List 51.
Ime Dzierzonovo je dobro znano vsem našim čebelorejcem, ki niso zaostali v napredku čebelarstva, zato smo prepričani, da jim ustrežemo, ako jim podamo njegovo filiko in kratek živo-topis.    A   tudi ostale
čitatelje „Novic" utegne zanimati ta ži-votopis, da izved6 kaj več o možu, kateri je s svojim izumljenjem prouzročil celo revolucijo v Čebeloreji in kterega je velika množica kmetijskih družeb od blizo in daleč imenovala za častnega svojega člana.
J anez Dzierzon rodil se je dne 11. ja-nuarija 1811. 1. v Luko vicah v gorenji Sleziji. Stariši so mu bili^poljedelci.
Čebelarstvo tičalo je Dzierzonu tako rekoč v krvi, kajti tudi oče njegov je bil velik prijatelj čebelam ter jih je skušal udomačiti pri svojih sosedih, katerim so takrat te pridne živa-lice  bile  še  zelo  ne-
znane. Sin se je toraj uže v prvi svoji mladosti učil, kako s čebelami ravnati in priljubile so se mu tako, da mu je v poznejših letih čebeloreja bila najljubša zabava.
Dzierzon obiskoval je domačo občinsko šolo in stariši njegovi opazivši pri njem nenavadne sposobnosti, poslali so ga potem na meščanske šole v bližnje mestice Pičen o v. Dokončavši z dobrim vspehom to šolo, podal se je Dzierzon leta 1822. na Vra-tislavsko gimnazijo ter šel leta 1830. na vseu-učilišče. Kedarkoli mu je čas dopuščal, opazoval je čebele; posebno pa je o šolskih
počitnicah marljivo skrbel za ulnjake svojega očeta, pridno učil se čebeloreje in trudil se spoznati prirodne tajnosti čudotvornega in marljivega naroda čebel.
|Leta 1834. posvečen je bil Dzierzon za duhovna ter je ne polno  eno  leto  oskr-
*) Po prijaznosti si. vredništva „Pražskih hospodarskih Novin" smo dobili sliko velecenjenega stvaritelja umne čebeloreje, župnika Dzierzona, ki je našim čebelorejcem po knjižici gosp. župnika L. Porente ,,Novi kranjski panj po Dzier-zonovi osnovi" dobro znan, kajti to knjižico je družba kmetijska kranjska kot poseben ponatis iz jjNovic" 1. 1876. na svitlo dala, po tej osnovi izdelanih 500 panjev pa čebelarjem in učiteljem darovala. Mnogo teh panjev pa je šlo še po druzih potih v deželo.                                                                                                                                                                      Vred.
Janez Dzierzon,
oče umnega čebelarstva.")
408
v
boval mesto duhovnega pomočnika v S al k o vi c ah. Leta 1835. uže je bil imenovan za župnika v Karlovicah pri Stoberavi na Slezkem in še dandanes posluje v tej slovanski župi blagodarno, da-si tiho.
Brž ko je svoje župnikovanje nastopil, dal si je napraviti velik ulnjak, katerega je leto za letom razšir-jeval. Ker mu je v kratkem zmanjkalo prostora na njegovem zemljišči, napravljai je v bližnjih občinah podružnice tako, da je v kratkem imel v svojem posestvu nekoliko sto ulnjakov ter so ga vsled tega za ,,kralja čebel" krstili.
Leta 1853. upeljal je Dzierzon laške čebele v svoje panjeve, v katerih jih je tudi razmnožil ter po Evropi razširil. Poznavajoč naravo čebel, varoval se je vsacega pregreška proti zakonom božje prirode in vsled tega posrečilo se mu je doseči to, kar dandanes občudujemo, namreč gotovi in stalni dobiček od čebel. Da bi bil pa vspeh čebeloreje oČividen, napravil si je posebne panjeve, katere še dandanes po njem ime-nujemo Dzierzonove ali panjeve s premakljivimi satniki.
Dzierzon skušal je Čebelam satovja dodajati in istega razširjati, poleg potrebe ga povečevati ali pomanjševati ali pa odvzemati in v druge panjeve ga prenašati. On je skrbel za to, da bi čebelorejec postal popolnem gospodar svojih čebel, da bi jih ne le opazovati, ampak tudi po svoji volji ravnati in oskrbovati mogel. Vsled globokomiseljnega opazovanja svojega napravil je panjeve ednostavne, pa tudi dvo- in tristavne, da celo cele čebelnjake v enem. V njegovih panjevih mogoče je čebele pri njihovem delu opazovati ter jim po potrebi tudi pomagati. On je povzdignil čebe-lorejo  na  nepričakovano  stopinjo  razvitka.
Literarno delaven postal je Dzierzon še le leta 1845., pošiljajoč svoje članke v „Frauendorfer Blatter". Leta 1848. izdal je v Breku svoj izvrstni spis o čebe-loreji z naslovom ,,Teorij a in praksa čebelarska". Od leta 1854—1856. izdajal je Dzierzon čebelarsk mesečnik, konečno pa je leta 1861. izdal jako priljubljeni in v mnogo jezikov prestavljeni spis „Umno četi elarstvo".
Dzierzon more se po vsi pravici imenovati „oče čebeloreje", kajti načela in pravila njegova so sploh priznana in ne samo posamezna društva in občine so ga za zasluge njegove za čebelorejo odlikovale s častnim članstvom in častnim občanstvom, temveč tudi vlade so njegove zasluge priznale ter mu podelile različne redove.
Iz vsega srca častitamo bratom Poljakom k tako izvrstnemu sinu, — častitamo pa tudi kmetskemu stanu, iz katerega se je rodil Dzierzon — enako mnogo drugim najslavnejšim možem, ki so sinovi kmetskih očetov. Daj Bog, da bi se veliki rodbini slovanski rodilo še mnogo tacih prijateljev — ne samo Čebeloreji, temuč tudi ostalih oddelkov umnega kmetijstva!
Ivan Hribar.