Poltnina platina * ïotovtoi
ŽIVLJENJE
Štev. 10.
4. septembra 1932.
Knjiga 12«
ŽIVLJENJE IN SVET — ilustrovana tedenska revija
Izhaja ob nedeljah in stane celoletno (dve knjigi) Din 80.— polletno (ena knjiga) Din 40.—, trimesečno Din 20*—, mesečno Din 8.—, Posamezna Številka Din 2.—.
Naročnina za Inozemstvo: ITALIJA, trimesečno 8 Ur, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA, mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA, mesečno 6 kron. AVSTRIJA, mesečno 1 Šiling. Amerika in ostalo Inozemstvo letno 1Ц dolarja. Uredništvo to uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. — ROKOPISI SE NAČELNO NE VRAČAJO.	—"j
Urednik: Ivan Podržaj. — Izdaja za konsorcij: Adolf Ribnlkar. Za »Narodno tiskarno« kot tlekarnarja Fran JezerSek. Vsi v Ljubljani.
VSEBINA št. 10.: čudni studenci. — Potovanje po vsemirju. — H. G. Wells: Kraljestvo mravelj (nadaljevanje). — Odiseja slovite slike. — Polenitev čebel. — Rudolf K r e s a 1: človek brez svobode. — Slike iz življenja in sveta. — Dr. StankoJug: Alžir. — Riba. ki pleza. — Strela v mestih in na deželi. — Prospektorji v severni Rodeziji. — Za skromne zakonce. — Življenjska zgodba prezidenta Masaryka. — Rio de Janeiro. — Umetnikov poklic. — Japonska v sliki in besedi (nadaljevanje). — Tenis kot sport za ženo. — Kaj pričakujemo v bodočnosti od Tesle. — Dolgost življenja
se da prerokovati. — Humor.
Tenis kot sport za ženo
Hilda Krahwinkel, znana nemška teniška prvakinja in večkratna mednarodna zmagovalka, ki se lahko prišteva med svetovne teniške »zvezde«, meni o tenisu kot ljudskem športu za ženo med drugim:
čudno je, če ima kdo v teh hudih časih še skrbi in brige s tenisom. Toda kljub gospodarski stiski se ne sme pozabiti, da nudi prav sport — posebno pa »beli šport« — najlepšo priložnost, da se vsaj za nekaj ur iznebiš morečih skrbi in se — kar je še bolj važno — telo ohrani krepko in zdravo. Teniški sport ima to prednost, da ni omejen na gotovo starostno dobo in so lahko mojstri z raketom štirinajstletni dečki ali sedemdesetletni starčki. Saj je treba za vzgled omeniti samo švedskega kralja, ki igra kljub svojim sedmim križem tenis kot vsak mladenič.
Zanimivo je, da ima teniški sport kljub velikemu pomenu za ljudsko zdravje in zanimanju, ki ga vzbuja, sorazmerno zelo malo aktivnih igralcev, če opazujemo n. pr. nogomet z milijoni aktivnih igralcev, je lepi »beli« sport v primeri z njem zelo skromen; dasi se je število njegovih prijateljev v zadnjih letih povečalo in se še stalno veča, jih še davno ni na milijone kot v marsikateri drugi športni panogi.
želja, da bi postal tenis nekakšen sport za širše množice, bo ostala najbrž za vselej neizpolnjena, ker je njegovo širjenje zelo odvisno od finančnega vprašanja. 2e prireditev dobrih prostorov stane mnogo denarja in tudi raketi, žoge, obleke in drugo niso baš cenene. Te okoliščine ovirajo belemu športu večji razmah. Sem in tja se sicer opaža, da se je tenis udomačil celo v delavskih slojih, kjer pa najbrž nikoli ne
bo štel mnogo pristašev, žal izvira odtod, da ima tenis »malo« aktivnih sodelavcev, tudi posledica, da prihaja iz tega majhne-ga kroga tudi omejeno število nadarjenih moči, ki bi si lahko s svojim znanjem pridobili mednarodno ime.
Razkošje, ki ga s pridom goje v nekaterih teniških klubih — in to po vsem svetu — seveda ne pospešuje razmaha te lepe igre. ki je s tem javno žigosana kot izključna igra za peščico premožnih ljudi. S športnega vidika je ta pojav zelo kvaren. če hočemo, da bo teniški sport res sport za vse, mora biti brez velikih žrtev dostopen za vse. S tem bo tudi samo po sebi rešeno vprašanje naraščaja, ki povzroča povsod mnogo skrbi.
Vsa ta vprašanja so tem važnejša, ker je teniški sport najidealnejša športna pa. noga za ženske. Moški se že po naravi udejstvuje v več raznih panogah, kjer lahko meri svoje moči. Dasi so začele ženske v zadnjih letih nastopati v vseh panogah, je vendar še slej ko prej tako, da nobena izmed panog ni za žensko tako primerna in zdrava kot baš tenis. V njem se lahko žensko telo giblje v vseh možnostih, ne da bi škodovalo zdravju, če ga iz osebnih vzrokov ne pretirava.
Cesto je bilo že stavljeno vprašanje, ali je ženska moškemu v tenisu enakovredna ozir. ali se lahko smatra, da sta najboljši igralec in najboljša igralka tenisa res enaka. Na to vprašanje pa se ne da odgovoriti, ker se ženske in moški — če igrajo posamezno — sploh ne morejo primerjati. Gotovo je vrsta igralcev, Id bi s svojo fizično premočjo z lahkoto zmagsfli nad naj-
(Nadaljevaajo aa predzadnji H-tnaai}.
ZIVDENIE IN SVET
STEV. 10.
V LJUBLJANI, 4. SEPTEMBRA 1933.
KNJIGA 12.
tf^M
'■.'.'• JJ 'j ,' .
.«.•"" iWl'iMMitM«» ^Iilfililii IIжте


даитате x Fi I
Jk
»»P»©'»»» ;
:	^fr^i t
I	ЛЏ' ' , j,

«lil


H. KELP: Stari mli.:
čudni studenci
azvajeni mestni otroci, ki si gasijo v sedanji vročini žejo s hladno vodo, se pač ne vpra»
_ šujejo, odkod pride ta voda.
Prav samo ob sebi umevno jim je, da imamo vodovode. Kako naj pri tem pomislijo, kakšnih čudovitih naporov duha in kolikega dela je bilo treba, da je prišla iz studencev v daljnih gorah voda v mestna stanovanja. Velemestni otroci si nemara predstavljajo vodo» vod že kot samo po sebi umevno igra» čo prirode, o kateri se pač ne splača razbijati glave. Še sanja se jim ne, da je bilo nekoč — in od tega ni še prav dolgo — povsem drugače in da je pre» skrba pitne vode na neizmerno pro» stranih delih' zemlje za človeka in ži» val še danes prav usodno vprašanje. Studenci v kaktejah.
Narava sama skrbi, da ne poginejo njeni otroci od žeje, tudi tam kjer bi najmanj slutili. V suhih puščavskih predelih naše zemlje najdemo celo vrsto rastlin, ki imajo to lastnost, da kupičijo v svojih telesih vodo. Prav na čelu teh vodokupičujočih rastlin stoje kakteje, ki ne le, da krepčajo s svojimi okusnimi in sočnimi sadovi potnika, temveč hranijo v svojem mes» natem telesu presenetljivo mnogo vode, ki se je poslužujejo ljudje in ži» vali, ko jih vodi pot mimo teh zelenih vodnjakov.
V puščavskem predelu severne Me» hike in Južne Arizone je doma vrsta kaktej, imenovana echinocactus Wi» slizeni, živ studenec v puščavi. Kisel» kasto, prav okusno in žejo gasečo te» kocino dobivajo iz tega kaktusa tako, da navrtajo listje, prav kakor da bi zabili v sod dulec. Če pomislimo, da doseže ta kaktus višino treh metrov in debelost do pol metra, šele umejemo, da ga po pravici v njegovi domovini tako visoko cenijo. Jasno je, da ni na» rava ustvarila teh živih studencev ne le za človeka. Potopisi poročajo, da polomijo konji, mezgi, govedo in celo osli prav ročno bodice tega vodo da» jajočega kaktusa in si ugasijo žejo. Drevo kot kapnica
Domačini v afriškem Sudanu porab» ljajo drevesa, imenovana tebel, za re» zervoarje za čas suše. Ta drevesa iz» dolbejo — če jih že narava sama nI dovolj izdolbla, da zbirajo v njih de» ievnico. Уј deblo izrežejo odprtino, da
morejo stoje priročno zajemati vodo. Okoli drevesa pa skopljejo malo kot» lino, ki služi za nabiranje vode v de» ževni dobi. Iz te kotline nalivajo v drevesno izdolbino z golidami vodo. Zgoraj odprta stara drevesa z vejami, ki jim služijo kot žlebi, se napolnijo za časa deževja kar sama. Drevo te» bel doseže pogosto obseg 7 do 8 m in se da v njih do 7 m na visoko shraniti voda. Eno samo takšno drevo v Su» danu je za posestnika že velike vred» nosti. Drugi potopisci pripovedujejo, da so tudi male brezokusne melone zaradi svojega obilja vode zelo važne za te kraje. Usoda celih vasi, mnogih ljudi in živali zavisi od njih, saj so v suhem času pogosto edi:».i viri mokro» te. Domačini jih pridelujejo zaradi sa» me vode in shranjujejo ves pridelek za dobo suše.
Studenec v pragozdu
O prav zanimivem načinu dobave pitne vode poroča znani rastlinoslovec prof. Molisch. V pragozdovih Jave se je učenjak sam prepričal, da se da 12 lian, srebrotov pragozda, dobiti pitno vodo. On sam je večkrat srkal takšno vodo iz lian. Če skrbimo, da ne pade» jo od narezane skorje umazani delci, n. pr. smola ali mlečni sok v vodo, do» bimo iz teh lian izredno čisto bakterij prosto vodo. Molisch opisuje način, kako se da dobiti takšna voda. Če hit» tro prerežemo kakih 5 cm debelo deb» lo takšne liane, ne teče po navadi ne
Echinocactus (ježevec)
z zgornjega, ne s spodnjega dela vo» da. Če pa ponovno pol ali dva metra višje prerežemo deblo in držimo odre» zani kos navpično, curlja iz njega vo« da v tanjšem ali obilnejšem curku po« gosto v presenetljivo obilni meri.
Tajnost kameline grbe
Najbolj čudni studenec bo pač —• kdo bi si bil prej mislil? — kamelina grba. Prav imate, zares, kamelina grbal Zagonetka, kaj daje kameli sposob» nost, da more dalj časa, ne da bi pila, opravljati kot ladja puščave svoje dolžnosti, je vedno zelo zanimala na» ravoslovce. Bazelski profesor dr. StrohI je pokazal nova pota k razjasnitvi te stare kameline tajnosti. Vsa pota vo» dijo h grbi, tam moramo tudi iskati ključ do tajne. Potrebo telesa po vodi je namreč mogoče kriti tudi na ta na» čin, da se prebavi mast. S prebavitvi« jo 100 g masti, nastane 207.1 gramov vode. Profesor StrohI je zato mnenja.
Kromal
Po dolgem txudu je uspelo industriji napraviti zlitino alu-mmiga in kroma, ki daje z dodatki nikla in mangana izvrsten gradbeni nnaiterijal zlasti za letala.
Rastlinsko meso
Iz bombaževega semenja ee pridobiva prav otai&tio (jedilno olje. Zdaj se bo poleg olja izkoristilo taii tisto, kar ostane pri 6 tiskanju olja. Američan dr. David Wes-son je namreč našel način, kako se da iz ostankov bombaževega semenja izdelovati nadomestek aa (meso. Hranivo, ki se dobiva po njegovi metodi, je močaat prašek,
da služijo nakopičeni skladi masti * kamelini grbi za zbiranje vode. Ce ra« čunamo, da je v grbi 40 kg masti, bi dobili po prebavi te količine masti 41 litrov vode. Ta nova razlaga čudesa, kako more kamela tako dolgo živeti
Skupina kamel v afriški puščavi
brez vode, se sklada menda tudi z zmajšanjem grbe po dolgih po t o va» njih. Upravičeno je mnenje, da se da» jo mnoge zagonetke kupičenja masti v živalskem telesu pojasniti na ta način, da namreč služi ta mast kot shranje» valeč vode in ureja poleg tega še to» ploto. Tudi kupičenja masti pri neka» terih pticah selivkah, ki prelete vsako leto severno afriško puščavo, so umlji» ve na podlagi te domneve. Prav tako so tudi zanimiva kupičenja masti pri raznih stepnih živalih.
Grba kot studenec! Kdo bi si bil mislil? Ne le kri, tudi voda je, kakor
se kaže, prav poseben sok.
*
зкогај brez vonja im okusa. Po an aH il ameriškega kemičnega društva vise.buje 50 do 60 odstotkov lahko prebavljive beljakovine, to se pravi skoraj d'var -do trikrat toliko kolikor govedina. Iz praška in za-ôiimj) se lahko pripravljaj® vsakovrstne okusne jedi, lahko se pa prašek v primerni mešanici .tudi namaže na kruh ali pa spravi v klobase. Mimo velike hranilne vrednosti je to vegetarijansko meso vsaj т Ameriki tudi zelo poceni. Če bi se izdelovalo na veliko, b,i ga lahno prodajali kilogram po 4 Din. Če se računa, da bi se predelalo vse seimenje, kolikor se ga lahko pogreša, bi biilo cenene hrane za skoraj 50 milijonov ljudi.
Potovanje po vsemirju
esto, da M se zmerom stikali samo po naši pritlikavi Zemlji, se spustimo rajši enkrat na potovanje po vsemirju in sicer ne na skromno odmerjene proge, katerih bodo nekoč plule vsemirske ladje, marveč na pravo vsemirsko turnejo, na kateri bomo obiskali vsa važnejša nebesna telesa, neglede na to, kako so od nas oddaljena. Taka pot bo seveda dolga in zato se moramo poslužiti pač najhitrejšega prometnega sredstva, to je svetlobnega žarka, ki naredi na leto 9 bilijonov km pod. Pri tej brzini bi bila gmota našega telesa neskončno velika in če se hočemo vzlic temu gibati s svetlobno hitrostjo, se moramo poprej na kakršenkoli način dematerializirati. Kako naj si predstavljamo to pretvorbo, je konec koncev brez pomena, ker moramo za tako potovanje pač dopuščati neomejeno fantazijo, tem bolj, ker je treba že od vsega početka računati, da bomo najmanj nekaj sto milijonov let stari, preden pridemo mimo najglavnejših zanimivosti vsemirja. Bo pa fantazija na tem potovanju po drugi strani spet toliko omejena, da se opazovanja naslanjajo le na doslej znanstveno dognana dejstva.	1
Kot izhodišče potovanja si izberemo Sonce. S svetlobno brzino blisnemo v osmih minutah mimo planeta »Zemlje«, v nekako štirih urah pa mimo »Neptuna«. — Ko priletimo izven meja našega planetnega sistema, postane potovanje precej dolgočasno in enolično. Zdaj se nam šele prav razodene, kako je vse-mirje prav za prav prazno. Zvezde, če prav jih je neskončno mnogo, so zelo redko posejane. Skoraj cela štiri leta moramo hiteti z neznansko svetlobno brzino, dokler ne pridemo do najbližje sosednje zvezde v ozvezdju Centaura, ki je vrhu tega še »pritlikava« zvezda, približno enake prave svetlosti kakor naše Sonce. Na potovanju srečamo še precej enako in tudi nekoliko manj svet- . Hh zvezd, dasi astronomi o njih ničesar ne vedo, ker so premajhne, da bi bile dosegljive z zvezdarskimi daljnogledi. To so kakor delci prahu, raztroseni po vsemirju, med katerimi poznamo samo tiste v neposredni bližini naše Zemlje.
Prvo res impozantno nebesno télo, M ga srečamo, je orjaška bela zvezda Si-rius. Do njega smo potrebovali celih devet let. Zvezdo Vego dosežemo v 25 le-
tih, do Arkturja potrebujemo 40 let in do prvega ozvezdja do Hyadov 130 let. Izredno svetle zvezde nesluteno visokih temperatur, M se svetijo v Plejadih in v pasu Oriona, so mnogo bolj oddaljene. Do njih potrebujemo 500 do 600 svetlobnih let. Če bi imeli s seboj pravljično močan teleskop in bi ga s teh zvezd namerili proti naši Zemlji, potem bi jo videli takšno, kakršna je bila za časa velikih odkritvenih jadranj v petnajstem stoletju.
Ko zapustimo to skupino ozvezdij, opazimo, da je postala gostota zvezd še manjša kakor je bila poprej. Šele čez dvajset tisoč let doseže naš svetlobni ekspres naslednjo kroglasto skupino zvezd in hkrati — če smo se premikali pravokotno na glavno os Rimske ceste — tudi mejo našega ožjega vsemirja. Tu se za trenutek ustavimo, da si pred-očimo zvezdni sistem, ki pripada našemu Soncu. Ta zvezdni sistem je skupek zvezd, razporejenih v obliki leče, ki je v vzdolžni smeri šest do sedemkrat večja kakor v smeri prečne osi. V tem prostoru je nekako 30 bilijonov zvezd. Velja pa ta račun samo s predpostavko, da so tudi nevidne, pritlikave zvezde povsod tako nagosto posejane kakor v bližini Sonca.
Če poiščemo v tej neskončni množici zvezd naše Sonce, ga najdemo skoraj točno v ravnini Rimske ceste, toda daleč izven središča vsega sistema. Če bi hoteli zadeti pravo središče tega zvezdnega sistema, potem bi morali nameriti naš svetlobni žarek s Sonca nekako v smeri proti velikim meglam v ozvezdju Strelca. Računanje oddaljenosti naše Zemlje od tega središča dela astronomom prav velike preglavice. Sonce namreč ne spada neposredno v Rimsko cesto, marveč samo v neko krajevno, zelo ploščato skupino zvezd v njenem območju. Premer te lokalne zvezdne skupine znaša nekako 10 do 20 tisoč svetlobnih let in Sonce leži približno 300 svetlobnih let od njenega središča.
Potovanje vzdolž Rimske ceste bi bilo dokaj daljše. Šele čez 100.000 let bi v tej smeri dosegli slabo zavarovane meje našega ožjega ozvezdnega sveta. Namenili pa smo se nadaljevati potova-. nje tudi v »inozemstvo«. Tu bi bila prva zanimivejša postaja skupina kozmičnih megla, ki so precej slične Magallanovim meglam, vidnim na južnem nebu naše
Zemlje. Ti objekti se zde, kakor da bi se bili odtrgali od Rimske ceste, toda glede na smer in oddaljenost leže daleč izven njenih meja. Tvori jih na stotisoče zvezd precejšnje resnične svetlosti in se ceni njih oddaljenost tudi na več ko 100.000 svetlobnih let.
Izven teh zvezdnih megla bi dosegel naš svetlobni žarek šele čez dolgo dolgo časa obe veliki spiralni megli »Meis-ser 33« in »Andromedo«. Astronom Hubble pravi, da sta ti megli samostojna zvezdna svetova, katerih oddaljenost znaša 800.000 svetlobnih let. Z Zemlje se vidita samo tako veliki kakor Luna, v resnici pa prav nič ne zaostajata za našim zvezdnim svetom, o katerem je bil poprej govor. Premer Andromède se ceni na 37.000 svetlobnih let. Tvori jo več milijard večjih in manjših sonc. In vendar je Andromeda še ena najbližjih kozmičnih megla. Pod 100 eolskim teleskopom zvezdarne na Mount Wilsonu se je posrečilo fotografirati nekatere kozmične megle, ki utegnejo biti oddaljene več sto milijonov svetlobnih let od naše Zemlje.
Svetlobni spektri daljnjih kozmičnih megla kažejo skoraj vsi znatno premaknitev proti rdeči barvi, kar se da po Dopplerjevem načelu razlagati na ta način, da se ta telesa zelo naglo oddaljujejo od opazovalca. Na tej podlagi so
ттШ^Шшт

tj*•: Ш >:че'

уш - • ч

SCHUXjTZE-JASMER; Bukve
zračunali, da skupina megla v »Devici< beži od nas z brano 530 km na sekundo, megle v »Dvojčkih« pa celo z brzino 24.000 km na sekundo. Ta opazovanja tudi potrjujejo Einsteinovo domnevo, da se vsemirje razteza.
Iz premikov svetlobnih spektrov proti rdeči svetlobi se nadalje vidi, da se tista nebesna telesa, ki so bolj oddaljena od nas, tudi hitreje oddaljujejo, kar pa utegne biti tudi prevara, ki bi se dala razlagati z nekakšno utrudljivostjo svetlobnih žarkov, ali pa je vzrok samo nepopolnost naših inštrumentov. Tudi z največjim teleskopom se namreč da napraviti posnetek spektra šele v 25 do 100 ural.
Iz navedenega se vidi, da smo z opazovalnimi instrumenti, kar jih zdaj imamo, že dosegli skrajno mejo. Zaradi tega astronomi željno pričakujejo novega, 200 eolskega teleskopa, ki ga namerava zgraditi tehnološki institut univerze v Kaliforniji. Votlo zrcalo tega teleskopa, M bo imelo nad šest metrov v premeru, bo narejeno iz specialnega stekla, tako da bodo slike jasne neglede na spreminjanje temperature. Dolžina tele-skopove cevi bo znašala 18 metrov, teža celega orjaškega instrumenta pa skoraj pol milijona kg.
Novi teleskop bo že zdaj vidne kozmične megle osemkrat povečal in v istem razmerju bo seveda naraslo tudi število tistih, ki bodo vobče vidne. Kako bi si opomogla astronomija z novim instrumentom, je težko naštevati v posameznostih. Naj zadostuje kratka kon-statacija, da bo z njim mogoče gledati tri milijarde svetlobnih let globoko V vsemirje.
Še eno sredstvo za raščo làs
Vitaminska abeceda se počasi veča. Zdaj je že dosegla črko G. Vitamin G je soroden vitaminu B In se zaradi tega označuje tudi kot GfB2. Če teiga manjka, se opaKijo prav svodevrstnil boleizenski poijaivi. Pîii živalih, fci so ijiim dajali hrano brez vitamina O, je nastalo neko posebno draženje kože, ki siili živali, da se morajo venomer praskati. Dlaka postaja bolj in bolj Banikama in naglo dsapada posebno na gilavli. če se potlej tako enostranska brana eipremeni, začne dlaka iznova bujno po-ganijati to srbečica popolnoma poneha. Raiz »kovanja so pokazala, da je vitamina G posebno iveliko v rozinah, s čimer p« seveda ni rečemo, da postaneš plešast, Ce jih ne ješ. Veeikako so pa rozine koristna Jed, ker raizem vitamina G vsebujejo tudi še nelkatere drage ^nepotrebne vitamine.
H. a Wellg
Kraljestvo mravelj
[(Nadaljevanje)
nstran Tamanduja se reka širi na 80 milj v širino; žive duše ni tod. Potlej se nalik velikemu jezeru prikaže pritok veletoka z reko Batemom ; še dalje se šuma približa, tako da tesno oklepa tok. Nato plovna voda spremeni svoje lice. Hlodi kar go-mizljajo po površju. Oni večer se je Benjamin-Constant privezal z železnimi vrvmi za drevje kar v senci pod vejami. Prvič so po dolgih dneh užili nekoliko
hlada. Holroyd in Guérilleau stâ bedela pozno v noč, kadeč cigarete v tem slastnem občutju. Kapitanu kar niso hotele z uma mravlje in kvara, kakršne so zmožne. Naposled se je odločil, da pojde spat, in se je zleknil na žimnico kar na palubi. Silno je bil zbegan. Že je bil mrk-nil, kakor se je zdelo, pa je še vprašal ves obupan:
»Kaj pa moremo proti mravljam? Bedarija.«
Holroyd je ostal sam, se praskal po opikanih zapestjih in razglabal.
Sedel je na ladijski opaž in poslušal prenehujoče hropenje v Guérilleau-jevem dihanju, dokler ni ta globoko zaspal. Potem je pljuskava tekoče vode pritegnila nase njegovo misel in mu vnovič obudila tisti vtisk neizmernosti, ki se ga je bil polagoma polotil po njegovem odhodu iz Pare in med tem, ko je plaval navzgor po reki. En sam ogenj se je svetlikal na topničarki... Lahno šušljanje besed je
zavejalo od ladijskega kljuna, potem je umolknilo. Oči so mu krožile od nejasnega, črnega obrisa srednjih delov na brodu proti bregu, do temne, porazne gozdne skrivnosti, koder je tedaj pa tedaj zableščala kresnica in koder je neprenehoma šumatalo mrmranje neznanih, vznemirljivih sil...
Divja brezmejnost te krajine ga je omamljala in dušila. Vedel je, da v nebesih ni človeških bitij, vedel je, da je ocean neznanski in neukrotljiv, ali vendar se je bil, vedno tičeč v'rodni deželi, navadil misliti, da svet pripada človeku. V Angliji je to točno; zverine zivé po naši prizanesljivosti, rasto po dogovoru; povsod se šopirijo ceste, ograje, popolna varnost.
Tudi na zemljevidih je zemlja človekova, povsem pobarvana, da pokaže pokrajine, ki si jih lasti — v zavzetnem nasprotju z enotno in neodvisno modrino morja. Dokopal se je bil do neizpodbitne gotovosti, da napoči dan, ko bodo povsod po zemeljski obli prevladali plug in poljedelstvo, dobre poti in lahne cestne železnice, urejena varnost, trajna in neomajna. Toda sedaj je dvomil o tem.
Čutil je, da je ta neomajni gozd nepremagljiv, da človek v njem pomeni kvečjemu redkega vsiljivca, le začasno pripu-ščenega. Od milje do milje so potovali sredi tihe borbe drevesnih velikanov, morilskih rastlin ovijač, zadirčnih cvetlic. In povsod so se aligator, želva, brez števila vsakovrstnih ptic in žuželk čutili doma, v svojem nespremenljivem bivališču, toda človek je komaj nekoliko premogel pri upornih jasah; bojevati se je moral z rastlinstvom, z zvermi in žuželkami, če je hotel navidez veljati za negotovega, šibkega osvajača, potem pa podleči — žrtev kače in zgrabljive živali, žužka in mrzlice. Na mnogih krajih, vzdolž reke, je moral človek očivestno odnehati; ta zapuščeni zalivček, to, kar se je še imenovalo koča, tu pa tam razvaline belih zidov, razrušen stolp, vse to je dajalo še več razvidnosti nauku. Puma, jaguar sta bila dosti bolj gospodarja tod...
Kdo so bili gospodarji prav za prav? Malo milj bolj spred je moralo biti več mravelj, nego je ljudi na vsem svetu! Holroyd je videl v tem povsem novo idejo. Y nekaj tisoč letih je človek prešel
od barbarskega stanja na tako stopnjo omike, da se je štel za gospodarja bodočnosti in vladarja na zemlji ! Toda kdo naj bi preprečil mravljam, da se ne bi tudi razvile? Tiste, ki so nam znane, živč v majhnih občinah in niso prav nič naperjene proti ljudem. Vendar in\ajo govorico, so obdarjene z razumom! Zakaj bi se neki ustavljale tu, v svojem sedanjem položaju, v divjaškem položaju? Denimo, da so mravlje začele zbirati znanje, tako kakor je človek dospel do tega z izročilom in pisavo, da ustanové veliko carstvo, se spuste v strateški organizirano vojno?
Spomnil se je podrobnosti, ki jih je bil Guérilleau zbral o teh mravljah, katerim so se bližali. Na razpolago imajo sličen otrov kakor kače. Pokore se sposobnejšim poveljnikom nego mravljinci listorezci. Meso jedke so in kamor pridejo, tam ostanejo___
Nobena reč ni kalila gozdnega pokoja. Voda je nenehoma pljuskala ladji ob bok. Tiha jata nočnih metuljev je krožila zgoraj okoli stražnega ognja.
Guérilleau se je vzdihajoč premetal v temi.
»Kaj pa se da storiti?« je zašepetal, se prevalil in zopet obstal na miru.
Holroyd se je zbudil iz svojih sanj, ki so se obračale v zlokobno smer zaradi
brenčanja sitnega komarja.
★
Drugo jutro je Holroyd izvedel, da so manj ko 40 km od Badame in obrežje je še živeje priklepalo njegovo pozornost nase. Ob slednji priliki je hodil na krov, da bi opazoval okolico. Toda nobenega sledu o človeškem delu ni bilo videti razen podrtin hiše pod robidovjem in pozelenelega pročelja Mojûskega samostana, davno opuščenega, kjer je drevo poganjalo svoje veje skozi odprtino zevajočega okna in so se velike plezalke ovijale skozi razpokam vhod. Čete neznanih žoltih metuljev s prosojnimi krili so tisto jutro frfotale nad reko. Mnogo jih je sedlo na brod in moštvo jih je polovilo. Proti poldnevu so srečali ku-berto, ki jo je tok zanašal.
Na prvi pogled človek ne bi bil mislil, da jo zanaša. Obe jadri sta bili razpeti in sta ohlapno viseli v dnevni tišini. Človeška podoba, kakor se je zdelo, je sedela na sprednjem robu poleg velikih krmilskih vêsel, spravljenih na slonike. Druga podoba je po vsem videzu spala z obrazom ob nekakem podolžnem krovu, kakršnega nosijo te velike barke po Svoji sredini. Toda skoraj se je razodelo
po nihanju krme in po smeri — naperjena je bila naravnost proti topničarki — da nekaj ni v redu na palubi. Guérilleau jo je nadziral z daljnogledom in
osupnil spričo čudno temne polti, ki jo je imel sedeči možak, temno rdeč obraz brez nosa, se je zdelo — telo bolj sesuto nego sedeče. In bolj ko ga je kapitan ogledoval, bolj se mu je gnusil ta prizor, a vendar ni mogel kukala proč obrniti.
Ali naposled se je odločil in naredil na brvi nekaj korakov, da bi pozval Hol-royda. Potlej se je okrenil in poklical kuberto. Poklical jo je še enkrat, ko jo je zanašalo po strani. Ime: Santa Ros« se je jasno in razločno pojavilo.
Medtem ko je pošev zavila razor za topničarko, se je nekoliko zagugala in zdajci se je sesedli -noža!: zgrudil, kakor da go se mu v^ udje razvalili. Klobuk je odletel z njega, pri čemer se je pokazala ostudna glava, ohabli život je zdrknil ter izginil za obrobom.
»Karamba!« je zarentačil Guérilleau.
In stopil je proti Holroydu, ki je lezel gori p. lestvi iz kajute.
»Ste videli?«
»Očividno je mrtev?« je odgovoril Holroyd. »Najbolje bo, če pošljemo čoln k njej. Nekaj sumljivega je tu.«
»Ste mu videli v obraz?«
»Nisem. Kakšen pa je?«
»Tak je... fej ga bodi!... ne najdem besede.«
In kapitan je nenadoma pokazal hrbet Holroydu ter izustil nekaj rezkih pove-Иј.
Topničarks se je kretala, da bi vozila vzporedno z burko. V vodo so spustili Čoln s poročnikom Da Cunho in tremi možmi. V silni radovednosti je tedaj kapitan velel topničarko kolikor mogoče
približati barki, h kateri je poročnik pritisnil, in Holroyd je mogel Santo Roso premotriti od krova do podpalubja.
Očividno je bila posadka samo iz teh dveh mrtvecev in četudi jima ni mogel razločiti obličja, so krčevito stisnjene, oglodane pesti razodevale, da se jih je lotil nenavaden razkroj. Za trenutek se mu je pozornost osredotočila na ta dva zagonetna kupa umazane obleke in razmetanih udov, zatem so mu oči krenile od osvetljenega podpalubja, koder so bih nagrmadeni kovčegi in zaboji, do priprte in neumljivo prazne kabinice. Tačas je opazil, da so po deskah na sredi krova razsejane črne, gibljive maroge.
Te maroge so ga zamikale. Gomarale so na vse strani okrog sesedlega možakarja nekako tako — prispodoba se mu je vrinila sama od sebe — kakor množica, ki se po bikoborbi razhaja okoli bojnih torišč.
Opazil je, da je Guérilleau pristopil k njemu.
»Kapitan,« je rekel, »imate daljnogled? Ali ga morete primerno naravnati za onele deske?«
Guérilleau je poskušal, godrnjal in mu pomolil daljnovid. Po kratkem, podrobnem opazovanju je Anglež izjavil:
»To so mravlje« in vrnil Guérilleauju kukalo.
Dobil je občutek, da gre za množico črnih mravelj, podobnih navadnim, ki pa so se razen po velikosti ločile od teh tudi po tem, da so posamezne od največjih bile nekako sive. Toda njegovo opazovanje je bilo prenaglo, da bi bil mogel zaznati kaj več potankosti. Poročnik Da Cunha je pomolil glavo nad levim okraj-kom kuberte in vnel se je kratek pome-nek.
»Stopite na krov,« črhne Guérilleau.
Poročnik ugovarja, češ. da ie ladjica polna mravelj.
»Saj ste obuti v škornje,« veli kapitan.
Poročnik zasuče besedo drugam, rekoč:
»Kako sta umrla oba brodnika?«
Guérilleau se spusti v domneve, kamor Holroyd ne more za njim ' ' oba častnika se čedalje huje pričkata. Holroyd vzame zopet kukalo v roke in znova pregleduje najprej mravlje, potem pa mrliča sredi barke. Od njega imam jako podroben opis teh mravelj.
Trdil je, da tolikšnih še ni videl, da se te črnice premikajo s precej drugačno odločnostjo, nego je mehansko mrgole-nje običajne mravlje. Ena od dvajsetih
nekako Je mnogo večja od svojih družic in ima izredno široko glavo. To ga je domislilo najprej delavskih paznikov, ki poveljujejo pri listorezih. Te velike mravlje so, kakor se je zdelo, tudi vodile in ravnale kretanje množice. Glavo so sklanjale na povsem izreden način, kakor da hočejo z večjo lahkoto rabiti svoji sprednji nogi. Prešinila ga je ta čudna misel — overiti je zbog razdalje ni mogel — da večina teh obojnih mravelj nosi nekak okras okoli telesa, neke stvari, pritrjene s svetlimi vezmi, nalik žici od bele kovine...
Iznenada je ostavil kukalo, videč, da vprašanje discipline med kapitanom in podrejencem prehaja v oster razpor.
»Vaša dolžnost je, da stopite na krov,« je vpil kapitan. »Ukazujem vam!«
Poročniku je bile videti, da se hoče po robu postaviti. Glava enega od polutan-skih pomorščakov se je pokazala poleg njega.
»Ta brodnika so menaa mravlje ugonobile,« je zdajci rekel Holroyd po angleško.
Ne da bi odgovoril Holroydu, se je kapitan silno raztogotiL -
»Ukazal sem vam, da stopite na krov,« se je zadri po portugalsko na svojega prvega častnika. »Če ne greste pri tej priči gori, je to upor... očiten upor! Nepokorščina in strahopetnost! Kje je
srčnost, ki bi jo morali pokazati? V ie-lezje vas denem, ustreliti vas dam kakor psa!«
Celo ploho psovk in kletvin je izbrusil, stopical sem ter tja, vihtel pesti ves iz sebe, drhteč od besnosti, poročnik pa
je nem in bled strmel vanj. Moštvo se je zbralo na kljunu osuplih obrazov.
Ko je ta hrušč malce prenehal, se je poročnik nenadno ojunačil, se oprl z rokama in se splazil kuberti na krov.
»Ah!« je jeknil Guérilleau in usta so se mu zaprla kakor loputnica.
Holroyd je videl, kako se mravlje umikajo pred Da Cunhevimi škornji. Portugalec je počasi korakal proti padlemu mrliču, se sklonil, se obotavljal, potem pa prijel za suknjič in obrnil moža. Črn val mravelj je planil iz obleke. Da Cunha je na naglem odskočil in nekajkrat poteptal po krovu.
Holroyd je vnovič vzel kukalo v roke. Vsiljivcu okoli nog je videl mravlje razpršene in delujoče kakor še nikdar ni videl tega pri mravljah. Prav nič se niso na slepo premikale kakor se običajne. Gledale so poročnika kot bi se skupina ljudi tesneje združila ter opazovala velikanski nestvor, kateri jih je razkropil.
»Kako je umrl?« je zaklical kapitan.
Portugalec je pojasnil — Holroyd ga je razumel — da je telo preveč ožrto in da ni moči spoznati vzroka smrti.
»Kaj je spredaj?« je vprašal Guérilleau.
Poročnik je nekajkrat koraknil in jel odgovarjati po portugalsko. Mahoma se je ustavil in rezko stresel z noga Naredil je nekaj izrazitih kretenj, kakor da skuša zmečkati nevidne predmete, in se požuril proti robu. Tam se je premislil, napravil polobrat in se odločno nameril proti podpalubju, zlezel na sprednje okrovje, odkoder se premikajo krmilska vesla, se za hip sklonil nad drugim mrličem, zastokal in krenil proti ozadju, v kabino, to pa prav trdokorno. Obrnil se je proti kapitanu, s katerim je pričel hladen in obojno spoštljiv razgovor, v jar-kem nasprotju z otodišnjo jezo in zmerjanjem. Holroyd je razbral samo odlomke pomenka.
Kukalo si je nastavil na oči in z začudenjem ugotovil, da so mravlje izginile z vseh izpostavljenih ploskev na krovu. Ko pa je preiskoval senco, ki jo je delalo okrovje, se mu je zdela polna ču-ječih oči.
Sporazumno so sklenili, da bodo zapuščeno kuberto nase otvezli, ker je prepolna mravelj, da bi mogli liudje na njej bivati in spati. Poročnik se je postavil na ospredje, da bi dobil vrv in jo privezal, pomorščaki pa so stali v čolnu, da bi mu pomogli. Holroyd je s kukalom nadziral barko.
Bolj in bolj ga Je vznemirjalo to, ker
se je tam razvijala silovita delavnost, akoprav majhna in prikrita. Zasledil je, da veliko število ogromnih mravelj •— merile so okoli dva ali tri palce — vlači bremena čudnih obrisov, ki jim ni mogel doumeti pomena, in da sunkoma švigajo iz temnega kota v kot. Po nezavarovanih mestih se niso strinjale v pre-delke ali kolone, pač pa v odprte, redke črte, za čudo spominjajoč na skoke moderne pehote, ki prodira med ognjem. Nekatere so se skrile pod mrličevo obleko in velikanska truma se je zgnetla vzdolž ladijske ograje, mimo katere bi moral Da Cunha vsak čas priti.
Holroyd ni videl, da bi bile poročnika naskočile, ko je odhajal, ali prepričan je bil, da je bil njih napad domenjen. Pri tej priči je poročnik pričel vpiti, kleti in se tolči po nogah.
»Pičen sem!« je zarjovel ter se obrnil proti Guérilleauju z očitajočim, sovražnim obrazom.
Tedaj je izginil po robu, spolznil v čoln in se takoj zakadil v reko. Holroyd je slišal, kako je pljusknila voda.
Trije možje v čolnu so ga potegnili k sebi, ga spravili na palubo in še tisto noč je umrl.	(Dalje),
■
Odiseja slovite slike
eta 1859. je dovršil Jean François Millet, mojster barbizonske šole v Fontainebleauškem gozdu sliko, ki je nesla njegovo slavo po vsem svetu. Imenoval jo je sAn-gelus« ali »Zdrava Marija«. Slika predstavlja prizor, ko sta kmet in kmetica na krompirjevem polju za nekaj trenutkov prekinila delo ob zvonjenju večernih zvonov ter se zatopila v moKtev.
skimi umetniki in je prodajal svoja dotedanja dela povprečno po 500 frankov. Za »Zdravo Marijo« je dobil več. Bil je ravno bolan in ker je bil — kakor vedno — v stiski za denar, je ponudil platno nekemu Belgijcu Arturu Stevensu, ki si je ogledal sliko najmanj desetkrat. Toda iz te kupčije ni bilo nič. šele baron de Papeleu jo je kupil, in sicer za 1000 frankov. Pri njem pa ni ostala dolgo. Kmalu jo je pro-
Prva skica tega slovitega dela je nastala L 1858 v Barbizonu in Millet jo je pokazal najprej svojemu najboljšemu prija^ telju Sensierju. Motiv slike je že dolgo počival v umetnikovi duši. Pobudo zanj so dali spomini iz slikarjeve mladostne dobe. Tako, prav tako sta nekoč stala na polju umetnikova starša: oče z odkrito glavo, s klobukom v roki, mati sklonjena v molitvi s sklenjenimi rokami, oba zatopljena v mistične glasove večernih zvonov.
»Ali slišiš zvonove?« je vprašal Millet Sensierja, ko je slednji zadivljen stal pred dovršenim platnom. Ampak s prodajo slike so bile težave. Millet, ki mu je bilo tedaj 40 let, je že bil na glasu med slikar-
Millet: ZDRAVA MARIJA (ANGELUS)
dal naprej pariškemu zbiratelju umetnin, stavbeniku Feydeauju za 1800 frankov. Ta kupčija je prinesla Milletu neko drugo ugodnost: stavbenik je dal slikarju naročilo, naj okrasi s slikami stene njegovega doma, kar se je zgodilo. Toda Millet je iz-gotovil slike jako povprečne vrednosti, ki pa so bile Feydeauju bolj všeč od »Zdrave Marije«, ki je kmalu našla pot iz stavbe. nikove zbirke k belgijskemu ministru van Praetu iz Bruslja. Plačal je zanjo 3000 frankov. Čez nekaj časa pa je van Praet zopet prodal sliko naprej, in sicer za isto ceno, kakor jo je sam plačal. Kupil jo je pariški zbiratelj umetnin Tesse. Ta si je obetal od slike posebno velik dobiček. Leta
1863. Jo je prodal dalje, ampak ne z det bičkom, kakor je menil, marveč z izgubo 500 frankov. Novi lastnik »Zdrave Marije« je postal neki Gavet, ki je pridobil mojstrovino za 2500 frankov.
Pri Gavetu je ostala slika celih 10 let. V tem času je »dozorel« Millet v moža svetovne slave. Bilo je 1. 1873., ko je ponudil Gavetu pariški zbiratelj umetnin Durand-Ruel za tedanje čase bajno vsoto 30.000 frankov. Gavet in Millet sta bila enako začudena; ko sta videla, da je cena sliki tako poskočila A Durand-Ruel je napravil dobro potezo, čeprav mogoče sam ni vedel kako. Naslednje leto je prodal sliko v Anglijo. Kupil jo je zbiralec Wilson in je plačal zanjo 38.000 frankov. L. 1881. je prišla Wilsonova zbirka umetnin na dražbo. Pri izklicevanju je dosegla »Zdrava Marija« že 160.000 frankov in kupil jo je pariški zbiralec Secretan, mož, ki je jmel prav lepo zbirko starih holandskih mojstrov. Millet je postal tedaj »klasičen« mojster in ko je prišla tri leta pozneje Sécrétanova zbirka na dražbo, se je cena »Zdrave Marije« potrojila in ni ga bilo Francoza, ki bi bil mogel plačati za sliko tako veliko vsoto.
Stvoril se je torej poseben konzorcij pod predsedstvom prosvetnega ministra Anto-nina Prousta. Naloga konzorcija je bila, ohraniti Milletovo mojstrovino v Franciji, že takrat se je pojavila misel, da bi se slika pridobila za Louvre. Toda česar so se francoski ljubitelji domačih umetnin najbolj bali, to se je zgodîlo: našel se je kupec iz New Yorka in odnesel sliko tja.
Tako je bila »Zdrava Marija« v Ameriki, kjer je ostala dvajset let. Potem je nanesla prilika, da jo je kupil francoski trgovec Chauchard za tričetrt milijona frankov. Chauchard se ni kdo ve kaj razumel na umetnost, vendar je storil dobro delo vsaj s tem, da je zapustil sliko Louvreu, kjer je doživela slika zdaj žalostno usodo, da jo je neki blaznež poškodoval z britvijo. Vendar pa je ostalo od nje vsaj . toliko celote, da se bo dalo delo restavrirati in ohraniti za bodočnost.
Ribje in goveje meso
Beljakovina ribjega mesa ima sicer enako veliko hranilno vrednost kakor beljakovina drugega mesa, je pa manj nasitljiva, kakor n. pr. govedina, ker se hitreje prebavi nego meso toplokrvnih živali. Kdor hoče biti od rib enako dolgo sit kakor od drugega mesa, jih mora pojesti pač večjo množino. Razen tega je treba upoštevati še neke vrste samo-prevaro, namreč v toliko, da je kos ribe enake hranilne vrednosti dokaj večji od kosa navadnega mesa. Navadno meso se namreč mnogo bolj vkuha kakor riba. Dočim izgubi meso pri pripravljanju 40 do 45 odstotkov vode, je izgubi riba pri kuhanju samo kakih 15 odstotkov. Meso je tedaj bolj koncentrirano hranivo in obroki ribe morajo biti zaradi tega dvakrat tako veliki.
Polenltev čebel
Ze oddavna stavijo čebelo v posnemanje vsemu svetu kot vzornico pridnosti. Kakor se majejo temelji vsem dosedanjim dognanjem in moralnim oporam, tako prete nova opazovanja, ki jih je izvedel neki švicarski učenjak, spraviti tudi čebelo z njenega zavidanja vrednega odličnega mesta. Učenjak je bil v gostih pri nekem koptskem veleposestniku v gornjem Egiptu. Ta mu je postregel tudi z zelo okusnim čebelnim sa-tovjem domačega pridelka. Pri jedi sta se menila o donosnosti čebeloreje, pa je Švicar ves začuden dognal, da v donosnosti zelo zaostaja egiptska čebela za povprečkom evropske sestre. Pri tamošnjem podnebju in posebnih pogojih za rast (troje pridelkov letno!) bi bilo pričakovati pač baš nasprotnega.
Pameten Švicar se je odločil k mnogo obetajočemu poizkusu, da uvede v gornji Egipt evropske čebele. Rečeno, storjeno in je bilo veselo gledati naše čebele, ko so že v februarju pridno brale po travnikih. V tuji okolici so se takoj vrgle čebele na de-teljno lucerno, ki so jo poznale že z doma in na cvetoče marelice. Šele polagoma so se navadile na obiskavanje tujih rastlin. Potem so pa neumorno polnile sat za satom, kolikor so jim tudi odvzemali medu. Poizkus se je sijajno obnesel in so nanosile švicarske čebele mnogo več kot 2krat več medu kakor domače. Prav dobra se je videla misel uvedbe pridne evropske čebele namesto egiptskih »lenuhinj« in bi dala tudi trgovsko lepe dobičke.
Kakor pri vsakem poizkusu, pa je bilo treba tudi tukaj večletnih opazovanj. Tu pa so opazili nepričakovano dejstvo, ki je na mah razblinilo v nič vse nade na trgovski dobiček, za raziskovalca in ljubitelja narave pa je prineslo to opažanje zanimivo okol-nost. Že v drugem letu reje je pridnost čebel znatno popustila, evropke so dajale pa še vedno polovico več medu od domačih. Pozneje pa je donos medu padal od leta do leta in peto leto ni bilo nobenega razločka več v pridnosti domačih egipskih in evron-skih uvoženih čebel.
Kako bi si razlagali to popustitev pridnosti pri evropski čebeli? Verjetno je, da se je polagoma prilagodil nagonski samo-ohranitveni čut novim življenjskim okolno-stim. To izkustvo čebel je dognalo, da se ni bati mrzle zime in brezcvetne dobe, pa so omejile čebele svoje delo le na najpotrebnejšo mero: za ohranitev in vzrejo potomstva. Bodisi temu že tako ali tako, poizkus je pokazal, da tudi rékovna pridnost čebel ni nikakšna čednost, temveč železna nujnost v boju za obstanek.
Rudolf Kresal *
Človek brez svobode
Zdaj je vse potihnilo. Od nikoder več ni človeškega gflasu. Le trdi, bijoči koraki, srepi pogledi in zmerom jezno nagubana čela — so svet, ki k jetniku prihaja od zunaj.
Stari ječar je mrtev. Iz sivih sitarih zidov se mu je zadnjo uro v prsi povrnilo srce, tisto srce, ki ga je v davni mladosti moral zakopati v nemo zidov-je, da si je rešil golo življenje. • Andrej je zdaj povsem sam. Nihče več mu ne javlja časa. Nihče več mu ne sporoča prvega dne v mesecu:
»Gospod Andrej, danes »® m o« prvega februarja!«
Stari ječar je mrtev.
Da, da — čas beži. Tudi med zidovi beži. Od novega leta je potekel en mesec, potekel je januar — in
— danes je prvega februarja.
Andrej je štel dneve, je štel tedne. Vsak dan posebej si je utisnil v spomin. Januar mu je bil križev pot z ena in tridesetimi postajami — druga višja in težja od druge.
Goligota rastočega časa. — ★
Mît. V vsem prostoru vlada topa tišina. Od nikoder ni slišati najimanjišega šuma.
Jutro je. —
O, da bi to пто posijalo skozi okence pri stropu vsaj za eno samo sekundo sonce na jetnika.
Ali sonca ni. Šuma ni. Ničesar ni. Ti-šitna v prostoru m bitje v njem, ki lovi utripe časa in lastnega srca.
Da. Zdaj pa zdaj se na koncu hodlni-ka nekaj giblje. Cuti je leno stezaraje človeka, ki je morda en trenutek povsem nemoten na straži. Ali ta šum je pridušen, pota strahu, neprestanega oprezanja, strahotne stražarjeve misli: da bi ga predstojnik zdaj - zdaj utegnil zalotiti v nemarnem izvrševanju dolžnosti. To ni več šum. V njem se lovita krik samote im časa. To stražarjevo iztezanje nia koncu hodnika, ki uhaja v celice jetnikov, je blazna želja po življenju, po soncu, Iz ozkih mračnih prostorov.
★
Andrej vso dolgo prvo februarsko noč ni zatiisnil očesa. Vso dolgo februarsko noč si je v spomin vtiskaval čas:
»Danes smo prvega februarja!«
Zakaj vedel je, da mu časa novega dne nihče več ne bo javi. — Da bo prvi dan v mesecu sstekel molče mimo njega.
Sivo jutro. Ura je pol osmih. To ve. To vè po rastoči svetlobi dkrog črnega železnega križa zgoraj v lini.
Cez pol ure pride ječar. MlaxE, novi ječar.
Andrej se stresa po vsem telesu. — Odkar je mrtev stari, sivolasi ječar, ga obhaja od dne do dne večja slabost. V njegovi celici je le še eno samo življenje — njegova umirajoča mladost. Vse drugo se je pogreznilo v neiizikop. In on zapade morda zelo kmalu trohnobi, sodbi svojega časa.
,Dvignil si se zoper njega — torej umiri! ----Andrej — zato tipi kazen!"
Hahaha!--Andrej — zato tnpi kazen.
Sodi te — tvoj čas.
In Andrej se je sredi ječe po dolgem času spet zakrohotal. Krohot je nekaj časa votlo odmeval — in je stražar na koncu hodnika napravil nekaj naglih, razburjenih korakov — pa se je menda kar sredi poti nenadoma ustavil — in udaril s puškinim kopitom jezno ob tla.
Andrej se je zavedel praznote v sebi in se, kakor da je bil pri grehu zasa-čen, pred samim seboj zdrami. Z desnico se je prijel za čelo in se opotekel v kot. Ustnice pa so mu brez volje pričele šepetati:
»Danes smo prvega februarja!« — Leto je pogoltnil. V girtu ga je davila beseda. V obraz mu je planila kri. Pa je besedo stri, jo uduši v tišini: Zaikaj mrtvi zidovi so butnili vanj in dali od sebe svareči glas preteklih stoletij in sedanjosti.
Tako si je Andrej ena m trideset dni vsak dan posebej vtiskaval v spomin. To štetje mu je bila edina odrešujoča misel, ki ga je ohranjala pri zavesti, da se med štirimi molčečimi stenami ni izgubil.
Vendar meseci so tekli in Andrej se je kljub vsemu svojemu naporu, da bi se v miru, ld je bil vsak dan večji, ne izgubil vseeno izgubljal.
Moralo je priti do zadnjega dne. Današnji dan je bil zadnji, ki ga je vse jutro s poslednjimi močmi trdovratno po-
navfcl, da bi ga ne pozabil, da bi ga ohranil v sebi kot nenadomestljiv člen
za naslednjega.
Vendar — bil je zadkifl.
*
Ura je osein. Po hodniku odimevajo ječarj-evi koraki. To niso več tisti dobri, drsajoči koraki starega ječarja, kd je jetnika nagovarjal: Gospod Andrej. To so koraki mladega človeka — ki ve, kaj dela.
Andrej je planil kvišku, se vstopil na sredo celice, izbočil prsi, kakor da je nevidnega sovražnika klical na boj. Stal je kakor lesen, negiben. Nekaj čudno smešnega je bilo v tej njegovi drži. videti.je bil kaikor izgladnel napihnjen Človek v zelo ponošeni ohlapni sivi obleki. V obrazu mu je ležala neka smrtna skrušenost, Iz njegovih svetlih bolno izbuljenih oči pa je padal v mrak pogled, v katerem so se utrinjale zadnje iskre uporne zavesti: da nekaj hoče!
—	Ali to je bilo le v pogledu, v bolno izbuljenih očeh. — V vsem ostalem njegovega izmučenega telesa pa se je zrcalila sitrahoitna muka dan za dnem izginjajoče nade: da pride še kdaj pod sonce.
V	ključavnici ražlja ključ. Nekdo potiska vrata od sebe.
V	ječi je mladi, novi ječar.
Pogledal je okrog sebe. Postavil posodo z zajtrkom na tla. Izpod čela sumljivo oš in il Andreja in se odstranil.
Andreju je za trenutek zaigral okrog ustnic prezirljiv nasmeh. Na to pa se je jezno sklonil k tlom, pobral posodo in v dušku izipil juho. Zatem je z vso silo zagnal pločevinasto posodo v kot, da je tenka kovina zabrnela. Iz globoko vdr-tih očesnih votlin je proti vratom šini! blisk. Ali vrata se niso vdala in mladi novi ječar je ne meneč se za svet v enakomernem taktu zabijal korak za korakom v jetnišnični hodnik, odpiral in zapiral vrata celic — vsa z enakim, premišljenim, kakor umerjenim truščem
Andrej je nekaj časa stal in poslušal te nove glasove pravkar v službo spre-ujetega ječarja. V duhu je gledal njegov mladi, komaj tridesetletni obraz, iz katerega so strmele oči v jetnika kaikor na preži. Mlad je, zelo mlad je!
Kaiko trdo bije s petami ob hodnik.
In Andrej premišljuje, odlkod je vzel ta človek svoj tenki, zlobni nasmešek.
—	O, ali ni prav tak. kakor bi hotel ž njim nekaj prikriti? ...
Ob tem pomisleku Je Andreja obšla iSvja misel, da bi se z vsem telesom vngel v težka hrastova, z železom okovana vrata, da bi se oprl vanje — jih vrgel s tečajev in stekel k mlademu je-čarju ter mu pogledal v obraz prav zdaj, ko s tako čudovito bijočim in umerjenim korakom hodi od celice do celice, da bi ga videl prav tedaj, ko bi šel od enih vrat do drugih.
Spomnil se je starega ječarja: Tako je tudi oni, ki je šel, prav tako kakor ta — zakopaval v svoji mladosti srce v te kakor za večnost grajene zidove zaradi dolžnosti.
«Da\ govori AndTej sam s seboj, .tako se je nemara v prvilh dneh svoje službe nasmihal tudi mrtvi ječar. Pred svojimi jetniki se je delal od dne do dne do nekega dne zmerom bolj grdega — dokler ni pozabil v svoji dolžnosti vsega tistega sončnega sveta tam zunaj, te katerega je prišel z obsojenci delit del njihove usode. Učil se je biti ječar — kakor veleva ukaz —: hladen in strog in daleč od človeka — povsem nepri-
stopen.--Jetniki poljubljajo zidove
okoli sebe. — On pa hodi mimo njih mrk in zloben, da čim prej pokoplje svoje srce v neizprosni kamen. Kamen je njegova služba. Zidovi so njemu življenje. Mrak je njegov dan.'
*
Andrej ni več štel svojih dni. V njegovem življenju se je veliko iizipremeni-lo. Zdaj je bil sam in popolnoma ločen od zunanjega sveta. Obšla ga je nerazumljiva težka, pa vendar čudno spro-ščujoča misel, da ga človek zdaj več ne more motiti, da so okrog njega le še mehanizmi, ki mrtvo teko po življenjskem tiru. Pričel se je pogovarjati sam s seboj. Pozneje je pričel šepetati, in je šepetal dolge ure neprenehoma. Zatem pa se je povrnil v preteklost. Ves se je predal tistemu, že dolgo preživlje-nemu svetu, v katerem je bil med ljudmi nenehoma razglabljajoča senca.
Daleč nekje za zidovi je godlba zaigrala ples.
★
Bil Je februar, se opominja Andrej.
Po dolgi noči je pogledalo v izbo oblačno jutro. Marija je odgrnila okensko zaveso in nekaj časa gledala na ulico. Z motnimi očmi je strmela v nasprotne hiše, v sinjesiva, temna, medlo razsvetljena in ponekod že odprta okna. Njen obraz je bil zelo bled. lica upala, oči globoko vdrte od prečutih noči. Napol
Zgoraj: Po drugem Piccardovem vzletu v stratosfero je postalo aktualno vprašanje, s ka zgoraj kaže tip Farmanovega aeroplana, ki je zgrajen nalašč za stratosfero ter je' oprej preizkušajo trenutno v Franciji. — V .sredi: sloni se kopajo. — Na desni: Chicago hoS № pom, ki presega višino Eifflovega stolpa v Parizu za polovico. — Spodaj: Po svojem druj sli blizu Verone. — Na levi: Piccard, popolnoma izčrpan po naporih stratosferične vožnje, po >pu
je naslonjen na gondolo) počdv;
letali bi se dale lažje obvladati takšne vožnje v bodoče. Leva slika i posebnim strojem in s hermetično zaprto kabino za letalca. Letalo irtiti obiskovalce svoje razstave prihodnje leto s 630 m visokim stol-letu v stratosfero je pristal prof. Piccard 18. avgusta pri Cavallari iz gondole. — Na desni: Piccard in Cosyns (prvi leži na tleh, drugi izkrcanju.
gola ramena so Д zlatffl 8o4gt plavi lasje. Zidaj pa zdaj se je njena vitika postava kakor v strahu sunkovito agenffla. Na maflmih, ostrorezanih ustnicah sta fi vztrepetavali pritajena nejevolja in žalost
Iz kota za njenim hrbtom se je začirl rahel stok. Marija je kljubovalno zamižala, kakor da ni o vsem svetu hotela ničesar videti. Ves obraz se ji je bolestno spačil. čez nekaj trenutkov pa se je obrnila, zazdiehala in truno vprašala:
»Kaj je?«
Stok je zamrL Ali s postelje, ki je stala v kotu sobe, je kmalu spet šibek ženski glas bolno vprašal:
»Ali ni očeta?«
»Ni!« je ostro odgovorila Marija. ga še. — Bržkone pride šele jutri zjutraj!«
S postelje se je zaslišal spet stok, težlko premikanje bolnika, potem dolg vzdih, nato komaj slišen šepet:
»Na pepelnico.«
»Da!« je potrdila Marija materino misel s prav tako ostrim glasom kakor poprej. — »Pustni torek je!« je dostavila — in njen glas je bil v tem trenutku skoro razkačeno surov.
Mati in hči sta utihnili. Iz sosednega stanovanja se je skozi steno zaslišalo počasno bitje ure. Marija je kakor sama zase, polglasno izpregovorila: Sede m. Pa je hotela materi povedati, koliko je nra. Bilo ji je hudo, da se n! mogla premagati in je materi pokazala svojo nejevoljo. Stopila je od okna in stopila k njej. Nekaj časa jo je nepremično gledala. Potem ji je popravila odejo in jo vprašala:
»Ali ti je kaj bolje?«
Mati je nemo odkimala. Udušila je vzdih in stok. Gledala je hčer. A v njenih očeh ni bilo ničesar več. Bile so prazne, brez najmanjšega soja. Zdaj pa zdaj ji je telo lahno vztrepetalo kakor v mrzlici. Stisnila je ustnice. Ali zobje so ji kljub temu zašiklepetall. Oči pa niso izdajale nikakega trpljenja. Bile so že z vsem spoprijazmjene. Le vsako drugo minuto se ji je iz bolnih prsi izvil težlko zatajevan stok. Bolečine so bile vse hujše. Potekal je že tretji teden, ko ni zapustila postelje. — Zdravnik je sinoči Mariji odkimal, ji dal roko in šel brez besede.
★
Mimo okna so pričeli švigati ljudje, čuii so se nagli, čudno nestrpni koraki.
Vsem se je mrafflo. Nekdo je tfe okna
glasno pozdravil:
»Dobro jutro, žena!«
Marija se je neprijetno zgenfla.
,Jutro? Jutro? — kakšno jutro Г S je zašarmefo v glavi. Z odločno kretnjo st je ramena ogrnila z ruto. Skrivaj je še enkrat pogledala mater, šla po prstih k mizi in sedla. Zamišljena si je pokrila glavo z dlanmi. — Potekla je ena minuta.
»Marija!« jo je tiho poklicala mati. — »iMaa-rijaa... se je drugič iztrgal bol-oičin glas.
Marija se nfi genEa. V tem trenutka je bila mirtva za vse. Oči so se ji iz-buljile in venomer sirmele v prazno steno. Nenadoma se £ je telo krčevito streslo. Glava ji je padla na mizo. Za-ibtela je. Z robcem na ustih si je dušila jok, da ga ne bi slišala mati.
Na mizi, tik njene glave je stala veH-ka, plitva posoda polna rdečih nage-Ijev. Zdelo se je, kakor bi bil sredi mize ležal majhen, živondeč prt. Vonj, ki se je širil od nageljev, je bil čudno težek in skoro neprijeten.
Marija se je umirila. Mafl je ni več klicala. Tudi ona, smrtno bolna, se je morala umiriti. Milino je gledala s svojimi steklenimi očrni predise. Marija pa se je zastrmela v rdeče nagelje. Potegnila jih je k sebi in skrila obraz v dehteče cvetove. Tako se je ob njihovem vonju nekaj časa omamtiala, dušila svojo bol, iskala miru in si čarala svoje sanjlske gradove — hlkraitt pa se je pripravljala na dan, ki ji je počasi v rastočem svitanju pripravljal sprejem z vsakdanjimi težavami. — Talko je vsako jutro molila zatopljena v svoje misli in z obrazom skrita v cvetju uživala v težkem nasičenem vonju svoj svet.
Ko je vsitala od mize, je bila videti utolažena. Le usitnice so ji trepetale od mraza. In lica so bila še bolj bleda, polt skoro prosojna kakor pajčctlan. Oči pa so bile v globokih, temnih votlinah svetle, kakor da je vanje padal odsev plapolajočega ognja. Tenke, dolge roke so bile mrliške, zmerom mrzle in drhteče. Marija je bila v sivih, sončnih dneh mrlič. Živa je bila videti le v razkošni umetni luči velikih plesnih dvoran in krčem. V tej luči je bila lepa, lepa kakor razvijajoč se cvet bele vrtnice. S sww'imi drhtečimi rokami je noč za nočjo ponujala od mize do mize razigranim gostom v sijajnih ali zatohlih prostorih, v šumu godbe in svile ali
hreščanju harmonike in gramofona in ob topotu močno podbitih čevljev, po ulicah in širokih cestah, v hladnih nočeh — svoje rdeče nagelje.
Marija je bila prodajalka cvetic — hči pijanca Kroparja in na smrt bolhe matere.
Vsako noč je prodajala nagelje, da je mati še živela in — da si ona ni iskala zatočišča vsako noč v drugi postelji.
Ljudje je niso malomarno odganjali od miz. Lepa je bila in prijazna. Vitka in drhteča, bela in vsa dobra. Imela je angelski nasmeh. Pogled — kakor kra-sotica v zilatu. In prodajala je samo lepe, velike rdeče nagelje.
★
Dan je potekal.
V	sobi se je naglo zmračilo. Marija je sedela pri oknu in vezala nagelje v tenke šopke. Vezala je po tri nagelje skupaj.
Zvečerilo se je. V sobi je zavladala popolna tema. Mariji so roke počivale v naročju. Gledala je v slabo razsvetljeno ulioo — in se zdaj pa zdaj ozrla v smer, kjer je hroipla mati. Ves dan se ni genila. Tudi klicala ni več in ne je-5ala.
Ura je spet bila. Marija je posluhnila. Čakala je, da je utihnil zadnji udarec. Spet sedem. — Vstala je. Tiho se je odmeknila od okna in prižgala petrolejko. Po sobi se je razlila luč kakor rumena luža. Marijo je v prsih zapeklo.
Stala je sredi strahote. Umazane, vlažne stene so se zdele, kakor da so v kotih bile prislonjene druga k drugi. Pohištvo je bilo razbito, trhlo, črvivo. Iz edine omare, ki je stala kraj postelje, so zevale velike dolge razpoke. Okrog mize so stali trije stoli z odbitimi naslonjali. Miza je stala na treh nogah. Četrti vogal je držalo pokonci debelo poleno.
Marija je stopila en korak od luči v stran. Tla so zacvilila — deska se je globoko vdala v drobni podni gramoz.
V	Marijinem obrazu se je utelesil ves obup. Strmela je v zelenkasto sive stene. Zdaj v to zdaj v ono. Nikjer ni visela podoba, ne sveta ne posvetna. Vse prazno. Vse golo. Povsod gniloba. V vsem je bila smrt. — Pogledala je poleno, ki je podpiralo mizo. — in je od groze zamižala.
S postelje se je zaslišal šum. Marija je stekla k materi. V tem trenutku ji je bil celo ta smrtni gib kakor v odrešenje.
Mati je široko gledala. Njene o®te-klenele oči so se spet zastrmele y hčer. Marija je zaslutila, da preživlja mati v zadnji uri vse svoje življenje, vse trpljenje, ki ga je nosila devet in štirideset let. —
Mati bo umrla — in Marija bo ostala sama, povsem sama. Marija se je zgrudila na materino telo. Alt materine oči niso o ničemer več govorile. — Kmalu bo vse izpolnjeno.
Ne! Ne! je vpilo v Mariji. Ni še vse izpolnjeno. Ne more biti! Ne sme biti! — Nekaj trenutkov jo je pretresal jok. Potem pa se je sunkovito dvignila, stekla k mizi in se nagnila k nageljem, da so jih orosiile solze. V njenih očeh se je poigraval ob medli luči rdeč sij. Lesket v njih je bil vse močnejši. Marijo je hotela bolečina v prsih zrušiti na kolena. — Pa se je stresla kakor ranjena žival — in v trenutku nehala ihiteti.
Med IjUdi ne sme z objokanimi očrni.
Mora med lijudi.
Zadnjikrat nocoj. —
Mati še ne bo umrla. Nocoj še ne bo umrla!
V	Mariji je en sam krik po vse večji nadi.
Nocoj mora prinesti srečo domov.
Mati bo sama. — Nikogar ne bo pri njej.
A Marija si že natika svetlorjave, skoro bleščeče se nogavice.
Tam, kamor pojde, tam se vse ble-§5i.
Obula je rjave nizke čevlje. — Modro, gosto nagubano krilce ji sega komaj do kolen. Pod snežnobelo, prav malo izrezano bluzo ji trepečejo mlade prsi. Plavi lasje ji boječe padajo na čelo in senci.
Stopila je še enkrat k materi, jo pogledala, ji popravila odejo, jo poljubila na čelo in ustnice.
V	tem trenutku se je materi izvil vzdih. Neslišen, mrtev vzdih. — Le prsi so se ji v smrtni bolečini napele in upadle. — Njene širokoodprte, motno se bleščeče oči pa niso govorile o ničemer. Ne o življenju ne o smrti.
Ob Marijinem poljubu je vzdihnila zadnjikrat.
Marijo je objela gluha tišina. A opazila nI ničesar. — Njen pogled je bil zameglen. Vsi njeni čuti polnf nade: nocoi — morda, morda, bo vse odrešeno.
(Dalje)
Dr. Stanko Jug
Alžir
a podrhtevajočim meglenim pajčolanom se izgublja španska obala. Zopet je okrog nas morje, samo neskončno morje, mirno, brez trepeta v pozlačen/i mesečini. Težka ladja se je globoko zarezala v vodno planjavo in
Z
veter, tako da vročina ni bila neznosna. In če se je komu zdelo le preveč, je šel pod razpeto platneno streho. V noči se je pokazala dolga zleknjena obala. Mežikali so nešteti svetilniki, proge velemestnih luči so se preple-tale kakor zamotani svetlobni trakovi
pušča za seboj dolgo, prelivajočo in penečo se brazdo, ki se v mesečnem svitu vidi kakor tekoč ogenj.
Nad nami se boči temnomodro nebo, posejano z nebroj zvezdami, oko-, li nas pa se širi nočna tišina. Rdeča luč. ki je pritrjena na prednjem jar-bolu, je podobna veliki zvezdi, sprehajajoči, se med drugimi zvezdami po nebeškem svodu. Cuti je samo zamolklo bobnenje vijakov v ladijinem trebuhu. Kako, krasne so mirne nočne ure na neskončnem morju.
Podnevi smo ležali iztegnjeni na krovu. Sonce je .pripekalo, da je bilo veselje, vendar je vel z morja hladen
ogromnega bengaličnega ognja. V velikih črkah je požarevala reklama za »Casino Municipal«, znamenito igralnico, ki lahko tekmuje z Monte Car-lom. Zastonj iščem Afriko: to je pravi Pariz, mali Pariz na obali velikega morja.
Nismo mogli pristati ob pomolu, toliko ladij je bilo v pristanišču. Med tem je že minila polnoč in ni več kazalo, da bi spustili čoln. Zlezel sem v ozko kabino in še ožjo posteljo, da počakam jutra. .
Navsezgodaj, komaj se je dobro zdanilo, me je predramil glasen krik in vik. Vtaknem glavo skozi okroglo lino.
Alžirsko pristanišče
Tik pred ladjo se je zilbal splav, a na tujem je posedla, prerekajoč in hre-ščeč kot jata ptičev, gruča Arabcev. Bilo je moje prvo srečanje z Orien-tom. Na splavu so čepele bradate svetopisemske prikazni. Na glavo so jim povezuj eni rdeči fesi, astrajianske kape, ali visoki-trdi klobuki, oviti z vrvicami iz velbllodje dlake, turibani iz kričečega barvastega blaga, ali pa samo širokim cunjam podobni robci, umetno zavezani okrog čela ter koničasti umazani slamniki z dežniku podobnim robom. Njih obleka ni nič manj slikovita. Od poguljenih evropskih hlač do dželabe, neke vrste dolgega ornega talarja in preluknjanega površnika, do togi podobnega zamazanega burnusa in kratkih k ab il ski h hlač ter konzervativne stare arabske obleke, so zastopane vse noše sveta. Pogled, ki bi bil moral navdušiti vsakega slikarja.
Med tem sem slišal rohneti tudi doktorja, ki mu kričava družba prav tako ni dala spati. Kmalu nato smo že sedeli v čolnu, ki nas je nosil k obali. Zagorel Arabec, čigar oči so odražale pravo orijentalsko ipretkanost, je leno ugrezal vesla v umazano vodo;
bilo pa je vsega kakih 50 korakov. Za
to vožnjo je zahteval od vsakega pet frankov, in ker srno bili trije, bi bil mož pobral kar celodnevno delavsko dnino. Vrgel sem mu pet frankov za vse in skočil iz čolna. Kot bi trenil, je segel po moji še v zraku plavajoči nogi in če bi me ujel, bi me bil gotovo potegnil v morje. Na mojo jezo se je samo vljudno smehljal. Kdo naj pro-nikne v globino semitske duše?
Cim stopiš na suho, vidiš, kako sta tulkaj zadeli druga ob drago dve civilizaciji, dlva sveta, ki sita si stoletja stala nasproti kot dva odbijajoča se tečaja. Danes lahko opazujemo samo še zadnje dejanje te stoletne drame. Kakor pred dvema tisočletjema, ko so na afriških tleh vladali isti običaji in so govorili tu isti jezik kot v Rimu in Vindoboni, ko so stale tukaj iste terme in isti-amifiteatri kot v Provanci in Španiji, se tudi sedaj Sredozemje bliža kulturni enotnosti, ki jo je razklala ona nova, ekslkluzivna vera, porojena v žgočih puščavah Arabije in v nedoumljivih globinah semitske duše. Samo malo je še ostalo te Afrike, toda osmamski svet, ki je nekoč sanjal e
osvojitvi sveta ta ki je propadel, }e na vsakem koraku ostavil za seboj sledove svoje propadle veličine.
V pristanišču polje veliki promet ob grmenju strojev in tekanju arabskih delavcev. Ježki, visoko natovorjenl
kamiijoni dovažajo in odvažajo dragocen tovor, a zgoraj na bulvardu se med visokimi modernimi palačami sprehaja elegantna evropska gospoda. Med miimi pa dostojanstveno korakajo tudi poglavarji arabskih plemen v škrlatastih burnusih in švigajo v bele hajke zavite Arabke kakor sence v žarki pustinji. Ogromni avtobusi, polni turistov, odhajajo na obalo, v gore in palmove gaje. Orient in zaipad se zlivata v baročni slikovitosti.
•Tam pod arkadami bulvarja ugle-• 'dam belo prikazen, zvito v dolg svilen hajk in obraz zastrt s pajčolanom, samo dvoje bliskajočih se oči gleda izza te zoprne krinke. Njene ' očarljive kret-1 nje izdajajo slikovite oblike telesa. Vidiš ji samo členke med srebrnimi obroči nad visokimi damsikimi čevlji. Spomnim s« Fatime in vseh povesti o zaprtih sultanovih hčerkah, ki so kdaj razgrevale mojo mladostno domišljijo. Ta neznana zakrita žena se mi je videla kot bitje, ki je polno sanjske poezije vzhodne čutnosti. V gneči je bila bela prikazen prisiljena," da je spustila roko, ki jo z njo držala kopreno. Za hip se je pokazalo lice,
6 joî, Mo je rumeno zabuhlo In brezizrazno. Na mah so se razblinile iluzije. V Orientu ne glej na ničesar od blizu, ne dvigaj zastora!
Bulevar de France, de la République, Freycinet, povsod slike prekipe-
vajočega pestrega ta kozmopoMskega velemestnega življenja. Izprehajajo se mladi elegani in pogledujejo za domačimi lepoticami temnopoltega tena ter za velikimi, žametastimi očmi Spanjoik. Od Rue D' Isly, središča mesta in glavne promenade, nas pelje cestna železnica za kake pol ure vožnje na višino Musitafe. Vozimo se skozi četrt, ki je zazidana s krasnimi mavriSkimi vilami in parki. V njih najbrže ne žive Arabci. Spominjajo pa nas s svojim okusom in s simetrijo linij onega pridnega ljudstva, ki je pred prihodom morskih roparjev dalo arhitekte za Alhambro v Granadi in Giraldo v Sevilli. Prave pravljične hiše nekdanje arabske gospode! Čim prekoračiš nizek portai, te pozdravijo stoka stebrišča, stopnice iz marmorja, mnogobarvni vrči in slikovite freske, te naivne hčerke orientalske domišljije. Naokoli vodijo izrezljana vrata v majhne sobice; vse polno je cvetja, v atriju, tlakovanem z mozaikom, ne sme pogrešati neizogibnega vodometa, hlad in senca se širita, samo skozi listje smokvinega drevesa silijo sončni žarki. Divni domovi sester Šeherezade!
Vladna palača y Alžiru
Raz pečin bulvarja Bru se pa odpira krasna panorama na spodnji industrijski del mesta, ki se vleče kilometre proti vzhodu. Preko neštetih dimnikov pa zopet uhaja pogled na večnomlado morje, ki napolnjuje s svojo temno lesketajočo barvo vse obzorje.
Samo zgoraj v Kazbi, starem airab-skem mestu, je še ostalo malo Afrike. Tu žive Aralbci tako, kakor so živeli pred stoletji. V strmih, ozkih ulicah se kopičijo bele, velikim krtinam podobne hiše, bizarne in skrivnostne, cesto zazidane druga v drugo, tako da marsikje zavije ulica v predor pod hiše. Kovinski obroči na hišah so tu bolj enostavni, tam bolj zaviti — edin vnanji znak o lastnikovi Imovltosti. Nobeden. niti najmanjši ne more po teh vijugastih kamenitih stopnicah, iizliza-nih od kožnatih arabskih opankov, ki neumorno drsajo gori in doli. Ljudje zastajajo drug za drugim, ne toliko iz vljudnosti kakor iz zadrege, ker ne vedo, kako bi se bili izognili.
Dušeči vomiji leže v zraku. Iz malih gositiinic in kavamic prihaja zadušljiv vonj arabskih jedi in diim, ki je izpeljan baš v višini človeka na ulico, udarja v nos. Po niizkih beznicah posedajo stari Arabcu Nekateri igrajo,
drugi srebajo kavo in dostojanstveno
molče. Odnefood prihaja na uho zamolklo udarjanje bobna in pritajen glas zurlov, iz katerih veje ona otožnost brezkončne puščave, kjer stoji beduia sam pred obličjem Gospodovim. Na večer oživi Kazfba. V njej se zgrinjajo mornarji vsega sveta. Žene se nudijo pred vratmi zatohlih beznic, iztetovira-ne in strašno namazane, žveraketajoč z zapestnicami, druge zopet prežijo x diskretnih kotičkih poliutemnih atrijev, odkoder se leskečejo njih pogledii kot oči divje mačke. V pozni noči je Kaz-ba še posebno skrivnostna zaradi ta-jinstvenih senc, ki nemo švigajo po slabo razsvetljenih ulicah in rdečih rokah, pritisnjenih ob zidovje hiš, da odganjajo zlo usodo, in ki napravijo na človeka tesnoben vtisk kot bi ga preganjala krvava roka umorjenega človeka.
Talko je tukaj v Kazibi med tem ko vre na bul jv arih nočno življenje velemesta, se svetlikajo neštete reklame in prihaja iz barov razigrani smeh mon-dene družbe.
Džama e! Kelbir je najmogočnejša alžirska rnošeja. V Carigrada so si Osmani šele v 15. stoletju iz bizantinskih cerkev napravili molilnice. Džama el Ketoir pa sega še v 10. stoletje. Cas
Alžirski jezdeci na kamelah
je šel prelko nje, bila je že večkrat popravljena. Skozi ozka vrata se pride na dvorišče impozantne veličine. Stebri se vrste v loku. Po kotih so.polegli stari Arabci, nekateri spe, drugi se klanjajo v sredi. Toda kdo naj razbere med molitvijo in spanjem, sanjarenjem in počivanjem? Ta mošeja je zadnji spomenik kraljevske misli premagane vere in premaganega naroda, kamen in živa priča v nekdanjo moč islama pod tem pekočim soncem.
Spodaj se razprostira staro pristanišče, odkoder so še pred kratkimi sto leti odhajali arabski roparji na plen po širokem morju. Med debelimi starinskimi trdnjavami, ki oklepajo pristanišče od vseh strani, se mali zaliv ne vidi večji kot Zaka na Bledu.
Na Place de la République se je ravnokar ustavil rdeč avtomobil. Posedli smo po mehkih usnjatih foteljih med starimi beduini v dolgih belih burnu-sih, pa tudi med elegantnimi Angležinjami s fotoaparati in daljnogledi. Avto je zdrdral mimo El Chreah pred vrat-mi Alžira z njenimi tisočletnimi cedrami.
Pesem motorja grmi triumfalno himno tehnike. Voz drevi čez hribe in doline mimo evropskih hiš in malih arabskih kajžic, mimo črnih šatorov; arabskih ciganov in rumenih črpalk za bencin, ki napravljajo vtis robotov. Mali mezgi, ti potrpežljivi potniki, nosijo svoje gospodarje po brezkončni dolgi cesti in se ne zmenijo za grmenje mo-
Riba, ki pleza
Istorije o ribah, ki se pripovedujejo v zamorski republiki Liberiji, sicer močno diše po lovski latinščini, so pa vendarle resnične. . živi tam n. pr. neke vrste riba, ki po drevju pleza in po tra"i in -«o obali lovi muhe in drugi mrčes. Oči ima nasajene kakor polž in jih ume kar ganljivo obračati, kadar se ogleduje za hrano, če uzre kaj tečnega, se tako dolgo zaganja ob obali, dokler si ne ulo-i plena. Te vrste skakalci dihajo skozi rep in zaradi tega lahko mirno zadremljejo na obrežnem pe.sk«. Da je le rep v vodi, telo se lahko po mili volji greje na soncu, in vendar spadajo te ži-valice med ribe ! ne morda med amfibije.
Več vrst takih rib živi v Afriki in Polineziji. Tista, ki je zastopana v Liberiji, je bila upodobljena na znamki iz leta 1918. in je nedvomno eno najoriginalnejših živih bifij, ki so bila kdaj ovekovečena na znamkah.	s .
torja. Tečejo v enakomernem koraku po rjavem pesku, nasutem ob asfaltirani cesti. Okoli nas se širi nepregledna pajčevina vinske trte, koruzna polja trepečejo kot nalahko razburkana morska ravan. Gruče od sonca in prahu obledelih kaktusov, podobnih sivim ježem, se vlečejo ob cesti. Srečujemo druge avtomobile, na strehah jim čepe Arabci, a beli burnusi plapolajo kot razvite zastave v vetru.
V dveh urah vožnje smo v Bufariku. Bil je ravno četrtek in semanji dan. Na sejmišču se je gnetla nepregledna množica Arabcev, umazanih, zarjavelih in razcapanih, da bi se človeka lotil kar strah, če ne bi vedel, da nad njim varno čuva roka francoske civilizacije. Mi smo edini Evropci v tem arabskem roju. V pičli senci dreves sede prekupčevalci z ovčjo volno Ln velblodjo dlako, trgovci s sočivjem in mesarji. Ti ponujajo koštrunovo meso ter odganjajo z lenimi gibi celo vojsko velikih termnomodrih muh. Na pestrih prtih so posedli rokodelci, ki med dvema giboma rok izročajo kupcu kos ravnokar izdelanega predmeta. Pri-peklo je sonce in palme so se stisnile, ogromne in dostojanstvene. Bolje je ostati v senci palm in sanjati o Afriki. , Zopet je grmela rdeča pošast po razbeljeni cesti nazaj proti Alžiru. Zvečer je odhajala »Morava«. Stali' smo na palubi, ko se je oddaljevalo kopno. Nato je padla noč, a na morje je legel bajni in nepozabni mir vzhoda...
Strela v mestih in na deželi
Staibietika, ki se vodi o škodii, ki Jo vsako leto povzroči strela, kaže, da je strela na deželi neprimerno bolj neivairna, to se pravi, bolij pogosta kakor v mestih. Vzrok je podeželski zrak, ki je dokaj boljši od mestnega. Zlasti nad velikimi mesti visi neprestano v zraku oblak kislinske sopare in dima, ki je, prav dober prevodnik elektrike. če se priipode nad mesto težki, na-elektreni oblaki, potem predstavlja ta plast ugoden spog med oblaki razooimen-ske elektrike in strela lažje preskakuje iz oblaka v oblak kaikor pa v zemljo. Na ta način se strele večinoma razbesne v oblakih. Na deželi je pa zrak čist in predstavlja Izvrsten izolator, tako da se, če so oblaki nizko, elektrika laži je izprazni v zemljo nego v sosednji oblak. Razen tega imajo mestne staiv.be navadno dokaj dobro' zvezo z zemljo, tako da se mnogo elektrike nevraliaiira že brez preskokov strele, doči.m nizka kmečka poslopja v tem pogledu ne učinkujejo tako ugodno.
Prospektorji v severni
S—, evema Rodezija v Afriki je angleška kolonija, ležeča med Belgijskim Kongom, portugalskima kolonijama Mozambique in Angolo
_ in srednjo Rodezijo. Zadnja leta
se je začela v deželi naglo razvijati industrija, ker so se našla fantastično bogata ležišča bakrove rude.
Skromne vasice, kakor Brocken Hill, Bva-na M Kubva, Ndola se z ameriško naglico preobražajo v mesta in krog in krog, včasi kar v osrčju pragozdov poganjajo iz tal rudniška podjetja kakor gobe po dežju. Nkana, Nehanga in Roan Atelope so zdaj največja med njimi.
Podjetja nastajajo zmerom na enak način: Prospektor odkrije žilo rude in ko je najdišče javljeno, se takoj odpravi peščica inženjerjev in delavcev na označeni kraj. Delo se pričjne s posekavanjem pragozda, kar je jako zamuden posel. Orjaška drevesa, večstoletni očanci se neradi umikajo sekiri. Ko je izsekana dovolj velika jasa, postavijo nekaj barak iz surovih desk, potlej se pa takoj prične kopanje rude. Da je le začetek, drugo pride počasi samo od sebe. Ko proizvodnja dovolj naraste, se začne izdatnejše priseljevanje. Sredi delavskega naselja zrastejo upravne barake za uradni-
Rodeziji
ke in inženjerje. Potem pride zdravnik, da uredi primitivno bolnišnico, nekje požene iz tal primitivna kantina, ki odvzame delavcem skrb za pripravljanje hrane in ko izvoha novo gnezdo še ta ali ona banka, brž organizira podružnico in tako postane potreben tudi poštni urad, policijska ekspozitura in za vse te ljudi seveda tudi bazar, kjer se dobi vsega po dostojno navitih cenah. Evo, tako zraste v nekaj tednih sredi pragozda mestece. V Ameriki je bio nekoč prav tako.
Ko je divjina pragozda kolikor toliko omiljena, se začno priseljevati ženske: žene uradnikov, inženjerjev in slednjič delavcev, če zaslužek dopušča. Ko so pa družine, tu se tudi naselje počasi kultivira. Pritlikave domačije nastajajo na periferiji, vse po enem kopitu, in kot neobhodno potrebna podlaga domačnosti pride slednjič še dirin-daj otročadi, ki spričo orjaškega pragozda kar nič ne pogrešajo oblizanih parkov civiliziranih mèst.
Znano, je, da kamor pride Anglež, si takoj vse tako uredi, kakor da bi živel v domovini. Tudi v osrčju Afrike ne mara pogrešati najmanjše malenkosti, ki je je bil doma pavajen. Tale naselja se menda samo po tem ločijo od pristnih angleških, da se čuje ponoči mesto mačjega mijavkanja tu-
Pred vsakim mostom je treba avto raztovoriti in prenesti tovor na
drugi breg
Ijenje leopardov in levov, dočim se podnevi igra običajni ericket in tenis, kakor doma.
življenje v teh naseljih je samo od zunaj Videti primitivno, v resnici pa je dokaj udobno, ali vsaj reči se ne more, da bi bilo težko. Lahko pa se smatra kot ideal civilizacije v primeri s tistim, ki ga žive rudo-sledniki ali prospektorji, kakor jih imenuje anglosaška rasa. V naslednjem si izposojamo nekaj podrobnosti iz pripovedovanja prospektorja dr. Herberta Rohlederja, ki se sam imenuje »nomadskega gentlemana« in čigar zgodbe prav lepo ilustrirajo avanturistično življenje te vrste ljudi.
Neprestano na nogah, iz enega, kraja do drugega, to je poglavitni posel. V takih okoliščinah se prospektor seveda ne more obremenjevati z nepotrebno prtljago. Spotoma si ustreli antilopo, pa je aprovizacija za nekaj dni kompletna. Seveda ima navadno nekaj domačih služabnikov s seboj. Ob suhem obdobju, od maja do oktobra, se Se shaja in človek lahko prenočuje kar na prostem ali kvečjemu v utici iž vej, kakršne umejo postaviti črnci v nekaj minutah. Težko pa je, ko pritisne mokrota. Takrat moraš vlačiti s seboj šotor, če nočeš na kopnem utoniti. Vzlic temu pa življenje ni brez lepote in mikavnosti, vsaj razgibano je in polno nepričakovanih pripetljajev, ki Jih sčasoma ne bi moral pogrešati. Ob štirih zjutraj te prebudi petelinovo petje, pa se ti takoj srce zasmeje, ko se zaveš, da ni prisilna budnica. če ti pride za kosilo kuhar povedat, da je hijena požrla meso, se kar ne moreš razburjati v pravem razmerju z lakoto. In kaj bi tudi hoteli? če je še kakšna konserva med prtljago, se že potrpi, dokler ne pride druga antilopa pred puško.
Značaj pokrajine se precej menjava. Mestoma se moraš prerivati med gosto travo, za moža visoko in tako ostro in bodičasto, da ji nobeni čevlji in nobeno blago ne more dolgo kljubovati. Potem prerija naenkrat preide v močvirje, kjer se pogrezaš ali pa brodiš vodo mestoma do kolen, če ne maraš tvegati, da bi sedel kateremu izmed nosa-čev za vrat, ker je matematično gotovo, da mu bo na kilometer vsaj enkrat izpodrsnilo in se boš z glavo zaril v gnusno močvaro.
Se neprijetneje bi se potovalo po gozdovih. Hladno je in trdna tla so pod nogami. Ali tu je spet polno pritalnih korenin, drobnih sicer, da jih dosti niti ne opaziš, toda žilavih, ki se ti kakor zanke zapletajo v čevlje, da je hoja tod še najbolj podobna pijančevemu opotekanju. In oči moraš imeti povsod hkrati, drugače prej ali slej stopiš na kačo. Toliko je nevarnosti, da se ti zmerom zdi premalo nesreč. Včeraj si se kopal v neki vodici, ker se ti je zdela preplitva za krokodile — in res ni bilo nobenega. Drugi dan je pa na istem mestu vse živo golazni.
Kdor se hoče prebiti v tem svetu, ne sme biti sveži odrejenček Oxforda ali Cambrid-gea. Dobri prospektorji se rekrutirajo izmed
rudarjev in mornarjev, ki so dovolj odporni, prilagojeni, da jim življenje v gošči počasi postane druga narava. Kdor se prav hitro vsega ne privadi, za tistega je najbolje, da se po najkrajši poti vrne v civilizacijo, ker bo sicer kmalu po njem. Skrivnost vztrajanja v tem nevarnem primi ti vizmu je dobra volja, drži v šahu celo malarijo, če se se ve sistematično podpira tudi z zdravili. Sem pa tja se seveda moraš olajšati z eksplozijo jeze, toda le pod pogojem, da Jo kar moči naglo preženeš s smehom.
Za marsikoga je življenje prospektorja lepše od vsakega drugega. Uživaš svobodo, ki si je meščan niti predstavljati več ne zna. Brez urnikov in voznih redov, brez telefona, brez avtomobilskega hupania, brez vsake navlake civilizacije je ta svet. Pokrajina je čudovita: pisana mavrica barv ter simfonija glasov in vonjav. Ponoči se ti zdi pragozd najmočnejši izraz prirode, kar pa ni razumeti tako, kakor se predstavlja ▼ zvočnih filmih.
Kadar je delo posebno naporno, se potolažiš z mislijo na prihodnji dopust Po nekaj mesecih raziskavanja se že zmerom nabere toliko gradiva, da ga je treba zanesti tistim., ki se zanje zanimajo in ki so te semkaj poslali. To pomeni pet ali šest dni hoda do najbližje avtomobilske steze in še nekaj dni čakanja, dokler ne prileze mimo kateri tistih motornih mastodontov, ki si kakor sloni utirajo pot tudi po slabem terenu. In zdaj spet vidiš po nekaj mesecih belega človeka. To je dogodek Zdi se ti, da si že v naročju civilizacije, pa si še tako daleč proč. Avtomobilske zveze so v Afriki zelo bogate presenečenj. Zdaj se pogrezne težko vozilo v močvirje, potem mu zastavi pot orjaško drevo, ki ga je podrlo prav čez kolovoz, pred mostovi je treba raztvoriti in na ramenih znositi robo na drugi breg, ker afriški mostovi niso grajeni za velika bremena in ko je vse to srečno prestano, se še nekajkrat motor pokvari, da le ne bi bilo potovanje preveč ekspresno. Glavno je, da človek pri vsem tem glave ne izgubi in da jemlje vse od najboljše plati. Najhujše avanture imajo namreč zmerom tudi nekaj komičnega in s tem se je treba okoristiti. Le na ta način se vrneš duševno in telesno cel iz morečega pragozda.
ANEKDOTE
Henrik ffV. Je obiskal marseUlesko JertnS-nico in se je z jetniki pogovarjal o vzrokih, ki so jih privedli v ječo. Vsi so zatrjevali svojo nedolžnost, en sam jetnik je priznal svoje grehe im izjavil, da se mu vidi kazen pravična.
»Snemite mu verige!« je zavptl krat). »Ven ž njim! Zmožen bi bil, da bi okužil vse te nedolžne ovčice, ki so jih zaprli i njim!«
ČLOVEK IN DOM.
Za skromne mlade zakonce
jinoge matere tarnajo, da se hčerke ne morejo omožiti. Jadikujejo, ker jim je v duhu zmerom v mislih lastna popolna oprema, ki so jo premogle ob poroki: vseh šest in trideset namiznih prtov, nekaj fctu
jazne gardine vzamejo pohištvu Se poslednjo senco mračnosti, ki je bila posebnost starih stanovanj. Stilno pohištvo iz prejšnjega stoletja se pa da še posebno dobro prilagoditi modernim zahtevam, ker ima po vmanjosti z le-temi marsikako skupnost.
Staro pohištvo
Včasi je morda mogoča ta pot, da se prevzame vse, ali vsaj nekaj pohištva od staršev. V tem primeru je pač treba za-treti predsodke o predpotopnih čepih in se utrditi proti kritiki nekaterih obiskovalcev, ki smatrajo stanovanja za razstavo kar moči sijajnega, in modernega pohištva. Staro pohištvo se da najbolje prilagoditi modernemu okusu s tem, da se prepleska, poprej pa še nekolike očisti tipičnih starih okraskov In nastavkov. Moderne prevleke, svetla sobna slikarija in svetla, pri-
catov rjuh in drugega posteljnega perila, pa zvrhani predali telesnega perila in še skladovnice neštetega drugega, s čimer je morala biti založena barka na poti v zakonski pristan. In vendar mora biti tudi zdaj mogoče ustvariti za mlade ljudi, ki se hočejo možiti, solidno gospodarsko podlago.
Izrez iz enosobnega stanovanja
Enosobnostanovanje
Druga možnost je ta, da se mlada zakonca zadovoljita brez posebne spalnice in si eno samo sobo uredita za dnevno bivanje to za počitek. Soba naj bo seveda tako opremljena, da se da tudi pozneje lahko uvrstiti v večje stanovanje. Kdor mora računati, da se mu prejemki v doglednem času še ne bodo zvišali, naj si nikar že od vsega početka ne greni zakonske sreče z visoko najemnino dvo ali celo trisobnega stanovanja, kd samo požre večino dohodkov, tako da je za drugo zmerom stiska. Celo pri hrani se je potlej dostikrat treba omejevati, kar je gotovo nespametno, saj napol sestradan človek tudi najbolj luksuznega stanovanja ne more z veseljem uživati. S tem, da se mladi par odreče dragim prostorom, si pa lahko tisti mali prostorček, ki ga zmore, prijetnejše in praktičnejše uredi po modernih načrtih.
tako da- mu bo res drag domek miru in sreče.
Za enosobno stanovanje bi morda zadostovalo tole pohištvo: Dve zložljivi postelji z zastori spredaj, dve po 60 cm Široki omari, urejeni tudi za likanje, komoda, kvadratni meter velika miza, štirje stoli, pletena pručica, stol za ležanje, odprta knjižna polica, zložljiva mizica za pisanje in šivanje pred oknom ali ob njem, pa kitajska preproga za na pod. Kuhinjska oprava se pač nabavi po razpoložljivih sredstvih.
Večje stanovanje
Najsrečnejši je vsak, ki se mora spočetka omejiti, če ima nekaj realnih izgledov, da si bo stanovanje lahko počasi raz. širil. Ali pri današnjem labilnem gospodarskem položaju jih je le malo, ki lahko s tem zanesljivo računajo. Tudi v tem primeru je dobro najprvo nabaviti si le najpotrebnejše, zakaj, če se potlej gmotni po-ložaj popravi, že stanovanje samo opozori na vse tisto, kar bi bilo še dobro in potrebno. Na ta način se stanovanje lepo počasi, toda organično razširja. Nič ne bo v njem nepotrebnega in v napotje. Z vsakim novim kosom bo prišel v hišo košček novega veselja in zadovoljnosti. Da se bo pa najprvo kupljeno pohištvo tudi vjema-lo s pozneje dokupljenimi rečmi zvišane-ga življenjskega nivoja, si je treba že takoj v začetku nabaviti samo kakovost.
no blago. Današnja svobodnost v ureditvi stanovanja je še posebno prilagodljiva metodi rastočega stanovanja.
Nekateri zakonci si najemajo za prva leta samo opremljene sobe, kar pa po treznem preudarku nikakor ni priporočljivo. S tem je namreč že dano jedro več. nega nemira, nepokoja in neustaljenosti, kar lahko pokvari najlepša leta zakona. Atmosfera v prvem letu zakona je često odločilna za ves poznejši čas in zato se je treba prav v začetku skrbno ogibati vseh neugodnih okoliščin.
Duševna oprema:
Skrbi za stanovanje in opremo bi bile polovico manjše, če bi ljudje ne bili tako strašno navezani na mrtvo imovino. V navdušenju nad tistim, kar si je nanesel krog sebe, človek čisto pozabi, da mu vsaka stvar nekoliko utesni svobodo, tako da slednjič ni več suveren lastnik, ampak suženj tega, kar ima. Vsaka reč si prilasti košček njegove ljubezni in skrbi, da se nazadnje vsa raztrosi na mrtvo premoženje. Zaradi tega je bolje zmerom preudariti, ali je ta ali ona reč zares nujno potrebna, ali pa si je morda želimo zaradi nje same. Nujno potrebne so nam pa seveda lahko ne samo koristne, marveč tudi lepe stvari, tako da mora biti človek zmerom v svobodnem razmerju do svojih želja, če noče žrtvovati svobode v boju z gmoto.
Poslej je minulo mnogo let Masaryikov neuklonljivi pogum v borbi za prafviôno&t de bolj kot katerakoli druga sitvar iiapod-kopaJl temelje habsburgovskega goepodetva v Avstriji in Miasaryk je slednjič dočakal polom monarhije.
Leta 1830, ko je predsednik slavil svojo 80Tetnico, je češkoslovaška poštna uprava v počaščenoe njegove osebe iadala znamko s sliiko tega. velikega državmika in človeka.
ZNAMKE
PRIP0VEDU?E70
Življenjska zgodba prezidenta Masaryka
Tomaž G. Мавагук je bil izvoljen za predsednika češkoslovaške republike, ko ga ni bilo doima, marveč se je mudil v Ze-dlnjenih držarvah. To častno mesto je zasedel kot Evropec v najčisitejšeim pomenu besede.
Ko se je Tomaž rodil, je bili njegov oče tlačan, to se pravi, malo imamj kot suženj. Brati se je naučil mali Masaryk pri sosedu, ki mu je v zameno za pouk pomaigal pri vsakovrstnih gospodarskih opravkih. Ko je zrastel v primerna leta, so ga dali v uk h ključamničarju, toda že e štirinajstimi leti se je njegova natura uprla temu poslu Jn je polbeginil od mojstra.
Izobraževal se je še dalje kot samouk in ko je objavil pnvo izčrpno znanstveno razpravo o samomoru, je mahoma zaslovel med učenjaki V znak priznanja шш je bila podeljena profeeura na Dunaju. Takrat je že gladko govoril sedem jezikov in je bil izvrstno podkovan tudi v matematiki Ln zemljeipisju.
miMiм итЕ
TRI P O TO VA N 7A
Rio de Janeiro
Ob pogledu na lepe orhideje v Izložbah cvetličarn, ti nehote vstane pred očmi vizija tropskih krajev z vitkimi drevesi, ki se kar duše v objemu orhidej sredi neizmernih kavinih nasadov. Svetovni potnik se pa ob pogledu nanje spomni tudi na prelestni Rio de Janeiro, mesto sonca, počitka in veselosti, kjer se goji visoka umetnost udobnega, brezskrbnega življenja.
Katero je najlepše pristaniško mesto na svetu, je precej težko povedati. Ali vprašaš po tem kakšnega turista, ki je obre-del že dosti sveta, ti bo brez oklevanja odgovoril, da bi glede na lego pristanišča kakor tudi glede na lepoto samo zaslužilo prvo nagrado Rio. Celo tako pristen svetovni potnik kakor je Rudyard Kipling, je brez pridržka označil Rio de Janeiro za najlepšo luko na svetu.
Ozadje pristanišča tvori trojna vrsta gričevja, ki je po pobočjih posejano s skupinami pestrobarvnih hišic in vil, da se vidi iz daljave kakor ogromni vrt pisanega cvetja. S širokih, lepih, s palmov-ci zasajenih bulvarov se odpira na eni strani pogled na ta rajska pobočja, na drugi strani pa na neizmerno morsko gladino.
Mesto je vse grajeno v terasah in vsaka terasa je zase košček lepote, če se razgleduješ z njih po mestu zjutraj, ko prva medla luč obliva mrki Corcovado in Pao de Assucar, ki nalik večnima čuvarjema bdita v daljavi nad mestom, ali pa če ga motriš na večer, ko se tropski mesec kosa z milijoni lučic mestne razsvetljave, zmerom si deležen prizora neizrečene lepote.
ženski svet Rio de Janeira se odlikuje po izbrani eleganci, življenje v hotelih, res ta vran tih in elegantnih klubih se ti vidi še najbolj slično pariškim modnim revijam, žensk še celo zgodaj popoldne ne vidiš na ulici v preprostih poletnih oblekah kakor pri nas, marveč y modernih, čudovito komplicirano izdelanih dragocenih. toaletah z najdivnejšim okrasjem, ki si ga moreš misliti. Na Avenidi Rio Bran-co se vrste razkošne specialne trgovine s francoskimi modeli in izvrstno posrečenimi kopijami.
Rio de Janeiro je vse skozi elegantno mesto in tudi moški svet vidiš povsod samo tako oblečen, kakor veleva tradicionalna etiketa. Videti je, da imajo ženske tod dokaj lažji posel, kadar je treba izvabiti može v tesni oklep družabnega odela, Rio pa je tudi korektno, točno in formalno mesto. Pri poslavljanju se menda nikjer na svetu tako malo ne skopari s
stiskanjem rok, pokloni in drugimi dokazi brezmejne ljubeznivosti, kakor tukaj. Sprva se ti vse to nekam smešno vidi, pa se kmalu navadiš, ko spoznaš, da ni prisiljeno, temveč da tiči že prebivalstvu v krvi.
Umetnikov poklic
V 1001 noči nahajamo kralje stoletij, kralje časa. če ima kdo med živimi umetniki pravico do tega naslova, je to Fedor Ivano-vič Šaljapin, bajni pevec. Ako ima kdo pravico, govoriti o poslanstvu umetnika v našem času, je zopet Fedor Veliki. Ob svojem letošnjem koncertu v Pragi se je na poziv med drugim izrazil: »Umetnikovo zvanje v naši dobi? Vedno je eno in isto: Srca razplameniti, zlomiti silo vsakdanjosti, za ure, dokler traja koncert ali predstava, potlej pa po krajšem ali daljšem poznejšem učinku vzbuditi gotovost, da so na svetu naselbine, neminljive vrednote, ki človeka povzdignejo v polboga. Zapomnimo si: da-jočega kakor jemljočega. Kajti moč, ki pre-šinja umetnost, dejstvuje na oba. Umetnikova naloga je torej, da človeku duševni želodec čimbolj zadosti. Telesni želodec svoje zahteve sam od sebe uveljavlja, dušni pa je plah in molči, četudi je prazen. Plemenit člqvek mora čutiti to lakoto ter jo — vsaj kedaj pa kedaj — utešiti. Brez puhlic, brez šopirnosti gre umetnik k svojemu bližnjemu in mu de: »Dober dan, brat.« Glavna stvar v umetnikovem življenju je, tega nikar pozabiti, da čim večkrat bližnjemu reče: »Dober dan, brat.« nk
Svetovna depresija je prizadela tudi japonsko industrijo težko. Trgovina z inozemstvom je padla. Tedaj nastane man. džurska kriza, japonska vojska udere v kitajsko ozemlje in razžene neorganizirane kitajske sile. Kitajci odgovore z bojkotom. Japonska udari, zasede Shangaj.
25 milijard kg papirja
Svetovna proizvodnja papirja Je dosegla 3/929 pet in divajeet milijonov ton, ik čemer je najiveč prispevala Aimeriika.
Kako dolgo žive telesne stanice
Pogoetoma naletimo na zmotno nazira-nje, da se človeški organizem v teku sedmih let polagoma čisto obnovi in da se vsi njegovi deli v tem času torej nadomestijo z drugimi. Kakor pa eo ugotovila dolgoletna skrbna opazovanja, se ta domnevana temeljita obnova ne izvrši s takSno pravilnostjo, temveč je življenjska trajnost posameznih telesnih stanic zelo različna in nekatere med njimi •se po svojem nastanku sploh ne obnove več. Voda v človeškem telesu se porabi najhitreje in sicer že po kakšnih treh tednih, zato jo je treba vedno znova nadomestiti z jedačo in pijačo. Dušik je za sestavo mišičevja nad vse važna snov, pa se mora popolnoma obnoviti po 41—42 lednih.
Japonski ideal, postati vojaška in industrijska nacija, se je naglo bližal svojemu uresničenju. Z močno mornarico in dobro izvežbano armado je postala vladajoča sila Vzhoda. Iz poljedelske nacije se je dzpremenila v veleindustrijsko državo.
Najvažnejše sestavine krvi so železnata rdeča telesca in njih železo se obnovi v dobi, ki je prilično 10 dni daljša od dušikove dobe. Oba procesa pa potekata povsem neodvisno drug od drugega. Fosfor in apno potrebuje telo za živce in kosti. Obnova, fosforja se izvrši v približno 115 tednih, obnova apna pa 330 tednov. Iz teh podatkov je razvidno, kako dolgo morajo živeti posamezne človeške stanice. Med stanicami, ki se nikoli ne obnove, pa je omeniti neke možganske stanice.
boljšimi igralkami. To pa ni prava primera; najboljša igralka bo na svojem mestu v vseh ozirih dosegala moškega prvaka. Zaradi tega na turnirjih ni treba — pri igrah posamezno — postavljati igralcu za nasprotnika igralko, ker je v tem primeru ena stran že v naprej oslabljena.
Pri mešanih igrah v dvoje je stvar že drugačna. V teh igrah ženski ni treba obvladati vsega prostora, ker jo razbremenjuje igralec s svojim večjim fizičnim naporom. Razlika med moSkim in žensko je utemeljena samo fizično; moški n. pr.
Kaj pričakujem«» v bodočnosti od Tesle t
Zadnje leto je bilo za Teslo posebno plodonosno; dokončal je dve zelo važni iznajdbi, o katerih si obetajo strokovnjaki mnogo, saj je tudi njih praktičen uspeh zagotovljen. Prva iznajdba je naravnost senzacijonalna in Tesla namerava še tekom tega leta objaviti vse podrobnosti. Prva posega na polje molekularne fizike in bo imela dalekosežne posledice v jekleni industriji, ker omogoča izdelovanje mnogo bolje kvalitete jekla in poenostavi celokupni proces proizvajanja, kar bo tudi znižalo cene te važne kovine.
Tesla se je že od nekdaj ukvarjal s problemom, kako najti nove vire energije in ravno v zadnjem letu je dosegel teoretično m praktično uspehe. Moderna tehnika nestrpno pričakuje kdaj bo objavil znanstvene principe in načrte svojih novih generatorjev, ki bodo mogočni orjaški stroji.
Njegova druga iznajdba pa b& omogočala proizvajanje žarkov vseh vrst količin energije. Z njo bi tudi dokazali, ali je sedanja teorija o strukturi atomov pravilna, ali pa sloni na napačnih hipotezah in bomo morali iskati novih poti in smernic.
Dolgost življenja se da prorokovati
Ko se začne človek starati, pešajo organi, lasje posive ali postanejo beli. Tudi oči postanejo polagoma kalne. Ta motnost prihaja od snovi, ki se pri življenjskem procesu v očesni leči izločajo. Leča izgubi prožnost in prilagodljivost, t. j. zmožnost, uravnati se za gledanje od blizu in tako se razvije v poznejših letih neka da-lekovidnost, ki je, kakor pravi dr. Bern-stein, prav značilna za dolgost življenja. Kajti ugotovilo se je, da dosegajo ljudje z manj razvito dalekovidnostjo večjo starost, kakor pa ljudje z bolj razvito.
Otrplost pri leči, torej dalekovidnoet ljudi je lahko večja aii manjša; tu moremo iskati merilo za propadanje telesne energije in stopnjo, na kateri je teto. V njej tiči način, po katerem prorokujemo dolgost življenja mnogo točneje kakor je bilo to mcgoče doatej.
hitrejše in tudi večkrat lahko preteče prostor kot njegova soigralka. Nekateri trdijo celo, da je udarec moškega hitrejši. Na pogled bi morda dvomili o tem, če bi videli igrati Heleno Wills ali Alvarezovo, toda vendar je ras, da se nobena izmed njih v hitrosti ne more meriti z moškimi mojstri v vihtenju raketa.
Vse to pa ne zmanjšuje niti najmanj trditve, da je tenis — ali naj bi vsaj bila — idealna športna panoga, predvsem za ženska.
Kemija krvi in duSevno obolenje
Možganska anatomija je skušala doslej brezuspešno dokazovati, da izhajajo vsa duševna obolenja iz sprememb v možganski substanci. Berlinski profesor dr. Zon-dek je pa načel ta problem s popolnoma drugega stališča in postavil tezo, da igra pit duševno obolelih največjo vlogo kemija krvi; dokazal je tudi, da se količina broma, ki je pri zdravem človeku precej enakomerno razdeljena, v krvi bolnika zniža in to tako, da spoznamo že ko tem pojavu nastopajoče duševno obolenje, čeprav o bolezni sami še ničesar ne vemo. V pomanjkljivosti broma je iskati tudi vzroke vseh nervoznih in duševnih depresij, ki imajo izvor le v kemiji krvi, ki bo igrala v zdravljenju duševnih bolezni še ogromno vlogo!
тме stron«;
п an /
'»Dragi mož, ali mi morete izmenjati kovača?«	(Passing Show).
»Nu, slednjič sva le našla kotiček, kjer naju ne bo nihče motil...« (Muškete)

COPYRIGHT P. I. B. BOX 6. COPENHAGEN
Adamson in neranljivi zajec
Edouard de Keyser
Zobje
NEKAJ KILOMETROV OD RIA DE JANEIRA LEŽI ZNAMENITA BOŽJA POT PENHA, KAMOR SE OB DOLOČENIH DNEH PRIVALI NA TISOČE IN TISOČE VERNIKOV. TU SE PLEŠE IN POJE IN SVIRA POZNO V NOČ. DUHOVI SE UGREVAJO IN NASTAJAJO PREPIRI, KJER IMATA BESEDO BRATCA SAMOKRES IN BODALO. NOVINAR EVARIKO SERNAO JE ŽE DESET LET JAVNO NAPOVEDOVAL, DA SI MORA OGLEDATI NARODOPISNO PREZANI-MIVI SHOD. EVO VAM МЛ-LCE SKRAJŠANO NJEGOVO ZGODBO,
variko bi bil bolje storil, da ni šel v Penho. Vendar bil je miren. Odkar se pe pobiralo orož-_ J je ter je okoli cerkvice na griču stražilo dve ali tri sto redarjev, kaj bi se mu moglo pripetiti hudega?
Dopoldne mu je prineslo toliko presenečenj, da je sklenil zapraviti še svoj popoldan tu, sicer pa bi ga bil drugod morda potrošil še neplodneje. Prijal mu je nenavadni občutek, da je deset kilometrov od Ria nabahnil na eksotičnosL Poprej se mu še sanjalo ni, da bi tujerodne posebnosti mogle bivati tako blizu. Dirke, poker, opera in gledališki nastopi Vere Serginove mu niso nikoli dovolili, da bi bil šel dalje ko do razgledišč v Tijuci, gori in prašumi tik préd mestnimi vrati, sijaj, ki ga seveda razkažeš vsem inozemcem, da jih zadiviš.
Tukaj pa je občudoval belo oblečene bahijske zamorke,1 načičkane z vezenino in čipkami, v slogu, ki je spominjal našega drugega ampira. Videl je kmete, prihajajoče na konjih z ogromnimi stremeni, v rdečih aU sinjih srajcah, gau-čevskih klobukih in hlačah z resami. Za sedlo pa so imeli rumeno pobarvano ov-čino. Zložno se je sukal med tisoči črncev, vesel, da je na nekaj korakov ugledal svetložolto čepico kakega redarja. Gledal je, kako se pleše mašiša (maxi-xa) in drugi manj brazilski plesi, koraki, ki spominjajo na Afriko, na prade-dovsko bambulo. Ko je minila četrta ura, so na veselici neoporečno vladali zamorci. Evariko, ki je bil obedoval v platneni krčmi in si zdaj delal zapiske, si je privoščil čašo trsovega alkohola. Detinska, za spoznanjce abotna veselost mu je ugrela glavo. Oziral se je po mladih Portugalkah in celo po nekaterih polutan-kah, ki niso bile brez zalega života in brhkega nastopa.
Imenitno se je zabaval... Vsi njegovi prijatelji bodo morali kako nedeljo v Penho, da spoznajo Brazilijo...
i Bahia: država in mesto v Braziliji, Prevs
Vendar ta krasni dan se je slabo končal. Ob desetih zvečer je obhodna straža policistov, stopajoča med blodnimi balvani in med palmami, ki jih je polno po gričku, naletela na človeka, zleknje-nega v jukah (neka vrsta lilij). Bil je brez zavesti in iz ust mu je tekla kri.
Pazniki so ga prenesli v reševalni voz. Njegovi papirji so pričali, da gre za Evarika Sernaa. Na pomožni postaji, kamor ga je avtomobil odpeljal, ni mogel dati podrobnosti o napadu, čigar žrtev je bil. Spominjal še je, da je zapazil pred seboj črnski obraz in da je dobil od desne ali od leve — tega še sam ni prav vedel — takšen sunek, ki srednje krepkega človeka povsem izloči iz borbe. Od lju-te bolečine se je prebudil iz te borčevske onesvestice, nato pa se še globlje pogreznil vanjo.
Sernaovi so zavzemali v Riu de Ja-neiru dovolj ugledno stališče, da so se poizvedbe neutegoma pričele in se vodile z vnemo. Vendar osem dni marljive raziskave niso dale nobenega uspeha. Eno samo dejstvo je bilo jasno: Evariko je bil izgubil osem zob, ki so mu bili precej spretno izdrti. In ni si več upal
med ljudi. Najslavnejši zobar v avenidi Rio Branco je sestavljal most, ki naj bi posvetil njegov sloves.
Drl zobe ?... Gotovo kak blaznež. Pa zakaj osem ? Čemu ne vseh ?... Ali je zločinca kdo prepodil? Je li mislil, da je ta okrnitev zadosti? Ta vprašanja so bolj vznemirjala članstvo v Jockey-clubu ko pa detektive. O tem se je govorilo pri društvenih pojedinah, pri čajankah, v hipodromu. Nekateri s sočutjem, večina pa z rahlim nasmeškom.
Oni dan me je prefekt v Riu povabil pred dirkami poleg nekih tujih osebnosti, med katerimi je bil njegov prijatelj Rex Coxwell, ki se je v svojo zabavo ukvarjal z detektivstvom in ponovno zaslovel. Prišedši v Brazilijo, da bi razmo-tal skrivnostno zadevo, ki je merila na severnoameriškega načelnika neke industrije, je porabil priliko, da osvetli še neke druge zasledbe, ki jih je policija odložila, češ, da si ne ve pomoči.
Njegova portugalščina je sličila parodiji, igrani na pozornici v Broadwayu,2 toda sporazumeval se je, za drugo pa mu je bilo malo mar. Ako se je kdo nasmejal, je zapičil vanj svoje hladne, kovinske, očarljive oči, ki so bile vsekdar njegovo najboljše orožje, in smeh je takoj prenehal.
Okoli mize, ozaljšane s kukavicami ali orhidejami, se je pomenek sukal o Ser-nau. Coxwell je napeto poslušal. Ker je čital le newyorske dnevnike, ni imel o stvari ne- duha ne sluha.
»Torej niso nič našli ?... Damn ! Saj ne znajo iskati, ti vaši policisti. Za čev-
2 »Široka pot«, znamenita cesta v New ■*Torku; (Op. prev.)
Ijarje naj bi šli ali za trobentače.«
»Pa bi nam vi razčistili to zadevšči-no, kaj? je menil njegov sosed na desni, podjetnik, čigar ladje obrežnice so se zadevale ob nabrežja in nasipe od Ognjene zemlje pa do Venezuela.
Naš gostitelj je ljubeznivo pretiraval:
»To bi podaljšalo vaše bivanje med nami.«
»O, za osem dni, kvečjemu,« je odvrnil Rex. »Stvar se mi zdi tako preprosta ...«
»Da si jo upate dognati v enem tednu?«
»Pa nič dalje.«
-»Tisoč dolarjev... stavite ?« je ponudil lastnik brodov
»Tisoč dolarjev, sir. Z njimi si privoščim neko vožnjo po morju, ki me močno mika.«
*
Sklenili smo, da se snidemo vsak večer ob šestih na cocktail3 v baru Palace, kjer se zbirajo najzaljše odraslice iz Ria. Posrednik za stave se je približal naši mizi. Izbrali smo si svoje konje. O Sèrnau ni bilo več govora.
Pet dni nas je Rex Coxwell posečal, a da ni omenil zadeve. Vedel sem, da se je bil pomenil s policijo in da je poslal dolge brzojavke v notranjost dežele. Nihče ni v misel jemal škrbca Evarika. Lastnik ladij je čakal konec tedna in v mislih je že spravljal tisoč dolarjev v žep.
Šesti dan je Rex popil tri koktele zapored. Bil je zgovoren. Zadovoljščina po završeni, dobro zaključeni reči mu je ležala na obličju. Brodarski podjetnik se je držal čemerno.
Po koktelih nam je Coxwell povedal:
»Svetoval sem, naj pripro štiridesetletnega črnca z imenom Primitivo. Domnevam, da je stvar opravljena.«
Prosil je zveze. Telefon izbortio deluje v Riu de Janeiru. Naj se francoskemu čitatelju zdi še tolikanj neverjetno, trdim pa le, da je to gola resnica: trideset sekund kasneje je Rex govoril z načelnikom redarstva.
Na povratku proti nam se je smehljal:
»V tej deželi so vsi ljudje dostojni in ljubeznivi. Vabi nas na prvo zasliševanje.«
»Ampak čujte,« se je zdrznil brodarski podjetnik, »menda ste navedli kaj razlogov, resnih domnev, dokazov?...«
s Kôk-tel, »petelinov rep«, pijača iz žga-
nice, sladkorja in drugih pritiklin. (Op. prev.)
»Ne. Skliceval sem se na zdravi razum, ki so ga podrejeni »polipi« doma pozabili.«
Dva avta sta nas odpeljala naravnost na osrednji urad, kjer je sedel možakar, prijet eno uro poprej.
»To je delavec iz Zoološkega vrta,« nam je rekel Rex. »Sredi med četvero-nožci je moral hraniti svojega duha z živalsko osvefo.«
»Z osveto?«
»Kateri drugi nagib pa bi mogli navesti vi?«
Vstopila sta dva stražnika, potiskajoč pred seboj velikega vraga sudanske polti, ki je stiskal pesti in trdovratno mrščil obraz.
»Ta krst gotovo ne bo nobene črhnil,« je menil brodarski lastnik, ki še ni bil izgubil vse nade.
Jaz sem si mislil:
»Kdor to domneva, pač ne pozna sile Coxwellovih oči.«
Redarstveni častnik je skušal izpraše-vati črnuha. Primitivo se je oklepal dveh ali treh pripravljenih stavkov: 4
»Jaz sem nedolžen. Dokažite. Drugače pa me izpustite.«
»Ste bili v Penhi desetega oktobra?« je vprašal častnik.
»Bilo nas je petdeset tisoč. Ako mi nimate nič drugega očitati, me pustite proč. Opravka imam v zverin jaku.<r
Coxweli je prijel za stol in sedel dva metra pred črncem, tako da ga je imel dcbro v očeh.
»Priznaj,« je dejal v slabi portugalščini. »Tajiti se več ne da.«
»Če imate dokaz, ga povejte. Drugače zahtevam svobodo.«
Konec stavka je bil izrečen z manjšo samozavestjo. Primitivo je bil s svojimi očmi zadel ob Rexove. Ta je mirno nadaljeval :
»Vse sem pozvedel. Ene same klešče za izdiranje zob so se kupile zadnja dva meseca v Riu.«
»Zakaj naj bi jih bil jaz?«
»Trgovec, upam, te bo pac spoznal. V eni uri boš razkrinkan. Bolje bo, da poveš vso zgodbo, mogoče ima kakšno olajševalno okoliščino...«
Možak je obrnil glavo na stran.
»Tvoj ded je bil še suženj,« je povzel Rex ... »Suženjstvo takrat še ni bilo odpravljeno ... Pripadal je staremu očetu gospoda Sernaa ...«
Okrenil se je proti nam.
»Edino to je bilo treba poiskati. V sedanjosti ali v preteklosti je mogoče bil ta možak — ali njegovi sorodniki — v kakem razmerju s Sernaovimi? Na eni strani ta stvar, na drugi pa to, da je kupil zobne klešče ...«
V tem trenutku je pristopil stražnik k častniku in mu potihem govoril.
»Naj vstopi,« je ta ukazal.
Prikazal se je žafranast, sivolas Brazilec, ki je nosil rožene naočnike.
»Trgovec s kirurškimi instrumenti,« je rekel Rex enostavno in pomolil pri-šlecu roko...
»Senjor,« je povzel, »aii bi mogli spoznati onega, ki je nekako pred mesecem . kupil zobne klešče pri vas ?«
»Bi... In jaz se ne motim. Prav tale mož je.«
»No,« je rekel Rex Primitivu. »Zdaj pač vidiš, da si ujet. Lahko bi bil ušel pravici, dokler te nisem imel tukaj, da te pokažem temule gospodu. Ponavljam ti : priznaj. Govori... Daj, izrabi vse, kar utegne zmanjšati kazen, ki te bo zadela.
Zamorec se je bojeval še eno minuto. Radovedno smo čakali, kaj nam napo-slednjič razodene. Nazadnje je vzravnal svojo mogočno postavo. Preprosto je pričel pripovedovati takole:
»Izvršil sem prisego, ki jo je storil moj oče za mojega deda... Prisego, ki naj bi po volji mojega deda čakala vsaj šestdeset let uresničenja...«
»Prisega za maščevanje, jeli?« je segel Rex v besedo.
»Maščevanje za krivico.., Prav ste povedali, senjor. Moj ded je še poznal robstvo, težo verig ... In moja babica... Moja stara mati je bila menda lepa... Lastnik farende je bil še mlad. Oženil se je leto poprej z žensko, ki je prišla s
Portugalskega... Ženska tako kruta in ljubosumna kakor lepa. Zaradi svoje ljubosumnosti je trpela ob kupu sirotnih zamork, kakor bi bila trpela v Riu de Janeiru... Gospodar je večkrat prišel in gledal, kako se vrača čreda njegovih sužnjev. Prebadal jih je s svojim pogledom, kadar so prihajali z nasadov in se vračali v svoje koče. Njegova žena je stala pri njem. tfekoč je pozval mojo babico, ki je imela osemnajst let, in jo prosil sadja, ki ga je nesla domov. Pristopila je z nasmehom in mu pomolila
košarico. Ta nasmeh je razgalil najlepše zobe, ki si jih mogel videti. Gospodar, Sernao, se je okrenil k svoji ženi in ji
ROMAN »BEDAKOVA O SVETA« se bo nadaljeval v tisku po dovršitvi socialnega romana »Zadnja sirena«
Postanek arizonskega kraterja
Arizona v Ze din j enih državah je mirna dežela, brez najmanjših znakov vulkanskega delovanja in vendar zija na zapadu v zemlji velikansko žrelo, čigar nastanek si do najnovejšega časa geologi niso znali prav razloižiiti. Dolgo so sicer domnevali, da n® gre za žrelo ugaslega ognjenika, marveč da izvira kraiter od udara velikanskega meteorita, ali dokazati te trditve nd biilo mogoče. Šele v najnovejšem času so •učenjaki nesporno dognali, da je to žrelo res samo sitvair astronomov ne pa geologov, da je pred davnim časom treščili tod na zemljo velikanski meteorit, ki se je za-ril globoko v tla in pustil za seboj 180 metrov globoko kotanjo, ki ima 1200 metrov y premieru. Kako velik je moral biti
rekel samo resnico: »Nikoli še nisem videl bolj belih in pravilnejših zob.« Njegova žena ni odgovorila, a moja babica je vztrepetala pod njenim pogledom, še isti večer, gospoda, je Portugalka rekla svojemu možu:
»Malo prej si se čudil zobem male za-morke. Bilo mi je do tega, da si jih ohraniš v spominu.«
Poklicala je deklo. Ta je poklonila Sernaovemu dedu plošček, na katerem so ležali vsi zobje moje babice... Vsi, ali razumete ?...«
Jetniku se glas ni tresel od nikakega razburjenja. To je bilo tako daleč od nas, tako daleč od naših običajev. Brez dvoma ni docela doumel turobnosti svoje zgodbe.
Nas je oblivala kurja polt.
»Končaj,« je rekel Coxwell milo.
»Navzlic temu je moj ded ljubil mojo babico. Vendar zaklel se je: njegov vnuk naj bi osvetil muke, ki so zadele mladenko. Kajti malo da ni umrla. Mojemu očetu je bil ob smrti zapustil neki papir ... za mene, ki me ne bo nikoli poznal. On se je zaklel. Jaz sem moral izvršiti njegovo zakletev. Ali bi drugače njegova duša imela kdaj mir ?... 2e pet let sem prežal na priliko... Ne bi je bil še našel, da ni gospod Sernao vse naokrog pripovedoval, da pojde v Penho ... Izgubil jih je samo osem. Nisem si upal...«
Sklenil je s to skoraj šegavo resnico:
»In dandanes to nič ni. Saj delajo tako lepe umetne zobe. (A. D.)
Ilustriral Fran SkoclIaT
neki izpodnebnilk? Ce bi bila kotenja z vodo napolnjena, bi bilo v njej prostora za vso vojno mornarico Zedimjenih držav. Za meteoritom samim so doslej zaman ko-pali, dasii so vrtali že JOO metrov globoko v tla. S pomočjo elektromagnetnih valov pa so zanesljivo ugotovili, da vsebuje meteorit velikanske množine železa, niklja in platina, ki bi se dale izkoriščati. Meteorit je treščil na zemljo v smeri od juga. Po preperelosti žrela sodijo, da je minilo od te katastrofe kakih 50.000 let.