245
Polemika
Tivolska resolucija*
Dne 21. in 22. novembra 1909. se je vršila v Ljubljani prva jugoslovanska socialno demokratska konferenca. Razpravljanja so bila formulirana v t. i. tivolski resoluciji. Preteklega leta je torej jugoslovanska socialna demokracija praznovala peindvajsetletnico tega dogodka. Njemu je bila posvečena 12. številka Svobode. V njej so objavljeni, kakor pravi uvodnik, vsi važni dokumenti. V resnici je objava zelo pičla. Razen besedila resolucije same je objavljen uvodnik takratnega Rdečega prapora, posvečenega konferenci, in poročilo istega lista o manifestacijskem zborovanju. Želeli bi, da bi ob tej priliki bil objavljen ves material, zlasti protokoli o posvetovanjih ali vsaj oba glavna referata Etbina Kristana in Jurija Demetroviča.
* Priobčujemo ta članek, ker kljub zapoznelosti ni izgubil svoje po-mebnosti.
V takem primeru bi bila obravnava tivolske resolucije lažja in zgodovinsko popolnejša. Toda omejimo se na material, katerega nam predlaga jugoslovanska socialna demokracija.
Uvodnik Svobode pravi, da se je tivolska resolucija bavila s političnimi in kulturnimi vprašanji jugoslovanstva, in trdi, da je tivolska resolucija bila politični in kulturni program jugoslovanske socialne demokracije; tega končni smoter pa da je bil politično in kulturno zedinjenje vseh južnih Slovanov po revolucionarni poti, torej razbitje Avstro-Ogrske. Iz uvodnika je vredno podčrtati prav to> mesto. Pravemu nacionalizmu in revolucionarnosti tivolske resolucije postavlja nasproti konjukturno jugoslovanstvo in oportu-nizem majniške deklaracije. »Združitev enotnega jugoslovanstva pod habsburškim žezlom... Lažnivost majniške deklaracije je očividna." S kakšno pravico bomo kmalu videli.
V ostalem je uvodnik slavospev edino pravilnemu jugoslovanstvu socialne demokracije. Le mimogrede: S kakšnim namenom prinaša Svoboda v današnjih razmerah ta slavospev? Samo radi zgodovinske resnice? Mi tu ne iščemo odgovora na to vprašanje. Podčrtamo le, da vidi uvodnik protagonista v zgodovinskem dogajanju od 1909 do zloma Avstro-Ogrske v Avstro-Ogrski in Srbiji in dokaz življenske moči idej tivolske resolucije v današnjem zbli-žanju Jugoslavije in Bolgarije. To jasno govori, s kakšnimi interesi se identificira uvodničar Svobode.
Naš namen je, pokazati na nemarksistični oportunizem tivolske resolucije, na njeno nedialektično presojanje narodnostnih bojev. Njeno današnje migljanje z repom je v tem oziru samo odkrita kontrarevolucionar-nost, ki je leta 1909 bila še nedolžen oportunizem. Kaj je torej z revolucionarnostjo tivolske resolucije?
Odgovarjamo: Tivolska resolucija je popolnoma nerevolucionarna. Že pisec uvodnika v Rdečem praporu je mnogo manj srborit kakor njegov 25 let mlajši vrstnik. (Če seveda ni eden in isti, ki je v današnjih razmerah postal jugoslovanski revolucionar.) »Politična razkosanost je stvar, ki je ne moremo tebi nič meni nič odpraviti Jugoslovani sami. Prezirati sile, ki posegajo v življenje naroda, bi bilo nespametno. Zakaj najbolj navdušeni preroki so vedno mislili, da je politično zedinjenje pravi pogoj. V resnici je pa n a r o b e." Tudi v posnetkih govorov manifestacijskega zborovanja, kakor jih navaja Rdeči prapor, ni sledu kake jugoslovanske revolucionarnosti. Še najbolj narodno-revolucionaren je bil govor Jurija Demetroviča, do nedavna kraljevega ministra.
Resolucija sama analizira najprej avstro-ogrski imperializem.
»Aneks i j a Bosne, na Hrvatskem vladajoči sistem, zopet okrepljeni birokratični režim v Avstriji ter trajno vzdrževanje fevdalne oligarhije na Ogrskem dokazujejo neoporečno, da je Avstro-Ogrska kot velesila poskusila krepak sunek v imperialistični smeri. Ta poskus se opira politično na stari centralistični absolutizem, socialno in gospodarsko na stari fevdalni agrarizemz njega carinsko-političnim izstradavanjem množic ter združuje s tem novo kapitalistično izi-koriščanje, ki dobiva za Jugoslovene, podvržene monarhiji, značaj eksploa-tacije. Ta sistem pomenja za široke mase jugoslovanskega ljudstva proleta-riziranje in osiromašenje, oviraje pa obenem industrializacijo.
246
V kolikor pa izraža porajajoči se imperializem silo dualistične Avstro-Ogrske, postaja hkrati faktor, ki jo razdira in prevrača. Njegova stebra sta absolutistična metoda v Avstriji in fevdalna razredna vlada na Ogrskem, tako da je v kričečem nasprotju z vsemi zakoni političnega, gospodarskega in socialnega razvoja, da ovira razvojne moči vseh narodov Avstro-Ogrske ter jih goni v najblaznejšo nacionalno politiko medsebojnega izigravanja in klanja namesto v skupen boj za svobodo in kulturo."
Kot dokazi za avstro-ogrski imperializem navaja zunanje-poli-t i č n o aneksijo Bosne in notranje-politično vladajoči sistem na Hrvatskem, zopet okrepljeni birokratični režim v Avstriji in vzdrževanje fevdalne oligarhije na Madžarskem. Ta imperializem se spreminja za Jugoslovane v pravo izrabljanje. Absolutistično fevdalni imperializem pa je v kričečem nasprotju z vsem razvojem, narode Avstro-Ogirske goni v najblaznejšo nacionalistično politiko medsebojnega izigravanja in klanja.
Ta analiza nepopolno in zato napačno motri notranje-politične elemente tedanjega avstro-ogrskega režima. V naštetih notranje-poilitičnih pojavih vidi znake imperializma. Velika Britanija, Francija pa sta pred vojno in prav do pred kratkim vsaj v meščanskem smislu bili demokratični državi, in vendar sta bili imperialistični. Danes gresta seve z roko v roki imperializem in notranje politična reakcija, ki se pojavlja v obliki fašizma. Toda ta globoka zveza med imperializmom in fašizmom izvira odtod, da so se razredna nasprotja in razredni boji v državah samih tako zaostrili, da demokracija za vladajoči razred ni več mogoča. Nasprotja, ki razganjajo državo od znotraj, jo silijo, da svoj zunanji imperializem notranje nasloni na reakcijo.
Avstro-Ogrsko so prav tako razganjala notranja nasprotja. Poleg bolj ali manj razvitega razrednega boja so v Avstro-Ogrski igrala odločilno vlogo narodnostna nasprotja. Zato je Avstro-Ogska morala nasloniti svoj imperializem od vsega početka na izrazito reakcijo, na preostanke fevdalizma in in absolutizma. V Avstro-Ogrski meščanska revolucija ni bila izvedena do konca. Njen narodnostni konglomerat je bil sam preostanek fevdalne dobe sredi kapitalizma, ki zahteva narodne države. Tako niso bili dani pogoji za meščansko demokracijo. Narodnostnih ubojev ni rodila reakcionarnost avstro-ogrskega imperializma. Nasprotno, narodnostni boji so reakcionarnost temu imperializmu diktirali.
Ojačena reakcija v Avstro-Ogrski ni torej pričala samo o imperializmu Avstro-Ogrske države, ampak hkrati in predvsem o nerazvitosti kapitalizma, ki je bil nosilec njenega imperializma; o notranjih nasprotjih avstro- ogrskega" kapitalizma, t. j. raznih kapitalizmov avstro-ogrskih narodov, ki so nujno morala voditi do razbitja Avstro-Ogrske.
Da tivolska resolucija ni dojela tega, je njena osnovna napaka. Ne zadostuje ugotoviti, da je neka stvar preostanek (stari centralizem, stara birokracija), treba je premakniti ta preostanek v zgodovinsko perspektivo. Le tako more proletariat imeti pravo taktiko v svojem boju za svoje smotre, ne da bi se vezal na smotre zaostalih slojev in ne da bi po drugi strani z levo frazo služil narodnostnemu zatiranju.
Druga napaka tivolske resolucije, ki pa izhaja iz prve, je, da ne vidi, da je nemško-avstrijski, oziroma madžarski in ne morda neki splošno avstro-ogrski kapitalizem edini in pravi nosilec avstro-ogrskega imperializma in da sta se prav ta dva kapitalizma zvezala na življenje in smrt s
247
preostanki absolutizma oziroma fevdalizma, da sta ravno ta dva diktirala narodnostno zatiranje in da je birokracija bila njuno orodje. Adler, ki je zastopal na tivolski konferenci nemško-avstrijsko socialno demokracijo, je n. pr. rekel, da se bojuje na slovenskih tleh birokracija, ki zlorablja nemško ime, in slovensko meščanstvo. Nemške meščanske stranke  da so slepo orodje birokracije.
V resnici je bilo narobe. Napol fevdalna birokracija je bila orodje vladajočih kapitalizmov. V Avstro-Ogrski sta bila tudi dva vladajoča naroda, ne samo neka vladajoča birokracija, ozirom fevdalizem. V narodnostnih bojih je šlo za boj kapitalistično se razvijajočih narodov, ne pa za taktiko nekega „fevdalno-birokratičnega imperializma".
Dialektika dogajanja je bila v tem, da je fevdalizem, oziroma absolutizem porajal kapitalizem. Drugod po Evropi je kapitalizem rodil narodne države. V avstro-ogrskem primeru pa je kapitalizem rodil tendence k narodnim državam. Narodnostni boji niso bili umetno sredstvo avstrijskega oziroma ogrskega kapitalizma, niso bili taktika avstro-ogrskega režima, ampak nujna posledica razvijajočega se kapitalizma pri zatiranih narodih.
Iz tega sledi, da neposredna negacija napol fevdalne Avstro-Ogrske ni mogla biti drugo kakor do konca izvedena meščanska revolucija, torej v tem oziru, narodnostno razbitje Avstro-Ogrske na samostojne države.
Tivolska resolucija prihaja iz svoje napačne analize do drugačnega zaključka. V zanikanje tedanje Avstro-Ogrske postavlja „novo politično idejo narodne avtonomije, t. j. preobrazbo Avstro-Ogrske tako, da bo n a enotnem gospodarskem ozemlju vsakemu narodu, brez ozira na zgodovinske meje, zajamčena enotnost, samostojnost in samouprava v vseh narodno -kulturnih zadevah".
Tivolska resolucija si torej ni zastavila za program razbitja Avstro-Ogrske in osnovanja samostojnih narodnih držav; nasprotno, ona govori o enotnem avstro-ogrskem gospodarskem teritoriju, posameznim narodom pa priznava samostojnost in samoupravo le v kulturnih vpašanjih, v vprašanjih jezika, kulture, šolstva, skratka kulturno avtonomijo. Tivolska resolucija ni priznala zatiranim narodom pravice na samoodločbo do odcepitve.
Zato preostane za tivolsko resolucijo po tej ugotovitvi samo še kulturni (torej ne politični, kakor nam zatrjuje uvodnik Svobode) problem jugo-slovanstva. Za končni smoter svojega dela v tej smeri si je jugoslovanska socialna demokracija kot pripravo za kulturno avtonomijo na enotnem gospodarskem ozemlju Avstro-Ogrske (in ne morda Jugoslavije) zastavila „po-polno narodno združitev vseh Jugoslovanov ne glede na različnost imena, vere, pisave in dialekta ali jezikov".
Naš namen ni, kritizirati kulturno jugoslovanstvo, čeprav se tudi ž njim ne strinjamo. Tu nam gre samo za dokaz, da jugoslovanska socialna demokracija v narodno političnem vprašanju ni bila marksistična in je bila zato nerevolucionarna. V resnici sta seveda kulturna in politična stran narodnostnega vprašanja neločljivo združeni.
Gotovo je ta popolna narodna združitev vseh Jugoslovanov vsebovala, vsaj latentno, tudi neko raztegnitev avstro-ogrskega okvira, neko raztegni-tev avstro-ogrskega gospodarskega ozemlja. Toda prvič se zahteva bodoča »popolnoma demokratična konfederacija narodov" samo v želji po skupnem
248
nacionalnem avtonomnem kulturnem življenju in je drugič prepojena z nerevolucionarnim parlamentarizmom. „K temu končnemu cilju (popolni narodni združitvi vseh Jugoslovanov namreč, oziroma konstituiranju Jugoslovanov kot enoten narod) nas vodi le neumorno delo in boj na podlagi obstoječih realnih političnih razmer in naprav sedanje Avstro-Ogrske."
Niti besede o tem, da bi se zahteval kot minimum enoten slovenski zbor ali enoten hrvaški zbor ali, v smislu tivolske resolucije, enoten jugoslovanski zbor. Nobene neposredne zahteve! Nobenega razbijanja! »Pametna" evolucija do končnega cilja, tam nekje v daljavi, na podlagi obstoječih realnih razmer in naprav. In zlasti ne nobenega političnega upoštevanja narodnosti!
Moglo bi se reči, da jugoslovanska socialna demokracija takrat na javni konferenci ni mogla izgovoriti vseh svojih misli, da je tivolska resolucija samo legalni program, legalni okvir. Na to je predvsem treba odgovoriti, da jugoslovanska socialna demokracija na podlagi svoje povsem ne-marksistične analize ni mogla priti do drugačnih zaključkov, potem pa to, da jugoslovanska kakor ostala avstro-ogrska socialna demokracija ni razvijala takrat nobenega ilegalnega delovanja, niti ni nikdar mislila nanj. Ona ni mislila na revolucijo! Preporodovci so jo v tem delu daleč prekašali.
Nasprotno, bila je kontrarevolucionarna. Namesto, da bi se bila postavila na čelo narodnostnih bojev v korist proletariata, je z navidezno naprednimi internacionalnimi, v resnici pa skrajno nazadnjaškimi gesli kulturne avtonomije in enotnega gospodarskega teritorija, zavirala propad glavnega nasprotnika vsega avstro-ogrskega proletariata, t. j. države nemško-avstrijskega in ogrskega kapitalizma; v trenotku, ko pa je propad Avstro-Ogrske postal neizbežen, je popolnoma podlegla vplivom radikalnega meščanstva in bila nezmožna, združiti pod vodsvtom proletariata malomeščanske in kmečke mase za zmago proletariata. Še več, prestopila je takoj v službo  novorojenih  imperializmov!                                         Joža   Vilfan.
Dr. R. Ložar v novi obleki. V zadnji številki „Časa" je dr. R. Ložar priobčil o moji knjigi „Oton Župančič" kritiko, na katero žal moram reagirati. Zavrniti jo moram kot človek z nekim čutom za dopustno in ne več dopustno in kot avtor, ki je po krivdi brezčutnega kritika vsaj navidezno zapleten v neko ne več dopustno netaktnost, da ne rečem nespodobnost, ki ji je komaj najti primere v naši publicistiki.
V razboru o moji analizi Župančičeve erotike je namreč prišel kritik Ložar baje na osnovi spisa do zaključka, da ima kratko in malo pravico govoriti o poetovem zakonu, ki si ga drzne označiti celo kot ,,navidez srečnega". Kako in po kakšnih potih je prišel Ložar do takega umevanja mojega teksta, je stvar posebne psihologije, ki tu navzlic svoji značilnosti niti ni tako važna. Vsakomur, ki bo prebral mojo razlago poetove „Spokorne pesmi" in ki si bo v svesti, za kaj mi v vsej knjigi in ravno tako tudi v tem erotičnem poglavju gre, bo jasno, da se Ložarjevega grobo in banalno konkretnega vprašanja sploh nisem hotel in nisem dotikal in da ravno zaključna „Spokorna pesem" tega cikla govori vse kaj drugega, četudi v veliko finejši in globlji čuvstveni sferi, kakor je tista, v kateri se giblje in neokusno po-tvarja vsebino Župančičevih pesniških izpovedi kakor tudi moje razlage Ložarjeva nedostojna beseda.
17                                                  249
Vendar tu niti ne gre za umevanje in neumevanje niti za resničnost in neresničnost trditve, marveč gre za preprosti človeški čut, česa se javno razpravljanje sme dotikati in česa ne. Če bi namreč v moji knjigi tudi res stala trditev, kakršna je Ložarjeva, bi bila za kritika s pravim čutom dolžnost, zavrniti jo kot netaktnost nasproti nekomu, ki še živi, pa naj je njegovo delo še tako splošna last. Vsako življenje je vendar v svojih privatnih in le tem bolj v svojih konkretno intimnih sferah nedotakljivo. Ložar je dokazal, da tega elementarnega čuta nima in niti ni pomislil, da bi me — ko me je že napak razumel — zavrnil, marveč brezčutno gazi s svojo iz trte izvito trditvijo po nekem živem in dragocenem življenju, kakor da je to najnaravnejša stvar, — in bogme, da zanj očividno je.
Kajti vsega tega temu rahločutnemu možu nikakor še ni dovolj. Svoje razmišljanje o omenjeni stvari spravlja vrhu vsega ta kritik v neposredno zvezo z domnevo, da vsega, kar sem o tem erotičnem ciklu pisal, nisem razbral samo iz pesmi, marveč, da mi je dal podatke o marsičem povedanem poet sam. V „Hramovih zapiskih" sem nekoč že vnaprej zavrnil to domnevo in vendar jo sedaj Ložar pogreva, in sicer ob najbolj neokusni priliki, ki je mogoča, točno v neposredni zvezi z erotičnim poglavjem in s svojim nedostojnim »izsledkom". Kaj s tem podtika pesniku, o tem ni da bi govoril, kakor tudi ne o tem, kaj prav za prav pove le o samem sebi. In tudi to domnevo izreka v tej zvezi Ložar prav tako mirno in naravno kakor je izrekel prvo — brezbrižno stvarno, brezčutno in topo.
Groba brezčutnost, ki govori iz tega Ložarjevega sestavka, nam ni več nova. Culi smo jo že leta 1932., ko je ta kritik kot sourednik ,,Doma in sveta" pisal sodbo in obsodbo nad Župančičem. Culi smo jo iz vse »neprikrite zagrizenosti in nekrščanske jeze in naravnost pobesnelega sovraštva", ki so bili po Albrechtovem pravično ogorčenem mnenju duh tistega pisanja. Vseh tistih nelepih čuvstev zadnji obraz pa je bila groba brezčutnost, ki se je zdaj v tej kritiki izrazila ob delikatnejši priliki in v bolj človeški sferi še očitneje. Glede Ložarja samega me ni presenetila, pač pa mora vsakogar presenetiti dejstvo, da je to novo Ložarjevo netaktnost sprejelo in natisnilo uredništvo, sestavljeno iz zrelih katoliških kulturnih delavcev, kakršni so: dr. Janez Fabijan, dr. Ivan Ahčin in dr. Stanko Gogala, ki so s tem postali dejansko sokrivi v tej mučni Ložarjevi netaktnosti.
Josip Vidmar
250