122 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel Knjižne ocene in poročila Katarina Šrimpf Vendramin* Ti ustanovi sta knjigo s skoraj 500 stranmi in ilustracijami Mihe Hančiča tudi založili. Gašper Križnik je bil samouk brez šolske izobrazbe in se je sam usposo- bil in naučil pisati. Zbral je okrog 350 pripovednih enot, ki jih je večino za- pisal sam, nekatere pa so mu napisali pripovedovalci, za kar je marsikate- remu moral tudi plačati. Zanimiva je starostna struktura pripovedovalcev, ki sega od desetletnega fantiča do staro- stnikov, med njimi pa so bili vse od va- jencev, vojakov, krčmaric do arestan- tov. Tudi sam je začel zbirati ljudsko blago, deloma zato, da bi kaj dodatno zaslužil, saj je bilo to v drugi polovi- ci 19. stoletja tako rekoč »v modi« ta- ko med šolanimi kot med nešolanimi ljudmi, naročniki pa so tudi plačevali, toda njegov vnuk Janez Križnik je pre- pričan, da »to ni bil le njegov konjiček, ampak notranja potreba in poslanstvo. Zato je prehodil vse kraje od Kamnika do Celja, od Motnika do Zagorja, pa tudi kraje v Savinjski dolini« (str. 15). Križnik se je vključeval tudi v medna- rodno zbirateljsko dogajanje. Bil je v stiku z uglednim zapisovalcem ljud- skega izročila Baudouinom de Courte- nayjem, pri nas znanem predvsem po raziskovanju Rezije. Okoli leta 1878 mu je v Sankt Peterburg poslal nekaj gradiva in v poročilu o zbiranju zapi- sal: »Več kot polovico narodnih reči sem izročil Slovenskej Matici« (str. 16). Gradivo, ki mu ga je poslal, je še danes shranjeno v arhivu v Sankt Pe- terburgu, kopije pa v Inštitutu za slo- vensko narodopisje ZRC SAZU. Leta 1874 je sam založil knjižico osmih pravljic in pripovedk z naslovom Slo- venske pripovedke iz Motnika. Nabral in v izvirnem jeziku zapisal Podšavni- ški. Natisnili so mu jo v tiskarni Druž- be sv. Mohorja v Celovcu. Objavljal pa je tudi v revijah in zbornikih v Zagrebu in v Sloveniji. Zelo vneto je zbiral tudi za zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štre- klja in iz te zapuščine je nastala tudi knjiga Sveti Coprijan, omenjeno pa je, da bo mogoče nastala še kakšna iz dru- gega ohranjenega gradiva. Veliko pravljic in pripovedk pripo- veduje o grajskem življenju, zakletih grajskih gospodičnah, ki jih po navadi reši najmlajši od treh sinov kakšnega graščaka ali celo kmeta, o zakletih gra- dovih in deželah, veliko pa je tudi mo- tivov, ki jih v ljudskem pripovedništvu redko srečamo. Takšna je npr. pravljica št. 11 o kralju, ki je imel dvanajst hčera in dvanajst sinov, a le dvanajst graščin, zato jih je prisilil, razen najstarejših dveh, da so se poročili med seboj – in zato so vsi okamneli. Pretresljive so tudi besede dekleta: »Ko sem bila stara osem let, so me bili ravbarji ukradli, in zdaj je od tega že štiri leta in me vsak dan štiriindvajset ravbarjev nuca.« Zato Monika Kro- pej Telban v spremni besedi piše: »Od drugih zapisov tistega časa loči Križni- kove pravljice in povedke tudi njihova izjemna vsebinska raznolikost ter bo- gastvo motivike, simbolike in metafo- rike. Kreativnost in fantazija pogosto presegata pripovedno izročilo, ki so ga zapisali drugi zapisovalci tistega časa. Milko Matičetov meni, da je Gašper Križnik ohranil živo ljudsko pravljico za odrasle z vsemi možnimi epizoda- mi, ki so jih šolani zbiralci zaradi ne- kakšnih pedagoško-moralnih načel na široko obšli, nekateri pa jih menda niti slišali niso« (str. 18). »Slovenci imamo mnogo narodnega blaga. Imamo kmečko arhitekturo, na- rodne noše, vezenine, plastiko, ljudsko slikarstvo, domačo umetnostno obrt, krasno narodno pesem in njene melo- dije, pripovedno blago in mnogotere druge stvari, ki jih drugi narodi nima- jo.« To so bile uvodne besede v knjigi, pravzaprav uvod v zbirko, ki jo je pred 77 leti zasnoval in izdal Anton Mrkun, duhovnik, zgodovinar in narodopisec. Uredništvo Domoznanske zbirke občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje pa se je odločilo, da Markunovo zbir- ko znova izda in tako približa bralcem. Leta 2013 je izšla prva knjiga s ponati- * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; katarina.srimpf@zrc-sazu.si. ANTON MRKUN: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2013, 260 str. LJUBIČ TONE: Narodopisna knjižnica. Mestna knjižnica (Domoznanska zbirka občin Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje), Grosuplje, 2017, 262 str. 123 Glasnik SED 60|2 2020 Knjižne ocene in poročila Katarina Šrimpf Vendramin som zvezkov Etnografije velikolaške- ga okraja oz. Narodopisne knjižnice, kot je bila zbirka pozneje poimenova- na. Že besede, ki sem jih zapisala na začetku, pa dejansko razkrivajo vse- bino dveh knjig, ki prinašata skrbno izbrano etnografsko gradivo o mnogih plasteh življenja v prvi polovici 20. stoletja na območju nekdanjega veli- kolaškega okraja. Prva knjiga Antona Mrkuna, ki je bi- la prvič izdana leta 1943, v ponatisu pa leta 2013, v uvodnem delu najprej prinaša predstavitev prostora, ki zaje- ma katastrske in demografske podatke, predstavitev naravnih značilnosti ter zgodovinski oris krajev v občini Vi- dem - Dobrepolje, Velike Lašče in vasi iz katastrske občine Velike Lipljene. Največji doprinos pa je etnografsko gradivo o gospodarskem življenju teh krajev, saj knjiga vsebuje ponatis prvih dveh zvezkov s tematiko kmetijstva ter obrti in trgovine. Mrkun, duhovnik, ki se je zanimal tudi za narodopisje, red- no sodeloval z Etnografskim muzejem in objavljal v tedanjem Etnologu, je v prvem zvezku popisal in opisal različ- ne vidike poljedelstva, sadjarstva, goz- darstva, nabiranja zdravilnih in drugih rastlin, živinoreje in lova. Dotaknil se je tako načinov obdelave polj, sadnega drevja, orodij kot tudi šeg in navad pri živinoreji. Pri tej opiše vse panoge od prašičjereje, ovčereje, kozjereje, pe- rutninarstva, zajčjereje do čebelarstva. Še posebej skrben pa je bil pri pripravi poglavja o lovu, kjer je izčrpno opisal lokalno zanimivost – polšji lov. Na koncu tega dela izvemo še nekaj o pro- metu z vprežno živino, v sklepnem de- lu pa predstavi oblike kmetijskega za- družništva na obravnavanem območju. Drugi del knjige prinaša ponatis dru- gega zvezka z naslovom Obrti in trgo- vina velikolaškega okraja. Mrkun je v tem zvezku pripravil pregledno pred- stavitev obrti in trgovskih dejavnosti. Opisal je 40 obrtnih dejavnosti (ter 15 različnih oblik in zvrsti trgovanja – ta- ko tistih, ki so bile v teh krajih prisotne v 30. letih 20. stoletja, kot tudi takšnih, ki so jih do takrat že opustili, npr. tr- govanje s soljo, železarski obrat). Za začetek je podrobno opisal platnarstvo, nato pa še druge bolj znane (mizarstvo, sodarstvo, delo krojačev, šivilj, krznar- jev) ali manj razširjene obrti (obešal- nikarji, avbarice, krtačarji, smolarji, pepelarji) in take, ki so bile že bližje industrijski proizvodnji (npr. stolarne, industrija igrač). V nadaljevanju je predstavljena trgovska dejavnost ob- močja – od opisa nastanka prve trgo- vine z mešanim blagom, krošnjarjenja Kočevarjev in Belokranjcev, kupče- vanja z živino in pridelki ter lesne tr- govine do trgovine z gozdnimi sadeži in zelišči. Druga knjiga, izdana leta 2017, prina- ša ponatis tretjega in četrtega zvezka Narodopisne knjižnice, ki ju je pripra- vil Mrkunov sodelavec, učitelj, ljubi- teljski etnograf, publicist in ilustrator Tone Ljubič. V prvem delu te knjige je ponatis zvezka z naslovom Ljudske pripovedke iz Dobrepolj. V njem je Ljubič objavil 22 pripovedi, med nji- mi pravljice, povedke, šaljive zgodbe in legende. Cilj njegove objave je bil v knjigi zbrati pripovedi, ki so naj- bolj razširjene med Dobrepoljci, in jih prirediti tako, da bi se prijetno brale. Čeprav je bil zavoljo tega deležen ne- kaj kritik strokovne javnosti, pa Lju- bičeva zbirka pripovedi korektno in pregledno predstavlja dobrepoljsko pripovedno izročilo, ki danes ni več živo. Drugi zvezek, ki ga je pripravil Ljubič, pa je Ljudska umetnost v Dobrepoljah. V njem popiše in predstavi različne izdelke, na katerih je mogoče videti krasilne elemente. Tako lahko beremo o belih in barvnih vezeninah na oblači- lih in hišnem tekstilu, o posebnih »pe- civih«, kot so npr. golobice, poprtnik, lect, o velikonočnih pisankah, rezbar- skih izdelkih, panjskih končnicah ter o zunanjih in notranjih krasilnih ele- mentih stavb in bivanjskih prostorov. Še posebej pa je zanimiv razdelek o pustnih opravah, ki je hkrati tudi prvo objavljeno besedilo o dobrepoljskih mačkarah. Knjigi pa nista bogati samo zaradi opisanih tem, ampak tudi zaradi drob- cev drugih informacij, ki jih avtorja podajata med opisi in predstavitvami posameznih tem – npr. o medsosedski pomoči, družbeni vlogi jajčaric, vero- vanjih, šegah in navadah. Čeprav so Mrkuna in Ljubiča pri zbiranju vodili predvsem motivi »reševanja pred po- zabo«, pa ima danes gradivo, ki je bi- lo znova objavljeno v predstavljenih dveh knjigah, pomembno dokumentar- no vrednost, saj odstira mnoge plasti življenja ljudi v času med obema sve- tovnima vojnama na območju nekdan- jega velikolaškega okraja. Knjigi sta zanimivi tako za laično kot tudi stro- kovno javnost, predvsem za tiste, ki se ukvarjajo s katero od bogatega nabora zajetih tematik. Vsekakor pa sta to po- natisa, ki ju je zaradi obilja raznovrst- nih informacij vredno vzeti v roke.