knjigi yooroynacf>la rr/g 'Kneioov, v Atenah 1857, vez. II. str. 191; Tomaschek, Brumalia und Uosalia, Silzber. d. k. k. Akad. d. W. in Wien, Bd. GO, 1868, str. 371. 4) Izgovarjaj ij = o. Nosnik pišejo, le ne izgovarjajo ga. Miladinovci, bolg. n. p. str, 523. Šeme in maškare, katere hodijo okolo, nas opominjajo veselega praznovanja novega leta. Po Dubrovniku so hodile nekdaj ,čoroje, vila i turica*, drugod, po Risnu n. pr. hodi ,djed‘ in ,djeo pravici kot izgled čislati, kakošen naj bodo človeški živež. Po tem izgledu bi se imele naše jedi napravljati, vsaj za bolj postarane in stare ljudi. Sir vživajo ljudje ali kot navadno jed, da si želodec sitijo, iili kot nekako dražilo s kosilom ali po kosilu. Vsak sir je zelo rediven; al želodec ne prebavlja vsacega enako lahko, kakor je sir bolj masten ali pust, •— mehak ali terd, — manj rezen ali ostrejši. Kot dražilo želodca ali za priprego prebavljanja jedo ljudje ostrejši sir, tekne pa tudi tak sir zdravju, in želodca ne teži. — Ko smo pregledali jedila človeške, obrnimo se zdaj k pijačam, katere se štejejo tudi med živež. čaj (te), kava, čokolada, pivo (ol) vino in žgana vina sc štejejo v vrsto tako imenovanih umetno narejenih pijač. Voda in mleko ste najimenituiše pijače, katero nam daje mila naša mati — natura sama. Škoda le, da jih ne ceni vsak človek po vrednosti njuni. O čaji moram najpred povedati, da ga vživa kakih 300 milijonov Kitajcev, Japoncev, Tibetanov in druzih ljudi po 3- do 4krat na dan. Lahko rečemo, da polovica ljudi na svetu pije čaj, Kusom — bratom našim po rodu — je poglavitna pijača. Naj tukaj povem pravljico — kakor jo Johnson pripoveduje — kako sc je čajev o drevo ustvarilo. Nekemu pobožnemu puščavniku, ki jo ponoči rad bedel in molil, je zaspanec tako nagajal, da je večkrat mod molitvijo zaspal. V sveti jezi zoper slabost svojega mesa si neko noč trepavnico odreže in na tla vrže. Al Bog da iz njih čajevo drevo izrasti, katerega perje je podobno očesu s trepavnico in ima moč v sebi, da človeku spanje prežene. Zato kitajski pisatelji pravijo: Pij čaj, in tvoja duša ne bo zaspana, ampak živahna in vesela! Kava jc v Arabiji doma. Kakor se je Mohamedanska vera razširjevala, tako se je razširjala kava po svetu; pijo jo zdaj menda povsod. Turk jo imenuje Jed nebeško", tobak pa „sol te jcdi.“ Turk pravi, da kakor brez soli ni jed dobra, tako tudi brez čibilka ne diši kava. — Tudi drugi narodi kavo radi pijo in bolj ubogim ljudem je zlasti v veliki dragini dostikrat mlečna kava skoraj edini živež. Gotovo je, da je pripeljejo vsako leto kakih 200 milijonov funtov v Evropo; — na vsej zemlji se je pridela kakih GOO milijonov funtov. Najimenitneji deli kave so: neko razdišljivo olje, katero jej daje znani prijetni duh (aroma), kedar jo žgemo; potem pa kavin ali čajin, neka čreslovita (vkup vlečljiva) kislina (giirbcsiiure), in cuker in vlečec. Ti deli delajo, da kava človeka drami, oživlja in razveseljuje, mu novo življenje daje, in da so dobro počuti pri nji, ako jo zmerno vživa in sploh njegovi telesnosti ni nasproti. Kava pa ima tudi še to dobro lastnost, da nekako nasiti človeka zato, ker prehitro premeno snovi v človeškem životu zadržuje, zakasnuje. Nihče naj tedaj ne zameri stari babici, da tako rada kavico srka, — vsaj je, z mlekom vred, dostikrat njen edini živež, kateri jej dobro de in želodec tolaži, a je tudi cenejši, kakor marsikak živež enako redivnosti. — Kava nezmerno vživana pa razganja kri v možgane in dela zavoljo tega nevarne bolezni; pa tudi v trebušno drobovje vali preveč krvi. Skušeni zdravniki trdijo, da od tistega časa, kar je kava znana, ljudje bolj pogosto bolehajo za hemorhoidi, iz katerih izvira sto in sto drugih bolezen. Po kosilu črno kavo piti, da želodec rajše prebavlja je, reci kar češ — ali navada priljubljena, ali znamenje slabotnega želodca, ali nezmernega obeda. — Kava z mlekom ni več tako močna; k temu pa pripomore tudi sladkor, kateri jo sploh tudi rediven, a poleg tega tudi hladi in presilno vročino tolaži. Čeravno sc vsak dan toliko kavo povžije, je vendar ne ve vsaka gospodinja dobro napravljati. Kava se ne sme žgati in sežgati, ampak le pražiti (rosten). Žgana kava izgubi vse tisto svoje olje, ki ji daje prijeten duh; — pražena kava mora biti rujava, nikoli pa črna, kakor oglje. Ker je kava draga, jo tu in tam namestujejo z marsikatero drugo stvarjo, žganim želodom, čičerko, bobom, ječmenom, turšico, s posušenim in žganim korenjem, cikorijo i. t. d. Cikorije — od tistega časa, ko je Napoleon I. vojskoval se z Angleži in nobeno tuje blago ni smelo v Evropo, je tedaj kava silno draga bila, so se ljudje tako navadili, da marsikatera gospodinja misli, da „brez trohice cikorije ni kava dobra.“ V nobenem vseh ravno imenovanih ka-vinih namestnikov ni k a vina (to je, tiste snovi, ki dela kavo) in zatorej tudi nobeden teh namestnikov nima kavine moči. Zgodi sc pa še dostikrat, da se po goljufivo prodaja namesti cikorije mar-sikaka druga zmes, v kateri se nahaja ceglova moka, žgano žaganje in marsikaj druzega več kakor čisto cikorije. Tudi le-sem je neumna vraža segla, in prah str oh njenih mrtvaških trug je veljal za posebno prijetnega in zdravega namestnika cikorije. Kakaova zrnja, stolčena ali smleta in v testo pom6sena dajejo čokolado, katero zlasti Španijoli in Italijani radi vživajo. Kakaovo drevo raste v zapadni Indiji, srednji in južni Ameriki, od kodar so prinesli Španijoli leta 1520 čokolado v Evropo. Tudi čokolada poživi človeka, a ne tako kakor čaj in kava, redi obilo mnogo bolj; zato je čokolada bolj redivna, ker je pa ga pa tolšče v nji, se težje prebavlja in služi samo dobremu želodcu. Med pijačami, ki morajo vreti, da so za vžitek pripravne, sti pivo in vino ljudem najljubše in najbolj znane. Pivo stoji v sredi med redivnimi in vpijanljivimi pijačami. Pivo je mnogovrstno; najrajši pijo ljudje pivo iz slaja (malz). Alkohol ali vinski cvet, ki ga je več ali manj v pivu, dela, da tudi pivo človeka vpijani, in v tem oziru je, na priliko, močno Angleško pivo (Ale) najmočnejšemu vinu zelo enako. V pivu je pa veliko redivnih stvari iz žita, iz katerega je kuhano. Pivo je tedaj jed in pijača ob enem. Če prigriznemo nekoliko mesa ali sira k pivu, domestujemo beljačec, katerega pivo pogreša. Meso, sir, kruh in pivo vkup je izvrstno tečen živež. Še moramo pa omeniti hmelja, ki dela bitstven razloček med pivom in vinom. Pivu pridevajo malovestni pivarji (olarji) pelina, encijana, volovskega žolca, glicerina in različnih dišečih reči; al pivo se s takimi rečmi ne zboljša, ampak le kvari. Pa še mnogo bolj škodljive so strupene omotne rastline, na priliko, zobnik in druge, katere brezvestni pivarji med pivo devajo. O pivu velja, kakor o vseli živežih sploh, da je toliko bolj zdravo, kolikor bolj samo na sebi Je, in brez vseh drugih mešanic. Vino je od nekdaj ljudem prijetna pijača. Že za Horn er a je vinstvo bilo v mali Aziji in na Grškem zelo znano. Dasiravno spijo ljudje obilo vina iz sadja, pijo vendar vino iz grozdja najraji. To vino je po plemenu grozdja, po zemlji in obnebji, kjer raste, potem pa še po tem, kako sc izdeluje in kako se v hramu ž njim ravna, zelo različno. V bolj mrzlih krajih ima vino več kisline v sebi; v črnem vinu je za-goltnih (vkup vlečnih) stvari, a vina toplejih krajev imajo več sladkora. Sploh dela alkohol (vinski cvet), da vino človeka oživlja in krepča; če ga pa čez mero vžije, ga vpijani. Sladčico ■mu daje grozdni sladkor; kislina vinskega kamena ali vinska kislina pa dela, da je vino bolj ali manj kislo; neka eteru podobna snov daje vinu prijeten in poseben vinsk duh, tako imenovani „cvet“. Ker je in o š t tekočina, katera še le vre, vino pa tekočina, katera je že izvrela, se lahko spozna velik razloček med moštom in vinom. Vino razveseljuje človeško srce, povzdiga človeka nad skrbi vsakdanjega življenja, okrepi mu pest in da mu pogum v nevarnosti. Nobena druga reč sc ne prikupi tako skrivajo in tako nc-vedoma človeku, kakor vino, — nobeni stvari še niso peli ljudje toliko hvale kakor vinu. In res! — vino zmerno vživano moč duha in života prijetno dvigne; al gorje mu! kdor ga pije čez mero, ali kdor pije vino, pa bi ga kar pokusiti no smel zavoljo bo- Lotopia 1878. I 3 lehne svoje nature! Otožnost, bolečine v glavi, omotica, divjost in zlobnost so strašni nasledki pijanosti; — človek zdaj ni več človek, ampak živina postane, a še liuji od živine! Evo ga, kako se kremži in razsaja iu divja — ali počakaj: skoro bo obležal, saj ga noge več ne drže! Po pijančevanji prenapeta telesna in duševna moč čedalje slabeja prihaja; roke se tresejo pijancu, glava mu odpove opravila, in pri moškem spolu je pijančevanje največkrat vzrok blaznosti (norosti). Mladim in močnim ljudem vino za navadno pijačo ni zdravo. Vino je oživljajoče in krepčajoče zdravilo, tedaj se tisti, ki sc vina preveč navadijo, pripravijo s to razvado ob močno zdravilo in krepilo, ki bi jo o nekaterih hudih boleznih potrebovali, ali kedar iz težkih bolezni probolš. Starim in slabotnim ljudem, če vino zmerno vživajo, pa tekne tako dobro, da že v starih časih so rekli vinu, da je „mleko starčkov*'. Razen vina imamo še mnogo drugih žganih pijač (žganjic). Žgane pijače nimajo sicer nič redivne moči, pa v višji starosti in zmerno vživane teknejo dobro človeškemu životu. Ker zakasnu-jejo prebavljanje želodcu, človek po njih ne potrebuje toliko navadnega živeža; slabemu želodcu dajejo moč; zavoljo tega se na malo mero priležejo slabotnim in starim, posebno takim ljudem, kateri težko delajo. Ne moremo pa sc ločiti od pijač, da bi ne omenili najime-nitniše in najbolj naravne pijače, in to je, vode. Voda, katero pijemo, nam je skoraj tako potrebna, kakor zrak, ki ga sopemo. Med vsemi stvarmi, iz katerih je živo truplo sestavljeno, je vode največ. V vseh opravilih življenja jo tako imenitna, da ne more noben del života niti en migljej brez vode obstati. Ker je pri vseh opravilih svojega življenja vedno dokaj porabimo, tedaj potrebujemo za ohranjenje življenja vedno nove vode. Znano je, da je voda iz dveh snovi sestavljena: iz ki selca namreč (blizo 89 odstotkov) in iz vodene a (kakih 11 odstotkov). Ta posebna sestava vode je živalim in rastlinstvu silno važna, ker v vseh trdih delih rastlin in živalskih trupel nahajamo obilo teh prvinskih snovi. Voda je gradivo, brez katerega ne morejo niti živalska trupla niti rastline obstati; voda je tedaj prvi živež rastlinam in živalim. Ni nam treba zatorej še le vodolečnikom (hidro-patom) biti, da bi spoznali neprecenljivo, pa žalibog, še premalo cenjeno vrednost vode zdravju človeškemu! In tako sem dospel do konca svojega predmeta. Preglodali smo v kratkih črticah življe iz rastlinstva in živalstva, iu se v tem prepričali, da hrana iz živalstva, v pravi meri mešana s hrano iz rastlinstva, zdravju najbolj tekne. Naj bi pač vsakdo živel tako, kakor je zdravju njegovemu najbolj vgoduo! Al, žalibog, da dobroto zdravja — tega neprecenljivega daru Božjega — človek še le tedaj najbolj spoznava, kedar ga — ni več! Inocencij III. Zgodovinska podoba; po virih spisal Borin. *) ,/Vn Uvod. Ime Inocencij a III. zaznamuje najsijajnejšo dobo rimskega papeštva. Gregorij VII. je bil priboril v dolgem, silnem boji prostost katoliški cerkvi; odpravil jc bil pohujšljivo življenje duhovščine, knezom odvzel priložnost simonije in tako globoko vtrdil m mogočno povišal veljavo in moč rimskega prestola. Seveda, on se ni doživel sadu svojo boritve; njegovi nasledniki so bili srečnejši. Ali najvišjo veljavo je dosegel sedež svetega Petra tedaj, ko ga jc zasedel mladi a krepki in značajni Inocencij III. Njegov glas se je razlegal po vsi zemlji; kralji so si prizadevali biišč svojih kron povekšati s svitom rimske tijare. Klanjali so se njegovim razsodbam, bali se njegovih kazni. Ni je skoraj dežele, le malo bolj sloveče, katere zgodovina bi ne poznala njegovega imena. Ali on sajQ je stal na svojem mestu nepodkupljiv, nepremakljiv v svoji dolžnosti, mil v svojih razsodbah, najvišji sodnik zemskega kroga. A čas njegovo vlade jo tudi najlepša doba srednjega veka, l>o krivici toliko razvpitega. Surova sila je postala milejša, odkar je duhovščina stražila nravno postavo po dolžnosti, katero je Ma pozabila v temnih časih desetega veka. Vednost se je razvijala hitrejše, lepše je cvetela umeteljnost, odkar so se bili seznanili narodi zapadnega sveta po križarskih vojskah z iztokom. Vseučilišča so so jela odpirati po vednosti hlepečemu svetu; mesta 80 prišla do večje veljavo, odkar se je povzdignilo trgovstvo. In nad vsem gibanjem in življenjem se je bil razlil oni krščanski duh, ki blaži vsa čuvstva, povzdiguje vse kreposti, stvarja in vtrjuje značaje, oni krščanski duh, katerega žalibog! tako pogrešamo dandanes. — Trdno sklenjena je bila duhovska in svetna oblast. Ves svet J° priznaval pravo razmero med cerkvijo in državo, ono razmero, katero je hotel Kristus sam. Često je imel Inocencij pri- . *) Viri: P. Wa ibe 1. Papst Innocentius der Dritte. Nacli Friedrich v Hurter. Lindau 1853. Dr. J. Alzog. Universalgesehichte der christlichon Kirohe. A.Mainz 1860. Dr. J. B. Weiss. Lehrbuch der \Veltgeschichte. DritterBand, 'Vien 1868. Georg Philipps Kirehenrceht. Zweitor u. dritter Band. Begens-uurg 1850. Bulo iz: O or p us juriš cauonici. Gregorii Papae IX. Deeretales. liko, z dejanjem in besedo pokazati prave nazore o tej razmeri in ti nazori niso bili le njegova last, še manj, da bi jih bil on izumel, bili so last vsega tedanjega sveta, bili so tudi nazori državne oblasti. Zato so jih vse dežele sprejele kot prave in resnične in če seje kje kak knez, manj prijazen cerkvi in papeštvu ali hrepeneč po nasitenju častilakomnosti, ustavljal cerkveni oblasti, ni ga obsodil samo papež, obsodilo ga je vse ljudstvo. Ta ozka, iskrena zveza med cerkvijo in državo je znamenje, katero znači najbolj natanko srednji vek. In ravno ta zveza je bila najožja za Inocenci j a III. Čo prevdarjamo vse to in se ozremo še na moža samega, ki je bil tedaj glava krščanskega sveta, na njegov čisti, nepremakljivi značaj, na njegovo gorečnost in miloto, gotovo zanima vsa-cega, seznaniti se malo natančneje ž njim in njegovim delovanjem in njegovim časom. Zato naj v kratkih črtah narišem njegovo življenje, naslikam v malih potezah zgodovinske dogodke, s katerimi je bil on v zvezi! Govoril bodem o njegovih razmerah proti posamniin deželam kolikor moči v kronologičnem redu. Posebno se bodem oziral na one dogodke, ki kažejo razmere med duhovno in svetno oblastjo. Naj zgodovinski obraz najmogočnejšega papeža zavrne predsodke, katere imajo nekateri ljudje proti srednjemu veku sploh, papeštvu in Inocenci ju po-sebe! Cerkev in država v srednjem veku. Zgodovina narodov in dežel v srednjem veku je združena najožje z zgodovino katoliške cerkve. Kdor pozna jedno, vedel bode tudi najznamenitejše dogodke druge. Kako to? Vse izvira odtod, da je bila država katoliška, da je bila v tesni zvozi s cerkvijo. Še le reformacija in po nji galikanizem in jožefinizem, a pozneje brezbožni uki prekucije, panteizma in materijalizma so raztrgali to ozko vez, odtrgali državo od cerkve, od Boga in napovedali jima nazaduje celo vojsko. Ako se oziramo v svojih časih, ko povsod vidimo državo v boju s cerkvijo, v pretekle veke, skoraj jih ne moremo prav razumeti, kajti rojeni v predsodkih zoper njo merimo jih z novo mero svojega časa. Ni zatorej čudo, ako mnogi, oddaljeni od vsacega krščanskega mišljenja, zaničujojo srednji vek, ga imenujejo dobo temote in sužnosti, ker nazore devetnajstega stoletja rabijo pri soditvi razmer v dvanajstem. Predno zatorej pričenjam življenjepis moža, ki stoji sredi in vrhu onih davno preteklih časov, naj razvijem kratko nazore tedanjih časov o razmeri med cerkvijo in državo, ker od teh nazorov je odvisno razumljenje marsikakega dogodka v tem životopisu, odvisna prava cenitev Inocencija, njegovih del in njegovega časa. Rimsko cesarstvo je bilo v notranjem puhlo, zastarelo, v vnanjem slabo, brez moči in veljave-, moralo je pasti pred navali divjih, surovih a krepkih in naravnih Germanov. Njih ustava je bila vgodna prostosti; bili so še pagani in duhovstvo je vživalo pri njih velike predpravice. Ni sicer tu prostora na dalje razpravljati njih ustave, le toliko naj opomnim, da je malokatera tako pripravna bila, .sprejeti v sebi krščanske ideje in jih izvrševati, kakor ravno ona. Ko je cerkev po svoji božji nalogi povabila tudi Germane v svoje naročje, je pokristijanila vso njih življenje. Cerkev ni delala v naglici, ni silovito prezirala narodnih navad, ampak je previdno odpravljala le počasi najpred ono, kar so nikakor ni moglo strinjati z njenim ukom, potem še le manj važno reči. Kar pa jo našla zdravega v germanskem življenji, to je gojila s skrbno roko, krepila in po moči povzdigovala. Duhovščina ni le samo obdržala velikega upliva, ampak je še pridobila mnogo vsled vzvišenosti svojega stanu. Ker je bila veljava posamnih knezov odvisna od tega, koliko dežele so imeli v posesti in kor so duhovni tudi skoro dobili mnogo posestev, rastla je tem bolj veljava duhovščine in skoro so imeli največji upliv na vso državo. Germanska ustava sama na sebi se že odlikuje po svoji krep-kosti, svojem organičnem sostavu; ko sc jej jo pridružilo še krščanstvo, navdala jo jo nova moč in združena ž njim je postala najlepši zgodovinski vzor krščanskega kraljestva. Cerkev je povek-šala veljavo kraljevsko s tem, ko jc učila, da je vsaka oblast od Boga in to kazala dejanstveno s kronanjem in maziljenjem knezov. Kakor se je njen upliv kazal pri viteštvu, kazal se je tudi v tem, da je omiljevala surovo silo in upeljavala tako zvani „božji mir“; kazal sc je tudi pri sodnijskili obravnavah, pri ordalijah in sploh v vsem očitnem, državnem, kakor tudi domačem življenji. Tako je postala germanska država res krščanska, katoliška država. Ozka zveza med cerkveno in svetno oblastjo se je kazala in pomnožila posebno s ponovljenjem zapadno-rimskega cesarstva v Karolu velikem. Frankovski vladarji iz hiše Karolingov so se bili vedno skazali zveste varuhe in pomočnike rimskega prestola. V času, ko so Longobardi napadali rimska mesta, so bizantinski vladarji, da-si 'tudi svoječi si posestvo teh dežel, popolno zanemarjali svojo dolžnost in prepustili Italijo svoji usodi; a papeži so poklicali hrabre Franke in ti so jih rešili zadreg; oteto deželo pa je podaril Pipin 1. 756 sv. Petra stolu in 1. 774 jo potrdil in poleg tega tudi povekšal to gospodstvo Karol. V zahvalo za skazano spoštovanje in ljubav je pomazilil Leo III. Karola na božični dan 1. 800 v rimskega cesarja. Kaj pa je ideja fega ponovljenega cesarstva ? Cesar naj bi bil varuh svete cerkve in rimskega prestola, pospeševatelj krščanstva po vsem svetu; on naj bi bil prvi vladar sveta, knez miru, vzor drugim knezom in posredovalec med njimi, kakor je bila jedna cerkev, jeden papež, tako naj bi bil jeden cesar. Res lepa, vzvišena ideja! Cesar ni Postal gospodar druzih vladarjev, zemlja njih ni bila njegova; le Prvi naj bi bil med njimi, najvišji po časti, veljavi in dolžnosti. Najožja je njegova zveza s cerkvijo in njenim glavarjem, rimskim papežem; on je prvorojeni sin svete cerkve. A ker mu je čast podeljena po papežu, jc zatorej cesarstvo v papeževi lasti; on ga da, komur ga hoče, in kedar hoče po zasluženji za cerkveno reč, no po samovoljnosti, ampak previdnosti in dolžnosti. Ozka zveza med papeštvom in cesarstvom jc značila, pa tudi potrdila ozko zvezo med duhovno in svetno oblastjo, med cerkvijo in državo. To jo bila visoka ideja ponovljenja zapadno-rimskega cesarstva. A žalibog! ta lepa razmera je trajala le kratko. Cerkev še ni imela dovolj časa, globoko vkoreniniti se v vse življenje in gibanje narodov. Ko je umrl Karol veliki, že so se začeli prepiri in vojske, Karolingi so čedalje bolj slabeli, pešala je njih veljava in ž njo je pešalo rimsko cesarstvo. A tudi cerkveno življenje jc oslabelo ; ogenj, ki je ogreval prsi prve čase, jel je pojemati; duhovščina jo postajala čedalje manj vredna, njena bogata posestva so ji bila v propast; še celo papeštvo se je bilo pogreznilo globoko v tožnih časih resnično temnega desetega stoletja. Med knezi je vladala simonija, konkubinat med duhovni. Kes tožni časi! A minuli so, ko se je vzbudil pravi apostoljski duh ravno tam, kjer je bil najpotrebnejši, namreč v Rimu. Hilde-b ran do v upliv se je mogočno pokazal po vsem svetu; bojeval se je z vsemi močmi' in ž njim vsi dobri, goreči kristijani; boril se je za prestol cerkve in za poboljšanje duhovščine. In ko jo z imenom Gregorija VII. zasedel sv. Petra stol, katoremu je bil glavna podpora že nad dvajset let, je krepko nadaljeval svoj boj in svoje reforme; on je rešil cerkev in če tudi sam ni videl končno zmage, vendar njemu moramo pripisovati, da je bil mogoč Ino-cencij III. Duhovščina je bila vsa utopljena v svet; ona, vladarica duhov, je bila robkinja mesa. Boj, katerega je bojeval Gregor za neodvisnost, za svetost cerkvino, je bil najljutejši boj zoper zunanje in notranje sovražnike, zoper strast in hudobijo, zoper svetno silo in večino duhovščine. S svojo trdno voljo, s svojim navdušenjem, s pomočjo božjo je zmagal; in boljši časi so nastali za cerkev, za krščanstvo, a tudi za mirode in države. Še je bilo mnogo vojske za njim, a temelj jo bil on postavil in 1. 1122 jo bila zmaga v Kalikstovem konkordatu tudi formalno potrjena. Odtod so je razvijala cerkvena oblast vedno sijajnejše, vedno se je množil upliv papeštva; utrdil sc je pa poglavitno v boju zoper Friderika I. Barbar os o, ki je v svojih visokoletečih namerah zadel ob veljavo papežev. Tudi on jo bil premagan, osobito Aleksander III. je bil oni, ki je bil zadržal in zavrnil vse njegove napade. Papeštvo se je bližalo vrhuncu svoje moči in slave. Kako so uplivali ti boji, te zmage papežev na razmero med cerkvijo in državo? Kateri so bili nazori o ti razmeri tedaj, ko jo Inocencij III. nastopil vlado katoliško cerkve? V srcih vseli mislečih in dobro voljnih vladalo je živo prepričanje, da je blagostanje narodov mogoče le v prijazni jedinosti svetne in duhovne moči. Nejedinost med njima, ki je bila pri- nesla toliko toge in nezgod /črnskim probivalcem, zdela se jo vsem najhujše zlo; bila jim je prevrat onega reda, katerega je hotel imeti Bog. Sicer je ta misel veljavna za vso čase; a v uobonem ni bila tako globoko vkoroninjena v prepričanji posamnikov in vseh narodov, kakor ravno v tedanjem času, tako, da je v resnici značajno znamenje srednjega veka. če brani novejši čas bolj neodvisnost jodne oblasti od druge, sc moro to razlagati od tod, ker je država odpadla od vzora razmer med njima; odtrgala so je od cerkve in skuša si jo podjarmiti, zato cerkev v hranitvi povdarja poglavito svojo neodvisnost in prostost. A takrat, ko so bilo države še krščanske, ljudstvo vdano veri očetov, takrat se jc bližala država vzoru; prepričan je bil ves svet, da cvete blaženstvo v jedinem, soglasnem delovanji obeh oblasti. Zato jo vskliknil Ivo Chartreski: „čc sti kraljestvo in duhovstvo v soglasji, se svet dobro vlada in cerkev cvete in prinaša sad‘* in nasproti: „Ce sti pa nejedini med seboj, no le ne napredujejo male reči, ampak se tožno vničujejo tudi važne.“ In Got fr id Vendomski piše: „Naš ljubi gospod in mojster Kristus je hotel, naj bode duhovni in svetni meč v hranitev cerkve, če zatorej drug drugemu nasprotuje, jo to zoper njegovo voljo. Pri taki priložnosti se odvzame kraljestvu pravica, cerkvi mir. Pohujšanja nastanejo in razdori in duše pa telesa poginjajo. In ko se duhovstvo in kraljestvo jedno drugo sovražita, sta obadva v nevarnosti, kajti če se kralj in papež vzdigneta jeden zoper drugega, jeden za navado kraljestva, za cerkve prostost drugi, ne more in tudi ne bode moglo kraljestvo obdržati one navade, a cerkev izgubi mnogo svoje prostosti. Poleg tega je kralj oplenjen svetega občestva in svoje kraljevo časti in papež mora po sili služiti marsikomu, ki bi moral služiti njemu in ljudstvo, katero bi moral učiti papež in voditi kralj, vodi kralja in papeža.11 To so misli vsega tedanjega krščanstva. Cerkev je zatorej popolno prosta v svojih opravilih, v učitvi, opravljanju svetih skrivnosti in vladi svojih zadev; a ona pušča tudi državi prostost v čisto svetnih rečeh, ki se ne dotičejo niti božjih zapovedi, niti cerkveno upravo. V dejanstvoni izvršitvi teli načel je izrečena prava razmera obeh oblasti; obema jc dom tako v jedni hiši. Cerkev je vseobčno kraljestvo božje, v katero spadajo tudi kralji in cesarji, kajti v cerkvi ne veljajo nikakovi svetni razločki. A kakor je vzvišen duh nad telo, duhovno nad svetno, toliko višja je oblast cerkvena, kakor oblast kraljevska. Tudi ta stavek izpeljuje se čisto dosledno iz krščanskih temeljnih ukov; zato je bil sprejet brez obotavljanja in strahu med splošne nazore ljudstev srednjega veka. Od tod one primere cerkveno in državno oblasti s solncem in z luno; kakor solnce sveti z lastnim svitom, luna pa z izposojenim od solnca, tako ima tudi cerkev svojo oblast naravnost od Boga, država pa posredno po cerkvi; zato naj se država vedno cerkvi daje razsvetljevati in voditi. Primerjali so tudi obojo oblast dvojnemu meču v roki Petrovi; prvi zaznamuje duhovsko oblast, drugi svetno. Oboja oblast jo božjega izvora; oboja je ostra in krepka; a državna je podvržena duhovni, katera jo posvečuje in povišuje. Nalog duhovne jo, razširjevati kraljestvo božje na zemlji, varovati božje postave, kaznovati prestopke, a svetna naj jo podpira v izvrševanji tega naloga. Zato piše sv. Bernard novoizvoljenemu Evgeniju III., poprej svojemu učencu: „Oba meča naj so potegneta zdaj pri trpljenji gospodovem iz nožnic; a kdo drugi naj to stori, nego vi ? Oba sta Petrova; jeden se mora potegniti iz nožnic na njegov migljej, drugi z njegovo roko, kolikorkrat je potreba.11 In Hugo od sv. Viktorja piše o tej razmeri: „Pod oblast kraljevo spadajo zemeljske, pod papeževo duhovne reči in vse, kar spada k duhovnemu življenju. Kolikor pa je vzvišeneji duhovno življenje nad truplom, tolikokrat so dviguje duhovna oblast nad zemeljsko ali svetno po časti in vrednosti. Kajti duhovna oblast naj postavlja svetno, da je, in jo vodi, da je dobra. Ona sama je najprej od Boga postavljena in če se obrne od prave poti, more jo soditi le Bog.11 Kakor je glavar svetne oblasti cesar, tako je glavar cor-kvone oblasti papož, od tod njegova veljava, njegova moč in čast. On strinja v sobi vso duhovno oblast, ker njemu jo Gospod izročil ključe, če se je pokazala oblast papežev ravno v srednjem veku tako močna, ne smemo s tega sklepati, da bi bila še le tedaj nastala. Papeži si niso sami dali oblasti; oni so bili le glavarji od Kristusa ustanovljene cerkve in so svojo moč po okoliščinah vidno skazovali. Papež je bil najvišja oblast v duhovnih rečeh in tudi v svetnih, kolikor so se dotikale duhovnih. Če se je zatorej zoper božjo postavo ali zoper cerkvene pravico pregrešil kdo, bodi-si kralj ali cesar, so ga kaznovali; da, izključili so ga celo iz občestva cerkvenega. Da jo tak izobčen vladar zapadel tudi svojo vladarsko veljavo, ni bila cerkvena postava, to je bil nasledek germanske ustave; kajti država jo bila v cerkvi, kdor ni bil ud cerkve, tudi ni mogel imeti nobene oblasti v katoliški državi; in v tem pomenu in v takih okoliščinah so papeži kneze odstavljali in po svoji polnomoči podložnike odvezovali prisežene zvestobe. Nikdo se ni ustavljal tej cerkveni oblasti. Če so tudi tako države zabredle v vojske in zadrege, niso tega pripisovali cerkvi, ampak pregreham vladarjev in vladancov; to jim je bila kazon božja. Papež je storil svojo dolžnost; kaj bi bilo neki opo-minjevanje gluhim ušesom? Kaj bi koristili železni zakoni, ako bi ne bilo nikogar, da bi kaznoval prestopovalco? To vse je bilo onim razvpitim časom samo po sebi razumevno ; seveda, vladal je krščanski duh, no brezbožni, brezverski. Koliko oblast so pripisovali najsvetejši možje onega časa papežu, razvidno je iz besed sv. Bernarda, onega meniha, katerega so kralji popraševali za svet, čegar upliv jo vladal skoraj ves svet, iz besed, katero je pisal kardinalom, ko so bili izvolili njegovega ne ravno posebno obdarjenega učenca Bernarda P ižanskega pod imenom Evgenija III. za papeža: „Kakov namen je pač imelo, da ste se vrgli na malo omikanega moža, svojo roko deli na njega skritega, ter mu iztrgali iz rok sekiro in motiko, da ste ga opasali z mečem „„da se maščuje nad ljudstvi, kaznuje narode, da veže njih kralje v spone, njih žlahtnike z železnimi verigami." “ Ali ni bilo nobenega modrega med vami, kateremu bi so bilo to bolj pristovalo? Res, smešno se zdi, narediti človeka oblečenega v osorno suknjo predstojnika knezom, zapovcdovalca škofom in staviti pod njegova povelja kraljestva in cesarstva. Smešno ali čudovito; gotovo jedno izmed obojega. A jaz no tajim, ne omahujem v zaupanji, da je tudi to božjo delo, ki sam dela velika čudesa.1* In Evgeniju samemu je pisal svetnik: „Oslepljen sem po blišču tvoje časti in tresem se pri pogledu nevarnosti, katere te obdajajo. Je mesto Tetra, kneza aposteljnov, njega, katerega jo Gospod postavil kneza svoji hiši. Pepel njegovega groba vzdignil bi se proti tebi, ko ne bi sledil njegovemu duhu inizgledu. Gospod narodov in kraljestev si postavljen, da trgaš in razdiraš, da zidaš in sadiš.“ To so nazori, to so misli srednjega veka o papežtvu in cesarstvu, o razmerah mod cerkvijo in državo; če jih natančno premislimo, potem bodemo vedeli prav ceniti srednji vek, vedeli prav ceniti moža, ki so jo bojeval tako zmagovito za te vzvišene ideje, za korist svete cerkve in slavo božjo, Inocenci j a III. Jnocencij, predno postane papež. Rodovina Konti je bila jedna najslavnejših in najžlahtnejših laških rodovin srednjega veka, k nji je pripadal tudi T raz imun d, zaročen s Klaro iz blage rimske rodovino Skoti. Med štirimi sinovi mlajših jeden je bil tudi L o tar; rojen je bil okolo 1. 1160 skoraj gotovo v Rimu. O njegovih otročjih letih nam ni mnogo znanega, kakor sploh blezo o vseh možeh srednjega veka, ko se še ni toliko pisalo in tudi ni bil vsak pisatelj sam glavni predmet svojih spisov. Med svojimi sorodovinci je imel tri kardinale. Prvi nauk je sprejel v Rimu, potem se je podal na vseučilišče v Pariz in Bolonijo. Gregor VII. je bil zmagal z duhom nad silo, on je oprostil duhovno življenje surove moči in tako mnogo uplival na to, da so je polagoma razširjala vednost in omika. Poprejšnje samostanske šole skoro niso zadostovale; učitelji jedno stroko so se zbirali v Kakem mestu in učenci so jeli prihajati od vseli krajev, ko je zaslovelo ime učilišča. Polagoma so nastale iz tega vseučilišča; bila so sezidana na cerkvenih tleh, papeži so jih potrjevali, dajali jim predpravice, jih obdarovali s podporami in usta-novninami. Kakor vse življenje, je bila tudi vcduost v srednjem veku cerkvena, t. j., ni imela namena, bojevati se proti veri in cerkvi, ampak je oboje razširjala in utrjevala, se je razvijala iz vere in imela poslednji namen slavo božjo. Učenci so pri- hajali iz vseh krajev in dežel iz ljubezni do vednosti, ne da bi si služili kruha. Prva vseučilišča so bila v Salernu za zdravilstvo, v Boloniji za pravo in v Parizu za bogoslovje. Prav za prav se tudi po navadi računijo kot vseučilišča še le po 1. 1200. (Bo- lo ni j a 1. 1200, Pariz 1. 1206), a jednaka učilišča so bila že davno poprej. V Pariz je šel zatorej najpoprcj L o tar. Tamošnjo učilišče je bilo za bogoslovje žo tedaj najimenitnejši. Najslavnejši učenjaki so tam predavali. Poslušalcev pa so imeli toliko, da je bilo skoraj večje njih število, nego družili mestnih prebivalcev. A imeli so oster red; niso smeli postopati brez dela, niti pohajkovati leno večino časa. Tli se je L o tar natanko seznanil z bogoslovsko vednostjo, ki jo ravno tedaj dobro pričela svojo najlepšo dobo, dobo šolastike. Visoko je častil svojega učitelja Petra Kor-brilskega, kateremu je še pozneje skazal hvaležnost, podarivši mu nadškofijo Sensko; a zelo drag prijatelj mu je bil Anglež Robert Courcon, katerega je pozneje imenoval kardinalom. Kar osobito znači njegove tedanjo nazore je, da je neke počitnice v to porabil, da je obiskal grob sv. Tomaža Bocketa v Can-terburyu, grob onega velikega mučenika za prostost angleške cerkve. Iz Pariza se je podal v Bolonijo, ravno tako sloveče učilišče za pravo svetno in cerkveno. Tako je postal sposoben za poznejša, težka, opravila; dobro izobražen se je vrnil star kacih 21 let v Rim, skoro po smrti Aleksandra III. V Rimu so ga porabili brzo za najvažnejše opravke, za kar se je imel zahvaliti nekaj svojemu visocemu rodu in uplivu sorodnikov, a še več veliki svoji sposobnosti. Tako ga je rabil Lucij III., Urban III. in Gregor VIII. Zadnja dva sta se največ bavila s križarsko vojsko; prvi je hotel sam iti v sveto deželo, a čuvši o zmagi Saladinovi je umrl v Ferari po dveletni vladi. Gregor je vladal le 57 dni; tudi on je vso svojo pazljivost obrnil na isto reč; pisal je pismo vsem zapadnim ljudstvom in jih vzbujal na sveti boj. Po njegovi smrti je postal papež Klemen III., Lotarjev ujec, ki je jedno leto pred svojo smrtjo imenoval Lotarja kardinalom v obče veselje vseh, ki so poznali njegovo Izvrstnost. L. 1191 je Klemen umrl. Njegov naslednik je bil Celestin III. iz družine Orsini-jev, sovražne družine Konti jev. Nekaj zaradi tega sovražtva, nekaj, ker ni vedel prav ceniti Lotarjevih sp r etn osti, ni se kaj dosti menil za mladega kardinala, ampak mu je odvzel dosedanja obilna opravila. L o tar je zapustil Rim in je bival največ v A na ni ji. V tem času zaničevanja je spisal v samoti knjigo: „o malovrednosti človeškega življenja; ali: o zaničevanji sveta." Njegovo visokodušno srce je bilo globoko zadeto; spoznal je tembolj nečimurnost vse posvetne slave. Da le malo označim njegove misli, naj navedem tu nekatere njegovih izrekov. „Kakor je morje grenko in valovito, tako vlada grenkost in valovitost v časnem bitji. Nikjer ni miru in varnosti; nikjer niti pokoja, niti počitka, povsod strah in trepet, trud in bolečina. Žalost se primeša smehu in toga se meša v cvet radosti.11 »Predemo pajčevine in zapravljamo čas s praznimi že-ljami.“ „Kje je kdo, ki bi tudi le jeden dan preživel v čistem ve-selji, brez dolga navesti, brez vzburjenja jeze, brez gibanja strasti ?“ Kako natanko je spoznal slavohlepnost človeško in uvidel, da ona vodi mnogih dojanja, spoznavamo iz besed: „Drugi mislijo na vse, store vse, godi jim vse, da bi dosegli hvalo, slavo in vdanost pri ljudeh. Da so vzdignejo do visokih časti, imajo hvalevredne besede v ustih; prosijo in obljubujejo, dajo in darujejo in iščejo po krivih potili častne stopinje, katere ne morejo doseči po ravnih; ali si jo prilasti s silo in pri tem računijo na pritrjenje prijateljev, varstvo sorodnikov. A visoka čast — kakošna teža! če je slavohlepnik dosegel svoj vrhunec, ne pozna njegova prevzetnost meje, njegov napuh ne čuti brzde; meni, da je tem boljši, čim višji stoji; na svoje nekdanje prijatelje se ozira zaničljivo in včerajšnjih ne pozna več.“ L. 1197 je zbolel Celestin. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, hotel se je odpovedati svoji časti, če bi volili kardinali J a-n e z a od svetega Pavla iz rodovine Kolone za papeža. A kardinali se niso liotli vdati; še na svoji smrtni postelji priporočal Jim je onega moža; v prosencu 1. 1198 pa je umrl. Inocencij postane papež. Ilesni časi so bili, ko jo umrl Celestin. Moč cerkvi neprijaznih llohenstaufov se je bila zopet pomnožila pod krepkim Henrikom VI. Stiske iztočnih kristijanov so zahtevale krepkega, delavnega papeža. Kardinali so resno premišljali, kdo bi bil najsposobnejši; največ glasov sta dobila Janez Salernski in O leta vij an; oba sta izrekla, da smatrata vrednejšega Lot ar j a; in res, glasovi so se združili in voljen je bil 371etni Lotar za papeža z imenom Inocencij a III. jokaje se je branil težavne časti, a volilci se niso dali pregovoriti; vedeli so, koga so izvolili. Ljudstvo je z veseljem sprejelo voljenca. Ker jo bil Lotar še dijakon, posvetili so ga dne 22. svečana v mašni k a, drug dan v škofa; kardinal in škof Ostijski ga jo posvetil papeža. Po končanih obredih je govoril Inocencij duhovščini in ljudstvu o namenu in vrednosti apostolske časti. Inocencij in Italija. Trdno vajeti in krepke roke, ki naj jo vodi, je potrebovala tedaj cerkvena vlada. Marsikaj je bilo popraviti, marsikaj prena- rediti. A kje je pričel Inocencij reformo? Kakor vsak moder reformator, pri sebi, v svojem obližji. Hotel je, da so prično pre-rojevanje na njegovem dvoru in od tod razširi po Italiji in po vsem sveti. Pravi vzor vsem škofom odpravil je ves nepotrebni lišp. Zlate in srebrne posode in orodja je zamenjal z lesenimi in steklenimi; žlahtne mladeniče, ki so stregli na dvoru, je odpustil, oskrbljene s potrebnim denarjem; menihi so mu stregli, lo po tri jedi so prihajale na njegovo mizo. Pri slovesnih prilikah seveda so je skazal v vsem papežu primernem blišču. Potem je tudi pro-gnal iz lateransko palače menjalce, ki so se bili naselili pri vratih. Najbolj je sovražil podkupljivost; z ostrimi kaznimi jo je prepovedal in sam je trikrat na teden poslušal pritožbe na mestu, kjer so vsi mogli do njega. Z denarjem, ki si ga je tako prihranil, je zidal državna poslopja in cerkve. Zdaj jo pričel reformo najpoprej v Rimu, kjer so še vedno tlele prekucijske misli Arnolda iz B r e š i j e; imeli so senat, obstoječ iz 56 udov; a tedaj je bil le jeden senator, strinjajoč v sebi vso moč, izvoljen, seveda od ljudstva. Inocencij je prisilil ljudstvo, da so odstopili to pravico njemu; on je postavljal za svoje in kardinalov osobno varstvo senatorja le za jedno leto. Tudi cesarskega prefekta je pripravil do tega, da mu je prisegel kot gospodu rimskega mesta, in s prisego zagotovil: „da ne bode zaupanih posestev ničesar prodajal, zastavljal ali za fevd dajal, da bode preiskaval pravice in dohodke rimske cerkve, jih naznanjal in spravljal, da bode dobro varoval izročene mu dane gradove, nikogar ne puščal va-nje brez papeževega dovoljenja, da bode odgovor dajal o svoji službi in po zapovedi se jej odpovedal.1* Tako si je Rim po vsem pridobil. Zdaj je obrnil Inocencij svojo skrb na cerkvena posestva po Italiji, katera je bil Henrik VI. v državne nemške fevde razdelil. Ker so bili Nemci malo priljubljeni zaradi stiskanja, so bili vsi prebivalci veseli, ko je papež razposlal svoje kardinale, da bi zahtevali pripoznanje gospodstva in so z veseljem vstali za papeža. V Ankonski marki in v Romaniji je gospodoval Mark-wald Anweilerski, zvit in hraber mož, nekdaj v veliki časti pri Friderik u I. in Henriku VI., tako, da ga je bil slednji imenoval izpolnovalcem svojo oporoke in oskrbnikom deželo v Siciliji. Dvema po papežu poslanima kardinaloma je odgovoril, da bode z deželo in posestvom papežu podložen; a iskal je le prilike, da bi se osvobodil vsake podložnosti in zato je pričel vojsko z mesti, katera so se bila podvrgla Inocenci ju. Kardinala sta ga izobčila; skoro soje pričela vojska, v kateri je bil Markwald premagan in da-si jo mnogo denarja ponujal, niso mu upali in moral je iti v Sicilijo. Vojvodstvo Spole to in grofija Asisi tor Sora so bili v rokah Konrada Urslingena; tudi 011 jo mnogo obljuboval papežu, da bi mu pustil posestva, a ker ni ničesar opravil, odpovedal se je vladi in odšel na Nemško. Papeža pa, ki je po teh zmagah potoval po deželi, so z veseljem sprejemali ljudje iu vriskali so mu, ki je bil oprostil deželo tujcev. Tudi oni, ki so bili na Matildi liski h posestvih v Toska ni, so priznali papeževo oblast; le malo jih je ostalo zvestili vojevodi Filipu, poglavito v Pizi. Tako so bila cerkvena posestva v teku jednega leta zopet pridobljena: Ank011 a, Fermo, Osimo, Fano, Sinigalija, Jesi, Česen a, Spoleto, vse to je bilo oproščeno tuje oblasti. Inocencij je dal pozidati nekaj trdnih gradov; za Toskano je postavil posebnega oskrbnika; zagotovil si je dohodke, ki so spadali po pravici rimski cerkvi; skrbel je po očetovsko za pridobljene kraje, da sta v kratkem cvetela pravica iu mir po vseli krajih. Tudi pozneje še je imel vedno dosta opravil v svojih deželah. Rimljani so bili nemirni, v več stranek razdeljeni, so često kovali zarotbe; a s svojo modrostjo in trdno voljo je krepko vladal Inocencij in zato tudi njegovi sovražniki nikdar niso pridobili kaj znatnega. Sicilija je bila že od Roberta Guiskarda papežev fevd; Prvi papež, kateremu je Robert skazoval fevdalno zvestobo, je bil Leo IX. (1049—1054) in pozneje je bila potrjena pod Nikolajem II. (1058—1061). Ko bi bil Henrik VI. dalje živel, gotovo bi bil skušal razdreti to fevdalno zavezo. A vdova Konstatacija, ki je uvidela, kako slaba je ženska moč v tako burnih Časih, je pripoznavala fevdalno gospodstvo papeževo; vsako leto Jo bilo določeno 1000 zlatnikov za fevdalni tribut. Inocencij jo spoznal skoro tudi, da so bile prevelike predpravico, katere je uživalo sicilijansko kraljestvo, kakor: pravica imenovati legata, nadškofe in škofe, sprejemati apelacije, sklicevati zbore; bilo so le v pogubo cerkveni prostosti; zato jih je odpravil navzlic vsem ponudbam in obljubam kraljice. A kraljica je skoro zbolela iu umrla; na smrtni postelji je imenovala Inocencij a jerobom Frideriku, tedaj staremu komaj pet let, kajti rojenje bil grudna 1- 1194; določila je tudi papežu za trud 30.000 zlatnikov. Res mnogo jo imel opraviti Inocencij s Sicilijo, da jo obdržal Frideriku kraljestvo, ker mnogo jih je bilo, ki so mu stregli po vladi. Med temi sta bila glavarja že omenjeni Marlc-^ald in Diepold. Markwald, prognan iz cerkvenih dežel, hotel si je ustanoviti novo posestvo v siciljskim kraljestvu in marsikdo ga je podpiral, tudiWalter, škof Trojanski, veliki kancelar kraljestva. Proti oporoki kraljičini se jo opiral Markov a 1 d na oporoko II e n ri ko v o, da pripada jerobstvo njemu, no Inocencij u. Zato je moral papež zbrati vse svoje moči proti nevarnemu sovražniku; poklical je na boj vse viteze in ljudstvo, opominjajoč jih dovršene hudobijo in grozovitosti, in je slovesno izobčil Markwalda in njegove somišljence, ter poslal v Sicilijo trdnega iu modrega kardinala Gregorija, naj stori kolikor moči, za mladega kralja; Markvvald je naposled pričel obljubovati in ponujati, a ni se mu posrečilo zaradi Inocencijeve značaj nos ti in modrosti. Papež je poslal svojega bratranca Jakoba z vojsko proti Mark\valdu; pri Palermu se jo vnel hud boj in Jakob je zmagal; Markwaldje moral bežati; mnogo njegovih tovarišev je bilo ujetih. A zvijačni kancelar Walter je znal napraviti, da je moral Jakob oditi in tudi papežev legat; ali Markwald jo bil sprejet med kraljeve svetovalce. Prijateljstvo to ni trajalo dolgo, jela sta so pisano gledati, in kancelar je izgubil s svojo hudobnostjo vso veljavo, in sicer se je tudi lnocencij oglasil proti njemu; tako je bil zopet Markwald na vrhuncu slave; a Walter se je združil z Diepoldom. Toda Markwaldove slave bilo je skoro konec, zbolol je iu umrl 1. 1202. Zdaj se je spravil Walter s papežem in vruil se v Sicilijo; 1. 1205 pa tudi Diepold; tako so bili najhujši sovražniki Friderikovi in njegovega jeroba izgubili vso moč. L. 1208 je dosegel Friderik svoje štirinajsto leto in tako postal polnoleten; papeževo jerobstvo je prestalo. A Inoccncij šo vedno ni zapustil svojega varovauca, pomagal mu je s svetom in dejanjem. Svoje jerobstvo jo odložil z zaroko mladega kralja s Konstancijo, kraljičino Aragonsko. Da bi še bolj utrdil moč kraljevo, podal se jo dne 15. maja 1. 1208 iz Kima sam v siciljsko kraljestvo in v San Germanu je predsedoval sklicanemu zboru siciljskih veljakov. S prisego so mu obljubili, da bodo vse sprejeli in držali, kar bode on napravil v podporo kraljevo, v zago-tovljenje miru in v varstvo kraljestva. — Tako je spolnoval blagi papež svoje dolžnosti jerobske. Nikjer ni gledal na svoj dobiček, niti ni gledal na to, da bi pridobil rimski cerkvi še kaj dežele, kar bi bil v tedanjih časih z lahka storil; skazal se je pravega varuha sirote iu tudi tako kazal svojo visoko službo. Kako je Friderik to blagodušno ravnanje povračoval njegovim naslednikom in rimskemu stolu, ve vsak, kdor le malo pozna zgodovino Friderika II. lnocencij in bula „Solitae Bizantinsko cesarstvo se je počasi, a gotovo bližalo poginu. Utikanje cesarjev v cerkvene zadeve, njih samovoljno gospodarstvo v duhovnih rečeh, kateremu je duhovščina malovredno klanjala svoj hrbet, bilo je ločilo iztočno, nekdaj toliko cvetočo cerkev od zapadne, jej je pa tudi zavezalo vse žile zdravega napredka in tako cerkev in ž njo državo od dne do dne bolj slabilo. Papeži in sploh ves zapad so so s hrepenenjem ozirali na iztočne kraje, spominjajoči se slavnih očetov, katere je rodil, krvi, ki je bila prelita za vero, in storili so, kar so mogli, da bi pospešili zjedinjenje. Posebno zdaj jim je bilo do tega, da bi so sprijaznili z iztočnimi cesarji, ko jo duh križarskih vojsk polnil ves zapad. Bi za n- tini se niso mnogo menili za te vojski, niso križarjev podpirali, ampak so jim stavili še marsikake zapreke. Za Inocen-cijevih prvih vladarskih let je bil cesar Aleksij III. zvijačen, prevzeten človek; njemu je pisal Inocencij pismo skoro v začetku svoje vlade, v katerem ga je izpodbujal na pomoč križarskim vojskam. A cesar ni bil posebno zadovoljen s tem opominjanjem; pisal je Inocenciju pismo, v katerem je izrazil svoje začudenje 0 in o c encij e vem pismu in skušal dokazati prednost in višjo oblast cesarsko nad duhovsko, osobito iz sv. pisma, sklicevaje so na besede sv. Petra v 2. poglavji I. listu, in na nekatera mesta starega zakona. Inocencij najprej pripoveduje, da jc izvedel,vda je cesar res prejel pismo in ga prebral, potem nadaljuje: „Čudila sc jo vaša cesarska visokost, da smo poskušali kregati te v svojem Pismu. Temu tvojemu začudenju je dalo ne vzrok, ampak povod, kar si bral, da je sv. Peter, apostolov prvak, tako-le pisal: „ godite podložni vsaki človeški stvari zaradi Boga, bodi-si kralju, kakor najvišjemu, bodi-si vodjem, kakor po njem poslanim v maščevanje nad hudodelniki in v hvalo dobrih.“ “ Te besede sv. Petra Je zlorabil Aleksij; on je namreč sklepal iz tega, ker pravi apostol »podložni bodite*1, da morajo biti podložni duhovni, iz tega, da pravi »kralju kakor najvišjemu“, da ima kralj prednost pred duhovnom in nazadnje iz besed „v maščevanje nad hudodelniki in hvalo dobrih", da ima kralj višjo oblast meča tudi nad duhovstvom; a vse to ometa mu Inocencij s tem, da tako-le nadaljuje: „ „A ko 1)1 bil pazil na osobo govornika in onih, katerim je govoril in na pomen govorjenja natančneje, ne bi bil tako izrazil misli pišočega. 1 isal je namreč apostol svojim podložnikom in jih klical k zaslugi Ponižnosti: kajti, ako jo s tem, da je rekel „,,bodite podložni1* “ hotel naložiti duhovnom jarem podložnosti in onim dati veljavo prednosti, katere je opominjal jim podložnim biti, sklepalo bi so jz tega tudi, da je vsak suženj prejel gospodstvo nad duhovnim, ker je rečeno: „„vsaki človeški stvari.““ Akarnasleduje: „„kralju kakor višjemu****, ne tajimo, da je naj višji kralj v svetnih rečeh nad tistimi samo, ki od njega prejemajo svetne reči; a škof jo Vlšji v duhovnih, ki so toliko vrednejši nad svetnimi, kolikor so ceni duša višje nad truplo; da-si ni rečeno samo: „ „bodito pod-ložni““ ampak je pridejano: „„zavoljo Boga““; in ni čisto podpisano: „najvišjemu kralju** ampak: „„kralju kakor najvišjemu** Četrta križarska vojska. Nazori in čuvstva, ki so vladali srednji vek, so bili verski, zato je bilo versko tudi navdušenje, katero je gnalo zapad v iztočne '■raje. Kako bi bilo tudi čudno, če veliko spoštovanje navdajo človeštvo do onih krajev, kjer je živel, trpel in svoje odrešenje do-ršu naš božji izveličar! Že v starem veku so ljudjo radi in porozno potovali v sveto deželo; ali kedar so si M o h a m e d a n i, posebno Seldžuki, prisvojili svete dežele, so nastale silne težave za potnike. Od iztoka so vodno prihajale tožbe o trpinčenju, katero prebivajo ondotni kristijani; ni čuda, da se je človeštvo razvnelo za sveto misel, ono kraje iztrgati iz rok nevernikom; zato se je vsa moč tedanjih naravno krepkih in verskih časov združila v izvršitev te vzvišene misli. Papeži so se krepko poprijeli načrta, vzbujevali ljudstva na sveti boj, dolili odpustke; že Gregor VIL hotel se je 1. 1074 sam postaviti na čelo vojski 50.000 mož, boj s simonijo in konkubinatom ga jc zadržal in begun je moral umreti v Salernu. Njegov pomen za križarske vojske znači nam njegov slavni životopisec Gfrorer, ki piše: „Mislimo si, kako šume križarji jednajstega veka svojimi četami mimo groba Gregorij o ve ga pri Salernu. Nikdar ni videl svet jednakega početja, pri katerem bi bile vladale tako čisti in nravni vzroki; nikdar vojske, kakor ta, ki je, da-si zbrana iz vseh kotov krščanstva, brez vseh zunanjih pomočkov, brez shramb, brez denarnice, brez bark, brez mostov, da, brez najpotrebnejšega, jedinega vodstva, hodila dve leti po puščavah, premagala izlam, vzela Jeruzalem in latinsko kraljestvo ustanovila v Aziji. To je včinil Gregorijev duh. Kakor je pod njegovim papeštvom zginilo krivoverstvo v nižjih krogih, tako je udihnil njegov izgled višjim redom vero, ki jc prestavljala gore. Misel prve sirsko vojske vzbudila se je v njegovi glavi. Da bi bil on doživel izvršitev ali jo vodil, čudovite reči bi se bile zgodile.'1 A on je bil v grobu; prva vojska je bila siccr srečna, a razpori med knezi so skoro zmanjšali njih moč in jedna pridobitev za drugo se je zopet izgubljala. L. 1099 je bil vzet Jeruzalem, 1. 1144 že je padla Edesa; sicer so se podali na pot Ljudevit VIL francoski in Konrad III. nemški, a duh, ki je vladal, ni bil oni za reč božjo navdušeni, kakor v prvi vojski in ničesar niso opravili. L. 1187 je padel pod Saladinom Jeruzalem. Zopet so se podali trije kuezi na iztok. Friderik nemški, Filip Avgust francoski in Ilihard angleški; vendar zopet niso mnogo opravili. Ko je 1. 1198 zasedel stol sv. Petra Inocencij, je tudi on zbral vse svoje moči, da bi dvignil Evropo k novi križarski vojski. Po vsem zapadu je razposlal svoje poslance, delil posebne pravice škofom, določil, da bodo darovali 011 sam in kardinali tretjino svojih dohodkov, druga duhovščina desetino v ta namen. Da bi obrnil vseh misli na ta sveti boj, prepovedal je za 5 let vsak turnir. Ites, vnelo se je počasi človeštvo za križarsko vojsko; največ sta storila s svojimi pridigami Fulko Francoz, in opat Martin Nemec. Fulko je bil poprej lehkomišljen dijak, je spoznal svoje pregrehe in jc pričel pridigovati z velikim vspehom, tako, da ni nobena cerkev obsegla njegovih poslušalcev in da je bil često v nevarnosti življenja. Opat Martin je deloval bolj tiho, mirno, ponižno in je tudi potem ves čas vojske obdržal velik upliv. Fulko je umrl 1.1202. Največ je pridobila križarska vojska, ko sta se k nji oglasila dva najbolj slavna viteza, 221etni grof Thi- baud iz Champagne in 27 1. grof Ljudevit iz Blois iu C h a r t r e s a, oba bližnja sorodovinca kraljeva. Skoro se je oglasilo mnogo baronov in drugih žlahtnikov, n. pr. Simon M o n t f o r t s k i, grof Bal duin F1 andr ij s ki, Go tir id V il e h ar d ou in s ki i. d. L. 1200 so bila posvetovanja v Soisonsu in sklenili so vožnjo po morji. Za vožnjo so lioteli najeti Benečane in zato so poslali nekatere plemenitaže v Benetke, ki so takrat ravno dobro pričele svojo najlepšo dobo. Dože jo bil v Benetkah tedaj Henrik Dan dol o, star 84 let, a poln mladostnega ognja in maščevalnega duha zoper Bizanti ne, ki so ga bili poslanca oslepili. Za 85.000 kolonjskih mark srebra so se pogodili v treh odlokih, zadnji v aprilu 1.1202; poleg tega ,)c hotla mlada republika sama oborožiti 45 bark s pogojem, da bi se delili dobitki med križarji in Benečani. Inocencij je zvezo potrdil z velikim veseljem. Inocencij je delal na vso moč za vojsko, a svaril je, naj no napadajo nobenega krščanskega ljudstva, in če bi bilo to potrebno, maj vsaj ničesar ne store brez legatovega dovoljenja. V začetku spomladi 1. 1202 so jeli od vseh strani se zbirati v Benetkah. A ni bilo dosta denarja; še 34.000 mark morali bi bili dati. Zdaj stopi Po konci Dandolo ter kaže Benečanom, da bi bilo sramotno, ko bi Pridobljeni denar pridržali, a da zopet niso dolžni, zastonj ga puščati križarjem; že dolgo časa je, kar jim je ogrski kralj odvzel a r 0 ? naj jim daklc pomagajo križarji pridobiti to mesto, da si zaslužijo dolžni denar. Benečani so bili zadovoljni; ne tako vsi kri-.arji, a naposled niso mogli drugače, zato so se vdali. Dandolo sam Je prevzel poveljstvo. A predno so odrinili, prišlo je od papeža pisino, žugajoče z izobčenjem, ako bi križarji napadli kako krščansko deželo. Toda pismo je slabo pomagalo, le nekaj jih je ostalo, ^isti, nesebični duh, ki jo vodil prvo vojsko, ni se nikdar spet povrnil in posebno četrta vojska je bila v prid le Benečanom. Vladali so drugi sebični nameni; zato je pismo papeževo imelo tako malo utiša; križarji so se odpeljali in tudi v resnici vzeli Z a r o postopali ostro s podvrženim mestom. 40.000 mož bilo je zbra-nih pred Z a r o. Aleksi j, sin prestola proguanega Izaka Angela, je bežal k vojevodi Filipu Švabskemu. Ta ga je priporočil križarjem. Aleksij sam jim je obljubil, če mu pomagajo zoper Aleksija IIL do prestola, da jim pomaga pri vojski proti Jeruzalemu, da zjedini iztočno cerkev z zapadno, plača 200.000 mark iu osobno jih spremlja proti Egiptu, odkoder so se bili namenili proti Palestini. Sicer so se nmogi ustavljali temu predlogu, sklicevaje se na papeževa pisma, a ničesar niso izdali. Sklenjeno je bilo prej vzeti Drino p olj. Papež izvedši to, jim jo vnovič zažugal izobčenje, kakor jim je bil ukazal že prej, kralju ogrskemu vrniti vzete kraje; a pismo Jo prišlo, ko so bili že odšli. Dne 23. junija 1. 1203 so bili križarji na azijskem obalu nasproti Drinopolju. Tu se je razprostiralo pred njimi jeduo najkrasnejših mest s skoraj polovico milijona prebivalcev; tako veliko mesto iu Letopis 1878. t. 4 križarjevjc bilo tako malo! A oni so bili hrabri, krepki, navdušeni, Al ek sij III. pa sc ni bil pripravil skoraj nič, bil je prevzeten zanašajoč so na trdnost zidovja in broj bojcvalcev, a ko se je boj v resnici vnel, jc bežal strahopetnež z 10 centi zlata in cesarskim lišpom. Ljudstvo pa je peljalo Izaka iz uječc in ga posadilo na prestol; ko so križarji to izvedeli, so poslali k njemu poslance, da bi potrdil zvezo med Aleksijem in križarji, kar je tudi storil. Veselje je bilo obče. Al ek sij, sovladalec Izakov, je pisal Ino-cenciju in mu naznanil, zakaj so križarji to storili, ker jim je namreč obljubil, da hoče zjediuiti obe cerkvi, katero obljubo je ponovil papežu. Tudi križarji so ga prosili, naj jih oprosti izobčenja, kateremu so bili zapadli s svojo nepokorščino. A ta čas sc je v Drinopolju mnogo promenilo. Ljudstvo sc jc naveličalo cesarja, nagnjenega zapaduikom, staro sovraštvo do „Frankov“ sc jim je vnelo ; pripomogla je še nesreča, da so nekateri Franki provzročili silen ogenj, kije velik del mesta pokončal. Nekov sorodnik Aleksijev, Alcksijcv D ukas Murzuphlos, sc je v teh zmešnjavah zvijačno polastil prestola, je dal Aleksija v uječo vreči in potem zadaviti; stari Izak pa jc umrl od žalosti. A zdaj jc bilo tudi križarjem dovolj. Jeza in srd, katerega so dolgo zadržavali, sta izbruhnila, sklenili so maščevati zaveznika nad izdajalcem. I)ne 9. aprila 1204 sc je pričel boj in dne 12. so bili na obzidji mesta. Kakor ovce so klali Grke, velik del mesta je bil zopet požgan in navzlic vsemu trudu poveljnikov, so razsajali križarji hujše od Mohamcdanov. Koliko škode za vednost in umeteljnost se je storilo, ne ve nihče; a Drinopolju so zapovedovali Franki! — Kaj je bilo storiti? Da bi bila pridobitev stalna, so sklenili razdeliti deželo in voliti cesarja. Za cesarja so volili Balduina, grofa Flandrijskoga, 321ctnega, lepega, pobožnega moža. Deželo so razdelili tako, da je dobil Balduin Carigrad z okolico in Ni ko medij o v Aziji, potem nekaj otokov. Benečani so dobili tri osmino z Driiiopoljem in tretjino glavnega mesta; oni so sploh dobili najboljše in največ; odtod moč in slava benečanska v srednjem veku. Bonifacij Montferatski je dobil Makedonijo. Tako je padlo bizantinsko kraljestvo pred malo četo križarjev in na njegovo mesto nastopilo je latinsko, cesarstvo Romunija, ki jo ostalo do 1. 12(11, ker je imelo slab temelj, kajti La-tincev jc bilo malo, Grkov zelo mnogo in silno sovražnih novi vladi. Kaj je dejal na vse to Inocencij? Da ni mogel kar molčati proti takemu grozovitneinu postopanju križarjev in proti njih nepokorščini, jc gotovo; pisal jim je, da niso imeli do Grške nikake pravice. „Od svojo obljube ste sc obrnili lahkomišljeno; bojevali ste se proti kr is tij ano m, ne proti Saracenom; niste vzeli Jeruzalema, ampak Drinopolj in ste višje cenili od nebeških zakladov zemeljsko bogastvo.11 Potem jih še dobro okrega zaradi grozovitosti, katere so počenjali v dobljenem mestu, zaradi oskrunjenja svetili krajev in reči, katerih so se dolžne storili. A on je spoznal tudi, da more ta pridobitev biti na veliko korist krščau- stvu po božji previdnosti, „ki je morda hotla kaznovati to ljudstvo, kise je ločilo od cerkve terni nikdar pomagalo sveti deželi,“ in svetuje križarjem, naj zdaj pridobljeno varujejo in branijo, pravično vladajo, cerkvena posestva vrnejo, sc spokore za storjene krivice in poleg tega nikdar ne pozabijo prve obljube, sveto vojsko za Palestino. Potem je preklical izobčenje, izrazil željo, da sc ločena cerkev drinopoljska zjedini z rimsko in oproste robstva še sestri jeruzalemska in aleksandrijska. Patrijarli je postal Benečan Morosini. Tako se je končala četrta križarska vojska. Da ni bila srečna, da ni bil dosežen glavni namen, temu ni bil kriv papež, ki je storil gotovo vse mogoče, temu je kriva bila umazana sebičnost Benečanov in nekaterih križarjev. Inocenci j pa nikdar ni zabil svojih namenov; vedno je .budil kneze na pomoč sveti deželi; zadnji čas Je stavil svoje upanje na pokrovitelja Friderika II; a Bog ga Je poklical iz sveta iu mu tako prihranil to najbridkejšo prevaro, katero bi mu bil učinil brezznačajni Hohenstauf. Inocencij in Nemška. Najožja je bila zveza med cesarstvom in papeštvom, kakor smo že kazali; zato je zgodovina nemških cesarjev vedno natanko združena z zgodovino papežev. To seipokaže tudi pri Inocencij n. Henrik VI. je bil krepek vladar, a imel je one ideje, katere Je hotel izvršiti njegov oče, Friderik I. Barbarosa, ideje, ki zaznamujejo hišo Hohenstaufsko, stranko g h ib el insko. f° je namreč misel vesolnega cesarstva, absolutnega, vsevladajo-cega. Tej ideji je stal nasproti republikanski duh zgornje-italijanskih Mest, še bolj pa veljava apostolskega sedeža, /ato je bil že Friderik napel vse svoje moči, da bi si podvrgel oboje. Lombardijo je podvrgel, al ob skali Petrovi so se razbila njegova orožja. Aleksander III. je bil njegov zmagalec. Henrik VI. je nadaljeval idejo očetovo, a ni imel istega visokega, vsaki zvijači in lažnjivosti sovražnega, ter globoko verskega duha, kateri je odlikoval l>ri vseh naopakah liarbaroso; a njegova zmagalka je bila smrt. L- 1197 je umrl, zapuščajoč komaj 31ctnega Friderika v Siciliji- Dal ga je bil sicer že voliti za nemškega kralja, a kaj more opraviti tako slab otrok v tako razburjenih časih? — Sinov Friderikovih sta živela Filip in Oton Burgundski, ki pa je zaradi svoje brezobzirnosti imel opraviti z domačim plemstvom. Filip, najmlajši iu najblažji, rojen 1. 117(5, Je bil odločen za duhovski stan, a Henrik VI. ga je pripravil k izstopu in mu dal 1. 1195 vojvodstvo Tuscijo, zaradi česar ga Je Celestina III. izobčil, ker je bilo cerkveno posestvo in 1. 1190 vojvodstvo Švabsko. L. 1197 ga je zaročil z bizantinsko Ireno, ker v svetni monarhiji Hohenstauf s ki mu je bil namenjen Prostor namestnika carigradskega. Filip je skušal sicer ohraniti kraljestvo Frideriku, a nekateri knezov so se bali, da ne bi po- 4* stalo dedno, drugi za svoje prostosti, in njim na čelu bil je nadškof Adolf Kolonjski, nasprotnik Hohenstaufom. L. 1198 je zbral kneze v Andernahu in hotli so voliti najprej Bertolda Zilhringenskega; a po svoji stranki je bil voljen Filip, posled dolzega obotavljanja. Iver Bertold ni hotel prevzeti kraljestva, so volili Filipovi nasprotniki Otona, druzega sina Henrika Leva, jednega najhujfiih nasprotnikov 11 o h e n-staufom iz hiše Welfove. On je bil poseben ljubeč Riharda angleškega, zato ga je ta tudi posebno podpiral v tem slučaji. Tako je bila dvojna volitev. Oton je bil kronan v Ahenu od nadškofa lcolonjskega, zatorej na pravem kraju in od pravega posvečevalca; a Filip v Mogunciji od tujega škofa Taren-taiskega s pravo krono. Oton je imel več prijateljev v sc-vero-zapadu, Filip na jugu. Prvi sc je naslanjal na Angleško, drugi na Francosko. Skoro se je vnel lj ut boj med izvoljencema. Začetkom sc ni hotel Inocencij odločiti za noben del, ker je menil, da se reč že poravna sama po sebi. Prvi se je obrnil do papeža Otona in ga prosil, naj ga krona v cesarja. Zanj je pisal tudi Rihard in Adolf kolonjski. Filip pa še ni pisal papežu; zato papež ni precej Otonu odgovoril; slednjič pa jo vendar naznanil nadškofu kolonjskemu, da po svoje pripomore Otonovi časti in se nadeja od njega vdanosti do rimskega prestola. V istem času je pisal tudi knezom o potrebi jedinosti, kazal žalostne nasledke nesloge in obljubil svoje pripoznanje vrednejšemu. Osem dni po tem pismu je tudi Filip naznanil svojo izvolitev v Rim. Takrat sc je vrnil Konrad, nadškof Mogunški, iz Azije. Na njegovo posredovanje je stavil svoje upanje Inocencij, a tudi on ni ničesar opravil. V odgovoru na kneze opomnil jih je papež, kaj govori proti Filipu in potrdil, da je veljavna volitev Otonova, da-situdiše se ni odločil za nobenega. Ob tem času je umrl Konrad Mogunški. Zdaj je menil Inocencij, da je prišel čas, odločiti se za jednega ali druzega, zato je poslal kardinala Guidona legata na Nemško, naj naznani, da apostolski stol pripozna Otona izvoljenega cesarja. Volitev Filipa je razglasil neveljavno, ker je bil slovesno izobčen od Celestina III.; potem tudi, ker je iz rodovine Hohenstaufov, ki so se skazali vedno sovražni papeštvu in cerkvi. To pismo je sklenil z besedami: „Sicer ima naš legat zapoved, da na to deluje pri knezih, da si zjedinjeni volijo pripravnega moža ali reč nam prepuste, da jo določimo, če jim nobeden teh potov ne godi, smo dosta dolgo čakali, k slogi opominjali, po pismih in naznanilih svetovali, svojo misel izražali." Dalje je pisal tudi posameznim knezom, da delujejo za Otona, ravno tako francoskemu kralju. Oton je prisegel dne 8. junija 1. 1201 pred papeževimi poslanci, da bode varoval in spoštoval cerkvena posestva, papežu pomagal pri hrambi Sicilije, poslušal njegov svet v zadevah Lombardije in '1'lisci j e in pri miru s francoskim kraljem. Ta čas je Guido zbral kneze in očitno naznanil, da je Oton rimski kralj iii zažugal iz- občenje vsem, ki bi se mu vstavljali. Filip sicer ni izgubil mnogo privržencev; a bridko se je pritožil proti papežu in dejal, da je vničena prostost Nemčije, ako se ne sme voliti kralj brez papeževega dovoljenja. Začetkom i. 1202 so prišli poslanci Filipu privrženih knezov v Rim. Inocencij jih je sprejel prav prijazno. Knezom je odgovoril v znameniti buli „Venerabilem“, v kateri jim je odgovarjal, ker so se pritoževali proti legatu, rekoči, da je bil ali volilec ali sodnik v zadevah volitve ; če je bil prvo, utikal se je v tuje reči, če drugo, zakaj ni povabil na zagovor obsojenih knezov? Pojasnil je tudi razmero med papežem in volitvijo nemškega kralja in pokazal, kakošen upliv sme in mora imeti papež do nje, ker to pismo pojasnuje tako dobro stališče, katero zavzima cesar proti papežu, naj nasledujejo tu v prevodu glavni oddelki in na to nekatere besede o njem. V začetku potrjuje Inocencij, da je prejel pisma knezov m spoznal njih pritožbe nad legatom, da je bil ali volilec ali sodnik. Potem pravi: „Pripoznamo pa, kakor moramo, da imajo oni knezi, o katerih se ve, da jim pripada po pravu in stari navadi, pravico in oblast izvoliti kralja, kateri ima pozneje postati cesar, posebno, ker je bila njim dodeljena ta pravica in oblast od apostoljskega sedeža, ki je rimsko cesarstvo v osobi slavnega Karola prenesla na Germane. A tudi knezi morajo spoznati in pri-POznavajo, kakor so oni pripoznali v naši navzočnosti, da pripada Pravica in moč, preiskovati osobo, izvoljeno za kralja, katera ima postati cesar, nam, ki ga pomazilimo, posvetimo iu kronamo. Jo namreč po pravilih in v obče tako, da njemu pripada preiskovanje osobe, kateremu pristuje položenje rok. Kajti, če bi knezi ne le v neslogi, ampak tudi složno volili kakega božjeropnika ali izobčenca, trinoga, brezumnika, krivoverca ali nevernika v kralja, ali bi morali mi pomaziliti, posvetiti in kronati tacega človeka? Gotovo ne! Odgovarjajoči dakle pritožbi knezov, rečemo, da naš legat, potrjujoč kralja in zavrgši vojevodo, ni bil niti volilec, ker ni niti volil, niti ukazal voliti koga, niti sodnik, ker ni hotel nobene volitve, kar se tiče dejanja volilcev, niti potrditi, niti ovreči. Izvrševal je samo dolžnost zaznamnjevalca, ker je zaznamoval za cesarstvo osobo vojevode nevredno iu osobo kralja sposobno, a ne zaradi prizadev volilcev, ampak zaradi zaslug voljenih: akoravno se pripoveduje, da jo bilo mnogo onih, kateri imajo po pravici in navadi oblast voliti kralja, ki ima postati cesar, za kralja in se zato razvidi iz tega, ker so privrženci vojevode brez navzočnosti 10 z zaničevanjem drugih njega volili, da so po krivici delali, ker nasprotuje volitvi več zaničevanje jednega, kakor nasprotovanje mnogih; zato so zaslužili izgubiti svojo predpravico, ker so zlorabili pripuščeno oblast. Po pravici se dakle mora zdeti, da so se drugi mogli posluževati svoje pravice, navzlic taki krivici. Iu ker •h prejel krone in maziljenja omenjeni vojevoda, niti kjer, uiti od katerega bi bil moral, a omenjeni kralj oboje, kjer je moral, namreč v Ahcnu in od katerega je moral, namreč, od našega častitega brata nadškofa kolonjskega, na vsak način ne spoznamo in ne imenujemo vojevode kraljem, ampak ostalega. — Da pa smemo, če se pri volitvi dele glasovi knezov, po opominu in Čakanji razglasiti so jednim delom, posebno, ako se zahteva od nas maziljenje, posvečenje in kronanje, jo jednako razvidno iz prava in izgloda. Zakaj, ako namreč knezi, opominjani in pričakovani, ali niso mogli ali niso liotli se zjediniti v združen sklep, ali bode sedež apostolski brez varuha in branitelja; in bodo njih krivda njemu v kazen? Vedo pa knezi, da, ko sta bila Lot ar in Konrad v neslogi izvoljena, je rimski papež Lotarja kronal, in je skoro dosegel cesarstvo ter se je oni Konrad še le takrat ž njim spravil —“. Potem opominja kneze, naj puste Filipa in se poprimejo Otona, če nimajo kakega posebnega, veljavnega vzroka proti njem. Občno znani so zadržki, da se ne more izvoliti Filip, očito izobčenje, znana kriva prisega, razširjeno proganjanje njegovih prednikov in njegovo proti sveti cerkvi. Te obtožbe zdaj Inocencij dokaže natančnejše. Kar se tiče izobčenja, Filip še ni bil veljavno odvezan izobčenja pod Celestinom III., ker se jo bil polastil cerkvenih posesti; nadalje je tudi propal isti kazni, ker se je še vedno pečal z Markwaldom, ako tudi je vedel,da so izobčeni od apostoljskega sedeža vsi, kateri se pečajo ž njim; da, še celo podpiral ga je, da bi Frideriku vzel še materino dedščino (Sicilijo), kakor mu je prej odvzel očetovo (Nemčijo). Po krivi prisegi si je pridržal kraljestvo, ker je bil zvestobo prisegel Frideriku, a jo prelomil, ne da bi kaj vprašal pri rimskem prestolu. Gotovo pa ne dvomijo knezi, da je iz rodu preganjalcev cerkve in papeštva, v dokaz nabroji papež nekatere svojih prednikov, ki so se pregrešili proti papežu. Naposled še pristavlja, kako se boji, da ne bi postalo cesarstvo dedno in bi tako knezi izgubili vso prostost volitve. Pismo sklepa z opominom, naj Bertold, kateremu je pisano, zapusti stranko Filipovo. Papež o tem pismu dakle priznava, da imajo knezi pravico, voliti kralja, a ne brez obzira na želje rimskega papeštva. Dvojna jo volilna oblast knezov: germanska, da volijo kot zastopniki vsega plemstva nemškega kralja, in papeževa, da volijo rimskega cesarja Volilci kralja so neodvisni od papeža; a ta kralj je določen v prihodnjega cesarja; cesarstvo pa je stvaritev papeževa. On sploh ni bil dolžan ponoviti cesarstva; a on ga je ponovil v Karolu velikemu, da bi ga odlikoval za velike zasluge in da bi cerkev dobila krepkega varuha. S tem, da je pomazilil Karola za cesarja, še ni bilo obljubljeno, da dedno ostane cesarstvo pri hiši Karolin go v. Pozneje so dali papeži cesarstvo nemškemu kralju in pri njem je tudi ostalo. Po navadi dakle je nastalo že nekako pravo, katero so imeli nemški kralji, postati tudi cesarji. A papežu ni bilo nikake sile, da bi bil moral ravno nje pomaziliti v cesarje; al kor se sveti stol drži opravičenih navad, dokler nima tehtnih vzrokov, jih pustiti, jo ostal tudi pri tej navadi, tako, da, kedar so knezi volili kralja, so volili poleg tega tudi cesarja in ravno zato so se morali ozirati na papeževe želje. Voliti so morali moža, ki je bil sposoben za tako važno službo; moral je biti »oborožen z darom previdnega razločevanja, odličen po zrelosti sklepov, vzvišen po velikodušnosti, izvrsten v krepostih; s pogledom obrnenim proti Bogu, v vsem svojem delovanji posnemajoč Najvišjega; imel se je svetiti po svitu zvestobo proti rimski cerkvi, žareti od čistosti posebne pobožnosti in čestiti jo z otroško gorečnostjo mater"; vse to je zahteval v svojem pismu grofu R u-dolfu Klemen V. 1. 1308. Kako visoka svojstva in kako težko sc nahajajo zjedinjena v jednem človeku! Gotovo jo imel papež pravico preiskovati, da-li ima voljenec te in jednake prednosti, da-li morda nima ravno nasprotnih. Ti nazori navdajali so Ino-cencija, izrazil jih je v clekretali „Venerabilem“, katera zatorej zaznamuje, zakaj ima papež pravico, odločiti se za Otona hi zavreči Filipa, zaznamuje sploh pravico papežev do volitve cesarjev in razmero med cesarjem in papežem. Nadaljujmo dakle zgodovino! Papeževo pripoznanje vendar ni mnogo pomoglo Otonu, česar jo bil največ kriv sam s svojo neprijaznostjo, visokostjo in trdoglavostjo, tako, da je počasi izgubil vso privržence; še celo njegov brat in Adolf kolonjski, kateri je storil največ zanj, sta ga zapustila. Adolf je kronal Filipa, bil je sicer izobčen in škofom imenovan mesto njega Bruno, a Filip je vzel mesto kolonjsko in 1. 1207 tam obhajal veliko noč. Filip se je še vedno pogajal z Rimom; papež so tudi več ni mogel mnogo ustavljati, ker so Filipa skoro vsi knezi pripoznali in je Oton sam tako malo storil za svojo reč; Filip se je bližal vrhuncu svoje slave, a tedaj ga zadene junija h 1208 morilna roka grofa Otona Witelsbaha, kije storil to iz privatnega maščevanja. A knezi, vtrujeni dolgih prepirov, zjedinili so svojo glasove in Otona v obče pripoznali. Oton seje obrnil takoj po Filipovi smrti do papeža in ga prosil, naj ga podpira pri knezih, kar je Inocencij tudi obljubil in storil; Otona pa je opominjal, naj bode prijazen in dobrotljiv ; naj tudi ne hrani denarjev in obljub; naj opusti svojo zaspanost in kaže kraljestvu čast in visokost. V Frankfurtu je bil voljen Oton; Inocencij, to zvedši, mu je pisal med drugim: „Vidiš, ljubljeni sin, nama obema zaupana je vlada sveta; če sva jedina in složna v dobrem, potem velja o tem prorokova beseda: „ „Solnce in luna bosta prav; kar je krivo, bode ravno, kar jo grčasto, bode ravno" “, kajti če je Bog z nami, ne more biti nič proti nam." Osem dni pred veliko nočjo 1. 1209 je Oton dal napraviti pismo, v katerem je mnogo lepega obljubil cerkvi; obljubil jej je, da jej pusti vsa posestva in pomaga tudi vzeta pridobiti. V Wiirzburgu sc je zaročil z Beatrico, hčerjo Filipovo, da bi tako še ožje združil svojo prejšnje nasprotnike s soboj, Hohenstaufe z Wclfi. Julija 1. 1209 soje podal na pot v Rim z mnogobrojnim spremstvom nemških škofov in knezov; šel je po Tirolskem v Verono, Milan in Bolonijo; vsa mesta so ga sprejela slovosno. V Vit er bu sta se prvič sešla Inocencij in cesar; dva dni sta bila skupaj; papež jo želel cesarjevega zagotovljenja, da no bode obsedene imel dežele, kjer so bili zdaj njegovi vojaki; Oton pa ni hotel ničesar obljnbovati, rekoč, da bi to zatemnilo blišč krone; a papež tudi ni silil daljo, upajoč v hvaležnost Otonovo, ki se je imel njemu zahvaliti za cesarstvo. Dnč 4. oktobra 1. 1209 je bil Oton kronan v rimskega cesarja; a s kronanjem je bilo končano tudi prijateljstvo med Otonom in Inocencijem. Oton ni zapustil cerkvenih dežel; polastil se je papeževih posestev in jih delil prijateljem; polastil se je tudi Matild inski h posestev, tako prelomil vse svoje prisege in pokazal grdo, nehvaležno srce. Naposled jo še napadel Apulijo, fevd cerkveni, posestvo Friderikovo. L. 1210 veliki četrtek je izrekel papež slovesno izobčenje nad njim; Oton so začetkoma ni menil zato, a ko je izvedel vspeh izobčenja v Nemčiji, brzo se je vrnil tija. Oton na Nemškem že tako ni bil priljubljen; le In o čenči je v o stalno prijateljstvo mu je bilo pridobilo kraljestvo in pri-poznanje knezov; a zdaj, ko je bil izobčen, odpadli so jeden za drugim od njega. Inocencij je naznanil knezom, da jo nepoboljšljivega Otona izobčil, jih je odvezal prisege in prepovedal vse občenje ž njim. Slednjič jim je pisal: „Seveda bi se nam moglo očitati, kako smo vse storili, da bi postal gospod kralje-stva; a kako smo mogli pričakovati take hitre premembe! če smo grešili po nevednosti, morali smo se prvi pokoriti. Božja milost bodi hvaljena, da je Oton pričel pri nas, da bi njegova hudobija prav očita postala in da bi se je moglo vse varovati. Boli nas; a do vas se obračamo, da poskrbite, ker imate še čas.“ Sigfrida mogunškega je imonoval svojim legatom; ta jo tudi sklical kneze in slovesno izrekel izobčenje kralja; predlagal jo, naj so voli Friderik sicilijanski. V prvem zboru v K a m b e r g u še ni ničesar opravil, a v drugem se je zjedinilo mnogo knezov, ki so odstavili cesarja in spominjajoči se prisege, storjene Frideriku, ko je bil še v zibeli, so odvedli poslance v Rim in k njemu, da bi mu naznanili volitev knezov. Sedemnajst let je bil Friderik tedaj star, krasen mladenič, vrlo izobražen. Inocencij je privolil v njegovo volitev in svetoval mu, naj gre na Nemško; ako tudi so je spominjal, da je Hohenstauf, vendar je upal v njegovo hvaležnost in dobra svojstva, katera je mladi kralj kazal tedaj, bila so mu porok, da bode dober, papeštvu vdan vladar. Otonu je bila tačas umrla mlada soproga in to je bilo povod, da so se tudi ostali knezi ločili od njega. Skoro potem je prišlo naznanilo, da je Friderik čez Alpe; Oton in njegovidvornikiso se sicer šalili o „apulskem otroku11, a navzlic vsem šalam so se od dne do dne množili Friderikovi in manjšali Otonovi privrženci. Dne 9. grudna 1. 1212 je bil Friderik kronan v Mogunciji. Dne 12. julija 1. 1213 jo bil velik zbor knežovski v Egcru; Friderik je izrekel očitno in slovesno svojo hvalo Inocenci ju, svojemu dobrotniku in pokrovitelju, po katerega trudu in skrbi je bii hranjen, varovan in povišan. Obljubil jo tudi pokorščino in spoštovanje papežu in njegovim naslednikom, rimski cerkvi, da bodo volitev prelatov prosta in kanonična, sklicevanja aia rimski prestol nezadr-žana, obljubil je pomoč, da sc iztrebijo krivoverci, da se pridobi cerkveno posestvo, kar ga je v tujih rokah; toliko lepih obljub in kako slabo jih je izpolnoval? Zvest sin cerkve, postal je jeden njenih najhujših sovražnikov. A Inocencij to žalosti ni doživel. Oton je iskal pomoči pri Janezu angleškemu, a Friderik Pri Filipu Avgustu francoskemu; tako je postal boj med kraljema, boj med Francijo in Anglijo. Ta boj je odločen bil 1. 1214 v bitvi pri Bouvinu in sicer za Francijo in Friderika, proti Angliji in Otonu. Oton je ostal v pokoju na svojih posestvih in umrl 1. 1218, žalosten izgled nehvaležnosti. Friderik pa je bil kronan 1. 1215 v Ahenu in se je drug dan potem zavezal križarski vojski, katero je potem tako dolgo odlašal, da je bil izobčen Pod nasledniki Ino c c n cij e v im i. Inocencij in Francija. Na Francoskem jc vladal od 1. 1180—1223, zatorej ves čas Inocenci j evega papeštva, Filip Avgust, krepek, delaven, stanoviten kralj. Poln visocih namer je hotel postati jednak K a-rolu velikemu; posebno se je trudil ponižati velikaše, povzdigniti mesta, pridobiti kraljevi vladi več moči in veljave in Franciji več posestva, kar se mu je tudi skoraj vse posrečilo. Francija je bila že od časov Karola in še prej papeštvu zaslomba m do Filipa IV. lepega je zaslužil kralj francoski po večini ime »najbolj krščanski1'. Zato je tudi s Filipom Avgustom prišel Inocencij mnogo v dotiko že zaradi križarskih vojsk, potem zaradi Nemčije, Albigenzov in Anglije. Nečesa smo že omenjali, nečesa omenjamo pozneje, tu le one dogodbe, ki se glavno tičejo francoskega kralja in njegove razmere do Inocencij a. Papež je varuh vsem zatirancem, posebno zatirancem po krivici in takim, da si ne morejo pomagati sami. To jo pokazal že pri Frideriku, tudi pri Ingeburgi, ženi Filipa Avgusta. Ij- 1193 se je zaročil namreč kralj s sestro Kanu ta VI. danj-skega, zaradi lepote znano Ingeburgo. Pričakoval je, da se bodo Daujci zvezali z njim v vojsko proti Angleški; a to se ni ugodilo, kar je strastnega Filipa Avgusta tako razkačilo, da svoje ženo ni mogel videti. Zahteval je od škofov, vnaj ločijo zakon, kakor je dejal, zaradi prebližnjega sorodovinstva. Škofje, boječi sc, so se vdali. Ingeburga jc z besedami: „Mala Francija! Mala Francija! Roma! Roma!“ sklicavala sc na papeža. Ni sc hotela vrniti na Danjsko, zato jo je kralj zaprl v samostanBaurepair e. Celestin III. je razsodil, da je ločitev neveljavna in ničevna. A kralj se ni zmenil za to, ampak se zaročil z Než o M er a n s k o. Skotje^ so molčali. Zdaj je zasedel stol sv. Petra mož, ki ni dovolil šalo s tako sveto rečjo, ki je spolnoval krepko brez obzira na osobe svoje dolžnosti. Najprej je pričel z lepo, in ko to ni nič izdalo, je žugal z interdiktom, kateri je bil 1. 1200 res izrečen nad vso Francijo. Nek pisatelj onih časov tako popisuje inter-flikt: „Kako strašen, žalosten prizor je bil, videti v posamnili mestih! Cerkvena vrata zaprta, uhod va-nje kristjanom prepovedan, kakor psom, očitne molitve v koru končane, skrivnost telesa in krvi gospodove ne praznovana, velike praznike ni vrelo skupaj ljudstvo, trupla mrtvih se niso pokopavala po krščanskih obredih, tako, da je njih smrad polnil vzduh in njih pogled vdihoval strah vsem živečim!“ Filip Avgust se je jezen penil, srečnega je imenoval Saladina, ki ne pozna papeža, a boječ se izobčenja in prisiljen po volji plemenitažev se je nazadnje vdal volji papeževi, je obiskal Ingeburgo in jej prisegel, dajo sprejme kraljico; legat papežev je proklical interdikt! — A komaj se je to zgodilo, že je dal Filip Ingeburgo zopet v samostan, že zopet so nove tožbe dohajale v Rim. Inocenci j je tolažil ubogo kraljico, ali ostro je prijel kralja; v So-isonsu je bila obravnava zaradi tožbe in že se je hotel odločiti legat za kraljico, kar kralj zasede konja in vzame soboj Ingeburgo in tako obsodbo nemogočo stori. Vendar tudi zdaj Filip Avgust ni imel resnega sklepa; še v hujšo uječo je bila poslana Ingeburga. Res, mile so tožbe, katere je pošiljala v Rim; tako je pisala med drugim: „Še, še nosim svoje breme. Težko, a po dolgem času olajšano breme me še teži. O! da bi mi bilo olajšano po vas, namestniku Kristusovem! K vam, najsvetejši oča, se zatečem. O! da bi mogla okleniti so nog svojega usmiljenega E liže ja, jih močiti s solzami, sušiti svojimi lasmi in svojo žalost krepkeje kazati z dejanjem, kakor so moro zgoditi z besedo. Iztrgajte me, pravični oča, da ne obložim! . . . Življenje mi je teža; no vem, kaj bi storila; lo na vas, sveti oča, obrnjene so moje oči, da ne poginem; no telesno, ampak duševno. ... O! tolažite me, oča tolažbe! No odtegnite tudi meni, sveti oča, tolažbe in pravice, katero dajete vsakemu, da bodete kedaj na dan sodbe vredno plačilo prejeli!“ Da so take prošnje moralo geniti srce tako rahloču-tečega, pravičnega Inocenc ij a, ni čudo; zato jo storil vse mogočo v njeno tolažbo, in poleg tega se vedno trudil, da bi kralja omehčal. L. 1201 je umrla Neža. Papež je imenoval njene otroke zakonske, a od svoje zahtevo ni odstopil; kralj se je zvijal na vse načine; da, celo do tega jo je pripravil, da je sama dovolila v ločitev in hotla stopiti v samostan. A Inocenci j se je trdno potezal za velikodušno trpinko. Kralj je vnovič zahteval ločitev zaradi sorodnosti, zaradi vraže in obljube, a Inocencij jo prosil, naj ga pusti v miru s temi rečmi. Nazadnje so jo vdal kralj in v veselje vsega ljudstva spravil se 1. 1213 z Ingeburgo. Dvajset let je trajal boj, a božja postava je zmagala slavno nad strastjo. Ob času Karola priprostega 1. 893—92;5 je pridobil smeli Norman Rolo Normandijo, katero mujc prepustil *r»lji. in poleg tega kot fevd Bretanijo, s pogojem, da so po-kristijani, kar se je tudi zgodilo. Tako je postil Rolo vazal francoskega kralja in to so ostali vsi normanski vojevode. Ista razmera je ostala seveda, ko je Viljem 1. 10(i6 pridobil Anglijo, samo da je bil vazal mogočnejši od gospodarja. Še mogočnejši jo bil Henrik Plantagenet, ki je imel v Franciji že Anjou in Normandijo, potem je dobil Anglijo in po papežu Trsko, "ako se je jel kralj francoski bati svojega mogočnega podložnika m nastali so med njima razni prepiri. Posebno mnogokrat je imel priliko Filip Avgust vojskovati se z Janezom, s priimkom »brez dežele11, najhudobnejšim med angleškimi Plantageneti. J a-n.ez je s svojo grozovitostjo vzbudil marsikako vstajo. Med drugimi vzdignil se je proti njemu tudi strijčnik Artur; a bil je nesrečen, ujet, in kralj, ki se ga je posebno bal, ga je baje umoril 8 svojo roko. Zaradi te hudobije ga je poklical Filip Avgust, svojega vazala, pred sodbo, naj se zagovarja proti temu sumu. Ker 8a ni bilo, je pričel vojsko zoper njega. A Janez, kakor je bil prevzeten in grozovit v sreči, je bil plašen v nesreči, obrnil so .je dakle do papeža in zatožil pred njegovim sodnim stolom Fi-yPa Avgusta, daje prelomil priseženi bojni mir in ga pred določenim časom napadel. Seveda, Inocenciju je bila vsa reč jieprijetna, tem bolj, ker je imel s Francijo že tako opraviti zaradi Ingeburge, in potem je poznal tudi malopridnost Janezovo. A dolžnost ga je klicala; tu jo bila tožba zaradi pregrehe, papež bil sodnik, ni se mogel odtezati. Zato je najprej Janezu nekatere britke resnice povedal, potem prosil F i 1 i p a, naj okonča vojsko. A Filip mu je odgovoril : „Zaradi fevdov ni dolžan pa-l)ežu odgovor dajati in kar se godi med kraljema, naj njega ne briga.11 Na to naznanilo je odgovoril papež z bulo „Novit“. Dekretala „Novit“ je tretje važno pismo Inocenijevo, od katerega naj se govori nekoliko obširnejše, če je v buli „Solitae“ Inocenc ij proti grškemu cesarju zagovarjal visokost duhovstva nad svetno oblastjo, v buli „Venerabilem“ opravičil papežev upliv na volitev nemškega cesarja, tu v buli „Novit“ opravičuje svoje utikanje v zadevo, samo po sebi svetno. Prva je važna v °bče za razmero med duhovno in svetno oblastjo, druga za raz-fflero med cesarstvom in papeštvom, a ta kaže, katero oblast in kdaj ima papež tudi v svetnih rečeh. Začenja se bula „Novit“ tako: „Ve oni, kateremu ni nič neznanega, ki je preiskovalec src in pozna skrivnosti, da dragega sina našega v Kristusu, Filipa, kralja Frankov svitlega ljubimo iz čistega srca in dobre vesti in z nehlinjeno vero in delujemo vspešno k njegovi časti, napredku in rasti, imejoči povekšanje kraljestva irancoskega za povišanje apostoljskega sedeža, ker je to od Boga blagoslovljeno kraljestvo vedno ostalo v spoštovanji do njega in kakor mislimo, ne bode nikdar odstopilo od spoštovanja do njega . . . Naj ne misli kdo, da namerjamo oblast svitlega kralja Frankov razdirati al manjšati, ker on niti noče, uiti ne sme zaprek staviti naši oblasti. A ker gospod pravi v evangeliju: „„Ako pa greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, si pridobil svojega brata. Ako te ne posluša, vzemi s seboj še jednega ali dva, da v ustili dveh ali treh svedokov stoji' vsa reč. Ako jih pa ne posluša, povej cerkvi. A če cerkve ne posluša, naj ti bode kakor nevernik in očitni grešnik,““ in je kralj angleški pripravljen, zadostno pokazati, da francoski kralj greši proti njemu in je on v posvarjenji delal po pravilu evangeljskem in naposled, ker ni ničesar opravil, povedal cerkvi: kako bi ue slušali božje zapovedi, da no bi po njegovi obliki delali mi, ki smo poklicani k vladi vse cerkve po višji na-redbi, razven, ako bi on sam, bodi-si pred nami ali pred našim legatom, dovoljno skazal nasprotno. Ne namerjamo namreč soditi o fevdu, katerega soditev pripada njemu, če jej ni kaj pritrganega po občem pravu, po posebni predpravici ali nasprotni navadi: ampak določiti o grehu, katerega sodba pripada brez dvombe nam, katero moremo in moramo rabiti proti vsakomur." V spodbudo navaja sem spadajočo besede cesarja Valentinijana in izgled Teodozija, a tudi izgled Karola velikega. Potem nadaljuje: „Ker se ne opiramo na človeško ustanovljenje, ampak na božje, ker naša oblast ni od ljudi, ampak od Boga, vsakdo, ki je zdrave pameti, ve, da je naša dolžnost, posvariti vsacega kristijana za kateri koli smrtni greh, in ako bi zaničeval svaritev, ga kaznovati." Da ima te pravice, dokazuje še iz sv. pisma starega in novega zakona; med drugim iz besed, katere je govoril Kristus sv. Petru: „Kar bodeš zavezal na zemlji, bocle zavezano tudi v nebesih;'1 pravi, da narobe, kar je zavezano v nebesih, mora biti zavezano tudi na zemlji; a nobeden ne dvomi, da je greh zavezan v nebesih, zato ga mora cerkev zavezati tudi na zemlji. Dalje piše: „A morda se bode reklo, da se mora drugače delati s kralji, drugače z drugimi. Vendar vemo, da je pisano v svetem pismu: „„Tako bodeš sodil velikega, kakor malega in ne bode pri tebi obzira na osebe““ ... A če tudi bi tako mogli delati pri vsakem velikem grehu, da bi poklicali grešnika od greha k čednosti, od zmote k resnici, posebuo, kadar se greši proti miru, ki je vez ljubezni: kako bi ne mogli razsojevati o svetosti prisege, ker ni dvomiti, da pripada sodbi cerkveni, da se popravijo prelomljene zveze miru, potem ko so bili med kraljema samima ponovljeno zveze miru in na obojni strani z lastno prisego potrjene, ki pa niso bile držane do določenega časa ?“ Pismo sklepa z naznanilom, da je pooblastil legata, naj postopa po zapovedi papeževi, če kralj noče ponoviti bojnega miru ali vsaj dovoliti, da legat preiskuje opravičenost tožbe. Inocencij je dosegel s svojim pismom, kar je želel. Filip je dovolil, da se preiskuje reč pred papeževim legatom v zboru škofov v M e a u x u, a francoski škofje so so sklicevali v Rim in tija poslali svoje poslance, ker angleški kralj, videč, da izgubi, ni hotel poslati poslancev, je izgubil pravdo in vsled nje večino posestev na Francoskem. Filip Avgust jc poznal zdaj eneržijo in ostrost papeževo zato se mu ni nikdar več vstavljal. Umrl jc 1. 1223. Inocencij in Albigenzi. Manili cize m, proti kateremu seje bojeval že sv. Avguštin iu ge starejši očetje, ni bil nikdar popolnem izginil, ampak je na skrivaj se plazil med ljudstvom in pokazal se jc v 9. veku v Aziji v imenu Pavlicijanov, pozneje v Bulgariji v imenu Bogomilov; a najmočnejše v 12. veku na Francoskem inv Italiji v imenu Albigenzov. To ime so dobili od mesta Albi na južnem Francoskem. Albigenzi jc skupno ime in pomenja vse krivovernike v tamošnjih krajih iu onem času; a poglavitno sti bile dve sekti, K a tar o v iu Waldenzev, katerih prvi so bolj nasprotovali cerkvenemu uku, drugi cerkvenemu življenju. Na vprašanje: „Od kje hudo?“ odgovarjali so Kat ari s trditvijo od dveh nasprotnih, večnih principov, dobrega in slabega. Stvaritev dobrega so angeli in duhovi, slabega svet in sploh materija. Zato so imeli materijo za absolutno hudo iu njih morala je bila: odtr-ganje duše od materijo, od tod mnogo posta, zdržek vsega mesnega. Cerkev je popačen uk Kristusov; zakramente so zavrgli. A Waldenzi, tako zvani po svojem mojstru Petru Waldu, »o učili, da je bogastvo in splohimetek od hudiča; vsa duhovščina je bila popačena, papež glava vseh zmot. Pridigovali so vsi, tudi ženske; sveto pismo so zlorabili v svoje namene. Uki, katere so razširjale te sekte, niso bili zatorej globoki, niso imeli vednostne podpore; a razlagamo si lahko njih nastanek in vzrok naglega razširjanja nekaj iz res velike popačenosti duhovščine v onih krajih, nekaj iz zvitosti krivovercev, nekaj iz uka samega. Duhovščina ni bila dosta vredna, a temu so krivi bili posebno vitezi, ki so zaničevali dtihovstvo in svoje hlapce ponujali škofu, naj jih posveti v duhovne. Duhovščina se jo vdajala lehkemu življenju iu vživanju in ljudstvo, ki ima za vzore posebno tanek čut, je skoro opazilo razloček med ukom in ravnanjem. A krivoverci so znali tudi razširjati svoj uk. Povsod so imeli svoje pomočnike iu vse načine so porabili, da bi svoj strup razširjali v srca nedolžnih in priprostih ljudeh. V Lombardiji so imeli več šol iu več poslušalcev, kakor duhovni. Raznašali so bukve, katere so vgajale njih zmotam; urivali so se v hiše imovitih iu revnih. Dobro so znali skrivati volčjo postavo pod ovčjim runom. Tudi uk je vgajal ljudstvu. Učili so jednakost vseh ljudi in ta ideja je nahajala vedno gorkih častilcev; tudi uk ni bil tako oster, kakor bi kdo mislil na prvi hip. Delili so sc namreč v popolne in nepopolne. Popoln je postal, kdor je prejel „consolamentuin“ ; ta je izbrisal vse grehe, in ker tega zakramenta obično niso delili drugače, nego v nevarni bolezni, je leliko zdravi grešil, kakor je hotel, da je le potem prejel „consolamentum“ na smrtni postelji. Tako dakle se je po zvijači in sili razširil ta hudobni uk ob času Inocenci j c vem prav močno. Inocenci ja so dolžili, da je kriv smrti mnogih Albigen-zov, da je ukazal ostro postopati ž njimi in da sc je tako skazal v visoki meri netolerantnega. Da, res je navduševal kneze v boj proti njim, da, celo one predpravice jim je dajal, kakor križarjem; a ne z krviželjnosti, ampak v izveličanje duš, da se je vgonobila zmota. Al prodno je pričel z ostrimi pomočki, je poskusil vse dobro in skušal jih s podučevanjem in potrpežljivostjo pripeljati na pravi pot. Prvi pripomoček mu je bilo odstranjenje onih tožnih razvad, katere so bile dale povod in zagovor krivovercem; zato je skušal povzdigniti krščansko življenje med duhovni. Pisal jim je: „Če postane pastir najemnik, kateri ne misli na čedo, ampak nase, vprašuje le po volni in mleku ovac, se ne vstavlja napadajočim volkovom in se ne vzdiguje kakor stena nasproti sovražnikom, če v nevarnosti beži, potem on sam podpira pogin11, opominjal jih je, biti paznim in delati na vse moči proti hereziji. — Drugi pripomoček mu je bilo neumorno oznauovanje pravega uka in za-metanjc krive vere. „Zveza krivovercev se mora ločiti po zvestem podučevanji; kajti gospod noče smrti grešnikove, ampak njegovo spreobrnjenje in življenje.11 — Ker so krivoverci zlorabili sveto pismo, v čemer je bil Waldus res Lutrov predhodnik, kakor v zaničevanji in sovraštvu proti cerkvi in papežu in jo s tem zaslužil lepšati Lutrov spominek v Vormaciji, zato se je hotel Inoconcij ustaviti slabim nasledkom nepodučenega branja svetih bukev. Tu velja izrek, da je sveto pismo dvorezeu meč; kdor mu ne ume vsebine, ga rani in ne brani. Dolžili so Inocencija, da je prepovedal branje sv. pisma sploh, neresnico to trditve dokažejo naj njegove lastne besede: ,,Želje, poznati sveto pismo in se po njem podučevati, so hvalevredne; a ne skrivno se ima zadostovati tej želji, ne v prevzetnosti. Bog noče, da bi se njegova beseda oznauovala v skrivnih shodiščih, kakor pri krivovercih, ampak očitno v cerkvi; kdor dela dobro, ni se mil treba bati svitlobe; a vsakdo ne more razlagati skrivnosti svete vere; sveto pismo je tako globoko, da ga ne morejo razumeti ne samo priprosti in ne-učeni,v ampak ga tudi ne znajo preiskati modraki in učenjaki.14 če so koga dolžili krive vere, je hotel Inocenci j, naj se reč natanko preišče in če se vrne na pravo pot, po pokori zopet sprejme; le pri trdovratnosti naj se rabijo ostrejši pripomočki. To v občo! Najprej seje trudil Inocenci j, da iztrebi nevarne uke v svojih deželah. V Orvietoje poslal Petra P aren c i ja, katerega so krivoverci zaradi nevgasljive gorečnosti umorili. On je trdo kaznoval hudodelnike, a ne toliko kot papež, ampak kakor vladar. Ker so Albanezi bili nevarni ne le cerkvi, ampak tudi državi, kar pripozna celo veri sovražni historik Selil oss er: „Da-siravno moramo na jedni strani obžalovati in hudovati se o tem, da se proganjajo ljudje zaradi svojih mnenj, vendar moramo, da nismo krivični, na drugi strani pripoznati, da je bilo zelo nevarno, pripustiti obstanek nemarnosti, ki je jeduako nasprotovala uku krščanstva, umu in dobro urejeni policiji.“ In Ilurter pravi: »Dolžnost proti zdravemu stalu mu (Inocenciju) je višje, nego varovanje bolnega, načelo, katero se obrača v političnem vretji današnjega dne, v katerih imajo navadno popolno zagotovljenje proti vsaki kazni prekucijske prizadeve, katere imajo v sebi kal ple-H) c 11j a in požiganja in vseh pregreli proti življenju, posestvu in časti drugih." In \Veiss piše o tej reči: „Inocencij je smatral v dolžnost, vzbujati proti Albigenzom kneze, klicati zoper nje svetni meč; saj je mogočnim zaupano od naj višjega varstvo dobrih, v maščevanje hudodelnikov; saj ostrost nikjer ni bolj primerna, nego proti onim, ki hočejo drugim vzeti, ne le časno bitje, ampak z vero vred tudi duhovno življenje." To je tista reč, zaradi katere novejši največ tožijo Inocencija, kjer so nazori srednjega veka 111 sedanjosti najrazličnejši. Inocencij je delal popolnom v duhu svojega časa. Ne samo Francosko, tudi Nemško je pričelo vrjeti, da najhujši sovražniki niso ob Nilu in Jordanu, ampak 'j ^ro venci." Gotovo je zatorej Inocencij spolnoval le svojo '•olžnost najvišjega varuha svetega uka in zvestega pastirja, če je °dganjal volkove od hleva, če je branil vernike krive vere. . . V južni Franciji so bila posebno rodovita tla za razšir- janje krive vere. Velikaši so blodno živeli in lahkoinišljeno. Pesniki so se šalili z duhovni in svetimi rečmi; mestjaustvo je bilo razvito in je živelo razkošno. Tako so mogli Al bige n zi tlobiti vedno več prisežencov. Plemstvo jim jo bilo skoraj vso vdano, umirajoči niso zapuščali imetka cerkvam, ampak krivoverskim družbam. Inocencij je pisal škofom in nadškofom južno-francoskim, da jim pošilja dva legata Guidona in Rainerja, ki jim bodeta Pomagala v čiščenji cerkve. Obljubil jim je tudi poklicati na polnoč svetno oblast. L. 1203 sta bila cistorcijenska meniha P e* ter Ivas tel n a uski in Rudolf kot papeževa poluomočnika v jOulousu in sta našla res žalostno stanje ondotne cerkve. ij‘l jima je priposlan še opat Arnold, ki je s svojo ostrostjo mnogo mnogo zadolžil in postopal hujše, nego je bil namenjen Papež sam. Legata sta hodila po deželi, a sta malo opravila. L. 1206 sta prišla v Montpelier španski škof Diego in z njim kanonik Dominik iz slavne rodovine G u z m a n o v o; spoznala sta, da nasproti Waldovim naukom svetni blišč legatov ne bode ničesar premogel; zato sta jela pridigovati v največji ubožnosti po krajih, kjer jo bilo največ krivovercev. Ko so je Diego vrnil domu, kjer j c skoro umrl, je ostal Dominik sam in je res spreobrnil nebrojno število krivovercev. Poseben podpiralec A1 b i g e n z o v je bil grof R a j m u n d VI. Toulonski. Njega je izobčil Peter Ivastelnauski in poročal v Rim o njegovi lnidobuosti. Papež mu je pisal goreče svarilno pismo in pretil mu z najostrejšimi kaznimi. A Rajmund je bil nestalen človek, zdaj tak, zdaj zopet drugač. Kedar je bila nevarnost velika, se je vdal, a ko je zopet minila, se je vrnil v stare zmote; od tod izvira tudi, da ni našel poznejše pri legatih zaupanja in da so res zelo osorno ž njim ravnali. Ko so se na prigovarjanje Petrovo vzdignili nekateri knezi zoper Rajmunda, spravil sc je s cerkvijo in bil oproščen izobčenja. L. 1209. je prosil za razgovor v St. Gilesu; al ko je bil Peter v njegovi oblasti, pretil mu je; legat ni hotel odjenjati in je šel iz mesta, a pri prehodu čez Rono je bil zavratno umorjen od podložnika Raj mu n do v e ga. „Naj ti Bog odpusti, kakor ti jaz odpuščam11, je rekel mučenik, ki je prej že često rekel: „Kristusova reč ne bode dosegla vspeha v teh krajih, dokler ne bode jeden njenih braniteljev življenja žrtvoval za njo; ko bi pač jaz prvi padel po njenih proganjalcih!“ Zdaj je bil čas obravnav pri kraju. Albi-genzi so pokazali svojo trdovratnost, svojo grozovitost in hudobijo. Inocencij je pisal škofom, naj obložc vse one kraje z in-terdiktom, a kralja in velikaše francoske je opominjal, naj zgrabijo meč in idejo v križarsko vojsko na Al bi ge n z e. Vojska se je pričela. Iz vseh krajev so vreli vitezi na pomoč cerkvi. Bili so tudi srečni, podvrgli so si grofijo Beziersko in jej dali gospoda grofa Simona Montfo r takega, krepkega, hrabrega, pobožnega, slavohlepnega in ostrega moža. Rajmund se je pogajal, prosil in obetal, da, celo sam je stopil v križarsko vojsko, al obnašal so je na različne načine, tako, da ni čudo, ker mu ni hotel nihče več vrjeti. Simon Montfortski je bil gospodar pridobljenih dežel; a skoro je jel roko stezati po Raj-mundovem posestvu, kar je z lahka storil pri nestalnosti grofovi.' Vojska je bila dolga; končala se je v nesrečo Rajmunda in njegovega zaveznika P e t r a Aragonskega, ki ni bil Albigen-zom nagnen, temuč proti grozovitostim, katere so izvršili križarji, pri Muretu 1. 1213 meseca grudna. Peter je padel v boju, Rajmund je bežal na Angleško in Simon je bil gospodar grofije To ul o us k e. Grozovitosti, katere so so godile po križarjih, so bile res silne, a nič manjšo Albigenzov, kjer so zmagali. Zato se ne mogo nikakor pripisovati Inocencij u. Legati niso delali v njegovem duhu. Sam ni poznal osobnega sovraštva; svojo dolžnost je spol-noval brezobzirno. Legati pa in drugi u. pr. Arnold, F u 1 k o nadškof T o u-louski in drugi so bili osobni sovražni Rajmundu in njegovim zaveznikom. Dolgotrajni boj in trdovratnost krivovercev so jih razvneli še tem bolj. Ni čudo, da se je zgodilo mnogo proti Inocencijevi volji in tako, da še on ni vedel. To kaže sprejem Rajmunda v Rimu, kaže papeževa dobrotljivost proti Rajmundo-vcmu sinu, kateremu je preskrbel vse potrebno, da je mogel svojemu stanu primerno živeti. Sploh moremo reči, da vse, kar sc Inocenci ju očita v tej zadevi, je nastalo ali iz lažnjivih poročil, ali iz krivega stališča presojevalcev. Kakor sem že omenjal, je bilo res med duhovščino mnogo spridenosti. Krivo je je bilo osobito silno bogastvo cerkvenih veljakov. Zato je tudi v cerkvi nastopila reakcija zoper popačenost; nastala je prava reformacija v cerkvi in po cerkvi, kakor so to vedno godi ob času zmot in krivih ver. Poglavito pokazala so je reakcija v beraških redili sv. Dominika in sv. Frančiška Asiškega; zato naj tu na koncu Albigenških vojsk ob krat-0111 nekoliko povem o ustanovi teh redov. . _ Sv. Dominika že poznamo, gorečega misijonarja med ubogimi krivoverci, nevstrašljivega oznanovalca prave vere. Ni moči popisati, koliko je storil za blaženost duš, kako je zaničeval vso Posvetno in gorel le za božjo čast. Po boju pri M u r c t u jo bil zopet v Toulousu; tu je ustanovil red, katerega je potrdil jnoconcij provizorično 1.1215, a Honorij III. pozneje končno, tteumki Dominikovi naj bi se udali duhovnemu in delavnemu življenju; oznanujejo naj besedo božjo in delajo na polji vednosti, z dominikanskega reda imamo nekaj desetletij poznejše največjoga sholastika, Tomaža A k vinskega, angelja šole. L. 1182 je bil rojen Frančišek, prav za prav Bernar-< one v Asisiju; on je ustanovnik druzega velikega reda za nočen ci j a III. Njegova serafinska ljubezen je znana, po nji je ooil ime Serafi n s ki. Glavna misel njegovega reda je absolutno uboštvo. Frančiškan naj nima ničesar. Uboštvo bodi mu naj-VlsJe, božja, kraljeva krepost; absolutno uboštvo, tako, da tudi samostan nima posestev. Od frančiškanov so prejeli abso-utno uboštvo tudi dominikani, zato se ta redova in drugi iz njiju izhajajoči zovo beraški redovi. O teh redovih in njih usta-novnikih piše W e i s s : „Oba (Frančišek in Dominik) sta ob jednem sklenila, red ustanoviti; oba sta dobila provizorično potr-Ht^C 0C^ ^nocencija III.; pravila obeh redov je potrdil Honorij fU-j oba sta bila svetnika razglašena od Gregorija IX. Dominik 111 I'rančišek pa sta bila globoko različni naravi, da-si vneta od istega verskega ognja. Oni je imel bogato bogoslovsko omiko, ta ni nikdar obiskoval vseučilišča in je zajemal le iz svojega srca; je hotel poučevati in glavni namen mu je bil spreobrnjenje krivovercev, ta je hotel najprej predstavljati evangeljsko življenje, l'jcgov red je posebno pozneje se trudil za spreobrnjenje paganov. A poljub, s katerimi je objel Dominik Frančiška, se je nadaljeval po lepih besedah Lacordaira na ustnih naslednikov po vseh redovih. V vseh delili zemljo so se zopet srečavali, svoje samostane na istih krajih zidali, pri istih vratih beračili, kri njili so je pomešala v preganjanj u in j ednaki slavi, svojo redovno obleko Letopis 1378. I. 9 so vrgli čez ramena kraljem iu kraljicam, skušali se v napolnevanji nebes s svetniki. Njih kreposti, njih moč, njih slava, njih potrebe so prihajale povsod iu vedno v dotiko in še dandanes praznujeta oba redova v bratski slogi praznik svojih ustanoviteljev." Inocencij in Anglija. L. 1199 je umrl angleški kralj Rihard, s priimkom „lc-vovo srce." Njegov naslednik je bil malovredni, brczznačajni, grozoviti, skopi Janez „brez dežele11, kije že poprej skušal, pridobiti si kraljestvo. Kako je delal s svojim strijčnikoin Arturje m in proti Filipu Avgustu, nam je že znano. Tudi z Inocencij cm se je zaplel v boj; da ni zmagal on, se razume; vsaj še mogočnejši proti Inocenciju niso ničesar opravili. Prepir je nastal zaradi volitve p rim as a angleškega, nadškofa Kanterburyskega. L. 1205 je umrl primas llubert. Volitveno pravico so imeli menihi samostana Kanter-buryskega, a kralji so sc radi utikali va-njo, ker je bil sedež najimenitnejši v Angleški. Volitvcni boj jo bil boj med oblastjo kraljevo in prostostjo cerkveno. Zdaj so volili menihi, samo mlajši, podprijorja Iteginalda, as pogojem, da ne pove nikomur o tem, dokler ni v Rimu potrjen. A Reginald v svojinečimurnosti je bil komaj v Franciji, že jc razglasil, kam gre. Menihi, to izvedši, so se prestrašili; starejši so bili jezni, ker so bili prezirani; škofje proviucije so trdili, da imajo tudi oni pravico, uplivati na volitev; a kralj se je jeze penil. V tem strahu so preklicali menihi prvo volitev in volili od kralja priporočenega Graya, škofa Norwichskega, zaupnika kraljevega. Al Inocencij, čuvšivso reč in dobro preiskavši jo, odločil je tako, da škofje nimajo pri volitvi pravice, da iuiajo volilno pravico menihi, a ni pripoznal niti Reginalda, ker ni bil voljen kanonično, niti Graya, ker takrat Reginaldova volitev še ni bila vničena; škofa naj volijo menihi, in ker je bila večina v Rimu, naj ga tam volijo. Priporočil pa jim je svojega prijatelja Štefana Langthona, prej kance-larja univerze pariške, kateri je bil tudi v resnici voljen. Strašno je zadela ta novica kralja. Pismo polno pretenja in očitanja je poslal papežu, ki mu je mirno a resno odgovoril ter ga svaril, naj se ne zapleta v težave, iz katerih se bode težko izmotal. A Janez si ni dal ničesar dopovedati. Skoraj leto dm je čakal Inocencij, a potem poslal h kralju tri škofe, ki so deželo dejali v interdikt in poznejo, ko še to ni koristilo, ga je izobčil. Skoro je Janez čutil, da ni več varen; v tem položaju se jo obrnil, kažoč tako neizrečeno zaničljivost, k Miram o lini, kralju afrikanskemu in mu ponujal prestop k izlamu, iu tribut, če mu pomaga; a še celo Mohameda n sc jo obrnil od tolike nesramnosti z zaničevanjem. Še nekaj časa se je ustavljal, drl tačas Inde, a pomagalo mu ni, kajti Filipa francoskega so bili poklicali baroni v deželo iu že je zbiral vojsko v Rouenu. Papež mu je bil določil v zadnji obrok dan 1. junija 1. 1213. Kralj, slišavši, da se papežev poslanec Rudolf približuje, ga je brž sprejel in v svoji plačljivosti in malosrčnosti je prisegel na evangelije, da dovoli nadškofa Langhtonu in drugim velikašem, ki so bežali iz dežele, naj se vrnejo, obljubil jim je vrniti vse dohodke, in da bi se zagotovil papeževe pomoči, je dne 15. maja odložil svojo krono in oznanil, »da podeli kraljestvo angleško z vsemi pravicami Bogu in papežu Inocenciju in rimski cerkvi v pokoro za svoje pregrehe, in obljubil je v znamenje podložnosti vsako leto 1000 mark. A Pan-dulf je izročil Angleško Janezu kot fevd in tako je postal angleški kralj vazal rimskemu stolu za angleško deželo. A P and ul f je hitel na Francosko, da bi odvrnil Filipa Avgusta od napada na Angleško; seveda seje Filip branil, a ker je grof Flanderski odpadel, je moral odjenjati. Janez je poklical škofe in plemenitnike domu. Štefan Langhton ga je odvezal izobčenja. Janez se ni v resnici poboljšal ; le v strahu prod hujšim je dal kraljestvo, katero je poprej ponujal Miramolinu, Inocenciju; zato je rekel pozneje; „Odkar sem se spravil z Bogom in podvrgel rimski cerkvi, mi nočo nič več posrečiti." Langhton ga je dobro poznal; ničesar mu ni več zaupal. Drugače Inocencij, ki je bil skoro spravljen, da je le videl kos in spreobrnjenje; hitra poklonitev Janezova se je zdelo papežu znamenje resničnega poboljšanja. Od tod izhaja tudi on prepir, ki je nastal med papežem in angleško duhovščino. Langhton je namreč stopil na stran prostosti in je hotel kralja s silo primorati, naj da deželi potrebne garancije za svobodo. Al Inocencij ni hotel pustiti, da bi se kako onečastila kraljeva čast. Vendar Inocencij ni ničesar opravil; škofje in baroni, dobro poznajoči grozovitost in nestalnost kraljevo, so ga posilili 1. 1215. potrditi tako imenovano „Magna chartau, ki je podlaga angleški ustavi do današnjih časov. Inocencij jo je sicer spoznal neveljavno, a predno so bile vse lio-matije končane, je umrl. Da je bil Janez v zvezi z Otonom IV. od Francozov pobit Pn Bouvinu 1. 1214, smo že omenjali. Janez je skoro za inocencij em umrl; na njegovo smrt so zložili heksameter: „Sordida foedatur foedante Johanne geheuna.“ Inocencij in druge dežele. rv Tudi s Španjsko je prišel Inocencij v marsikako dotiko. v začetku je imel opraviti s kraljem leonskim, ki je živel v neveljavni zvezi s svojo sorodnico Berengarijo. Z izobčenjem in mtordiktom je opravil toliko, da se jo B er e n garij a sama odpovedala in se podala k svojemu očetu, kralju kastiljskemu. Ravno tako je spoznal 1. 1208 neveljavno zaroko kraljiča portugalskega Alfo n z a in U rake kastiljske. —L. 1204 je prišel Peter II. aragonski v Rim in se jo tam dal od Inocencij a kronati, ter mu je obljubil pokorščino in zvestobo. Ravno za Inocenci j e ve vlade spada tudi jedna najslavnejših zmag kristijanov nad Saraceni, ki so že od 1. 711 imeli večji del Španijo in kateri so ravno zdaj pod Al mo h a di bili najmogočnejši; Španija, kolikor je je bilo krščansko, je bila razdeljena mnogim knezom, kar je Mo liani oda no m zelo polajšalq, vojskovanje. A cerkev ni prezirala važnosti boja v Španiji; zato so tudi tu obilni križarji sodelovali k zmagi. Ravno pod Ino-concijem je vnovič Afrika zbrala svoje moči, da bi si iz Španijo vzela Evropo. Oboji, kristijani in neverniki, so se pripravljali neumorno za odločilni boj. Alfons VIII. kastiljski je poslal škofa s e g o v s k e g a k I n o c e n c i j u, da bi pomagal Španiji, kar je ta tudi storil, opominjajoč k slogi vladarja in ljudstva. Majnika 1. 1211 jo prišel v Tarifo Mohamed, sin Jaku-bov, z brezštevilno vojno; a tudi kristijani so se bili zbrali v Toledu, škofje, redovni vitezi Kalatravci, Alkautarci in sv. Jakoba iz Kompostelle, Portugizi in sploh iz vseh krajev, čez Pireneje pa je prišlo na pomoč 2000 baronov, 10.000 vitezov, 50.000 pešcev iz Francoske in Burgunda; tudi iz Avstrijo se jo bližal Leopold slavni, a prišel je prepozno. S prošnjami in molitvami so se pripravljali vojaki. Dne 16. julija 1. 1211 se je pričel pri Naves de Tolosa silen boj. V rudečem šatoru, obdan od pismoukov, je sedel na svojem ščitu Mohamed, v roki koran, pisan od kalifa Otmana. Vojsko je razdelil v pet trum; 175.000 prostovoljcev je bilo spredej, na desni Andaluzi, na levi Berberi, a v sredi glavna moč, Mavri in muri, obdani z močnimi železnimi verigami. Pri kristijanih pa je zapovedoval v središči kralj kastiljski, na desni mavriški, na levi aragonski. Do poludno ni bil odločen boj. Zdaj so jeli bežati Mavri ia za njimi Berberi. Boj je bil odločen za kristijane, Mohamed je komaj ubežal; skoraj vsa vojska je bila izgubljena, do 200.000 jo bilo mrtvecev. Zelo velik jo bil plen. Šator Mohamedov, glavno zastavo in sulico so poslali papežu. Inocencij je imel zahvalni praznik in je opominjal kraljev k ponižnosti, ker Bog je zmagal, ne ljudje. Vse krščanstvo se je radovalo te zmage, ki je bila zmaga krščanstva nad nevero. Na Ogrskem se je vnel boj med Emerihom (1196—1205) in njegovim samopridnim bratom Andrejem, ki se je hotel polastiti kraljestva. Inocencij ja je skušal spraviti, a ni mogel opraviti ničesar. Papež je poslal potem nadškofa mogunškega in pozneje kardinala Gregorija na Ogrsko, tako dolgo, da je bil prepir vendar le pomirjen. Johanicij ali Kalojoannes III., vladar Bulgarom, je prosil že Celestina III. krone in kraljeve časti; to prošnjo jc ponavljal pri Inocenci ju. On in njegovi knezi, poprej v zvezi z grško cerkvijo, zjedinili so se z rimsko. Dne 8. novembra 120-1 je kronal kardinal Leo, poslan od Inocenci j a, v njegovem imenu Johanicij a v kralja Bulgarom. Ko so križarji vzeli prinopelj, jim jo kralj bulgarski ponudil prijateljstvo, a oni so je zavrgli v svojem napuhu in pričeli ž njim vojsko, v svojo nesrečo, kajti Johanicij je ujel cesarja Balduina, ter ga po groznem trpinčenji umoril. Za Inoeencija zjedinila se je tudi Armenija z Rimom. Tedaj je vladal v Armeniji Leo. Pisal je papežu in mu naznanil svoje želje, povrniti so v naročje katoliške cerkvc, česar je bil za božjo čast goreči Inocencij seveda zelo vesel. L. 1199 je bila zveza dovršena. Inocencij je bil tudi v gotovih razmerah s Poljsko, kjer je vojevoda Ladislav nadškofa Gnezenskega prognal in so polastil marsikaterih cerkvenih pravic, s Švedijo, kjer ga je glavar neke stranke S u er er prosil potrjenja v kralja, kar pa ni dosegel, s Prusko, tedaj še po večini pagansko deželo, v kateri so so ravno dobro pričela spreobrnjenja, s Škotsko, kamor je kralju Viljemu poslal raznih daril; a ta mu je hotel skazati svojo vdanost do sv. cerkve, da je zapovedal, naj se ima že sobota po-poludno za praznik. Tako jo bil Inocencij res v dotiki z vsemi tedaj znanimi krščanskimi deželami. Lateranski zbor in Inocencijeva smrt. v L. 1213 je razpisal Inocencij občen cerkven zbor v Rimu. ^e v tem pismu je naznanil namen zborov, namreč: oproščenje svete dežele in poboljšanje cerkve. L. 1215 v dan sv. Martina s°,je pričel ta zbor, ki se imenuje četrti lateranski; bil je jeden najsijajnejših, kakor vsa vlada In o c en ci j o v a. Zbralo se je bilo <0 primatov, 412 škofov, 900 opatov; tudi mnogo knezov se je zbralo in kateri niso sami prišli, poslali so zastopnike. Inocencij Je pričel zbor z nagovorom. Ta nagovor je kazal že v začetku, da je imel veliki papež gotovo slutnjo bližnje smrti. „Srčno sem si želel“, je dejal, ,.jesti velikonočno jagnje z vami, predno umr-Jem.“ Kakor prvi njegov govor, ko je postal papež, tako je bil tudi ta, jeden zadnjih njegovih slovesnih, jako znamenit. Dejal je: ,,Ker je Kristus moje življenje in umreti moj dobiček, ne branim se po božjih uravnavah piti kelih trpljenja, bodi mi podan v hranitvi katoliške vere, ali v boju za sveto deželo, ali če se borim za prostost cerkveno; da-si voščim sebi, hoditi v telesu, dokler ni končano pričeto delo. A no moja volja, ampak božja naj so zgodi! Zato vam pravim: srčno si želim z vami jesti velikonočno jagnje, predno trpim. Mnoge in razne so željo človekove; kdo bi jih naštel'? Vendar so dade razvrstiti na dvoje: želje so namreč duhovne ali telesne. Duhovne so želje, ki žele, kar je večnega; telesne so želje, ki žele časno in posvetno. — A jaz kličem v pričo onega, ki je zvesta priča v nebesih, da som iz duhovnih želj hrepenel, velikonočno jagnje z vami jesti. — Morda bi vprašali: Kakošno jagnje je, katero si želiš jesti z nami? Velikonočno jagnje pomenja hebrejsko, „prehod“. Trojni prehod lire- penel sem praznovati z vami; telesnega, duhovnega, večnega. Telesnega: prehod od kraja do kraja v oproščenjo tlačenega Jeruzalema; duhovnega: prehod od stanja do stanja, na poboljšanje v katoliški cerkvi; večnega: prehod od življenja k življenju v večno slavo." Potlcr govori o vsakem prehodu posebej. „Kliče nas Jeruzalem. Brez svita stoji grob gospodov, sicer poln slave, kjer so nekoč molili Jezusa Kristusa, jedinorojonega sinu božjega, časte zdaj Mohamoda, sina pogubo. — Kaj nam je zatorej storiti, ljubi bratje? Pripravljen sem, če se vam zdi dobro, za svojo osobo podvreči se vsakemu trudu, iti h kraljem, knezom in ljudstvom, da, tudi tija, če bi mogel. Budil bi jih z močnim glasom, da se dvignejo, bojevati boj gospodov, maščevati sramoto križanega. Karkoli naj tudi store drugi, mi, duhovni gospodovi morali bi se posebno truditi v tej zadevi in pomagati z življenjem in imovino sveti deželi." O duhovnem prehodu je govoril, naj se prične pri duhovščini, „kajti vsa popačenost ljudstva izvira poglavito od duhovščine, če duhoven, maziljeni, greši, stori, da greši ljudstvo." O večnem prehodu pa pravi: „0 prehodu v večnost govori gospod: „„Sročni hlapci, katere najde gospod bedeče, kodar pride. Da, resnično vam povem, opasal se bode in rekel jim sesti k mizi, a mimogredoč jim bode stregel."" Tega prehoda se radujejo mučeniki z besedami psalmistovimi: „„Skoz ogenj in vodo smo šli in ti si nas poživil."" Posebno si voščim jesti velikonočno jagnje z vami v božjem kraljestvu; — to jagnje, da preidemo od dela k miru, od bolečine k veselju, od žalosti k slavi, od življenja k smrti, od tega, kar segnije, k onemu, ki ne more segniti, po našem gospodu Jezusu Kristusu, kateremu bodi čast od veka do veka." Obravnave zbora se tičejo vere, notranje uprave cerkvene, službe božje, nravstva, pravic cerkvenih osob, cerkvenih redov in tudi razmer judov proti kristijanom. Glavno so so zastavile uplivu državne oblasti one meje, katere izvirajo že iz pojma cerkve, kije od Kristusa ustanovljena in od vsake svetno oblasti neodvisna naprava. Posebe se je mnogo sklepalo o križarski vojski. Papež se je trudil z vso močjo, naj bi se zjedinile vse moči in porabili vsi pripomočki, da bi vendar vnovič zopet se zbrala resnična križarska vojska, ki bi osvobodila sveto deželo. Inocencij sam je obljubil v začetek denarja in barko za rimsko mesto; duhovščina naj daje tri leta dvajsetino dohodkov, kardinali desetino; samo redovi so bili prosti. Nadalje so bili poravnani prepiri zaradi carigradskcga patri-jarha, ker sta se takrat dva poganjala za to stolico, ki sta bila oba navzočna pri cerkvenem zboru. Zbor je oba odstavil in Grva-zija, duhovna iz Turčije, imenoval patrijarhom. Potrjeni ste bili tudi pravili redov sv. Dominika in sv. Frančiška. Zbor se je bavil tudi z marsikaterimi svetnimi zadevami, s katerimi je bila cerkev bolj ali manj v dotiki. Friderik II. je bil potrjen v nemškega kralja. O angleških baronih zaradi „Magna charta“, zaradi tega, ker so poklicali francoskega kraljiča Ludo-vika v deželo, izrečeno izobčenje, jo bilo potrjeno; ravno tako je bil izobčen kraljič sam. Največ je imel opravkov zbor z Albi-g e n z o m prijaznimi veli kaši južne Francije, grofom iz Toulouse, Foix in Lomminges, ki so bili prišli k zboru, da bi dobili vzeta posestva. Papež jim je bil sicer nagnjen, ker jo spoznal, da se jim je marsikje godila krivica, da so jim niso držale zveze; a tudi nekateri škofje so govorili za grofe. Al večina zbora se je bala, da bi ne škodilo veljavi cerkveni, ko bi so preklicavali poprejšnji sklepi in ko bi se albi g en šle im veljakom vrnile dežele. Zato tudi stari Rajmund ni dobil posestva; vendar obljubilo se je mlajšemu, če se bode vrednega skazal. Inocencij je storil po mogočosti, da sc je roč rešila v slogi in da ni bilo razdora, ki bi Ml škodoval važnejšim nameram cerkvenega zbora. V dan sv. Andreja je bil končan občni zbor. Inocencij se je podal drugo leto v Perugijo, da bi se trudil za slogo v Italiji in vzbujal za sv. deželo. Tu ga je napadla tridnevna mrzlica. Zapustila ga je sicer skoro, a po nevednosti zdravnikov seje povrnila skoro zopet hujša. Inocencij ni spoznal nevarnosti; a bolezen je postala smrtna in dne 16. julija 1- 1210 je sklenil svoje življenje Inocencij III. V stolni cerkvi v Perugiji je bil pokopan. Grobni kamen je že davno zginil; tako mine vse slavno, zgine vse sijajno na zemlji! — Pogled na Inocencija in sklep. Po postavi je bil Inocencij srednje rasti, lepega obraza, slabotnega trupla. O njem piše jeden njegovih sovremenikov: »Inocencij je bil mož ostre bistroumnosti in zvestega spomina, dobro poučen v bogoslovstvu in v svetnih učenostih, mojster v govoru, če je govoril ljudstvu ali učenjakom, dobro vajen cerkvenega petja, srednje postavo in lepega obraza, držal se je modrc srede med zapravljivostjo in skopostjo. Vendar je bil zapravljiv v dajanji miloščine in v drugih rečeh zopet bolj varčen, kakor ni potreba zahtevala. Trdovratnikom in svojeglavcem je bil oster, mil ponižnikom. Bil je hraber in stanovit, visokodušen in poln pametnega premisleka, branitelj veri, bojevalec proti hereziji, oster kjer je šlo za pravo, mil, kjer je mogel odpuščati, potrpežljiv v nesreči, mil v sreči, lehko se je razjezil, a rad je tudi odpuščal. Bil je zelo delaven. Koliko je imel opraviti z duhovščino in knezi, nam kaže zgodovina njegovih del, koliko je imel opravka v Rimu z raznoterimi uradi in pismi, se lehko razume, ako se pomisli, da so ga o vsakateri važni reči vprašali za svet in da ni odposlal nobenega pisma, katerega bi ne bil prebral. Apelacije je sprejemal in odločeval po vsi pravici, zato je sam dejal o svojih raznoterih opravilih: „Množina vsakoršnih opravil nas teži. Skušati moramo predloge, kako naj se pomaga propasti verski; zatiranim pomagati k pravici; na razna vprašanja svete dajati; zdaj, bodi-si, da ponovimo mir med razdvojenci, bodi-si, da zadostujemo potrebam posamnih cerkva in dežel, pošiljati svoje legate — zdaj svoje misli obračati na to, kako bi pomogli sveti deželi.“ Vsak dan po maši se je podal v zbor kardinalov in drugih veljakov, sprejemal jo prošnje in odgovarjal raznim zahtevam. Trikrat v tednu je imel očiten zbor in poslušal razne tožbe ter sam razsojal. Hitro je spoznal pravo, blišč besedi ga ni mogel prevariti, vedel je hitro, kje je pravica, kje ne. Vse bulo in pisma je prebral, potem še le je dovolil, da se odpošljejo. Pri svojem izvrstnem spominu spominjal se je še tako malih okoliščin in se vedel po njih ravnati. Tudi vroče popoludne in poletne čase ni počival, ampak je pridno delal, kakor druge čase. Mnogokrat je tudi pri-digoval, kajti globoko prepričan je bil o veliki važnosti tega svetega opravila. Pri njegovih pridigah se odlikuje obširno znanje svetega pisma, trdna vera in globoko spoštovanje razodete resnice božje. Čudno je, da je pri tako obili delavnosti imel še čas, baviti se z znanstvenimi predmeti. Spisal je poleg neštevilnih pisem knjigo „poučenje knezov" in drugo, „pogovori z Bogom in grešnikom." Pravijo, da je bil izučen tudi v zdravilstvu. Vednost je vedno ljubil, spoštoval može, ki so se bavili ž njo, trudil so povzdigniti bogoslovsko vednost, ki je pod njegovim ščitom vrlo napredovala. Saj je komaj 50 let po njegovi smrti dosegla vrhunec svoje izolike pod velikim Tomažem A k vinskim in Bonaventuro. Vseučilišču pariškemu, kjer je sam se učil, kakor izprva omenjeno, je ostal vdan do ltonca življenja, kar pričajo raznotere naredbe in pisanja v prid tega učilišča. Zgodovino cerkve Kristusove je natanko poznal in v cerkvenem pravu je bil izurjen kakor malokdo. Zato so tudi toliko izvrstna njegova določila o razmerah cerkvenih. Njegova določila je zbral Peter Mora Be-neventski, ki je pozneje postal kardinal. Zopet pet let pozneje je dal to zbirko Inocencij sam precej pomnožiti. Jednajst let po njegovi smrti je zbral več jednacih določil Gregorij IX. in tako so med njegovimi dekretali tudi Inocencijeva pisma. Vendar Inocencij pri vsem tem obilem delu ni pozabil jednega potrebnega, večnega izveličanja svoje duše, o tem pričajo razne črte iz njegovega življenja. Kar ga je vodilo, ni bila lastna čast, ampak gorečnost za povišanje časti božje. Vse, kar je storil, je pripisoval Bogu. Globoka je bila njegova ponižnost, velika pobožnost. Vse nesreče, ki so cerkev zadele, ki so zadele srce skrbnega pastirja, je sprejel z vdanostjo v voljo božjo, spoznavajoč v njih večno previdnost, ki vse v dobro obrača onim, ki se je boje. Z veliko pobožnostjo je opravljal daritev svete maše, tako, da je bil ginjen vsakdo, kdor ga je videl pri takih prilikah. Koliko je storil za sveto cerkev, spoznali smo iz zgodovine. V vseh težavah jo je vodil s krepko roko, za vsako njeno pravico se je neumorno trudil, boril se stanovito proti notranjim in vnanjim sovražnikom. Globoko je čutil naopake, katere so se počasi urinilc v cerkev, in skušal je iztrebiti jih s korenino. Zato se je toliko krepko, vojskoval za prostost in neodvisnost cerkveno od svetne oblasti. Spoznal je, da jo le v neodvisnosti mogoč razvitek in cvet cerkve. Zato je po mogočosti odstranil upliv kraljev na škofovsko volitve, ker je bil ravno ta upliv mnogokrat kriv, da so bili malovredni pastirji v pogubo izročenim ovčicam. Če je bilo tako utikanje skazano, je spoznal volitev neveljavno. Tudi za to so jo potezal, da niso vladarji jemali zapuščine višjega duhovstva. Posebno je branil prostost duhovščine od svetne sodnije, kakor je pokazal že v buli „Solitae“. Tako je cerkev obvaroval vseh nevarnosti od zunaj; a to mu še ni zadostovalo. Tudi znotraj je vedno popravljal, pravi, postavni reformator, v duhu Kristusovem. Vedno je opominjal duhovščino k svetemu življenju. Nobena stopinja, nikakova veljava ni grešnega duhovnika varovala ostrega svarjenja in če jo bilo treba, tudi kazni. Bil je ljubezni poln oče, ki pa ne hrani ostrosti, kadar je potrebna. Kakov upliv je imel na kneze, jo znano. Vsi so ga globoko spoštovali, se mu ponižno klanjali, ga praševali za svet, svoje pravde poravuovali pred njim, tresli se pred njegovim pretenjem. Opominjal jih je svojih dolžnosti; kakor oče vsem vernikom, jih je svaril, da so od Boga postavljeni, a tudi Bogu odgovorni. Koliko je tudi storil za tlačene podložnike! Vsak zatiranec je našel pri njem varstva. Kralji so poznali njegovo nepristranost; zato so se obračali k njemu. Če so se škofje pregrešili proti vladarjem, ni jih zagovarjal, ampak jih ostro kaznoval. Povsod je branil veljavo in tako utrjeval vse društveno in občno življenje. Velika je bila njegova dobrodejnost in nesamopridnost. On je pisal opatu Štefanu v Boloniji: „Onega kličemo za pričo, od katerega pride vsak dober dar, da se trudimo, opravila, katera Prihajajo do apostoljskega sedeža, opravljati in reševati brez graje jri pošteno, ker ne sovražimo ničesar bolj, kakor podkupljivost, nčer lakomnosti, korenino vsemu hudemu. Kako zelo so nam ona studi, more spričati množili broj onih, ki prihajajo v raznih opravkih k rimski cerkvi. Trudimo se z božjo pomočjo, očistiti jo te kuge; kar smo zastonj dobili, hočemo dajati zastonj in ne pustiti na noben način, da bi bila pri cerkvenih rečeh kaka zveza ali obljuba. “ Revežem je storil neizrečeno mnogo dobrega. V draginji j- 1202 je dajal vsak dan 8000 revežem kruha, preskrbljeval jih Je z jedjo, obleko, stanovanjem. Njegov miloščinar moral jih je poiskavati in poizvedovati njih potrebe. Tudi za zidanje je storil Inocencij mnogo. Mnogo denarjev Je porabil v olepšanje mesta, še več v zidanje bolnic in drugih naprav za ubožec in potrebnike. Cerkvam jo dokaj lepega daroval; sploh, v takih rečeh njegova radodarnost ni poznala meje. Slabo in kratko smo obrisali življenje moža, kateri pogreša le še mučeniške krone, da ni največji papežev. Koliko sem moral izpustiti, da sem naštel lc najvažnejše! Nadcjem se, da sem po mogočosti zadostil svojemu namenu, pokazati na konkretnem iz-gledu nazore srednjega veka v razmeri med cerkvijo in državo, zavrniti brez polemike obrekovanja sovražnikov svete- cerkve, kateri so se poglavitno trudili v blato pogaziti tega velikega papeža ravno zato, ker se tako blišči med drugimi višjimi pastirji, v malem tudi zavrniti naopačne predsodke o tedanjih časih sploh. Svoj spis sklepam naj v pregled življenja Inoconcijovega z besedami, s katerimi ga okončava prof. W c i s s : „V Inocenci ju jo umrl jeden največjih papežev, vsaj tisti, katerega vlada je bila najsijajnejša. Navdušen veliki duhoven in mrzel jurist, mož zaničevanja in gospodovanja sveta, melanholična resnost in kipeča delavnost bili ste združeni v jedni natori. Kakor je tudi kratka bila ta vlada, kakor mlado to življenjo, tako izvan-redne vspohe je dosegel. Ko je Inocencij zasedel papežev prestol, je bilo še pretreseno večno mesto po trudu Henrika VI., da bi ustanovil svetno monarhijo, katere podlaga naj bi bilo nemško cesarstvo. Ko je Inocencij III. umrl, se je bližala cerkev svetni monarhiji. V kratkem je bil osvobodil cerkveno državo, Neapel in Sicilija sta bila fevd rimskemu stolu, vsa Italija je pričakovala usodo iz Rima. Prej so cesarji določevali o papeževih volitvah, zdaj je odločil papež, kdo bodi cesar, Filip ali Oton, in ko je W e lf Oton postal Gr h ib el in, Oton ali Friderik. Švedsko in Norveško, kakor Španija čutile so tok idej, izvirajočih iz Rima. Ponosni Filip Avgust francoski se je moral po opominu papežev klanjati postavi nravnosti, trinožki Janez angleški so je tresel pred poslanci papeževimi, je odložil svojo krono in razglasil Anglijo fevdom svetega stola. Kralj aragonski je prišel v Rim, položil svojo krono Inocenciju k nogam. V zmešnjave Ogrske so so glasile papeževe besede, polne politične zmernosti in modrosti. Kraljestvo Bul ga rov je pristopilo katoliški cerkvi, iztočna cerkev se je zjedinila z zapadno. Leo veliki armenski je priznal 1.1199 s svojim ljudstvom rimsko cerkev mater vseh cerkva in poslal je Inocenci ju daril. Na iztoku kakor na zapadu se je vnemal ogenj proti izlamu. V dan, ko je umrl Gregor VII., so prišli Goti v Toledo, in posledica vzbujevajoče delavnosti Inocencijeve je bila velika zmaga kristijanov nad Mavri pri Nav o s de Tol osa, katera jo odločila vprašanje, da li ima postati Španija krščanska ali mavriška, v dobro kristija-nom. Če bi bil papež dlje živel, bili bi še drugači dobitki nare-jeni na iztoku in zapadu, ker je pregledal Inocencij z bistroumnostjo, kateri ni primere, vprašanja časa, gonilne moči, značaje, in kjer je on priganjal k delu, zgodilo se je z velikim vspehom. Nikdar niso notranji sovražniki cerkve smeleji napadali, a napad jo bil odvrjen zmagovito. Dva nova reda, katerih jeden jo rodil največje govornike in učenjake, drugi največ oziral se na domo-kratične kadence časa, kolikor so bilo opravičene, obdržala sta spomin velikega papeža tudi v deželah, v katere poprej ni bil pri-nešen križ, simbol izvcličanja.“ — Matice slovenske za leto 1878. II. snopič. / Nebeške komedije (Divina coniia) po originalu poslovenil Jovan Koseski. Lanski „Lotopis“ je prinesel le 5 spevov Koseskega prevoda, zdaj Ra priobčimo vsega. Slavni naš Koseski se je lotil sila težavnega prevoda Dantejeve pesmi, ki so zove „Divina commedia", katore I. del ima naslov „Paklo“ (l;okel), ki ga tu poslovenjenega pred seboj imamo. Izročil ga nam je velecenjeni pesnik z odločno željo, da tudi to delo njegovo v isti pisavi na svitlo pride, kakor so od velečastne njegovo „Slovonijo‘‘ leta 1844 počenši izšle vso njegove poezijo. Koseski hoče ostati Koseski. Dajo Dantejevo klasično i,Nebeško komedijo11 razumeti zelo zelo teško, to pričajo nam komentari, s katerimi so mnogi nemški prevodi prišli na svet, ki razlagajo bralcem vsak Dantejev spev posebej. Tudi mi smo v lanskem ,,Letopisu" natisnenim 5 spevom dodali pojasnila hojo po paklu; vsem 34 pa dodati jih opustimo, ker bi nam vzela preveč prostora. Dante Aiighierija I. oddelek: Vredništvo. < ■ Pervi spev. Obseg: Pervotnimu v gojzdu zmoten pevie. — Troje divjih zverin. — Virgil k potovanju vabi. Na sredi bil sim našiga življenja Prostrani v gojzd zašel mračivne hoste, Na ravno pot jo krila meglo tcnja. Kak bil jo gojzd i tmine v njemu gosto Načertati bi bilo pretežavno, Spomin že nanj ovre mi sodbo proste. Gorjup spomin! podoba smerti ravno, Zbog blažja pa ki tam je mo dospelo, Bom videnja narisal točje glavno. Ne pomnim več, kak djanje je pričelo, Po dremu clo sim zmešan bil to dobo, Se mračiti mi krogoma je jelo. Ko prišel sim potem na berda robe, Kjer preneha omenjena dobrava, Ki terla mi je z grozo serca globe; Gledaje gor zapazim de mu glava Je svitla vsa blešobe iz planeta, Na vsakim ki je potu vodba prava. Pojenjati takrat mi strah obeta, Ki serce tak mi vil je noč prestano, De bila skor zavedba mi je vzeta. Ko kter otet iz vilit na zemljo znano Se plašno v tok ozre valov gromečili, Kjer mnogo groz mu bilo je nagnano; Tak duh je moj, plen čutov se vertečih, Stermel okrog, strani gledaje čudne, Iz kih še ni se vernul kter živečih. Po kratkimu počitku noge trudne Na novo vprem, je liodba bila taka, Globejši zmir stopala do so mudne. Nenadoma mi zver nasprot priskaka, llisena je, nog jadcrnili zverina, Ki brezasta ji krogoma jo dlaka. Je bila všeč ji moja tak bližina, De skor mi je overla spešno hojo, Uništila namenbo želj in čina. Prižgal jo dan bil ravno baklo svojo, In s tistim spel je zvezdami na višo, Ki kazale so svetu krasno bojo, Ko stvarnik je snoval te čudne blišč; Sim upal zver ujeti s kožo šaruo, Je zdelo se, de bližo mojo iše. Me veselil je svit i vreme parno, Pa zona to je nova koj zakrila, Zagledal sim, de lev me pazi žarno. I)o mene mu je želja vidno bila, Mi gladilo je pretil z glavo visoko, Tak de o tem je zračje groza vila. Volkinja mi nasprot zija široko Požrešnosti i glada je prilika, Že družili več je ranila globoko. Ta vsih strahot in stiska mi je slika, Mi vgasnula jo bila vsaka nada, Dospeti verh, mi upanje se vmika. Ko družba, ki koristi le bi rada, Ak dojde čas, ki zgubo ji nagoni, Obupa clo i v bilkice razpada; Tak mene vil je v pusti britki zoni O bližanju zverine strah, ki nudi, Poišem de zavetja v niže Ioni. In glej, navdol ko noga se mi trudi, Prispe mi sprot nenadoma oseba, Ki glas hripav je puhala iz grudi. O vidu tem primora me potreba, Zakličem de: Usmili se, te prosim, Ak človek si, al tenja le iz neba! On reče mi: obraz človeški nosim, So bili vsi Lombardi mantovani Prededje mi, nasledbe ja ne kosim. Sub Juli o sim rojen bil, pagani Smo bili še, ja v Rimu sim prebival, Augustu smo pravednim bili vdani. Sim bil poet, ideje sim ulival Sloveči v spev od verliga Eneja, Ki blagor jo v Italji zadni vžival. Kaj tebe pak po tem nemiru žeja? Zakaj no greš na kom veseli mika, Ki vir je sle in prida plodna veja? Virgil si ti? navdušenja oblika! Bogat iztok modrosti na vse kraje! Izkriknem ja clo srama bivši slika. Ti si Virgil, ti pevstva cvet i slaje, Okrepi moj mi trud i djanje marno, Ki vodita skoz veduosti me gaje! Si moj razgled, vse tvoje ljubim žarno, Učil si ti cvetečo me pisavo, Nanesla ki mi Čast je milodarno. Poglej to zver, ki brani pot mi pravo, Me reši je, pomagaj mi, te molim, Viharni strah kali mi sodbo zdravo! Bo treba de ti drugo cesto volim, Mi reče 011 razumši trepetanje, Izvodim de te pušbam prida golim. Zverina ta, ki drami tvoje zvanje, Ne pripusti nikomur proste itbe, Ga zmir podi, pogin je zadno gnanje. Je zgol pohlep, ne kaže nikda sitbe, Po žretju bolj ko pred je žretja gladna, Je želna le nažokanja, nalitbe. Zverin je trna, s kim spojenja je radna, Še več jih bo; naposled liert jo zgrabši, Bo zmel jo v prah, in to bo muk ji zadna. Za vžitje ta zlata, dežel ne rabši, Modrosti, snag, ljubezni se nasiti, Med Feltrama de rod mu je ne zabši. Ta bodi spas Italji v žal zaviti, Za ktero Nis, Evrialos, Kamila, So dali se, in Turnus, pomoriti. Pognal bo zver, jo groza tak bo vila, Bežala do v peklenske bo globine, Pred našim kjer terpinčenjem je bila. Pa tebi v prid nej stanje to premine, Daj, sledi mi, korakal boš po potih, Ki skriti so za žive praha sine. Donil bo krič obupa na vsih kotih, Boš gledal scer preteklih dob junake, Ki hujši smert želč si v zlih pomotih. I11 razun teh boš vidil tudi tako, Začasnim ki so v žaru zadovoljni, Spasitve se nadjavši iz napake. če v kraje pak, veselja ki so polni, Ti dojde mik, popelje tje te duša, Sloboden ki pristop ji je vesolni; Ondašni car ker meni ne pripuša, De stopal bi čez prag njegove hiše, Pravednimu zakonu bivši suša. Jo scer povsot, pa stanje so mu više, Tam trou ima, tam grad njegov je glavni, O srečen tist, ki tje si cest poiše. helo^is it>7o, 11. Odgovorim: O, čuj me pesnik slavni! Opiraj mo, pri Bogu ne ti znanim, Uidem de zapredi se mešavni; Me vodi tje do kraja kamor kanim, Do svetih vrat so Petrovih dotik3in, Pavtminah prej z nesrečnim sc soznanim. Se vpoti 011, za njim so ja pomikam. Drugi spev. Obsojj: Poklio modropevke. — Pesnik je v strahu, de bi mož mu ne omagala. — Virgil ga tolaži. Se nagne dan, rujav kolor ogerne, Kar živo je, od trudniga se dela, Od brig in sil k počitku tihim verne. Le inene sta pohot in mik sogrela; Lotiti se nezmerniga zadevka, Ki zdaj ga vam bo Muza razodela. Ukrepi me, opiraj modropevka, Opomba ti mi jasno čista bodi, Mi vpali čut idej žarečih sevka! Pozor, poet! izustim, ki mo vodi, Poprej ko pot nastopim strašno tako, Al kadra k tem je moja moč presodi! Si djal de je Enej korakal jako Te v kraje tmin živečiga telesa, De serčno je prespel overo vsako. Pa njemu ak nasprotnik zlega plesa Pomoč je dal, glede na plod plemena Njegoviga in rimskiga drevesa, Po vrednosti mu došla je ta cena; Izvoljen bil začetnik on je Rima, In več ko to, romanskiga kolena. Resnica nej dostojno diko ima, Ta mali kal, nevažna korenina, Naslednikov je Petra bila cima. Ta dični pot, on Venere je sina Razjasnil, bil mu vir začasne slave, In papeštva poznejši veličina. Posoda šla je tje miru in sprave, De bila je napolnjena kreposti, Ki zadnič bo podlaga liodbe zdrave. Zakaj pa jaz bi tje šel, jaz priprosti? Ne dike verh, ne Pavlus, ne Eneja, Sam sebi k tem ne zdim se kader dosti. Bojim se jaz, ak ravno skusb mo žeja, De moj prihod ne bil bi čin bedaka, Razumil boš kaj dvombe v čut mi seja. Ko kter ki rad od sklepa v sklepe skaka, Za zmislik nov koj prejšnimu odreče, Ugodi ker mu bolje nova vsaka; Tak meni v tem temotnim kraju steče, Ko tehtal sim po jedrini nameno, Začetni cilj utažiti me neče . . Razumil ak besed sim tvojih ceno, Mi reče duh voditeljev opazno, Ti pamet je plahota djala v seno, Ki mnogokrat nakloni zmoto razno, Od slavnih djanj de mož se proč obernc, Kot plašna zver, ko vgleda senco lažno. Otmem de te bojazni plahe serne, Razjasnim ti, zakaj de pridem k tebi, In tvojo kdo zapredo mi razgerne. Pri tistih bil sim, ki so dvomni v sebi, Ko me nakrat zakliče diva krasna, Ja prosim koj, ukazala mi de bi. Očesa sta ko danica ji jasna, In tak začne oseba mi unstranska, Donela je beseda rajsko glasna: O, duša ti prežlahtna mantovanska, Ki ti do zdaj ime živi cveteče, In vedno vsim prikazen bo božanska! Prijatel moj, ki ni izvoljen sreče, Je zmotil se na svomu potovanju, In plašniga natrag strahota vleče. Bojim se de ne bil bi v zamotanju Tak hudimu, opor de mu ne hasni, Preti mu tma zaprek po momu znanju. Pritečenja do njega ne zakasni, Pomagaj mu z besedo i z rokama, V oserčju zanj bojazen mi pogasni. Blaženka sim, do tebe dojdem sama, Da vpalim za otetbo te poeta, Sc vernem koj potem do diko hrama. Ko v hišo bom gospoda spet prejeta, Po tvoji bom zaslugi te hvalila. Od mene zdaj beseda je povzeta: Divica snag, o ti kreposti sila, Preseže ki na svetu vso kar biva, Ter do nebes je bleske doveršila! Tak tvoja všeč mi je zapoved živa, De zdela bi, speljana žc, se kasna, Krepkojšiga ini treba ni upliva. Pa skaži mi beseda tvoja glasna, Tesnoto v to kaj prideš iz prostora, Ker te nazaj že tira želja jasna ? Prašanju hot ker k temu te primora, Povem ti koj, odgovori mi ona, Zakaj de me ne plaši tamna nora, O tistih le stvareh te stiskaj zona, Kim dana moč je, kvara ti navleči, Vso drugo prost je volji dar naklona. Bog pa mi dal krepost je to doseči, De vaša me nezgoda ne dotika, Ne žar plaši, ak bil bi mnogo veči. Divica je v nebesih, milb velika, Ki tvojo to zapredo obšulujc, In hujšiga iz tiska slabe vmika. Besedo te Luciji ona vsnuje: Priporočim ti tvojega ljubimca, Obup je clo, krepost mu omaguje. Lucija, bran nar manjši svadc dimca, So dvigne koj, ter meni so približa, Ki stala sim tik Rahelniga žimca. Mi reče tak: Blaženka! pravdi viža! Ga no opreš, ki ljubil te je tako, Do vmaknula ti ni ga slastna niža? No čuješ de po brambi kliče jako, Mu smert grozi in krog in krog nezgoda, Priskoči mu, nevihto taži vzako! llitrejšiga ni v morju jadrobroda, Ne tiče viš, ko ja sedaj sim bila, Kor bistvo sim razumila navoda. Iz lepšiga sim doli se spustila, Zaupajoč na tvoj govor pravedni, Ki tebi ter čitavcu čast jo mila. Ko stavek je doveršila poslodni, Ozerla se solzeča je v nebesa, In zbode me še bolj ozir ta bedni. Vdeležila sim tak se tega plesa, Otcla to zverine tisto strašne, Ki tvoga v hrib ni pustila telesa. Comu tedaj so žile tvoje plašne, Te sorte strah zakaj ti v sercu duja, In grozo ti raz vi vaj o so rašne? Daj! družba treh veljavnih žen ti snuja V nebesih skit premage, dike, slave, In moj govor k okrevanju te zbuja! Ivo cvetlice, al druge žlahne trave, Ki v hladu so mračivnimu zaperte, Povzdignejo ob soncu zopet glave; Tak bil sim jaz, kreposti prej poterte So v cvetju spet, oserčje se prebudi, Izrečem to, borivec nove certe: Usmilenka, ki zame se potrudi, In pesnik ti, ki speljal si dotično Tak urnoma, de duh se moj ti čudi! Podbadal si z besedo mi prilično Oserčje tak, in tako me zarotil, Do pervo slo priznavam za pravično. Sva zmenjena, boš vodbe ti se lotil, Za tabo jaz, ti glava bivaj, mojster, Sim rekel mu; na to je on se vpotil, Ja spem za njim; pot zmeden je in ojster. Tretji spev. O l> S O (J ! Pakia vratni napis. — Kraj terpineenja. — Aheron. — Karon. — Prevožnja. Skoz meno greš v okrožje muk i tuge, Ta pot pelja neskončne v bolečine, Ta cesta gre med žertve grešne kuge. Pravica jo voditelja višino K osnovi to ponore napeljala, Izverstne tak de nikda no premine. Poprej sc ni nikaka stvar poznala, Le večni čas, in večna ja sim sama, Tem up v obup, kih strastbo notri gnala! Besede te mi kazala je jama, Ob verhu vrat so mi nasprot blešelc, Izustim plah: pomen je meni tama! Mi reče on, zaklad previdbe cele: Zda treba je, de hipno se nakani, Preteht na stran, je sila sklenbe smele. Sva prišla v kraj, nikomur živih znani, Kjer gledal boš terpinčene duhove, Občutki kim spoznanja niso dani. Budivši, v dlan mi segši, snage nove, Potem spusti prijazniga obraza Me v mračni kraj, grozivno strašno rove. Doni mi v sluh nezmožniga dokaza Koj zdih in stok, mi solza silno teče, Se tresem ves, od studniga ko mraza. Jezikov šum! preklinbe vsak izreče, Izdihi groz, togote kriki čudni, S pestmi pritisk, zarot ki v živo speče! Tak truš je bil, tak dirindaj ostudni V vkrožju tem, ko peska met al snega Ker ju okrog vihar verti nemudni. Prestrašen jaz do duše gnusa tega Poprašam: kaj je, mojster, to začutoV Kter narod zvil obup je tak, i vsega? Odgovori: to bitje žalno, kruto, Je temu v del, ki tam živi nemarno, Brez krivde scer, pa tud zasluge muto. Pridruženi so tistim duham varno, Nasprotniki ki niso bili ravno, Le zvesti ne, za sebe vneti žarno. Boji nebo se, biti z njim neslavno, In paklo jih med svoje šteti neče, Ker bahati no moglo z njim bi javno. Poprašam jaz: kaj silno tak jih peče, De glasnoma izjavkajo nadloge? Zaverne on: odgovor koj poteče! Jim upa ni, de vzela smert bi vboge, Njih bitje je pod nizko ceno tako, Zavidajo de vse, i hujši proge. Pohvalo svet jim priterguje vsako, Usmiljenja za njih serce ne čuti. Ne več o tem; gledaje sodi jako! Ozrem se tje, bandero vidim snuti, Ki tak verti se nagloma okrožno, Kot Veternik na turnu vihri v kruti. In toliko je šlo jih zadej složno, De bi poprej no bil verjel, de smerti Požeti jih nebroj enak jo zmožno. Potem ko sim spoznal nektere v čerti, Sim vidil vmes i tistiga prikazen, Kim zbog plahot so šapli bili sterti. Itazumil sim, derhal de gost i razen Je stranka men zaverženih od Boga, Ki zraven tud nasprotnim zbor je prazen. Ne živi ti, nezgoda kim je mnoga, So nagi clo, terpinčeni preveno Od os in muh, merčesa bolj še zloga. Obraz poti na tla kervavo peno, Ki z britkimi solzami se meša, De jo červad gnusobna serka leno. Pretehtati zdaj drugo vid no peša, Ljudi zazrem na bregu širne vode, Poprašam: kaj, o mojster, tiste preša, I)e spešijo tak nagloma na prode, Pripravljeni čez reko se peljati? Ak sodim prav pohitrene prihode. Opomni on: ti litjem odgovor dati, Ko dojdeva na pušbo Aherona, Mogoče tam ti bo i to spoznati. Sedaj mi vpre besedo straha zona, De vtisnul s čem sim vodnika sodivši, Do reko več iz gerla ni mi dona. Pa toka sred sivor na barki bivši, Kim starosti so kodri se blešeli, „Gorje, gorje!“ nasprot mi zavapivši. Ni upa, de natrag bi pridši smeli, Vaj popeljam na uno stran zaliva, Kjer škripi zob i zdihi bodo peli. Pa ti, kaj htješ, o duša v truplu živa? Ti loči se od istih ki so rajne! Ker vidi, de nečut ukaz mu biva, Pristavi: pot skoz druge je okrajne, Na tem ne boš dosegoval namena, Eazlična gre namera ti od zdajne. Na to Virgil: o Karon, serda pena! Vtolaži se, tam sklenjeno je tako, Kjer hot je čin, ti zgini dvombe sena! Voznik na to kosmatih lic napako Ugladi scer, pa žarna dva kolesa, Namest očes, mu sučeta se jako. Prikazni pak, ostudni kip merčesa, Nagota clo, s čeljustmi so škripale, Ko tehtale pomembo so slovesa. So klele vse, Boga, in kar so znale, Koditelje, zibelko, žlahto celo, Spočetja kraj, ljudi, velike, male. Obernjeno natrag, plakaje, smelo Je vse v okrog, taistimu namenjen, Ki no boji se Boga, spet veršelo. Iludoba Karon, vatra živa ccnjen, Jih goni skup, in z veslam koj ga rukne, Ki zdi so mu v premikanju polenjen. Ko list jesen iz vej za listam cukne, Kar ne neha tak dolgo de posledni Drevesa kinč na listnik spodej smukne; Tak cepali Adamovi neredni Sinovi so za enim drugi urno, Prilika cip kim tičar piska vjedni. Preplavajo rujavo reko burno, In preden ti so tam na nogah stali, Jih tukaj tma je novih skup sigurno. Moj sin, Virgil na to izdihne v žali, Povem ti, vsi zaverženi od Boga Na mestu tem se skupej bodo zbrali. Nakloni k tem jih lastna želja mnoga, Pravica jih pervotna tako vodi, De v grozi clo jim klije čudna sloga. Po cesti tej pravedni duh ne hodi, Je Karon djal togotno godernjaje, Pretehtaj sam, zakaj de tako sodi. Rečeno to potres prešine kraje, Kjer stala sva, s krepostjo silno tako, Spomin de še nagib strahoti daje. Dolino solz vihar pretuli jako, Rudeči blisk zavije v žar okrožje, Zavedenje mi vgasne v glavi vsako, Telebim tje ko škop na mračno znožje. Geterti spev. Obsea-: Hoja v predpaklo. — Pervi kolobar. — Kraj imenitnih oseb, pevcov in modrih. Preterga mi omot i spanje v glavi Grozinski tresk; ta strese me enako Spijočim ker ga kviško kdo postavi. Vse tehtam zdaj, stojti po koncu tako, Na to in to poglede vpiram krogo, Spoznal de bi, kje sim i bistvo vsako. Razmotrim de sim blizo roba mnogo Doline solz, kjer žara strup in tuga Družijo v javk nezmerne muke strogo. Globoka je, temotna, zmoto žuga! Ko skuša gled presodbo tega mesta, Spoznam de sini ničesar perlili sluga. Sedaj pogum! leta je v nižo cesta, Začne Virgil, sam plašen, govoriti, Ja pervi grem, nej sledba bo ti zvesta. Odgovorim, glede ga v strahu biti, Bom zmagal jaz, kjer sam si ti preplašen, Raz dvomb ki znal do zdaj si me izviti? In meni on: ni hodbe duh prestrašen, Po žalosti za trumo v totim dvori, Iz groze ne, mi je ta stisk narašen. Grudav je kraj, le spešiva, to skori! Se vpoti on in meni vhod ukaže, Tak bila sva na pervim krogu zgori. Tu plakanja ni bilo britke baže, Le zdih na zdih okraj dajal je čuti, Ki tresli so obzor vesolne vraže. Brez muk jih je obup iztiskal kruti, Ki žgal je tak terpinčence preveno, Prenesti de ga niso mogli muti. Vodivec moj pa to mi da v preceno: Ne pitaš me, kdo duhi tam so tisti? Razjasnuti želim i to ti seno. Ti niso zli, pa vonder niso čisti, Ker ni opral jih kerst izvirne proge, Zapert jim tak ostal je hram koristi. Živeli so pred Kristam leta mnoge, Pravedna ni jim vera bila znana, Tud mene so zadele te nadloge. Za ta pomanjk, za drugo ne, izbrana Nam bila je temotna ta napaka, Bezupno v ki nas muči serčna rana. Ko čujem to, britkost me zgrabi jaka, Ker gledal sim zaslužnih duš potrebe V okrožju tem, pa ne pokoja znaka. Poprašati, o vodja, moram tebe, Mu rečem zdaj, bolj vidil de bom jasno, In z vidam tem pomot ohranil sebe: Je šel že kter, zarana ali kasno, Iz nore te, de bival je zveličan? On reče mi nekoliko počasno: Sim bil še nov, ne vsili stvari prepričan, Ko prišel bil mogočnik jc v te kraje, Z bandero v znak de je s premago pičan. Ta peljal jih je množtvo iz ograje, Odama z Jevo, Abelna, Noeta, Ter Mozesa, s tem druge modre mlaje. Tud Izaka, Abrama mu očeta, Mem Davida prededa Izraela, Dvanajst sinov natančno versta šteta. Scer bila je med njim, se ve, Rahela, Za ktero let je mnogo služil Jaka, In družili tmo je tista noč otela. Na nogah zmir je pih mi delja vsaka, Tak spešiva naprej po toti hosti, Po gnječi duš — čem reči — solz in plaka. Še nisva vniz od verha bila dosti, Ko plamen tam zagledam čudni v delji, Premagal ki polnočni mrak je gosti. Koraki so do tje se mnogi hteli, Pa vouder sim spoznal de iste kraje Pravcdniki v posestvu so imeli. Povej mi čast umetnosti bez graje! Kdo tisti so izverstniga plemena, V posnemanje vsim drugim tam sijaje? Mi reče on: ker slavna jim je cena Med vami že, jih Bog čez druge vredi, Tak prednost jim i tukej ni zgubljena. Besedam tem oklic doneči sledi: Častimo ga slovečiga poeta, Ki proč je bil, je zopet naši v sredi! Ko vtažen don premirja čas obeta, Se bližati zagledam štir prikazni, Jim čerta lic ni sle ne tug napeta. Učitelj moj pomenkvi reče v razni: Poglej ga tam, ki meč po zraku vije, Gre spredej trem, ki njega tik so pazni! Homer je tist, on pevce vse presije, Za njim Horac, satirikar pogumni, Ovid potem, Lukan četerti dije. Ti vsi, ko ja, smo v pevskih činbah šumni, Priznavši to v okrožju jednoglasno, So skazali se s klicam bistroumni. Ogledoval sim združene počasno, Orjaka tik, sve druge ki preplava, Ter orlu par verši v osračje jasno. Medsebna jim je kratka omenjava, Približajo sc koj mi, me pozdravši, Kar bilo je voditelju — — zabava. Potem še več mi slave prispoznavši, Odločijo mi šesto mesto v kopi, Družbenikam tak svakim svojo davši. Sedaj naprej pomikajo naj stopi, Rečeva več, kar tu bi prazno bilo, Prileglo pak se tam je mračni lopi. Do grada tak prispem z voditbo milo, Sedmeri zid mu čversta je terdnjava, Potočjc se mu tikama je vilo. Čez to sva šla, zdi mosta se naprava, In prestopivši sedem vrat po redi Naj tratnik lep nakrat zelen obdava. Osebam tam so bivšim važni gledi, Obnašanje sad blage rodovine, Medli dovolj v olikani besedi. Namerjava na desno stran doline, V odperti kraj, razjasnen, družili viši, Pregledam de selake vse širine. Pred sabo na razcvetenim glediši Sim vidil jih visoke tiste slavne, Kih nikada pozabljenje ne zbriši. Elektro vmes, blešeče druge davne, Tud Hektora sim gledal, ter Eneja, Voditelj bil je Cezar trume glavne. Kamila v ti je, tam Pentesileja Na drugo plat, sim vidil tud Latina Z Lavinijo, ki plodna mu je veja. Je Brutus bil, pristojni strah Tarkvina, Lukrecja, Julja, Marcja, ter Kornelja, In samšiga sim vidil Saladina. Zazreti več oči mi dvigne želja, Zagledam koj pervaka vsili, ki znajo Vdeležiti modrosti se veselja. časti ga vse, mu pervi sedeš dajo; Se Sokrata, Platona blesk prostira Med umnimi, ki znanstva cvet ga zvajo. Demokrita, kim svet je le primira, Ter Talesa sim zrel in Heraklita, Diogena ki samši v sodu hira. Potom Orfej stropovja krog presvita, Aristotel, Empedokles, Evklides, Scer Seneka in Tulij sta očita. Jih prišlo je še družili več na videz, Hipokrates, Galen in Avicena, Averoes, ki ve stvari izidez. Izreči clo vam sledniga imena Mogoče ni, preveč bi bilo dela, Razumi vsak, popis je bistva sena. Šesterih zbor se zmanjša v naj dva smela; Na drugo pot voditelj zdaj zavije, Iz tišine v šumavo tega sela, V okrožje v kim svitlobe blage ni je. Peti spev. Obseg: Minos, peklenski presojnik. — Drugi kolobar. — Pohotnici, — iz Rimino. Iz perviga hitiva kolobara V nasledni kraj, ta manjši krog obseže, Pa liujši stisk, izbor nadlog i kvara. Tu Minos krut, vihavši studno reže, Presodi greh, spozna pedepsa kaka Se grešniku po teži djanj prileže. Ker stopi mu nasprot pregrešna spaka, Ter se spove krivice svoje gerde, Soditelj krut pregrešniga oblaka Pove mu kraj po kretanju namerde; On toljkokrat z repakam so okroži, Kar krogov mu spozna pedepse terde. Preveno se pred njim navala množi, Gredo, prispo neneliama o sodbi, Spove se vsak, ter plane podse v znožji. Prihodnik ti, ki dojdeš k toti godbi, Kriči nasprot Minos, me zagledajo, Odrekši se za mig sodnije vodbi! Pretehtaj strog, s kom ideštamne v kraje, Široki vhod ne bodi ti prevara! Moj vodja njem: zakaj se t’ jezik maje? Dovoli mu, de se v pretresbah stara, Tak sklep je tam, kjer vedno je mogočo, Kar volja je; ni treba tebi mara! In čuj, mi hrup sedaj nasprot ropoče! V okrožju je oseba moja bila, Vtolažiti kjer javka grom se noče. Ni kazalo se mervice svetila, Pa šundra zvuk se sliši, kot veršenja Voda, valov, ko v morju viht je sila. Peklenski piš, ki nikda no prejenja, IJervi okrog duhove, strašna vinta, Sukaje zmir na vse strani se spenja. Dotično ker satanskiga sva grinta, Sta sik in krik, ter stok in jok le čuti, Prcldinbe snag, je mračno vso ko tinta. Sim slišal dc pridavki tako kruti Namenjeni so grešniku mesenim, V nemar ki um za poltne mike buti. Frančiška Ko škorce mraz, to memgrede omenim, Kardeloma v zavetne ženo kraje, Tak zlobnih beg o temu vetru cenim. Jim krogoma vse skup nagonbe daje, Tak de jih up nikaki ne uteši, No mira, ne preneha, ne prestaje. Žerjava kip, ki v ridi zračni speši S tovarši svom in kruli lastne muke, Tak se verte, kih sodba tamtje tresi. Začuvši te britkosti grozne zvuke Poprašam: kaj so tisti ki v ti tmini Obupno tam vijejo vele ruke? Naj predniši, po kili ti ved sc brini, Odgovori' na to mi pesnik slavni, Ukazala je Azje veličini. Nečistost ji je bila madež glavni, Jo vižal je pohot le, ne postava, Vsi miki v zlo so bili ji naravni. Semirame ime so ji pridava, Jo sledila po Ninu v srečni vladi, Zda Sultan je okrožju njenim glava. Ji sledi, ki v ljubezni prazni mladi Pozabila Siheja je nezvesto, Kleopatra za njo nesnage radi. Spoznam i krasno Parida nevesto, In vidim tam junaškiga Ahila, Ki zgrešil jo v ljubezni žitja cesto. Tik Parida in Tristana jih bilo Na tisuče je množina ostalih, Kim zaduič je ljubezen vrat zavila. Razumil ker sim vodja v tacih žalih, Nekdajnosti ko štel je velikane, Britkosti plen sim bival, i ne malih. Ak bile bi mi, rečem, sredstva znane, Govoril rad bi ondi s param tistim, Kim nagle so penite vetra dano. On reče: Boš ju vidil kraju v istim, Ko prideta, ju rahlo nagovori, Molčala, da, ne bosta klicu Čistim. Ko sapa, de se bližata mi, stvori, Povzdignem glas: o, blažene dušice, Le bližej les, ak niso mar zavori! Kot hlepa plen leteče golobice S perutama razpetma v gnezdo spejo, Al vihra so boječe druge tico; 1/. tropa tak Didone k nama vrejo Ob zraku zlim zaklicane osebe, Po glasu mom prisiljene se zdejo. Pozdravimo čutliva duša tebe, Ki dojdeš nas obiskati v ti nori, Nas ki smo kri tam bile brez potrebe! Ak bilo bi ugodno kralju gori, Me vatreuo za tebe bi molile, Kjer čut zbude ti naših muk prikori. Koristne v čem, želiš, de bi ti bile? Izreci vse, de vsako nam bo znano, Dokler molče, ko zdaj, viharja sile. Moj rojstni kraj je tam kjer Po gorano Zapusti ter prijazno v ravno teče, Veršenje mu valovja je končano. Ljubav, ki sere ogibati se noče, Je vnela žar do moje tem lepote, Minule zdaj, način me v živo peče. Ljubav, povsot ki sterja bistne dote, Jc vdihnula i meni mik do njega, Kot vidiš plen še zdaj sim britke zmote. Ljubezen vir je krivde, bola vsega, Kainše ji, pričini najne smerti! Besede te so znak terpljenja tega. Ko slišim tak te dušici poterti, Pripognem se, omoten skor ostanem, On praša: kam pogledi so ti vperti? Odgovorim: z besedo ak te ganem, Kaj zadnič jo ta vboga napeljalo K izidu tem? povej, de dvombe zmanem. Lc-uni pak izreči me je gnalo: Frančiška čuj, terpljenje tvoje jako Mi uzrok je nezmerne tuge dalo; Razloži mi iz dobo sladke vsako, Ljubezen kak je vajna se pričela, Spoznala v čem sta želje, kdaj in kako ? Zdihavati je ona britko jela: Nar hujši bo 1 spomin je srečne slike V britkosti; ta je vodju znana cela. Ker pak ti sle po zvedbi so velike, Zbudila kak ljubezen se je nama, Plakaje s tem tolažim tvoje mike: Sva čitala nckada, bivši sama, Ljubezen kak je zvila Lancilota, Ker ni krotil začetno v sercu plama. Po branju sva, navdihnjena pohota, Se bližala, ter žarno se objela, Ugodna ker jo zdela so samota. Čitaje do ljubimca čutna strela Jc vžgala tak, dc ustne njej poljubi, Do mouc strast je njega tud sogrcla. Zavedenje v cclovili zda se zgubi. — Galcoto naslov je polzne knige, Nasledni čas naj k branju več ne snubi. O teni ko ta mi čertala je brigo, Je plakala kukavno tak druživna, ])e skrči mi navadne udov mige, Podrem se v prali, ko klada mertva bivua. Šesti spev. Obsoj;: Tretji krog. — Požrešniki. — Cerberus. — Ciako od florentinskih svad- Zavedenje ko spet se mi poverne, Ki vzeto mi, sočutja plen, je bilo, Povito elo v omota proge Černe, Sim novih muk zapazil kruto silo, Vse krog in krog, oziraj so po godi, Al sim al tje oko upiraš milo. Do v tretjimu sim plohe krogu, sodi! Tu deš na deš, težak, leden pritiska, Nikada ta narav se ne prerodi. Iz toče plosk, temota, strašno bliska, Iz viš vorši nezmerna černa reka, Od nje smerdf ko merha zemlja nizka. In Cerberus, kim gadji so prevleka, Iz gerlov treh na tisto dušo laja, Olajšanje ki muk želi' al čeka. Pogled je žar, kačovje stran ograja, Širok je vamp, strupeni parkli tace, Razruši vse, razterga vse do kraja. Terpinčeni, ko v strahu plašne race, Urlikajo ter begajo prevbogi, Molijo tud na kviško clo nogace. Zazrevši naj peklenska Hidra v krogi, Razprostre koj čeljusti kruto žrelo, In spenjate so kviško spredne nogi. Pa vodnik moj pripogne roke smelo, Ter post na pest zemljiša vanj zažene, Napolnjeno de brezdno se je zdelo. Ko pes čuvaj v ncinar hrumenje dene, 0 tem ko sc z jedilam brini sladkim, Ker žretje zanj je le spodobne cene; Tak tihi so v premirju totim kratkim 1 cerberu gortanci tako glasni, Dc vsak želi' odreči sluhu gladkim. Korakava po slikah, ki začasni Možaki so v ti silni ploh nezgodi, Ter naju se ogibati prekasni. Na tleh leže, vsi sploh nečutni hlodi, Le jedan se poviša ko v sedalo, Ker zanj de sc ne meniva presodi. Ti živi člen, zavpije, čuj me malo, Ak moreš glej Firence v meni sina, Ob rojstvu tvom je z mano dobro stalo! Obraz mi tvoj spoznaustva ni pričina, Odgovorim, bom uzrok ja, zna biti, Pa v glavi ni na tebe mi spomina. Kdo si, povej, ki v bor te strahoviti, V kraj tacih muk je pahnula pravica, De nikoga grenejši ne dohiti? In meni on: zavida, groz kraljica, Očina ti, ki polna clo jc svadc, Mi, žalibog! jo bila porodnica. Čiaka pak naziv se mi pridade, Ker silno žrel je moj gortan okrogo, Zatorej slap naliva me do brade. Ne mene le, dušico tužno vbogo Zadene to, vse te so meni slične, Končavši tak molči in gleda strogo. Odgovorim: Čiako, ne obične Nadloge tč me ganejo do plaka; Ti pa, poet, povej če veš, mi pično, Gradjane kam bo gnala svada taka? Ni dobrih več? izreci uzrok tudi, Po čemu jo razdražbe tč navlaka? Poteče kri, on pravi, spor bo hudi, Hostovniki nasprotne guali bodo, De v last jim bo sramota, sc ne čudi. Tri godiue pa menjajo osodo, Ta padla bo, de una spet se dviga, Podperta od — , ki zvit je v totih škodo. Poklilo jim dovolj moči do vsiga, Z verigami obdali bodo ime, Nej plakajo, uništi nej jih briga. Kdo zmeni se za dobra dva te bune? Zavid, skopost, napuh so trojca žarna, Švigavni plam, ki serca vse presune. Neha mu s tem pritožba serda parna, Dostavim ja: še daj mi razložiti, Ta bo mi v prid, in tebi ni nevarna. Teghiajo, Farinata, prečastiti Arigo, Rustikuči, Moška, drugi, Kje so sedaj, naznanjati mi hiti? Kam prišli so pravice slaviti slugi, Razloži mi, ker radoved me stiska, So v raju, al so žertva grešni kugi? On reče: stran jim zbrana bolj je nizka, Ker jih krivic različnih več nadlega, Ak (iojdeš tje ti ved o tem zabliska. Ko verneš se na svit iz brezdoa tega, Prebudi moj spomin ondašnim živim, Ne rečem več, je dost pomenka vsega. Končajo sc ozre s pogledam krivim, Presodi me, potem pripogne glavo, Se z verne v prah, je mut med unim sivim. Moj vodja zda: nej tlači nem pušavo Do klicanja nebeške silne trombe, Ki v strah bo tem donela rajsko slavo. Takrat bo vsak, po sili uje opombe, Nazaj dobil telo, in stas in ude, Spoznavši sam početja svoga zlombe. Tak tavava naprej čez gnusne čude, Po mertvinah, oblitju ploh narašnim, Rečeva scer unstranske dobre, hude. Voditelja ja prašam s čutom plašnim: Po sodbi al bo rasla ta nadlega, Se manjšala, al konc bo stisku strašnim ? On reče: uk pretehtaj zastran tega, Ta skaže, bolj ko zbistrcna je duša, So bolj zavč tak dobriga ko zlega. če ravno se od les nikdo ne spuša, In blažnosti resnične ne doseže, Se bližati ji vedno vse poskuša. Po potu zdaj greva naprej do reže, Kjer zniža v krog četerti so globina; Tu glavni cilj je Plutus mojo preže, Sovražnik suag, pobožniga i čina. tictopis 1878. II. 98 Nolbeška komedija. Sedmi spev. Obsc{y: Ceterti ter peti krog. — Zapravlivei ali potrat nikj, skopini, togotneži. Pape Satan; pape Satan alcppc! To mi nasprot zda strašno Pint zakruli; Moj varit, ki v beg overe vražuo stepe, O meni mi: le pusti ga, nej tuli! Alt sc še bolj ošabi tam žugaje, Namembe v dno iz misli mi ne spuli. Obernc se potem nasprotne v staje Izrekši: tiho! volčja zver prekleta, Požri se sam v izid grozivne graje! Pot najna ni bez uzroka začeta, Je vkazana, kjer Miha brusi meče, Skrunivce v prah raznese de osvcta. Kot jadra v čoln zvale se hrup doneče, Kjer jambor moč viharja clo razdene, Tak treši v tla pošasti stas grozeče. Četerti v krog sedaj se cesta vkrcne, Zagledam koj več muko v tej stermini, Ko tar in tug vcsolni svet oklene. O večni Bog! podobo kdo jo včini Terplenja ki sim gledal ga v ti nori: Kaj dregajo v ta stok se praha sini? Karibde kip, kjor val se valam bori, Peneči spor hrušivno v krogu vije, Tak suče tam se ljudstvo doli, gori. Ni množtva več, kar sonce vlad obsije! In tu in tam sim vidil strašne teže, Ki s persmi jih naprej obsojen rije. Srečaje se pa zdajci vsak se spreže, Kaj stiskaš ta, kaj brizgaš un zapita, Veriga se opravljanja razveže. Tak vernejo se v krogu raznn svita, Vsili od plati k nasprotni tanini legi, Ivričajo glas nagudni vsak očita. Obračajo potem so v gnusni šegi, De speljejo drugačne puste glumc, Poprašam ja v neslani tej zadregi: Voditelj daj! razjasni moje sume, Kaj tisti so? duhovni morebiti? Ker pleše zrem po mestih lasne šume. In meni on: So bili v blod zaviti, Brez mere tak v obnašanju življenja, De morala je vsaka v kvar jim iti. To uzrok jim priserčniga je stenja, Ker srečajo se v šetanju na krogi, Razločenim kar tudi ne p rejenj a. Duhovni so, po kazu pleš, ti mnogi, Tud papeži so vmes in kardinali, Ivini strast in serd, in čert so bili bogi. Omenim ja: spoznati bi se dali Iz teli, bi djal, i meni nekateri, Na zemlji ki za take so veljali. Mi reče 011: se v svoji motiš veri, Življenje, ti ne znano, jih oskruni, Umakne tak jih sleherni primeri. Nasprotniki so vekoma si v buni, Iz groba ta s pestjo zaperto vstane, Z ostriženo butico vstane uni. Nepravi dar, ko skopa hranba, zmane, Dušice te v nadlogo to je djalo, Ozaljšanje popisu proč ostane. Praznoto tu spoznati se bo dalo Bogastva, s kim Fortuna tak obaja, De ravsa svet se zanjo glup ne malo. Pa vse zlato, kar zdaj se ga nahaja, Ivar še ga bo, kar prej ga že je bilo, No spravi duš le ene teh do raja. Naznani mi, zapitam, ak ti milo, Omenjena Fortuna kdo je tista, Ki zmašiyvse pod kruto svojo silo V On reče mi: Želj soderga nečista! Vi vklanjate gluposti se, in kaki V Po meni nej razjasni se ti ista. Neskončni duh, kim drug udan je vsaki, Naredel je obnebja, dal jim vodja, In krogoma so v morju bleska zraki. Razdelil svit je ravnomerno sodja, Ter svetu dal gotovo urednico, Kreposti vsih, vesolniga orodja. Ta mu prizna, verteti se, pravico, Na kolobar od roda do naroda, Ne zmenši se za ljudsko govorico. Ker cvet je tu, je kvar drugot in škoda, Po volji nje, ki gledanju jo skrita, Kot modra goš v okrožju sten al proda. Vaš ved in trud, pohlep je vaš ne vbita, Previdi vso ter sledi lastni glavi, Njo vlada je bogov ko družili — zvita. Ko sla jo vžge, ničesar je ne vstavi, Primora jo v premembe nagle žene, Omah ji je, ko vsemu, zakon pravi. Je ona ki v nemar i tist jo dene, Ki moral bi ji peti čast i hvalo, Porug ji ne nasprot izreči ene. O temu pak se ona brini malo, S krepostmi je pervotnim vedno blažna, In slava nje se zove ogrinjalo. Zda v hujši strah naj pelje cesta vražna, So dvigale se zvezde ko sva jela, Se nižajo, bi bila muda skažna. Nasprotno v stran okroga sva hitela, Potoka tik, naprej kipeč ki teče, In rekice, ki v ujem je vir imela. Ta tamne ne, pa kalne slapo meče; Stermeči po stezici greva v nižo, Potoka tik navdol se cesta vleče. V močvir naliv tu zmenja krožno bližo, Ime pa Stiks je tej ostudui vodi, Ki dere vniz obrežja mračno rižo. Me silna sla, zazreti več, obhodi, Ter gledam in osobe vidim blatne, Nagč, iz lic pretč jim serda blodi. Se ravsajo, ne šege pravoratne, Ampak s pestmi, z nogam, al zob terdino llaztergajo se v kose vele zdatne. Mi vkaže varh: Preceni veličino Nadloge, ki togota jo nakloni, Pretehtaj scer valovja vso globino. Jih tma je v njej, ki zdiha, solze roni, Poveršine mehurji tem so priča, Ki puhajo jih kviško v tugah oni. Začnejo zda v močvirju enga kriča: Smo tužni tam ob svitu sonca bili, Skrivaje v nas glodavne rane biča, In tužni smo te mlake v kruti sili. To herkalo iz ust jim je žalobno, Brenčali so posamšim zvuki mili. Obšla sva tak širjavo brezdna robno, Med bregam ter med zlo globino tamno, Gledaje jih ki perst so žerli grobno, Do stolpa ki stcrmel je kviško samno. Osmi spev. Ob Plegias, Filip, Argenti, mesto Dite, nasprotni duhovi. Ko znožje se mi stolpa očitava, Poprej ko sva zidovja blizo bila, Me mikala njegova je višava. Dva plamena na njemu sta se vila, In tretje, kar je v rlelji se bleiselo, Spoznati je poglede terla sila. Ja prašam ga, kim znanstvo vse je cvelo: Kaj reče to, kaj odgovarja uno, Kaj žarke te do zubelja je vnelo? Omeni on: poglej to motno buno! Boš vidil več, ko prideva ji v bližo Če vpreš ko gre očesa bistro struno. Iz viš ne vre tak naglo krogla v nižo, Od loka ne operjena pušica, Ko zdaj nakrat potoka mračno rižo Nasprot mi čoln pribriše, urna tiča; Veslar je v njem, clo sam, in ta zavpije: Si prišla v pest mi končno, golobica! Zastonj se krič, o Flegias, ti razvije, Mu reče varb, za dnes je tvoje prazno, Moči do naj čez miga dva ti nije. Ko kter ki zve prevaro tiholazno, Igrano mu, na noge v serdu skoči, Zda puha v zrak ta demon čutje razno. Moj vodja pak se v čoln podavši loči, Ter migne mi, mu slediti počasno, Ko stopim vanj, globej sc v tok pomoči. Se čolniček oberne, to no kasno, Plavaje bolj globoko reže vale, Ko družili dob, ker sence nosi lasno. Brodivši tak talasja mertvo kale, Kriči nasprot mi vblaten iz potoka: Kdo si, zakaj prispeš na te obale? In ja: sim tu, že grem iz groz oboka, Kdo pak si ti, ki tako si ostuden? Ter on: sim tist ki v muži britko joka. Odgovorim: ostani plak ti gruden, Prekleti duh, ti vednoma ostani, Spoznal sim te, če ravno prog si čuden. On dvignuti roke na ladjo kani, Voditelj pa zdajci s tem ga vstavi: Proč tace, vrag! med ime psove plani. Objemši me po kratki tej zabavi, O blagor ji, ki varje tako zdatno Nesreče naj, on potolažen pravi. Na zemlji bil je toti bitjo ratno, Dobrota ni, ki mu spomin ohrani, Prodalša tu navado djanja škratno. Mnogteri zde se slavni velikani, Ki bodo tu, ko svinje v smerdni mlaki, Valjali se, s porugami obdani. Presojati želim zares ga v taki, Postojva, nej to v godlo potopi se, Poprej ko naj odnesejo koraki. In meni on: obala prej ko lise Zagledava, bo to in več očitno, Osebe te spoznaval boš obrise. In koj na to v zapredi zrem jo bitno, Derhal je zad ji blatna vrela kruto, O tem Boga še hvalim stanovitno. Arženti je, za njim! so rjuli 1 j uto; Posebnež pak ta čudni florentinski Za udam ud si terga, to ne muto. Pustimo ga v divjosti tej živinski, Kor hujši krič zadeva mi ušesa, In temu v last je koj posluh občinski. Omeni varh: sedaj napni očesa, Se bližava selišu zvanim Dite, Ki sreda je resnobi zlega plesa. In ja: da, da! so v dolu mi očite Ozidja že, razpaljene prilično, Ko de bi zdaj iz brona bile zlite. Mi reče varh: plemena ki jim tično Blešč okrog, jili rudijo enako Spoznati kar pogledu da se pično. Ustopiva! Globoke struge jako Okrožajo bezupno to deželo, Zidovje se je jeklo zdelo vsako. Ovinkov naj je mnogo verlo grelo Do broda, kjer na glas čolnar omeni: Izhodita! tu cesta v zlo je žrelo. Sim vidil jih o vratih in ob steni Na tisuče prikapanih tam doli, Kričečih: kdo oudot se v tmine kreni, Še živ ta pot med mertve si izvoli? Pa vodja moj kimaj e jim naznani Razjasnenje, in bodi si karkoli. Togote s tem so kriči scer ugnani, Pa terja vse: ti dojdi sam, un idi, Sprehaja ki se derznoma v ti strani. Sam verni se po strašni tej golidi, In skaži um; ti pa med nami bodi, Za uniga ničesar no previdi! Čitatelj, sam pretehtaj, kako blodi Enaki glas iz tacih ust po glavi Sodivca, de iz groz nazaj ne hodi! O slavni drug, izdihnem, ki napravi, Pogubam de uhitil sim sedmernim, če ravno so veliki bili vstavi, No pušaj me tem brigam tu stoternim ! Če hoditi ni dalej več mogoče, Verniva se na zemljo k živim vernim. Moj vodja, ki mi skazati vse hoče, Odgovori: Nikdo ti hoj ne vbrani, Dovoli jih, ki včas iz viš ropoče. Me čakaj tu, pogum in up ohrani, Za novi trud v oserčju se vjunači, Te ne pustim zadregi v tej nezlani! Sc loči s tem ter sam naprej korači; Dvomljivo jaz naklepe v sercu manem, Med ne in de razpor prevdarke tlači. Kaj tropu djal je, teh besed ne vganem, Opazil sim, de malo jih je bilo, Previžan, vre de vse v zabran, ostanem. Zalopnejo nasprotniki branilo, Ozunej on jim mora pripustiti, In verne se potem užaljen milo. Nevolje v mrak pogledi so zaviti, Ko zdihne mi sledeče te besede: Kdo brani mi v globino muke priti? In meni to: Ne bati se, ker glede Mi serd kali, premagala vse bova, Je prazno kar nasprot se nama prede. Prcderznost njih sedajna ni mi nova, So spričali drugot jo polne mere, Odperta kjer še (Ines je vrat osnova. Ob verhu bral besede si te zbere: Prehajal je poslan to sterme klance, Za krogam krog prestopal brez overe, Je vzel seboj pravednosti spoznance. Deveti spev. Furjo tri, Angel pride in krega obsojeno, šesti kolobar, bezverni i krivoverni v ognju. Groz barva, ki jo moj obraz očita, Ncvtegama Virgilu jo premeni, In priča strah ki čute mu nabita. Stoji ko kter, ki glas doneč preceni, Ker zreti mu ničesar ni mogoče, Zavolj čadu, ki kraje krog obseni. Premago pak za naj potreba hoče, Omeni on, ak ne — to je pogodba — Predolgo le naznanjati se noče! Speljana s tem, se vidi, slov ni rodba, Začetno ker podira to kar sledi, Ostane de brez uma končna sodba. Strahota mi temveč obraz pobledi, Morde ker sim pogoltnjeni izreki Pomen dajal, ki on ji ga ne vredi. Jo prišel kter, napotja vsiga vpreki, Iz perviga okrožja v te votline, Kjer prej mu kvar obup le bil je neki? To prašam jaz; na kar on tako zine: Gotovo de so redki tud med nami, Kili mikale ostudne te bi tmine. Pa vonder, da! sim bival že v ti jami, Ko bil sim po Eritoni pričaran, Ki mertvim je dajala duše v klami. Za dih in sop sim ravno bil prevaran, Ker iti mi je rekla not po duha, Ki v Judežju prekruto bil je taran. Kraj groze poln, nezmerni strah tam puha, Nar dalej od neba ki svet obsega, Tje pot poznam, zrel boš kaj tam se kuha: Močvirje mu je smerdna krog oprega, Ki muke grad okrožja vse okoli, Ne bova šla brez truda vanj in krega. Je rekel več; spominki pač so goli, Očesa ker so pazilo vperte bile Visoki v turn i v blesk sviteč mi doli. Zagledam zdaj treh Kurij strašne sile, Kervave clo; život naznanja žene, Obnašanja so ženske, pa nemile. Opasa lišp kačure so zelene, Namesto las nebroj se gadov vije, Obraz jim je izraz moči strupene. Virgil, ki koj spozna peklenske zmije, Te hišinje kraljice solz in stoka, Izreče: tam Erinij trojca (lije! Megera je na levo stran oboka, Tesifona togotna, ta je v sredi, Alekto pak na desni britko joka. Ja gledam, on molči po tej besedi, Te tergajo kriče si persi, pleča, K Virgilu ja se stiskam grozi v bledi. Okamni ga, Medusa, ki te sreča, Zavpijejo, in gledajo na mene, Navale ta je Tezejeve veča. Na stran poglej! nasprotne v hriba stene, Gorgona gre, če vidiš jo, si skala, Ne zapustiš nikada več te sene. Izrekši tak oberne mi gledala Nasprotni v kraj, zatisne mi očesa, De trošica ni vida mi ostala. Presodbo kim so dale v last nebesa, Pomen preglej, kipeč iz tega stiha, Al sličnih slik sorodniga peresa! In čuj! nakrat čez motni tok pripiha Nek čuden hruš, podoben burki stepe, Obrežje krog se terga, trese, viha. Prilika clo nevihte nagle srepo, Ki vročiga nasitena sopara Navfš dervi prahal, i pesk, i kepe. Izruje hrast, nikak za bran ne mara, Naprej vali prahu oblak ošabno, Pastir zbeži ne branši čede kvara. Odpre mi gled izrekši: pazi grabno! Očesa vpri tje v tiste pene mračne, Iz kih verte se kviško čadi habno. Prestrašene kot žabe bliže kačne Tik jezera se naglo krog obale Nagnetijo nenehama ragljačne; Tak trume duš so zreti zda se dale, Pred nekim, ki je suhih nog prebrodil Valove Stiksa, plašno so bežale. Od sebe hlap in par je brižno podil, Torej je vil pred sabo zmir levico, Pa trud je tak na videz merčno sodil. Ncbesčan je, sim djal, i vjel resnico! Pa vodja koj, molčim da nej, ukaže, Izrekši: daj, pripogni v prah nožico! V obrazu zdel sc jc serdite baže, Dotakne vrat se s tenko šibo malo, Odpro se to ko tresku silne vraže. Ti, iz nebes pregnano v tmo derhalo! Tak je začel na pragu groz in muke, Kaj te je v čin prederznosti nagnalo? Nasproti kaj kreposti dvigaš ruke, Kateri ni na svetu ništa trudno, I vsaki dan ti ove vtiska uke? Kaj pridi bor ti nad namembo studno, Ti Cerberus izgled je, pomni tiga, Še naga sta mu vrat ko truplo grudno. Brez gleda v naj, ko de bi hujši briga Vodila ga, se po močvirju verne, Enako tem, ki zvila skerb je vsiga, Tak de očes na bližno ne oberne. Midva naprej pospešiva korake, Si svesta, kvar naj hujši ne pogerne. Uhodiva, in brez overe vsake; Jaz, ki sim bil izredno željen vede, Terdnjave kaj obsegajo enake, Obračam krog, in semtertje poglede, Na vse strani zapazim plan širjave, Napolnjen muk, obupa, groze blede. Ko v Arli, kjer verti Rodan poplave, Al Poli, ne predaleč od kvarnera, Kjer morje verh opira laške glave, Nebrojno rak planoto tek razdera; Prilično so na vse strani tu rake Strašnejši le sta jim izraz in mera. So bliskale iz njih plemena jake, Višave krog so žara tak blešele, De jeklo bi topile vatre take. Pokrovke vse na kviško so ferlele, tfalob iz jam je bilo tacih čuti, Tulenja de obupnih so se zdele. Ga prašam: kaj pomeni krič ta ljuti, Kdo zlobni so, votline v te sognani, Podverženi zakaj ti kazni kruti? Mi reče: v njih so krivoverci zbrani; Jih tak je broj, bi djal, de ni verjeti, Sorodni vsi na kope skupej djani. Poveršnoma po tropih so prešteti, Dostojno vsim zapaljeno je ječam. — Koračiva ob steni zlo sogreti, Tik jame groz, na desno stene s plečam. Deseti spev. O l) ss o : Kavalkanti. Farinata Uberti prerokuje Pesniku pregnanstvo. Duhi vejo kar pride, ne kar jo. Greva naprej po skrivni cesti tajni, Med grozo jam in stenami na desni, Virgil od spred, in njemu jaz pokrajni. Ti, uma cvet! mu rečem, ki me v besni Strahoti tej okrog poljubno vodi, Z besedo čut m’ oprosti v preši tesni! Pregledal rad bi ljud ki biva todi, Grobovju v tem, so dvigneni pokrovi, Nikak stražar branivši krog ne hodi. Prihodni jih zaperli bodo dnovi, Mi reče on, ko pridejo, obdani S telesmi spet, iz Jozaie sinovi. Je Epikur z nasledbo na ti strani, S taistim ki terdili so de duša Iz trupla kip, ter smerti se ne vbrani. Kar pitaš več in kar se v molku puša, Ko prideš not, bo vse ti čisto jasno, Vse spolnjeno, kar serce znati skuša. In ja: Moj drug, ni prašanje mi kasno, Bojim se le nadlegati te včasi, Ti sam učil presodbe prid si glasno. „Me čuj, Toskan!" so grobni zvuk oglasi: „Vertiš ki živ po vlasti sc umerlih, Ostati nej ti vgodi v tem opaši! Govor je znak, de brat si tistih verlih, Domovja sin, kim bil sim ja, znabiti, Nadležen živ, še zdaj šeget po gerlih.“ Izrekel to je nek še v grobu skriti, Pritisnul ja sim se, celo preplašen, K voditelju, ker groza me dohiti. Virgil na to: zakaj si tak ostrašen? Oberni se, poglej! je Farinata, Se vidi ves do pasa kak je zrašen. Prezrem kar ga šterlelo je iz blata, On kviško stal je z glavo, plečma, slično: Ko de bi v smeh obračal pakla vrata. Mo polje tjc Virgil grobovja tično, Omenši: s tem govori mi previdno, Obnašaj po zadevah se, to pično! Ko dojdeva do njega raki ridno, Me gleda sterm ter praša čmerno jezen: Kdo starši? kaj očaki? kak izid no? Prinudši me k odgovoru bojezen, Razložim kar je ravno šlo na roke, Obervi v tem on dviga serda trezen. Namenjali, izdihne, so mi stoke, In žlahti vsi, prijatlam, stranki celi, Pa dvakrat sim razpihal jih na skoke. So združili obakrat bolj se smeli, Omenim ja ponosne na besede, Umetnosti vi niste te zadeli. Namah sedaj mi druj se kip uvede, Ki tikama je viden mi do brade, Je zdelo se, de na pet6 se vsede. Ta gleda me, gojitelj sladke nade, De drugi kdo, mu drajši, pride z mano, In zdajci ker to upanje mu vpade, Izdihne tak: Ti, kim je sredstvo znano, Po ječi tej hoditi brez overe, Al sinu mom ni slično pravo dano? In ja: Ta hod ni moje bil namere, Spremljavec moj me vodi po ti nori, Tvoj Gvido pak iskal ni v njem nabere. Besed izraz, okolšine v pokori, Mi bilo je, kdo bil bi, razodelo, Zatorej šli so točno mi govori. Kaj? praša on, se višej dvigne smelo, Iskal! ti rečeš ? ali več ne živi ? Je žitje mar slovo od njega vzelo? Ker mi govor zastal je zanimivi Slučajno bil, izida duh ne čaka, Sc zverne znak, i v grobno tmo se skrivi. Un druj o tem, pričina mude jaka, Ne gane se, obnaše ne premeni, Ostane mu namera zmir enaka. Do bili so, podaljša, zvitbe leni, Pripravnosti de niso k tem imeli, Me hujši žge, ko plam i žar ti v steni. Pripravnost koj ta tehta stranki celi, Ti čutil boš, le žalibog, de v škodo, Ne bomo lun čez petdeset našteli. Ko vnovič tam ti vojke dane bodo, Preglej zakaj tvoj rod s postavo kruto Greneti spe mojimcam tak osodo? Kcrvi pretok, ja rečem, djanje ljuto, Ki Arbijo sta barvala v rudeče, Je mulilo zatreti milši čuto. Maje z glavo vizdigne v zdihu pleče: Sam nisim bil; nagiba scer je bilo Dovolj za nas! razložnoma izreče. Pa sam sim bil, ko v kvar se je sodilo, Razdjaua dc Firenca biti mora, Uništil ki namero je nemilo. Zasveti ak vam kdaj pokoja zora, Razpledi mi, te prosim, vozla zmedo, Presodbi ki je moji tu zavora. Vi terjate v začetku, djal bi, sredo, I v tem 'ko hlep verti vas glupo v zoni, Vam zdajnc sle neplodno mimo gredo. Mi vidimo, ko kter si svit zasloni, Le te stvari, ki delja nam jih kaže, To samo nam višave car nakloni. Približano pozablenjo zamaže, Če kter prigod nam vaših ne omeni, Ne vemo nič od vas i zemne baže. Dc znanstvo vse slovo nam da, preceni Iz teh opomb, taistiga trenutka, Ncizočnosti ko čute smert obseni. Potem, ko svest krivice si občutka, Pristavim: tem pa padšinm recite, Ni znebil sin njegov se žitja snutka. De v molku prej so misli bile skrite, Je uzrok, sam ker bil sim zlo v zadregi, Pomote zdaj so jasno mi očite. Virgil začnfc me klicati na bregi, Ja silim, ta nej jasnuti mi speši, Kdo hira z njim v ostudni toti legi. On reče: Tmo jih sem osoda treši, Tu kardinal, tam Friderik je drugi, Povesti v tej ostale svet pogreši. Mi zgine s tem. Ja bližam po zaslugi Se pesniku, pomnivši scer besede, Prerahle ne, tak uzrok moji tugi. Se vpotiva. Virgil naprej ki grede, Me praša: Nu, zakaj si v mislih zmoten V Mu čertam kar jo bilo moje vede. Ohrani um ti ta govor nasproten, Omeni moj voditelj modre glavo, Ta stegnen perst pa klic ti vterdi loten! Ko dojdeš tje v željene ti bližave Izvoljenke, ki vidši ceni vsako, lio tu ti blesk na potu zamotale. Na levo s tem korak oberne jako, Hitiva proč od stene proti sredi, Globine tik, iz ktere strašno tako Smerdelo je, obraz do mi zabledi. Enajsti spev. Obsojj: Papež Anastazi. Zadni trije krogi. Posiluost. Golufija. Vohernija. Pedepso ali kazni. Po robu tje kamnitiga obrežja, Ki krog in krog skalovje ga obdajo, Do hujšiga prispeva zdaj nadležja. Tu varjejo smerdeče naj nagaje, Ki nama jih prepod na kviško puba, Nagrobnice povišane ograje. Opis le te sledečiga je duha: Tu Anastaz prebiva, sumen papež, Fatinu ki zatisnul ni posluha. Začetni hod naj bode samo tapež, Sopara nos pomalim de se vadi, Prehudi voh ne biva dihu trapež. Tak meni on. Ja njemu: Novo vsadi, De nama čas ne steče razun prida! Že mislim, on overne, tega radi. Ti boš, mi sin, v okrajni sten al zida Okrožine zagledal tri enake Okroglejem pretekliga ti vida. Napolnjene zaveržene so spake, Jo viditi, zadosta to ti bodi, Zakaj je v tem, ti zjasnim koj oblake. Zločestni vir krivice vse zarodi, Pritisk je cilj, na tega se namerja, Prevara pot, ki tapno zvit jo hodi. Ker palc le-ta nar hujši kazen terja, Ja Bog čerti čoz druge grešne zmote, Zato so v te pedepse djana verja. Posilnežev so polne jame tote, Ker sila tri zadene sorte ljudi, So ločene v tri kroge te golote. Bogu nasprot, al bližnim, lastni grudi, Goditi zna se sila razne viže, llazjasncnja govor mi ne zamudi. So rane, vmor, so druge djanja priže, Ki bližniga pokvarijo hudobno, Požar, obrop, in činbe tote niže. Ki v solze, v kri, pomaka roko zlobno, Je tu doma, z njim tolovaj, tatovi, Ta pervi krog terpinči jib na drobno. Pa vprejo tud se v sebe zlob rogovi, Ter pristno v last; zatorej drugi v jami Te tarejo prisojeni okovi; S tem žitjo ki uzamejo si sami, Al v igrali so zapravljali imetje, Iz praznih bed kih radost ne predrami. Božanstvo pak oskruni teg početje, Ki dvomi v je, ki psuje al zanika, Al zrelih sle v nemar pusti požetje. Nasledni krog, Širjava manj velika, Kohors obseže, Sodom in Gomoro, Ter tiste kini je snaga prazna slika. Prevara, ker vesti pomrači zoro, Zadeti zna, ki zvesto nam zaupa, Ko tega, ki zaupu da zavoro. Omenim jaz: posledni ta razčupa Naravno zvez, tedaj 011 manj pregreši; Zato, kaj ne, se v drugim krogu štupa? Tu najdeva, on reče, kurbe v preši, Hinavce, vrad podkupnike, lizune, In sličnih kar jih sodba v noro treši. Un druj način ogluši milbe strune, Narave moč, kar snag iz tote sledi, Oslabi čut za žitja razno bune. V okrožju tem, vesoluosti na sredi, Kjer Dite je, se pokori na večno, Izdajstva v greli zvijavni ki zabredi. Mu rečem ja: razvedril to si srečno, Pretehtal, dal na tenko te globine, Ko polke v njih pomešane poprečno. Kdo so, pov6, selaki tc močvine, Kih suče piš, al ploha jih namaka, Nasprotni kim priklon lo v kletvi mine? Zakaj jih ne zadeva kazen jaka V požaru not, ak jih čerte nebesa, Če ne, zakaj pedopsa tre jih taka? Omeni 011: kak de verte kolesa Se misli li uasprot navadni šegi, Na ktero stran obcrnul si očesa? Ti z lastno zdaj si etiko v zadregi, Ne spomniš mar se trojniga nagiba, Ki Bog čerti nar bolj ga vaši v legi. Nezmernost je te trojce manjši hiba, Hudoba jo prevaga ne za malo, Divjosti pak preti nar hujši šiba. Pretehtaš alc do dna prisodbc žalo, Se spomniš kdo so tisti zunej bili, Primerjeno kim tam so je dajalo; Boš koj spoznal, zakaj so se ločili Od unili ti, in unc viš pravica Pedepsa v manj očitno britki sili. Mu rečem jaz: o, vedenja resnica! Ti krogoma mi dvombc vse razjasniš. Čez knige blesk je tvoja govorica. Te prosim de le mervico sc kasniš, Razlosiš mi, po čemu vohernija Pregreši se, in uzroke mi glasniš! liazumnimu povč filozofija, Povsot, ue le na strani tej al uni, Narava pot, kam, kdaj in kak, zavija, Po božji vse modrosti, ne po luni. Ak fiziko pretehtaš kakor grede, Zapela to ti bo na vsaki struni. Po vredbi viš gre vsaka razun zmede, Ko zvesti djak učitelja po volji, Vaš čin tedaj je vnuk višav besede. Iz totih dveh, razjasni ak sc bolji Namen stvari, se vzame za potrebo, S prebitkam pak previdajo se goli. Ker vohernik v imetje stavi nebo, Zakone on prirode zaničuje, In up zadl v neplodno pusto grebo. Zda sledi mi v okrožja tebi tuje; Je itbe čas, ker dvigajo se ribe, Nebeški voz kolesa v sever snuje, In daleko so pota v niz nagibe. Poslovenil Jovan Koseski. Dva n a j sti s p e v. O 1* s o {*•: Sedmi kolobar, kroge v tri razdolon. Minatavros. Pervi krog: posilniki liližniga v roki vrolokipcee kervi. Cio pust jc kraj, po kirau šla sva v nižo; Kar gleda v tem okrožju se težavo, Ostud budi očem na strašno vižo. Ko tisti vdor skalovja kraj planjave Ob Trenti, ki je Adigo zasukal, Ko pahnul stres je verh iz goličave; Tak sterni je zid, de ki bi zgorej lukal, Ob reki tej bi v zuožju stez nikake Za samši hod popotnika ne vkukal. Tein bile so razpotja tam enake; Na verhu pak razrušene skaline Kretenski vil prikor je svoje spake, Ki rojen bil je z hlinjene kravine. Ko naj zazre, se grize, strašno vije, Enako tem, ki jeza ga prešine. Voditelj moj mu pak nasprot zavpije: Al misliš de je vižar Atenjenski, Se treseš mar, de vnono te nabije? Poberi se, divjak! tem ni po ženski, Po tvoji tem ni sestri klonč pripravljen, On hodi tu, de ceni ples peklenski. Kot ranjen bik, v odboj na tlak postavljen, Ker čuti smert, na kviško ljuto plane, Pa semtertje spotika se zadavljen : Tak Minotor togoto v sebi mane, Virgil o tem: pobegni tje do vhoda, Dokler divja, se v bliži ne ostane. Zda vzeti pot globejši jc osoda, Po skalah ki o teži ne navadni Živečiga se tresejo do spoda. Zamislen tak o groblji tej si jadni, Ki varje jo, kaj ne, gerdoba tista, K pokoju ki nagib dajal sim zadni? Ko vidla me je v pervo jama ista, Razrušena ta skala ni še bila, Je stala clo brez reže stena čista. Pa malo pred, ak pomnim prav zgodila, Ko prišel bil je tisti, ki iz kroga Je perviga jih peljal mnogo sila. Letopis 1878. H, Na vse strani oblast je tresla stroga Te krajo tak, (le mislil poliotje Prešinja svet, ki uzroka iz toga Že večkrat šel, po nekim, je v sipotje. Takrat je tud obstenje to mogočno Zdrobilo se v pešeno to golotje. Oberni zdaj pod sebe glede točno, Ker bliža sc kervava vrela reka, Ki dere svet, se pari v njej razločno. 0 slepa strast! o pameti navpreka! Ki zbadaš nas živetju v kratkim sladno, Pretehtaj kop ki v jami tej to čeka! Sim gledal rov širok, zakrivljen patino, Ko kter ki vso okrajno krog obdava, Kar bil mi varli naznanul je navadno. Med brcgam in pa temu goličava Centavrov da mi smotriti pušice, Ki lova jim so v žitju bile slava. Ko se navdol obernem raz gorice, Trije nahip se ločijo iz tropa, Nasprot mi vsak moli strašivno lice. 1 kteriga, zavpije on, sta kopa Deležnika? od ondi oznanita, če ne strelim, ne anam zlih se čopa! Moj varli na to: bo misel mu očita, Ko dojdeva Kirona tje do bliže, Poterpi alt nagon te želj prebita. Me sunši jo podaljša tote viže: Ta Nesos je, zrok smerti Dcjanira, Mašval sc je, ne žlahtno, studuc niže. Na sredi tist, ki gled na persi vpira, Je Kiron siv, učitelj zvest Ahila, Tik njega Fol, kim čert i serd izvira. Obrežja krog je šetalo jih sila, Streljali ki so v tiste duše kruto, Katere ni ta godla vse pokrila. Dohitiva sedaj kardelo ljuto, S pušico genn razdeli Kiron brade, In žrelo da mi zreti razobuto. Besedi ker overka snop ne dadc, Tovaršam on omeni: glejte točno, Un zadni kar zadene to razpade. Stopalo ni umerlih tak mogočno! O tem je že mu vodja tik do grodi, Kjer strinja konj s človekam sc obočnO, In reče: da, jo živ ! i vse mu bodi Razkazano po meni v paklu žarnim; Ne radoved, ga sila v hod navodi. Sc vmaknula jc diva kraju jarnira, In vodbo to jc meni naročila, Ta ni zločin, ja nc tovarš kovarnim. Zarad moči, ki nama v prid jc bila Do teh zaprek po ccsti tamni, čudni, Pridružba nej ti vižarja bo mila. Nej spremi naj po pusti tej odljudni, Pajdaša nej izdatno mi podpira, Ki živ je še i v gibanju pomudili. Na desno se potem Kiron ozira, I Ncsosu omeni: ti ju spremi, Poiuozi kjer prehojo kljub zavira. Sc vpotimo, prevdarku v svojim nemi, Po bregu tjc žaru kipeče reke, Iz dna veršč terpinčcnili pojemi. Sim vidil jih do čela v kipu neke, Mi konjomož pove, ti so tirani, Izvirki štet, pogina, enot zapreke. Tu plakajo, spomin v izglcd nam dani, Ta Skander je, le-un je Dionisi, Sikulce ki za blagor nekda vkani. In tisti tam, kim černa kita visi, Je Acolin; rumenolasa glava Tik njega pak Estonski jc Abisi, Kim bila smert je pastorka naprava. In pesnik moj na to izreče tako: Ta vodi nej, ja bom le napeljava! Nckoljko dalj stoji Ccntaver jako Kraj množice, iz toka ki le čela Napol moli, scer krije v reki vsako. Naznani stvar: ta je oseba smela, Prebodla ki je v cerkvi serce slavno, Na Tamizi kim čast že dnes jc cela. Sim vidil jih, ki čop al grudi ravno Iz hlapa so nakviško mi moleli, In več od njih poznaval sim že davno. So bolj in bolj se žlebi plitvi zdeli, Do gležna le je segala kervina, I v kraju tem smo gaziti pričeli. Možbik začne: Tu mična jc globina, Vervranje vlag pomanjšano jc vidno, Lc rahloma pogreza so nižina. Na mio stran valovja ni prcidno, Obrežja tik tomun je neizmeren, Not mučeni kriče tirani pridno. Je Atila med njim, trinog neveren, Človeštvu bič, obraženju gonoba, Z njim Pirhos, grek, ter Sekstus, lah prešeren. Dva roparja, zmešnjav netivna goba, Itinier Kornet, sobrat llinieri l’aco, Sta tudi vmes, prekanjena goloba. Izrekši to k prehodu dvigne taco. Trinajsti spev. Obseg: Sedmiga kolobara drugi krog. Posilniki sebi nasprot preinenjeni v drevesa, ino po Harpijah terpinženi. Do brega bil še Nesos ni pregazil, Ko vpotiva se midva po gošavi, Kjer nisim stez, ne tcujc cest zapazil. Zeleno ne, le velo se mi javi, Nič gladkih vej, le gerče, kile, kluke, Ni sadja znak, teruovje dreva davi. Prilične tej zverin in kač razbuke Ne čujc se lecinski po samoti, Divjaštvo kjer se gneti varne v luke. Harpijam dom so strašni kraji toti, Ki perja strup so brizgale v Trojane, Naznanba de pogin se mesta loti. Okremplonim perute so pridane, S peresmi je telo pokrito celo, Na drevje to so čudno v stok sognane. Omeni varil: poprej ko dalej spelo Se bode, znaj, de v krogu drugim hodiš, In toliko bo časa to te grelo, De v strašni pesk pušave tje pribrodiš. Pa spomni so o temu te besede: Ne roba tik, de mar se ne osmodiš! Ni bilo še ničesar za poglede, Pa vhajali so kriči mukam kislim, Tak de sim bil ko panan glasov zmede. Ja mislim, 011 jo mislil, jaz de mislim, Ti glasi so iz gerla bistev takih, Ki med ljudi, nalaš mi skrite, čislim. Mi reče varh: če zlomiš berst enakih Dreves, ti bo se hipoma skazalo, Pretehtal de razmer še nisi vsakih. Ker mene zlo je radovedje gnalo, Odkcrhnem kal iz bližniga drevesa, Nalom kriči: zakaj me raniš, tnalo! In ko je kri pribrizgala iz lesa, Ponovi glas: kaj lomiš kruto mene, Al Bog ti dal ni milosti očesa? Junaki pred, zda terni smo brez cene, Pa lajši pest bi morala ti biti, Občutka če bi bili kačo Ione. Kot veje verli se vidi v plamen iti, Ker drugo se telo še zdravo vije, Ob vetru ki jo memverše dohiti; Iz mozga tem odlomku slično dije Besede glas i rusa kri ob enim, Izpade vlom, strahu mi serce bije. Mu reče varh: ak vedel bil bi, cenim, Poprej ta moj, kar zvedel je zavozno, Spotikleja ne bil bi dal nobenim; Ne bil bi te napadal tako grozno, Ja sam sim ga v to djanje vpeljal kruto, Zaveržem je, le žalibog, prepozno. Razjasni mu živetje svoje sluto, Spomina glas bo tvojega oživil, Kjer petje bo od jame te začuto. In čok na to: si sladko tak zakrivil, Molčati de ne smem, pa zanesita, Če vama clo govor bo kodre sivil. Sta ključa dva mi v desni bila skrita, Odpirala sta serce Miroslava, Nikomur pak se skazala očita. Posestvi v morn sta bila čut in glava, Marljivo tak sim sukal opravila, De vpešala mi zadnič jo narava. Zavid, ki je visosti sprotna sila, Z dvoranstvam ki poljubno, merčno rabi, Ostud za trud, posilju sprožba mila, Mi v kvar takrat oserčja splošne zgrabi; Zapaljeni podpihajo Augusta, Zasluge cvet se v sipu sreč pozabi. Osenči me obupa tenja pusta, Zaslepi blod, de smert bo sverha vsega, In samomor nekriviga me shrusta. So zarotim o mozgu dreva tega, Oskrunil de nikdar zvestobe nisim Gospodu mom, ki groza bil je zlega! Ak pride kter, ob tem ko tukej visim, Na svitlo spet, nej inoj spomin obudi, Nevredni tam pozabi v mračni ki sim. Prejcnja s tem. Virgil na to: uo mudi Ga prašati, ak več te znati mika, Le urno, de se v rako prej ne zgrudi! Omenim jaz: le tebi ne zanika, Poprašaj ti, kar plodno sodiš zame, Ja nisem kos, je zmota prevelika. Moj varil potem: kar ta ti vstreči jame, O panan duh, nej tebe mu nakloni, Do zmedene razjasniš tote klame, Ter mu poveš, kaj duše v gerče goni, Ak moreš tud mu dalej to razjasni, Čo ktera duš uide britki sponi? Začetno so odvet mi žvišgi glasni, Potem sc sič premeni v te besede: Bo kratek vam odgovor moj počasni. Ker duša iz telesa v smerti grede, Ko človek sam živetja se oprosti, Soditcl koj jo v sedmi krog uvede. Zleti navdol brez volje, v toti hosti Pogrezne se, kjer zgod na tla jo treši, Ko pir hiti v drevesni veršič gosti. Iz mičnosti so v deblo dreva reši, Harpije pak ogrizajo mladike, Ga stiskajo ko zcrno v ostri preši. Nekda prispe naš duh do prešne slike, Pa ne de njej v obstoj bi se pridružil, Zaverženo po sebi vgasne mike. Terpinčenja predmet bo tukaj sužil; Zapanan, kot ostali, v gerče tote, Bo v enomer zabrede svoje tužil. Posluzam še, razjasnenja te zmote Kazlagal de bo dalej se natljaje, Ko čuden hrup napolni jamne kote. Priličen tem, ki čuje tik ograje Ga lovec, ker se gon mu bliža v hosti, In hrup in krič odmeva v krogu staje. Dva dirjata nasprot mi v šumi gosti Iz leve, vsa razpraskana i naga, Germovje se drobi v premiki prosti. Pervotni smert zakliče nej pomaga, In drugi, ki je zdel se bolj počasen, Omeni: ti ni bila slična snaga Pri Topi, tam si, Lano, bival kasen! Potem ko moč omaga mu sc skrije Košati v germ, kjer ni zagledu jasen. Za njima, hu! tuleča truma lije Lovivnih psov, dotika hert sc herta, Kar nese vid, se rep za repam vije. I v skritiga derhal zobe zavcrta, Mu sterga kos za kosam iz telesa, Ter ude krog raztrosi spačje čerta. Me polje zdaj prijazniga očesa Moj mili varh do germa, kim so crelo Solze iz ran, ko ploha iz nebesa. Zakaj, o Jak da Santandrej, so vnelo I3esede te iz mojih ustnic tako, Ker žalibog, izid so pust imele! Mu bivši tik popraša vodja jako: Povej zakaj de puhaš kri in slova Iz britkih ran okrožja plat na vsako? I nama on: O duši kima rova Ondašniga nevihte so očite, Peres ki me oplenile se znova, Pobrane skup nazaj mi prinesite! Iz mesta sim, ki Marta premenalo Je s Kerstnikam za varha zgodbe zvite. Zato bo v kvar mu sukal pravd navalo, Če znaka bi nekoliko no bilo Od njega tam na mostu mu ostalo, Gradjani, ki so zidali premilo Staniše spot po sipu Atilovim, Napenjali zastonj bi bili silo. Ja sam pogin si v lastni dom zazovim. Stirnajsti spev. Obseg: Sedmiga kolobara tretji krog. Posilniki naravi in Bogu nasprot v ognjenim deževju terpinčeni. Kapaneos. Peklonske reko. Ljubozon mo je gnala do domovja, De perja sim nabral kar se je dalo, Ga vergel mu, ki več ni gučal slovja. Potom sva šla do tam kjer se kazalo Over ni več nasledno v krožje priti, Kim reči smem pravice strašno tnalo. De stečo mi, ondotno prav razviti, Omenim de v obširni sva livadi, Zelenja kjer ne more bilca kliti. Jo krogoma mučenja hosta gradi, In meja tej je struga tug i Moda, To greva tik, ja konca groze v nadi. Tla pesk so vroč, Katonoviga hoda Po Afriki podoba clo prilična, Ko vila ga v pušavah je osoda. O, kazni strah! pedepsa krivd pravična! Kak morala bi stresti družbe blede, Ko v sluh done jim videnja dotična. Sim gledal duš, clo nazih, cele črede, Ihtivno ki so plakale preveno, Terpinčenja so razne bile zmede. Ležati znak sim trumo vidil eno, Dotična v klonč povita je sedela, In sukala je tretja se v premeno. Oseb nar več med svoje ta je šteta, Menj druga ki v pedepso je ležala, Pa gerla bolj napete v krič imela. Višava je nenehama metala Nebroj plemen po zraku vse na kraje, Prilika ploh zamet ni ga navala. Kot žar i plam čez tabora ograje Ob Sindu zrel je Škender tje leteti, Ter nižati se v šotor, koče, staje; Posamezne so spešili zatreti Vojšak in on, ker laglej se ugasne Samotni žar, ko v plamen smod razpeti. Podobne tem peršele so užasne Svetilke krog, zažgale ko netila So prah in pesk, ne naglosti počasne. Preneha ni rokama nikda bila, Preveno so mahale krogom sebe, De vmaknula bi plamena sc sila. • Omenim ja: vse, vodja, čisla tebe, Razun gerdob, straživnih skrek ulioda, Ki vark so tam ti spričale potrebe. Kdo velikan je tist ki ondi smoda No zmeni sc, uporno se obnaša, Ne gane ga, ne tma, ne žar, ne voda? Razumši ta, o njemu de se praša, Mi zakriči nasproti te besede: Kar bil, to sim! in tak bo lega vaša. Nej z delmi Cevs kovača svoga zmede, Ki brusil mu je treske v borbi tisti, Zatisnili kjer mi v smert je bistre glede; Premaga nej po Monžibelu isti Nasprotnike, klicaje v norah mračnih: Opri Vulkan me v bitki krivde čisti! Kot nekada na poljah Flegrc zračnih, Ko mi dervil nasprot je grozno strele, Bo shlapil serd po vi S ah mu oblačnih. Varh zakriči; zda tako glasne 1'ele, De čuti še mi ni dajal enake: Kapanej! gnjev ti serce vedno melje, Si karan prav, napuh ti merši dlake. Ni kazni de bi bila bolj prikladna Za taki serd, ko studne serda spake. Ko bila je končana ojstra zadna, Podaljša: ta sedmerih bil je eden, Kim Teba v bran je stala ravsa jadna. Bogovam kljub, si v tem je še dosleden, Terpinčenja njegove so pravične, Obširniga pretehtanja ni vreden. Naprej z menoj! plati se boj dotične, Tam pesk je žar, verh muk i njih pridavka, Le gaja tik so ti steze prilične. Se vpotiva brez vora, brez ustavlca, Do goše, kjer potok izteče neki, Kim barva je čerleno strašna rjavka. Ko tist izvir, pričetek topli reki, Hotivnice ki ga dele v porabo,' Enak je ta, uavdol veršijo vteki. Njegovo dno, ko brega medju sabo, So sviž peščen; hodivna pot je skala, Premikanju tedaj ne žuga slabo. Kar do sedaj po nori sva spoznala, Od hipa ko sva vrata prestopila, Kih v enomer odperte najde žala, Nikaka reč ne mogla bi, al sila, Enačiti s potoka m tein se točno, Kim lastna moč, zatreti žar, je bila. To rekel mi voditelj je razločno, Ga prosim jaz, nej dalej to mi jasni, Vse vediti, me huskalo je močno. Je v morju pust otok, pa slave glasni, Mi reče ou, imenovan je Kreta, Ondašni kralj je blagor bil začasni. Na njemu hrib je Ida, viša sveta, Cveteč je bil nekada, slast i sreča, Sedaj je vres, ničesar ne obeta. Za sinčika skrivalnica gosteča Je Rheji bil; ko plakat sin je hudo, Je hujši šum zbudila straže gnječa. Sivor visok je v hribu, moža čudo, Ki gledati Damjati pleča dava, In tehta Rim ko lastno v sklenu grudo. Iz čistiga zlata jc svitla glava, Sreberne so mu persi, rame, pleča, Do stegna bron, ter jeklo se spoznava, /elezja moč o bedrah jc grozeča, Le škoda de je desna noga glina, Potperta ker je teža s to nar veča. Podoba vsa, le glave ne višina, Preklana je, razpočje solze roni, Ob toku kih se širi zmir votlina. Nižavo v to se združen mok nakloni, Stiks, Aheron, in Flegeton so sledbe, Ki v strugah klane navdol jih urno goni. Do ondi to, kjer druge so naredbe, Kocit je tam; — kaj temu je narava, Molčim o tem, za potlej so te zvedbe. Poprašam ja: Potok če ta priplava Iz kakiga izvirka zemlje gorne, Zakaj se tu, ne ondi, zreti dava? On reče mi: So v lok te jame borne, Če ravno se vijeva v krogu pridno, Za prostor tak so noge preokorne. Jo bilo ti le malo nore vidno, Ak nove te osupnejo prikazni, 50 spomni de i to ne bo izidno. Ga prašam: kaj so toki vage razni, Ko Flegeton in Lete? ni speljano! 51 djal izvir de pervimu so blazni. Prašanju tem je bistro želo dano, O verne on, pa vrenje reke rdeče Razjasni vso pomembo v njej iskano. Boš Lete tud zapazil, končno reče, Kjer snidejo se k snaženju dušice, Objokan greh kih manjo v sercu peče. Je doba zdaj od gojzda poslovice, Za mano tik mi slediti se trudi, Pot varen so nevpaljene stezice, Ob verhu kih ne liže plamen hudi. Petnajsti spev. Obsojj: Posiiuiki nasprot naravi. Brunctto Latini prerokuje pesniku pregnanstvo. Zda nese rob skalnitiga naj brega; Od zgorej hlap ohrani cesto žara, Ko prostor krog plemen vihranja zlega. Flamingo kot nevžugan zid ovara Od Brisla do Guzante slapov brani, Odbiva ker natrag jih brezdna v stara; Kot Padova o Brenti setve hrani Potopa, rek naval, viharja spake, Poprej ko žig zbudi se Kjarentani; Okopi tam podobe so enake, Le više manj, in manjši debelosti Je zidal jih, ki vmislil si je take. Od gojzda proč sedaj sva bila dosti, Ne bil bi ga zagledal zbog deljave, Ak bil bi spet oziral se po hosti. Duhov prispe po robu te širjave Mi trop nasprot, in sledni naju gleda, Ko v tmini kter, kim ni svitlobe pravo. Ker lune bliš ne kaže jasno sleda, Naj pazijo ko siv šivar šivanko Ob točki kjer se luknice zaveda. Pretehtan tak po trumi tej natanko, Začutim de nekdo za pas me grabi, In reče mi: si vjel se končno v zanko! Cutivši de nasprot mi roke rabi, Vanj gled uprem, spoznati ga pohoten, Pa znamki so mu v prižah bili slabi. Naposled pak spozna pogled ga loten, Dam desno mu: mir z vami, pan Bruneto! Vi tukej ste? sim clo nenade zmoten. On reče mi: moj sin, ne bo ti v šteto, Natrag če greš z menoj korakov malo, Pustiva trop, nej sledi cesto kleto. Sej ravno to bi mojim željam zdalo, Omenim jaz, tu mervico počiva, Voditelju ak momu bo veljalo. Overne on: ki tu počitka vživa, Je godin sto pripanan, se ne gane, če sred plemen, če v živi vatri biva. Ti spredej koj, nasledba men’ ostane, Potem hitfl do svojega bom tropa, Obup ki ga neskončni v tugi mano. Bolj nizko ker ne tvegam djati stopa, De vštric bi bil zamogel mu hoditi, Sim zadej spel ozirniga kolopa. Me praša on: kaj nudi les te priti, Ker ni ti še posledna ura bila, In kdo je un, ki zrem ga s tabo iti? Me zmota je, mu rečem, žitja vila, V oblake bil sim zamotan ostudne, Poprej ko se mladost mi je spolnila. Ko včera sim hitfl iz niže čudne, Me sreča ta poslan in mi obljubi, Popelje v prid de te me ceste mudne. In on: bo prav! ta zvezda ne pogubi, Zanesi se, v preluko slediš dike, Nasledba ta že jedro ljusk orubi. Prezgodna smert je vgasnula mi mike, Scer krepil bil moj uk bi tvoje dela, Namembe ker so božje ti velike. Pa tisti rod, zavist ga je prevzela, Fjesolske kim so skale vir starinski, Je kar je bil, skalovja duša smela. Za dar bo kvar snuval ti čert živinski; Osode tek! ne plodi smokva sladna, Robidja germ ker liobota grozinski. Jim slepcov da perimk pravlica jadna, Skopost, napuli, zavid so jim priroda, Tem biti tuj, ti bivaj skerb navadna. Namenula ti slavo je osoda, Zeli te ta in una četa stranska, Za klune teh, bi sodil, te je škoda. Premeni v gnoj zverjad se fjesolanska, Prekrasne pak ne kvari tulipane, Iz klata ki slučajno zraste djanska; Katere v čin orjaški duh nej gane Rimljanov, ki so zvesti tam ostali, Kjer cimil bič je krut za nove rane! Ak mojih želj bi bili čversti kali, Odgovorim, dosegli vse namene, Na zemlji vi bi še se radovali. Je vtisnjena podoba zlate cene Mi vaša v čut, še spomnim se nauka Zgovornih ust; mi cvet je sle prevene! Kak slave vene doseže perhla ruka, Ste skazali; dokler bom živ bo sledba Mi žarna skerb, zamuda vedna muka. Kar djali ste, bo mojih dni naredba, Vse hranil bom za slavno divo milo, Naklonjena če bo mi nje zagledba. To bodi vam resnice oznanilo, Kar vest veli, ostane mi ugodno, Ne menim so za vso nasprotno silo. Mi novo ni, kar tehtali ste sodno, Kolesa nej namemba obračuje, I pridni kmet motiko mu prirodno. Na desno zdaj sc mojster ogleduje, Omenši mi osorno te besedo: Tist sliši v prid, ki čuto sercu vsnuje! To misli mi v pretehtanju ne zmede, Grede naprej zaprosim še Bruneta, Izreče de glavarje četne srede. Spoznati tri, omeni, prid obeta, Ostale pak bo bolje zamolčati, Mi množina je ur natanko šteta. Ti mašniki so bili v sreči zlati, Učeni zlo, visoke v žitju slave, Pa slično vsi napake prebogati. Tam Priscian se bliža modrc glave, Tik njega Franc d’ Akorso; več enačili Je zreti, ak ti budi srab zabave. Tud Moči je, ki sluga slug iz jacih Je zmot le teh poslal ga v Bakiljone, Kjer zginul je pozablenja v oblačili. Bi rekel več, pa v hodu volja vtone Razlaganja, temveč ker sc dviguje Iz peska prah, budeč mi nove zone. Sc bliža trop, ki k ognenju me nuje, rreporočim Težavi ovc ti branja, Vsili ved zaklad, se anam hvale druje. Obcrne sc, tem sličuiga ravnanja, Ki za zelen Veronski plajš tečejo, O dobi v to izbraniga igranja, In zmage čast, nc smeli porug, dospejo. Šestnajsti spev. Obseg: Sodomiti druge sorte. Roli nasledniga okrožja. Strahota se v delji prikaze. Sim bil do tam, kjer slišalo veršenje Vode so je, ki v dolni krog je vrela, Eučelni roj je zdelo sc šumenje. Privihrajo tri sence iz kardcla Letečih duš, namenjene ki bile So v isti kraj užasniga mučela. Ob enim so, bližajo sc, zavpile: Ti stoj, si naš! ak slika nas ne moti, Ta gnus jc dom za take rogovile! Oj! karih ran sim gledal tmo v tem koti, Strašivnih prog iz prešne, zdajne dobe, Ko spomnim se, obup se serca loti! Poznavši varh okolnosti te globe, Oberne se do mene in mi reče: Priljudno s tem, kar pika to za zobe! Žerjavce ak ne vidil bi veršeče, Terdil bi de spodobno bo ti stala, Če jim nasprot osoba tvoja teče. Začnejo, ker sva midva prenehala, Ti prešni ravs, in bližej nama bivši, Jih svade strast v obroč je zamotala. Kot borec nag s polznoto se močivši Prevdarja kaj prospeha več nakloni, Poprej ko spe v protivnika gromivši; Prilično tem verte se tam skakoni, Stopanju vprek obernjeue so lica, Te jedna sla, in druga noge goni. Ak bed ogled, v kih stiska nas pravica, V oserčju ti nečuta lusk 110 zmane, Tak enimu izklikne govorica, Nej bivšiga spomin ti dušo gane , Poveš de nam, kaj si, de slika živa Bez groze v teh strahotah ti ostane V Ta pred menoj, ki v hodbi drug mi biva, Je zdaj za vid le naga odertina, Nekada bil čelad je zlata griva. Gvaldrade vnuk poštene je, sin sina, Imenovan po djanju Gvidogverra, Jo z umom ko z orožjem znag veršina. Stopinje un za mano ki pobera. Je Aldobrandi, vitez Teghijaja, Bi morala še vanj živeti vera. Jaz, kruto kim pedepsa tu nagaja, Sim Rustikuči, brez ovinka rečem, Je bila kvar mi supruge izdaja. Me strah je vil, prehudo de se spečem, Pa mednje me je mikalo v tem hipu, Dovolil bil bi varh de jih dotečem. Ker gnala sla me ni k požara tipu, Mi serca mik premagala je zona, Čeravno lilep do itbe spel je h kipu. Omenim: ni poruga kazni Iona Mi mnenj izraz, sočutje mene viža, In temelj bo mi zadniga nagona. Ko vodja moj, razkriti mi, se zniža, De dojdete, sim sodil koj, de jaka Mi množica se slave vredna bliža. Rojaki smo, me gane vaša vsaka, Navadne vam početja so češene, Blišoba del jc svuda vam enaka. Bom zmenal javk za sadja viži cene, Obljubil je vodivec mi resnični, Pa v sredo pred namemba me požene. Nej dolgo še tvoj bistri duh pravični, Izreče 011, ti dične dela snuje, In slava tvoj spremljuje čin različni; Povej mi le, pravednost al stanuje Še v domu nam, ko nekda, višjih briga, Al zginula od nas je v kote druje? Nas Borsijer Guljelmo, senca kiga Se ravno zdaj od ondi nama bliža, Terpinči zlo, terdi, de upa 111 ga. Novaki so Firenci nova priža, Dobički vmah, obljudenje ne kasno, Bude napuh, in ta v pogubo viža. Omenul bil izrek sim zadni glasno, I11 ti trije v odgovor so ga vzeli, Gledaje se ga tehtali počasno. Če tudi scer, so reči mi začeli, Ni težej ti na voljo drugim biti, Med ljudi, da! te srečne bomo šteli. Ak mogel boš iz brczdna tega priti, Tam gledati nanovo zvezde lepe, In: Bil sim not! rojakam oznaniti, Povej jim kaj od strašne uaše stepe! Izrekši to, zbeže, in se je zdelo, Perute so navadnih nog okrepe. Hitrejši ni še „Amen“ izdonelo, Ko v deljo ta jc trojca se zgubila, In varha tud je dalej gnati jelo. Jaz koj za njim. Le malo sva hodila, Že blizo sva veršenju vode tako, Ni čuti več, karkolj sva govorila. Ko tisti tok po lastnim žlebu jako Šumi v izhod iz Vesove višine, Ki Apcnin visost preseže vsako. Mu pred ime je Akvaketa, mine Ga to potem ko pride do nižave, I v Forli druj perimek se mu vrine. Tik Beucdcta vihra čez goljave, Prekucne se v dolino po veršinah, Vse krogoma razločile so bobnjave. Enako tem sva čula po skalinah Veršcti vniz pobarvane talase, Prezreti jih ne steče v tacih tmiuah. Konop imel okrog sim za prepase, S kim šekasto ulivaliti riscno Sim trudil sc v gošavi prešne čase. Odpašcm ga i v gručo zvijem eno, Ukazal kot voditcl bil je ravno, In klonč podam zaupno mu v preccno. Na desno ta obernjen roko stavno, Od roba proč, zažene zvitje v jamo, Kjer zdelo se je brezdna žrelo glavno. Sim sodil ja, prikazati sc tamo Bo moglo kaj na tako novo djanjc, Razumi vzak, de ni priinerlej samo. Omeni varil: bo prišlo zdaj na znanje, Kar pazna žc mi duša pričakuje, In tebi se prebuda kakor sanje. Resnica sccr, ki zmoti slično snuje, Je bolje de ostane v mislih skrita, Sramoto ker izrečena nakuje; Pa sila me k terditbi tej dobita: Se zarotim pri stiliah pesmi totc, Nej prazni so koristi, mika, svita; Ak nisim zrel nižejše iz grozote Priplavati pošast užasno, čudno, In kviškoma prostirati krilote; Kot vodolaz, vernivši se nemudno Iz mozskih nor, kjer sidra v guge terči, Glede v naval in globočino studno, Sc spenja vzgor, in zdolej ude kerči. Sedemnajsti spev. Obseg: Kolobara sediniga konco. Odortniki. Zanfiljaei, Ubriaki, Skrovini,— Oeriono. Poglej zverjad strupeniga repaka, Razruši ki terdnjavc, hribe, grade, Katere sil ne vbrani sc nikaka! Moj vodja s tem poprime zdaj razklade, Ter migne ji, nej bregu sc približa, lvjcr viti sc prihodni pot imade. Pošast le ta sramote, brig in križa, Je kraja tik z glavo in persmi kmalo, Repalc od zad pokriva tamna niža. Obrazje clo pohlevno, mično, zalo, Prijazno so, diviških kip, ji lica, Telo v izid je gada zreti dalo. Kosmata dva sta parkla znak poklica, Telesa krog pobarvane maroge Različnih boj so varke naznanica. Tatar i Turk, enako umne sloge Med barvami, ne stulitala obleke, Arabne clo ni tkala slične proge. Kot vidi včas o bregu morja, reke, Na suhim pol se, v toku barke drugo; Kot pibra v bran in prid si včini leke V okrajnah, neme kjer iše v pitji vugo, Tak stala tam je studna ta zverina, Vteleseno, sim sodil, vidim — kugo. Po zraku se je sukala repina, Strupena ost je znatno kviško stala, Škorpjoua ki je bila bodečimi. Omeni varh: sedaj stezica mala Nazaj se gre, do tam, kjer ta strahota Je pervikrat se vidu pokazala. Potem navdol popelje naj stermota, Na to deset stopin po ravni legi, Tak žarna bo prehitena peščota. Zverjaku lih ko bila sva v dosegi, Zapazim duš nekoliko sedeti Stermine tik peščenimu na bregi. Mi reče varh: de vedel boš našteti Po versti vse okrožja tega muke, Poprašaj te, kaj kauijo začeti. Le kratko vse, nastran besed zasuke! Jaz medju tem naprosil bom divjaka, Do vzame naj na herbta svoga kluke. In tak mi je spoznana bila taka, De sam sim šel do kroga sverhe zadne, Kjer truma ta se v plohi solz namaka. So znaki jim pogledi bede jadne, Nenehama so brani vse z rokami, Sopara zgor, i zdolej brizge čadne. Prilično psu, ko žgejo sončni plami, In pikajo ga bolhe, muhe, ose, Protivi sc in z gobcam i z nogami. Kardclo vse pretehtam to na kose, Spoznati moč uikakiga ni bilo, Pa vidil sim, — utisne to mi zlo se — Do mavhe vse ob sercu jo nosilo, Zaznamvane in barvane različno, Kih gledanje vsim zdelo se jo milo. Samotnimu dospem kardelu lično, In višnjev kip na torbi zrem rumeni, Leonu ki podoben bil je pično. Potem pogled ostale mavlie ceni, Na eni ko tekoča kri rudeči, Belava gos nasprot mi glavo kreni. I nekdo kim na torbi svinja veči Je vrisana na belkasti podlogi, Me praša: kaj ti voliaš toti v peči? Poberi se! živečih ker si v krogi, Ti to povem; moj sosed Vitaliano Bo vsedel sc na levo stran mi k nogi! Jaz, Padovan, sim s tem; ti bodi znano, De zbadajo me zmir enake viže: Kdaj vitezu bo slavnim dojti dano, Kim klunov treh na mavhi bodo priže! Pomerdne v tem, ter jezik von zakrivi, Goveda kip, ki nosnice si liže. Ja v strahu, de pomuda ne oživi Nevolje mu, ki speli mi je naročil, Sc vernem berš, pustivši trop na grivi. Virgil je bil na herbet ravno skočil Pošasti, ter se gugal je na sredi, Izrekši: glej, de točno boš razločil! Zdaj pojdeva navdol po čudni gredi, Sedeč li spred, ja zadej tik za tabo, De repa strup te ne zadene, vedi! Kot merzlični, kim ude vije slabo, De nohte le mu višnjeva napada, Se trese ves, ko misli, lomba zda bo; Tak straha mi je trepetala brada, Pa bal sim se opombe ojstro slane, Kot sluga zvest boji se višjih jada. Hitim tedaj na strašne te plečane, Obseži me! — sim hotel pevcu reči, Beseda pak mi groze zaostane. On ki me je čcs brezdna spravil veči, Mi dene koj roke okrog telesa, Opre mi trup, glavo i vrat i pleči. Potem veli: zdaj Gerion peresa Je vpreti čas; polagoma v doline, Ker takiga tovarš ni vajan plesa! Ko čoln za včin premisleno odrine, Naprej, nazaj, potem hitrej se guga, Enako ta, soteska de premine. Kjer grud jo bil, zdaj z repam kviško žuga, Ko kača se z letem naprej poganja, Po parklih mu doidc sopa vuga. Nekdaj, bi djal, je groza bila mauja, Ko Faeton tekalo sončno zgreši, Goreč oblolc, pozna se, sip naznanja; Al pa takrat, ko všel je Ikar preši, Mu sonce vosk perut prebližnih staja, On stennoglav iz neba v morje tr-eši; Kot moja tam, oba telesa kraja Nad brezdnam ker sim čutil plavajoča, Ne vidši kaj, razun strahote zmaja. Se niža ta polagoma giboča, Navdol, navdol, pa komaj de se čuti, To le ker gib mi sapo pili svedoča. Ne daleč proč slapovje čujem rjuti Derečih vod od skale na skaline, Poglede vprem pozorno v hrup ta ljuti. Ves tresem se, mi ravnovažje mine, Zapazim žar pod sabo, slišim krike, Zvijem sc v klonč, zavedenje mi zgine. Potaplenja, vertcuja razne slike Zapazim zdaj, ne pred, na strašni derni, Prikažejo se čudnih sort oblike. Kot sokol, kim se v delji sivočerni Potuhne tič nenajdno za poglede, Ko sokolar zakliče: daj, oberni! Se zniža scer, pa serd mu v čutu prede, On semtertje obrača in davi se, Ter daleč od klicavca proč se vsede. Tak bremena tam Gcrion znebi sc, Postavi naj na znožje stene skalne, Težila prost okoli zaverti se, Pušice kip, mi zgine v kraje dalno. Osemnajsti spev. Obstoj: Osmi kolobar. Deset krogov. Zavodivci. Venodiko Ivažjanomiko. Jason i drugi. Je v paklu kraj, se Malebolže zove, Okrož kamnit je barve skoz jeklene, Enačili boj zagledaš kroge, rove. Na sredi te samotne puste stene Globok štepin sc vidu izobrazi, Ki ga v pretres drugoj ta pesem dene. Ostala se okrožina zapazi Razdeljena v komadov desetero, Dolinam kip, na levi hriba plazi. Prilično kot sovražniku v overo Terdnjave grad obda vajo prekopi, I vništijo ne redko s tem namero. Tak bili so dolinam tem ostopi, In kakor tam so bervice in mosti, De semtertje premenjajo se tropi, .Te ondi tud prebodov čverstih dosti, Ki peljejo iz kraja v kraj soparno, Ob Štirni pa končajo v zvezi gosti. Tu Gerion spusti na tla naj varno, Moj vodja sc na levo stran zasuka, Po stopik mu od zadej sledim žarno. Naznanja se na desni nova muka, Britkosti javk, novotnih sort beriči, Iz bližnik delj ostudno glasje kuka. Dno polno je! vse nago! strašni kriči! Pridere mi derkal nasprot od srede, Druj ravno vštric, hitrejši, zreli tiči! Ko dobe vug se v Rimu ljudstvo mede, Ki semtertje na mostu oskim speši, Na levi odr — , na desni k cerkvi grede; Lc-tek pogled Šenpetra dom ne zgreši, Le-unim je v očeh nasprotno berdo, Ki bližajo se mu tlačivni v preši. Naprej se je v ti gneči vilo terdo, Delili so rogati gonci kcrce, Pritiskali mudlive z bičmi gerdo. Kak dvigali so vbogi suhe berce, Na pervi šverk! jih nikdo več ne čaka, Ker stare mu dotik začetni serce. Naprej grede zapazim de mi spaka Stoji nasprot, in sam pri sebi rečem: Spoznam jo, da! podoba je enaka. Sc vprem z nogo, z očesam jo pretečem, Ob euiinu z menoj sc vodja vstavi, Voljan de jo z besedo britko spečem. Terpin žele, de zmedam se izbavi, Topi pogled, pa to mu pridi malo, Mu rečem: stan tvoj prejšni mi je v glavi. Spoznanje me oseb še ni nehalo, Venediko si ti Kačjanemiko, Kaj nek te je v to pusto žehto djalo? Odgovori: ni želj mi scer veliko Pogovora, pa glas domač me gane, De bližam sc osebno ti v dotiko. Sim tisti bil, na kiga svete dane Ghisola je Marchezeta objela, Nej glupi ljud le druge bajke mane. Ni mene le v Bolonji ta zadela, Vse polno jih je notri slične cene, Domači glas kim „sipa“ je imela. Od Rena vse je krivo do Savene, Terdenju tem ak prič bi treba bilo, Na grablenja se spomni naše stene. Izrekši to, s korbačam vrag nemilo Ga šverkne zad: kurbišnik proč! zakruli, Tu ni vlačug na prodaj za plačilo. Povernem se o tem, ko ta ga guli, In koj oba. naprej sva se podala, I)o rogla ki čez rob se znatno Stuli. Na rogel ta sva lahko dojti znala, Oberneva na desno se širine, Slovo sva tak prevenim vitju dala. Ko dojdeva širejši do votline, Terpinčeni kjer skoz derejo vedno, Omeni varh: preceniš de mercine Taisto prav, kih skrito bilo spredno Obrazje je, ker z nama vštric tečejo, Pozor sedaj, na tanko tehtaj sledno! Iz mosta jih pregledam kako vrejo, Od ondi sem, iz niž na viš, v okrogi, S korbačmi zad hudiči tikom drejo. Neprašan varh opomni: glej ga v slogi Nekdajnosti med unim velikana, Ki z jokam clo se ne vtolaži, vbogi! Kraljeva, da, postava mu je dana, Je Jason, ki iz Kolhide je runo Unesel scer, pa trešla vanj je slana! Do Lemne je preskusil to in uno, Tam bilo so supruge pomorile Možake vse, končavši spola buno. Objemal jih je, da! do zadne sile, Vlastnik celo vsim nedosežne tiste Prekrasne, še divice, Hisifile. Nasiten te, je všel od nosne iste, In toti bič krivico to zadene, Osvetnik tud Medejo ne prečisto. Z njim plačani goljufi so te cene; To je dovolj od perviga predala, Kot od stvari, kili udes notri vklene. Sva bila tam, kjer cesta gorna jala Se tikoma z okrogam dolnim križa, Ob stenah, ki so višjim podpirala. Derhal nasprot privihra, ki se niža Sledeči v krog, ropoče in razbiva, Se terga, ter z neznagami se priža. Obstenja tik, napolnjene plesniva, Ki ga sopar nastavši v skorjo sterdi, So nosu in pogledu — kuga živa. Je tamno vse podnožje, mrak so berdi, Ni vidlo se na kaj de stopa noga, Tak tapava naprej stermini v gerdi. Na klancu sva; prezrem prostore kroga, Zapazim duš ne malo v gnusu blata, Ki gnojnice se zdi smerdeča proga. Ko semtertje oko sodivno šlata, Zagleda vmes posraniga do čela, Ni znalo se, je mnih, al kip lo brata. Ta zakriči: zakaj te strast je vnela, Med gerdimi prevdarjati le mene? Odgovorim: je misel me prevzela, Poznal de sim nekdaj to višji cene; Ti si Aleš Interminej iz Luke, Zato se gled od tebe moj ne vkrenc. Zaplete v čop ta lastni jezno ruke: Hinavstvo me je trešlo v to pogubo, Za ktero djal sim drugo vse na kluke. Mi varli veli: sedaj ak ti je ljubo, Naprej obraz nekoliko prikloni, In tehtaj tam ostudno snage zgubo. Razmeršena posrane nohte goni V obličju gor in dol in križem besno, Zda puhne viš, i zdaj se kerči v Ioni. Taeda jo, je kurba, ki je resno Prašavnimu hotivcu: Si hvaležna? Terdila: de, obilnoma, ne tesno! Pojenja s tem pregledba naša bežna. Devetnajsti spev. Obso^: Tretji krog. Simouisti. Nikola III. Bonifacij VIII. Klement V. O, Simon Mag, in vi, ki njem prilično Nebeški dar prodajate za cvenke, Prešestvate s kar Bogu je dotično! Namenim vam — preslabe, da! — te brenke; Tu vdala bi se gromu slična tromba, Te strančice za krog so vaš pretenke. Sva došla zdaj, ostani vam opomba, Do derče ki v nasledili pod se niža, Počes grozi stermečih skal nalomba. Modrosti duh, vesolnim ista bliža! So zemlja ti, nebo in paklo priče, Pravedno vse kak tvoja desna viža! Strani in pod, in kar se teh dotiče, Jo polno jam, okroglih, clo enacih, Primerna se sledeči vsaka kliče. Nekoliko, podobnih tem, ne tacih, Je v krasnimu Šentjanžu doma moga, Za keršenje otrok veljakov jacih. Teh eniga, ni mnogo časa toga, Sim zlomil jaz, otevši stvar iz klame, Ki bila scer poginula bi vboga. Pedepsan kter je sleherne iz jame Molil noge do meč na videz djane, Scer skrite so telesa, glave, rame. Stopala vsim so bile žara vžgane, In bercali so s tako strašno silo, De zmela bi verige nogam dane. Kot mastniga nasiteno povilo Zapaljen plam natvegama okroži, Tak naglo teh je znožje v žaru bilo. Poprašam jaz: kdo tisti je ki množi čedalej huj mektanje nog iz ječe, In blisk na blisk iz jame svoje sproži? To nesem koj, ak hočeš, varh mi reče, Po klancu tam, po stermim, tje do njega, Oznanil bo, kdo je, in kaj ga peče. Kar tebi všeč, je meni sla do vsega, Ti vodja si, posnemam tvoje stope, Spoznaš kar drag izreči se ne tvega. Despeva tak četertih rid okope, Polagama na levo se nižaje, Tlak poln je jam, težaven zrak za sopo. Podvizno krog sodivši na vse kraje, Me ne pusti od sebe vodja slavni, Do jame v ki pedepsan znako dajo. Karkolj bi bil, temničnik stermoglavni, Ki si v precep ko kol porinjen isti, Govori ak so glasi ti naravni! Sim stal ko mnih ob ozki jami tisti, Visečiga ki v lukni spoveduje, Ker mudno ta, do smert mudi, se čisti. Obešen pak mi te besede vsnuje: Oj, Bonifac! al ti si? mama zelenja! Ker nekaj let je to prerokbi tuje. Tak naglo si nasiten premoženja, Za ktero si prekanjal ženo krasno, Ji bivši puli, in zmot in zmedo tenja. Enako stal sim tistim ki počasno Prevdarja nem zaslišane besede, Primerniga ne vedši reči glasno. Ukaže varh: povej, za resno grede, De nisi tist, mu reci, nisim ovi! Ja vsnnjem koj, kar vodja mi naprede. Un zvije se, rožlajo nog okovi, Zdihuje zlo, ter plakajoč me praša: In kaj želiš od mene v žarnim rovi? Ak zvediti, kaj sim, je želja vaša, Ki gnala vas je clo do te zagrebe, Povem, škerlat je bila gizda naša. Medvednje sin sem gnal se za potrebe Medvedičev brez mere, brez ozira, Tam zlate v žep, tu v mavho djal sim sebe. Med tistim zrem pod sabo tmo prepira, Mečkali ki s prebendam so pred mano, In smukali tu skoz v obod nemira. Tud meni bo enako zlo nadano, Ko dojde tist, ki mislil sim de ti si, Prašaje kar od pred je tebi znano. Ker moje pak že truplo dolgo visi, Ker mnogo dob sem gor s petam obernen, Manj časa on bo v tako pustim kisi. Bo druj za njim, še hujši, v lukno zvernen, Brezdušni varh, izhodši od zapada, Po njemu naj spomin bo clo zagernen. Nov Jazon bo, načerta ki ga sklada Mahabejev: kot uuim kralj Sirjanski, Bo temu blag, francozko stranki vlada. Morde sim bil nekoljko goričanski, Ker mu na to zavornem: sam presodi, Kateri dar je Kristus terjal djanski Od Petrusa, ko v službo ga uvodi, In njemu ključ nebeški dene v roke? Ne več, ne manj: Za mano zvesto hodi! Tud Jogri vse odstranili visoke Pogoje so, Matija ker so vzeli Za Judeža, ki spel je v žara stoke. So stiski te pravični clo zadeli, Opomnim le cekinov pridobitih, Ki Karolu nasprot so kri ti vneli Mi brani lesk obstretja ključev skritih, Ki nekada jih sukal si mogočno, Ker bival si v številu silovitih; Scer bi dovolj izrekel grenkih ročno, Vam lakomnost je vodnica nečista, Pošten gre v kvar, zločin dobi razločno. Zadene vas opom Evangelista, Ki vidil je, ob rekah de sedeča Z mogočnimi kurbala se je ista. Sedmero glav ji vrodila je sreča, Na kojih je deset rogov imela, Dokler je cnost suprugu bila sveča. Zlato, srebro, sta Bogu kraj prevzela, Razločka ni med vam i med pagani, Tem golt je bog, vam truma jih je cela. O, Konstantin! po tebi zasijani So kvari vsi; ne, ker si menjal vere, Ker papežu so Vlahje, kosi vdani. O tem ko pet račune sim te mere, So kerča zlo mu noge trepetale, Ne vem al iz vesti, al strasti ktere. Okolšinam besede so se vdale, Voditelj jih je pazil clo brezglasno, Ko gladkoma iz ust so ropotale. Zdaj dvigne me v naročje varh počasno, In ker sim tak mu v rami sloni! varno, Oberneva na prešno stezo lasno, Ne vtrujen de tišim se ga prežarno, Me nese jak obloka do višine, Kjer dene me na zemljo vatre parno. Tu v petimu četerti kroglej mine, Na terdo me podnožje rah postavi, Preojstre clo so serni tam skaline. Po temu koj mi krog se druj objavi. Dvajseti spev. Obse);: Vražarji z ob razam napako preobernjenim. Jezero Garda. Izvir Mantove. Virgil. Bom risal let obraze nove muke, Dvanajsti spev de pesmi te razjasnim, Popiše ki v močvirje djane čuke. Kar gledal sim, povedati ne kasnim; Odkrito je pred mano brezdno bilo, Vir groz in solz, pričina javku glasnim. Nebrojno senc po krogih je hodilo, Kričaje ti, molče plakaje drugi, Procesij kip jo gnetno krog sc vilo. Posamezne pregledam rajdi v dugi, Mi skažejo pokvečeni se čudno, Od verhglave do lakotnic v ogugi. Obernjeno od ledja truplo grudno, 50 morali vsi ritnisko hoditi, Oziranje ne gre, al zlo in trudno. Že kteriga, enako tem, zna biti, Je zvil protin, pa vidil nisim toga, In djal bi skor, ne more se zgoditi. Čitavec, ak ti dano bo od Boga, Te knižice koristi de ti branje, Presodi sam britkost občutka moga, Ker našiga sim vidil trupla stanje Previto clo, de vsak na herbet gleda, ToČivši jok po ritnicah do Špranje. Se vprem na peč, me britka tuga vjeda, Tak de Virgil besede te izreče: 51 slična ti bedakam drugim zmeda? Tu vsmilenja pravica Božja neče; Ni hujšiga zločina kot je tisti, Ki sodbi viš mermrav oberne pleče. Sedaj pozor! tam bliža se nečisti, Kim zemlja se odperla je tik Tebe, Ob kriku vsih: jo vpihneš borbi isti, Amliaros? ti misliš le za sebe! Ne čuje on, se niža ter poniža I)o Minosa, kjer minejo potrebe. Kar bilo zad, je zda mu persna priža, Ker le v naprej tam stavil je nebesa, Tu ritnisko zavit korake viža. Tircsija ne pusti iz očesa, Premenul ki za kildo bil je hlače, Ko stas prejel je ženskiga telesa. Spet švigati je moral z bičem kače Povite v klonč pridružbe spolne tično, De zrasle so na novo možke gače. Aront je un, ki zadej spe mu slično. Ta stanoval ob Luni je na gori, Kjer širi se Karara zdolej mično. Tam stanico si v marbel sivi vtvori, De gleda krog na morje, zralc, planjave, Zadne, zvečer, ob svitu, mraku, zori. Le-una ki z lasmi košato glave Si persi, ne videče ti, pokriva, Obličja pak očita vse gerbave, Je Manto, ki jo blodila ko živa Dovolj okrog, potem se vstanovila, Kjer dom jo moj; o njemu več reciva. Posledna ker očetu je odbila, In Bakovo se vdalo v spon okove, Je semtertje veliko prehodila. Na gorili kraj Italje lepe nove, Planin dotik, tevtonske zemlje meja, Je jezero, Benako, ki se zove; Izvirkov se čez tisuč vanj oceja, Med Gardo in Kamoniko Penina Napajajo, nikada ga ne žeja. Je v sredi kraj, pastirji kjer Trentina, Tje pridši, bi pozdravili Brešjane Ob enim in sloveče Berne sina. Peskjera, grad, obe pregleda strane, Tam Bergamu, tu Brešji kaže zobe, Od ondi so v nižavo svet pregane. Vsa voda ki Benaku gre čez robe, Se druži v žleb, in zbrana dalej teče Po pašnicih in polju brez gonobe. Pa Minčio naprej se toku reče, Od ondi kjer začne se rečno viti, Do tam ko v Po valovje vrš šumeče. Na teku svom zamoka kraj dohiti, Raztegne se, prestrano šir pokriva, Poleti s kim zna kuge uzrok biti Tu meni grede od juga umna diva, Zapazi suh okrog močvirja v sredi, Brez žiteljev, brez djanskiga upliva. De vogne tak se vsaki ljudski zmedi, Se vstavi tam ljudem prerokovaje, Korake zmir do smerti vraže sledi. Ljudje okrog, na vpor in bran gledaje, Obilno v to zavetje so se zbrali, Ker štit vode ga krogoma obdaje. Sosidati uterjen grad so dali, Ker Manto pak za sobstvo možko vzeli, So Mantovo ta stran imenovali. Naselnikov so nekda višej šteli, Prej ko jo zvil je taka Kasalodi, Za vodja de so Piuamonta vzeli. To ti spomin od moga doma bodi, Ak lažejo drugačni vir pravlice, Verjeti ne, po mojem uku sodi. In jaz na to: učitelj, tvoje klice Poslušam le, vso mnenja druge baže So meni pili, ugasnjene kersnicc. O množtvu, ki sc nama ondi kaže, Govori zdaj, če kter omemb jc vreden, Z izbirki ker se moj spomin ne maže. Zastavi on: se ravno bliža eden, Ivim kosem las na rame visi rjave; Pri Troji bil njegovih dob je sleden, Le v zibukah so bilo možke glave; Vračar je bil, je v Avlidi ugodni Naznanil čas in red za vožnje zdrave. Perimk imel Evripilos je rodni, Eneida ga zove tak, ti znano Dovolj je to, čitatelj si presodni. Un drugi, kim je stegno vozko dano, Je Miha Škot, čarobnik zlo prekanjen, Sleparstvo vse je bilo v njem dognano. Bonati ta, un je Asdente, ganjen Žalobe je, vertil de raj ni šila, Prepozno pak je ksanja ondi ranjen. Tam babe glej, kim vraž je milši bila, Ko preslica, šivanka al pletivo, Pogubi v golt je vsaka s tem planila. Pa dalej zda; nebo prihaja sivo, Krog lune ob Scvili tak se niža, Namakata de v morju konja grivo. Ze v čecej jo celote bila bliža, Pomoglej bil ti blesk je nje ne malej, Ko pela ti jo v gojzdu pusta viža. Izrekši to koračila sva dalej. Eden in dvajseti spev. O b s e ^ : Os miga kolobara peti krog. Goljufi kipoci v smoli. Desetero grozivnih vragov. Iz gorniga na dolni most hodivši Rečeva več kar ni omembe vredno; Na holmu pak potem višave bivši Preceniva po Malebolži sledno, Prepiranja, tulenja prida prazne, Ter celiga okrožja tmo izredno. Prilično ko v Benetki zime lažne Stanotno vre na barkonici smola, Pripravljena za rane ladij razne; Orodja ni nobena roka gola, Ta čolna lirod, un vesla nove dela, Ostalih množ obstenja prosti bola; Nek barke nos, druj preme kvar zakela, Al rebra žge, vetrila tretji šiva, Se pere krov, se proga gladi čela; Tak moč nebes, nikakor vatra živa, Je smole tu stopila morje širno, Ki krogoma okolico pokriva. Sim gledal kak vervralo je nemirno, Kak brizgale so kviško kipa pene, In storjene natrag šumele dirno. Ko tverdo vprem oči na jamne stene, Zavpije varh: Opaz! pozor! se vari! Od roba v tem potegne k sebi mene. Prilično kom, ki nagli sun ga vdari, Pogledam de bi vidil kaj mi žuga, In kako bi ostranili se kvari. Zazrem, o strah! za nama čemi sluga Peklenskih sil po robu jame teče, Ostuden zlo, vtelesena ko kuga. Zagledba ta me britko v dušo speče, Že v sebi je prikazen sporna bila, In liaba ji s perutma gnusno pleče! Na tilniku ji žertva se je vila, Obsojen mož, obojnih kukov sklučen, Deržalo pak je v taci nožna žila. Oj, nate ga! zakliče, ta je stučen, Sovetnik bil je v Luki slavne Zite, Le v žarko s tem, po pravdi bodi mučen. Ja vernem se po druge slično zvite, So gerče vsi, nar hujši je Bonturo, Tem vedno v De namembo Ne so skrite. Ga treši v kip in spe nazaj klisuro; Za zajcam tak izurjen pes ne plane, In jastreb ne iz viš na plašno kuro. Un se topi, se verne, kriv ostane, Pod mostam pak duhovi so kričali: Brez prida up je ondi v svete rane! Des ne Iliade ko Serkje toti vali, Se v žaru skri, de kuj te no zadene, Ker zunej ti pretijo zli stergali. Se stotina bodil nasprot mu krene, Topivši ga kriče: skrivej se pleše, Priplesauo pa pazno v hram zaklene; Kot povaruh veljavne vrele zmeše Komad mesa, ki veršno v kotlu plava, S kuhavnico nazaj na dno zakreše. Omeni varh: derhal de ne spoznava Tu tvojiga prihoda, se za skalo Potuhni tam, ki varno hrambo dava. Ivarkolj bi se mi pustiga nagnalo, Ne boj se ti, so znane mi te spake, Že mnogokrat pregledal sim to tnalo. Od mosta proč oberne zdaj korake, Grede naprej po pusto mračnim logi, Potreba mu je pazbe bilo vsake. Ko tujca psi ospejo v selu mnogi, Ki brižno jih z besedami uteha, Metaje v žert, kar ima, jim v okrogi; Spod mosta tak napadba ne preneha, Nasprot mole mu krampe, kopja, pike, Omeni on: vaš trud je vreden smeha! Ne iskati v orožju prazne dike, Vas eden prej zmenoj se pogovori, Al so za všip ugodne vam prilike! Vse zakriči: da! Malakoda stvori; Ta vpoti se — pajdaštvo rad ostane — Kaj de želi, ga praša ker je gori? Al misliš de, un reče, te neslane Prehajal bi okrožja v šalo zame, Des nad menoj vam ni oblasti dane, Brez brambe viš, brez krepke božje rame? Ne mudi me, je sojeno od Boga, De pevcu tem razkažem vaše jame. Ostudna zanj je bila scer naloga, Ponižal pak je ojstre rogovile, In družim djal: pustimo v miru toga! Izusti varh: potuhnjen ti v gomile Teh skalnih sten, pazivši klice moje, Približaj se, strahu ti več ni sile! Ja zapustim ta hip skrivalo svoje, Ob enim so hudiči tudi vstali, Prezrejo de, sim bal se, mi pogoje. Vojaki tak so nekada se bali, Pogojema ki šli so iz Kaprone, Nasprotni ker so naglo jih obdali. Do varha spem z oserčjem polnim zono, Od unih skor očesa ne obernem, In tehtam njih ravnanja zle nagone. Al hočete de nanj se bodši zvernem, Popraša ta, v odgovor dajo drugi: Le urno, daj! in jaz ga v žar zagernem. Un, s kim Virgil poraeukvi bil je v dugi, Pa krilate besede te omeni: Stoj, Skarmiljon! so prazni ovde žugi. Potem do naj: Ne dalej po ti steni! Globejši je popolnoma razdjana, Nehodna se pri šestim krogu ceni. Ak vama pot je dalej prispoznana, Skoz ta berlog se bo naprej hodilo, Ob koncu kim je glajši cesta dana. Sotišje to razrušeno je bilo, Tisuč dve sto in šest in šestdeseti Je včera let ob treh po poldne mnilo. Namenjam tje s tem četam svojim speti, De vidim al se kter iz para dviga, Prilike to so znata poprijeti. Vam zvestim bo spelanje djanja briga, Alikinu, Kanjacu, Kalkabrini, In Barbarič vižatelj bodi vsiga! Deset vas bo, dovolj ob istim čini, Čirjat, Libik, Draginjac, Grafjakane, Rubik, Farfar, pavliha v ti družini. Bregovja vse preglejte krog ožgane, Ta dvojca pak nej gre naprej pokojno Po stezah ki so grobljam totim dane. Omenim jaz: kar vidim ni dostojno, Hodiva brez tovaršev rajši sama, Ak potja veš odpravi pusto gojno! Če uma ni ti vništila ta jama, Poglej jih kak očitajo mi zobe, Kak žugajo z obervim tamno nama. In meni on: ne sodi tak narobe, Nej žugajo, ak jim je grozba mila, To meri le v zaveržene te gobe. Na levo zda je truma obernila, Rugaje pak jim splošno jezik merda; Se vpoti spred voditel opravila, Namestujc trobente glas mu — perda. Dva in dvajseti spev. Obiscg: Segavost nekiga goljufa, de bi se zvil peklenskih iz rok. Prepir med hudiSmi. Sim konjke v boj že vidil burno vreti, Se sukati, v naskok ležiša gnati, Al bežno čas nazaj v otetje speti; Puškarje plen sim vidil strastno brati, Arečani, po krogu vaše vlasti, V napadih zrel sim borce čast iskati; O vrisku in trobentanju narasti Sim čul ropot, ko hruli so zvonovi, Ter tujih in domačih strun oblasti; Nikada pak po godbi tak sirovi Ni šetalo ne ljudstvo ne živina, Ne nesli bark na kruti boj valovi. Hudičev zdaj gre z nama desetina; O, družbe stud! pa v cerkvi so pobožni, V taberni pak pijanci nam družina. Pogledi v kip so smole bili zmožni, Precenjal sim obširno vrenja loko, In bitja not, ne v sliki rudorožni. Ko včas dupin priplava bolj visoko, De herbta verh iz morskih nor pokaže, Mornarju znak, de v beg zasuče roko; Tak dvigne se i v kljub nevprične straže Mnogter iz dna, de malo se ohladi, Pa kakor blisk pogrezne spet se v praže. Ko žabjih trum edinci, stari, mladi, Molč na kraj kaluže gobca šobe, Pa skrivajo v močvirju truplo zadi; Tak sili trop kaluži tej na robe, In komaj sc približa Barbaričja, Nemudoma pogrezne vse se v globe. Lo čmerni nek, zlovoljniga obličja, Se zamudi, ko žaba včas edina, 0 begu vsili ne iše dna ne bičja. In Grafjakan, blizotnik samotina, Mu v smolnato lasovje vtakne piko, 1 dvigne ga ko gada kter iz brina. Imena vsili sim vedel že z dotiko, Pazivši kak med sabo so sc zvali, Ko dala je naključba mi priliko. Oj, Rubikant! so šuntanja pognali, Zasadi mu gorjupe parkle svoje, Na vekomaj de bodo se poznali. Poprašam jaz: Voditel, misli tvoje Bi slišal rad, kdo je ta duša vboga, Ki prišla je med ove divje roje? Moj vodja gre namah do roba kroga, Poprašana je zdajci reči jela: Navara je zibelka roda moga. Je mati, ki me z nekim je spočela, Ki vništil bil je sebe in lastnino, Pri žlahtniku me v labko službo dela. Po tem sim bil s Tebaldovo družino, Prilika tam je v himbe bila dana, Za koje zdaj preskušam to toplino. Cirjat, kim dva — ko divjih zvinj — čekana Obeh plati iz rivca zlo grozita, Mu znati da, de teh dotik — ni mana. Od mačka, da! je miška predobita, Že Barbarič ga zgrabši jim zatrobi: Mirujte! ta na moje gre kopita! Virgilu pak omeni v isti dobi: Poprašaj ga, kar zvediti te mika, Prej ko ga v prahzdrobepeklenski robi! Zapita varli: al je latinska slika Kardelu v tem, de znana bi ti bila? Poprašan duh v odgovor ne zanika Izreči tak: sva ravno se ločila Z nekakim ki je blizo tam izviren, De bila bi me velna z njim pokrila! In Libikok: prezlo je ta nemiren, Zavpije in z motiko ga napade, Odbivši mu komolca kos obširen. In Draginjac, upaljen slične svade, Približa se, ostruži de mu krače, Voditel pak nevoljo zreti dade. Ko zadnič trud umiri svad vertače, Popraša varh pazivca ljute rane, Ne zmenši se ostalne za robače: Kdo je le-un, ki ondi samši stane, Kar ti hitil od njega si do roba? Gomita, far! so znanbe bile dane; Zadevši v plod, ni štedil rok ne zoba, Je vražnike v pesteh imel gospoda, Doveršila pa v prid je njim se doba; Izkup je vzel, ne branil jim odhoda, Sleparstva tak je vsaciga, ne mali, Izverstui bil te snage je oproda. Letopis 1878. II. 10 Opiral ga je Zanke Miha zali, Sta veduoma od Sardov blebetala, Nevtrujena bahanja v dnevni hvali. Omenim jaz: un kaže krog merdala, Bi rekel več, pa zona me nahaja, De grozba ta bi meni ne veljala. Voditel teh do Tarfarela zmaja, Dve bakli kim očesa sta, obernjen, Ukaže: čuk, na stran do stene kraja! Prasavcam, al je kter latincov z ver njen Kalužo v to, bom kazal koj Toskane, Tud marsikdo Lombardov je pogernjen. Nej ta ropot nekoliko prestane, De bati se ne bo gerdob napada, Na mestu tem kjer bivam brez obrane, Za samiga, ki sim, jih bo priklada, Sedmero koj, če pisk mi včini troha, Naznanba, ki se rabi tukej rada. Kanjacu se o tem napenja šoba, Poviša čop izrekši: de ohladi Gerbačo si, to stuhta, puhla goba! Na to le-un, ki šalno djanja sladi, Omeni: da, dovolj sim jaz prekanjen, Cio vodju dam skerbeti sverlie radi! In Alikin, po ti opazki ranjen, Omeni koj besede te mu ljute: Bo ravs in bor, je k svadi čut mi ganjen Pa ne le nog, bom tud napel perute. Ti mislijo: bereg nam je obrana, Poskusimo, kdo hujši rabi bute! Oitatel, zdaj v izgled bo nova djana. Oberne vsak nasprotno v stran očesa, Naj pervi tist, kim zdela se je slana. Navarčan pak se zmuzne iz okresa, Z nogama v tla opert na kviško ravsne Sc otme tak pretivniga mu plesa. To vsacimu občutno v živo kavsne, Posebno tem, ki uzrok bil je bega, On reče: to boš plačal, ta t.e šavsne! Pa ni mu v prid; njegova baba tega Ne prehiti, kim groza je podbada, Se niža on, im spešno višje sega. Enak utop je raci v mlaki vada, Ko sokol sc iz više zniža male, Ta odleti ter čmerno dan prestrada. Pa Kalkabrin, nevšečen take šale, Togotno spe za unim poln pohlepa, De ravs in kavs priložnosti bi dale. In ker begun že v d el j i se potepa, Tovarša 011, mu bližniga, zagrabi, Obadva koj sta klonču slična kepa. Un, čverst kregulj, prevare ne pozabi, Se vijeta na vse strani ostudno, Ter puhneta v kipenje ko dve žabi. Razloči tam ju smole vrenje čudno, Pa dviganja v zamudo so sc vlekle, Presmolene kjer babe so negudno. Barbariča prigodbe te so pekle, Odpravi štir osebe plat na drugo, Ki zdajci so na dane mesta tekle. Se razdele po sliki straž pred kugo, Smoljake tam nabadajo derliala, Terpeli ki so pražbe kruto tugo. I11 tu predih! zakrimo strašne žala. Tri in dvajseti spev. Obseg;: Šesti krog, hinavči s kapami svinčenim sf> zlatarn prevlečenim, dva zrela tiča. Molčč sva šla brez družbe po ti strani, On spred, ja zad, ne jaderno, pa stalno, Poredoma ko bratje frančiškani. Opomni me prigodba stekla žalno, Ki prešnimu je petju skor zarobna, Kar da Esop od žabe in miške šalno: Ker zdaj in zdej si nista bolj podobna Ko zgodba ta omenjeni pravlici, Primeri ak se viru sverha kobna. Prihodnim so preteklo groze klici, Tak ena jih je meni tmo zbudila, Ki dirjale so vednoma mi v strici. Sim sodil tak, sva stiske zrok jim bila, Po nama so terpeli sram in rane, Togota njih bo v bakle se razvila; Ker zlobi pak so jarosti pridjane, S tem hujšim naj gonili gujevam bodo, Kot zajce psi v ležišu bost pregnane. Stermeli so lasje na kviško rodo, Ko gledal sim nazaj strahu treptaje, Ter vodju djal: overni to nezgodo ! Naj skri oba, le urno, v tajne kraje, So blizo naj, pogin grozi obema, Korbači že vertijo se žvižgajo. In on: se s tvoin občutje moje vjema, Kot jaz de bil posvinčeno bi steklo, Priličnejšili oseb narava nema. Je komaj se po meni kaj izreklo, So istih slik namere tebi vstale, Kjer mene tam je tebe v živo speklo. Ak zrašene na desni tak so skale, Hoditi de po njih bo nama kazalo, To grozbe se ovreti bodo dale. O tem ko to je mnenje se izrazalo, Sim puhati jih vidil zad za nama, De z bičem bi se plečje mi namazalo. Zdaj vodnika me reši krepka rama; Kot mati, ki zbudi se sred požara, Ne gleda de v nevarnosti jo sama, Beži, de le otroka otme kvara, Se s kiklico za silo le pokrije, Za drugo vse, za lastni prid, ne mara. Iz više vuiz, pa znak derče, zavije Sledeči v krog, liodiše tote strane, Moj vodja zdaj, in sam ostrašen dije. Tak jaderno po žlebu slap ne plane, Odločen za koles vertenje mlinskih, Ki vihrati v lopate ne zastane, Ko zdaj Virgil, si svest naval grozinskih. V naročju ja sim zdel de sin sim njega, Ne le tovarš, al kter dijak občinskih. Ko prišla sva do tal iz derka tega, So vragi scer nad nama zlo šumeli, Pa meni ni se bati bilo zlega. Ker iz nebes naročbo so prejeli, Previdati ta peti krog z nadlogo, čez meje pak stopiti niso smeli. Tam barvanih oseb sva našla mnogo, Ki semtertje počasuo so hodile, Naj gledale plakaje, tužno strogo. Zavite vse so v kute rjave bile, Kapuce so čez čela jim visele, Po mnihih kot so v Klunji se nosile. Zunajno so pozlatjene blešele, Svinčene not in težke bile tako, De slama bi Bedriliovc se zdele. O kute ploh! ti večno kril opako! Oberneva potem se bolj na levo. S plakavnimi, kih bedo tehtam jako. Ti lezejo počasno s tako revo, De vsak prestop spremljavce mi premeni, Kazaje mi zadevo za zadevo. Ja vodniku omenim: razodeni, Nagovora v ti trumi kdo je vreden, Al svetješ mar molčanje zda v ti steni? Zavpije zdaj od zadej glasno jeden: Kaj dirjata po tminah spešno tako, Me čujta, daj! ki vama sim nasleden, Zna biti, jaz razjasnim dvombo vsako! Ukaže varli: postoj, ga čakaj malo, Mu bodi tik, če vštric ne, z njim enako! Jaz postojim gledaje krožno žalo, Zapazim dva, kim bližnima za mano Doteči naj napotje skor ni dalo. Naposled naj dospevši se neznano Začudita, me cenita stermeča, Omenita: to ni po redu tkano! Ta živ je še, tem teče kri žareča, Scer krilo bi ga breme rjave kute, Ne reši te ne kraj, ne čas, ne sreča. In meni tak: Toskan, ki v kraje ljute Zabredel si lizinov naše fele, Kaj si, kam greš, povej nam cilj i čute! Odgovorim : rodile ko spočele So me strani, kjer Arna krasna teče, S telesam tem so sle mi kliti jele. In kdo ste vi, kim javk nehati neče, Potoki solz vam curkoma derejo, Kaj uzrok je de strašno tak vas peče? Te kute nas, rujavke, v živo žgejo, Izusti on, ker take so težkote, Nosivca de kolena se všibejo. Soudnika „preserne“ sva družbote, Jaz Katalan, Lodringo un, poslana Sva bila dva v pomirenje šumote. Naloga scer je bila enim dana, Namemba dveh de cilj se prej doseže, Gardingo ve, kak bila je speljana. Izustim ja: Veriga ki te veže — Onemim s tem, ker vidil sim pred sabo Na kolih treh terpinca britke teže. Ta zrevši me se kerči, sope slabo, Mermraje v germ obradni svoje tuge, In Katalan omeni to mi v rabo. Ta križan je rabine zmotil druge, Jim svetoval, razpor končati tako, De Jeden sam za rod prevzame kuge. Leži' navprek čez pot raztegnen jako, In mora, svet ko spodni se premika, Občutiti, kaj tehta bitje vsako. Tak Anasa se v tugi vije dika, Z enakim njem Sanhedrina Judeje, Propast ki bil v izid ji jo velika. Virgilu pak možgane silno greje, De ta razpet na kraju se vede, Na vekomaj brez upa in odeje. Redovniku izreče te besede: Povej če smeš, al so Da desno duri In stegne tak, de vogneva se zmede, Dospeva kraj, kjer se pre zlo ne vkuri, In kjer naprej potrebno bi ne bilo, De vtikali bi v pot se studni muri. Omeni on: skalada je za silo Ne dalno proč, ki visi čez prepade, Bo gverala za hojo vama milo; Čez brezdna vse ta varno hojo dade, Do tam kjer se razdor začne veliki, Tam hipoma — se nižej priti znadc. Moj varh stoji enak dvomeči sliki, In reče mi: nasvet je ta prevara, Nabadati pregrešne so mu miki. Je kvasila v Bolonji že ta para, Pristavi mnih, od vražniga upliva, Terdili so, za vraž i laž le mara. Korake varh potem naprej poriva, Nevoljuoma po pustih nor okopih, Dotična mu oseba moja biva, Sledeča berš po milo važnih stopih. Stir in dvajseti spev. Obse(j: Težavna preboja v sedmi krog tatinski. Vani Puci iz Pistoje. Premene. Poli in Cerni. Ko sonce se spomlad iz niže dviga, Svitlobe kras vodnarja v liv pomaka, In skriva trna poluto dneva vsiga; Ko prostre sc na zemljo slana jaka, Sestrična ki je mlajši belca brata, Po terpežu le malo tem enaka: So dvigne kmet, kini terka kvar na vrata, Pogleda krog, zazre okrožje belo, Čehlaje se po glavi tužno šlata; Ak je doma, napolni z javkam selo, Ne vedši v svom obupu kaj začeti, Pa kmalo se mu zbudi nada smelo, Ko vidi, de prične se trata greti, Vizdigne koj pastirsko šibo svojo, Na pašo ter biti ovčice deti. Enako vavli ostraši dušo mojo, Ko vidil sim de gerbi so mu lice, Ob enim pak odpre mi v slast prehojo. Dospevši do poderte mostovice, Prijazno tak oberne se do mene, Ko s perviga ob naguenju gorice. Premisli stan glede razbite stene, Po kratkimu prevdarku me objame, In rahloma v naročje svoje dene. Ko tist ki vse natenko v misli vzame, I v cnomer le tehta kaj de pride, Tak dviga on roglovju me na rame. Od ene vpre že v drugo skalo vide, Omenši mi: čez to prestopi grapo, Pa vari de spod nog ti čok ne uide. Ta pot ni bil za širne hale s kapo, Obema pust, in meni clo težaven, Premikava iz tape se na tapo. Če krajši bi ne bil ko drugi zraven, Omagal jaz na njem bi bil gotovo, Ne on morde, ki vsigda je zmagaven. Ker udes dal je steni tej osnovo, De bolj in bolj se proti sredi niža, Okrožje tak ustrojeno je ovo, De zmir globe j nasledna biva riža. Doplazila sva tamni kraj konečno, Kjer zadne je skaline sterma bliža. Jaz pak sim bil ugnan, in slab nesrečno, Skor bila je premika mi nemožna, Počivanje, če kratko tud, mi tečno. Nej zgine ti nečimernost otožna, Mi reče varh, na pernicah ležečo Ne najde prid, ne mir, ne dika rožna. K im pa v gosteh življenje prazno teče, Ta zapusti prihodnosti spomina, Kar zraku dim, al vodi pena sreče. Tedaj pogum! ne boj sc truda, čina, Nej zmaga duh, on reši vse zaprede, Ak trupla ga ne vleče v prah težina. Z oviram se različnim biti grede, Premahati okrožja te ne hasni, Ti um je dan, ter glej de se ne zmede. Se dvignuti mi volja ne zakasni, Kazaje do prehoda mik in želje, „Le koj naprej!“ mi bivši zvuki glasni. Navkreber zdaj me po skaladi pelje, Po grudasti, kamniti, zli nevkretnici, Stermeči v hrib, ne manj ko prešna delje. Na kviško spem po groblji žile žmctnici, Zakrikne ker iz tmine bližne jame Ostudni glas, ko britko zdišjo vjetnici. Pomeni kaj? ni jasno bilo zame Stoječiga sosedni na višavi, Razumil sim, de režba mori name. Ozrem se strog, ničesar se ne javi, Globin do dna ne sežejo pogledi, Izustim ja: voditel, daj! napravi, De dojdeva na krog le-un ki sledi, Tu čujem hrup, kaj reči litje, ne urnim, Zagledši ne pregledam djanja v zmedi. Omeni varh: z obljubam ja ne šumim, Pa tvojih želj priznavši blažno seme, Tem s činbami zadostiti razumim. Zapustiva mostovja zadno teme, Kjer tvezno sc z okrožjem osmim stika, In množtva groz mi zreti da golemc. Trna kač je not, ob hidri hidre slika, Na gadu gad, pošasti sorte vsake, Ko mislim, skor mi kri se ne premika. Sahara ne zedini groze take, če ravno tam nebrojno kač prebiva, Nc najdejo se strahu tem enake. Nej skaže se strašil Etjopja živa, Podoba ni strašilam totc jame, Dodjane kar jih morje rdeče skriva. Ob drugim je vidiivo bilo zame Cio naziga derhala tu veliko, Skrivala ne, ne spasu služne rame. Zrem strašnih kač na vsakimu premiko, Ledovju skoz glave, repak molivši, So sklučene od spredej klonča v sliko. In k nekim, ki, se mene tik vertivši, Očit je bil, strašan kačur pribriše, Ter sikne vanj, kjer sverha vratu bivši. Tak urno I al O se nc zapiše, Kot on se vžge, gori, in se vpepeli, Je prali, leži na tleh, kar več ne diše. Pa gibajo se spet razdjani deli, Zcdinši se po redu samobsebi So prešno koj podobo nase vzeli. Tak samolet življenja scer se znebi, Star pet sto let, i vnovo se omladi, To bere se v starinah po potrebi. Zobanje z er n življenja mu ne sladi, Ga hrani le tamjan, kadila drage, I v smerti mu britkosti mira hladi. Kot padšimu na tla iz ravnovage Ni jasno, kaj na zemljo de ga treši, Al vražna moč, al zginba hojne snage; Pretehtati, ko vstane, zgodbo speši, Ozira se prestrašen simo, tamo, Iz tužnih pers mu zdih na zdih se reši. Tak dviga ta, izrekši, kviško ramo: O, sodbe strah! pravica ojstra kruto, Slabosti de v to studno siliš jamo! Na vprašanje je bilo to začuto: Privihral sim, nedavno, iz Toskano V to prižano derhalo, srepo, ljuto. Živinske so mi šege bile dane, Človeške ne, sim pankert Fuči Vani, Me, slična mi, Pistoja v grabež gane. Virgilu jaz: izreci mu, ostani! Poprašaj ga: zakaj si djan te v tmine'i Strigon je, vem, se nikdo ga ne vbrani. Rečeno to prekletnik hipno zine, Omenši mi te krilate besede, Ko v lice mu sramoto barva šine: I)e najdeš me v kernici tote zmede, Britkosti v tej, mo hujši v čutu peče, Ko de sim bil iz živih pahnen srede. Kar znati litješ, se tebi ne odreče, Obropal ker svetiša sim posode, So trešli me v ostudne ovc gnječo. Tam drug je žel pregrehe moje plode, De pa spomin, ak prideš iz te jame Med žive tje, te radoval ne bode, Od les nej to opombo sabo vzame: Černaki, da! omagajo v Pistoji, Okrepi se Firenci sila rame; Privihra Mars iz Magre v ihti svoji, Zjedinijo njegovi se sopari, Z oblacmi viš in tmino niž so boji, Scrdito vse v Picemim gromno vdari. Ko so potem vedrine žarki vžgani, Se spazi de so zmeli Belce kvari. Omenim to, naznanba do te rani. Pet in dvajseti spev. Obsog;: Centavra v podobi Kakus. Premene ljudi' v kače, in kač, podobo v človeško. Končaje tak razbojnik razun sebe Dve figi rok moli na kviško ljuto, Kričaje: Bog, obernjene so v tebe! Ni strah me kač, njih pikanje ni kruto — O tem že golt mu ena je ovila, V očitni znak: preveč, prezlo, začuto! In druga mu je rame tak pokrila, Zvozlavši spred se tesno v klonč ostudni, De vzela moč mu vso je maha bila. Pistoja čuj ! prepad napake čudni! Zakaj ne speš do vtrinka pogoreti? Preseg zares prededam si nemudni! Vse krogoma, kjer bivajo prekleti, Ni bilo tem priličniga divjaka, Enak ni bil po tresku v Tebi zmeti. Se v beg poda, preklinbe vtihne spaka, Pa že za njim kentavros dirja hudi, „Kje je zločin ?“ serdito kokodaka. Se gadov več Maremmi ne prebudi, Kot njem se jih po herbtu je sukalo, Vse krog in krog do tam kjer kermo grudi. Na ramah mu razširjeno letalo Zagledal sim grozivniga drakona, Čeljustje kig je plam i žar bljuvalo. Mi reče varh iz lastniga nagona: Tist Kakus je, ki v rupah Aventina Moril je od izhoda do zatona. Od bratov svoh inaciga je čina, Izmikal ker goveda je ko varno Sosednih čed Perunoviga sina. Sto mahov mu naštel je Herkul parno, In tacih že deset preveč bi bilo, Ker pervi je končal pošast nemarno. Izrečeva; im proč hitf; zgodilo Se je o tem, de dojdejo prikazni Od spodej tri; nevažno pripetilo, Pa zakriče: kaj sta, kam stopi razni? Pogovor koj ta glas obema vstavi, Gotova sva se vpreti vsaki blazni. Neznan mi vsak; slučaj pa berš napravi, Kar gostokrat primerlej scer učini, De govoron imč tovarša slavi. Tak čul sim ond: s čem nek se Čianfa brini ? Jaz denem koj, de vodju pazbo vnamem, Čez usta perst, ko v šumu prosti sini. Če pojde v dvom, kar reči zdaj povzamem, Čitatel moj,, ne čudim se izida, Sim gledal sam, in komaj sam verjamem. Ko vpiram na to trojno žile vida, Šestnožno vmes ugledam kačo čudno, Popaden se je brani, pa brez prida. Ga s tacama oldeši srednim studno, Ju krog in krog trebuha ljuto vivši, In s prednim par pokrije ram negudno. Posledni dve, na koncu zadnim bivši, Zakrivi v loki vmes repak zaprede, Izidni člen ob ledju viš molivši. Se ne derži beršlan germovja zmede, Al dreva tak, ne s hujši korenino, Ko ta pošast se z mučenikam splede. Se zmeša ta z le-une tak pervino, Ko de raztop obe bi voska bile, Oblike šle so prejšne clo v premino: Kot žigu na papirju nagle sile Naprej hite rujave barve znaki, Ni černo še, belote so minile. Lelinima so div prigodki taki, Zavpijeta: Anjel, si druj, o čudo! Ti nisi dva, ne jedno, dve le spaki. Se sklenete glave v edino grudo, Pod kojo dve .se gibate pošasti, Peneče kih obličje žuga hudo. Iz dvejuh ram sim vidil štir izrasti, Noge, roke, opersni lok, in pleče, V neznanih še krivin premenbe pasti. Poprešni par v ostudo jedno steče, Kaj bilo jo to bitjo strašno novo, človeški glas imena ne izreče. Kot plah martinc iz germa v stran germovo Čez pot leti ob toplim času kresa, In bliska kip se vidu zdi gotovo: Tak prihiti kačura gorela, besa, Kot paprika rumenožolte barvo, Nad una dva premenjena telesa; I v tisti kraj bližejše njemu larve, Kjer pervi sok redivni dete najde, Mu vrine zob, ter padši stegne stvarve. Molči potem na pesku mračne rajde, Sklepovja nog zdeliaje križem stiska, Ko v spanju kter, ki vbritke sanje zajde. Pogled na to zda tu zda tam zabliska, Iz rane njem, iz golta njej kadi se, In z dimam dim v oblak se sniti iska. Onemi s tem Lukan kar govori se Od Katovih Nasidia, Savella, Mi vredniši omenbe moja zdi sc. Umolkni, ki Ovidju je donela, Od Kadmusa in kače Aretuze, Stražnejsi bo potomstvu moja pela. Enak izmen predmet ni bil nju Muze, De bile bi narave dve sc gnale, Pretvoriti pervitie lastne v druzo. So tako si vzajemno pomagale, De kačni rep je bival rogovila, I niso več noge se njem spoznale. Zedinjena obeh je suova bila, Zazreti ni med njima zrasbe znaka, Ne činbe, ki je gledu skrivna sila. Je bivala podoba repu taka, Kot možu pred; se koža njemu meči, Njej pak terdl se trupla troha vsaka. Se skerčijo možaku rame v pleči, Zven' noge, ki pred so kratke bile, Začnejo se v dolgoto hipno vleči. Poslcdnoma so krače se sklenile Taisti v člen, ki stidni mož ga skriva, Njegov izgrč hodivne v rogovile. Prešine krog sopara barva siva, Pokrije tu kar dene tam v očito, Nenehama vertenje čudno biva. To zgine v tmo, nastopi bivši skrito, Dreven pogled, ki tehta te premene, Je stalno vpert prigodbo v strahovito. Tist ki stoji, gradivo kviško krene, Kar ga preveč za teme veršno pride, V izclelanje ušes pristojno dene; Ostalo se v napravo nosa snide, Zdebeli Šavs kar je potrebno bilo, In tako stas do verha v stvor izide. Ležeči p alt naprej pomika rilo, Ušesi v tem natrag potegne v glavo, Ko splašen polž rožično rogovilo. In jezik, prej gotov zločinstvu v slavo, Piecepi se, razklan un s o tS : Deveti kolobar. Svad sejavci s telesmi razterganim. Maliomet. Bornionski. Kdo kos bi bil, do britve glas nej brusi, Izreči kar sim gledal zdaj strahote, Ak še temveč napeti strune skusi? Omagal bo vsak jezik, da! slabote, Narisati ki groze te se trudi, Prikazni strali, užasni, zmede, zmote. Ak združiti se narod cel ne mudi, Po Rimcih kri prelito žalovati, Ki barvala je Puljo v borbi hudi; Če temu htje se kruti boj pridjati, Ki perstanov na mečne dal je plena, Iz Livjeve kar knige je spoznati; Dodeni te, kiin bil kamnita stena, In smerti tresk je Robert knez Gviskardo, S taistim kih mertviše je Ceprena, Kjer Pulijan se vsak legal je gardo; Vcrh tega še begunce Taljakožke, Brez meča kjer je zmagal siv Alardo; Vsakter le-teh nadlog nej skaže stroške, Ne bo obraz, ne temu kip gotovi, Kar vidil sim cenivši tamšne vložke. Je nekdo bil, ko sod, ki mu okovi Odpadejo, preklan, raztergan čudno, Od zgor do tam kjer pihajo vetrovi. Med kračama je visil drob ostudno, Nesnažni vamp, gnusoba v kim se staka, Je v gledu bil, in bogme! ne priljudno. O tem ko me prikazni stresa spaka, Ta s parklama opersje si raztega, Prašaje me: je znana ti enaka? Sim tist Malion, ki veri v bistvo sega, Pred mano gre plakaje zet Ali, Razbitih lic on sam se v rane drega. Kar naju tik jih vidiš, toti vsi So verolom, razkolništva sejali, Zato smo tak na zlo raztergani. Od zadej vrag nas gneti, ruka, pali, Vsakterimu z ostrino meča svoga Izvrstnih muk poredama navali. Ko dojdemo nazaj do kraja toga, Zaceljene v ti dobi ak so rane, Se truma spet mesari naša vboga. Kdo pa je tist, nalaš ki zad ostane, Poznejši de v te britke muke ide, Ki v sodbi so mu bile prispoznane V Ta živ je še, 011 tu se z mertvim snide, Omeni varh, ja sam okolj ga vodim, Ki mertev sim, de v znanbo vse mu pride. Nalog mi je, po krogih z njim de hodim, Od rajde tug do rajde muk te jame, Do zadne de strahote vse prebrodim. Jc več ko sto jih bilo, ki so name Pogledali o zvuku te besede, Pozabši v tem opravke, hod, i klame. Un reče: Ti, ki pojdeš iz te zmede, Naroči tam Dolcinu nej previdi, Kar terja boj, de v kvar se ne zaplede; Zadosti bran, kar scer vojaštvu pridi, Ne bo mu moč Novare cele briga, On stal bo v bran ko grada čversti zidi. Izreče to mi Mahomed ko dviga Desnico nog, in spet na tla jo stavi, Molčč potem naprej po potu miga. Nek druj, kim ves raztergan vrat se javi, Pokvarjen nos razcepljen clo do čela, In eno le ušes na studni glavi, Se vstavši vpre očesa v mene vela, Da viditi, izrekši to, mi gerlo, Kervavo vse nagnusniga do žrela: Poslušaj me, kim ni telo še vmerlo, In ki poznal ga v zemlji sim latinski, Priličje ak ne mami me to verlo ; Se spomni de sim Peter Medicinski, Ko gledal boš mikavne sle v poljani Verčella krog do Markabe, raj vinski; Kanonskima pervakama naznani, Gvidonu ter Angiolelu, de bosta, Previdi ak mi prazni niso dani, Iz broda v smert, po varki zvita gosta, Porinjena, ne daleč od Katdlike, Ker hlimbami verjameta priprosta. Po morju vsim, od Cipra do Majolike, Zapazil ni Neptun krivic enake Od roparskih gusarjev iz Argolike. Izdajnik tist, ki z enim gleda zrake, In stiska stran, ko nekdo, ki je z mano, Zahteva de ne bil bi vidil take. Povabil bo v posvet na brod ju rano , In zvil jo tak ob vihru iz Fokare, Zastonj do bo — obet i v puščo djano. I njemu jaz: Mi spolni mik in mare, Ak hočeš de opomnim tam o tebi, Kdo tu želi okolnosti si stare? Naj bližnimu, previžanja v potrebi, Izrekši to čeljusti koj raztegne: Le-ta je tist! nej priča sam o sebi. Ta Cezaru, begun, do jedra segne, Ker poterdi, nesreča zmago ruši, Dobitnik ak do živiga ne dregne. Iz groze tu se Kurio ne zluši, Razklan ker mu v gortancu jezik hira, Ki nekada z besedo Rim naduši! Nek druj brez rok komolca kviško vpira, Mračivni v zrak, de kri obraz mu moči, In krogoma ob glavi se raztira. Ta vpije: tud se Moška priporoči, Ki nekda — „činje zgin“ — učil je svoje, Iz kih besed za Toske beda skoči. Pristavim jaz: i britka smert za tvoje! Umolkne on in dalej se pomika, Enako tem, kim dvom overa hoje. Postavšimu se mi prikaže slika, — Ne tvegam skor je peti tu brez priče, Izrednost nje, bi djal, se sanj dotika; Pravednika pa v sercu vest me kliče, Prijatlica ki pristna je človeka, Obranba, de prevara ga ne miče. Sim vidil res, in cela še navpreka Obrača se v spominu duše moje, De množtvo senc brez glav po krogu teka. Je nosil nek pred sabo lice svoje, Ko de bi mu namest, laterne bilo, Zdihaje v tem: ah, ločen sim na dvoje! Premenjen tak jo v lastno bil svetilo, Dva jedno sta, in jedno je dva kosa, Kak to, ve tist, kim čudo to je milo. Ker mostu je približal se do nosa, Je z glavo vred povzdignili kviško ramo, Beseda de ne steče prida bosa, Izrekši: glej na bistvo moje amo, Ti ki še živ umerlili ceniš bedo, Si slično kdaj britkosti gledal jamo? Ko živim pel boš ondašno zapredo, Ne zabi me, sim Bertram Boruionski, Ki mlajšiga zavil je kralja v zmedo, Očetu biv i sinu svet nagonski. Ahitofel ni v hujši Absalona In Davida razpor zavijal zlonski. Ker složno sim razdjati bil nagona, So ločene od vira mi možgane, Od herbta i pleč, njih pristniga naslona; Tak znamenja povračbe so mi dane. Devet in dvajseti spev. Obseg: Osmiga kolobaril poslcdnj krog. Kovino in brona kvaritolji. Grifolin. Kapokio. Derhal Ijudf in raznoverstne rane So tak oči vpijanile mi bile, De tekle so mi reke solz neznane. Me praša varh: kaj gledaš? ktere sile Te nudijo, nenehama po nori Prevdarjati te studne rogovile? To šega ni ti bila višej gori, Zapomni, krog, ak ceniva ga pično, Čez dvajset mil in dve širok je skori. Podnožne tih je čerte luna tično, Čas kratek je, odločen ki je nama, In zreti več, kar huj, al tem je slično. In jaz: ak znal bi ti zakaj ta jama Me mika tak, ne bil bi me priganjal, Ni zbadala me radovednost sama. Sc vpotiva, on spred, ja zadcj sanjal 0 temu sim, kar je v pogledu bilo, Omenši: ja spominu sim se vklanjal; Ti v jami, ki jo gledam s tako silo, Tak sodim jaz, iz mojo rodovine Terpi nekdo storjen za greh nemilo. Virgil o tem: to tuhtanje nej mine, Ne misli več na mučenika tega, Na drugo glej, ta plati svoje čine. Ob mostu tam zapazim ravno njega, Ki s perstam te kazaje žuga jako, 1 nekdo ga — „Žeri del Belo“ — krega. Ti pušal si v nemar te dobe vsako, V posestnika zamislen Altaforte, Un zmuznul ti nevidjen se je tako. Omenim jaz: prigodba čudne sorte, Ter ne do zdaj dosežena osveta, Izredno tak razpaliti ga morte; Za to, bi djal, mu buča je sogreta, De proč je šel gledaje ne na mene, In duša zanj mi vonder je prevzeta. Tak marnjava gredoč do sterme stene, Kjer vidila globina bi se druga Do dna, ko bi ne krile tmin je sene. Ko prišla sva do zadniga okruga, I)o Malebolže, kjer se vidi točno, Kar trešla je v gorje pregrehe kuga, So hruli mi nasprot, pa ne razločno, Krič, javkanje, grozitve, in preklinbe, Z rokama de zatiskal sluh sim ročno. Kot bil bi truš, ak Valdikcane činbe, Ječanje, stok, ropot bi skup donelo, Tem še poverh, kar je v Maremi ginbe, Vso isti hip v ogradi bi gromelo, Tak šum je bil, smerdelo pak je tako, Kot iz teles trohlivih de bi velo. Po grudastim sva potu spela jako, Na levo zmir te puste dolge skale, Pod sabo vid zapazi bistvo vsako Pačivce kjer so v žehto britko djalc Pravice viš, ki tak so stanovitne, De niso še premaknuti se dale. No verjem, de kukavniši očitne Nadloge so v Egini nekdaj bile, Divjale ker so kuge, vse dohitne, In živo clo do červa pomorile; Tak de potem k obljudenju dežele, Kot pesmi nas uče helenske milo, Mravlinja v ljud izrašati so jele. Da! strašniši sim gledal tu prikazni Med javkanjem okoljšine te cele. Pa videzi so groze bili razni, Ta znak leži, na persih drugi zdiha, Po štirih so pregibi tretjim iazni. Počasno tak derhal naprej se viha, Jaz pak in varh precenjava te tužne, Kih sleherni obupa pene piha. Sklepovja dveh sim gledal garja kužne, čepela sta ob ognju ko dva lonca, Nobeden prost ni bil spušave ružne. Ne speši tak fantin oprav do konca, Živinče ki jahavno v stajah čedi, In sc buji jaharja, v naglo gonca; Kot nohte vsak tu suče ran po sredi, Ker polta serb ničesar tak ne vtaži, Ko čoh in prask, tolažbe v pusti bedi. Tak sterže lusk, poprej ko karpa praži, Mu kuhar iz okrožlejev telesa, Do truplo vse do nežnih mren osnaži: čuj, s krempljama, prilicnim britvi besa, Ki truplo si drobiš na kose studne, To nekim varh omeni iz okresa, Je kter Latfn sočlen te trume čudne, Povej, potem se praskaj, ak te mika, Nenehama do zadne dobe mudne! Latinca sva, obema gre ta dika, Plakaje koj omeni rahlo jeden, Kdo pak si ti, kaj mar ti tamšna slika? Moj varh na to: jaz nisim tu izreden, Le temu, ki se ondi živ sprehaja, Razkazati prepad imam nečeden. Na to gošat se celi klonč omaja, Pohotno vse očf oberne v mene, I ti, kim glas odmev na znanje daja. Moj vodja mi da sluha se prikrene, Omenši: zdaj govori kar ti blago! In ja začnem, ko zber v izbor mi dene: De spomni kter se vas, ak vam je drago, Poprejšnimu v domovju vašim gori, Nakloni tak češenja vam prevago; Povejte mi, zbog česa ste v pokori, Od kod, kaj, kdo, iz kteriga naroda? Naznanba ta strahu vam ne utvori. Sim Arečan, odvetje, žertva smoda, Sienski me je Alber dal ocreti, Pa v to navod ni bil mi v žar dohoda. Šalil sim se, de znam ko tič leteti, Se dvigati v podnebje zlo visoko, On hlepa poln, ne uma, v glavi vneti, Veli mi, v tem de žel bi mu na roko; Ker nisim koj ga v Dedala premenul, Me pahne v kvar po sinu svom globoko. Za toti krog pa kriviga me cenul Je Minos, ker sim bival alkimista, In on še ni prasodbe v zmoto kreuul. Ja pevcu: kdo verliv je kakor tista Sionska se naselba vsikdej skaže, Gotovo da! francozje manj kot ista. Druj, ki govor je slišal moj te baže, Pristavi: da, in Striketa no zabi, Sipač je bil, pravlica se ne zlaže; Nikola z njim, ki gvozdiko pograbi Sienskimu na vertu kar je vhvati, Ker cena nje v pograbno djanje vabi. Izjemi trop, zapravi s kim bogati Zaklad, polje, vinograd Ascianski, In Abaljat požreto s kvantam plati. Do vedel boš, kdo bival ti je djanski Opor nasprot Sieni, glej me v lice, In to spomin ti bodi neprestanski: Kapokjo sim, kazitel tam resnico, Prememba rad je v zlato skcrb mi bila, In splošno so terdile govorice, Zadeval de narave sim učila. Trideseti spev. Obseg: Kovin kvaritelji drugo sorte. Mina. Penezniki. Prepir Sinona z nekim Brekam. Takrat ko je Junona se mestila, Semele zbog, tebanskim nad narodam, Za neki kvar — , kim ni pregledna bila; Je Atamas, v oblasti zlim osodam, Supruge dva v naročju vidši sina, Zdivjal ko bes nad materjo in plodam. Zadergni sak, de vjame se mladina, Leonka z njo, kričaje krog naroči, Mole vsim trem nasprot oki krampina; Popade v tem Learka, ter ga poči Na skalne tla, ga v zraku prej sukajo, Z leunim pa v slapovje majka skoči. Ker Ilija, pohotna prej brez graje, Premagana, razdjana tak je bila, De znaka ni, ne vlad, ne hiš, ne staje; Tak Hekubo obup in iht sta vila, Posebno ker pogine Poliksena, In sina ji zadavi vražna sila; De kakor pes lajaje tužna žena Pri morju je v obzor ostudno rjula, Glas plen je bil okrutniga premena. Ta jarost ni se vonder slična čula Ne v Tebi, ne v trojanski divji zmedi, Ki v zver i ljud bi bila tako hrula, Ko duhov par zda jeden družim sledi, Dve blede, nage, grizlive pošasti, Kot vepar ljut izvihra hlevni sredi. Teh eden spe Kapokiota popasti, In trebuh mu na dvoje tak razklati, Pogledu de herbtanec je v oblasti. In Aretin mi da treptaje znati: Tist besni duh, slepar je Žjani Skiki, Tovarše ki na tako vižo plati. Daj, rečem jaz, ak druj te v tej priliki Ne šavsne zad, povej kdo je ta para, Poprej ko v tmo jo skrijejo premiki. Omeni on: je Mirre slika stara, Pregrešnice, pohotno ki ljubila Očeta je, mu bivši v spoj prevara. Pregreho v to je tako ga zavila, Obraz ker tuj čaraje si je dala, Begunam s tem je slična se zgodila. De vlastnice zadela ga je hvala, Je hlinil on, de Buoso je Donati, Kobila tak mu dojde v mezdo zala. Ko besama ni bilo več ostati, Ki pazil ju. do zdaj sim nezamudno, Obernem svoj pogled na druge plati. Zagledam prec premenjeniga čudno, Bosonu bil bi sličen bil do pike, Odveržen verh i z njim roglovje udno. Vodenca, ki telesne skvari slike, In tako na širjavo jih raztega, De nimajo spodobnih udov dike, Primorala, zijati zlo, je njega; Kot jetčen žejn ustinko kviško dviga, Z nasprotno pak čez brado sporno sega. Vidva ki sta prišla do kraja tiga, Ne vem zakaj, pa vseljena tu nista, Prične pomenk, poglejta kaka briga Modruna žge, Adama; — zla je ista! Imel sim tam, kar serce je želelo, Tu manjka clo vodč mi sraga čista. Potokicov, kim Ivasentin je vrelo, Iz kiga vdol šume do reke Arne, Vse krogoma budivši plod veselo, Sc spomnim zmir; te slike vidu žarno, Glodaje mi v obrazu mečo lica, So bolj ko svest mi prešnih muk nevarno. Strogost nebes, kim temelj je pravica, Mi vedno gled na vir pregreh obrača, Primerna tak je tarči ojstra pšica. Romcna krivd je bila mi vertača, Tam kvaril sim utiske Žanbatista, Germade žar je truplu bila plača. Jo žal mi zlo, de duha v nori nista Gvidona še, al Škandra, i nju brata, Prihodba šla čez Brande serk bi ista. Teh eden scer prispel je skozi vrata, Ak res je kar terde mi tenje neke, Pa v prid mi ni, vkovanim samcu jata. Ak udes dal bi kasne tak mi teke, De lezel bi v stoletju ped širjave, Upotjen saj bi h koncu bil zapreke; Iskal bi ga po krogu vsim deljave, Ak ravno mil enajst mu je prostora, In malo manj ko pol poprečne prave. Zavoljo teb me sodba les primora, Sta uzrok de pokvarjal sim cekine, Dajal jim tri karate kupra skora. Ja njem: kdo ste pa tiste dve goline, Kade se kot po zimi vlažne roke, Čepeče tih in tvoje tik bližine? Ko puhnul sim, on reče, tote v stoke, Ste bile tam in ondi ste ostale, Tovarštva ne delivši suk i skoke. 50 Jožeta te zlosti v ječo djale, Un druj Sinon je Grek v osedbi Troje, Tu vročnice sopare perska zale. Posledni, kim razlaga pusto poje, Prištetiga se vidši zli napaki, Trebuha v stran pesti' mu dregne dvoje. Ta zadoni kot mah na boben jaki, Odam nasprot ga vseka v lice pridno, In spriča s tem de vdarld so enaki. Omenši v tem: telo mi res ni idno, Pa gibati se znam s poprešno silo, Dokažem koj te rame urnost vidno. Zaverne un: Hitil ko si v gomilo, Germade plen, je nisi sukal tako, Pa v Ceki, da! — tam ni preneha bilo. Na to vodene: to ravno ni napako, Pa v Troji, kjer so terjali resnice, Kar tam si djal, je puhlo bilo vsako. Sim kvaril guč, ti tolar, zlat, petice, Renči Sinon, za zlo sim tulu jedno, Pa v tebi ni, ko v čertu, čiste žice. V opombi konj, zlodej! ti bodi vedno, Zaverne un, s trebuham polnim varke, Zasij v izgled ljudem zvijače sledno. In tebe žgi zahteva žeje žarke, Mu reče Grek, de jezik se ti cepi, Izhlapi vamp, ko meh na stisk i vdarke. Novčar mu sprot: ti verlo serd se krepi, So usta vir ti kletve i psovanja, Ak žejn sim jaz, te hujši žeja slepi. 51 suša ves, od vode se ti sanja, Narcisovo popil bi ogledalo, Ne bilo k tem bi treba mnogo zvanja. To v svajo sim zamislen bil nc malo, Ko vodja mi omeni te besede: Daj, pazi! al — mo strežje bo nehalo. Ta čversti všip mi v jedro duše grede, Pogledam ga v obrazu barvan srama, Na to spomin, še čut mi v sercu zmede. Ko tam sanjar, ki sanja de ga drama Napada štet, želi sanjaje sanje, Ker bistvo mu nebitna zdi se klama; Zgovarjal tak sim jaz neredno djanje, Žele de bi očistil se izverstno, Pa čistiga se čutim svagda manje. Mi reče varh: krivico hujši berstno, Ko tvoja je, ostruže kes resničen, Ne vij se žal, ko v sapi bilje terstno! Zanesi se, ostanem truda vpričen, Ak se zgodi, de drugi krat enako Primora te namemba v ravs priličen, Ker samorad ne gre se v zmedo tako. Eden in trideseti spev. Obso{j: Strašni velikani Orjak Anteos prenose oba pesnika na dno prepada, ki loži osmi od kolobara devetiga, Taisti glas, ki pred je piknul jako, Tak de ste lic obe strani me žgale, Mi dal sedaj zdravil je mer enako. Ahilove od sulice so hvale Prilične tem, zasekala jo rane, Ki le po njej so sceliti se dale. Se vpotiva — dol tužni zad ostane — Po klancu gor, ki vkreber višej soga, Molče naprej, mi jezik se ne gane. Ni trna, ne svit; svepavih senc pretega; Zaupati očesam ond ni bilo, Nek ojstri zvuk trobilke v sluh me drega. Presegal glas je njeni groma silo, Sim krogoma poslušal prej pozorno, Po temu vprel v en kraj očes vidilo, Ker Karolu velikim djanje morno Protivnih trum je vništilo vojšake, Trobental ni Orlando bolj osorno. Ozrem se jaz, ko čujem glase take, Sodivši do zagledal sim zvonike, Poprašam kaj so tiste mesta jake ? Virgil na to: megle so tu velike, Natanjčen vid overa še deljava, Ti zmede v klonč prikazni razne dilce. Razločil boš, ko vmesje prederdrava, De delja gled ovre i včasih mami, Je treba cle se bližej tje podava. Omenši to prijazno roko d;i mi, In reče, prej ko dalej se korači, Dc čuda strah ne zmane te v ti jami, Začuj de so prikazni te orjaci, Zvoniki ne; sterme od popka v zrake, Ostalina je skrita v studni mlaci. Ko dvigne se sopuha sen v oblake, Polagama pred sabo vid razloči Kar krile prej predstave so prejake; Prilično tem, zastretje ko razpoči, In bolj in bolj poganjava v globino, Se jasni blod, užas pa huj naskoči. Kot Monterežje krasijo višino Nebrojno krog zvoniki, stebri, rogi, Enak je breg nad ondašno dolino. Obdajajo Orjaki ga, i mnogi, Kim pol stermf telesa v zrak ošabno, Še s treskam jim Perun grozi v okrogi. Sim eniga presojal udje grabno, Obraz, gortan, opersje, vampa strane, Rebrovja stud, ostalino ne vabno. Do stvarstvo teh pošasti zaostane, Je blagi zgod, natvora je zadela, Ko vništila te zla je Martu dane. So ne kosa, do slona jo uvela In kita v stvor; ki dobro to prevdari, Poreče: da! pravedno je počela; Kor, ak razum se s hudobijo pari, In zraven moč, ko tretji mik, pristopi, Je bran zastonj, gotovi ljudu kvari. Obraz je zdel se dolg, širok i gropi, Šenpetra storž ko v Rimu na višavi, Primerni tem členovja drugi čopi. Strani okrog, na levi, spred, na pravi, So visokost preceniti mi dale, Brizonov treh uzrast jo ne sostavi. Dolgosti te so čudne, da! ne male, Sim sodil jih do trideset po palmi, Navniz od ond, pripnejo kjer se hale. „Rafel mai omeh izabi almi!“ Zakruli mi iz divjih ust nasproti, Ker slajši tem ne scimijo se psalmi. Mu reče varli: pregreta Idama v zmoti, Zatuli v rog, izpuhaj v tega jezo, Ak se te hlep opake činbe loti! Pošlataj vrat, zatipal boš prevezo, Kjer se deržf, bedak oblačne zmede! V obočino si reber djal ga blezo. In meni: tist ki v gled se tam uvede, Je Nimrod, kriv po turnu de so razni Jeziki nam, različni glas besede. Pustiva ga, začmu dostavki prazni? Ne razume nikakiga jezika. Kar 011 renči, so umu druzih blazni. Obernuti na levo plat naj mika, In ker strelaj sva pota prehitela, Nastopi druj, inak, pošast velika. Moči ki ga je vpresti tak umela, Ne zrečem tu, tik trupla roka leva Je visla zad, in desna vprek molela; Telesa kar se vidu razodeva, Od golta dol, peterokrat ovito Z verigo je, ga žuli muk de zeva. Je derznulo to bistvo ponosito Primerjati se Bogu na višavi, Omeni varh, zato je v tmino skrito. Fialtes je, veliki bil je v slavi, Bogovam ker orjaki so grozili, Pa v paklu moč tedajna ne opravi. Virgilu jaz : izreči mik me sili, De tudi rad bi gledal Briareja, Nezmerniga, če hlepi so ti mili? In 011 na to: presodi zdaj Anteja, Je blizo tu, kramlja, verig no vlači, Ponese naj, kjer mučenju jc meja. Želeniga drugej pravica tlači, Je vklenjen ves, pa vstvarjen tem enako, Le čelo bolj se serda mu oblači. Še nikda ni se stresla zemlja tako, De bila turn bi slično zamajala, Ko zdaj Fialt zatrepetal je jako. Me smertna v tem je groza tak navdala, Na njemu de zapazil nisim spone, Ki čversto hod in gib jc overala. Potem naprej sledivši sle nagone, Se bližava Anteju, ki iz jame Vre vatlov šest, brez glave, zretju zone. O ti ki v dol sloveč vojaške drame, Kjer Scipio je dospel verhovja slave, Ko Hanibal jo v beg obernul rame, Leonov djal si tisuč bil v opravo, In ki, ak bil bi bratam se pridružil, Peruuu bi dosegel bil do glave, Sinovam pak te zemlje k zmagi služil; Prenesi naj, nevredno ti ne bodi, Kjer clo je led Kocita tok okružil! Pa k Titiju, k Tifeju naj ne vodi, Naklonil ta bo vse kar tu se žudi, Se vtaži s tem, vihajo nos ne sodi. Na zemlji spet on slavo ti prebudi, Ker še živi, i mnogo dni še upa, Slučajno ak naklonba ga ne zgrudi. To reče varh, le-un pa bližej stupa, Ter tisto pest nasprot mu stegne ljuti, Ki bila je Alcidu groze kupa. Virgil, ko tak prijetiga se čuti, Zakliče: berš mi bližaj se do tika, Ter se v objem z osebo vso mi buti. Se zdi na vid, ker vikta je velika, In gost oblak čez Garisendo plava, De ne oblak, de ona se premika; Tak svepata Anteju struk i glava, Mo strah je vil, ko gledal sim prildonbc, Napolnjen želj slovo de kraju dava. Prenese naj on rahlo brez pogonbe Na jame dno, kjer s čertam Judas biva, Pa nagloma se dvigne iz utonbc, Kot jambora na barki slika živa. Dva in trideseti spev. Obsog! Deveti kolobar. Izdajavci v lodovju. Stirji krogi. Kalna. KamiŽion do Paci. Antenora. Boka Abati. Imeti htel bi slova gromoglasne, Primerne tej dolini groz in žala, Obscžlej ki je muke večnočasne; Strahota s tem bi se izreči dala, Ker niso last pa take mi besede, Razlaga, da! omagati bi znala. Obraziti užasni tamšne zmede, Narisati strašila globočine, To šala ni, se lahka v kvar zaprede. Divice ve razjasnite mi tmine, Ki v Tebi ste operle Ainfiona, De mi v besed sopuh predmet ne zgine. O, trop uklet! obupa verh i stona! Sognan ta v kraj, ki strah je ga izreči, De bil bi plod ovac i koz iz Iona! Globejši ker sva bila ob stermeči Skalini vniz prispela pod Orjaka, In semtertje jaz gledal sim po peči, Začujem klic: glej noga kje koraka! Pozorno dalj, ne dregni kake glave Umerlih, kim je ondi sreč napaka! Ozrem se tje, in sredino širjave Prepreženo zagledam srež in leda, De zdela sklcn se je ne liv poplave. Cio Donave ne vstavi huj zapreda Po zimi, mraz ne da ji slični lik, I Donu ne, ki v studni sever gleda, Kot led je tam; če pade Tambernik Na njega, al visoka Pietrapana, Se Cul ne bo o bregu hersk ne krik. Kot žabe ril iz vod molč za rana, Kvakaje, kjer se trudni žnici sanja, Pšenični snop de vežo v žaru plana: Tak udes te prikazni tu naganja, Iz leda von stegavati obraze, Občutke njih čeljusti škrip naznanja. Zamislene v globejši so prelaze, Pogledi jim svedočba britke muke, Iz ust pulite izdihi zimne mraze. Ko cenim krog, ljudi, terplenja zvuke, Se vniz ozrem, ter vidim spako trupa, Sprijeta dva, de jeden sta lasuke. Povejta mi, ki zrašena sta skupa, Ju prašam jaz, kdo sta? — sekojozreta, Oči, ki plen so znatniga obupa, Blešeče solz, mi v lice srepo vpreta; Pa zmerznjenc spoznati nič no dajo, In zretje tak jim trud je le in šteta. Cio vinte dil bolj stiskati ne znajo, I stisnjena razbivata i phata, Ko časi se serdito kozli phajo. Letopis 1878. II. Nek druj kim se ušesa ne poznata, Kor zmerznjena, zagledan podse praša: Po čem pozor tak pazno v jamo hvata ? Ak čuti kaj o teh ti mik nanaša. Povem, do ju Bizeucja je gojila, Zdajavna, kot očetu nekda, paša. Taista jo obema majka bila, No najdeš ga v pretresbi vso Kaine, Prilegla kim bi bolj se zimna sila. Ne tistim ki na por vi mali pogine, Ker Artus mu preklal jo vrat i grodi, Fokačju ne, 110 tem, ki kos mi vrine Zdaj glave v gled, naprej de vid uo sodi; Ime mu bil Sassol je Maskerone, Ak si Toskan, boš vedel v čim zabrodi. Sim bil nekda doi Paci Kamičjone, To pametvaj, prihodnim bodi znano, Karlin dospe, mi zmanjša sram i stone. Zdaj tikama jih tisuč jo pred mano, Psoglavnih senc, mi plane v čut strahota, Še strese mo, ko tehtam vidbo strano. Ko bližava potem se kraju pota, Ki nase vse občutne vleče teže, In meno zlo napada strah i zmota; Jo bil primer, al ne zadostno preže, Kdo reši to? med bučami ko greva, Se mi zgodi, de jedno krevs doseže. Ta zakriči: kaj suješ čop mi, šleva! Ak no hlepiš povikšati osvete Za Montapert, zakaj me to zadeva V Virgilu jaz: razjasni to zaplete! Postojva tu, zavem de v tej so dvombi, Potem no bom naganjal spehu štete. Se vstavi varh, in jaz omenim zlombi, Ki kletve psalm noneliama prebera: Kdo si de vreš prilično sodni trombi V Kdo pak si ti, on reče, ki odora Umerlih polt v Antcnori temotni? No pekla huj bi žive noge vmera. Zaverucm ja: sim živ, če mik pohotui Navdaja te, med živim tam sloveti, Po meni plod leta ti bo celotni. On zarenči: nasprotno litjem imeti, Poberi se, de huj 1110 ne zadene, To ni tolaž, no moro serca vgreti. So desna zda mu v tilnik moja krene, Kor mu volim: povej mi stanje svoje, Al ne pustim na buči dlak ti ene. Vse laso ak populiš glave moje, Omeni 011, ti prazen trud ostane, Sim tih i nem, ne jasnim čutov rojo. Ga zgrabim zdaj; ko čversto pest ga mane, Mu znatni čop izpulim že na glavi, Naznanja on ko pes tuleči rane. Zavpije druj: kaj, Boka, te ongavi? Al ni dovolj de škripajo čeljusti, Rujovcš cld! hudičev kter te davi ? Ni treba de se dalej več izusti, Omenim jaz, izdajnik malovredni! Prihodnim čin oznanjal tvoj bom pusti. On reči mi: po godi, krič ti vjedni! Tud uuiga, ki psuje me, ovadi, Ak idši v svit zapustiš kraj ta bedni. Tu žgejo ga fraucozki zli zakladi, Dvcranskiga sim srečal tam, omeni, Kjer vijejo zločine leda jadi. Ak prašan boš, kdo druj de je v ti seni, Vej, tikama je tist iz Bekarije, Ki glave ga firenška moč opleni. Jan Saldanier pa mislim de se vije, Ter Ganclon, in Tribaldclo dalej, Fačuco ki izda, ko v spanju dijc. Koračiva sopešno prostor malej, Zagledam dva ki sta se zgrabla tako, De spodniga je glava gornim valoj. Kot lačen hleb s čeljustmi mane jako, Tak spodnim zob zasaja gorui hotno, Dosega kjer zatilnik buče dlako. Naganjalo občutje hujši motno Ni Tideja, požreti Menalipa, Kot serda ta postavo mu nasprotno. Užasna zver, ki v smert soseda šipa, Ga z ojstrino zobov odera kruto, Zakaj ti zob to stvar serditc tipa? Ak prav imaš, de tak čertiš ga ljuto, Spoznavši vaj, od kod i kaj sta bila, Vse vidjeno razglasil bom i čuto, Če roka ta ne bo sc mi vsušila. 180 Nebeška komedija. Tri in trideseti spev. Obsotf: Konte Ugolino. Dovotiga kolobara tretji krog. Tolomea. Mnih Alber Na to zločin od studniga jedila Vizdigne ril, ga ob laseh obriše Glave ki je načeta zadej bila; In reče tak: želiš de se popiše Strahota ta, ki britko v čut me speče, Ko spomnim jo, poprej ko glas jo zdiše. Če pa mu v zlo, v sramoto alt mu steče, Kar slišal boš, trinogu ki ga grudim, Nej grozo glas plakaje moj izreče. Kdo si, ne vem; in tu de si, se čudim; Pa zdi so mi, beseda razodeva, Fireučan boš, terditi no zamudim! Jaz Ugoliu sim svojega bil dneva, Prelat Rudžjer tik mene ond se trese, Me čuj zakaj v obupu straha zeva! De vjet sim bil, v Italji coli ve sc, Zaupal ker poštenju sim njegovim, Ter to dc mi k izidu smert nanese. Pa zgodbe čuj, kih grozo tu ponovim, Prisiljen kak sim kruto bil umreti, In sodi sam, al sauja sence lovim. Temavni lesk, po linči v hram sprejeti, Kim davajo perimek ječo glada, Ki slišal bo še zdihov tmo doneti, Me spomni kdaj začenja luna mlada. Jih steče več; sedaj nek sanj mi skaže Prihodni čas, kak strašno za-me vlada. Ta vodja zdel se je veljavne baže, Pognati v hrib volka i z njim volčiče, 10 v Luko vid Pisančanu zalaže. Zedinši v trop meršave urno psiče, Gvalandi spred, Sismondi, ter Lanfranki, Po godi ki so vili druge ptiče. Pa v kratkimu so vidi de so v zanki, Omagani glavarje in podložni, Do jedrine razdjani tropi stranki. Ko se zbudim pred zarjo v svesti tožni, Začujem zdili sinov ki so še spali, Pa plakali spijoč po kruhu vbožni. Iz jekla ste, ak niste joj kričali, Razkrita vam ker mojih muk je sreda, Ak ni vas jok — o čem bi vi jokali? Zbudijo se; se bliža čas oboda, Prineslo ker sc nam je scer kosilo, Po sanjah pak preti mi hujši zmeda. Zabivati sim čul uhoda krilo, Prestrašen ves pogledam svoje sine, Izreči kaj mi ni kreposti bilo. Odrevenim, ne plakam, svest me mine, Otroci pak so plakali, in silno, Kaj tak stermiš? prašaje Anzelm zino. Jaz lo molčim cel dan taist ozbilno, Ter celo noč ki sledila je tistim, Do tretjih zvezd, ki prišle so pravilno. Ko mični svit zasije v mraku istim Po ječi mi, v obličju zrem čveterih Svoj lastni kip i bol v odsevu čistim; Obe roke si grizem tih v ozerih, De glad me k tem, sc mojem zdi, naganja, I v sličnih se vsi dvignejo namerili, Izrekši to: bo muka naša manja, Ak nas poješ; ti dal si to meso nam, Ga vži tedaj, doverši tužne sanja! Prepustil sim občutke molka sponam Cel isti dan, ves druj smo bili muti, Zakaj se ni odperla zemlja stonam? Napočil ker četerti dan je kruti, Moj Gado mi v medlevci k nogam pade, Prašaje me: so strani vam sočuti? In mertev je. Ko tu od nog do brade Me v grozi zreš, tak slišal sim jih plašne Pomreti vse, ko šesti dan nastade. Žo bivši slep, naklonbe plen to strašne, Sim tipal krog in klical mertve mile, K izidu glad promaga stude pašne. Končaje tak očes oberne kile Na bučo spet, s čeljustmi jo zagrabi, Priličnc ki so gobcu pasjim bile. O, Pisa! sram dešel kjer „Si“ so rabi, Ljudem prikor, okrajne krasne zona! Ker karati sosedstvo to pozabi, So dvignite Kapraja ter Gorgona, Zaprite clo izliv dereče Arne, Vse živo nej pogine tega Iona. Ak Ugolin je bil namere kvarno, če 011 izdal protivniku je grade, Zakaj so šli otroci v muke tarne? Pravičba teh so bile leta mlade, O, Tebe ldpl Ugučion, Brigata, Tor una dva, otroka še bez brado! Sc vpotiva do druge sorto jata, Tu vsaka stvar naviš je stermo zjala, Ker bila v led je vtaknjena do vrata. Tem solza clo, solziti se, ni dala, Britkost ki ni se mogla v jok razliti, Grenejši ost je v serce poganjala. Že perve se začno solzč terditi, Tak očnice pred vidam naredijo, De gledi v mrak zastora so poviti. Čeravno mi oterpnenja grozijo Občutlejev ostudnimi! po mrazu, In lica polt zmerzline žc morijo, Nek rahli pih začutim na obrazu; Voditelju omenim: zrak se maja! Ni muto vso po tanmim tem prelazu? On reče mi: pihaje kar nagaja, Pokazal bo ti videz lastni kmalo, Zagledal koj pričino boš pihaja. Zdaj zakriči med zmerznjenim rogalo: Ve duši dve, krivični ki ste tako, To končno de se vama je spoznalo, Mi bacita iz lic teh kril napako, De mogel bom izpuhati težave, Poprej ko jok mi zmerzne spet enako! Odgovorim: če hrepeniš lajšave, Povej kdo si, razpihal bom ti brigo, Nej spem, ak ne, globejši v te lednjave. Mi reče on: ja mnih sim Alberigo, Strupeni plod sejal sim tam nekada, Projemam zdaj tu datelj pust za figo. Ga prašam: kaj, si žc mod mertvim sada? Odgovori: kak truplu momu ide Na zemlji gor, to v mojo vest ne spada. Se s prednostjo te Tolomejc snide, De duša pred ko Atropos odreže Živetja ldonč, te v kraje padši pride. De berzej se sočutje ti razveže, Posteklenili oprostiti solza me, Povem de koj, ko duša v deljo seže, Kot moja zdaj, se trupla druge klame Polastijo, v zlo djanje ga tirajo, Dokler ga ne priliuskajo do jame. Razvezana ko duša spe v te kraje. Lupina nje na zemlji zdi se živa. Nagibe pak premenjcn duh ji daje. Ti vedel boš, prihod ker nov ti biva, Orjanski je pred letini puhnul Branka Ledovjo v to, ki zdaj ga še pokriva. Mu rečem jaz: opombi temelj manka, Imenovan še žitja veseli se, On hodi, je, in pije brez prestanka. Nečimerno, zaverne uu, mi zdi so! Raztopljena kjer smola širno toče, Prikazoval še Miha Canke nf se, Ker prižku on obsesti nekim reče, Tak trup njegov, ko bližniga rojaka, Ki brusil pred izdajstva z njim je meče. Do mojega raztegni pest oblaka, Mi sčisti vid! — Mu nečem ga odproti, Ker blažena nevljudnost bivši taka. O, Genova! derhali zlobe vneti! Brez čednosti, zločinci razun snage, Zakaj vam Bog pravico da živeti? Med hujši zlost uredim vaše blage, Ko Rima smet; sim bitjo srečal krivo, Ki množilo jo z dušo paklu vrage, S telesam pak med živim snulo živo. Stir in trideseti spev. Obseg! Giudeka, zadni krog, sreda vesolnosti, Luciferov tron, Juda, Brut, Kasij. Vexilla regis prodeunt inferni Nasproti nam; do vidil boš Orjaka, Mi reče varil, na levo sc oberni! Ker megle šlar se zgosti do oblaka, Al kadar tma večerna nas obsega, Mlin veternik se zdi deljave spaka. Tom sličen stav mi videnja preproga; Vetrovja zbog sim bil za vodjem tično, Branilo scer ni nič nadležja zlega. Sim bil — plašan izrečem to prilično — Do tje prispel, kjer sence v ledu skrite, So vidle se ko v steklu proge mične Leže so tu, stojo so tam očito, Na nogah to, s petam na kviško uno, Cio v kolobar nektere s truplam zvite. Ker toliko naprej sva hodne bune, De vodniku se je pristojno zdelo, Mi skazati posestnika te krune, Omeni on: postoj, in dvigni čelo! Orjak le-un je Dite! lep nekada, Dnes vanj pogled zahteva serce smelo. Premenul kak sim groze v led so tada, Ne upati, prepeval vam de to bi, Jezika ni, ki strah enak ovada. Ja nisim bil, ne vbit, ne živ, ti v dobi, Ak um imaš pretehtaj moje čute, Ko spasa vse obup mi nade zdrobi. Glavar ohol te vlade žalno krute Iz leda pers moli le polovino, In roke te so prej za obra snute, Kot obrove, mu seči v ram višino. Zdaj sodite, kak stas de mora biti, Primeren de za tako je zverino. Prej slično lep, ko zda je grozoviti, Ker stvarniku nasprotje dvignul glavo, Iz njega zlo, ni čuda, mora kliti. Cio groze plen sim gledal to postavo, Obraze tri različne jo iinela, Polt predniga mi kaže boj rujavo. Inaka dva sta tik naviš kipela, O plečnicah nasprotna scer si bila, Pa zrašena se z unim zgorej zdela. Rumenkasta je barva tem i čila, Leuniga jo misliti si morte, Enako tem, ki unstran biva Nila. Peruti dve sto vsakim pram al porte, Širejši od jadrila morske barke, Primerne kot so tičku take sorte. Namest peres imele so kožarke, Kot matopir; te suče silno tako, Do vihram trem so dajale povdarke, Premenši v led Korita gnusno mlako. Teko solze iz šest očes ko veka, In peni jok mu v brado tri se jako. Vsakterih je v čeljustih duša neka, Ki mano jo ko terlica predivo, Ob euim de odmeva trojna jeka. Je predniga terpinčenje scer živo, Pa mickino v primeri unim (Ivoma, Kih ledja so razkrite v kostjo sivo. Le-ta ki spred obupno muk pojema, Omeni varh, je Iskarjot izdajnik, Moli v gertan, z nogama von z obema. Le-unih dveh jo Brutus levi krajnik, 1» černiga mu gobca visi vprečno, Se kerči tug namere zviti tajnik. Jo Kasij druj; tem služi hrana tečno. Nastopa noč, bo treba dalej iti, Pretehtala dovolj sva muko večino. Mi reče zdaj, mu z desno vrat oviti, Presodi še okolnosti te ljute, Ker zdojo se ugodne cilju biti, Se spne z menoj žerjavu na perute. Od kodra sva do kodra gomazila, Med gošo dlak i srežjem polti krute. Ko sva do tam ponižala se bila, Kjer stegno so premika v kuknim sklepi, Naravna moč je vodja tak zavila, Kjer glava prej de nog so mu razcepi, Plezavcu bil podoben je do pike, Za nov se pot, sim djal, po paklu krepi. Se derži jak; iz groze te velike Po stopnicah težavnih le se pride, Sopeha varh, ko kter iz muk dotike. Votlini ker z menoj potem izide, Me posadi na rob skalade sive, Ter bližej se s telesam mojem snide. Ja dvignem gled, nadjavši se de krive Ne bom zazrel okrenbe velikana, Pa zgor pete, in zdol so bučne grive. Al stresla ni prikaz ne ta neznana, Nej praša tist, ki ne razumi jasno, Čez kteri člen sva zemlje bila gnana. Na noge zdaj, veli mi vodja glasno, Je dolga pot, negladka hodbi cesta, Ur dve in pol že sije sonce krasno! Ni hišni pod, ne tlak uglajen mesta, Kjer bila sva, le groblje so sirove, Spotik, overk, svitloba clo nezvesta. Foprej ko se iz jame ločim ove, Razjasni, varh, ga prosim stavši ravno, Te vganjke mi, razumu negotove! Kje led je zda? zašto je un zabavno Obernjen tak? in kak ti v kratki dobi Premenulo je sonce stanje glavno? Mi reče varh : ti sodiš de si v globi Poprejšni še, plezajo unstran sredja, Strahote tik, ki zemljo jodro drobi. Si bil dokler prehajal sim ji ledja, V obratu morn si prekoračil piko, Ki vleče vso na sebe težo vedja. Prispela sva na drugo plat veliko, Le-uni sprot, ki zdaj otesa čeka, Nedolžnosti kjer križali so sliko, Ki svetu snag je bila plodna reka. Sedaj stojiš na grudi zemlje male, Ki ravno ji nasprotna je Giudeka. Iver tu dani, so nočno ondi hale, Ta pa ki bil mi stopnica je z dlako, Je v stanu ki mu zgodbe so ga dale. Na toti kraj iz viš je trešnul jako, In zemlja, pred i ondi suha bivši, Pokrila se je v grozi z morsko mlako; Na strani tej se kviškoma razvivši, Jo za seboj votlino to pustila, Oprostena gnusob se veselivši. Je neki kraj, globejši sila sila, Od Satana kar nora je široka, Premerjena po vidu ni še bila; Naznanja ist po glasu se potoka, Ki v nižo raz kamnite jame lijo, In brizgoma peneče solze joka. Na toti pot moj varh z menoj zavije, Do prišla bi iz puste tmine lasno, Počitka brez 011 stalno dalej rije. On spredej spe, tik njega jaz no kasno, Dosegel de bi prej žeijene mezde; Skoz neki vdor primahava na jasno, Kjer z radostjo zagledam svitle zvezde. Staro- in novoslovenske jezikoslovno črtice. Nsl. srak oper lanius, iz srako+pcr, hrv. svrakopcr; rus. sorokoputi; polj. s role o sz, zbog pisanega sračnemu podobnega perja, kakor jo imajo veče bire gegači; zaradi p er primerjaj nsl. srb. kal op er Frauenblatt’1; slovaš. k a 1 o k a p, kalotok gonorrhoa, kar se v Halozah pravi cvet; srb. šestoper buzdovan od šest pera, Art Keule; ervemperka avicula rubra. Na konci besede pristavlja se nalik na p er tudi ter, ber, der: nsl. makoter Stampfklotz, inače pšaj iz p&h (-ati); hrv. grozd obor Traubenleser; kla-sober; g robo d er Todtengriiber; nsl. Kozoderc rod. ime. Nsl. povir, poverj e arundo, Schilf zur Ausfiillung der Ritzen an Fassern; Virj.e krajno ime; srb. vera Haarlocke, v er ati immitere; čes. po-verek Schlossnagel; rus. verva Pechdraht, vervi. Strick, nsl. vrv isto, hrv. vir ni c a Bogenlaube; stsl. vreti concludere; polj. vrzeč, vierač schliessen, vrzeci^dz, Thiirkette, tore povir iz kor. vr, ker veže; pr. zbog pomena rogozi, magj. ra ga z Kitt, kar je rogoz pri posodi; magj. ragaszkodni ankleben, anhangen. Stsl. posmagi placenta, iz p o + s m a g 't. Fick II. 502 (s m a k) s m u g schwelen, schmauchen; čes. slovaš. srnah Brandfleck, s m aha Brandgeruch, Brandmal, smahly gedorrt, slovaš. s mahu ut’ rosten;čes. smažiti bachen, rosten, bratcu, s maže uka Schmalzkuchen; polj. s m a z yč schmoren, brateu, rosten; srb. zmazati comedo: smazao či-tavo jagnje; nsl. cm a žiti braten, bachen. Nsl. ščava eluvies, čes. slovaš. štava Saft; polj. szezak Pisstopf; Pisser; srb. štava das Legen der Haut insWasser, um sie nachher zu gorben: metnuo kože u š t a v u; magj. esava Beitze; Giirberlohe; Gerber-grube; iz kor s h c (-ati). Fick II. 674 sik seigen, harnen, be-netzen, befeuchten, ausgiesseu. Odtod tudi ime potoku na Slovenskem Ščavnica Stainz. Nsl. nas tor Abneigung; Eifersucht, iz na+stor (= stvor); pr. komu Cini ti trotzen, hctzen: „oča! Franček pa mi čini“ — draži me. Stsl. pa z d eri stipula, pa z ni mesto pa, nego pas (p a z) = pos (poz), kakor pa = po, s = zzbog naslednjega soglasa: stsl. pazd eri, p oz deri, iz paz (s) -j- deri., kor. dr; nsl. pazder, pozder, p oz d er; magj. pazdorja, pozdorja Schilbe, Age, iz stsl. pozderije; stsl. paznogitB ungula; čes. paznecht Klaue; rus. paznogti mn. Hufe, Klauen; polj. paznogieč, — n o k i e č Nagel (an Fingern); lit. posnagas Pferdelmf, iz paz (s) + nogitB; stsl. pazuha axilla sinus, iz paz+duha = pas+duha, d je odpadel kakor v blz sambucus iz bizdeti; pr. nsl. pazduha, pazuha; skr. d o s; stsl. poskonB cannabis, iz pos + konB, pr. nsl. k o n +opija, litv. paskannas unechter Hanf; rus. pos k o m. (m&nnlicher) Hanf; slovas. poskonnica isto; čes. poskonnice isto; magj. paszkoncakender Fimmel; stsl. p a s r i b i Stiefsohn, iz p a s + ribi, poslednji živelj = robi = rabi servus, skr. arbha puer, čes. parobKnabe, Knecht; rus. rebjata Kinder, iz rebja; rus. paserbi, paserbica; stsl. pastorT>krr. privignus; nsl. pastorek, p a ste rek, iz pas in pripona tor, ter: vtorek Dienstag, kotoryj, koteryj; nsl. kteri, koteri; lat. post er us; grš. (Tocfic6-TSQos; lit. p as tor as der letzte; stsl. p ozdi serus, strpr. pa(n)sdau nachher z vrinenim n kakor litv. pan-skarra in skarra Lumpen; d v p ozdi je pripon kakor v na + di, pre-f-di, po + di. itd. in praz + d + B otium, iz praz== prozi per, durch; pr. zbog pas šče grš. nv-fin-rog mesto noo-fia-rog Curt. Grundz. str. 706; Fick II. 605 navaja tudi nov-vo? = /Toffros, itak ta beseda ne čita se v Passo\vu. Nsl. pažlj in čes. slovaš. pazur Klaue, Kralle ne spada sem, nego naslanja so na kor. paž (-iti) fiigen, stopfen, pfahlen; rus. pazitB fiigen, Caf); čes. paž e brachium. Stsl. kimetB, kmetB magnatum, procerum unus; srb. kmeta, a) imenitnejši seljak, kteri v malih rečeh sodo Občinarjem, b) v Crnigori Schiedsrichter, c) v Bosni zove so kmet seljak, kteri sedi na tuji zemlji in v tuji hiši; nsl. kmet Bauor (Ganzhiibler) Landmann; slovaš. kmet’ alter Mann; Greis; Grundbesitzer; Bauer; kmetica eine sehr alte Frau; kmetstvo Greisenalter; čes. kmet Greis; Bauer; Ganzlahner; polj. kmieč Hufner; Bauersmann; Bauernbengel; k mio tek (armer) Bauer; k mio tka Bauorsfrau; stsrb. kmetB in kBmetB (Daničič) subjeetus, vasallus; kmetičB servus, iz ki + met + B, kor. met (-ati) werfen, vsaj stsrb. kmetB podvrženec, privrženec, kar so tudi bili velikaši in boljari svojim vladarjem. Zbog pomena sodec odgovarja lepo temu, ki je iz s^ + di, poslednji živelj iz de (-ti), in srb. birov Unterkuez im Dorfc, nsl. Dorfschulze magj. biro Schulze, Richter, iz br(-ati): pr. šče srb. žbir, iz ž + bir, Spion; pr. laš. sbirro, birro Sclierge. Pri-spodabljaj šče litv. kumetys; litv. kummettys; strpr. pomest s unterworfen, m. pometts, kar brez dvojščine kaže na kor. met. Nsl. kaštuba liinglicher Milchtopf, kakor okolo Ljutomera duklj, iz ka-f-štuba; v Halozah št ubij isto; stsl. s tubi L puteus; srb. s tubi i na cin hohler aufrechter Stamm als Wasserbehiilter; rus. isto. Dal’ I. 750; pr. kol o da (klada), kolodica Brunnenkasten; Triinke; nsl. štumblj ein liinglicher Strunk; langer Krug, iz s11)b 1 o; kor. stab, stamb stemmen; steblo; stamba Pfeiler, Stender, odtod tudi s to bor, vse iz sta. Nsl. duklj = kaštuba iz dhaka Behiilter, korenika dha stellen. Ficki. 628. — Beseda kaštuba govori se v hrvatskih Halozah na Bezjačkem, prijavil mi jo je gosp. Toplak, župnik pri sv. Lenartu blizu Velike nedelje, in več drugih draginj. Javna mu hvala za njegov trud in marljivost. Nsl. hajzba (Topi., govori so na Murskem polji) velika soba v razmeri proti hiški: kdo bode v toti mrzli hajzbi spal? iz ha + izba. Nsl. nunščalt (Topi.) Tiiufling, v Halozah zotec, zetica, iz nunec, nunica Taufpathe, — in, in to iz na, nana, na na lallende Anrede der Kinder an altere Angehorige; grš. vdvva-g, vivvo-e Oheim Gross-vater; lat. nonnus nonna Erzieher, Muhme, Amme, pozneje Nonne; Slovenec govori nuna Nonne; nunščak (na Žvabu blizu Ljutomera hišno ime Nunščak) je tore krščenec, komur je kdo nunec, k um (= compater), boter (= pater); rus. njanja Kindswiirteriu; luž. nan Vater; rez. nun Taufpathe; rusin. nentka Mutter. Nsl. pamprlič (Topi.) dickes Kind, iz pa schwellen, podvojeno pa + p = pap in okrepljeno nosnikom m = pamp; pr. stsl. p ^ p 7> umbilicus; nsl. pop, popek a) isto, b) Knospe, tudi popje, popovje, po-pika, — or pripon; pr. rus. pupyr penis; Blilschen; zbog l—a lit. pamplys, lit. pamp-ti aufdinsen. — Na to koreniko naslanja sc tudi slov. p um pava, p upava Kreuzdistel; čes. pu-pava Ebenvurzel; polj. papava Pfallbnplatte; rus. pupavka, pupavniki anthemis tinctoria; nsl. pumpava, popava, po-povec, čegar korenje v (Halozah) Ebenvurz, stolčeno za vraštvo služi, srb. pupa (Vuk) 2) nekaka trava, u koje je korijen otišao u zemlju dolje upravo; djeca ogledaju ovu travu, koje če iščupati upravo s korijenom i vukuči je gore govore: „ispupi se pupo na majčino mlijeko“. Nsl. binec, nca (Topi.) ubermiithiger Bursche (jajčasti binci); glagol bincati springen, bi n eno ti (koga) ausschlagen uud dadurch jemanden treften \vollen; tudi hincati se scherzen (gymnastisch): ]>astirjo se hincajo, krave pa bincajo; bi (-ti); zbog oblike pr. svinec; sem najbrže ne spada samostav bingolice = gosli. ELEN ali ELENI) (cervus alces) slovanska beseda. Spisal J. Navratil. Trdil sem pred izvrstnim jezikoslovcem, da so Nemci besedo elen ali elend (= e/ewhirsch, e/enthier, tudi elendhirsch, ečendthier) posneli po slovanski ježem*), ter se naslanjal pri tem posebno na zloženo besedo ečcMhirsch, v kateri po mojih mislih druga polovica ni nič drugega nego prve ponevedoma provod; d v obliki elend je bil pa pricepljen. — Ali o n mi ni hotel pritegniti nikakor, ponavljaje, da je ta elend . . . stara nemška beseda. To pričkanje me izpodbode, da sem premišljeval to stvar potem še bolje in se uveril naposled, da moja prva slutnja, — ki se mi jo bila posilila že pred mnogimi leti, ko sem besedo elen-hirsch prvič čital v Ilam iš o vem naravopisji, **) — vendar ni bila jalova. *) Stslov. ejEiih ali ie.iKiii> (= jeleni.); rus. ojithib; polj. jelen; čes., slov. in srb.-hrv. jelen. Pis. **) ,jNaturgesch.“ v. F. II, Iiamiscli. I. Prag, 1841. Pis. Zasledil sem namreč pozneje, da jo mojih misli tudi slavni Grimm (glej slovarja III. zv., 406.), da-si jo ta nemški učenjak dobro vedel in pravi ondi razločno, da se veli omenjeni živali po „slovanski“ *): los, polj. loš, čcs. los.......... Podomačivši tujko clen do dobrega s privešenim d, **) mislili so Nemci — tako modruje učeni Grimm z drugimi besedami — pri tako popačenem imenu na svojo domačo besedo ,,clend“ (= nadloga) ter začeli s časom pritikati tej živali, [največji izmed vseh jelenov; — pis.], da jo meče božjast, ki jej pravijo pri nas včasih tudi „padeča nadloga1'; nekateri Nemci so pa zdeli, da ima ta žival v sobi tako moč, da lahko prežene to nadlogo. Oživljali so neki nemški pisatelji z Ramišem vred pravo staro, a zastarelo . . . mrtvo nemško besedo srednjega veka elch (elch), ter se trudili, da bi se ukorenila zopet v nemščini; ali zahmau. Mrtvi ne vstajajo. — Izpodrinila jo je menda na veke . . . slovanska presajenka. *) To je: st sl o v. in ruski (jioci>), Pis. **) Priprosti Bečani (Dunajčani) podomačili eo si cel6 domačo besedo „lebertran'‘ še bolj s privešenim k: „lebertrankl' (nemara zato, ker ga daj6 slabotni deci piti za zdravilo). Pis. Popravki tiskovnih pomot v „letopisu“ 1877. Prvi dvo vrsti na str. 227 prenesi na str. 228 pod 42 vrsto. Na str. 228, vrsta 18. fiitaj: ubi srb. aorist; (a ne „ubij“). Na str. 222, vrsta 3. od zdol. čitnj: „tankoga sukna“ (a ne suknja). Na str. 230, vrsta 8. prečrtaj „ze“. Na str. 228, vrsta 26. namesti: „Petra II.“ eitaj: „Petra I.“ [Jot j.;